III.

Na cvetno nedeljo je na Gradišcu iznenada potrkal na vrata grof d'Harancourt, ljubezniv in prijazen kakor vedno, toda za spoznanje resnejši, nekako utrujenejši. Lovrek mu je moral na kraju samem natancno porocati o svojem odkritju, mu pokazati skrivni vhod v votlino in ga pouciti o dosedanjih raziskovanjih. Ko sta stala pred staro kapelo, se je grof zatopil v premišljevanje, ki je trajalo vec minut, podobno tihi molitvi ali pa neslišnemu razgovoru z nevidnim spremljevalcem. Obrnil se je k decku, mu rahlo položil svojo roko na ramo in dejal, upirajoc vanj svoj dobri pogled, s tihim glasom:

"Veš, Lovrek, vse to me živo zanima, še vec, pretresa me! Neizmerno sem ljubil in spoštoval svojega pokojnega oceta, ki mi je bil bolj prijatelj ali brat, kakor oce ... Vse mi je zaupal ... Tako tudi vem, da Ane do smrti ni mogel pozabiti ... Nekaj trenutkov preden je izdihnil, se je vzpel, zakrilil z rokami in zašepetal: "Ana. Ana ... kapela ..." Umrl je s cudno osvetljenimi ocmi, kakor da so se mu v poslednji uri razrgnile megle, ki so ga mucile vse življenje ..."

Grof je umolknil in se zagledal v golo vejevje, na katerem so se že grbancili prvi popki, medtem ko je presunjeni Lovrek težko sopel in komaj zadrževal solze.

"Zdaj razumeš," je nadaljeval grof, cez nekaj casa, "zakaj me je Marinovo porocilo takoj spravilo na pot k vam: vzbudilo mi je upanje, da odkrijemo vsaj kakšno, ceprav še tako neznatno sled, ki nam razjasni usodo ubogega dekleta. Moja želja je, da nemudoma pricnemo z raziskovanjem, za potrebne delavce pa se bo pobrigal moj oskrbnik."

Lovrek je prikimal in nato z nenadno kretnjo gospodu ponudil svojo roko, ki jo je ta sprejel z nasmeškom in mu jo toplo stisnil.

Ko sta se spodaj na cesti že poslavljala, se je decek domislil: "Pot h kapeli je odrocna, zato bi kazalo najprej izkopati zasuti vhod v glavno votlino. Tam nekje pod razvalinami ga najdemo."

Grofu je bilo prav in dogovorila sta se, da se bodo delavci ravnali po Lovrekovih navodilih, ki itak nabolje pozna votlinski svet pod Gradišcem.

Že naslednje jutro so na razvalinah zapele rovnice, zazvonili krampi in zazvencale lopate; z njihovim kovinskim ritmom se je družilo nevšecno cviljenje težko natovorjenih samokolnic, odvažajocih kamenje in pesek. Po dolini pa je kakor blisk šinila presenetljiva novica, da so na Gradišcu odkrili zaklade, ki jih že odkopavajo. In še pred kosilom so pobocja prekrile jate radovednežev, ki so pritiskale h kopacem in jih s svojimi vprašanji motile pri delu. Najhujše so bile ženske: gnetle so se pod oglednim stolpom tik nad prepadom in bile od dalec podobne crni vojski, ki naskakuje obzidje.

Prisotnost številnih zijal, ki jih zlepa ni bilo mogoce odgnati, je obcutno ovirala odkopavanje, in uspeh prvega dne je bil nicen. A ponoci se je v Lovrekovi glavi porodila ena tistih pametnih zamisli, ki so mu jih pogosto navdahnile prav kocljive okolišcine: v jutranjih urah je razporedil delavce v enakih presledkih vzdolž grebena, tako da je segala njihova vrsta, pomnožena z nekaterimi sosedi iz vasi, vse od oglednega stolpa do gozdnega parobka. Naprosil jih je, naj se uležejo in z ušesi pri tleh pozorno poslušajo na udarce iz podzemlja, ki jih bodo na nekem mestu zagotovo razlocno slišali. Z Janezom pa sta se pri kapeli spustila v globino in s stopnišca nad glavno votlino vsak s svojo sekiro izmenicno potrkavala po kamniti plošci. Negotovi, na slepo sreco izvedeni poizkus se je sijajno obnesel. Že v nekaj minutah so delavci ob vznožju oglednega stolpa izsledili pravo mesto, in sicer pod nizko, s travo in grmicevjem preraslo grobljo*, kjer ni nihce pricakoval podzemeljskega vhoda.

Brž so odkopali kamenje in se spravili na plošco, ki so jo morali razbiti, ker se je odpirala podobno kot kapela - s skritim mehanizmom. Zdaj je bil vhod prost, vendar ga niso pustili odprtega, marvec so v obeh naslednjih dneh zgradili zasilna lesena vrata, ki so radovednežem prepovedovala vtikati nos v še neodkrite skrivnosti. Posebna odprava - katere clani so bili grof sam, ucitelj Urbancic, oba decka in - na Lovrekov predlog - petorica trških dijakov, ki so bili pravkar prispeli na velikonocne pocitnice in goreli od poželenja, da bi se smeli tudi oni udeležiti nenavadne dogodivšcine -, naj bi pod grofovim vodstvom temeljito raziskala votlino.

V tisti uri, ko so na velikonocni cetrtek za dva dni utihnili zvonovi, naznanjajoc s svojim molkom Odrešenikovo smrt, so se izsledniki v dveh skupinah pogreznili v mrak in negotovost; prva skupina pri gozdni kapeli, druga pri novoodkopanem vhodu pod stolpom. Obe skupini sta bili dobro preskrbljeni z vrvmi, cepini, sekirami in drugim potrebnim orodjem, svetili pa sta si s karbidovkami, katerih šcemeci plameni so obsvetili sleherni koticek. V glavni votlini sta se skupini spet združili, ne da bi bili našli kaj posebnega. O izginuli Ani ni bilo niti najmanjšega sledu, in Lovrek je nekako razocarano pogledoval na grofa, kakor da bi ga prosil nadaljnjih odredb.

Grof je dolgo casa zamišljeno strmel v crni požiralnik, kamor se je z grmecim bobnenjem prašil belkasti slap. V globini je od casa do casa zaklopotalo in zagrgralo, potem pa je voda pela dalje in se prelivala navzdol.

"Ena sama možnost nam preostaja!" se je domišljeno oglasil grof in se obrnil k cakajocim spremljevalcem. "Spodaj so gotovo še druge votline. Kdo bi se spustil skozi požiralnik do njih?"

Izsledniki so se spogledali, a preden je kdo sploh utegnil odgovoriti, je v ozadju nekdo tlesnil s prsti in glasno vzkliknil: "Hoj, nekaj sem našel!"

Eden izmed dijakov je razburjeno krilil z roko in kazal na hrastova, s svetilko osvetljena vrata, ki so bila doslej prislonjena k drugim vratom in so jih šele sedaj slucajno zapahnili ter tako spravili v njihov prvotni položaj.

"Neke besede so vrezane v les ..."

Zbrana izsledniška drušcina ga je obkrožila in vsi so se od blizu zazrli na potemnelo hrastovino, ki jo je bil nekdo nahitro odrgnil s papirjem, da bi bile vreznine vidnejše.Vse je kazalo, da gre za okorno, v naglici izgotovljeno slovensko pisanje. Črke so bile deloma izprane ali pa prekrite z blatom in peskom, vendar se je besedilo dalo razbrati brez vecjih težav:

"GRADNIK ANA - MUSKADA ANTON -

NI RESHITVE - BOG SE USMILI - VODA

- ANA MI ODPUS ..."

Pocasi in z žalobnim glasom je Urbancic precital smrtni krik, ki je bil privrel pred mnogimi, mnogimi leti iz srca skesanega zlocinca. Pošastno so odmevale njegove besede med crnim skalovjem in grozecim grgranjem vode. Sledil je dolg premolk, ki si ga ni nihce drznil motiti. Izsledniki so se spoštljivo zagledali v znamenje na vratih in ta ali oni je v valovanju zraka drhtec obcutil prhutanje nevidnih kril krog sebe, kakor da ga obletavata duši davno umrlih ...

"Neizpodbiten dokaz ... Našli smo sled ..."

Grofove besede so zvenele ganjeno in hkrati olajšano ...

"Meni, ki sem iz ocetovih ust tolikokrat slišal, kako je izginila njegova lepa zarocenka ter mi je v spominu skoraj vsaka podrobnost, meni je vse jasno."

In ko je vendarle opazil vprašujoce poglede okrog sebe, je nadaljeval: "Logar Muskada, Anin zavrnjeni snubec, je na neki, nam nepojasnjeni nacin odkril skrivnost skritega vhoda v grajsko podzemlje. Logarija je bila visoko v hribih, dalec od ljudi, po starosti pa ni zaostajala za gradom in tole hišico. Zato je možno, da se je v njej ohranila kaka stara listina, ki je ljubosumnežu pokazala možnost mašcevanja. Bržkone je Ano nasilno zavlekel pod kapelo, kjer jo je morda hotel nekaj casa skrivati, pozneje pa z njo pebegniti v tujino ... Kdor je slišal zgodbo o dekletovi izginitvi, ve, da se je prav v tisti uri, ko so Ano že pogrešali, nad Rudnikom utrgal oblak ter so ogromne kolicine vode preplavile hribovje ... Zalile so tudi podzemlje in tako nesrecnikoma odrezale vrnitev; najbrž sta se umikala vedno globje, dokler nista pribežala do teh stopnic - k vratom ... Nista jih mogla ali pa jih nista vec utegnila odpreti ... Tu sta cakala na smrt, in ce prav razumem zadnji dve besedi, je nesrecno dekle odpustilo svojemu morilcu, Muskada pa je s poslednjimi mocmi vrezal v les svoje priznanje ... Preden je koncal, je pridrvel hudournik, ki ju je odtrgal od poslednjega pribežališca in ju trešcil v požiralnik ... Spodaj nekje mora biti njun skupni grob ..."

Nihce od navzocih ni poslušal grofa pozorneje kot Lovrek, ki se je med pripovedovanjem spomnil na svoje sanje pred nekaj leti, na privid na Stropnici, na žalostno proseci obraz in otožni glas lepe Ane, spominjal se je tako živo, da je kar naenkrat kriknilo iz njega: "Išcimo dalje! Moramo jo najti!"

Raziskovalci so se zdrznili in se strahoma zagledali v mracno žrelo, edini dohod v spodnje predele podzemlja.

"Kdo bi tvegal poskus?" je vprašal grof.

"Jaz grem. Našega rodu je, jaz jo moram iskati in najti," se je oglasil decek s takšno odlocnostjo, da so mu ugodili in ga priceli takoj opremljati. Pod rokami so mu pricvrstili troje vrvi, v eno roko so mu dali majhno sekiro, v drugo elektricno žepno svetilko. V zgodnji pomladi voda še ni drla s polno mocjo v požiralnik, zaradi cesar je bil možen kolikor toliko neoviran dostop vanj, vsaj na zacetku. V svitu drobne žarnice je zablestel bruhajoci slap v mavricnih barvah, obkrožajocih bledi, toda odlocni deckov obraz, ki se je spušcal v neznani svet. Čez nekaj trenutkov je izginil v temi in kmalu zatem je popustila napetost vrvi, ki so jih stiskale krepke roke šestorice tovarišev, pripravljenih na sleherni njegov gib.

Z zadržano sapo cakajo. Kaj se dogaja pod njimi? Nenadoma se vrvi mocno stresejo - znamenje, naj spet povlecejo. Pocasi in sunkoma, kakor crne kace polzijo vrvi cez mokre robove skalovja in hropenje spremlja potegljaje, dokler se v globini ne zabliska Lovrekova žarnica. Decek šklepece z zobmi, ker je ves premocen. Medtem ko ga urno povijajo v pripravljeno odejo, Lovrek z nemo kretnjo pomoli grofu majhen predmet: križec z deli raztrgane verižice. In grof precita s tresocim se glasom: "Ana, 26. VII. 1833."

Ko si je decek opomogel, je porocal z jecajocim glasom, iz katerega je zvenela pretresenost nezaslišanega doživetja. Spodaj ob strani da so špilje, vecje in manjše, in v eni izmed njih je našel dva okostnjaka, drugega ob drugem. Ob lobanji križec ... Potem ga je prevzel brezumen strah ... Moral je kvišku ...

Kakor na povelje so se vsi odkrili. Po tej pocastitvi spomina dveh davno umrlih so se odpravili iz votline, da se s primernejšimi sredstvi in bolj izurjenimi ljudmi lotijo poslednje odprave.

Proti veceru so poleteli iz oglednega stolpa na Gradišcu tenki tresljaji srebrnega zvonca, ki ga je pregibal Lovrek s pobožno ljubeznijo, izprašujoc med zvonjenjem vecerne sence, ki so plahutale okrog zidovja: "Ali sem ti izpolnil tvojo željo? Ali sem ti ugodil? Pocivaj sladko!"

Zvonec je pel še dolgo in njegovo brnenje je bilo podobno otožni pesmi o izgubljeni sreci.

Po grofovi odredbi so Muskadov okostnjak, ki ga je bil dolocil trški zdravnik, pokopali na župnem pokopališcu, Anine zemeljske ostanke pa so prepeljali v grajsko grobnico, pocivališce umrlega grofa Žaka d' Harancourta, kjer naj bi poslej snivala ob njegovi strani ... Njegova vsaj po smrti ... Od blizu in dalec so se zgrinjali ljudje k pogrebu in spremljali mrliški voz, ki se je sredi zelenecih njiv in travnikov, brstecih dreves in poganjajocega grmicevja pocasi pomikal proti pokopališcu.

IV.

Lovrek je postal za nekaj tednov dolinski junak. Njegova slava se je kmalu razširila po vsej domovini in prekoracila celo njene meje, zakaj tudi casopisi so se na dolgo in široko razpisali o nenavadnem odkritju preprostega decka in s toplimi besedami porocali o ganljivi žaloigri pred davnimi leti. Toliko bolj je razburil dolino v bližnjem mestu izhajajoci zloglasni nemški listic "Völkische Wacht", ki je v dopisu iz Zalesja opozarjal deželno vlado na Gradišce ter jo pozival, naj ne prepušca svetih spomenikov tisocletnega nemškega gospostva nevedni in nemški kulturi sovražni dosedanji lastnici, marvec naj jo kratkomalo razlasti ter tako obvaruje ogroženo nemštvo na južni meji neprecenljive izgube.

Ljudje so s prsti kazali na Miklausina in njegovega podrepnika, nemškega ucitelja. Razen nekaterih najzagrizenejših Nemcev - uradnikov na rudniku, pešcice narodnih odpadnikov in neposredno od trgovca odvisnih placancev - se niti nasprotniki niso ogrevali za dopisunov predlog. Med slovenskim prebivalstvom, zlasti med kmeti, pa je pricelo vreti in dve najzavednejši dolinski obcini sta odposlali ostro zavrnitev nedopustnih zahtev naravnost v prestolnico.

Na Gradišcu se niso kdove kako prestrašili, zavedajoc se ucinkovite grofove pomoci. Tistega dne, ko so po vsem trgu citali in obravnavali nesramne trditve nemškega lista, so po starem obicaju praznovali sedmino, ne smrti, pac pa pogreba, h kateri je bila teta povabila tudi grofa kot castnega gosta. Poleg njega je sedel ucitelj Urbancic, na drugi strani pa sivolasi domaci župnik Godec. V vrsti spodaj so sedeli vrtnar Marin, Lovrek in Janez. Kadar sta utegnili, sta prisedli še teta in Polonica, ki sta sicer pridno stregli ali pa se sukali po kuhinji.

Grofova prisotnost ni niti najmanj motila ugodne prisrcnosti, marvec še bolj poudarjala praznicnost, dihajoco od vsepovsod, od pomitih tal in belih sten, od cvetk na oknih in zlikanih zastiralk ob njih. Med živahnim kramljanjem so z dobrim tekom južinali in tako potrdili sloves tetine kuharske umetnosti.

Ucitelj Urbancic je s svojo pripombo, ceš da bi povsod drugod odkritje podzemeljskih votlin tolikšnega obsega znatno dvignilo turisticni promet, sprožil razgovor, ki so se ga z zanimanjem udeležili vsi gostje.

"Pri nas bo vse zaspalo ali pa bo uspela nemška gonja po razlastitvi."

Grof se je nasmehnil: "Ne bojte se! Že davno ima deželni glavar v rokah moje pismo. Res pa je, da bi morali brez odlašanja izkoristiti ugodno okolišcino. Teta Mica naj vloži na deželno vlado prošnjo za podporo, s katero bi se prenovile in popravile grajske razvaline, votline pa zavarovale in opremile za varen dostop. Vnaprej se mora zavezati, da jih odpre v prosti ogled vsakomur, zlasti tujcem. Istocasno naj zaprosi za podelitev gostilniške obrti, kajti obiskovalci bodo na vrhu, ob uživanju krasnega razgleda, radi nekoliko posedeli. Za ugodno rešitev te vloge vam tako rekoc lahko jamcim."

Župnik in ucitelj sta vneto pritrjevala in silila v teto, ki je menila, da je za gostilniško delo že prestara.

"Ej, saj sva midva s Polonico tukaj," ji je Lovrek nejevoljno segel v besedo. "Vam bova že pomagala. In deklo bi tako ali tako rabili. Obljubili ste mi, da pride Ancka s Stropniške peci k nam. Vem, da revica že komaj caka ..."

"No ja, pa naj bo po tvojem," je takoj privolila teta z rahlim vzdihom, toda s smehljajem na ustnicah. "Le denarja ne bo dovolj ..."

"Moja stvar," je naglo pripomnil grof.

"No, morda bi šlo celo brez vaše prijazne pomoci, gospod grof," se je oglasil ucitelj in se skrivnostno namuznil. "Poprej pa se pogovorimo še o necem drugem! Vsi vemo, da se razgrinja pod nami lep vrt. Nic ne odkimavajte, teta Mica, saj nisem rekel, da je tudi urejen in obdelan, kakor bi si zaslužil. Doslej že zaradi pomanjkanja vode in denarja to ni bilo mogoce, a zdaj je vsaj vode vec ko dovolj, in sicer v neposredni bližini ..."

"Nošenje vode bo prav tako še potrebno ... Težko bo!"

"Z nošenjem vode ni nic, nanjo tudi ne mislim! Vodovod si morate omisliti. Pred hišo in na vsaki terasi bi se morala stekati voda v korita, odkoder bi jo s škropljenjem dovajali posameznim vrtnim predelom. In v cementnih ceveh bi jo lahko napeljali do samega sadovnjaka. To boste videli cudeže! Tudi vrt morate preurediti: vec toplih gred, vec zelenjave! Vrt se vam izplaca le, ce boste najmanj za dva tedna pred vsemi drugimi: potem prodate vse, bodisi na Toplicah, v trgu, na rudniku, v Razborju, morda bi celo kazalo voziti v mesto ..."

Ucitelj se je razvnel in zadovoljno opazoval navdušeno svetlikanje v Lovrekovih oceh.

"Človek božji," ga je ustavil župnik in ga udaril po rami, "za take stvari so potrebni težki denarci. Kje naj jih Gradišce vzame?"

Lovrek je razocarano zavzdihnil in povesil glavo. Zlati gradovi, ki so jih bile priklicale uciteljeve besede, so se hipoma porušili, kot blisk so minile sanje, v katerih se je že sprehajal med bogatimi gredami, polnimi žlahtnih povrtnin, žarecih vrtnic in bujnobarvnih cvetk. Ob župnikovih preudarnih besedah je nehote zamižal, da bi se ne opazile solze, ki so mu jih pognali v oci razblinjeni upi.

"Denarci, denarci," je pritrdil Urbancic. "Kaj porecete, ce položim na mizo dva tisocaka in še nekaj cez ... Ne, ne! Ne posojilo ... Brez obveze vracanja, brez obresti - skratka, darilo neznanega dobrotnika ...?"

Zmagoslavno se je oziral okrog sebe in se muzal, videc, da se grof in župnik vljudno, toda nejeverno smehljata, da teta odkimava. Lovrek pa ga kar požira z ocmi.

"Menda nas imate vse skupaj za norca," se je malodušno oglasila teta.

"Vi pa res nic ne verjamete," se je razhudil ucitelj. V odgovor je privlekel rdeco hranilno knjižico Narodne posojilnice v bližnjem mestu in pokazal na prvo stran zgoraj, kjer sta v lepi pisavi blesteli imeni Lovreka in Polonice Gradnik. Potem je pocasi listal naprej: vloga za vlogo, nekatere manjše, druge vecje, so se vrstile v vojaškem redu druga za drugo, dokler se niso oci bralcev ustavile na koncni vsoti, znašajoci 2863 kron. Ucitelj se je naslajal ob presenecenih, pol verujocih, pol še vedno dvomecih pogledih.

"To je vse najino?" je viknil Lovrek. "Odkod je denar?"

"To je vajin denar, otroka," je odvrnil Urbancic svecano in tudi nekoliko ganjeno, "vajin oce ga je dalec od tod prislužil za vaju. Pošiljal mi ga je v vecjih in manjših presledkih, s prošnjo, naj ga ob potrebi primerno porabim."

"Oj dobri, dobri ocka!" je zajokala Polonica in skrila obraz k teti, medtem ko je decku po licih zavalovila temna rdecica. Ko je spregovoril, se mu je glas zatikal.

"Ponosen sem nanj!"

"Vendarle je v njem poštena Gradnikova kri," je zamomljala teta.

"Njegovega bivališca vam ne smem izdati," je poudaril ucitelj, slutec neizgovorjene želje, "sicer pa trenutno niti ne vem zanj, ker se je preselil, kakor mi je javil v svojem zadnjem pismu."

"Vrl mož ste, gospod ucitelj!" je dejal grof. "Kaka sreca, da se je obrnil na vas, moža z bistrim razumom in dobrim, poštenim srcem. Srecen bom, ce boste tudi mene šteli med svoje prijatelje."

Lovrek se je zahvalil po svoje. Prekipevajoci obcutki so ga pognali k varuhu, da je zgrabil njegovo roko in jo vroce poljubil.

"Beži, beži, Lovrek!" se je branil ucitelj, a obraz mu je žarel od srece. "Tvojemu ocku gre vsa zahvala, ne meni!"

"Jaz že vem, cigav dolžnik sem. Jaz, oce, vsi Gradniki ..."

Tudi stari župnik je razveseljen mlincil uciteljevo roko. Minilo je še nekaj casa, preden je mogel šolnik nadaljevati svoja izvajanja.

"Denar je torej na razpolago, vendar bi po moji presoji morali urediti neko drugo stvar - zaradi jamstev namrec ... Kajne, teta, vaše posestvo bosta podedovala Lovrek in Polonica?"

"I seveda, kdo neki?" se je zavzela starka.

"Saj imate še sorodnike na Stropnici ..."

"Rajši ušivemu beracu, kakor tej brezsrcni svojati ..."

"Glejte, teta ... Zaradi varnosti, da se zagotovo izpolni vaša volja in da tudi jaz mirno uporabim njuno imetje za izboljšanje vašega posestva, bo medna najboljše, ce ga cimprej prepišete otrokoma, sebi pa do svoje smrti pridržite užitek in vse pravice."

"Še jutri gremo v Razbor!" se je brez zavlacevanja odlocila starka. "Naj bo tako, kakor ste rekli, gospod ucitelj! Vem, da ste vse dobro premislili. Na vas se zanesem bolj kakor na samo sebe."

"Po vsej pravici," je menil grof in župnik je priznavajoce prikimal.

Ko so se v mraku prijatelji poslovili od gostiteljice in otrok ter sta teta in Polonica izginili v kuhinjo, da pomijeta posodo, je Lovrek z zvestim Janezom še obsedel v sobi. Njuni pogledi so romali k raztresenim, vlažno sevajocim dolinskim luckam, ki so ponekod samevale, ponekod pa so se zgošcale v svetle kepe, kakor da je padel na zemljo roj kresnic. Veliki dogodki zamirajocega dne, bližajoca se izpolnitev srcne želje in nemara tudi mehka opojnost zmagovite pomladi so Lovreku razvezali jezik. Nikoli ni bil tako odkrit, nikoli še ni razgrnil pred kom drugim v toliki meri svojih želja, nacrtov, sanjarij in naklepov. In decka, stojeca na pragu mladosti, sta zacutila blagoslov medsebojnega zaupanja, ceno in pomen prijateljstva - morda celo njegovo najgloblje bistvo. Zbližana in polna notranjega veselja sta se razšla.

Ob slovesu je dejal Lovrek: "Ko sem se odpravljal na Stropnico, sem bil preprican, da nas Gradnike vsi sovražijo, danes pa ti recem: marsikdo nas sovraži, vendar pa so najboljši ljudje v dolini naši prijatelji ... Lahko noc, Janez!"

V.

S toplejšim soncem, ki je zdaj vsako jutro bolj zgodaj obžarjalo Beli dvor in vsepovsod priklicalo bujno življenje na plan, je zavrvelo tudi na Gradišcu, kjer so iz globin dvigali živo vodo. Še pred kresom je v srebrnem loku brizgnil prvi curek proti modri vedrini neba. Lovrek, ki je bil sam izvršil slovesno dejanje, je nato snel razprševalec na medeni pipi. Šumec je bruhala voda v obsežno cementno kad pred hišo. Tu naj bi se uležavala in pripravljala za vecerno škropljenje, kakor predpisuje vrtnarska umetnost. Dvoje enakih kadi se je bahatilo tudi na prvi in drugi terasi, in vsaka je imela nad podstavkom pipo, na katero so lahko pricvrstili dolgo pretocnico, da so tako na najpreprostejši nacin dovajali vrtu dragoceno mokroto: kad pred hišo je napajala prvo teraso, ostali dve pa drugo in tretjo. In ker je stala vsaka izmed njih cez dva metra nad svojim napajalnim predelom, je bil vodni pritisk dovolj mocan, da je neslo curek v poljubno oddaljenost.

To pa še ni bilo vse. Da olajšajo ženskam gospodinjske posle, so napeljali vodo tudi v kuhinjo, pralnico in hlev. In proti sadovnjaku so izpred hiše v ravni smeri hiteli cementni žlebovi, ki so jih v enakomernih razmakih prekinjale in dopolnjevale domiselno namešcene majhne zapornice. Zapornice A v smeri proti gozdu (vzhod), zapornice B v smeri proti sadovnjaku (jug). Če si hotel nekaj casa - recimo dve uri - namakati doloceni predel sadovnjaka, si moral zapreti ustrezajoco zapornico A, s cimer si ustavil dotok vode v vzhodni smeri, nato pa dvigniti ustrezajoco zapornico B. Pod njo se je razclenjevalo vec ozkih žlebicev, katerih namen je bil, da blagodejno mokroto enakomerno porazdele na ves namakani pas. Kadar je imel dovolj, se je isti postopek nadaljeval pri ostalih pasovih, vseh skupaj je bilo deset. Slucajno je bilo poletje izredno suho. Celo dolinski travniki so krmežljavo rumeneli, gradiški sadovnjak pa je blestel v tako svežem zelenju, da je bil podoben oazi sredi pušcave. Namesto dveh je vrgel štiri obilne košnje, da ne govorimo o veseli rasti sadnih dreves, ki so imela doslej vedno nekoliko premalo moce.

Vse to je bilo možno, ker je po votlinskem potoku v suši dotekalo zmeraj dovolj vode, saj so ga napajali orjaški, Rudniški vrh pokrivajoci gozdovi. V glavni votlini so ga bili tik pred požiralnikom zagradili in ograjo opremeli s težko zapornico, ki se je lahko dvigovala od zunaj: kadar so potrebovali vec vode, so jo povsem zaprli, obicajno pa je zadošcala tista množina, ki se je stekala iz struge v velik bazen, odkoder so jo vodile železne cevi po stranskem, v skalovju nad vrtom koncavajocem se rovu, od tam pa v hišo, hlev, v sadovnjak in korita. Izravnavanje vodne kolicine je bilo s pomocjo posebne naprave povsem samodejno: kadar je bilo premalo vode, se je zapornica nad požiralnikom zaprla kar sama, ce pa je bilo vode prevec - zlasti ob hujših nalivih - jo je goltalo skalno žrelo.

Lovreku se je smejalo srce, ko je opazoval brezhibno delovanje gradiškega vodovoda. Še bolj ga je veselilo, da so preostala denarna sredstva dopušcala popolno preureditev vrta, kakor je bil predlagal gospod Marin. Prav pod hišo, kjer je bilo najvec sonca, so zgradili vrsto toplih gred. Bile so neobhodno potrebne, ce so hoteli z zgodnjo zelenjavo in drugimi povrtninami prednjaciti vsaj za dva tedna. Na posameznih terasah so popolnoma na novo razdelili prostor in preuredili grede. Kleti v pritlicju so spremenili v vrtnarske shrambe in v delavnice, kjer so ob slabem vremenu in v zimskem casu cistili in pripravljali semenje, hranili obcutljive gomolje in cebulice, cepili divjake in popravljali orodje.

Z nastopom pozne jeseni se je že tisto leto pricelo težje delo, kakor na primer rigolanje na obeh spodnjih terasah, gnojenje z apnom in hlevskim gnojem ter cišcenje sadnega drevja. Pripravljali so se sicer na zimo, v resnici pa že na pomlad, ki naj bi prinesla novo delo, nove napore in seveda tudi nove uspehe. To leto so trošili denar in svoje sile za preureditev Gradišca, od bodocnosti pa so pricakovali izpolnitve upov in želja.

Nekaj dni pred vrnitvijo v Francijo, kjer je redno preživljal zimo, je prinesel grof d'Harancourt Gradišcanom veselo vest, da mu je uspelo priskrbeti teti koncesijo za izvrševanje gostilniške obrti. Zamolcal je, koliko ovir so celo njegovemu prizadevanju nastavili narodni nasprotniki. In izpolnila se je tudi Lovrekova posebna želja: v osebi dekle Ancke je prišla na Gradišce nova pomocnica. Pridna ko mravlja je razbremenila teto, ki se je zmeraj bolj posvecala svojemu novemu gostinskemu delu. Z zadovoljstvom je ugotavljala, da se z izletniki odpira vir novih dohodkov, ki so ji mocno lajšali borbo za vsakdanji kruh. Gostilna na Gradišcu je kaj hitro zaslovela in kljub poznemu letnemu casu z izvrstno kapljico, okusnim prigrizkom in prijazno postrežbo privabljala številne ljudi.

VI.

Ko je tisto leto sveti Martin po stari navadi krstil vino, še ni pritresel snega s seboj. Naravnost pomladansko sonce je skušalo preslepiti lahkoverne rastline, da bo šlo kar brez zime spet na pomlad. Po bregeh so v zlatih lisah rumenele trobentice, a lahkomiselne marelice so se odele z rožnatim puhom. Ljudje so pac zmajevali z glavami, vendar so se kljub vsemu predajali carom lepih poznojesenskih dni, ki jih je usoda poklonila stvarstvu, preden se je odelo v belo mrliško odejo.

Na Gradišcu je okrog razvalin in po zelenem grebenu kar mrgolelo ljudi. Vecinoma so posedali na prijazni plošcadi pod oglednim stolpom, odkoder so si z vzhicenjem ogledovali dolino, kakor pestra preproga razprostrto in šireco se pod njimi prav do vznožja planin, kjer je izginjala v megleni sinjini daljave. Iz bližnjega Razborja je bila prispela številna in glasna družba, odrasli in otroci obeh spolov. Lovrek jih je vodil po votlini in jim neutrudno odgovarjal na nešteta vprašanja. Nazadnje je bil prav vesel, ko so se zatekli h klopem in mizam, kjer so s krikom in vikom zahtevali jedace in pijace.

Lovrek se je nekoliko namrdnil - tako glasnih ljudi ni maral -, zavrtel kljuc v vratih, vodecih v votlino, in se napotil k stopnicam, da bi pomagal ženskam pri posrežbi.

"Fant, fant!" ga poklice nežen glas, da se naglo zavrti v njegovi smeri.

Pred njim stoji vitko dekletce, katerega rožnati obraz oklepajo gosti, v dve debeli kiti spleteni kostanjevi lasje. Temnorjave oci se upirajo vanj nekoliko zvedavo, nekoliko prosece, in Lovrek je menil na tihem, da še svoj živ dan ni videl lepših.

"Prosim, prosim!" spregovori deklica, in decka cudno presune sladkost njenega glasu, "tako rada bi videla še gozdno kapelo! Ali mi jo hocete pokazati?"

"Zakaj ne?" je pritegnil Lovrek. Zadrega mu je pobarvala lice, zato najprej ni vedel, kaj bi govoril. Dekletce pa je znalo prostodušno cebljati in ga je obsipalo s takšno ploho vprašanj o lepi Ani in njenem grofovskem ženinu, o votlini in njenem odkritju, da se je koncno tudi sam razvnel in s svojim živahnim pripovedovanjem vzbujal njeno pozornost.

Samotna tišina starodavnega svetišca jo je navdajala s spoštovanjem, a tudi z grozo. Nehote se je oklenila svojega spremljevalca. Ta jo je vprašal, ali bi želela videti tudi skriti vhod, ki ga doslej ni odprl še nobenemu tujcu. Sprva se je obotavljala, potem pa je le zmagala radovednost. Strme je sledila Lovrekovim gibcnim prijemom in od strahu kriknila, ko se je podstavek nenadoma prevalil ter je pred njo zazijalo crno žrelo globine.

"Joj, ce bi bilo kaj skocilo iz teme?" je vzdihovala, medtem ko je Lovrek spet zaklepal vrata kapele.

"Nic se ne bojte, votlina je prazna ... In jaz sem pri vas!"

Deklica se mu je zahvalila z obcudujocim pogledom.

"Slišite," ga je vprašala nato, "kdo je pravzaprav vse to našel? Nekaj sem sicer slišala, toda takrat sem bila še v Ljubljani in se nisem posebno zanimala za to rec." Lovrekov obraz je v zadregi potemnel.

"Jaz sam ... s Kotnikovim Janezom. To je namrec moj prijatelj."

"Joj, kako sem vesela, da sem vas spoznala," se je vzradostila ona. "Kako bodo gledale moje prijateljice v Razborju, ce jim povem. Vi ste bili tisti? Saj ste še tako mladi ... Ves cas sem si predstavljala odraslega moža. Koliko ste stari?"

"V sedemnajstem sem."

"Ej, fant od fare ste! Ugajate mi! mu je zaupala prostodušno in mu smehljaje pogledala v obraz. Njeno priznanje se je zdelo decku dragocenjše od vseh drugih.

V nadaljnjem razgovoru je izvedel, da je lekarnarjeva iz Razborja, da ji je ime Vida, da bo kmalu štirinajst let stara, da je letos zaradi slabokrvnosti ostala doma, sicer pa obiskuje dekliški licej v Ljubljani, da se vcasih tudi še poigra s svojimi punckami in da ima najraje cvetlice. Prehitro - vsaj za Lovreka - sta dospela do razglednega stolpa, kjer se je morala Vida posloviti in se spet prikljuciti svojim ljudem. Lovrek jo je prosil, naj še nekoliko pocaka, in smuknil na vrt. Zasopel se je vrnil z mogocnim šopom prelepega poznega cvetja in ji ga ponudil. Dekletce ga je sprejelo in kriknilo: "Joj, kako so lepe! Hvala, hvala, gospod Lovrek! Nikoli vas ne pozabim! Zbogom!"

Njene rjave oci so se mu še enkrat nasmehnile, potem pa je smuknila za vogal, odkoder jo je odpravljajoca se družba že nestrpno klicala. Po njenem odhodu je Lovrek zlezel na ogledni stolp in skozi lino z zasanjanimi ocmi zasledoval pot premikajocih se, po rjavem kolovozu sredi zapušcene poljane raztresenih gruc, ki so se polagoma manjšale in izginjale za trgom. Še dolgo mu je zvenel v ušesih Vidin sladki glasek, še dolgo je videl pred seboj njene smejoce se oci ...

8. poglavje

MLADOSTNO HREPENENJE

I.

Osem polnih let je preteklo od nesrecnega dne, ki je bil Lovreku in Polonici ugrabil starše in domacijo. Marskikaj se je med tem casom spremenilo: otroka, ki sta bila zdaj v zornem cvetju mladosti, posestvo, ki se je lepo razvilo in gospodarsko nenavadno ocvrstilo. Ljudje se niso mogli nacuditi, kaj vse so zmogli Gradišcani ob pomoci požrtvovalnih prijateljev, s svojo pridnostjo, iznajdljivostjo in vztrajnostjo.

Že sam ogledni stolp, svetilniku podobni, na skalnem pomolu stojeci dolinski cuvaj, je gledalce opozarjal na temeljite spremembe. Odvrgel je svojo borno leseno streho, ki je mnogo let zadrževala njegov popolni razpad, in se, kakor v dobi svoje najvecje slave, spet razkazoval s pravimi strelnimi linami, do katerih so se v mnogih zavojih vzpenjale betonske stopnice. S plošcadi na vrhu so izletniki uživali v cudovitem razgledu na dolino in planine v ozadju. Pod stolpom so bili svet izravnali, ga skrbno ogradili proti nevarnim, nad vasjo visecim strminam in ga spremenili v mikavno trato, kjer so v senci obzidja in raznovrstnega drevja licne lesene klopi in mize vabile k oddihu.

Poleti, a tudi spomladi in jeseni je bilo tod mnogo izletnikov, ki so prihajali na Gradišce zaradi lepega razgleda, zanimivih starin in carobnega podzemlja ali pa zaradi dalec naokrog slovecega vrta ter dobre pijace in jedace, s katero so gradiške ženske znale privezati dušo in tako še polepšati naravno lepoto. Skoraj vse, kar so nudili, so pridelali doma, od prekajene svinjine in klobas, surovega masla, medu in mleka do raznoraznega zgodnjega in poznega sadja, jagod, malin in raznih poslašcic. Rujno vince, ohlajeno v ledeno mrzli votlinski vodi, so dobivali po grofovem posredovanju iz slovecih Slovenskih goric, vendar pa si je marsikdo še rajši privošcil steklenico burno kipecega in reznega domacega sadjevca. Česar ni bilo doma, so dobivali v najboljši kakovosti iz bližnjega mesta.

Uspevajoca gostilna je mocno vplivala na gradiško gospodarstvo. Namesto ene krave so zdaj v hlevu mukale štiri molznice, ki so zalagale dom z mlekom in maslom. Novost je bil velik kokošnjak, urejen po predpisih umnega kokošarstva. Bil je potreben, zakaj ob poletnih nedeljah je teta potrebovala veliko pišcancev, poleg tega pa so jih pošiljali v toplice in mesto. Čebelnjak so morali razširiti in izdatno pomnožiti prvotno število panjev. Domacini sami seveda niso zmogli vsega dela, zato se je tudi družina pomnožila za troje clanov. S Stropnice je prišla Ancka; Lovrekov pomocnik v vrtnariji je postal Janez, ki se je po prijateljevem prigovarjanju odlocil za vrtnarski stan; krave in težje delo pa je spet opravljal nekdanji hlevar na Belem dvoru, jeznoriti, toda pridni in pošteni Luka, ki je nekoc skesan in skrušen potrkal na tetina vrata, prosec odpušcanja in zaposlitve.

Kljub dvakrat vecji družini se je Gradišcanom godilo vedno bolje, in rastoca zavist med preprostejšimi v dolini je govoricila o caranju, o peklenskih umetnijah in o utajenih zakladih, izkopanih v grajskem podzemlju, medtem ko so pametnejši menili, da jih z denarjem zalaga njihov dobri prijatelj, grof d'Harancourt, ki je resnicno imel mnogo zaslug za te uspehe. Kakor je bil namrec svojcas napovedal, je teti razen gostilniške obrti priskrbel tudi deželno podporo za prenovitev grajskih razvalin. Le redki posamezniki so se približali resnici in menili, da so Gradišce dvignile nenavadne okolišcine, spremljajoce že samo po sebi zanimivo odkritje votlin, ki jih je obširno obravnavalo tako domace kot tuje casopisje. Ucinkovitejše reklame za gostilno in vrt si Gradišcani niso mogli želeti pa so se okorišcali z njo.

Glavni pobudnik gradišcanskega napredka je bil kljub svoji mladosti Lovrek. On je najvec pripomogel k razcvetu poprej dokaj zanemarjenega tetinega posestva. Tik ob svoji izgubljeni domaciji si je sin pobeglega Simona Gradnika sezidal trdno postojanko. Odtod je opazoval dejanje in nehanje njenega sedanjega gospodarja, ki se zaradi tega na prigoljufani posesti nikoli ni pocutil popolnoma varnega.

No, vesela družba pri dolgi, belo pogrnjeni mizi v senci velikanske bukve, ki se je bila zbrala na Lovrekov 18. god zgoraj za hišo, zagotovo ni mislila nanj niti ni kovala kakršnihkoli mašcevalnih naklepov. Gostje so raje z odprto dušo uživali ob pogledu na belodvorsko kotlino, njene z dninarskimi hišicami posejane holme, temacno Koželjsko pogorje v ozadju, pestro, z zlatorumenimi lisami prepredeno tkivo dolinskih tal, kolikor jih niso zakrivale razvaline, in na mogocne stožce gora, ki so se v svetli sinjini, kakor dim mašnega kadila, bocili proti poletnemu nebu in ga locevali od ostalega sveta za seboj.

Poleg domacinov so sedeli pri mizi sami prijatelji: gospod Urbancic, zdaj naducitelj v bližnjem Šentjerneju, s svojo prijazno mlado žensko, ki jo je bil pred letom dni odpeljal na svoj novi dom, vsi Kotnikovi, katerih zvesto sosedstvo je bilo teti zmeraj zanesljiva opora, in petorica dijakov iz Zalesja, ki se je bila nekoc udeležila raziskovanja votline in s katero je Lovreka že od poprej vezalo iskreno prijateljstvo. Oni so prinašali v družbo razigranost in dobro razpoloženje, prepevali so in se šalili, dražili ženske, najraje brhko Polonico, ki je urno tekala v kuhinjo, odkoder se je vracala s samimi dobrotami.

Proti veceru, ko so gorski vrhovi kar plameneli in se je zlatordec požar prelival cez šiljaste grebene, je naducitelj potrkal na kozarec. Družba se je umirila in prisluhnila govornikovim besedam, ki so jih spremljali iz doline doneci zvoki: polglasno prepevanje dninarjev, vracajocih se z dela, drdranje voz po cesti, lajež oddaljenih psov in cvrcanje neutrudnih murnov. Z govornikovimi besedami so se spajali v precudno melodijo narave.

Urbancic je vse prisotne spomnil na žalostno obletnico, ko sta pred osmimi leti otroka v enem dnevu izgubila vse, starše in domacijo, istocasno pa pri teti našla bogato nadomestilo.

"Kakor splašeni pticki, ki ne vedo ne kod ne kam, sta se zatekla v njeno toplo gnezdo in ostala v njem do danes. Tu sta zdaj doma, tukaj se razvijata, tukaj pricakujeta svojega oceta, ki iz daljave sodeluje pri izgradnji lepšega in prijetnejšega doma. V njem praznuje danes naš Lovrek svoj osemnajsti god, z njim pa tudi mi, njegovi prijatelji, ki ga poznamo bolje od vseh drugih in vemo, koliko je vreden. Danes nam je razkazal svojo domacijo, in z njim smo se veselili uspehov. Oglejmo si v duhu še enkrat predel za predelom, kakor nam jih je predvajal, zakaj bežen pregled nam bo dal bolj strnjeno in celotnejšo sliko.

Stopimo najprej na vrt! Pac gre zanj hvala nekdanjim grašcakom, ki so si ga omislili na tem blagoslovljenem mestu, a šele zdaj je zares oživel. Novo, doslej nesluteno življenje kipi z vodo iz mracnih votlin pod nami. Kje v dolini najdete lepšo, okusnejšo in razumnejšo porazdelitev prostora, kje zgodnejšo zelenjavo, žlahtnejše sadeže, lepše cvetke? Vse leto cveti in dehti, raste in rodi, cvet in sad se pozdravljata istocasno z gredice na gredico. Vendar naj njegove lepote pozdravlja pesnik, jaz pa se kot mož trde vsakdanjosti rajši dotaknem gospodarskih dobrin vrta. Z belim peskom posute poti, obrobljene z zeleniko, nas vodijo od grede do grede: na desni se kakor celade napihujejo debele zeljne glave, ob njih tekmujejo vseh vrst solate, ohrovt, koleraba in karfijola, cela armada paradižnikov nas pozdravlja z zlatim bleskom, kumare in buce se skrivajo pod litjem. Naštel sem vam le nekaj povrtnin, ki jih vsi poznamo, vendar premore ta vrt še mnogo drugih, ki jim komaj vem ime. Zdaj vam zadehte prav v nos rožmarin, majoran in druga dišavna zelišca, potem spet zagledate peso, krompir, korenje in fižol, od katerih pa nobeden ni navadnega rodu. Zidovje obrašca in prepleta grmicevje z razlicnimi jagodami, zgoraj žare v pestrih barvah dolge vrste nageljnov in vrtnic v družbi plamenih kresnic in zvoncnic, aster in dalij, in kaj jaz vem, katerih cvetlic, ki jim menda samo Lovrek pozna imena. Nam zadošca njihova lepota! Nimamo casa, da bi še dlje govorili o tem vrtu, ki ga ljudski glas tod naokoli spoštljivo imenuje "gradiški paradiž".

Pred nami je sadovnjak! Kako nas vabi preko ograje, da si pogledamo bogastvo njegovih dreves. Zares so vecinoma še zorno mlada, vendar že zdaj kažejo, kaj bodo nudila v bližnji prihodnosti, ko se bodo razmahnila v višino in širino. Prostakov ni v njihovi odlicni, lahko bi dejal plemeniti družbi, ki je posedla ves breg in se vzpela celo do grajskega zidovja. Kaj ni Lovrek, ta pretkani fant, porabil celo sivih sten razvalin, da je po njih razporedil svoje špalirje. Ali vidite, da se svetlikajo na njih prve hruške in breskeve, da ne govorim o marelicah, ki so že zdavnaj pospravljene. Gradiško sadje, ki se pricne z zgodnjimi cešnjami in jagodami in se zakljuci s kanadkami in drugimi poznimi jabolki, že danes slovi po svojem izvrstnem okusu, toda pravi razmah šele pride. In trava pod drevjem, ne pozabimo je! Socno zelena, gosta in bujna, ni ji para dalec naokrog! Saj jo preobilno namaka voda in Lovrek jo leto za letom pridno gnoji. Torej imajo zdaj na Gradišcu namesto dveh kar štiri košnje na leto ... No, saj jih rabijo, še vec krme jim bo v kratkem treba, ce se število molznic pomnoži.

Iz sadovnjaka pridemo h gozdu, vendar nas ta ne zanima toliko, ceprav je za Gradišcane še kako pomemben. No, videli ste, za koliko se je moral umakniti prodirajocemu sosedu - sadovnjaku. Vrnimo se k hiši! V zgornjem prostoru pod grebenem so same kokoši! Ali jih slišite, kako kokodakajo in motijo moj nekoliko predolgi govor! Nemara se hudujejo, ker jih še nisem omenil. Da, tudi kokošereja, za katero se bolj in bolj zanima naša Polonica, je pomembna panoga gospodarstva na Gradišcu, še zlasti, odkar se z njo pecajo na veliko, odkar strogo pazijo na cisto pasmo naše znamenite štajerske kokoši, ki ne daje samo dosti jajc, marvec tudi okusno meso.

Nad vrtom je še cebelnjak, katerega marljivi rod se pase po cvetnih dolinskih poljanah. Odtod izvira tisti dišeci med, zaradi katerega je že marsikateri izletnik spet in spet nameril svoje korake na gostoljubno Gradišce".

Urbancic je koncal, si oddahnil in poplaknil izsušeno grlo s požirkom vina.

"Ho, gospod naducitelj," je pravnik Tonce izkoristil pravkar nastali premolk, "kar slišimo, je pravcata ekonomska simfonija. Kje pa je ostal naš godovnjak in slavljenec?"

"Ves cas govorim samo o njem," je odvrnil govornik. "S tem, da sem vas opozoril na uspehe, sem vam pokazal tudi izvor, pridno delo, ki pac najtocneje oznacuje clovekovo bistvo. Saj nisi sam ustvarjal, Lovrek, o ne! Brez ocetove pomoci in skrbi prijateljev, brez tete in sestrice, da ne pozabimo Janeza, Ancke in Luke, bi vsega tega ne bilo! Vendar pa je tvoj bistri um vodil in uravnaval dejavnost sotrudnikov, šele tvoja iznajdljiva glava je priklicala pogoje za uspehe, ki niso odvisni le od marljivosti. Če bi odlocala samo ta, bi moral biti naš slovenski kmet že zdavnaj bogataš, ko vemo, da gara in se trudi v potu svojega obraza, ne da bi mogel izboljšati svoj položaj. Žal še ni odkril carovnega sredstva slehernega napredka. To je menda pridržano ljudem novega kova, med katerimi bo prav gotovo tudi naš Lovrek. Vidite, kljub svoji mladosti naš godovnjak venomer tuhta in išce poti in sredstva, s katerimi bi izlocil sleherni nepotrebni napor ter sprostil svoje in sile drugih za nujnejše in koristnejše opravke. Zaveda se namrec - to mi je dobro znano iz najinih pogovorov -, da clovek ne sme biti suženj dela, marvec se ga mora posluževati kot sredstva za višje, najvišje cilje.

Lovreku daje njegova velika mladost pravico do lahkomiselnosti in mladeniške prešernosti, vendar je resen in preudaren, kakor da se ozira nazaj na vecletne izkušnje. Vcasih je nemara premožat. Naj ne pozabi, da je še mlad, naj se od casa do casa razvedri med vrstniki, ne da bi pozabil na svoj veliki cilj, ki ga vsi dobro poznamo!

Dragi Lovrek, ob tvojem osemnajstem godu naj ti povem, da te cenimo in ljubimo. Ostani tudi v bodoce takšen, kakršen si bil doslej! Želimo ti, da bi se ti kmalu izpolnila tvoja vroca želja in da bi tvoje bodoce godove obhajali na Belem dvoru, na tvoji izgubljeni domaciji! S to mislijo ti nazdravljam in želim še mnogo srecnih in zdravih let!"

Ko se je vzklikanje in žvenketanje caš na Urbancicevo zdravico nekoliko poleglo, se je dvignil Lovrek - z rdecimi lici in plamenecimi ocmi - in nekoliko razburjeno vzkliknil: "Stokrat vam hvala za vaše dobre besede! Za vašo skrb zame in za nas vse pa se vam sploh ne morem nikoli dovolj zahvaliti ... Kaj bi bilo z menoj, da se me niste vi usmilili! Iz vse duše nazdravljam vam, svojemu dobremu ucitelju in ocetovskemu prijatelju!"

II.

Praznicno razpoloženje se je cez nekaj casa umaknilo šegavi razigranosti, ki se je še stopnjevala, ko je zažarelo na vejah dvoje ali troje živobarvnih lampijonov in je pridrsela cez Rudniški vrh ogromna lunina plošca, katere žerjavica se je kmalu prebarvala z zlatorumenim bleskom. Iz fantovskih grl so zadonele pesmi, ki jih je spremljalo brenkanje kitare. Mladina se je dražila med seboj, dovtipi so švigali sem in tja, glasen smeh se je odbijal od starega zidovja.

Nekoliko pozneje se je na osnovi naduciteljevih izvajanj razpletel zanimiv in živahen razgovor, ki so se ga bolj ali manj udeleževali vsi moški, medtem ko so bile ženske smuknile v kuhinjo, kjer so pospravljale in z mlado Urbancicevo ženo obravnavale gospodinjske zadeve.

"Umno gospodarstvo, ki ste ga vi, gospod Urbancic, tolikokrat poudarjali", je razvijal svoje misli dijak Milan, ki se je vedno ukvarjal z vprašanji narodnega gospodarstva, "je danes vsekakor potrebno, ni pa vse, niti ni najvažnejše, zakaj kmet ali vrtnar mora v prvi vrsti imeti možnost, da svoje pridelke tudi razpeca in to razpecavanje mora imeti neko stalnost. Kako je s tem, Lovrek?"

"Če te prav razumem, me vprašuješ, ali imam odjemalce, ki me ne puste nekega lepega dne na cedilu?"

"Da, to bi rad vedel".

"Nanje sva mislila z gospodom naduciteljem, preden smo sploh kaj priceli. Za zgodnjo zelenjad ni težave, prodam je lahko, kolikor je imam, v dolini ali mestu. Pozneje pa, ko je vsega v izobilju, je drugace. Moj sosed Pecovnik spodaj v vasi vozi vsako jutro mleko v mesto, istocasno pa vselej nekaj naših košar, ki jih oddaja branjevkam. Letos sem že precej izrinil s trga zgodnjo laško zelenjad, in upam, da bo v bodoce še bolje, ker so ljudje zadovoljni z mojim blagom".

"Kaj pa v Toplice, te so tako blizu".

"Tja voziva dnevno, Janez in jaz izmenoma".

"Povej no, Lovrek," ga je dregnil molceci Janez, "kako si se prištulil tja!"

"Težko je bilo, zares! A Toplice so bile že od nekdaj naša misel, zakaj tam potrebujejo finih povrtnin, kakršne pridelujemo na našem vrtu. Letovišcarji, ki jih zahtevajo, jih tudi drago placajo. Toda ravnatelj najvecjega odjemalca, "Zdraviliškega doma", je zagrizen Nemec, kako ga pridobiti? Doslej so prejemali boljšo robo iz mesta, dražjo in seveda tudi manj svežo.

No, v zacetku lanske sezone sva z Janezom pogumno naskocila trdnjavo. On je obiskal "Evropo" in manjše restavracije, jaz pa sem potrkal pri samem ravnatelju "Zdraviliškega doma", sitnem dedcu, ki me še prav poslušati ni hotel, ko sem stal pred njim in se mu ponujal, da bi mu vozil zelenjavo in druge potrebne povrtnine po mnogo nižjih cenah, kakor dosedanji mestni dobavljaci.

Nic odgovora.

"Gospod ravnatelj", silim vanj in se držim sladko, ceprav bi ga bil najrajši pocil po pleši, "vsaj poskusite z menoj! Nudim vam robo, kakršne doslej še gotovo niste imeli".

"Ne rabimo!" se zadere možak in me prebada s svojimi steklenimi ocmi. "Izgubi se, nimam casa za prazno cencanje!"

Kaj sem hotel? Zapustil sem odurneža in pocakal na Janeza, ki se mu ni godilo nic bolje kot meni. Lahko si mislite, kako potrta sva bila! Že sva se odpravljala s praznimi rokami proti domu, ko mi šine v glavo imenitna misel, ki jo takoj razodenem Janezu. Doslej sva trkala samo na pamet in dobro voljo, zdaj sva jih nameravala zgrabiti na obcutljivejšem mestu. Pogumno nazaj!

Vnovic vtaknem glavo skozi vrata. Ravnatelj me pisano pogleda, vendar nic ne rece.

"Gospod ravnatelj, ce bi vam teden dni zastonj dovažal vso zelenjavo, ki jo potrebujete v svojem obratu, ali bi jo vzeli?"

"Ha?"

"Popolnoma brezplacno boste dobivali teden dni od mene vse povrtnine, ki jih rabite. Če boste nezadovoljni, vas ne bom vec nadlegoval, ce bo pa obratno, sklenete z menoj dobavno pogodbo za vso sezono. To je vendar tudi za vas dobra kupcija!

Moja ponudba ga je ogrela. V tako veliki kuhinji tedenski racun za zelenjavo in povrtnine nekaj zaleže. Zdaj sem bil vrgel pravo vabo! In res je po navideznem obotavljanju in natancnem izpraševanju pristal na mojo ponudbo, s pogojem, da bodo moje cene najmanj za 10 % nižje od cen dosedanjih dobavljacev, ce bi se cez teden dni res pogodila. Ko sem bil spet zunaj, bi bil najrajši zavriskal, zakaj preprican sem bil, da lahko s svojo robo posekam konkurente. In moj racun je bil pravilen. Kuharice niso mogle prehvaliti blaga, pa tudi gostje so hitro spoznali razliko in izpraševali ravnatelja, ki ni rekel ne bev ne mev. Toda vsak dan je prišel k oddaji in vse natancno pregledal.

Zadnji dan sem spet stopil v njegovo pisarno in ga vprašal, kako se je odlocil. Nakremžil je obraz in menil, da roba ni slaba, vendar pa se ne more kosati z mestno. Oho! sem si mislil, tega ne verjamem, nekaj drugega tici zadaj! In glej, pretkanec mi razodene, da se me hoce kljub vsemu usmiliti. Naj le dovažam, toda cena se mora znižati, ne za deset, kakor sva se bila domenila, ampak za dvajset odstotkov.

Pokazal sem razžalošcen obraz.

"Ej, pa zbogom, gospod ravnatelj in brez zamere!" recem in primem za kljuko.

"Kam?" me ustavi iznenadeni dedec.

"Domov. Nisem vas zadovoljil, kakor sem vam bil obljubil, zato tudi ne maram sklepati z vami kupcije. Da bi mi odjemali robo iz usmiljenja ... tega pa ne! Skrbeti moram za dober glas našega vrta! Škoda! V "Evropi" so bili z mano zelo zadovoljni in tam sem že sklenil dobavno pogodbo."

To sicer ni bilo res, vendar ga je podkurilo, zakaj "Evropa" je poleg "Zdraviliškega doma" najvecja restavracija v Toplicah, in z Janezom sva se domenila, da tekmovanje obeh podjetij nekoliko izrabiva, ceprav bi pri tem morala lagati.

"Saj te nisem odbil ..." zasopiha ravnatelj.

"Rekli ste, da bi iz usmiljenja ... Vendar tega ne maram! Vi meni dobro ceno, jaz vam dobro blago!"

"O presneti fant," zarobanti, potem pa se zakrohoce, "si me le dobil v škripce! Naj ti bo! Tvoja zelenjava je res odlicna, in odslej bomo jemali vse od tebe po dogovorjenih pogojih."

Kar priljuden je postal in brez obotavljanja sva sklenila pogodbo in še danes sva drug z drugim zadovoljna, ceprav mi je Miklausin tudi tam poskušal mešati štreno. Hvala Bogu mu ni uspelo, zakaj pri vsej nepriljudnosti je ravnatelj pošten clovek.

Vidite, prijatelji, tako sem se zasidral v Toplicah, in danes jih poleg zelenjave in drugih povrtnin, ki jih pridelamo sami, cesto oskrbujem tudi z jajci, presnim maslom in perutnino, kakor pac nanesejo potrebe."

"Pa ti zadošca rocni vozicek?"

"Saj ni tako majhen. Le vprašajte Janeza, ki ga bo jutri zjutraj potiskal v Toplice, ali je lahek. Kadar se nabere vec robe, pa itak najamem voznika. Zvecer z Janezom vse pripraviva, le najobcutljivejšo zelenjavo nabereva šele zjutraj, ko se komaj zdani. Ob peti uri zdrdra vozicek proti Toplicam in ob sedmih je doma."

"Torej Janez, tudi ti si zašel med vrtnarje?" je podražil veseli Milan molcecega Lovrekovega pomocnika.

"Pa še kako!" je vzkliknil Lovrek in s toplim glasom dodal: "Hvala Bogu, da ga imam, kajti brez njega bi ne zmogel. In on zna danes vse, kar znam sam."

Polagoma se je pomenek prevrgel na druge zadeve, dijaki so iz svojega življenja pripovedovali vesele in žalostne zgodbe, ki so ugajale celo teti. Precej kasno so se poslovili.

"Imamo dogovor z Razborcani," je pripovedoval Tonce, poslavljajoc se. "Z lekarnarjevim lovskim vozom se jutri potegnemo v Toplice. In da ne pozabim, dogovorili smo se, da se prihodnjo nedeljo sestanemo tukaj pri vas na Gradišcu. Saj nam boste kos, teta, kajne?"

"In ti, Lovrek, pripravi slavolok! Ljubka dekleta te obišcejo," je priporocal Milan.

"Saj res," je dodal Francelj, "zadnjic mi je zaupala lekarnarjeva Vida, da se strašno zanima za tvoj vrt, no, in menda tudi zate, srecni clovek!"

Smejoc se so odrinili na pot in njihovo veselo petje se je še dolgo razlegalo v tiho dolinsko noc.

Tudi domacini so se poslovili in šli vsak na svoj kraj, vendar pa Lovreku nocoj ni bilo do spanja. Franceljnove besede so skalile v njem obcutek skoraj bolecega, že ves dan trajajocega ugodja, in vzbudile nemir, ki se ga je v zadnjih letih cesto loteval, ki pa mu fant ni vedel niti imena niti izvora. Ni mu bil neprijeten, zakaj vsega pomalem je bilo v njem: tesnobe, bolesti in otožnosti, a tudi mnogo nepogrešljive sladkosti, spajajoce se z mocnim hrepenenjem po necem, cesar še ni bilo v njegovem mirno potekajocem življenju. Nocoj se je prvic jasneje zavedel, kaj bi utegnilo biti ...

"Ah kaj! Neumnosti! Spat pojdem!" je sklenil nazadnje in se spravil k umivalniku, kjer si je dolgo mocil vroco glavo. Jezil se je nase in si obljubil, da se drugic raje vzdrži pijace, ki je bila po njegovem mnenju kriva za to cudno razpoloženje.

S težkim vzdihom se je zleknil v posteljo, kjer se je še nekaj casa pretegoval, dokler ni zaspal. A vso noc so ga mucile sanje, v katerih se je lovil in bežal, iskal in iskal, sam ni vedel kaj ... Dokler ni zasijalo pred njim dvoje sonc, ne, dvoje rjavih oci, ki so se nemo upirale vanj in jih je od nekod poznal, pa se ni mogel spomniti ...

III.

Prebudil se je zlovoljen, prepoten in zbit. Svoje jutranje posle je opravil brez obicajnega veselja. Šele pri zalivanju cvetlic, svojih ljubljenk, se je spet nekoliko razvedril in sanjavo opazoval na stebelcih in listih visece kapljice, ki jih je svit pravkar vzšlega sonca spremenil v blestece bisere. Nad Ložnico je lahen veter razpihal prozorne megle, prve znanilke bližajoce se jeseni.

Čisto sam je stal na vrtu, kajti Janez je bil že pred dobro uro oddrdral v Toplice, teta je šarila v kuhinji, z grebena, kjer so se pasle krave, pa so priletavali polglasni zvoki Polonicinega petja. Lovrek je globoko zadihal in se zastrmel proti Razborju, kamor so se od sinoci proti njegovi volji usmerjale vse njegove misli. Zamahnil je z roko in stopil v delavnico, da ugotovi za tisti dan odrejeno delo, zapisano v posebni knjigi. Po Marinovem nasvetu si je namrec vsak mesec vnaprej po tednih razdelil vse nujnejše opravke na vrtu in v sadovnjaku, ob nedeljah pa jih je podrobneje dolocil za posamezne dneve. Opravljeno in neopravljeno delo si je natancno zapisoval v posebno knjigo, ki mu je pozneje omogocala še boljšo porazdelitev potrebnih opravil.

Tistikrat je moral sejati karfijolo, zelje, ohrovt in kolerabo, namenjeni za prezimovanje. To je namrec naslednjo pomlad omogocilo rani pridelek. Ostale kapusnice naj bi sledile šele naslednji teden. Odrejeno je bilo sejanje pozne endivije in presajanje zgodnjih endivijinih sadik, zadnje kolerabe in solate. Že mocno razkošatena rana endivija je klicala k vezanju, pospraviti so morali cebulo in šalotke.

Lovrek se je lotil dela in se komaj ozrl, ko se mu je cez nekaj ur pridružila Polonica, da mu pomaga pri puljenju cebule. Ko sta otrebila prst in odstranila gnile liste z dehtecih gomoljev, sta jih po vrsti polagala na vrtnarsko nosilnico, ne da bi bila pri tem crhnila besedico. Vcasih je fant naskrivaj pogledal sestro, ki se je z gibkimi, neprisiljenimi in seveda ljubkimi kretnjami pripogibala, pulila in cistila sadeže. Dekleta so le drugacna od fantov, je razmišljal in se spomnil svoje lastne nerodnosti v njenih letih. E, še zdaj, zlasti ce ga kdo opazuje, na primer dekleta, ki se tako rada hihitajo, se zmede; celo v opravkih, v katerih je mojster. Kdo ve, ali bi ga tudi njena prisotnost spravila v zadrego ...?

"Od sile si zabaven, Lovrek!" je rekla sestra s pikrim glasom, navelicana dolgega molcanja. "Domaci fantje ste res pravi dolgocasneži. Nic ne znate povedati. Janez in ti, oba sta enaka, kakor da se bojita odpreti usta. Dijaki so mi stokrat bolj všec ... Kako prijetno je bilo sinoci ..."

"Vsak po svoje."

"I kajpak! Pri vaju bi clovek pozabil govoriti."

"Hm, Janezu menda tudi nickaj ne prija pri nas," se je nedolžno zlagal brat. "Mocno se mi dozdeva, da jo prej ali slej odkuri ..."

"Ni res," se je vznemirilo dekle.

"Tebi bi tako bilo prav, znebila bi se vsaj enega dolgocasneža."

Preden ga je mogla zavrniti, ju je zmotilo drdranje rocnega vozicka, naznanjajoce Janezovo vrnitev, ki se je kmalu pojavil med drevjem - z utrujenimi koraki ter cezincez povezano glavo ...

"Za božjo voljo, Janez!" je vzkliknila Polonica in mu skocila naproti. "Kaj se ti je zgodilo? Ali te hudo boli?"

Fant je molce odkimaval. Sedec pred hišo na klopi je potem porocal, da ga je tik pred Toplicami, njega in voz, neki avtomobil pahnil v cestni jarek. Prestrašeni voznik ga je odpeljal k zdravniku, kjer so ga obvezali. Nic nevarnega, samo praska! In petdeset kron mu je dal za uniceno zelenjavo in petdeset za bolecine.

"Pri naših odjemalcih sem se opravicil, vendar moraš sedaj kar najhitreje z nadomestilom v Toplice. Rekli so, da se mudi."

Polonica je z nežno skrbnostjo dvignila ranjenca in ga, podpirajoc njegovo ramo, pocasi odvedla k teti v kuhinjo.

"Pa ga le ima rada, tega dolgocasneža," si je zamrmral Lovrek in pricel zbirati zelenjavo. "Kdo ve, ali bi tudi ona takole poskrbela zame, ce bi se mi kaj pripetilo?"

V pripekajocem soncu je nerad odrinil na pot, vznejevoljil ga je spremenjeni dnevni red. Pod nogami se mu je dvigal gost prah, prehitro drveci avtomobili so ga od casa do casa zagrnili v nepredirno meglo, da je zlovoljen kihal in se vsekaval. Hitel je, da bi cimprej opravil. V Toplicah je hitro oddal zelenjavo in odrinil domov s takšno naglico, da se je za hip ustavil šele v soteski blizu Zalesja. Sedel je na skalo ob potoku, v katero se je ta hrumec zaganjal, in se zagledal v strma, s smrekami porasla pobocja, ki jih je spajal ozek pas neba, kakor da je med vrhovi razpeto modro platno. Zdaj pa zdaj se je preko njega zapeljal bel oblak, ki je za hip zatemnil svetle, v globel se spušcajoce pramene. Prijetni hlad soteske je godil fantovemu prepotenemu in vrocemu telesu, in zamikalo ga je, da bi se še izdatneje ohladil v tolmunu pod cesto. Od te namere pa ga je odvrnilo topotanje konjskih kopit in zamolklo drdranje voza, ki se mu je v diru bližalo izza ovinka.

Velik izletniški voz, nabasan z razposajeno mladino obeh spolov, prigrmi proti njemu in se med vikom in krikom ustavi. Znanci in prijatelji so na njem, a tudi tuji, njemu neznani ljudje. Urno poskacejo z voza, nekateri odhite k vodi, drugi ga obkrožijo v velikem krogu - z Zalešcani na celu, ki ga veselo pozdravljajo in dražijo, nevedoc, kako neprijetno mu je to.

"Hej, Lovrek," zaklice Francelj, ki se ponosen ko pav gnete med tropom deklet, "odkod tako zgodaj s svojim avtomobilom?"

Dekleta se glasno zasmejejo, Lovrek pa se ves rdec in zmeden še bolj stisne k svoji skali in natihoma preklinja okrutnega prijatelja.

Iz smešnega položaja ga reši uslužni in tenkocutni Stanko.

"Cenjene gospodicne, pred vami stoji gospodar znamenitega vrta in še znamenitejše gostilne na Gradišcu. Bodite ljubeznive z njim, ce hocete v nedeljo dobiti kaj cvetja od njega!"

Odgovor so vzkliki, odobravanje in smeh. Dekleta se mu približajo.

"Meni jih gotovo ne odrece," se oglasi ena izmed njih. Temnorjave oci se upro v Lovreka ... In ta glas, ta sladki glas je že nekoc slišal. Saj to je Vida ... Drugacna kakor v Lovrekovih sanjah, lepša, mnogo lepša ...

"Vi ste?" se zavzame in nehote stopi proti njej.

"Vendar ste me prepoznali! Jaz sem se vas pogosto spominjala ... Kajne, v nedeljo dobim kot vaša stara znanka izjemno veliko cvetk ...?"

Lovrek prikima, za daljši odgovor pa nima vec casa, zakaj voznik komaj kroti iskra konja in nepotrpežljivo klice svoje mlade goste.

"Na voz, na voz!"

"Nasvidenje, gospod Lovrek!"

Tudi njegovo ime si je zapomnila! Kakor v sanjah se ji prikloni, kakor v sanjah jo vidi, edino izmed vseh, kako mu z oddaljujocega se voza še enkrat pomaha z roko, preden izginejo v mracni soteski. In kakor v sanjah se njegove roke oklepajo rocaja vozicka in ob tem dotiku mu vroc val krvi zalije lice. Kako navaden se ji je moral zdeti ... S takim vozilom se pac ne postaviš pred mladim dekletom, še manj pa prikupiš ... In sploh, koliko casa izgubiš, preden privleceš tako motovilo v Toplice!? To se mora spremeniti! Ne bodo se vec norcevali iz njegovega vozila!

Med kosilom je bil nenavadno redkobeseden. Ko so bili odmolili, je Polonica odšla v kuhinjo pomivat posodo, pri cemer ji je že delal družbo obvezani Janez, teta pa je zalivala rože in se vcasih s strani ozrla na necaka, cigar notranjost je poznala bolje, kakor si je fant mislil.

"Teta," je zacel Lovrek in se odkašljal, "z našim vozickom izgubimo prevec casa. Danes je šel ves predpoldan rakom žvižgat."

"Danes se je zgodila nesreca, vsak dan ni takšen. S cim neki hoceš voziti? S konjem?"

"Ne s konjem, ta prevec požre."

"Zato pa. Ko nas je lani Pecovnik silil, da bi kupili njegovo drugo kobilo, si se smejal in menil, da je za nas dober tudi vozicek. Kaj neki je šinilo vate, da si zdaj spremenil mišljenje?"

"Sprevidel sem pac, da tratimo cas," je odvrnil Lovrek malomarno.

"Hm, hm," je rekla teta in ga predirljivo pogledala s svojimi dobrimi ocmi, ki so tako dobro razbirale srce. "Vozicek je potemtakem odslužil. Seveda, seveda," je dostavila, kakor bi govorila sama sebi, "v teh letih se pac vsak fant rad postavi pred ljudmi. No, naj se le, saj si je zaslužil ..."

Lovreku je skoraj pošla sapa, tako ga je presenetila starkina bistrovidnost. Oj, ta naša teta, kdo bi si mislil!

"Nic ne nasprotujem," je zakljucila teta. "Ampak za konja nisem navdušena. Nemara bi se našlo kaj primernejšega?"

"Avtomobil je, žal, za nas predrag," se je ponorceval fant, v katerem je pricela zmagovati razsodnost, a v trenutku je našel drugo rešitev:

"Trikolesnik, kakršnega sem videl v mestu, ta bi bil za nas! Veste, teta, spredaj je velika skrinja, zadaj sediš in goniš, kakor kolo; hitro tece in ni predrag. Vprašanje je le, ce se v mestu dobijo dovolj veliki ..."

"Če misliš, da tako bolje kaže, kar kupi!" je pristala teta brez ponovne fantove prošnje.

In tako se je drugo jutro Lovrek odpeljal v mesto. Popoldne se je vrnil ves bahacast v lepo prepleskanem svetlem trikolesniku. Janez in Polonica sta mu z vzkliki razburjenega zadovoljstva pridrvela naproti in skozi okno se je razumevajoce nasmihala stara teta. Vsem Gradišcanom je novo vozilo takoj priraslo k srcu in kar nagledati se niso mogli licnega napisa -

VRTNARIJA NA GRADIŠČU

PRI ZALESJU

- ki je na podolžnih stranicah skrinje z velikimi, krvavordecimi crkami dovolj glasno oznanjal, komu služi.

Celo v trgu je trikolesnik zbudil mnogo obcudovanja in tako vsaj malo ohladil rano, zadano fantovemu samoljubju zaradi skromnega vozicka. A ob prvi priložnosti je zdrcal še v Razbor, kjer je s pretvezajoco malomarnostjo krmaril po ulicah in oprezoval, ali ga gledajo razborška dekleta in ali ga vidi ona.

V negotovem upanju, da je stala pri oknu, ko je v drznem zavoju šinil mimo njihove hiše, se je spet odpeljal proti domu, in vso pot mislil na prihodnjo nedeljo.

IV.

Prav do konca tedna ga je gnala naokrog notranja nestrpnost, pri nobenem opravilu ni vzdržal, a v soboto je uresnicil v šali izreceno željo: z Janezom sta postavila slavolok, na katerem se je med girlandami iz smrecja in cvetja na belem kartonu blešcal pozdrav: "Dobrodošli!"

Lovrek je bil kar prevec vnet, nic mu ni bilo dovolj lepo. Okrog hiše in na vrtu so morali vse osnažiti, pospraviti in pomesti, da se je smejalo od cistoce in reda. V nedeljo zjutraj si je pod nosom in po bradi skrbno obril mladeniški mah - pri cemer se je dvakrat mocno urezal -, a vec kot pol ure si je cesal lase in popravljal frizuro. Nazadnje, ko si je po dolgem premišljevanju oblekel temnomodro obleko, se je v zadregi, vendar brhek kakor mladi dan, pokazal muzajoci se teti in osupli sestri.

"Glejte no Lovreka, za koga se je pa tako olepšal?"

Brat je nekaj zagodrnjal in smuknil na cesto, kjer se je pridružil tropu obcudujocih ga tovarišev, ki so bili namenjeni v cerkev. Po kosilu se je spet cesal, krtacil obleko in cevlje, sitnaril pri sestri, ki mu ni dovolj lepo pregrinjala miz, in se dvakrat ali trikrat zaletel na ogledni stolp, odkoder se je s hrepenecimi pogledi oziral po belih cestah, ki so se križale po dolini.

Po dolgem, fantovo nestrpnost bolj in bolj stopnjujocem cakanju so se na cesti koncno pokazali trije, na prvi pogled z ljudmi natrpani vozovi, ki so se, zaviti v oblake prahu, v naglem diru približali križpotju pod Gradišcem. Ne da bi se bili ustavili, so nato zavili proti severu, in nekaj trenutkov pozneje je zamolklemu gromu podoben ropot prical, da so zdrcali cez leseni ložniški most. Lovrek si je lahko mislil, da je bil njihov cilj znana obcestna gostilna v Selu, majhni, popolnoma v soteski skriti vasici. S prisiljeno veselostjo, skrbno skrivajoc svojo potrtost, se je vrnil v hišo, kjer je pomagal pri postrežbi množecega se števila gostov, ki so scasoma napolnili ves gostilniški vrt. Nerazdružna dijaška šestorica je prispela šele proti veceru in bila slabe volje zaradi Razborcanov, ki so prelomili svecani dogovor. Ob dobri kapljici pa so mladenici pozabili na svoje ogorcenje in tako dokazali, da je med mnogimi sestavinami, ki sestavljajo mladost, lahkodušnost najpomembnejša in najmocnejša.

Z nastopajocim mrakom, ki se je kakor mreža nevidnega ribica spušcal na temnece se skalovje, obzidje in drevje, se število gostov ni niti malo zmanjšalo, celo nasprotno, povecalo se je z vašcani, stanujocimi pod Gradišcem. Lovrek je stopil po pripravljene lampijone. Dolgo jih je zaman iskal po vseh kotih, dokler se ni spomnil, da so v njegovi sobici; vzel jih je in se s polnimi rokami pojavil med durmi, kjer mu je korak v trenutku zastal, njegove oci pa so obticale na veliki, pravkar prispeli in nepotrpežljivo prerivajoci se družbi. Srce mu je zacelo burno utripati, kajti med gosti je zaslutil Vido, ceprav je še ni zagledal. Ne da bi bil iskal dalje, je s tresocimi se rokami obešal lampijone po vejah in prižigal v njih pritrjene svece. Iznenada pod seboj na trati zagleda Vido, vso obžarjeno z bleskom papirnatih svetilk, ki se kakor metulji zibljejo nad mizami in ustvarjajo mehko, nad navadno vsakdanjost pomaknjeno vzdušje. Fant skoci na tla in se ji približa.

"Kasno, a vendarle!" jo pozdravi z negotovim glasom, trudec se, da bi kljub izdajalsko drhteci roki ostal ravnodušen.

Vec ji ne utegne povedati, ker jo skupaj z drušcino njenih prijateljic obsujejo zaleški dijaki - z ocitki, da niso bile mož beseda. Sicer pa tudi casa nima, kajti Razborcani, ki so jih v Selu slabo postregli, so še lacni in žejni, in treba jih je urno zadovoljiti. Neutrudne roke prinašajo na mizo najrazlicnejše dobrote v trdem in tekocem stanju, ki jih pozni gostje kar ne morejo prehvaliti, jezec se, da niso takoj poromali v to obljubljeno deželo. Ob porocilu iz kuhinje, da je vsega zmanjkalo, izbruhne vsesplošno ogorcenje, ki ga mladi gospodar jadrno zajezi.

"Nikar se ne razburjajte, gospoda! S slavolokom smo vas pricakovali in pripravili vsega dovolj, a vi ste se mimo nas odpeljali drugam. Namesto vas so uživali drugi ..."

Razborška mladina je pritrjujoce vzklikala, ceš stari so svojeglavo silili drugam, naj bodo torej zdaj kar lepo tiho. Splošno prerekanje je zadušila mogocna pesem, ki je zaorila iz fantovskih grl. Čez nekaj casa - v kuhinji so se bili medtem našli prav sprejemljivi ostanki - so se udobrovoljili tudi jezljivci in pritegnili petju. Vseh gostov se je polastila židana volja, ki jih je na Gradišcu zadržala do pozne noci. Ob predlogu razborškega notarja, predsednika vecine narodnih društev v dolini - ceš da bi morali na tem najlepšem in najbolj romanticnem kraju naše ožje domovine prirediti vsakoletno skupno veselico -, se je dobrovoljnost stopnjevala do viharnega navdušenja. Takoj so izvolili vecclanski akcijski odbor, ki naj bi izvršil vse potrebne priprave.

Tudi Lovrek se je pognal v veseli vrtinec, vendar pa njegovega razpoloženja ni spodbudila pijaca, temvec prepolno srce. Po prvem navalu gostov na gostilniške shrambe se je z obotavljajocimi koraki približal mlademu svetu, kjer je bilo najživahnejše. Znanci so ga krice vabili v svojo sredino, vendar je imel Lovrek pomembnejša pota. Navidezno je opazoval ob brenkanju kitare po trati vrtece se pare, v resnici pa se je medtem neopazno približal sedeci Vidi.

Deklica ga je opazila in poklicala:

"Gospod Lovrek! Obljuba dela dolg! Kaj je z rožami?"

"Prosim, prosim," se je vzradostil fant. "Če želite, stopiva na vrt. Vzamete lahko, kar vam ugaja."

Vida je bila zadovoljna in mu je sledila, svojim prijateljicam pa je obljubila, da prinese tudi zanje kakšen cvet.

S prve terase, kjer sta se mlada cloveka ustavila, se je v mesecini nad temnejšo cesto ostro zarisoval slavolok, in deklica je radovedno vprašala: "Kajne, maloprej ste se nekoliko zlagali, ko ste trdili, da ste slavolok postavili nam na cast?"

"Resnico sem povedal. Vam je bil namenjen."

"Joj! To smo Razborcani ponosni!"

"Niste me razumeli. Mislil sem v ednini, ne v množini."

"V ednini?" je osupnila deklica. "Potemtakem meni?"

"Da, vam!" je prikimal Lovrek, vesel mraka, ki je zastiral njegov zardeli obraz in ni izdajal drhtenja njegovih rok.

Vida ni odgovorila, in Lovrek, ki mu je bilo naslednji trenutek že žal za predrznost, je molce odrezoval pozne vrtnice in široko razcvetele nageljne ter jih spretno vezal v šopek. Kljub strahu mu je bilo nepopisno sladko pri srcu, saj je bila tik ob njem ona, ki se je bila zdaj zagledala v ponosen, z mesecino preplut in svetišcu podoben Beli dvor.

"Tam mora biti lepo," je spregovorila deklica. "Kako se imenuje ta grad, ali kar je že?"

"Beli dvor, moja prva domacija ... Izgubljena, toda ne pozabljena ..."

In tako grozece je zazvenel fantov glas, da se je deklica zdrznila in ga vprašujoce pogledala.

"Izgubljena?"

"Da," je pritrdil Lovrek in stisnil šopek v svoji desnici. "Toda, ce mi pomagata Bog in sreca junaška, ne za vselej! Nekoc se bodo Gradniki vrnili na svojo rodno grudo ..." Z rahlim poklonom ji je izrocil cvetje in vrnila sta se k hiši, kjer je deklica nenadoma obstala in mu ponudila roko: "K našim moram. Lepa hvala za cvetje! Lahko noc!"

"Lahko noc, gospodicna!" je rekel Lovrek s stisnjenim glasom.

Odhitela je pa se po dveh ali treh korakih ustavila in se, kakor da ne more dalje, s pocasnimi koraki vrnila k nepremicno stojecemu, za njo zrocemu mladenicu.

"Nekaj vas moram vprašati ..."

Z enim skokom je bil pri njej.

"Ali je to res, kar ste mi rekli o slavoloku?"

Lovrek je malce okleval in nato pogumno odvrnil: "Res, samo zaradi vas sem ga postavil!"

"Potem ... potem vas moram nagraditi. Izvolite nagelj, ceprav je vaš!"

"Gospodicna Vida!"

V temi se ni dobro razlocilo, zato je morala pocasi in tipaje izvleci nagelj iz šopka ter ga vtakniti v fantovo gumbnico. In on? Čeprav se doslej še ni vrtel

v tako imenovani boljši družbi, je storil to, kar mu je v tistem trenutku narekovalo srce. S spoštljivo nežnostjo je poljubil nekoliko drhteco dekletovo roko, ki je sevala iz mraka kakor bela lilija.

"Lahko noc!" je dahnila Vida in stekla k svojim.

Lovrekovo srce je prepolno srece. S stisnjenimi ustnicami išce njen nagelj na svojih prsih in si ga pritiska nanje. Kakor odsoten se pozneje poslavlja od svojih gostov in prisluškuje kriku in viku, smehu in veselemu ukanju ter drdranju oddaljujocih se vozov. Polnocni veter boža njegov razgreti obraz z mehkimi prsti, iz neizmerne višine mu mežikajo utrinjajoce se zvezde in iz daljave sliši nejasne glasove.

Fantove oci so široko odprte, kakor bi hotele z enim samim pogledom zajeti vso cudovito lepoto noci, roke se odpirajo, kakor da želijo objeti ves svet. Sam je na vrtu, toda njegova duša se pogovarja z njo, izpovedujoc ji vse svoje misli, sanje in želje, ki bi si jih v resnici nikoli ne upal povedati.

V.

V tednih, ki so sledili, se je spet izkazala resnicnost starega pravila, da porajajo malenkostni in cisto osebni povodi prav pogosto velike posledice - v primerni sredini, to je jasno! Kdo bi se bil drugo jutro še spomnil v pivskem razpoloženju predlaganega in prav tako soglasno sprejetega predloga o narodni veselici, ki je pozneje vzbudila toliko casopisnega prerekanja, razburjenja in sovraštva, ce bi ne bilo Lovrekovega hrepenenja po srecanju z drago deklico? In kdo bi mu bil hote ali nehote pomagal, da se dijaška šestorica v Zalesju tiste dni ni prav pošteno dolgocasila v predolgih, proti koncu kajpak vselej prekratkih pocitnicah?

Ta podjetna, za vse prigode sprejemljiva družbica se je cez dva dni s praznimi žepi prepricevala pri trškem vodnjaku, ugibajoc, ali bi kljub rani uri ne kazalo iti spat. Preden pa je padla odlocitev, jih je prestregel Lovrek, sit neplodnega cakanja, in jih vnovic navdušil za veselico. Prebrisani fantje so se pustili toliko hitreje pridobiti, ker so nekako slutili, odkod in cemu Lovrekovo prizadevanje.

Po nekaj dneh tekanja iz Zalesja v Razbor, kjer so dozoreli koncnoveljavni sklepi, so se na zidovih in plotovih dolinskih naselij zablešcali veliki lepaki, vabeci k narodnemu zboru na romanticnih gradiških razvalinah, staroslavnih slovenskih tleh, kamor naj se zgrnejo narodnjaki, kakor njega dni, ko je bil naš narod "na svoji zemlji svoj gospod."

To, nekoliko votlo donece, po preizkušenih vzorcih sestavljeno besedilo je v nemških, slovenskim težnjam neprijaznih casopisih izzvalo ploho strupenih napadov, ki so opozarjali na nevarno oskrunjenje castitih nemških starin, šele nedavno popravljenih z deželnim, tedaj nemškim denarjem. In "Völkische Wacht" je ponovila svojo staro zahtevo, naj se sedanja lastnica brezobzirno razlasti, Gradišce pa izroci v upravljanje "Südmarki", zaslužnemu društvu za ohranitev nemške kulture in nemškega življa na ogroženih tleh "južne marke".

Zaradi teh izlivov narodne nestrpnosti je nepomembna, v glavah razposajenih dijakov vznikla in iz Lovrekovega hrepenenja porajajoca se veselica dobila pomen vsenarodne zadeve ter je obetala tabor dolinskega slovenstva. Res je, da bi se bili previdni starini* najraje zadovoljili s papirnatimi ugovori, prireditev samo pa junaško opustili, toda morali so se ukloniti upornemu duhu mladine, ki je obcutila grožnje in zahteve neznatne pešcice Nemcev in narodnih odpadnikov kot nezališano nesramnost. In to ni bila samo dijaška, marvec tudi kmecka mladina, ki se je nedavno izogibala škricev, ki pa je zdaj, najbolj po Lovrekovi zaslugi, vsa razgibana in z navdušenjem sodelovala pri pripravah na veselico.

In ko so v soboto zvecer zagrmeli topici, na vrhovih zagoreli kresovi in se proti zvezdnemu nebu v svetlih lokih pognale rakete, je še tako preprost dolincan obcutil, da pomenijo odgovor tujcem in njihovim placancem: to je naše, tu smo mi gospodarji! Miklausinovi ljudje so ves teden napovedovali kaznovalni pohod nemških mestnih telovadcev, kar je splošni odpor še povecalo. Za neverjetni primer tolike drznosti pa so dijaki in kmecki fantje natihoma postavili posebno stražo, ki je že ponoci obkolila prireditveni prostor in ga budno cuvala. Iz razumljivih razlogov pa ni bilo o napovedanih mašcevalcih užaljenega nemštva ne duha ne sluha.

V nedeljo so se na Gradišce zgrinjale nepregledne množice, ljudje so posedli preprosto zbite klopi in mize na veselicnem prostoru, ki se je raztezal po vsem grebenu, in se s smehom, krikom in vikom prerivali med šotori in plesišcem. Na odru so nastopili razni govorniki in njihovim kratkim izlivom so k sreci sledili burni klici odobravanja; dekleta so raznašala šaljivo pošto in prodajala cvetje, ki so ga bila v zvrhanih košarah prejemala od Lovreka; dijaki so uprizarjali šaljive prizore, pevski zbori so izmenoma prepevali umetne in narodne pesmi in poskocna godba je vabila lahkonogo mladino k veselemu rajanju: vsepovsod je bilo vrvenje in gibanje, smeh in vzklikanje. Stoteri zvoki so v pestri mešanici odmevali v dolino.

Lovrek je bil sprva nekoliko razocaran. Vprežen v gostilniško delo, je tical v kleti, kjer sta z Janezom brez prestanka natakala vino in ga oddajala neucakanim natakaricam. Gostilna je bila namrec prevzela prodajo toplih jedi in vina, tocenje piva je bilo dodeljeno gospe Skalovnikovi, hladne jedi, pecivo in slašcice pa je prodajal veselicni odbor sam. Proti veceru, ko je bilo sicer še vedno mnogo dela, a je glavni naval že nekoliko popustil, Lovrek ni mogel vec vzdržati. Z jalovim izgovorom je prepustil tocenje Janezu in se po ovinkih prikradel k cvetlicnemu šotoru, kjer je slutil Vido. Dekleta so se pravkar razhajala, da se zaženejo v plesni metež.

"Ali plešete?" so ga vabile, in ko je Lovrek obžalovaje odkimal, so smejoc se odbrzele.

V njegovo veliko zadošcenje je Vida ostala, ceš da je za ples prevec utrujena. Pa naj ji nekoliko razkaže veselicni prostor. Srecna in razigrana, kakor dva velika otroka, sta se sprehajala naokrog in se pri tem nista niti malo ozirala na zacudene, muzajoce se ali celo neodobravajoce poglede, ki so ju spremljali. Nato sta se vrnila v prazni cvetlicni šotor, kjer sta se nemoteno, toda neprestano opazovana živahno pogovarjala.

Deklica se je kar cudila nad fantovo razgledanostjo.

"Mnogo vec znate kakor jaz. Ali ste hodili v srednjo šolo?"

"Nisem, toda mnogo citam in se rad ucim. Imam precej veliko knjižnico, ki jo po svojih moceh izpopolnjujem, kakor mi je svetoval gospod Urbancic, moj dobri ucitelj."

"O, to mi morate pokazati! Knjige imam tako rada!"

"Če želite, takoj!"

V pogovoru sta se prerinila do hiše, iz katere so sredi pravcatega sejemskega vrvenja kakor cebele tekale s krožniki obložene natakarice. Preden pa sta se utegnila prebiti skozi gneco, ju je pred vrati ustavil Vidin brat Zoran, vase zaljubljen visokošolec, ki je z mrkim obrazom in srditim glasom skoraj zavpil nad sestro, ceš da ji mora nekaj povedati.

Lovrek se je obzirno umaknil na stran, a že v prvem hipu je zacutil, da mu je Vidin brat sovražen in ga prezira. Ta nejasni obcutek so mu potrdile nevljudne besede mladega dijaka, ki je tako slabo dušil svoj glas, da so ga zlahka slišali vsi v bližini se nahajajoci ljudje.

"Ali se ne sramuješ? Ves vecer se pogovarjaš samo s tem navadnim vrtnarjem! To ni družba zate! Ljudje že s prsti kažejo za teboj, goska neumna! Takoj k mami!"

Deklica je prebledela, kdo ve, ali od jeze ali od sramu, in se s povešeno glavo obrnila k Lovreku.

"Oprostite!" je zašepetala in odhitela, ne da bi bila pocakala na brata, ki je od dalec z oholim pogledom in z zdolgocasenim obrazom premeril osramocenega fanta in ga omalovažujoce opozoril: "Slišite vi, zdi se mi, da vas išcejo. Boljše bo, da se pobrigate za svoje opravke, kakor da brez dela postopate z nedoraslimi dekleti naokrog!"

Rahlocutnejši poslušalci so se v zadregi obrnili, drugi so se škodoželjno smehljali, nekaj deklet pa se je celo na glas zahihitalo. Lovreku se je zdelo, da stoji razgaljen sredi sovražnih in zanicljivo se režecih obrazov. S stisnjenimi ustnicami in nevarno se bliskajocimi ocmi se je prerinil skozi umikajoco se množico in nato planil v klet, kjer ga je celo Janez sprejel z nejevoljnimi ocitki. Vina je zmanjkalo, nov sod bi bilo treba nastaviti, kako naj vse to opravi sam? Prijatelj mu ni odgovoril. Z okamenelim licem se je lotil nastavljanja in se poslej do konca veselice ni ganil iz kleti. Zjutraj, ko so v lahni jutranji megli izginjali najvztrajnejši veseljaki in hripavo prepevajoc klobuštrali po sadovnjaku, se je najprej globoko oddahnil in se nato utrujen sesedel na klopco pred hišo.

Prevzel ga je en sam obcutek: iznenada in brez pravega razloga ga je bil nekdo udaril po licih, ki so mu gorela v skeleci bolecini, kakor da je njegova domneva resnicna. Nehote se je potipal po njih in zardel ob spominu na žalitev.

Nato ga je nenadoma prevzela takšna žalost, da je zaril glavo med prste, ki so se porosili s solzami, curljajocimi iz oci, ne da bi se bila njegova bolecina vsaj nekoliko zmanjšala.

Popoldne, ko se je naspal, je pregledoval sadovnjak. Pijanci so polomili mnogo vej in v neumni objesti otresli drevje, da je nezrelo sadje na debelo ležalo po tleh. Trava je bila dalec naokrog poteptana in vsa nastlana s papirjem in ostanki jedi. Ob pogledu na to razdejanje se je krcilo Lovrekovo srce v bridkem kesanju. Čemu se je tako pehal za vcerajšnjo prireditev? Mar zato, da mu pijanci unicijo nasade? Mar zato, da je izvedel nekaj novega: da je kot navaden vrtnar clovek nižje vrste, ki ne spada v gosposko družbo?

Zvecer so ga obiskali zaleški dijaki. Lovrekovo neugodno doživetje jim je bilo znano, a omenili ga niso niti z besedico. Ko pa jim je Lovrek z navidezno ravnodušno kretnjo, toda trpecim pogledom pokazal nastalo škodo, je Tonce vzrojil in s pestjo udaril po mizi: "Ti, Lovrek! Če še enkrat prirediš veselico tej drhali, te nasuvam s temile rokami! Škoda je tvoje lepe zemlje, še bolj pa tebe samega!"

VI.

Lovrek se je mocno spremenil. Skozi njegovo zagorelo polt ni vec udarjala temna rdecica, glasilka zdravja in življenjske radosti, temvec se je umaknila zamolkli bledici. In udrte oci so zgovorno pricale o precutih noceh in notranjem trpljenju. Trojno je trpel: ponižali so njegov vrtnarski poklic, na katerega je bil doslej tako ponosen, s surovimi besedami so mu oskrunili cisto doživetje mlade ljubezni, a oboje je zanetil Vidin brat. Trpka grenkoba prvega razocaranja pa je še bolj okrepila njegovo hrepenenje in ga hkrati preoblikovala in izpopolnila: hotel je ven iz dosedanjih razmer - v široki svet,

želel si je nove rasti in novih pobud. Pretesna in premalenkostna mu je postala domacija, pac zaradi tega, ker mu je iz negotove bodocnosti mahala Vidina roka, pozivajoca ga k vecjim naporom in drznejšim vzponom.

Meril je svoje sile in pretresal razlicne možnosti, vendar ni našel primernega izhoda. Z razmišljanjem se je bolj in bolj zavedal, da raste iz njegovega trpljenja nekaj visokega in lepega, še vecje hrepenenje, brez katerega bi njegova duša poplitvela in njena rast osiromašila. Moral se je razmahniti! Toda kako, kje, s cim? Mucil se je, pogosto tudi jezil, koval nacrte in jih opušcal, se smešil z neplodnimi poskusi, slednjic pa vedno znova zasanjal. Vcasih bi se bil najraje zatekel k prijatelju Urbancicu, a ta je bil zdaj oddaljen in imel svoje skrbi. In nekako se je Lovreku tudi upiralo, da bi njemu razkril custva, ki jih skoraj samemu sebi ni zaupal. Raje je zamišljen in vase zaprt pohajal naokrog ali pa se je zakadil v delo z besno marljivostjo, ki teti kar nic ni bila všec.

Minevali so tedni. V dolini je v vsej prelesti zagospodarila jesen, kakor da hoce ljudi in naravo odškodovati za dolge mesece prihajajoce zimske enolicnosti in pušcobe. Na Gradišcu so spravljali pozna jabolka. Vsak obiralec je imel svoje drevo, s katerega je s previdno roko trgal rumena, rdeca in bledorožnata jabolka ter jih polagal v košaro, privezano na lestvi, toda šele takrat, ce je po skrbnem ogledu presodil, da je jabolko povsem zdravo. Slabše sadje je našlo svoje mesto v drugem jerbasu, vse ostalo pa se je zakotalilo na tla, kjer je pocakalo, dokler ga niso pobrali in porabili za sadjevec.

Popoldne jih je po daljši odsotnosti obiskal grof d'Harancourt. Lovrek, stojec vrh lestve, je opazil, kako mu je teta prihitela naproti in ga odvedla v izbo, kjer sta ostala dlje casa. Hm, bržkone se grof odpravlja pa se je prišel poslovit.

Čez nekaj casa so se vrata odprla in spoštovani gost je sam prišel v sadovnjak, kjer si je z zadovoljnim obrazom poznavalca ogledoval svetle kupe žlahtnega sadja, nakopicenega pod drevjem. Lovrek je urno zdrknil z lestve in razveseljen pozdravil svojega zašcitnika, ki mu je krepko stisnil roko, stopil nato za korak nazaj in si ga pozorno ogledal.

"Kaj ti je, fant moj? Ali si bolan?"

Lovrek je v zadregi odkimal in se poskušal šaliti.

"Nic mi ni. Morda so tudi mene prebarvali jesenski dnevi?"

Grof ni odvrnil nicesar. Obrnil se je in ga s kretnjo povabil s seboj. Ko sta se približala hiši, se je ustavil in rekel: "Poslavljam se in h gospodu župniku tudi še moram. Veš kaj, Lovrek, pospremi me nekoliko, obiranje ti itak ne uide!"

Fantu se je zazdelo, da imajo njegove besede neki skriti namen, a vseeno ga je takoj ubogal. Pot ju je vodila ob nekoliko narasli Ložnici, ki je glasno šumela in spremljala njun vedno živahnejši pogovor. Beseda je dala besedo, in glej cudo! Česar bi Lovrek za ves svet ne bil razodel nikomor, to je na tej kratki poti do župnišca od njega izvedel modri stari grof, ki je kakor malokdo znal pripraviti ljudi do govorjenja in razbirati tudi neizgovorjene besede. Njegova bogata izkušnja mu je vrhu tega odkrila nekaj, cesar niti Lovrek sam še ni jasno obcutil: da se ga polašca malodušnost, ki bi utegnila njegov visoko stremeci in za vse plemenite vrednote dovzetni mladeniški duh pritisniti k tlom, odkoder bi kakor mnogi drugi zdrknil v mocvirje tope in ubijajoce vsakdanjosti.

Na tako imenovanem farovškem mostu, za slab streljaj oddaljenem od belega in na prijaznem holmu dvigajocega se župnišca, je grof obstal in se s hrbtom naslonil na leseno ograjo.

"Lovrek, hvala ti za zaupanje! In zdaj dobro poslušaj, kar ti povem, ceprav se ti bo cudno zdelo, da ti odkrivajo resnico te vrste usta pripadnika ene najstarejših francoskih plemiških rodbin. Niti plemstvo niti naslovi niti bogastvo - ni vredno pocenega groša, ce ni povezano s pravim clovekom. Vidiš, jaz kot plemic ne terjam nobenih posebnih pravic, a tudi enakosti v obicajnem pomenu besede ne priznavam. Z vsem srcem priznavam samo eno: enakost vrlih ljudi, tistih, ki jih družijo nenapisani zakoni v veliko rodbino, segajoco preko državnih, narodnih in stanovskih meja, preko vseh predsodkov. Zate, Lovrek, vem dobro, da si in boš vedno clan te edine zares plemenite skupnosti. In ce te potolaži: tistemu fantu, ki te je ponižal, bi bila skoraj zagotovo velika cast, ce bi smel pristnemu grofu seci v roko in ga imenovati za svojega prijatelja. Vidiš, njemu svoje roke ne ponudim, tebi pa iz vsega srca! In da sem tvoj prijatelj, veš že dolgo!"

Mimogrede je ujel njegovo roko, jo stisnil in nato nadaljeval - videc pred seboj mlado, s solzami orošeno lice -, z mocnejšim poudarkom: "Vendar živeti moramo med ljudmi in ti hocejo v pretežni vecini peska v oci, zvenecih naslovov, dokoncanih šol, bogastva in kaj vem, cesa še. Tudi ti moraš racunati s tem! Vidim, da te sedanje okolišcine prevec utesnjujejo! Pojdi v svet, Lovrek!"

Fant se je zdrznil in zacudeno pogledal modrega moža, ki je cital v njegovem srcu kakor v odprti knjigi.

"Saj bi šel," je jeknil, "toda kam?"

"Pred dvema mesecema se je vrnil Marinov sin iz Francije, kjer je koncal znamenito vrtnarsko akademijo v Versaillesu. Lovrek, to bi bilo zate! Sicer zahtevajo za sprejem dokoncano nižjo poljedelsko, nižjo srednjo ali pa mešcansko šolo, toda v izjemnih slucajih dopušcajo tudi prosilce brez njih k sprejemnemu izpitu. To ugodnost ti lahko uredim. Izpit je seveda precej strog in se opravlja v zacetku oktobra, tako da imaš za temeljito pripravo še leto dni casa. S tvojim znanjem in tvojo bistro glavo sem preprican, da ga opraviš igraje. Najvec težav bi najverjetneje imel s francošcino. Vendar so moji rojaki do tujcev zelo obzirni. Poleg tega pa imaš še mnogo casa in Marinov sin, ki bo nekaj casa prakticiral pri svojem ocetu, ti bo zagotovo rade volje na uslugo. Odloci se, Lovrek! Preprican sem, da se v Franciji veliko nauciš: napredoval boš v svoji stroki, kakor se ti danes niti ne sanja, še bolj pa v presojanju ljudi in življenja. Torej, prijatelj moj, ali hoceš?"

"Oj, kako rad," je zašepetal fant, ki se mu je od razburjenja glas kar zatikal. "Srecen bi bil ... Vendar pa, ali ne bo študiranje zame predrago? In kaj bodo brez mene na Gradišcu?"

"Nic se ne boj! Vrt uspeva, odjemalce imate, preprican si lahko, da te bosta Janez in Polonica dobro nadomešcala. Za znižano šolnino in oskrbo v šolskem konviktu* bom že jaz poskrbel. Nekaj denarja bo seveda že treba žrtvovati. Najboljše bo pac, da povprašava gospoda Urbancica za njegovo mnenje."

Ta je kot Lovrekov varuh še vedno upravljal premoženje obeh otrok. Doslej so vse ciste dohodke, med njimi tudi ocetove - še vedno od casa do casa iznenadujoce denarne pošiljke -, delili na tri dele: enega za izboljšanje posestva, druga dva za Lovreka in Polonico. Teta ni hotela nicesar, ceš da ne potrebuje in itak ne bo vec dolgo na svetu. Natancen proracun je pokazal, da bi fantov delež skoraj zadošcal za triletni študij v vrtnarski šoli. Urbancic kot varuh ni nasprotoval, nasprotno, vneto je prigovarjal neodlocno in žalostno starko, naj se vendarle sprijazni z mislijo na triletno odsotnost ljubljenega necaka, in koncno je le pristala.

Grof je odpotoval in nato kmalu sporocil iz Francije, da bo Lovrek gotovo sprejet na vrtnarsko akademijo, ce opravi predpisani izpit. Samo pridno naj se uci! - Kako je fantu odleglo! Pred seboj je imel natancno dolocen cilj, a zanj bo potrebno vložiti veliko vztajnosti. Zagrebel se je v knjige, se ucil francošcino in druge ucne predmete, zlasti fiziko, kemijo in prirodopis, iz katerih se je zahtevalo temeljito znanje. V marsikateri snovi je bil že od prej dobro podkovan, mnogokje pa mu je manjkala potrebna podlaga, zaradi cesar je tu in tam podvomil o možnosti zmage. No, Marinov sin, h kateremu se je Lovrek zatekel po nasvete, ga je vselej potolažil, zatrjujoc mu, da tam ne cenijo toliko naguljenega znanja, marvec si ogledajo cloveka v celoti, pri cemer pazijo, ali je zares poklican za ta lepi vrtnarski poklic. In Lovrek se je pomiril in se s podvojeno žilavostjo lotil pretrdih orehov, dokler jih nazadnje ni zmogel. Blagodejno je cutil osvežujoco silo uspehov in spoznal pomembno življenjsko resnico, da sleherna premagana ovira rodi nove sile ter krepi vero v lastno vrednost.

Še sam ni vedel, kdaj je odbrzelo tisto leto, polno naporov in duševne osamljenosti. Kar nenadoma je udarila ura slovesa. - V poslednjem hipu ga je zamikalo, da bi vendarle ostal doma in se ne pehal za uspehi dvomljive vrednosti, a naposled je zmagala volja. In tako se je konec septembra z utripajocim srcem oziral iz puhajocega vlaka proti oddaljujocima se Gradišcu in Belem dvoru, ki sta ga v složni sosešcini pozdravljala in se mu hkrati bolj in bolj odmikala. Ko plašne misli so švigali brzojavni drogovi mimo njegovih oci, na desni se je iz rudnika valil crn dim in se zrcalil v blesteci površini s trsicjem obraslega ribnika. Bele dolinske vasi ter cerkvice na gricih so se prikazovale in spet izginjale.

Na razborški postaji se gnetejo in prerivajo ljudje, silijo k vozovom, pozdravljajo znance ali prodajajo zijala. Lovrek zadrhti. V družbi razborških deklet zagleda Vido. V preteklem letu jo je videl samo dvakrat, pa še to samo od dalec. Tudi ona ga je zagledala. Na njegov sramežljivo plašni pozdrav mu zardela prikima. Obotavlja se nekaj hipov, nato pa, kakor v odlocnem sklepu prihiti s prožnimi koraki pred njegovo okno.

"Ali niste v Ljubljani?" jo vpraša Lovrek po ponovnem pozdravu, ves zmeden, kako pravzaprav priceti pogovor.

"Ocka goduje, pa sem jo kar natihoma popihala domov. Jutri se vrnem. Kam pa vi, gospod Gradnik?"

"Dalec, v Francijo."

"Za božjo voljo, kaj boste tam?"

"Študiral bom na vrtnarski šoli v Versaillesu ... Tri leta ostanem tam."

Deklicin jasni obraz preleti komaj vidna senca, ki Lovreka nepopisno osreci.

"Tako dolgo? No, pa obilo srece! In nikar nas v tujini ne pozabite povsem!"

Njemu vzplamte oci: "Vas gotovo ne! Ali mi tudi vi obljubite enako?"

Dva mlada pogleda se za trenutek srecata, kakor v tihi obljubi. Vlakovodja zatrobi in deklica seže s hlastno kretnjo v Lovrekovo hrepenece iztegnjeno roko.

"Pogosto se vas bom spomnila!" zamrmra s povešenimi ocmi in se nato vrne k svoji družbi. S premikajocega se vlaka vidi Lovrek med mnogimi pozdravljajocimi rokami tudi njeno in cuti, da velja njeno mahanje samo njemu, njemu edinemu.

Nato je vlak izginil za hišami. A na svoji dolgi vožnji je Lovrek pred seboj neprestano videl njene tople oci in sklenil, da mora narediti sprejemni izpit in se izšolati, sicer se raje nikoli vec ne vrne domov.