9. poglavje

SMRTNA KOSA

I.

Dragi moji!

Vaše zadnje pismo, z dne 19. IV. 1912, sem prejel in se Vam zahvaljujem za natancno porocilo o Gradišcu. Veseli me, da gre vse v tako lepem redu izpod rok in da me pri spomladanskem delu ne pogrešate prevec. Tudi mi v šoli smo sedaj bolj vpreženi. Z lepšimi dnevi smo mnogo na prostem, kjer delamo, v skupine razdeljeni, zdaj v tem zdaj v onem vrtu. Saj jih nimamo nic manj ko šestnajst. Samo rani zelenjadi je odmerjenih 2000 m², za vso zelenjad pa cela dva ha! Na sadovnjaku, ki meri 4 ha, raste cez 14.000 sadnih dreves, pripadajocih 1000 razlicnim vrstam. Kaj, Janez, to so številke! Vrtovi za okrasne rastline niso mnogo manjši, ali o teh ne govorim, pri nas jih še ne bomo tako kmalu imeli. Vsi vrtovi brez sadovnjakov merijo cez 10 ha, razen njih pa je na posestvu nebroj toplih gred in steklenjakov in celo lastna vremenska postaja. Lahko si mislite, koliko osobja, višjega in nižjega, je treba za vse naštete ustanove. Najodlicnejši francoski vrtnarski strokovnjaki so naši ucitelji, in njih zasluga je, da uživa naša šola svetoven sloves. Dan za dnem jo posecajo tujci iz raznih krajev sveta, ogledujejo si poedine vrtove in kulture in prisostvujejo pouku. Kar ponosni smo, kadar vidimo njih obcudovanje.

Pouk je razdeljen zelo razumno. Ne ucimo se samo v šolskih sobah ali delavnicah, najvec ur prebijemo na prostem, kjer ima vsaka skupina tocno doloceno delo, utrjujoc tako v šoli obravnavano snov. Vse kajpak ne pride na vrsto, kajti šolskih predmetov je mnogo. Za primer naštejem najvažnejše. Ucimo se o sadjarstvu, o okrasnih rastlinah, povrtninah, o gojenju zgodnjih povrtnin, o proizvodnji semenja, cvetlicarstvu na prostem in v steklenjaku, o gojenju zdravilnega in aromaticnega, to je dišavnega bilja, o rastlinskih boleznih, o konzerviranju sadja itd. Vkljub množini tvarine nikoli ne ostane zgolj pri mrtvi besedi, nego vse, kar nam povedo ali razložijo v šolski sobi, nam vsaj deloma pokažejo takoj ali pozneje zunaj na vrtu. Radi tega mi ucenje ne prizadeva preglavic, in ako bi mi francošcina tekla nekoliko bolj gladko, vobce ne bilo nikakih težav. No, profesorji so zelo prijazni in me veckrat pohvalijo, mogoce zato, ker sem tujec in ker vidijo, da se trudim.

Moji soucenci so prijetni fantje, vecinoma Francozi. Tujci so razen mene v letniku samo štirje, dva Americana, en Italjan in en Holandec, moj dobri prijatelj Jan Hooven. Njegov oce, trgovec s sadjem v Amsterdamu, dobro pozna naše kraje, ker pogosto kupuje sadje v mariborski okolici. Jan je prikupen fant, nekoliko starejši od mene, nic bahat, ceprav je njegov oce zelo premožen. Po materi je podedoval velike vrtove pri Haarlemu in je že samostojen gospodar, ki se hoce tu v Franciji nauciti vsega, cesar doma nimajo. Zelo me vabi, naj preživim letošnje pocitnice na Holandskem kot njegov gost. Menda se res odlocim in sprejmem njegovo vabilo, zakaj domov ne nameravam, saj bi bila vožnja predraga. Mimo tega me zelo mika, da bi na licu mesta proucil svetovno znano holandsko cvetlicarstvo.

Kaj naj Vam še pišem? Posebnih dogodkov doslej nisem doživel. Dnevi mi potekajo v delu in ucenju zelo hitro. V prostih urah se ukvarjam z neko iznajdbo, o kateri zaenkrat še molcim, ker jo moram najprej koncati in potem preizkusiti.

Pred mesecem dni me je obiskal gospod grof. Bil je prijazen, kakor vedno, samo nekam potrt in postaran se mi je zdel. Skoro gotovo ni pri najboljšem zdravju, vendar upam, da mu ni nic hudega.

Od oceta, tako mi pišete, še vedno ni glasu. Njegov molk me skrbi. Kdo ve, ali ne leže kje med tujci sami, brez pomoci in oskrbe! In teta naj cimprej stopijo k zdravniku, da se jim naduha spet ne poslabša. Slišal sem, da je huda in trdovratna bolezen, zato naj ne odlašajo! Polonica, Ti si mi odgovorna!

Pozdravite mi vse znance, posebno gospoda Urbancica, ki mu bom itak o priliki pisal. Vi pa mi oprostite, da sem bolj redek s pisanjem! Vcasih sem utrujen, pogosto pa za daljše pismo res nimam pravega casa.

Vam vsem pošilja najlepše pozdrave

Vaš Lovrek.

Versailles, 25. IV. 1912.

Ecole nationale d' horticulture.

II.

Nujno pismo je povabilo Lovreka na grad grofa d' Harancourta v bližini Dijona, kjer je njegov dobrotnik preživljal letošnjo pomlad. Mladenic se je prestrašil, zaslutivši, da je nenadni poziv v zvezi z grofovo boleznijo. Kljub napornemu ucenju za bližajoci se diplomski izpit, ki naj bi zakljucil tretje leto njegovega šolanja, se je takoj pobrigal za dopust, in dan pozneje urno korakal skozi obsežni harancourtski park. Kostanji starega drevoreda so bili še goli, a na hrapavem lubju so se že grbancili popki, na vejah šcebetali šcinkavci, v grmovju so se prepirali vrabci in v vrhovih odpevali kosi - same price bližajoce se pomladi.

Po polurni hoji se je Lovrekov pogled iznenadeno ustavil na mogocnih zidovih harancourtskega gradu, ki je kakor nemi velikan iznenada zrasel za drevjem. Tiha velicina in velicastna preprostost zgradbe sta se dovršeno spajali z okolico, ki je polagoma prehajala v megleno ravan, omejevano na severovzhodu s temnim smrekovim gozdom. Po sredini je reka Saona zarisavala vanjo svoje blešcece truplo, katerega svetlikajoca se površina je spominjala na luskine silne kace.

Na gradu so fanta že pricakovali in ga brez odlašanja odvedli h grajskemu gospodu, ki je pocival na velikem naslonjacu v svoji delavnici. Njegove ustnice so se prišlecu nasmehljale v pozdrav, a njegova izsušena roka, ki se je bila stegnila, mu je po brezuspešnem naporu kakor brez moci omahnila v narocje. Upadlo lice je imelo nezdravo prsteno barvo in oci so ležale globoko v svojih duplinah.

"Čudiš se, kajne?" je vprašal grof s šibkim glasom. "Nikar ne odkimavaj, dobro vem, da je slaba z menoj. Ravno zato sem te poklical."

Preplašeni Lovrek ni vedel, kaj bi odvrnil.

"Sedi, sedi, decko, ti moje živo nasprotje! Zdrav, mocan in zal ... V šoli napreduješ, kakor mi porocajo. Prav je tako. Nisi me razocaral, hvaležen sem ti. Saj me razumeš? Žal bi mi namrec bilo, ce bi te bil zavedel v tvegano podjetje."

Njegov mladi gost je odprl usta, da bi ugovarjal, vendar pa grof ni cakal na odgovor, marvec je nepricakovano vprašal: "Ali se mocno veseliš vrnitve?"

"Ne tajim," je odvrnil fant, "vlece me domov. Vendar mi ne bo lahko slovo iz vaše domovine, ki me je toliko naucila."

"Šola te zadovoljuje?"

"Vec, mnogo vec! V njej sem se preprical, da je vrtnarstvo caranju podobna umetnost. Pobožno zavzetje me je prevzemalo, ko sem prisostvoval ustvarjanju vaših velikih mojstrov. Komaj cakam, da poskusim svoje, pri njih pridobljeno znanje doma, na svojem vrtu ... Ta želja me tudi najbolj vlece domov ..."

"Zdaj se pac pridno uciš za izpit, kaj?"

"Noc in dan. No, hvala Bogu, kmalu bo za mano. Potem bodo sledile priprave za razstavo v Parizu in za slovo najlepše, skupno poucno potovanje, ki nas popelje po Franciji, Holandski in Nemciji. V Erfurtu se razstanem od tovarišev in se sam odpeljem v Zalesje."

"Mnogo lepega boš videl," je prikimal grof. "Toda kaj je s tvojo iznajdbo?" je poizvedoval nato in se dobrohotno smehljal ob pogledu na mladenicev srecni obraz, ki je prical, kako po volji mu je skrb njegovega zašcitnika.

"O, saj ni nic posebnega!" se je branil. "Preprost škropilnik za unicevanje sadnih škodljivcev. Že na Gradišcu sem ga sestavljal, a tukaj sem ga izpopolnil s pomocjo mojstrov v šolski delavnici."

"Preproste iznajdbe so vcasih pomembnejše od sestavljenih, pogosto tudi potrebnejše ... Razen tega so tvoj izum sprejeli na vrtnarsko razstavo! Vidiš, vse vem! No, cestitam ti in upam, da prodreš z njim. Želim, da se s slavo ovencan vrneš k svoji deklici domov."

Lovrek je povesil glavo in ni odgovoril.

"To ti recem," je poudaril grof, "ce te ne bo znala ceniti, jo cimprej pozabi! Sicer pa prepustiva odgovor bodocnosti," je zakljucil utrujeno in umolknil.

Fant se je obzirno dvignil, da bi se poslovil, vendar ga je bolnik z rahlo kretnjo zadržal na sedežu.

"Preden odideš," je nadaljeval po dolgem premolku, kakor da je zbiral sile za nadaljnji razgovor, "moraš vendar izvedeti, cemu sem te poklical k sebi. Bolan sem, ledvice mi nagajajo. Morda me reši zdravniški nož ... Odlocil sem se za nevarno operacijo ..."

"Gotovo se posreci!" je vzkliknil Lovrek.

Grof je skomignil z rameni.

"Morda, morda ne! Zdravniki upajo. Naj bo tako ali drugace, zdaj urejam svoje posvetne zadeve, in tudi od tebe bi se rad poslovil, od tebe, ker si mojemu srcu drag zaradi sebe samega, hkrati pa poosebljaš zame tisto lepo dolino, ki mi je darovala toliko nepozabnih ur ... Vam vsem velja moje slovo ..."

Medtem ko je Lovrek komaj zadržaval solze, je vzel grof s pisalne mize starinsko, široko nabito usnjeno mošnjo.

"Malenkost za spomin! V mošnji je nekaj napoleondorov*. Rad bi ti jih prepustil vec, toda vse moje premoženje pripada po napisanih in nenapisanih zakonih mojemu sorodstvu. Tej skromni vsoti pa dodajam nekaj dragocenejšega, modrost naše rodbine, pridobljeno v dolgoletnem izgnanstvu. Za hude case zbiraj zlato! Ne prodaj teh zlatnikov za udobnejši papir, ne vlagaj jih v denarni zavod, in ne jemlji obresti od njih. Skrij jih na varnem mestu in pomnoži njihovo število! Kajti zdi se mi, da so hudi dnevi zelo blizu ... Jaz jih menda ne doživim vec ..."

Lovrek se je jecljajoc zahvaljeval za bogato darilo in iz oci so mu na lica kapljale solze.

"In zdaj, dragi moj decko, kratko slovo! Bodi srecen in ostani, kakršen si bil doslej! Spomni se vcasih na starega grofa!"

"Nikoli vas ne pozabim," je hlipal fant in poljubljajoc mocil starcu uvelo roko.

S težkim srcem se je vrnil v šolo, kjer ga je cakal poziv avstro-ogrskega poslaništva v Parizu, naj se takoj zglasi pri naborni komisiji. Že prejšnje leto se ji je moral predstaviti, vendar so ga zaradi študija pustili pri miru. Odpeljal se je torej v Pariz, kjer je hitro opravil: tudi letos so ga spustili, ceš da ga bodo že doma potrdili. Tako je spet za eno leto ušel vojaški suknji. V svojem veselju je tisti dan ostal v Parizu in želel izkoristiti priložnost, da si vsaj še enkrat bežno ogleda velemesto, "glavno mesto sveta," kakor ga imenujejo Francozi, ki ga je s svojim trušcem in vecnim nemirom ocaralo in vznemirjalo hkrati. Ves dan se je vozil z elektricnimi železnicami ali postopal po trgih, katerih prostranost ga je plašila. Zvecer je utrujen sedel v kavarni in se zatopil v casopis, ki ga je bil malopoprej kupil od veselega crnikastega raznašalca. S slastjo je srebal okusno cokolado in prigrizoval pecivo. Kar naenkrat mu oci obstoje na kratki, suhoparno javljajoci vesti, da je dopoldne, po sicer uspešni operaciji, podlegel svoji bolezni grof Henri d'Harancourt. Sledili so še podatki o njegovem življenju ter sporocilo o prenosu trupla v rodbinsko grobnico, ki jih mladenic ni vec cital.

Časopis je zdrsnil iz njegove otrple roke na tla, in s pekoco jasnostjo je obcutil, da je v njegovem življenju zazijala velika vrzel, ki je z nicimer ne bo mogel docela zapolniti.

III.

Grofova smrt, ki je tako bolestno odjeknila v Lovrekovi duši, je zacela v njegovem življenju, ne da bi bil slutil, novo obdobje, polno bridkosti, preizkušenj in neprijetnosti. Iz Polonicinega zadnjega pisma je zvenel komaj prikrit strah glede tetine bolezni, govorilo pa je tudi o novih Miklausinovih naporih, ceš da spet kljubuje Gradnikovim. V Lovrekovi odsotnosti si je bil omislil na Belem dvoru veliko vrtnarijo, s katero je povzrocal Gradišcu vedno obcutnejšo škodo. Lovrek je bil poparjen in je vzdržal v šoli le zaradi izpita, za katerega se je pripravljal na vse pretege. S stisnjenimi zobmi se je zaklel, da ne ostane dolžan staremu sovražniku.

Diplomski izpit je vseeno opravil z odlicnim uspehom in z zadošcenjem prejel listino, ki mu je podeljevala naslov vrtnarskega inženirja. O njegovem izumu so se strokovnjaki izrazili pohvalno in velika tovarna za vrtnarsko orodje mu je zanj ponudila 1000 frankov ter zagotovila primeren odstotek cistega dobicka, ce bi se pršilnik dobro obnesel. Lovrek je ponudbo z veseljem sprejel. Zdaj bi jo bil najraje pocedil domov, vendar je ostal zaradi tovarišev. Z njimi se je udeležil zakljucnega poucnega potovanja, ki ga je zelo navdušilo. Vzhiceno je porocal o svojih vtisih prijatelju Urbancicu.

V Amsterdamu je bil gost Janovega oceta, s katerim se je dogovoril - tako mimogrede pri obedu -, da prevzame zanj nakupovanje jabolk v domaci dolini. Takrat še slutil ni, kako ucinkovito orožje mu usoda potiska v roke, prav tako se ni zavedal daljnosežnosti trgovceve ponudbe, temeljece - vsaj tako je sodil Lovrek - edino na prijateljstvu z njegovim sinom. Saj mu ni bilo znano, kako dobro si ga je trgovec ogledal in kako vešc poznavalec ljudi je bil.

Ko se je mladi Gradnik preko Jesenic pripeljal v Ljubljano, se je junij že mocno nagibal h koncu. S postaje je zavil v bližnjo kavarno, da bi si s citanjem krajšal dolgocasno cakanje na prihodnji vlak proti Celju. Ponoci je slabo spal in zdaj je brez prave zbranosti prelistaval raznorazno casopisje, zadovoljujoc se s prebiranjem naslovov in tu pa tam tudi kakšnega clanka.

A kaj je to? Zdrzne se in cita.

Uspeh našega rojaka v tujini. - Naš rojak, g. Lovro Gradnik iz Zalesja, je nedavno z odlicnim uspehom opravil diplomski izpit na vrtnarski akademiji v Versaillesu in si pridobil kot prvi Slovenec naslov vrtnarskega inženirja (ingenieur horicole). G. Gradnik, ki je v svoji ožji domovini znan po svojem odlicno oskrbovanem vrtu na Gradišcu pri Zalesju, pa je dosegel velik uspeh tudi na vsefrancoski vrtnarski razstavi v Parizu. Za njegovo iznajdbo, pršilnik, služec ugonabljanju mrcesa na sadnem drevju, mu je bila podeljena zlata kolajna. Hkrati pa je velika tvornica za vrtnarsko orodje takoj odkupila njegov izum in sklenila z iznajditeljem ugodno pogodbo. Vrlemu rojaku, ki se mu sprico njegove mladosti - star je šele 22 let - obeta krasna bodocnost, iskreno cestitamo!

Ob branju laskavih vrstic je Lovreka spreletavala vrocina, da si je nekolikokrat obrisal rosno celo. Kdo je napisal clanek, je bila njegova prva misel. Edino Urbancic, ta zlata prijateljska duša, je bil tako tocno poucen, on mu je pripravil to svojevrstno presenecenje. Mladenicevo dušo je preplavilo ponosno zadošcenje. Vsi bodo citali, vsa dolina bo izvedela! Čudili se bodo in govorili bodo o njem in - tudi Vida bo slišala ... O, zdaj ni vec navaden vrtnar, zdaj ga morajo ocenjevati nekoliko drugace! Zdaj jim je enakopraven, zdaj se jim je približal ... Zatopil se je v prijetno sanjarjenje in pozabil na list, ki je razgrnjen obležal na mizi. Lovrek ni bil necimrn, a zdaj se je razbohotila v njem samozavest, prejemajoca gnojivo iz spominov na težke ure, v katerih se je pocutil ponižanega v grenkih obcutkih manjvrednosti, ki še danes niso povsem izginili iz njegove duše. Zacasno so se morali umakniti, cakajoc na ugodno priliko, da buhnejo morda s toliko vecjo silovitostjo na dan.

Gostje so prihajali, narocali kavo ali caj in srebajoc prebirali casopisje. Lovrek se je nehote oziral po bralcih, ali ne citajo mogoce pravkar clanka o njem. Kako bi se pac zacudili, ce bi jim kdo razodel, da sedi med njimi sam Lovro Gradnik, ki se mu kar nic ne pozna, da je slaven clovek. A kdo naj jim to pove? Sam? Nasmehnil se je, poklical natakarja, placal in odšel iz kavarne, da nekoliko pokolovrati po mestu.

Zvecer se je nestrpen vozil proti domu, a se komaj zmenil za slikovito, mimo njega drveco pokrajino. Vozovi so bili napol prazni in med potniki ni bilo niti enega znanca. Lovrek je zle volje strmel skozi okno zdaj v hmeljske nasade, ki so od casa do casa bliskoma migotali mimo oci, zdaj v hribovje, ki je pocasi drselo bližje. Čudna tesnoba se ga je polašcala, tisto razpoloženje, ki prevzame cloveka, kadar se bliža dolgo zaželenemu in težko pricakovanemu cilju. Lokomotiva je tenko zabrlizgala, vlak je zahrumel v predor, enakomerno ropotanje kolesja se je podeseterilo, dokler ni spet šinil nazaj v sotesko, v kateri se je med izpranim zelenkastim prodom penila Ložnica, njegova ljuba znanka. Iztegnil se je skozi okno, kakor da jo hoce obsuti z vprašanji. A že je spet izginila: pred njim se je razgrnila dolina. Njeno ploskev je prekrivala sivina prvega mraka, a na strmih kozjaških in rudniških skalah so se še poigravali škrlatni odsevi soncnega požara. Za prvim ovinkom so se hipoma potegnili v zrak zacrneli dimniki razborške usnjarne, razvpite odpadniške trdnjave. Takoj za njo se je razgrnil pred ocmi Razbor. In, glej, tam dalec na vzhodu gorijo v rumenem svitu okna Belega dvora ... Levo od njega se izteguje Gradišce, njegovo ljubo Gradišce ... Ogledni stolp ... Ves rožnat je ... Prvi me pozdravljaš, si misli fant, kakor si se zadnji poslovil od mene. Čas je, da si prišel, mi praviš ...

Zavore se cvilec oprijemajo klopotajocih koles, in kakor nerad se vlak pocasi ustavlja. Lovrek se nagne skozi okno, diha domaci zrak, napenja oci in med vrveco množico stika za znanci, a kakor da je zakleto, prav danes ne najde nikogar. Žalosten je. Ko cez nekaj minut hlapon* sopihajoc odpelje z razborske postaje, se kakor premražen stiska v svoj koticek. S pogledi streže za roji gorecih isker, ki kakor ognjeni dež sršenijo mimo njega in zasipavajo progo. Tako si nisi predstavljal vrnitve, Lovrek! Neopazno, osamljeno in brez zmagoslavja se voziš domov! Komu je mar za skromen clanek v "Slovenskem Narodu", kdo sploh ve za nepomembnega gradiškega vrtnarja! Prav se ti godi, ker ti je domišljavost takoj stopila v glavo ...

Temne poljane dirjajo, kolesje odskakuje, sunkovito ponavljajoc napev, porojen v Lovrekovem srcu. Grmec švigne cez most, pod katerim se plazi globoka in potuhnjena, med mlini in žagami zajeta Ložnica, in se cez cas spet ustavlja.

Zalesje. Sprevodniki izklicujejo, seveda nemško spakedranko.

"Salessiach! Alles aussteigen!"

Lovrek plane s sedeža kakor prebujen iz sanj, skoci z voza in z naglimi koraki odhiti proti vhodu, kjer odda svoj listek staremu, cmerikavemu železnicarju. Trgu se izogne in kmalu stopa po mehki poljski poti, sredi njiv, pod iskrecimi se zvezdami, z Belim dvorom in Gradišcem pred ocmi.

IV.

Gradišce je mladega gospodarja pozdravilo z razsvetljenimi okni, ki so mu kalor rumeni lampijoni zažarela naproti. Z nabijajocim srcem se je ustavil na stopnicah pod najnižjo vrtno teraso in s polnimi prsi vdihaval blagodejno vonjavo, ki je kakor valovi pljuskala cez zidovje. Njegove vrtnice, njegovo cvetlicno grmicje ... Gibcno je stopil skozi priprta vratca in položil nogo na škrtajoci pesek, katerega belina se je medlo lesketala iz mraka. Pocasi, s pobožno zamaknjenostjo je hodil med gredami, na levo in desno pozdravljal svoje varovanke in radovedno ugibal, lovec z nosnicami, kaj poganja tu, kaj tam, kako uspeva armada sadnega drevja, katerega vrhovje se je nejasno crnilo onstran vrtnega zidu. V letih njegove odsotnosti je vsekakor zelo napredovalo, tudi Janezova porocila so bila povoljna. No, jutri si ga natancno ogleda.

Prvotna otožnost se z njegovim dviganjem s terase na teraso vedno bolj umika custvu globokega zadovoljstva: na svojem stoji ... Nehote pospeši korake, da bi cimprej uzrl tudi teto in Polonico. Tako varno je tukaj, tako v zavetju! S to zemljo je spojen, v njej bivajo najgloblje korenike njegovega žitja, tu je dom. Njegova kri se tu pretaka hitreje po žilah, kakor da sili h grudi, k bregovom in lokam, na katerih so od pamtiveka domovali njegovi predniki, pljuca dihajo laže, kakor da dobivajo boljši zrak.

Pred hišo je, Beli dvor vidi! Kako pravljicno lepa je kotlina, v kateri kraljuje ponosno poslopje, do polovice obkroženo z vrhovi temnih smrek, kakor da je odmaknjeno od resnicnosti ... Z razprtimi rokami stopi Lovrek dva ali tri korake proti njemu.

Iz polgrenkega in polsladkega sanjarjenja ga prebudi Polonicin glas, ki nekoliko vznemirjeno zapoje skozi odprto kuhinjsko okno:

"Kdo je na vrtu?"

Fant se zgane in brez odgovora ko vihra plane po stopnicah navzgor. Nekaj hipov pozneje visi na njegovih prsih zasolzena sestrica. Ko se spustita iz objema, radovedno ogledujeta drug drugega in se ne moreta nacuditi opaženim spremembam. Kako brhka je Polonica, ugotavlja brat, kako vlažno ji z zarjavelih, z zdravo rdecico nadahnjenih lic sijejo velike in temne gradniške oci. In kako zal je Lovrek, meni sestra.

"Dobro izgledaš, Polonica. Kar ponosen sem nate!"

"Eh, beži, no! Le ti si se pogospodil. Ali ti ne bo pri nas prevec preprosto?"

Namesto odgovora jo brat nežno poboža po bujnih kostanjevih laseh in vpraša: "Kako je s teto, Polonica?"

Deklicine oci se orose: "Oh, ubogi so in komaj te cakajo. Nocoj jim je spet hujše ..."

"Hujše?" se prestraši Lovrek.

"Dva tedna so bili cisto dobri, danes proti veceru pa jih je spet napadlo. Kaj se nista srecala z Janezom? Po zdravnika sem ga poslala."

"Uboga teta!"

"Najbolj se bojim," pravi sestra pobito, "da bi jih nekoc na samem napadlo. Zato jih ne izpustimo izpred oci. Zdaj je Ancka pri njih."

"Pojdiva!" rece Lovrek nemirno in potegne sestro s seboj. Ob vstopu v sobo se je kar prestrašil: teta, ki je napol sedela in napol ležala, je bila shujšana in vsa zgrbancena.

"Lovrek, moj fant!" je prišlo kakor vzdih iz njenih ust. "Bog me je uslišal, vendar sem te še docakala. Pred tvojo vrnitvijo bi ne bila rada umrla. Zdaj je vse dobro, še bolezen se mi nemara izboljša. Nekaj let bi le še živela, ce mi jih je Bog prisodil ..."

"Saj tudi boste, teta," je nežno zatrdil necak in jo toplo poljubil na uvelo lice. Dobro ženico je ta neobicajni izraz njegove ljubezni nepopisno osrecil. Pricela je jokati in kar ni mogla spustiti njegove roke.

Lovrek je pozdravil še Ancko, nato pristavil stol k postelji, Polonica pa se je zadovoljila s prucko. Ganljiva je bila slika poslavljajocega se življenja, obdanega s svežo mladostjo, vdano ljubeznijo in veliko hvaležnostjo.

"Skoraj prevec sem srecna," je zašepetala teta. "V samotnih urah, preden sem vaju dobila, sem se zmeraj bala, da umrem sama in zapušcena. Toda glej, usmiljeni Bog mi je poslal vaju, moja ljuba otroka."

Lovrek je zacel pripovedovati o svojem potovanju, hotec pregnati bolnicine misli na smrt, toda že po prvih stavkih so se pod hišo zaslišali hitri koraki in kmalu zatem so se odprla vrata. Janez je pripeljal trškega zdravnika, mirnega in prijaznega doktorja Prelesnika, ki je že s svojo navzocnostjo pomirjajoce vplival na bolnike. Med tem ko je preiskoval teto, sta se prijatelja pritajeno pozdravila, a vendarle iskreno.

Zdravnik je teto nekoliko potolažil in ob odhodu predlagal, naj gre nekdo z njim po zdravilo.

Kljub tetinim ugovorom ga je spremljal Lovrek, da ga med štirimi ocmi povpraša, kako je z njo.

"Naduha te vrste je potuhnjena bolezen," je dejal zdravnik previdno. "Nekega dne jo lahko na vsem lepem zaduši, vendar ce pazite nanjo, bo kakšno leto še vzdržala. Ne pozabite, da je pac priletna, saj ni vec dalec od osemdesetega."

Ob slovesu je še dostavil: "Da boste vedeli: v stalni nevarnosti je jeseni in spomladi ..."

S potrtim srcem se je Lovrek vrnil na Gradišce in spanje prve noci ni bilo najboljše. Toliko veselejše je bilo drugo jutro, ko je Ancka pri zajtrku javila, da je teta noc odlicno prebila, k cemur je bržkone najvec pripomoglo veselje zaradi necakovega prihoda. Izboljšanje pa je napredovalo tudi pozneje in kmalu je bolnica že posedala ali poležavala v udobnem naslonjacu pred hišo, odkoder je s srcnim zadovoljstvom opazovala veselo gibanje mladih rok.

Gradiška vrtnarja namrec nista držala križem rok. Postopoma in po tocno izdelanem nacrtu sta spreminjala nekatere dosedanje nacine vrtnarjenja in pricela gojiti redkejše povrtnine, katerih seme je Lovrek prinesel s seboj, da jih udomaci in potem prodaja v bližnjem mestu. Pri vseh že doslej vzgajanih vrstah pa sta se trudila doseci cim lepšo obliko in cim okusnejši plod. Janez je bil kmalu navdušen nad francosko vrtnarsko umetnostjo, saj so ga njeni uspehi iz dneva v dan presenecali.

"Zdaj se lahko Miklausin obriše pod nosom!" je vzkliknil mašcevalno.

Njegova napoved je bila seveda nekoliko prehitra, kajti ravno prodaja zelenjave in drugih povrtnin je mlademu gospodarju povzrocala najvec skrbi. Dobavo v Toplice mu je bil medtem popolnoma prevzel Miklausin, mestne branjevke pa so mu placevale bolj slabo. Poleg tega je bila vožnja zamudna, izgubil je prevec casa. Letos je moral še potrpeti. Na zimo, tako je sklenil, pa se mora vse to temeljito spremeniti.

Da se niso gmotne razmere na Gradišcu zaradi piclih dohodkov in tetine bolezni, zahtevajoce skrbne nege - zaradi nje so morali poleg Ancke najeti še eno deklo -, še bolj poslabšale, je bila zasluga dobro uspevajoce gostilne. Ko je vrt odpovedal, jih je iz zagate reševala gostilna; vsaj zacasno, zakaj tu je bil hvalabogu še sadovnjak.

Ob pogledu nanj je bil Lovrek zares vesel, kajti med njegovo odsotnostjo se je bil mocno razrasel, tako da je obetal veliko.

mnogo obetajoce razrastel. Kako visoko so se vzpela, kako široko razmahnila drevesca, vsajena na Urbancicevo pobudo v prvih letih po izgubi domacije! Tudi ostalo drevje, ki je pozneje postopoma nadomestilo staro in zanikrno, je bilo vredno pohvale. Veje so bile tako obložene, da so jih morali na vseh straneh podpreti s koli. Kolikor je mogel Lovrek presoditi, se je obetalo zdravo sadje, razen tega pa je Urbancic že na zacetku pazil na plemensko enotnost, še kako pomembno pri prodaji v tujino. Da ima že zanesljivega kupca, ni Lovrek povedal nikomur.

V.

Po vrnitvi iz Francije se je Lovrek teden za tednom spravljal na obisk k naducitelju Urbancicu v Šentjerneju, vendar pa sta ga obilica dela in tetina bolezen vse dni zadrževala doma. Tako se je že skoraj zjesenilo, ko je koncno uspel uresniciti svojo namero. Prijatelj ga je sprejel z odprtimi rokami in ga ves dan pridržal pri sebi. Z ocetovskim ponosom mu je predstavil svojega sincka, ki je že cvrsto koracal po sobi in s prikupnim pogumom splezal na Lovrekovo koleno. Urbanciceva žena jim je postavila na mizo dobro kosilo, med katerim je mladenic z ugodjem opazil tiho sreco in neskaljeno soglasje, vladajoce v varuhovi rodbini.

Pozneje, ko sta sedela na zracni verandi, sta se v pogovoru dotaknila tudi Miklausinovih spletk in njegovih naporov, da škoduje Gradišcu.

"Možak ne miruje, previsoko si se mu dvignil, Lovrek. Ni dovolj, da ti odjeda kruh, tudi vodo bi ti rad odpeljal."

"Kako to?" se je zavzel Lovrek.

"Zanesljiva oseba mi je sporocila, da je prav na tihem kupil veliko gozdno parcelo, h kateri spada Trnska pec. Tam hoce zgraditi velik zbiralnik, vanj napeljati Trnski slap, od tam pa vodovod, tako da bi imel vedno dovolj vode za Beli dvor."

"Ni slaba zamisel!" je menil fant nickaj zaskrbljeno. "Vode je dovolj za naju oba, to se pravi, ce je votlinski potok sploh v zvezi s Trnsko pecjo. Ta rec me kaj malo skrbi, huje me je oškodoval z vrtom. Naj le pocaka! Prihodnje leto ga posekamo, boste videli, kajti takšnih povrtnin, kakršne bomo pridelali že naslednjo pomlad, ne bo mogel nikoli vzgojiti. In v mestu, kamor se obrnem, tam kupujejo, kar jim prija, ne glede na zveze."

"Že res, vendar pa tisto z vodo ni tako preprosto. Odvisen si od Trnske peci, verjemi! Iz nje priteka voda v grajsko podzemlje! Pred leti me je to podzemno vodovje mocno zanimalo. Z raznimi poskusi, z rdecim barvilom in žagovino, ki sem ju bil stresel v požiralnik pri Trnski peci, sem dognal resnico. Poskusi, ce ne verjameš."

"No, prav! Toda vode je vec ko dovolj za oba. Jaz mu je nisem nevošcljiv."

"Zato pa je on nevošcljiv tebi. Ista zanesljiva oseba mi je povedala, da namerava vso vodo speljati proti Belemu dvoru, samo da bi unicil ali vsaj oškodoval tvoj vrt."

"Ne bo si drznil," je vzkliknil Lovrek s prebledelim licem.

"Kdo ve, saj ga poznaš! Pocakajmo! Če se izkaže, da sem pravilno poucen, ti ne bo kazalo drugega, kakor da naperiš tožbo proti njemu."

Mladi Gradnik je stisnil pesti.

"Oj, ta Miklausin! Da nas ne more pustiti pri miru!"

"Za revnega, za skorjico vsakdanjega kruha pehajocega se Gradnika bi se gotovo niti ne brigal, toliko bolj se mu je bati izobraženega, razumnega in kvišku stremecega, gospodarsko neodvisnega cloveka."

Na Lovrekovem jasnem celu sta se zarisali dve strogi, navpicno stojeci gubi in se bolj in bolj vrezovali vanj. Čez nekaj casa se je obrnil k prijatelju in na njegovih ustnicah je plahutal nevaren smehljaj.

"Dobro! Ne bo ušel kazni. Tokrat ga izplacam, da me bo pomnil."

Spet se je zamislil in nato nenadoma vprašal: "Ali Miklausin po svoji lepi navadi tudi letos tlaci jabolcne cene?"

"Seveda," se je razjezil naducitelj. "Saj jih lahko, ko so naši ljudje tako nespametni. Mnogi so mu odprodali še zeleno sadje na drevju, ker so mu dolžni za blago, pa tudi drugi ga obletavajo s ponudbami. Placuje jim, kakor se mu zdi. Sicer pa Miklausin ni edina pijavka, skoraj vsi prekupcevalci ga verno posnemajo in družno odirajo naše kmete."

"Gospod naducitelj," se Lovrek skrivnostno skloni k njemu, "sijajno zamisel imam. Ali mi boste pomagali?"

"Prav rad, samo kako?"

"Pijavkam jo zagodemo z njihovim lastnim orožjem. Naši sadjarji vas poznajo in cenijo. Pregovorite vsaj najboljše med njimi, naj trdovratno drže svoj pridelek, drže na vsak nacin, tako da bo Miklausinu na razpolago samo sadje slabše vrste."

"No, in?"

"Potem se pokažem jaz na mejdanu*."

Nato je dvomecemu šolniku porocal o svojem dogovoru s holandskim trgovcem Hoovenom, od katerega je bil nedavno prejel poziv, naj se pripravi za nakupovanje poznih jabolk in naj ga v zacetku oktobra poišce v Mariboru, kjer se domenita o cenah in vseh podrobnostih izvoza.

"Preprican sem, da Miklausin in prekupcevalci njegove vrste pobašejo tri cetrtine dobicka v svoje bisage. Mi se zadovoljimo z manjšim! Ni vrag, da jih ne potolcemo!"

Sprva zacudeni, pozneje prepricani in nazadnje navdušeni Urbancic je Lovreku obljubil, da mu bodo on in njegovi uciteljski tovariši pomagali. Najzanesljivejši med njimi naj bi prevzeli dolocene vasi in soseske, vse pa naj bi se dogovorilo v popolni tajnosti. Nihce ne sme predcasno izvedeti, kateri zajec tici za grmom.

"Čez teden dni ti tocno naznanim, koliko jabolk bo naprodaj," je obljubil naducitelj ob slovesu. "Sam stopim k tovarišem, da jih pridobim za tvoj nacrt, ti pa si pridobi duhovšcino, zlasti župnike - sadjarje!"

"S sadjem ti jo zagodem," je godrnjal Lovrek, vracajoc se domov. Sam ni slutil, da je s svojo grožnjo napovedal znamenito sadno bitko, ki je razburila in razdvojila dolino ter se ljudem za dolga leta vtisnila v spomin.

VI.

Dolina je podobna velikemu splošcenemu kotlu, kamor se z vseh strani stekajo manjše doline, soteske in tokave. V višini so bolj gorjanskega, spodaj pa milega dolinskega podnebja. V njih uspeva razno sadje, tudi pozna jabolka, ki se po svojem okusu, obliki in velikosti lahko kosajo z najboljšimi vrstami. Središce sadjarstva je zložno gricevje, ki zapira dolino proti jugovzhodni strani. S svojimi belimi zidanicami sredi vinogradov, sadovnjakov in kostanjevih gozdov, s svojimi ozkimi doli in okroglasto izdolbenimi globelmi po znacaju in caru mocno spominja na slavne Slovenske gorice. Vrli ucitelj in duhovniki so v nekaj zadnjih desetletjih naucili tamkajšnje posestnike umnega sadjarstva, boljšega izbora sadnih vrst in pravilnega spravljanja pridelka. Žal so navadno pogoltnili ves dobicek drugi. Prekupcevalci s sadjem so pobasali levji delež, a ostanek je revnemu kmeticu zadošcal komaj za nakup najpotrebnejšega. Ogromno škodo so sadjarjem povzrocali zlasti tisti prekupcevalci, ki so si zagotovili pri posameznikih, potrebnih denarja, še zeleno, neobrano sadje in pozneje z njim pritiskali na cene.

Tisto jesen so bili še posebej brezvestni! Jablane so obrodile, kakor že dolgo ne, in prekupcevalci so begali ljudi, da se bodo zaradi bogate letine cene še bolj znižale. Zamolcevali so jim, da je sadje drugod kazalo razmeroma slabo. Žal jim je marsikdo verjel in na slepo prodal ves svoj pridelek ali vsaj sprejel aro zanj. Z nagibajoco se jesenjo si videval dan za dnem z zlatorumenimi in rdeckastimi plodovi naložene vozove, ki so se pomikali proti Zalesju in se ustavljali na prostranem Miklausinovem dvorišcu, kjer so posestniki po dolgem cakanju smeli raztovoriti in obracunati. Trgovec jim je najprej odtegnil dolžni znesek za blago, kupljeno pri njih med letom, in jim nato izplacal ostanek, ki je bil povecini sramotno nizek. Z mrkimi in zaskrbljenimi obrazi so se kmetje vracali domov in preklinjali.

Vseeno je bil Miklausin letos nezadovoljen. Vecji sadjarji, zlasti iz Šentjerneja in sosešcine, so se letos zacuda trdovratno upirali sladkim besedam njegovih prekupcevalcev in se smejali strašenju z nižjimi cenami. Sicer se ni bal, da bi koncno ne popustili, vendar so mu brez potrebe zadrževali izvoz, s cimer so izdatno pomnožili njegove stroške.

"Vam že pokažem!" se je srdil in še bolj znižal ceno. Ostali dolinski trgovci so ga vdano posnemali in po možnosti še pretiravali.

Zdaj pa so se ljudje zares preplašili in Lovrek je uvidel, da je prišla njegova ura. Hooven ga je bil na sestanku v Mariboru založil s potrebno gotovino, dogovorila sta se tudi o nacinu prevažanja, in nekega dne se je kakor bomba razletel po vaseh glas, da kupuje mladi Gradnik vecje in manjše kolicine izbranih jabolk ter jih placuje trikrat dražje od ostalih prekupcevalcev.

Ljudstvo se je dvignilo, dolina se je vznemirila. Cesta proti Gradišcu je bila natrpana z vozovi sadja; okoli Kotnikovega kozolca, kjer je bila Lovrekova zacasna glavna sprejemnica, so se gnetle, premikale in pehale pravcate sadne karavane. Najhitreje so opravili tisti sadjarji, ki so bili pod vešcim vodstvom že doma skrbno izbrali jabolka in pripeljali le brezhibne plodove. Lovrek jih je brez nadaljnjega prevzel in takoj placal. Sicer pa je bil zelo natancen. Sprejemal je vse vrste, udomacene v dolini: zelene in rdece štetince, zlate parmenke, kanadke, vošcenke, bobovce in mošancke. Mešati jih seveda ni pustil. Kdor mu je pripeljal enotno blago - in to se je hitro razvedelo -, je dosegel najboljšo ceno.

V bližnji Kotnikovi mizarski delavnici so istocasno noc in dan zbijali lesene zaboje - "holandske", kakor jih je imenoval Lovrek, ki so sadju prepušcali dovolj zraka in ga hkrati popolnoma zavarovali. Domaci fantje iz vasi so se pod Lovrekovim vodstvom dobro izurili: s strokovnjaško skrbjo so polagali dehtece plodove v oblovino, vrsto za vrsto, nazadnje zaboje zabili, jih opremili z žigom in odpeljali na železniško postajo. Delo je bilo pametno porazdeljeno, pac glede na zmogljivost posameznika, zato je šlo odpravljanje gladko izpod rok. Kljub silnemu navalu so bili sadjarji tu hitreje gotovi, kakor pri Miklausinu in drugih kupcih, zrocih v kmetih manjvredna, topa bitja, ki jih je bilo dovoljeno poniževati in slepariti. In sadjarji so se hitro naucili ustrezati Lovrekovim zahtevam, tako da je prejemal vedno lepša in skrbneje obrana jabolka. Hooven je poslal Lovreku laskavo pohvalno pismo in mu iz lastnega nagiba zvišal provizijo.

Nihce v dolini še ni pomnil takšne kupcije. Z žarecimi obrazi so sadjarji zapušcali Kotnikov kozolec in sedec na vozovih vedno znova preštevali izkupicek. V trgu so se potem oskrbeli za mizo, nakupili so si novih oblacil in drugega blaga, a vsi so se izognili bahate Miklausinove trgovine. Celo sladko vabeci Vrhunc, znani Miklausinov podrepnik, se je zaman trudil, da bi del zlate in srebrne reke usmeril v svoj žep.

Miklausin in njegovi podrepniki, ki so toliko kmetov preplašili z izmišljenimi vestmi, so se penili od jeze, toda ljudska jeza jih je kmalu porinila v še neprijetnejšo zagato. Osleparjeni posestniki so jim bili dan za dnem na vratu, ponižno moledujoci, naj gospod odstopijo od kupcije ali pa naj zvišajo kupnino. Ko niso prošnje nic zalegle, so se raztogotili, in njihova jeza je še bolj narastla, ko so videli, koliko srecnejši so bili njihovi sosedje. Nazadnje so v trumah oblegali Miklausinovo trgovino, preklinjali, grozili in razbijali. Preplašeni trgovec je zaklenil vrata in poklical na pomoc orožnike, vendar pa si je ob pogledu na živahno vrvenje pred slovensko narodno trgovino premislil - in jim ugodil. S spacenim obrazom je izplaceval izracunane razlike in natihoma koval mašcevanje. Naglas in potrto je prepriceval ljudi o svoji veliki izgubi in preveliki clovekoljubnosti, vendar mu nihce ni verjel in samo njegovi dolžniki mu niso takoj obrnili hrbta.

Lovreka je vse hvalilo.

"Ej, to je naš fant! Prava kmecka kri, zato pa ima srce za ubogega kmeta!" Te besede si slišal v tistih dneh, kamorkoli si prišel.

V zacetku novembra se je kupcija v glavnem koncala in Lovrek se je odpeljal v Maribor, da obracuna s Hoovenom. Drug z drugim zadovoljna sta se dogovorila kar za naslednja leta. Uspešna kupcija je tudi Gradišcu mnogo vrgla: izguba z vrtom je bila nekajkrat preplacana, kajti tudi za lastno sadje, ki je bilo itak od vsega najlepše in najboljše, je Lovrek prejel dokajšnjo vsoto denarja. Z mirnim srcem je pricakoval zimo in pomlad, ko je nameraval, gmotno podprt, za vselej odbiti sovražne naskoke na gradiško posestvo. Kot vrtnar se je pocutil še mocnejšega in se zlepa ni ustrašil nasprotnika.

Toda samo denarni uspeh ga niti ni toliko radostil, bolj ga je dvigala ponosna zavest, da je koristil svojim rojakom in da je premagal Miklausina tam, kjer niti najmanj ni pricakoval napada - v trgovini. Gradniki se ne branijo vec, že prehajajo k napadu ...

VII.

Vrvež sadne bitke je Lovreka zelo zaposlil, kljub vsemu pa iz njegovega srca niti za trenutek ni izrinil Vide. Tudi med seštevanjem zneskov in izplacevanjem bankovcev je v njegovi duši zvenelo njeno ime. Neprestano je mislil nanjo, a se iz mladeniške sramežljivosti nikogar ni upal povprašati po njej. Povsem slucajno je nekoc v Stanovnikovi gostilni, kamor je tu in tam stopil ob vecerih, ujel na uho, da je po dokoncanem dekliškem liceju to leto v Ljubljani koncala tudi gospodinjsko šolo in da ji je njena mati, košata gospa lekarnarka, za ženina že izbrala znanega razborškega odvetnika. Ob tej novici se je fant komaj vzdržal, da ni poizvedoval dalje, in le dobrotljivi mrak je preprecil, da drugi gostje niso opazili pekoce rdecice na njegovih licih.

Poslej je nihal med željo po srecanju in razumskim prepricevanjem samega sebe, da so njegove misli smešne in zaman vsi visokoleteci upi. To stanje se je med trgovanjem s sadjem samo ublažilo, ni pa se moglo spremeniti. Čim se je koncalo, je nastopilo celo poslabšanje. Neke novembrske nedelje, ki ga je s svojim povsem spomladanskim sijajem in blagodejno toploto živo spominjala na prvo srecanje z Vido, se je njegov notranji nemir stopnjeval do nevzdržnosti, in že je sklenil, da jo mahne ob Ložnici peš v dobro uro oddaljeni Razbor. Morda se na poti pokaže priložnost, da kje zagleda Vido in se celo pogovori z njo. Nekoliko se mu je sicer upiralo, da bi sam kolovratil po mestecu, a kaj je hotel. Janeza je Polonica odvedla h gledališki predstavi v Društvenem domu, drugih pripravnih tovarišev pa ni imel. Iz neodlocnosti ga je rešil naducitelj Urbancic, ki se je po kosilu oglasil na Gradišcu, ceš da utegne samo mimogrede pozdraviti teto, sicer je namenjen v Loko pri Razborju. Starka, ki se je tisti dan na soncu pocutila veliko bolje, je sama prigovarjala necaku, naj vendarle pospremi prijatelja. Ta se je presrecen odzval in natihem blagoslavljal dobro teto.

Bližnjica ju je povedla k Ložnici, od tam pa v obrobne dolinske gozdove, ki so se predajali soncnim pramenom, spletajocim od veje do veje, od vrha do vrha svetle mreže, kakor bi hoteli ves svet zajeti vanje. V živahnem, vendar po Lovrekovi krivdi vcasih nekoliko zatikajocem se kramljanju sta prispela v prijazno, med sadnim drevjem skrito vasico. Urbancic je obiskal tamkajšnjega naducitelja, da se pomeni z njim o nujni zadevi, ki k sreci ni zahtevala mnogo casa. Prijazni domacin je po koncanem pomenku pospremil svoja gosta k bližnji izletniški, ob cestnem križišcu stojeci gostilni, ceš tam se vedno najde družba. Ko so prispeli, so sprva nameravali posedeti zunaj na vrtu, vendar so jih samevajoce mize in nastopajoci hlad pregnali v gostilno, odkoder jim je že od dalec udarjal na ušesa zamolkel šum in hrup. Skozi odprta vrata jim je bušknil v obraz vroc sopuh. Oblaki sivkastega dima, plavajocega v sobi, so zakrivali že nekoliko udobrovoljeno razborsko gospodo, sedeco ob dolgi mizi. Nekateri med njimi so prišlece glasno pozdravili in jih povabili k mizi.

Urbancicev tovariš, ki je kot okolican vse poznal, je hotel svoja spremljevalca predstaviti, a ostalo je pri poskusu, ker ga je bil zmotil notar, okroglolicen gospod z zlatim šcipalnikom na malce premajhnem nosu.

"Nic predstavljanja! Gospoda sta dobrodošla! Kar sem, kar sem!"

Lovreku je naenkrat poskocilo srce in zacelo blazno utripati: izza mize v neposredni notarjevi bližini so zasijale znane rjave oci z radostnim, malce porednim bleskom. Kakor v omotici je prijadral do njih, sam ni vedel kako, in polastila se ga je nepopisna zmedenost, ki bi jo bili prav gotovo vsi opazili, da ga ni po prvih Urbancicevih pojasnjujocih besedah s kopico vprašanj takoj obsul njegov sosed, vnet ljubitelj vrtnarstva. Zastavljena vprašanja so fantu omogocila, da je prikril svojo zmedenost ter kolikor toliko zbrano odgovarjal za spoznanje prevsiljivemu izpraševalcu. Kasneje se je že toliko zbral in opogumil, da je od casa do casa poslal skrit pogled proti desni. Vsakokrat je zacutil na sebi njen vprašujoci pogled. Opazil je, da ji dvori debelušen mož z oholo dvignjenim obrazom, odvetnik dr. Markeš (kakor je izvedel pozneje), ki se mu je lepotica prisiljeno, nekako odmaknjeno nasmihala. Lovrek ga je takoj zasovražil in ga, stiskajoc pod mizo skrito pest, izpod cela obstreljeval s pogledi. Ko se je Lovrekov sosed pozneje zapletel v pogovor z Urbancicem, se je mladenic ozrl po ostalem omizju, pri cemer je slucajno ujel zmagoslavni pogled Vidine matere, sedece poleg svojega molcecega moža na drugem koncu mize. Nehote se ji je priklonil, a njen zacudeni obraz mu je prical, da se ga ne spominja vec.

Lovrek ni vec vzdržal v sobi. Kljub hrumenju, smehu in govorjenju se ga je polastilo custvo neskoncne osamljenosti. Stran odtod, stran odtod! S spremenjenim obrazom je dvakrat ali trikrat naskrivaj dregnil Urbancica, prosec ga, da bi odrinila.

"Takoj, takoj Lovrek! Samo še pet minut!"

S slabo prikrito nestrpnostjo se je fant moral vdati. Medtem ko je mukoma pricakoval odrešilni trenutek za svoj beg, je z vlažnim, v mizno plošco uprtim pogledom mastil med prsti nepoužito sredico in jo oblikoval v drobne kroglice. Čof! ga pri tem zanimivem opravku kar naenkrat zmoti lahen udarec v nos. Čof, cof! Še drugi in tretji. Zmedeno se ozira naokrog.

"Gospod Gradnik! Gospod Lovrek!"

Ona! Vida ga klice! Z lahno rdecico na obrazu se sklanja proti njemu.

"Zakaj že silite domov?"

Lovrek ni vedel, kaj naj odgovori, zato se je samo prisiljeno nasmehnil.

"In tako ste zatopljeni vase! Dvakrat sem vas morala poklicati, preden ste me slišali. No, zakaj hocete domov?"

"Opravki, gospodicna!" je zamrmral Lovrek.

Vida se je primaknila bližje. Njen dvorljivec, ki je z iznenadenim obrazom poslušal ta pogovor, ji je sledil, ceprav ga ni nihce prosil.

"Že pocakajo, saj je nedelja. Sploh pa sem huda na vas! Nic mi ne poveste, kako je bilo v Franciji, odkar ..."

"O, gospod je bil v prelepi Franciji?" se je vtaknil vmes dr. Markeš in se s prijazno pozornostjo obrnil k Lovreku, cigar navzocnost je šele sedaj blagovolil opaziti.

Na Vidinem rožnatem obrazu se je vdolbla poredna jamica.

"Oh, saj res! Gospod doktor je navdušen Francoz, le da moja licejska francošcina njegovi ni dorasla. Brž se kaj pomenita! Pri nas tako redko slišimo kak boljši jezik!"

"Hm, zelo rad," se je samozavestno odzval odvetnik in z elegantnim nosljanjem sprožil na zacudenega fanta - ceš kaj bo pac tako revše znalo? - nekaj vsakdanjih francoskih fraz.

Sladko zlagani nacin odvetnikovega govorjenja je bil še odvratnejši od njegove malce preocitno nastopaške oholosti, zato se mu je Lovrek mašceval z gladko francošcino, katere namerno pospešeni tok je v zvezi z razmeroma brezhibno izgovarjavo tekmeca docela zmedel. Videlo se je, da ga ni niti povsem razumel, kajti na poslednje hudomušno postavljeno vprašanje je v zadregi samo pokimal z glavo.

Deklica se je škodoželjno zasmejala.

"O že vidim, gospod doktor, da sva si precej enaka, jaz namrec tudi nisem veliko razumela. Gospod Lovrek, naši ljudje vas bodo izvolili še za poslanca, ce zavohajo, da drobite francosko kar za vsakdanjo rabo, kakor mi preprostejši zemljani ljubljeno nemšcino ..."

"A kaj ste pocenjali v Franciji?" je vprašal odvetnik, ceprav ga je bila Vida maloprej tocno poucila.

Po Lovrekovem pojasnilu je malomarno zategnil usta: "Ah tako? Zanimivo, kajne Vida? Lepa stvar, vrtnarstvo!"

Ob neprikritem omalovaževanju lepega poklica, izraženem bolj z glasom kot pa z besedami, je v fantovih žilah zaplalo in mu zagomazelo v rokah. Komaj se je premagal. Preden pa ga je mogel s primerno pikrostjo zavrniti, se mu je odvetnik spretno izmaknil. V sosednji sobi je pravkar miloglasno zahrešcala harmonika in vabila na veseli raj po prašnih, z žagovino potresenih tleh. Odvetnik se je priklonil Vidi, ki je obotavljajoce se vstala, z negotovim, proti Lovreku usmerjenim pogledom. Njen dvorljivec jo je urno prijel pod roko in odvedel na plesišce.

Med splošnim premikanjem stolov, presedanjem in odrivanjem miz se je Lovrek globoko oddahnil in z bolnim trepetom v srcu sklenil, da se ne pojavi tako kmalu pred njo. Urbancicu je zašepetal, da ga bo pocakal na svežem zraku pred gostilno in nato stopil v poznojesenski vecer. Nenavadno topel veter, znanilec bližajoce se spremembe vremena, mu ni mogel shladiti vrocih lic, še manj pa zadržati nemirno utripanje srca. Pred hišo se je zagledal v razsvetljene zavese na oknih, mimo katerih so polzele enakomerno valujoce sence plesalcev, in ugibal, katera je njena. Harmonika je kar naenkrat utihnila, po navdušenem ploskanju pa je cez nekaj hipov znova povzela svoj enolicni m-ta-ta.

"Nikoli vec, nikoli vec!" je zašepetal Lovrek. "Vsiljujem se ne ..."

Pred njim se nenadoma potegne senca in se spoji z njegovo.

"Ni lepo, da pobegnete naskrivaj in brez slovesa!"

Lovrek se sunkoma obrne. Vida stoji pred njim, Vida! Sama! Lepa kot vedno, o ne, mnogo lepša! Deklica njegovih sanj. Hripavo se mu trgajo besede iz ust.

"Kam hocem? Nihce me ne pogreša ... Vi, vi ... še najmanj ..."

Dekletov glas postane hladen, užaljenost zveni iz njega: "Tako natancno veste to?"

Njemu zastane dih in pred ocmi mu zaigra sinja megla, skozi katero vidi samo še vznemirjajoci blesk njenih oci. Vodi ga od brezupa do blaženosti, prisili ga, da tvega drzno vprašanje: "Gospodicna Vida, ali ste se v teh letih kdaj spomnili name?"

Deklica mu ne more vec odgovoriti. Gostilniška vrata se odpro, prikaže se Urbancic in se jima približa. Vida se umakne v vežo in zaklice: "Ali veste, da bomo danes teden igrali Revcka Andrejcka?" Jaz igram Franico, glavno žensko vlogo. Ali pridete?"

"Pridem, ce želite!"

"Do takrat nasvidenje!"

Lovrek je molce sledil prijatelju in se potihem hudoval nanj, ker je prekinil njegov pomenek z Vido. Urbancic mu je med potjo s premišljenimi besedami razkladal svoje nazore o podeželskih gledaliških predstavah in Revcku Andrejcku. Ko je uvidel, da so spremljevalceve misli povsem drugje, je utihnil inzamišljeno korakal naprej.

"Z lekarnarjevo Vido sta se pa prijazno poslovila," je dejal cez cas. "Saprament, kako je brhka! Samo, dragi moj fant, nic zate!"

"Zakaj mi to pravite?" je hreknil Lovrek.

"Ej, kar tako. Bojim se, da se ne zagledaš v njene lepe oci. Fant, ta sad visi zate previsoko! Kaj bi z njo? Razen tega jo možijo z dr. Markešem ..."

"Kaj me briga ..."

Naducitelj je prizanesljivo preslišal obregljivo izrecene besede in mirno zakljucil svoje svarilo: "Veš, takšna neplodna custva je treba zadušiti takoj na zacetku, dokler se še niso razbohotila. Pozneje je ves trud zaman ..."

O, Urbancic! Ti dobri in pametni in bedasti clovek! Kaj veš o Lovrekovih custvih? Kako boš dušil plamen, ki gori že nekaj let, ki ni vec plamen, marvec nepogasljiv požar? Si že pozabil, kako je mladenicem, in sodiš z vidika svoje zrele izkušnje in neporušljivega miru ...

Preostanek poti sta bila prijatelja dokaj redkobesedna, ceprav je Urbancic poskušal razplesti manj bolec razgovor. Nazadnje sta bila oba vesela slovesa, zlasti Lovrek, ki si je želel miru in samote. Moral je razmisliti, prodreti do jasnosti! Morda si pa res povsem napacno razlaga nekakšno zagotavljanje v Vidinih oceh? Nekdanje, pod vplivom izgubljene domacije porojeno, na Stropniški peci negovano in v mladeniški dobi znova vzbujeno custvo osebne manjvrednosti se je ponovno vzbujalo v njem in naglas pritrjevalo besedam razumnega prijatelja. Z uporno silo mu je nasprotovala samozavest dorašcajocega in lastnih uspehov se zavedajocega mladenica. Kdo bo mocnejši? Nocoj je še prevladoval razum, vendar pa danes ni jutri ... Zakaj bi bil malodušen? Saj se ni nameraval ustaviti na svoji poti, višje in višje je strmel ... S kakšno radostjo bi se boril z ovirami, s kakšnim pogumom bi se vzpenjal višje - ce bi ga bodrila zavest njene ljubezni, ce bi vedel, da ga po letih naporov v nespremenljivi zvestobi pricakujejo Vidine mehke roke! A vse bolj je cutil, da v negotovosti ne vzdrži vec dolgo ... Boljša od nje bi bila popolna odpoved ...

VIII.

Tri dni kasneje je Lovrek ždel v svoji sobici in gledal skozi okno v deževni jesenski dan, katerega sivo pušcobo je poleg enolicno na šipo udarjajocih kapelj poudarjalo plenkajoce curljanje žlebov. Pred njim je na mizi ležala odprta vrtnarska knjiga. Od casa do casa se je sklonil nad njo in se potem silil razumeti precitani odstavek, a s težavo ujeta zbranost se je v prihodnjem hipu razkadila kakor jutranja megla, in kot preplašene ptice so misli zbežale drugam. Klavrno vreme je še stopnjevalo razdvojenost, plod vecdnevnega boja med hladnim razumom in prekipevajocim custvom. Bolj in bolj se je prepriceval, da ponovnega srecanja z deklico ne vzdrži vec brez tehtnega dokaza, da mu vraca njegovo ljubezen.

Sklenil je, da ji napiše pismo. Seveda ga je zadrževala bojazen, da se bo smejala njegovi strahopetnosti, izogibajocemu se pogovoru iz oci v oci, a njegovo do skrajnosti napeto razpoloženje ni priznavalo pametnih ugovorov. Po mnogih poskusih je sestavil besedilo, s katerim je bil kolikor toliko zadovoljen. S preprostimi besedami je poucil Vido o svoji ljubezni in ji izrazil svoj trdni sklep, da se ji ne približa vec, preden ne bo imel od nje popolnega zagotovila. Da se izogneta morebitnemu mucnemu srecanju, predlaga, naj mu da v nedeljo, med predstavo, samo njima znan odgovor: rdec nagelj na njenih prsih naj pomeni pritrditev, sicer pa naj nastopi brez njega - in on bo vedel ter je ne bo nikoli vec nadlegoval ...

Jezec se nase, na svojo figavost in preveliko obcutljivost, ki se jima kljub svojemu spoznanju ni mogel upreti, je zalepil pismo, ga opremil z naslovom in sam odnesel na postajo. Drobno rošenje jesenskega dežja ga je mocilo, ko je hitel k vecernemu vlaku. Pred nabiralnikom poštnega voza je še nekoliko postal, zakaj neki notranji glas ga je odvracal od premalo premišljenega dejanja. Ob vlakovodjevem brlizgu pa se je njegova roka samodejno in sunkoma dvignila. Plocevinasta strešica je zašklepetala, pismo je bilo v vozu, usodno vprašanje na poti.

Lovrek je dolgo gledal za puhajocim vlakom, ki je odnašal njegovo pismo s seboj, in pred ocmi mu je vstala slika nerodnega vrtnarja, ki brez potrebe otipava dozorevajoci plod in ga nezrelega stiska v roki, namesto da bi ga pustil rasti in zoreti. Ali storjeno je storjeno - zdaj je bilo treba samo še pocakati na nedeljsko predstavo.

V soboto je bilo nebo še vedno prepreženo z enakomerno sivino, vsaj dež je ponehal, a v zraku je že dišalo po snegu. Ljudje so zaradi turobnega vremena ticali za zapecki, samo mlajši Zalešcani so po stari navadi izleteli v Razbor, da si ogledajo gledališko umetnost dolinske prestolnice, ki je z nastopom zime vedno nanovo vzcvetela.

V prostorni dvorani Narodnega doma se je razvršcalo in gnetlo nestrpno obcinstvo, sestojece iz mestne in okoliške, v prvih vrstah sedece, po položaju in premoženju razvršcene gospode. Preprostejši ljudje so se zbirali v drugi polovici dvorane ali pa se tišcali, pomešani z otroci, na stojišcu in leseni galeriji. Med stoli so se prerivali zapozneli obiskovalci, iskali svoje sedeže, jezili sebe in druge ter se glasno prerekali. Ropotanje za poslikanim zastorom je pricalo še o zadnjih hlastnih odrskih pripravah, a okroglo odprtino v platnu je od casa do casa zatemnilo radovedno oko, kakor da se hoce prepricati o rastoci nestrpnosti cakajocega obcinstva.

Lovrekovi znanci so bili po vecini spredaj, medtem ko se je sam stisnil k debelemu oporniku pod galerijo, odkoder je imel lep razgled po vsej dvorani. V prvi vrsti sredi razborske gospode razšopirjeno sedeca gospa lekarnarjeva je veckrat vstala in se, oborožena z lornjonom*, srepo ozirala naokrog. Lovreku se je nenadoma zazdelo, da svoj oholi pogled upira ravno vanj, zato se je še bolj stisnil k stebru.

Potem je zazvonilo, luci so ugasnile. S škripajoco velicastnostjo se je zastor pomikal proti stropu, govorjenje gledalcev se je spremenilo v zadušeno mrmranje in šepetanje, koncno pa je tudi to povsem zamrlo. Lovrek je z razbijajocimi senci strmel na oder, a ni videl niti nastopajocih igralcev niti ni razumel njihovih besed. Njegova duša je zbirala moci za sprejem ugodnega ali neugodnega sporocila. Skoraj se je zbal odlocitve. Kaj ce bi pobegnil iz dvorane, da bi nic ne videl, nic ne vedel? Prepozno, kajti Vida je pravkar stopila na oder ... Še zdaj je mladenic zavlaceval usodno gotovost. Z mežecimi ocmi je poslušal njen drhteci glas, ki nekako ni sodil k razvijajocemu se dejanju.

Kakor da se sramuje svoje bojazljivosti, je hipoma odprl oci in otrpnil. Srce se mu je stisnilo, v grlu ga je zapeklo in hlipaje je lovil sapo. S težavo se je pomiril. Kaj obupuje? Morda še ni imela casa, morda ga hoce podražiti? Nemara mu odgovori šele proti koncu igre? Potrpi vendar, nemirno, nezaupljivo srce! In od prizora do prizora, od dejanja do dejanja je cakal, med odmori pa pohajkoval in se skrival po dvorišcu. Po koncani predstavi je zagrinjalo zdrknilo navzdol in burno ploskanje obcinstva je z ostalimi igralci priklicalo na oder tudi Vido, ki se je lahno smehljala. Z obupanim pogledom je Lovrek poslednjic objel vitko postavo oboževane deklice in se nato kakor divji prerinil skozi mrmrajoce ljudi, ki so silili iz dvorane, da se po stopnicah usujejo na cesto. Razoglav je planil v temo in pozabil na zaleške znance. Sam, sam je moral biti ...

Zunaj ga je zajel snežni metež, ki ga je bil vecer privlekel s Plešivca. Čez cas je veter pojenjal, tudi snežni kosmi so se povecali, šušteli navzdol in se kakor mokri metulji obešali na obraz obupanega, skozi temo divjajocega fanta, se raztapljali in mu polzeli po bradi. Lovrek ni cutil nicesar. Vsakih deset korakov je cofnil v cestno mlako. Obrizgan in oškropljen je omahoval dalje, dokler ni drugod spet zagazil v blato, da je mukoma izdiral noge iz njega. Notranji vihar je vrtincil njegove misli in podiral v sanjah postavljene gradove: za seboj je pušcal le ruševine, zmedo in pušcobo, nad katero se je pošastno razprezala osamelost. Kam naj nameri svoj korak? Ali ima poslej življenje zanj še smisel?

"Zakaj? Zakaj?" je zaklical v noc in se ustavil. Komaj slišno je naletaval sneg. Z železniške postaje so sevale slabotne lucke, od casa do casa je zapuhala lokomotiva, premikajoca vozove po progi. Ob žalostno zateglem glasu trobente se je ustavila, zapuhala in se vnovic pognala po tracnicah.

Glasovi resnicnosti, ki je bivala in se gibala kljub njegovi žalosti in razocaranju, so ga pocasi zresnili. Šele sedaj je opazil, kako je ves moker in blaten, hkrati pa ga je prevzel obcutek neizmerne utrujenosti, ki je bil tako mocen, da bi bil najraje pri prici legel v obcestni jarek. Z naporom se je spravil dalje, prispel v Zalesje, premeril skoraj izumrli trg, ki so ga razsvetljevale tri medlo brlece elektricne žarnice, in se nameril naravnost proti domu. Nenadoma ves presenecen obstane. Skozi gosto usipajoce se snežinke se mu prikotali naproti mavricast obroc, ki se veca in veca, dokler se ne pokaže tik pred njim - kakor izza zavese - rocna svetilka, za njo pa Janez.

Prijatelja zastrmita drug v drugega.

"Ti si, Lovrek, hvala Bogu! Hitro domov, jaz moram po zdravnika."

"Kaj se je zgodilo?"

"Teta umirajo," zašepece Janez.

Lovreku se ob teh besedah kar stemni pred ocmi.

"Še to!" zahrope. "Ne, ne, saj ne bo takoj smrt! Že veckrat jih je prijelo."

"Proti mraku jih je zacelo dušiti in od takrat so brez zavesti ..."

"Teci, teci Janez!" krikne Lovrek ves iz sebe in se tudi sam spusti v dir. Zaljubljeni obup ga je v trenutku minil, kakor da ga je odpihnil veter; nadomestil ga je strah, neizrekljivi strah, da teta umre, preden bo on, nehvaležnež, sploh mogel priti do njene smrtne postelje. Samo je pustil revo v njeni bolezni, raje je sledil goljufivim upom in praznim željam svojega srca.

"Samo enkrat še, samo enkrat!" je prosil v svojem srcu.

Tokrat se ga je usoda vendarle usmilila. Domaca veža je bila polna klececih in molecih žensk, zakaj bolnica je bila v sobi pravkar deležna zakramenta svetega poslednjega olja. Spovedati in obhajati je ni bilo vec mogoce, a še je živela, še je dihala, ceprav z veliko težavo. Lovrek se je ob njeni postelji zgrudil na kolena in z bridkostjo v srcu spremljal rahlo ugašanje tetinega življenja. Proti polnoci se je njeno dihanje nekoliko umirilo, odprla je oci, iz katerih je seval motni blesk bližajoce se smrti. S težavo je obrnila glavo. Ko je tik ob postelji prepoznala klececa otroka, je dvignila roko kakor v blagoslov.

"Lovrek, Polonica!" so zašepetale blede ustnice.

"Teta, ljuba teta!"

"Beli dvor, Lovrek, Beli dvor, ne pozabi!"

Še enkrat je globoko zasopla, kakor da se hoce naužiti primanjkujocega zraka, se rahlo nasmehnila in s tem smehljajem na ustnicah odrinila v globoko vecnost. Stari, zgubani obraz je za spoznanje pobledel, celjusti sta se poveznili in roke so se nenadoma umirile.

Polonica se je ihtec oklenila brata okrog vratu in med solzami hlipala: "Lovrek, tete ni vec, kaj bo z nama?"

Sestrina nebogljenost je v Lovreku izzvala obcutek žalostnega ugodja. Venomer jo je božal po laseh in jo tolažil, hkrati pa pomirjal samega sebe. In v srcu se mu je porajala predstava, kako bo vse svoje življenje posvetil samo njej in njeni sreci. K tako razmišljujocemu je pristopil Janez in z rahlo nežnostjo, kakršno zmore edino vdana ljubezen, odvedel Polonico iz sobe. In brat je razlocno ugotovil - polžalosten in polvesel -, kako je njena objokana lica preletel droben žar utehe, kako zaupljivo se je oklenila prijateljeve roke.

Polonica že ima svojega zašcitnika, varnega in zanesljivega, in Lovrek ji je nepotreben. Nekaj pac lahko stori: po možnosti odstrani vse ovire in jima pomaga zgraditi udoben dom. Samo, ali je to naloga? Ali bo lahko izpolnila praznoto njegovega bodocega življenja?

Dve stari ženici, umivalki mrlicev, sta ga pregnali iz sobe. Stopil je v zimsko noc. Sneg ni vec naletaval in dolina je ticala pod belo, v mraku se svetlikajoco odejo. Kotlina pod Gradišcem je dremala, zakljucevali so jo nejasni obrisi Belega dvora. Ali je nanj zares cisto pozabil? Čeprav ga je bila teta s svojo poslednjo besedo spomnila nanj? Lovrek je globoko zasopel. Še je cilj pred njim, ne tako sladek in mamljiv, kakor vceraj, zato pa velik in težko dosegljiv. Še bodo potrebni napori, še bo teklo življenje v napetem pricakovanju, brez katerega bi izgubilo svoj namen, smisel in cas. In v tisti uri je mladenic stisnil pesti in se zarekel, da ne bo žaloval in sanjaril. Beli dvor! Beli dvor! Odslej si ti njegovo edino geslo ...

Zamišljen, toda nekoliko pomirjen je zgodaj zjutraj zlezel k zvoncu na oglednem stolpu. In kakor pred dvanajstimi leti, ob materini smrti, so zabrneli njegovi tenko tožeci glasovi in sporocali dolini žalostno novico: nekdo Gradnikovih je umrl, kajti samo njim so peli v zadnje slovo srebrni zvoki zvonca na Gradišcu.

10. poglavje

TEŽKE URE

I.

V prvih mesecih svoje osamljenosti se je Lovrek zatekel k poeziji, verni prijateljici vseh obteženih, kateri se je doslej bližal s plašno sramežljivostjo, kakor da se ne cuti vrednega, da bi ji lahko služil. Vedno je rad prebiral pesmi - in že v ljudski šoli sam zlagal preproste stihe prigodnega pa tudi osebnega znacaja. Pesmi so ga dvigale nad vsakdanjost in mu omogocale polet v svet nadosebnih vrednot. Ucile so ga pozabljati in ga vodile k odpovedi, a odvracale so ga od brezupnosti.

Lovrek, ki je bil in je tudi hotel biti clovek trde, toda žive resnicnosti, je tako odkril še nov svet, manj viden, ne tako otipljiv, težko dosegljiv, zato pa nic manj resnicen. Notranji boji, trpljenje, odpovedi - vse to se je glasilo iz pesmi, ki so jih zložili drugi, toda - tako se mu je dozdevalo - zanj, samo zanj.

V enem izmed mesecnikov, ki jih je prejemal, je zasledil stihe neznanega mu pesnika, ki so se neverjetno skladali z njegovim duševnim stanjem.

Vihar razsajal je ponoci, z bliski zroc,

in goram razodeval svojo bol ponosno

in gozd napadal ko togoten lev.

Škrjancke vprašal zjutraj sem gredoc,

ko sem korakal cez poljano rosno,

zatopljen v misli, mrk in nevesel:

"Hej, lahkoživci vi! Odkod vam sila?

Polet je vaš, ko vedno, strelovit.

Kaj ni peruti groza vam zlomila,

kaj ni vas strla vihre srašna moc?"

"Ko je zablisnil jutra prvi svit,

je zarja naše pesmi prebudila

in k nebu smo se dvignili pojoc ..."

Iz sladko-grenke odpovedi je - kakor pogleduje po nevihti sonce skozi raztrgano gmoto oblakov - silil neuklonljivi pogum zdrave mladosti. Vsaj deloma osvobojen notranjega pritiska se je Lovrek poslej z vso silo oprijel dela. Pozimi je od jutra do vecera tical v vrtnarski delavnici ali se sukal okrog toplih gred, kjer je nežno brstje kljub sneženi odeji pogumno klilo in poganjalo.

Sredi marca je sneg že popolnoma skopnel in skoraj teden dni je gospodovalo milo vreme. Nenadoma pa se je vnovic sprevrglo, in dolino sta spet obiskala sneg in mraz, in vse je kazalo, da ju ne bo kmalu konec. No, crnogledi preroki so se zmotili: sonce je stalo že previsoko na nebu, da bi bilo dopustilo nadaljnje skoke. Škode je bilo kljub temu veliko. Samo na prisojnem Gradišcu zaradi ugodne lege niso kdove kako trpeli: ko je komaj vzbujeno klitje povsod obcutno zastalo, je lahko Lovrek vskocil na najpomembnejše tržišce. V casu, ko so bili mešcani vajeni za drag denar kupovati laško zgodnjo zelenjavo, jim je nekega dne Gradišce ponudilo na trg svoje blago, ki je bilo boljše kakovosti, dosegljivo v izobilju in po mnogo nižji ceni. Dobra lega in Lovrekova vrtnarska umetnost sta naredila svoje. V nekaj dneh je bila zmaga njegova.

V Zalesju so zanjo izvedeli šele po koncani bitki. V bojazni pred Miklausinovimi spletkami pri mestnih veljakih je Lovrek vse uredil cisto natihoma. Na vsem lepem se je nekega jutra na Glavnem trgu pojavila velika stojnica, kakršne se obicajno vidijo le v velikih mestih. Kupi socne zelenjave, jajc, surovega masla in sadja so vabili gospodinje že s svojo množino in kakovostjo, hkrati pa so mestni pobalini po vseh ulicah in hišah raznašali letake, ki so priporocali novega trgovca s tako prepricevalno zgovornostjo, da je prodajalka komaj ustrezala navalu radovednih kupcev. Vedno vecje povpraševanje je prisililo Lovreka, da se že cez teden dni ni vec zadovoljil z voznikom, marvec si je kratko malo omisli licen tovorni avtomobil, ki ga je sam upravljal in vodil. To je bilo klepetanja in obiranja v Zalesju! Mnogim se je zdel njegov širokopotezni nacin trgovanja pustolovski, in škodoželjno so mu prerokovali hiter in slab konec. Toda njihove izpovedi se niso izpolnile, zakaj najucinkovitejša vaba za kupce ni bila niti lepa stojnica niti letaki in oglasi v casopisih - Lovrek se je poslužil vseh, saj je v tujini spoznal njihovo ucinkovitost -, pac pa dobro blago, ki se je hvalilo samo.

Lovrekovi uspehi so Miklausina iznenadili in naravnost potrli. S svojimi dobrimi zvezami si je prizadeval, da bi ga spet izrinil z mestnega tržišca, vendar je bil prepozen: z odkrito žalostjo so mu na mestnem rotovžu dopovedali, da Gradniku brez tehtnih razlogov ne morejo prepovedati prodaje njegovih lastnih pridelkov. Tudi v Toplicah Miklausinu ni šlo vse gladko. V dveh ali treh gostilnah so že spet kupovali gradiško zelenjavo, in le z najvecjimi žrtvami ter s precej znižanimi cenami se je obdržal v Zdraviliškem domu.

"Čakaj, fantic, kmalu se drugace pomeniva!" je rentacil ob pogledu na zeleni avtomobil, ki je švigal po vseh vecjih krajih bližnje in daljne okolice, na tihem pa je obcudoval podjetnost, tveganost in iznajdljivost svojega mladega nasprotnika.

II.

Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje, si je mislil Miklausin in se z nastopom toplejših dni lotil uresnicevanja svojega že dolgo snovanega nacrta, ki naj bi bujnemu gradiškemu gospodarstvu zlomil hrbtenico - odvzeti mu je nameraval vodo. Pri Trnski peci je mrgolelo zidarjev, gradecih kotanjo in dolg odvodni jarek, ki naj bi odvajal iz slapa bruhajoco, doslej v podzemeljsko žrelo izginjajoco vodo proti belodvorski strani. Presežek pa naj bi se odvodnjaval proti Trebišnjici, bližnjemu, onstran belodvorskega gricevja tekocemu, poleti vecinoma izsušenemu potoku.

Lovrek, ki se je bil po nekdanjem Urbancicevem svarilu s ponovnimi poskusi preprical, da je podzemeljsko strugo pod Gradišcem in Trnski potok napajala ista voda, se je bil zdaj prisiljen braniti - toliko bolj, ker je deloma že izkopani jarek do Trebišnjice razlocno prical o Miklausinovi hudobni nameri. Sam ni vedel, kaj naj stori.

V svoji stiski se je zatekel k prijatelju Milanu, najstarejšemu clanu dijaške družine v Zalesju in novopecenemu doktorju prava, ter mu potožil o svojih težavah. Ta je pazljivo poslušal njegovo pripovedovanje, si ogledal dejansko stanje in potem podrobno razvil bojni nacrt, ki naj ga Lovrek dosledno izvede.

Nekaj dni zatem sta stopila v Miklausinovo trgovino dva Lovrekova soseda iz vasi, ugledna posestnika in obcinska odbornika. Trgovec se ju je mocno razveselil in nemudoma zapustil nekatere manj pomembne in slucajne stranke. Prisrcno se je rokoval z možema, ki ju vse od zadnje jeseni, ko so bíli sadno vojno, ni vec videl pri sebi. Kakor da je na vse pozabil, je zacel z njima živahen pogovor. Še preden pa ju je uspel pregovoriti za kakšen vecji nakup, so se široko odprla vrata trgovine in na pragu se je pojavil - Lovrek, Gradnikov sin.

Miklausinu je ob nasprotnikovi drznosti zastala gladko tekoca beseda, na njegovo lice pa je legel skorajda bedast, top izraz. Mladenic je vljudno pozdravil in še vljudneje vprašal, ali bi imel gospod Miklausin nekaj casa zanj.

"Prosim, prosim," se je glasil negotovi odgovor.

"Ali zares nameravate odpeljati iz Trnske peci vso vodo?"

"Pravilno ste pouceni," je pritrdil trgovec s prišpicenimi ušesi.

"Gotovo vam ni znano, da priteka voda iz Trnske peci tudi na moj vrt."

"Znano ali neznano, kaj me briga. Trnska pec je na mojem svetu in na njem lahko pocnem, kar se mi zljubi."

"Ne oporekam, to pravico imate. Vljudno pa vas prosim, da vzamete le toliko vode, kolikor je res potrebujete za Beli dvor, ostalo pa naj tece po svoji dosedanji strugi. Tudi jaz jo potrebujem za svoj vrt, rabi pa jo tudi mlinar pod Gradišcem."

"Tako, tako?" se je zahahljal trgovec, se razkoraceno postavil pred mirno zrocega Lovreka in si roki izzivalno uprl v boke. "Mladi gospod prosi. Prava redkost pri Gradnikih. Žal mi je, ne morem ustreci. Vso vodo rabim sam."

"Pa saj si vendar brez prave potrebe nakopavate velike stroške ..."

"Moja stvar, mladi gospod, jaz bom placnik."

"Toda, gospod Miklausin, s svojim pocetjem mi unicite vrt, ali res ne razumete?"

"Ha, ha, ha!" je bruhnilo iz Miklausinovih ust. "Morda pa ravno to hocem, mladi gospod ... Z moledovanjem ne dosežete nic, prav nic! Ne pustim vam vode in je ne pustim. Vaš vrt mi je deveta briga. Sicer pa se spomnite na preteklo jesen, ko ste vso dolino nahujskali proti meni. Menda ste pozabili, da Miklausin pošteno placuje svoje dolgove. Ocetov primer, kakor vse kaže, vas ni izmodril."

Trgovec je pozabil na svojo obicajno previdnost, razburjen je dalec naokoli škropil svojo slino in zabadal svoj pogled v postavnega mladenica, ki je kljub vsemu ostal miren. Z žaljivo natancnostjo se je brisal po obrazu in odvrnil hladno: "O pac, gospod Miklausin!"

Nato se je obrnil h kmetoma, katerih nejevoljna obraza sta jasno dokazovala, na cigavi strani sta.

"Oce Blažon in oce Podpecan, vidva sta slišala razgovor. Ali sta pripravljena pricati?"

"Ha," je pljunil predse Blažon. "Brez vsega, brez vsega. Za vodo si ga prosil, ko ti jo nalašc odvaja. Dobro sem slišal. Tu pa že ne kupim vec, še za desetico ne ..."

"Jaz tudi ne," je pritegnil Podpecan. "Kar rad ti bom za prico, Lovrek."

"Prav!" je pokimal mladi Gradnik. "Ugledna posestnika sta, vajino pricevanje mora veljati tam, kamor grem zdalje od vas, gospod Miklausin! Dobra beseda ne zaleže, naj odloci sodnija."

Miklausin ni odgovoril. Njegov obraz je zelenel od jeze, iztegnjeni prst je kazal na vrata.

"Nimate pravice, da me podite iz trgovine! A naj vam bo! Bilo mi je v cast, gospod Miklausin, in nasvidenje!"

Naslednji dan je vložil pri razborskem notarju - dr. Markeša iz razumljivih razlogov sicer ni maral - tožbo zaradi zlonamernega oškodovanja tuje lastnine. Sodnik je pristal na predlog njegovega nasprotnika, da se do sodne odlocitve pri Trnski peci ustavijo vsa dela, ki bi imela za posledico popolno odtujitev vode. Dolina je prisluhnila. Kdo bo zmagal: mogocni trgovec ali skromni vrtnar -