VI.

Neke majniške nedelje sta ga nepricakovano obiskala Polonica in Janez. Tiste dni se je živad sukala bolj blizu naselja, kjer je posebno na prisojnejših predelih poganjala bujna trava. Sestrica in prijatelj sta se s pritajenimi koraki priplazila za Lovrekov hrbet in ga, zamišljeno zrocega v dolino, z glasnim krikom iznenadila. Ob znanih zvokih je spreletelo decka skoraj bolece veselje. Bliskoma se je obrnil k njima in otroci so se nemo zazrli drug v drugega. Vsak izmed njih se je bil spremenil, bodisi v rasti, bodisi v obnašanju, in nekaj tujega, nevajenega jih je za hip ustavilo in skoraj zmedlo. Polonica je najprej premagala položaj, oziroma je položaj premagal njo, zakaj ob pogledu na umazanega in razcapanega brata so se ji zasolzile oci, in kar sram jo je bilo svoje lepe in ciste nedeljske obleke. Lovreka pa je šele njeno pomilovanje spomnilo, da je res bolj podoben beracu kot pa mlademu pastirju. Z rdecico na licih je po prvem, iz zadrege porojenemu pozdravu zaprosil Janeza, naj namesto njega popazi na pasoco se živad, in nato jadrno odhitel po svojo v jaslih spravljeno boljšo obleko, ki je od lani še ni imel na sebi.

Vsi domaci, razen Ancke, so bili odšli k maši v Šentvid, zato se je brez skrbi pomudil nekoliko dlje, se najprej pošteno umil, skrtacil obleko - pomeckanih hlac kajpak ni mogel popraviti, - in osnažil cevlje, ki si jih je s precejšnjo težavo obul na nevajene noge. Nazadnje si je brez pravega uspeha poskušal ukrotiti bujne, neostrižene lase, ki so v gostih kodrih obkrožali njegovo zalo fantovsko glavo.

"Joj, kako sem že podivjal ...," se je sramoval na tihem pri svojem olepševalnem delu. "Kaj si bosta mislila o meni Janez in Polonica, dolinska otroka?"

No, pa si nista prav nic mislila ali vsaj nista nic pokazala. Ko bi trenil, so bili sredi neprisiljenega pogovora, ki jih je nosil zdaj sem, zdaj tja. Lovrek je z veseljem poslušal sestrino cebljanje ali pa je sam izpraševal o vsem mogocem. Ko se je oglasila v želodcih lakota, je Polonica z gospodinjskim dostojanstvom razvezala zajeten nahrbtnik, ki ga je bil pricijazil Janez. Naš hribovec je kar zazijal, ko je zažarelo pred njim krdelo zlatorumenih praženkov*. Toda ko je sestrica zmagoslavno privlekla na dan štruco mlecnega kruha, prekajeno gnjat, ne vem koliko parov dišecih klobas, vec trdo kuhanih jajc, debelo koreniko hrena in koncno še steklenico bele kave, so se mu zbrale sline v ustih in kakor sestradan volk se je spravil nad okusne, na zeleni trati vabljivo razgrnjene jestvine. Za govorjenje kar casa ni imel in šele, ko se je bil nekoliko nasitil, je vzdihnil iz globine srca: "Danes je velik praznik!"

Polonica in Janez sta se socutno nasmehnila, rezala meso in kruh in polagala predenj kos za kosom, tako da sama še jesti nista utegnila.

V dolini je že zvonilo poldne in daljni, v zibajocem se poletu spajajoci in spet razhajajoci se glasovi so s sladko ubranostjo priletavali zdaj mocneje, zdaj šibkeje na ušesa pocivajocih otrok. Lovreku se je zdelo, da sanja: tako prijetno mu je bilo sredi toplo razcvetene majniške nedelje, poleg sestrice in prijatelja, ki sta se pojavila kakor gosta iz drugega sveta, sredi mirno se pasocih govedi. Ob strani mu je bil zvesti Čujež, ki je vdano sledil sleherni kretnji svojega gospodarja, hlastno prestrezajoc mastne ostanke. Od casa do casa je z nezadovoljnim laježem od dalec zagrozil objestnemu teletu ... Zrak je trepetal v blagi toploti in po cvetju so brencale žuželke. Lovrek je pozabil na vse. Na skopega gospodarja in njegove surove sinove, na skljuceno gospodinjo in njeni molceci hceri, na svoje stradanje in svojo zapušcenost ... Pozabil je, vendar ga ni pozabila zla usoda.

Po koncani južini je trojica v lahni dremavici polegla po trati, ko je nenadoma prilomastil stari Hojan izza vogala stanovanjske hiše. S kratko pipo v brezzobih celjustih in z okovano gorjaco v roki je že od dalec ošteval svojega pastirja.

"Lenuh nemarni! Tako paseš! Polegaš, živina pa je prepušcena sama sebi in dela škodo na njivi. Čak, cak, jaz ti že pokažem ... In s tuji otrocaji se družiš ..."

"Stric," se je opraviceval decek in s prebledelim obrazom pogumno stopil togotnemu starcu naproti, "saj pazim. Ta dva sta pa moja sestra Polonica in moj prijatelj Janez. Obiskat sta me prišla."

Komaj da so mu tekle besede iz ust, tako neskoncno mucno mu je bilo, da sta slišala gospodarjevo zmerjanje tudi njegova obiskovalca, in prizadeval si je, z mirno pojasnitvijo prepreciti položaj na Stropniški peci. Nekaj v njem se je upiralo, da bi smela videti Polonica in Janez, kako se mu je godilo v resnici, kako poniževalno vlogo so mu prisodili njegovi sorodniki na Hojanovini. Ali slabo je poznal starega Hojana, ko je upal, da ga pomiri.

"Še tega mi manjka," je zarentacil na Lovrekovo pojasnilo. "Kajpak, gosposki bi se hodilo na obiske, jaz naj pa redim vso malovredno svojat ..."

Decku je šinila kri v obraz.

"Nicesar jima ni treba dati! Onadva sta meni prinesla ... Odkar sem pri vas na Stropnici, še nisem tako dobro in obilno jedel ..."

Slednji stavek mu je tako rekoc proti volji ušel iz ust. Ko se je spomnil na izredno gospodarjevo obcutljivost, ga je, komaj izgovorjenega, že obžaloval.

Starec je odrevenel od jeze in njegov glas je postal podoben lajanju pobesnelega psa.

"Kaj, da stradaš pri meni? To mi je v zahvalo, da te redim, seme salamensko! In gotovo si tema dvema natvezel, kako slabo se ti godi, da bosta Hojana opravljala po trgu ..."

"Nic ne bosta opravljala, nista take vrste. Pa tudi ce bi kaj povedala, saj bi bila resnica ..."

Ni še izgovoril do konca, ko je že švistnila nad njim Hojanova gorjaca in ga s takšno silo tlesnila po hrbtu, da je odskocil in se zvil od bolecine. Kljub temu je skocil proti kmetu, ki je še vedno grozece vihtel svojo palico, in se s plamtecimi ocmi postavil predenj.

"Ne boste me tepli, ne! Kaj sem vam storil?"

"Kaj, pobalin, še nisi utihnil? Jaz ti že preženem tvoje izgovarjanje!"

Stari Hojan se požene k decku, ki se ne gane z mesta, in s svojimi jeklenimi prsti popade njegov suknjic: v hipu je skoraj pol blaga odtrganega, praznicna, tako skrbno cuvana obleka je žalostna cunja.

Polonica ne more vec vzdržati. Jokajoc skoci k starcu in se ga oklene: "Pustite ga pri miru! Pustite ga pri miru! Naš Lovrek je tako priden ..."

Hojana njene solze še huje razdražijo. Odurno jo pahne od sebe, da se deklica opotece in pade. Janez, ki je molce stal ob strani, zdaj urno priskoci in jo pomilujoc odvede iz nevarne bližine razkacenega gorjanca.

"Pri tej prici se mi poberita! Da vaju nikoli vec ne zalotim pri našem pastirju! Alo, marš!"

Starec krici s penastimi usti in žuga s pestjo umikajocima se otrokoma.

"Zares, kar pojdita!" se oglasi Lovrek s skale, kamor se je medtem umaknil. "In vse povejta doma, kar sta videla! Povejta, da sem veckrat lacen kot sit, da mi je moj gospodar edino boljšo obleko strgal, kupil pa mi še ni košcka blaga, odkar sem pri njem, ceprav mu garam ko dninar! Vse povejta, vse! Pozdravita teto in gospoda Urbancica in vse znance! Zdaj pa bežita, drugace še vaju premlati!"

"Dol s skale, smrkavec!" je zatulil Hojan.

"In gospodu Miklausinu naj kdo sporoci, naj bo kar vesel. Naj le izve on in vsi tržani, kako dobro se mi godi pri ljubem stricu na Stropniški peci!"

Starec pod skalo se je ob zadnjih deckovih besedah zdrznil, in bila je podoba, da so ga zadele v živo, kajti njegova togota je oplahnila. Brez nadaljnjih opomb je krenil proti hiši.

"Birica imaš za strica," je zavpil Janez iz varne razdalje, "tako povem. Še jutri izve vsa dolina, kakšnemu rablju si prišel v kremplje ..."

Tako se je prelepi majniški dan koncal z žalostjo, a Lovreku se je zdelo, da mu je nekako odleglo, ker je uspel svojemu strahovalcu zabrusiti nekaj bridkih resnic v brk, hkrati pa je bil vesel, da je ostal otrokoma v spominu kot mucenik in junak, ki se ne prestraši niti takšnega robavsa, kakor je stari Hojan.

Zvecer se vseeno ni upal v njegovo bližino in tudi naslednje dni se mu je umikal ali bolje receno, izogibal, kajti starec ga je pustil pri miru. Toliko bolj so pestili Lovreka njegovi sinovi, naj jim pove, kaj je bilo med njima. Decek pa je raje molcal, in nemara si je z molkom odkupil pozabo, kajti cez teden dni je govoril starec z njim kakor prej, seveda kratko in osorno, vendar niti z besedo niti z dejanjem ni nikoli omenil neporavnanega racuna majniške nedelje.

VII.

Z rastocim poletjem je poganjal mladi pastir svojo credo vedno dlje od naselja, vedno višje na frate in golicave, razmetane po Smodivniku, in se od dne do dne pomikal v globljo samoto, ki mu je bila sprva zaradi popolne nemotenosti in samostojnosti nadvse mikavna in ljuba, ki pa mu je postajala bolj in bolj mucna. To ni bilo cudno. Njegova mlada duša je hrepenela po razumevanju in ljubezni ter je cedalje težje obcutila svojo osamljenost. Dan za dnem je poležaval na tratah, gledajocih v dolino, s koprnecimi pogledi spremljal jadrni polet belih oblakov, ki jih je gonil veter po visokem nebu in jim na precudne nacine spreminjal podobo, dan za dnem je sanjaril o srecnem dnevu, ki ga povede s teh hribov, in dan za dnem zavidal pticam, ki so v veseli svobodi frkale z drevesa na drevo, z vrha na vrh.

Nerazumljiva custva so mu polnila prsi, vendar si svojega stanja ni znal razložiti. Imel je vse prevec casa in letos ni vedel, kaj bi z njim pocel, ker mu notranji nemir ni dopušcal, da bi se bil poglobil bodisi v obdajajoco ga naravo, bodisi v kako delo. Zaradi tega se je izgubljal v neplodnem sanjarjenju in snovanju nemogocih nacrtov, hkrati pa je nekako izgubljal samega sebe. Pogosto se mu je zdelo, da polzi pocasi, toda nezadržno nekam v brezdanjost. In kar je bilo najslabše: niti ga ni bilo te misli strah niti ni cutil volje, da bi se bil ustavljal grozecemu izmikanju od samega sebe. Ležal je na soncu in se predajal svojim custvom, ki so se zapletala v mrežo nejasnih razpoloženj.

Takšnega ga je našel ucitelj Urbancic, ki se je bil nekega poletnega dne nepricakovano pojavil pred stropniškim pastirjem, zleknjenim na travi, visoko po Smodivnkom, v bližini grmecega slapu, nad katerega vihrajoco grivo se je kadila belkasta, iz tisocerih kapljic stkana meglica.

"No, tebi se pac ne godi slabo," se je nasmejal ucitelj v pozdrav, vendar se je takoj zresnil, ko je opazil vlažno svetlikanje v deckovih oceh.

Ves tisti dan sta prebila v živahnem pogovoru in to je bilo dobro, zakaj Lovrek je bil poln hrepenenja po dobrem cloveku in prijazni besedi. Svojega nekdanjega ucitelja se je razveselil ko odrešenika. Voljno se mu je odkril in še voljneje sprejel ponujeno krepko prijateljsko roko, ki je je bil prav takrat potreben kakor žejna žival osvežujoce vode. Ucitelj ni prišel slucajno na Stropnico, marvec z dobro premišljenim nacrtom, ki ga je polagoma razvijal pred deckom.

"Polonica in Janez sta bila pri meni," je dejal kmalu po svojem prihodu. "Po njunem pripovedovanju živiš v pravcatem peklu. No, tako hudo ni, kakor vidim, vendar bi rad slišal resnico od tebe samega."

"Poleti mi ni slabo," je odvrnil Lovrek. "Drugace pa ..."

"Povej mi natanko, kako živiš!" ga je spodbudil Urbancic, "toda brez pretiravanja, ce ti je mogoce!"

Decek se je zares potrudil ter opisal svoje dosedanje doživljaje kolikor mogoce neosebno, vendar je kljub temu njegova zgodba zvenela kakor obtožnica, ob kateri se je bolj in bolj razvnemal. Ko je koncal, je nastopil kratek premolk, med katerim je upiral Lovrek nekako pricakujoce svoje poglede na ucitelja, ki je molce kadil in spušcal sivkaste oblacke dima iz ust.

"Ti, Lovrek," je povzel cez nekaj casa, "pripisuješ menda vso krivdo Hojanovim, zlasti staremu gospodarju ... Kaj pa sam, sam nisi nic, prav nic kriv?"

In na njegov zacudeni pogled je pojasnil: "Podoba je, da se sploh nisi potrudil približati ali se prilagoditi novim prilikam in novim ljudem. Veš, Lovrek moj, ljudje smo prisiljeni živeti skupaj, ceprav si nismo vedno všec. Zato moramo opazovati, iz katerih nagibov potekajo dejanja tistih, s katerimi nas je usoda povezala. Vidiš, Lovrek, ce poznaš nagibe, razumeš, zakaj je neki clovek takšen in ne drugacen. Pravicneje ga presojaš, a tudi samega sebe si ogledaš natancneje ter se ne poskušaš prevarati. Ali si se, na primer, že kdaj vprašal, odkod Hojanova skopost?"

Lovrek je z upornimi ocmi odkimal, a ucitelj se ni zmenil za njegovo hudovanje, marvec je vneto nadaljeval: "Vidiš, mene je zanimalo, pa sem povprašal - preden sem stopil k tebi - pri mnogih ljudeh, to se pravi, pri tistih, ki ga poznajo od mladih nog. Ali veš, kaj sem izvedel? Da je prevzel kot mlad gospodar zelo zadolženo posestvo, ki ga je sililo k varcevanju ... Da je imel polno hišo otrok, ki jo je bilo treba nasititi, mnogo nesrece, vec slabih kakor dobrih letin ... In ker se je reveža vse izogibalo, a v žilah se mu je pretakala ošabna Gradnikova kri - ne zameri, a tako je -, je bil v svoji samoti navezan docela nase. In zares, z lastno mocjo se je dvignil, tako da je danes premožen posestnik. Toda bolj ko se je v dolgi vrsti let boril s siromaštvom in se zaradi tega cuval sleherne potratnosti, bolj je z nastopajoco starostjo pozabljal na prvotni namen svojega varcevanja, bolj in bolj se je pogrezal v grdo strast - v skopost, ki ne greni življenja samo tebi, marvec vsej družini. Kaj praviš k moji razlagi?"

"Vcasih sem že razmišljal o tem, vendar mi je vaša misel nova. Menda bo že tako. Zakaj pa je poleg skoposti vedno tako neprijazen?"

"Hm, to je pogosto splošna lastnost našega preprostega cloveka. Vcasih je robat, ceprav bi te najrajši objel ali se od ganjenosti razjokal. No, Hojan menda s svojo osornostjo odbija napade na svojo dobro napolnjeno denarnico, za katero se nedvomno bolj boji kakor za svoje oko."

"Saj res. Lastnim otrokom nicesar ne privošci."

"Pustiva, Lovrek, zdaj Hojana in Hojanove pri miru, kajti prej ali slej se gotovo povrneš na Gradišce. Hotel sem te samo opozoriti, da se potrudiš spoznavati ljudi okrog sebe ter se jim ne odmikaš s prezirno odljudnostjo. Marsikaj boš lažje prenesel, marsikaj laže odpustil in pozabil. Vedi, da s svojo zagrenjenostjo najhuje škoduješ samemu sebi."

Lovrek je skomizgnil z rameni in ucitelj se je samo dobrovoljno nasmehnil.

"Vem, kaj si misliš! Da je lahko govoriti in krmiti druge z dobrimi nasveti ... Ne, ne, Lovrek, zaradi tega nisem prišel na Stropnico, to sem ti povedal samo mimogrede kot odgovor na tvoje pripovedovanje. Nekaj povsem drugega me je danes privedlo k tebi. Ali ti ni žal, ko ti minevajo leta? Nauciš se nic, pozabiš pa še to, kar že znaš ..."

Decku se je zmracil obraz.

"Za stropniškega pastirja sem dober. Kdo mi tu sploh lahko kaj pove?" Kvecjemu krave in voli ... Ljudje me rajši obkladajo s psovkami ..."

Ucitelj je molce izvlekel iz svojega nahrbtnika vecji štirioglati zavoj, prevezan s trdnim motvozom*, in ga ponudil Lovreku.

"Tu notri je tvoj ucitelj!"

"Knjige!" se je razveselil Lovrek, ko je bil obtipal vsebino zavoja.

"Tako sem si mislil, dragi moj! O sadjarstvu in vrtnarstvu veš že marsikaj, a zdaj nimaš prave priložnosti, da bi se ukvarjal z njim. Samo citanje ne zaleže mnogo. Toda nekoc boš nemara vendarle gospodar na Belem dvoru, ali ne? Saj menda nisi pozabil, kaj si obljubil svojemu ocetu?"

"O ne," je zašepetal decek in z bolnim custvom prisluhnil uciteljevim resnim besedam.

"Na Belem dvoru se ne pecajo samo s sadjarstvom in vrtnarstvom ... Zdaj si tedne in tedne z živadjo na paši, ali jo opazuješ in proucuješ? Nekoc boš morda potreboval tocnega znanja o domaci živini. Glej, zaradi tega sem ti prinesel nekaj preprosto napisanih knjig o umni živinoreji. Pouce te o gojenju domacih živali, negi in boleznih, o umnem pašništvu in travništvu ter o novodobnem mlekarstvu. Najprej vse dobro precitaj! Kar si popolnoma razumel, si vtisni v spomin, vse drugo si zabeleži, da me povprašaš, kadar te spet obišcem. In ce le moreš, uporabi svoje znanje, kajti potem ti zares ostane tvoje žive dni!"

Tako govorec je jemal knjigo za knjigo iz zavoja in jih polagal v deckove hlastno pripravljene roke.

"Aha! Tu je še ena o gozdarstvu! Gozd ni poslednji v gospodarstvu in naši kmetovalci bi se ne smeli brigati samo za sekanje in splavljanje dreves! Tudi gozd je treba negovati ... Tako! Dela dovolj! Tu imaš tudi nekaj beležnic, za namecek pa sem ti prinesel nekaj pripovednih knjig, ne samo slovenskih, marvec tudi nemških, da se uriš v jeziku. Sodim, da bo dovolj hrane tja do jeseni, kaj? Kako bo s casom, ali boš zmogel? Sicer pa, mudi se ti nikamor! Glavno je, da si temeljit."

Lovrek je žarel od veselja in ljubece gladil svoje nove prijateljice.

"O, kako sem hvaležen, gospod ucitelj! Saj res ne vem, kaj bi pocel ves božji dan. Živina me posluša na besedo, domaci pa med tednom nikoli nimajo casa, da bi me motili. In ceprav bi me hoteli, zdaj se jim lahko umaknem. Iztaknil sem namrec imenitno skrivališce, kjer me živ krst ne najde. Tudi knjige spravim tja."

Ucitelj se je zadovoljno nasmehljal, nato pa se je nenadoma zresnil.

"Nekam prevec si se zanemaril, fant!" je menil karajoce in z iztegnjenim prstom pokazal na razcefrano obleko, ki se je na rokavih in hlacnicah bujno razcvetala, na umazano in na vseh koncih in krajih raztrgano srajco, na neumite noge in kuštrave lase.

Decek je zardel in se jecljaje izgovarjal, da mu nihce ne krpa obleke niti ne pere perila in nazadnje zakljucil:

"Na Hojanovini smo vsi takšni!"

"Takšnih izgovorov ne maram," se je razhudil Urbancic. "Pravkar si se pohvalil, da imaš casa na pretege. Sam si pomagaj! Če se drugi ne umivajo, ali moraš biti tudi ti umazan? Vidiš, v tej stvari si se jim za cuda hitro prilagodil ... Šivaj, peri, krpaj si sam! Kaj bi dejala tvoja dobra teta Mica, ce bi te videla takšnega ..."

"Saj vem, da imate prav," je priznal Lovrek s skesanim glasom. "Zanemaril sem se, vendar bo odslej drugace. Novo življenje se pricne zame! Le z obleko bo trda. Mocno sem zrasel, vse mi je pretesno, novega pa mi Hojan ne kupi, ce bi ga klece prosil".

"To se bo uredilo. Tvoja teta so mislili nate in domenila sva se, da dobiš za binkošti vse, kar potrebuješ, perila in obleke."

"Dobra teta! Jaz pa sem mislil, da ste že vsi pozabili name."

Marsikaj sta se še pogovorila tisti dan in oba sta obcutila blagodejno toploto nanovovzcvetelega prijateljstva. Ko sta se proti veceru poslavljala, sta si venomer stiskala roke in si v naglici povedala še zadnje besede, ki jih je bilo treba izreci. In Lovrek je še dolgo potem kakor zamaknjen prisluškoval ropotanju kotalecega se kamenja, ki se je umikalo širokim korakom urno navzdol hitecega prijatelja.

Da, prijatelja! Imel je prijatelja! In imel je pred seboj ostro zarisan cilj, ki ga je prijatelju na ljubo hotel doseci. Čutil se je bogatega in hkrati pomirjenega.

Prva skrb mu je bila, da varno spravi svoj zaklad v nedavno najdeno skalno špiljo, v kateri si je bil uredil prijeten domek. Ker se je skrival njen vhod za gostim grmovjem, srobotjem in bršljanom, ki so kot zelena gmota prepletali apnencaste skale, se mu ni bilo treba bati nepovabljenih gostov. Duplino je bil iztaknil cisto slucajno, ko je iskal zateklo jagnje, ter je bil ves srecen, da je našel suho in veliko podzemeljsko domovanje, kamor se je lahko zatekel v popolno samoto in se skril domacim. Leseni zaboj z obleko je bil že v jami, vanj je skrbno zložil knjige, nato pa je v naslednjih dneh zbil preprosto klop in mizo, stensko omarico in polico. Za les ni bilo sile, saj je okrog žage ležalo dešcic in drugih odpadkov na pretek, žeblje pa je kar izmaknil v ropotarnici. Kajpak, starec bi podivjal, ce bi ga zasacil ...

Potem se je pricelo delo. O pravem casu je bilo prišlo, nic prezgodaj! Zdaj so se uravnale deckove kipece, doslej v praznoto se izgubljajoce sile k smotrni dejavnosti, ki se je vršila po tocno izdelanem in s skrajno vestnostjo izvajanem nacrtu. Z gorecim navdušenjem se je Lovrek ucil iz knjig, razmišljal, preizkušal in opazoval, ugotavljal, dvomil in popravljal svoje zmote ter se po uciteljevem nasvetu trudil, da dojame bistvo in prenese vsebino mrtvih crk v resnicno obdajajoce ga življenje.

Bolj in bolj je cutil, kako raste v svoji notranjosti, kako prožen postaja njegov duh, kako se umika prejšnje nejasno koprnenje jasnim novim ciljem. Z notranjo rastjo se je spremenila tudi deckova zunanjost, in sicer tako zelo, da je vzbudila pri domacih nemajno osuplost, strupeno zabavljanje pri moških, rastoce priznanje pri ženskah. To spremembo je dosegel edino s snago svojega telesa in obleke. Najbolj je užival Lovrek na binkoštno nedeljo, ko se je pojavil pri kosilu kot postaven, gosposko oblecen fant, od nog do glave nov. Prejšnji dan mu je bil prinesel Janez velik zavoj, ki ga je Lovrek skril v svoji špilji. Medtem ko sinovi kar niso mogli prikriti svoje zavisti, so ženske sklepale roke, in po deckovem pojasnilu glasno hvalile teto, ki ni pozabila na svojega necaka. Stari Hojan ni prav vedel, kaj bi dejal, a glasna hvala, ki so iz nje zveneli prikriti ocitki, ga je vznejevoljila.

"Kako da skrbe drugi ljudje za tvojo obleko? Jaz sem tvoj varuh in to je samo moja stvar ..."

"Oj, oce, kar veseli bodite," je bleknila najmlajša hcerka Rozika, ki ji je presedala ocetova prazna graja, "tako ima vse novo brez stroškov. Če bi na vas cakali, bi še dolgo raztrgan letal okoli."

Sprva je hotel oce vzrojiti in jo predrznemu deklicu pošteno umesiti, a ob družnem krohotu, ki je nespoštljivo zagrmel po sobi, se je raje še sam namuznil, saj je takoj sprevidel, da bi se bil z nadaljnjim usajanjem samo osmešil. Vendar je z nejevoljnim pogledom ošinil fanta in njegovo lepo obleko, ki je pomenila na Hojanovini ocitno pohujšanje, in na tihem klel trapasto, v decka zaljubljeno starko: takšno zapravljanje ljubega denarja ... Še njegovi otroci dobe slabe misli, posebno dekleti ... Ali si jo slišal, Roziko, to negodno pôzre*? In sklenil je, da prepove fantinu sleherno obcevanje s sorodniki na Gradišcu.

Lovrek pa se ni dosti brigal za njegovo slabo voljo, kajti z vso silo se je bil lotil dela. Z zaverovanimi ocmi je odgrinjal okrog sebe naravo, upodobljeno v neštetih stvorih, opazoval tisocere oblike življenja rastlin in živali, prisluškoval skrivnostnim glasovom, izpricujocim bivanje komaj vidnih bitij, in se z rastocim zanimanjem bližal predmetom, ki jih je doslej brezbrižno pušcal ob strani. Z vedno strastnejšo ljubeznijo se je poglabljal v skrivnostno stvarstvo, katerega lepota se je kazala v tisocerih odtenkih, v velikem in malem. Njegovo dosedanje duševno stanje se je popolnoma spremenilo. Izginili so nemir in dvomi, hrepenenje in otožnost, izginil je obcutek osamelosti - vse se je razpršilo kakor jutranja megla, ki je zmanjka v mogocnem žaru sonca. Ni izginilo brez sledu: namesto vecne nezadovoljnosti in neutešenosti je njegovo dušo polnila tista mehka spokojnost, ki jo zmoreta dati cloveku samo nepokvarjena narava in pametno delo.

Tako je pomenilo tisto poletje za Lovreka dobo najuspešnejše rasti, ne samo duha, marvec tudi telesa. V poletnih mesecih ni bilo skrbi za hrano: izseke na južnih pobocjih Smodivnika so bile posejane s slastnimi jagodami, malinami in borovnicami. Opoldne si je navadno - na Anckin nasvet, toda brez skopuhove vednosti - namolzel sladkega kravjega mleka in ga izpil, bodisi surovega ali pa ga je nesel kisat v svojo skalno špiljo, v kateri je imel vedno nekaj latvic - Ancka mu jih je bila posodila. Seveda se je deckovemu odkritemu znacaju upiralo, da si je moral jemati sam, toda lakota je bila mocnejša. Konec koncev se je smel za svoje delo vsaj nasititi, ali ne?

Povrnjeni duševni mir, ali morda bolje, preusmerjeni, s postavljenim smotrom pretirjeni prvi mladeniški nemir, izdatna in zdrava prehrana, redno umivanje in kopanje v gorskih studencih, zdravilno planinsko sonce in krepki višinski zrak ter, kar je bilo vsaj enako pomembno, prijetno custvo zacasne, skoraj nemotene svobode - vse to je Lovreku tako koristilo, da je s štirinajstim letom dorašcal v cvrstega korenjaka, ki ni prevec zaostajal za Hojanovimi hrusti. In Hojanovi so ga zares vedno bolj upoštevali. Resda so bili hribovci poleti na splošno užitnejši, zime se je Lovrek natihoma bal že zdaj, vendar je kljub temu bilo prijetno, ce je pri vecerji ta ali oni tudi njega, zanicevanega pastirja, kaj povprašal ali mu brez obicajnega revkanja dajal navodila za delo.

Najtežje je bilo z gospodarjem, ki menda nikakor ni mogel pozabiti, da je podlegel zaradi Lovrekove obleke tam, kjer je bil neomejen gospodar - pri svojih otrocih. Toda Lovreku je bilo letos usojeno, da je moral tudi starec vsaj zacasno spremeniti svoje obnašanje.

Hojanovo mlado kobilo je namrec napadla glistavost, cesar niso vedeli ne oce niti sinovi, ki so imeli z njo opravka. Žival je hujšala in hirala in pogosto so se pojavili na njej vidni znaki kolike, nevarne konjske bolezni, ki jo je starec poznal in se je hudo bal. Za živinozdravnika se v svoji skoposti ni mogel odlociti, raje je, ceprav brez uspeha, vlival v ubogo kobilo najrazlicnejše caje. Nekoc jo je spet mocno grizlo. Lovrek, ki je takrat pripeljal svojo credo domov, se je spomnil na navodila v "Domacem živinozdravniku." Z vnemo je razodel svojo ucenost zbranim moškim, ne menec se za njihove omalovažujoce opazke. Starec pa se je zamislil in poslal po priporocano bljuvalno sol, ki je bila še vedno cenejša od živinozdravnika. In glej! Pomagalo je, kar je svetoval mlecnozobež, ki še svoj živ dan ni oskrboval konjev. Od tiste ure je bil fant pri Hojanu dobro ali vsaj bolje zapisan, zato so mu dnevi poslej potekali lepše kakor lani.

Za dolgo in toplo jesenjo je naposled prikljukala ostra hribovska zima, ki pa je bila v primerjavi z lansko, kar se tice deckovega življenja na Hojanovini, kljub težkemu delu in okrnjeni svobodi, naravnost prijetna. Notranji nemir, ki je navidezno popolnoma minil v žarkih planinskega poletja in osrecujocega ucenja, se je sicer od casa do casa ponovil ter ga mucil zlasti v urah snežnih zametov, ko je v temacni hlev komaj prikukala betvica svetlobe, vendar je v splošnem z vecjimi nadami in manjšo nestrpnostjo pricakoval konec zime in prihod druge pomladi.

VIII.

Teta Mica, na katero je Lovrek tolikokrat mislil, si je bila v svojem dolgem življenju nabrala mnogo vsakdanje modrosti, ki jo je rada izražala s kratkimi, jedrnatimi izreki. Posebno nezaupljiva je bila do srecnih ur, ker je iz izkušnje vedela, kako hitro jih zamenjajo žalostne. Zaradi tega je bil njen najpogostejši izrek: "Ni vina brez pelina!" Lovrek je vcasih podvomil, ali je ta prislovica res upravicena, zakaj upiral se mu je vecni dvom, znak starosti. Često se je natihoma jezil, ker je hotel verjeti v trajnost uspehov, iz obeh pa crpati pobude za nova dejanja, vendar ga je letošnja, tako srecno priceta zima opomnila, kako resnicne so v življenjskem boju pridobljene izkušnje starejših. Spoznal je tudi, morda bolj podzavestno, da se prav s temi izkušnjami staramo: da nas sleherna potisne za korak bližje koncu.

Po novem letu, še preden se je unesla burja zimskih mesecev, je vznemiril mlacnolenobni mir Hojanovine glas o velikih lovih, ki jih nameravajo prirediti trški lovci po vsej Stropnici. Izvedelo se je, da je trgovec Miklausin novi zakupnik tega velikega lovskega okrožja. On je baje povabil vse pomembnejše dolinske zastopnike zelene bratovšcine najprej na veseli halali*, potem pa na pirovanje v Hojanovi hiši. In izkazalo se je, da te govorice niso bile iz trte izvite, kajti že cez dober teden po sv. Treh kraljih so pritovorili Miklausinovi hlapci ogromne košare vsakovrstne jedace in pijace, namenjene lacnim in žejnim zasledovalcem divjacine.

V prvem svitu naslednjega jutra je bežal po grebenih in pobocjih hripavi pasji lajež, ki ni odjenjal tja do poldneva. Kmalu se je zaslišalo tudi pokanje pušk in veselo ukanje lovcev, ki je odmevalo na vse strani in se koncalo šele popoldne, ko je glas lovskega roga javil konec krvave gonje in vse udeležence povabil na gostijo v toplo zakurjeni Hojanovi hiši. Krdelo za krdelom je prilomastilo s sneženih pobocij in ivnatih host, odlagalo pred vrati plen, otepalo sneg z oblek in iztrkavalo zledenele škornje. Ko so bili vsi zbrani, so sedli k mizam in hlastno segli po pripravljenih dobrotah. Krik in vik, ropotanje krožnikov, žvenketanje nožev in vilic, cingljanje kozarcev ... Pestra mešanica glasov in vonjev se je gmotila v sivkasti megli tobacnega dima in izhlapevajoce mokrote, tako da so se razumeli in videli komaj najbližji sosedje. Bolj ko se je nagibal dan, bolj je vse kazalo, da se je polastila gostov tista židana volja, ki navda ljudi, ce dober in obilen obed pridno zalivajo z dobro vinsko kapljico.

Sam Miklausin je bil veselo razvnet. Hotel se je izkazati, zato ni skoparil ter se ga je celo sam proti svoji navadi pošteno natreskal. Z nenavadno zgovornostjo je nekoliko ponesreceno pripovedoval dovtipe, ki se jim je nato sam najglasneje krohotal. Okrog sebe je imel jato hvaležnih poslušalcev, znanih skledoliznikov, ki so bili nekoc zvesti spremljevalci nesrecnega Gradnika, zdaj pa so se prikljucili premožnemu trgovcu s tihim upanjem, da ga olužijo, kakor so druge. Ob sleherni njegovi besedi so navdušeno prikimavali in se o pravem casu držali od smeha za trebuhe, nevedoc, kako globoko jih prebrisani možak zanicuje. Potreboval jih je edino za obdelovanje javnega mnenja ter je izpustil iz rok samo toliko, kolikor je smatral za zadostno nagrado njihovemu pocetju. Ostali lovci, vecinoma boljši posestniki ali obrtniki in nekaj rudniških uradnikov, se niso tako ocitno silili k njemu, toda tudi med njimi je užival velik ugled, vzpostavljen z dobro napolnjeno blagajno, katere vsebina je cesto zaposlovala njihove misli in želje. Skratka, Miklausin je bil danes središce velike družbe, zato dobro razpoložen, skoraj razigran.

Nemara bi bila gostija minila brez zlozvocja, da ni bilo med povabljenci kralja vseh trških podrepnikov in skledoliznikov, gostilnicarja Vrhunca, zlega duha Lovrekovega oceta. V zoprni uslužnosti je spomnil Miklausina na pregnanega decka, ki se doslej še ni bil prikazal, ker se je pred tržani skrival v hlevu.

Vrhunc torej se je priliznjeno nagnil k Miklausinu in mu dejal s šaljivim mežikanjem: "Ali je tisti Gradnikov fantalin še na Stropniški peci? Zakaj nas ne pride pozdravit, kakor se spodobi? Kar radoveden sem, kako ga je kaj stari Hojan ogladil s svojim spehalnikom ... Ti ne, Miklausin?"

Hojan, ki je poln razlicnih dobrot, zaužitih cisto zastonj, sedel Miklausinu nasproti, je bil vendarle toliko trezen, da je obcutil neprimernost gostilnicarjeve zahteve.

"Eh, pri miru ga pustite!" je zagodrnjal. "Kar dober je za nas, zadovoljen sem z njim."

"Oha!" je zapel Vrhunc. "Že vemo, kam pes taco moli. Bojiš se, da bi ti ga prevec pomilovali, kaj? Nemara si ga prehudo pobožal ... Sem z njim, sem z njim!"

Bucno pritrjevanje zbranih podrepnikov je prijalo vinjenemu trgovcu, ki je sprva okleval, poslušaje svarilni glas, naj pusti Gradnikovega potomca pri miru. Zdaj je z razžarjenim obrazom prikimal in zapovedujoce pomignil Hojanovemu Luki, ki je vneto polnil prazne kozarce in jih še bolj vneto praznil za ocetovim hrbtom.

Dolgo ga ni bilo nazaj. Nestrpnost cakajocih lovcev je presenetljivo spominjala na strasti rimskega ljudstva, ki se nekoc ni moglo nagledati žrtev meca in divjih zveri v areni. Kar oddahnili so si, ko je pijani Luka nazadnje le privedel smrtno bledega decka v sobo. Izbuljene oci so se vsesale vanj, kopa neslanih opazk ga je oplazila, a iz Miklausinove neposredne bližine so svištnile dve ali tri odurne psovke. Otrpel je obstal Lovrek sredi sobe in kakor v megli zagledal naravnost pred seboj znani rumenkasti obraz neizprosnega sovražnika svoje rodbine.

Trgovec se je zleknil na svojem stolu, kakor da se mu hoce cim udobnejšega sedenja, in z vladarsko kretnjo zaukazal mir.

"Saj to si ti, Gradnikov Lovrek!" je dejal s priprtimi vekami in s sladkim glasom. "Ali si zadovoljen na lepi Stropnici?"

Fant ni odgovoril, a njegove plamtece oci so se kakor pred leti - ob prisilni prodaji Belega dvora, trdno uprle vanj in ga za trenutek zbegale. Hipoma se mu je skadila dobra volja in besno je zasovražil skledoliznika, ki je pahnil njega, Miklausina, v ta nevšecni položaj. Toda zdaj nikakor ni smel popustiti, komedijo je moral dokoncati, naj stane, kar hoce. Moral je spraviti fantica do govorjenja.

"Malo dolgcas ti je pac," se je zahahljal prisiljeno. "Ni prave zabave, kaj? Nedolžnih otrok ne moreš suvati v vodo, kaj ?"

Lovrek, ki se je bil zarekel, da si rajši odgrizne jezik, kakor da crhne eno samo besedico, je ob tej neresnici vzkipel od ogorcenja in kakor proti njegovi volji je bruhnilo iz njega: "Lažete, lažete!"

"Kaj si drzneš, fante ..."

"Lažete, da, lažete, in vi tudi prav dobro veste, da lažete. Dobro veste, da je vaš pridni Ulrik mene hotel suniti v jez, a je po nesreci sam padel vanj. Dobro veste, da sem ga jaz potegnil iz vode, ko je vsem vašim pobalinom zdrknil pogum v hlace. In dobro veste tudi, da so pozneje s svojim uciteljem vred po krivem pricali proti meni ..."

V izbi je zavladal molk, ki je zgovorno prical o ucinku deckovih besed. Lovci po vecini vendar še niso bili tako pijani, da bi ne bili obcutili iskrenosti, ki je zvenela iz njegovega razburjenja. Edino Hojanov Luka se je nemirno zviral po klopi ob peci, cakajoc na znak, ko bo treba premlatiti to žabo zeleno, ki si drzne kljubovati mogocnemu gospodu Miklausinu ... Saj se ga še oce boje, pa bi se ga tak smrkavec ne ...

Trgovec je v globini svoje duše popolnoma verjel decku. Saj je v noceh brez spanja odganjal od sebe resnico in se nikoli ni upal svojega sinka tocneje povprašati, kako je bilo ob jezu. Toda prepricevalna izpoved ga je vseeno razjarila. Deloma zaradi vtisa, ki so ga zapustile Lovrekove besede v mnogih poslušalcih, še bolj pa, ker se mu fanta ni posrecilo ukloniti. In kljub svojemu boljšemu prepricanju je nadaljeval, je moral nadaljevati okrutno igro. Ali decek ali on ... Eden mora podleci ... In on, Miklausin, ne sme biti tisti ...

Vzravnal se je na svojem sedežu in se potrudil, da vloži v svoj odgovor cim vec prezira.

"Kaj boš druge dolžil! Nas, ki predobro vemo, cigav si, pac nikoli ne prepricaš ... Jabolko ne pade dalec od drevesa, pravi resnicen pregovor ..."

V decku je spet zavrelo. Kakor takrat, ko mu je Miklausinov sin žalil oceta, se mu je zameglilo pred ocmi. Ta clovek, ki je kriv vsega, on se drzne ... Najrajši bi bil s pestjo navalil nanj in ga pobil na tla. O, v tem trenutku je tako dobro razumel ocetovo dejanje, zakaj ista slepa jeza, dedišcina Gradnikove krvi, je bila zadivjala v njem. A kaj je mogel, ko je šibek in drhtec stal pred porogljivo se režecim sovražnikom?

"Mojega oceta pustite pri miru! Vi, vi ... vi nimate pravice, da ga žalite!"

Komaj je stisnil glas iz grla, tako ga je davil nesprošceni gnev.

"Lej, lej, ali sem stopil macki na rep!" je zategnil Miklausin. "Kako se repenci ... In ubijalca si upa zagovarjati, tistega cloveka, ki bi še danes sedel v luknji, ce bi ne bil po zajcje zbežal ..."

Po trenutnem premolku, sledecem tej kleveti, je lovska družba pritrjujoce zahrumela, kakor da se je šele zdaj spomnila, na cigavi strani se mora sukati. Z nekoliko pretirano vnetostjo je pritrjevala Miklausinu, ki je z negibnim, zanicljivo skremženim obrazom opazoval svojo žrtev. Prvotna zmedenost in negotovost sta ga bili zapustili in zdaj je bil prežet z eno samo željo: pritisniti to mlado jasno celo, na katerem je cital brezmejen ponos, tako trdo k tlom, da bodo vsi razlocno spoznali, kdo je Miklausin, fant sam pa obcutil njegovo premoc.

Nemara bi bil dosegel svoj namen, ce bi ne bil oblatil Gradnikovega imena javno, pred vsemi ljudmi, kajti deckova prvotna želja je bila, da se cim hitreje, ceprav ponižan, umakne pijani drhali. Ob hudi žalitvi pa je zaslutil nasprotnikovo šibkost, hkrati pa tudi njegov namen. Ne, za nobeno ceno se ne vda! On, nezreli mladic, se hoce boriti z odraslim možem, ki ima ob sebi celo trumo pristašev, prijateljev in znancev! Kako visoko je nad njim, nad njimi vsemi ... In Lovrekove ustnice je preletel tako veder smehljaj, da se je trgovceva duša v hudi slutnji vznemirila in so možaki pozorno stegnili svoje vratove.

"Prehiteti ga moram!" je pomislil Miklausin in na glas posmehljivo dodal: "Zadelo te je, kaj? Zato molciš! Najboje tako! Na Stropnici te že ogladijo, saj zato si tukaj ... Da se ne vržeš cisto po ocetu ..."

Zlobni stavki so mu mastno polzeli iz ust in s tiho grozo je zacutil, da govori v praznino, kajti decek si je bil nadel neviden oklep, od katerega so se vse njegove pušcice klavrno odbijale. Še vedno se je smehljal, stopil celo bliže k mizi - hoj, protinapad! je nekako omamljeno ugotovil trgovec -, dvignil desnico in se zazrl v svojega nasprotnika. Mahoma je vse utihnilo.

"Gospodje!" je zaklical Lovrek z zvonkim glasom. "Slišali ste gospoda Miklausina, poslušajte še mene, sina moža, katerega je žalil. Razen obeh prizadetih je meni edinemu znano, kaj se je zgodilo v tisti uri, ko je moj oce pobil tega cloveka na tla. Vse sem slišal, gospod Miklausin, vse sem videl ... Mojega oceta ste nesramno ogoljufali s pomocjo tega cloveka tukaj" - in Lovrek je s prstom pokazal na odrevenelega Vrhunca - "ogoljufali in okradli. V tisti uri ste mojemu ocetu priznali svojo lopovšcino in se celo bahali z njo. Kje pa imaš dokaze, ste rekli in se mu rogali ... O, da ni mojemu ocetu prehitro zavrela kri, sedeli bi v jeci še današnji dan, vi in vaš nicvredni pomagac!"

Pomolcal je za trenutek in zakljucil s stavkom, ki ga je bil nekoc slišal v šoli: "Božji mlini meljejo pocasi, toda gotovo ... Prej ali slej pride vrsta tudi na vaju dva ... Prej ali slej vaju udari pravicni Bog ..."

Tišino, iz katere se je z neprijetno razlocnostjo slišalo težko Miklausinovo hropenje, je pretrgala šele odurna kletvica starega Hojana. Istocasno je telebnila na fanta njegova roka s tako silo, da se je ta opotekel po sobi. Ta vsem prisotnim razumljiva in deloma iz srca potekajoca kretnja je sprostila duhove.

"Ven, smrkavec! Ven, ven"

Vse je planilo kvišku. Množica rok se je poželjivo stezala proti decku, ki sta ga v naslednjem trenutku pograbila Luka in Tone in ga s takšno silo sunila skozi vrata, da je zviška odletel v lopo. Tam se je sicer s težavo pobiral s tal, a na njegovih ustnicah je še vedno poigraval skrivnosten smehljaj: smehljaj tistega, ki pozna in izpricuje resnico in trpi zanjo. V tisti uri je Lovrek z veliko jasnostjo zacutil, da se je s svojim dejanjem za dobršen del približal tako ocetu kot Belemu dvoru ...

Ko so se zaprla vrata za njim, hrup v sobi ni pojenjal. Kakor razdraženi sršeni so krilili lovci okrog Miklausina, kricali vsevprek in se podvizali, da cim glasneje in ocitneje izrazijo svoje ogorcenje. Nekaj izmed njih pa jih je obsedelo z zamišljenimi obrazi pri mizah in kar nic se jim ni mudilo k mrko zrocemu mogotcu, ki se je delal, kakor da ne najde pravih besed, slutec, da ga ni med njimi cloveka, ki bi mu v srcu ne bil privošcil pravkaršnjega poraza.

Najbolj nesrecni so bili številni skedolizniki, ker so se bali predcasnega zakljucka gostije, vendar so v svojo sreco precenjevali Miklausinovo obcutljivost in še bolj njegovo prisebnost. Ni trajalo dolgo, ko se je spet obrnil k svojim lovskim tovarišem. Njegov glas je bil povsem miren, edino njegov smeh je izdajal težavo, s katero se je krotil.

"No ja, ta burka je za nami!" je zaklical. "Kar smešno je bilo, he, he, he! Sami ste videli: je pac v krvi ... Zdaj pa izpijmo, in na noge! Pri Kavcicu nas caka še dolga in pomembna seja!"

Hvaležno so zasijala lica skledoliznih podrepnikov. Ni še bilo konec! Še se bo pilo! Med vsestranskim pritrjevanjem, napivanjem in poslavljanjem se je izba polagoma praznila. Zunaj so lovci hrupno iskali svoje reci, se oblacili, oprtovali nahrbtnike in natikali ustreljeno divjacino na dolge kole, ki sta jih potem nosila po dva in dva gonjaca ali preprostejša lovca.

Miklausin je nazadnje ostal sam s Hojanom. Ko se je previdno razgledal

naokrog, je zažugal z roko in srdito, toda s pritajenim glasom siknil starcu na uho: "Premalo je okusil brezovega olja, se mi zdi ... Ali sem ti ga dal na letovišce? Ne bo vec dolgo, pa ti zraste cez glavo ..."

IX.

Zima se je zavlekla, kakor da je sploh ne misli biti konec, kakor da so na planinah za vecne case gospodarji vetrovi in sneg. V krajših presledkih so pribucavali cez pobeljene golicave in s svojim ledenim hladom tišcali ljudi v zatohlost nizkih sob, kjer so se zadirali drug na drugega in si bili na poti. Bolj in bolj so jih trapile zle misli, ki so prihajale do izraza v neprestanem zbadanju in nenadnih izbruhih besnosti.

Lovrek je nekoliko prijetnosti hribovske zime izkusil že prejšnje leto, a v primerjavi z letošnjimi so bile prava malenkost. Po Miklausinovi lovski gostiji je postal po gospodarjevem zgledu in in nedvoumnem priporocilu tarca za vso nakopiceno slabo voljo in zlobo. Njegovo življenje se je spremenilo v pravi pekel.

Da od moških ni slišal prijazne besede, ga niti ni toliko motilo, ker se je bil že popolnoma priucil revkajocemu nacinu medsebojnega obcevanja na Hojanovini, a za dorašcajocega, že po svoji naravi ponosnega in zdaj podvojeno obcutljivega fanta je bilo od dne do dne neznosnejše, ker ni minil dan brez obilnih, nezasluženih udarcev. Posebno Hojanovi sinovi so bili radodarni z njimi: ob sleherni nevšecnosti, ki jih je bilo zdaj v dolgi zimi na pretek, so si dajali duška s klofutanjem, lasanjem in drugimi ljubeznjivimi prijemi. Ubogi fant se jim je kakor preganjana divjad umikal in skrival, hkrati pa je postajal nezaupljiv in zakrknjen, in v njegovi duši se je vžigala krvolocna mašcevalnost, sprošcajoca se v temini hleva z izbruhi divje, toda onemogle jeze. Krvolocni naklepi so postajali najljubša vsebina njegovih sanj. Vedno bolj je užival ob predstavi, kako bi bilo, ce bi na zasovraženi strehi zaplesal rdeci petelin ... Bosi in goli bi sredi noci skakali po snegu, javkali in tulili in nad njimi bi se bucec poganjali ognjeni zublji proti crnemu nebu ... On pa bi jih od dalec gledal in se naslajal ob njihovih krikih. Najcešce se je potem spomnil na ženske, ki niso bile krive, ter je rajši dal svojim mislim drugo smer. Kaj ce bi zbežal na skalovito Ljubelo in se skril v eni izmed njenih redkih votlin? Ustanovil bi roparsko tolpo, s katero bi strahoval vso dolino, bogate kaznoval in jim odvzemal bogastvo, reveže obdarjal z njim ... Strahovito bi kaznoval svoje mucitelje, Miklausina, Vrhunca in Hojanove ... Tu in tam se ga je polastila celo misel na smrt. Umreti bi moral, tako umreti, da bi vsi s prsti kazali na krivce ... In on sam bi prihajal noc za nocjo iz drugega sveta in bi jih tako neusmiljeno strašil, da bi umirali v smrtni grozi ... Marsikatero noc je tako živo zasanjal, da je preplašeno planil kvišku, ce je le zarožljala veriga v spanju se premikajocega goveda.

Zaenkrat je bila Lovrekova razsodnost še vedno dovolj cvrsta, da je spet in spet premagala bolno igro domišljije in zlocinsko prišepetavanje mracnih globin njegove duše, in strahoma se je spraševal, kako dolgo bo še zmogel vztrajati v tej borbi. Zaradi tega je sklenil, da spomladi pobegne v široki svet. Nekam dalec se odpravi služit ali pa gre oceta iskat ... Ko doraste, se z njim povrne na Gradišce in oba pricneta boj za pravico ...

Kar docakati ni mogel, da bi izvedel svoj sklep, in dan na dan je gazil po visokem snegu, si krcil pot k samotni skali vrh Stropnice in se oziral po dolini. Ali se že kažejo znaki pojemajoce zimske moci? V brezmejnem hrepenenju je vohlajal po zraku, da bi ujel polet pomladnih vetrov, katerih pohod z juga bi razklenil tudi njegove okove. Toda nad dolino so se še vedno vlacile umazane megle. Snega vecinoma ni bilo vec, toda v žalostno pušcobo rjavkastih polj so s pobocij dolinskih hribov še vedno segali beli jeziki, podobni lovkam ogromne hobotnice, ki drži svoj plen in ga ne mara izpustiti. In z razocaranimi vzdihi se je decek vsakokrat vracal v hlev, potuhnjen in splašen, bojec se svojih preganjavcev.

Pac so se bili ti v poslednjem casu nekam navelicali svojega rabeljskega posla, morda so se nemara natihoma bali molce trpecega, samo z zobmi škripajocega fanta, ki se jim je umikal kakor potepen pes, samo eden izmed njih, najmlajši Hojanov sin Tone, ni poznal nikakršne utrujenosti in nobenega strahu. On edini ni odnehal. Kakor da bi bil placan, je zasledoval pastirja ob vsakem koraku in se obregnil ob njega, kjer se je le mogel. Nemara zato, ker je bil do Lovrekovega prihoda kot najmlajši sin sam na dosegu trdih pesti ter se je hotel zdaj do sitega naužiti sladke zavesti mocnejšega.

Njegovim ocem se pogosti deckovi sprehodi k skali niso dali prikriti in tako ga je nekoc pricakal, ko se je ta ves pobit vracal v hlev. Dan je bil posebno otožen, skoraj mracen, in nad dolino je kakor mrtvaška rjuha ležala gosta megla, nad katero so z zateglim piskanjem križarili potepajoci se vetrovi. O pomladi ni bilo ne duha ne sluha, in poln težkih misli je Lovrek zavil okoli sušilnice. V tistem trenutku je izza nje planil Tone.

"Kod si se potepal?" se je glasilo njegovo prvo vprašanje, ko se je bil mogocno razkoracil pred zmedenim deckom, cigar begajoce oci so iskale zavetja pred surovežem.

"No, kaj ne boš odprl ust?"

Lovrek namesto odgovora poskoci in jo z naglico preganjanega jelena ubira proti varni temini napolpriprte parne, v kateri je v kopah sena in slame, segajocih prav do ostrešja, poznal sleherni koticek.

Tone, pripravljen na njegov beg, ga ujame tik pred vrati in mu brez dolgega uvoda pripelje dve takšni klofuti, da fant brez moci omahne na tla.

"Jaz ti že pokažem, fantalin!"

Lovrek se omahovaje zgrabi za boleco glavo, a ob tem gibu izbruhne v njem dolgo zatajevani srd. V nenadnem zaletu naskoci nasprotnika in ga z živalskim krikom podre v sneg. V svoji osuplosti si ta ne ve pomagati. Decek ga bije z rokami in suva z nogami. Tone odmika samo glavo in na ves glas tuli, in kmalu je vesoljna Hojanovina pokonci.

Že se bliža pomoc. Trije bratje strumno prihite na bojišce. Združenim brcam in nemilo nabijajocim pestem se kmalu posreci odtrgati napadalca od njegove žrtve. Okrvavljen in raztrgan se jim izmakne in kakor brez uma plane proti hiši. Pred vrati ga ustavi gospodar, mirno vlece dim iz svojega vivcka.

"Eha! Ali si znorel?"

Njegov glas je mrzel in porogljiv in Lovrek zacuti ob pogledu nanj, da ga sovraži iz dna duše. Nekaj ga sili, da mu zakrici v obraz.

"Vaša hiša je peklenski brlog, vi in vaši sinovi zlodeji! Samo to si želim, da vas Bog kaznuje: s toco, ognjem in vodo ... Lopovi, lopovi!"

Blaznost gori v deckovih oceh in iz ust mu škropi krvava pena. Nikogar ne vidi razen starca, ki prepadel buli vanj, kakor da ne more verjeti svojim ušesom. Čez nekaj casa se brez odgovora obrne in prepusti kazen za drzne žalitve svojim sinovom, ki takoj kakor lakotni volkovi znova planejo na pobeglo žrtev. Nesrecnež se brani s podeseterjenimi silami, vendar združenim napadom ni kos: kmalu podleže in nazadnje nezavesten obleži na kupu snega.

Zmagovalci ga puste brez pomoci. Šele usmiljene Anckine roke ga s težavo dvignejo in prenesejo v hlev, kjer v boleci nemoci obleži v svojih jaslih.

X.

V tisti noci je nihal Lovrek med spanjem in bedenjem, prevzelo ga je bilo neko cudno stanje omamljenosti, ki ga doslej še nikoli ni doživel. Od casa do casa so ga prebudile neznosne bolecine. Tedaj se je stokaje prekladal na ležišcu in cutil sleherno ped prebite in ranjene kože. Potem ga je vnovic zanesel mogocen val iz stanja telesnih obcutkov v megleni svet, v glavi mu je šumelo, kakor da mu kujejo možgane z žarecimi kladivi, in krogotok zmedenih predstav ga je vrtincil naokrog kakor izgubljeno, vetrovom izroceno peresce. Nabijanje in kolobarjenje je polagoma pojenjalo, in Lovreku se je zazdelo, da se vse okrog njega odeva v rudasto zarjo, kakor v nocnem požaru, ko bije plat zvona in sikajo krvavi plameni proti nebu. Vedno mocnejša, bolj in bolj šcemeca je svetloba, orjaški zublji švigajo kvišku, od vsepovsod se izvijajo plameni, sliši se neprestano prasketanje, pokanje gorecih ostrešij in celi roji žarecih in pekocih isker se vidijo ... Usipljejo se nanj, kakor da ga hocejo zasuti ... Lovrek bi rad zbežal, a ne more, kajti noge so mu negibne ... Zadušen krik mu razkolje grlo ...

Ob zvoku lastnega glasu se prebudi. Tesnobno se ogleduje in z ušesi prestreza zavijanje vetra, ki kakor jata lacnih volkov tuli v gluho noc. V hlevu je vse mirno, samo rahlo sopenje spece živali mu prica, da ni sam. Hipoma je popolnoma buden. Z nekakšno prodorno jasnostjo se spomni vseh dogodkov minulega dne. S spominom vred zaplapola v njem prejšnji ogenj sovraštva, ki ga kljub bolecinam jadrno dvigne na noge. Brez stokanja, toda s stisnjenimi zobmi poišce pod jaslimi skrito lešcerbo, katere se je vcasih poslužil, ce je hotel citati ponoci v hlevu, in jo z drhtecimi prsti prižge. V svitu njene svetlobe privlece od nekod nahrbtnik, kamor v naglici zbaše perilo, obleke in knjige. Nato oblece svoj plašc - tetino božicno darilo - in tiho odrine zapah na hlevskih vratih. Med podboji se še enkrat ozre na svoje varovance, ki so mu bili vedno mili. Njim se ne sme nic zgoditi! Njegovo mašcevanje velja edino okrutnim ljudem!

S tihotapskimi koraki se pomika proti preužitkarski hišici, v kateri spe sinovi. Dile so polne koruznice in v lopi je nekaj speljajev* izlušcenih koruznih strokov. Dovolj goriva ... Tja se bo splazil, prižgal vžigalico in jo vtaknil v slamo ... Ej, to se bo obliznil plamen! Poslopje je dovolj oddaljeno od ljube živine, do hleva se požar ne more razširiti ... Kaj pa ženske? Te mu niso storile nic hudega! Zbuditi jih mora, da se pravocasno rešijo ...

Pred durmi stoji in jih z negotovo roko odpre, toda mocan sunek vetra mu jih izpuli iz roke, da se treskoma zaloputnejo. Od skale sem zavija veter, kakor da vpijejo izgubljene duše na pomoc, po žametnocrnem nebu se podobno divjemu lovu pode še temnejše sence oblakov in decka zazebe v nepojmljivi grozi. Nic oklevanja, si prigovarja, in še enkrat odpre vrata. V tistem trenutku se nekje v notranjosti sproži stara stenska ura in odbrni v temo dvanajst pocenozvenecih udarcev. Polnoc ... Ura strahov ... Vse zgodbe o strahovih in duhovih, ki jih je bil kdaj slušal pri kožuhanju ali preji, mu šinejo na misel. Dalje, dalje, kdo bi mislil nanje ...

S težavo najde v žepu škatlico z vžigalicami. Odpre jo, vendar so otrple roke nerodne, tako da se mu jih pol izsuje na tla. Eno prižge in odtapa dalje. Prsi se mu dvigajo mukoma, kakor pri najtežjem delu, grlo se mu stiska od groze in po hrbtenici se mu pretaka ledena reka, katere hlad ga žge kot ogenj. Pred seboj zagleda lopo, iz katere vodijo na dile lesene stopnice. Zgoraj so še ena vrata, ki so zaprta. Dobro, zdaj je konec, zdaj se izpolni kazen ...

Toda preden utegne stopiti naprej, se skozi špranje slabo zapažene lesene stene nad stopnicami zasveti sinja luc, vrata se pocasi odpro na stežaj in ves prostor je kar naenkrat oblit s cudno trepetajoco svetlobo, podobno oni, ki jo je Lovrek pred leti videl na Gradišcu. Odrevenel obstoji in si ne upa dvigniti oci, kajti v srcu cuti, da se bodo njegove oci srecale s tisto, ki se je boji in si je želi hkrati ...Skrivnostna sila mu usmeri pogled proti vratom. Med podboji stoji teta Ana, obsijana z blagim sijajem, ki polzi iz širokih rokavov njene obleke, lepa, a še vedno smrtnobleda, polna mile in vdane otožnosti. Lovrek se je ne more nagledati, z iztegnjenimi rokami se ji bliža. Tudi prikazen se ne gane, šele cez nekaj hipov splava nižje ter se ustavi sredi stopnic.

"Lovrek!"

Deklicine ustnice se premikajo, toda glas, ki opaja zaverovano poslušajocega fanta s svojo sladkostjo, zveni pridušeno, kakor da prihaja iz velike daljave in s težko muko do njegovih ušes.

"Kaj mi hoceš?" se utrga iz Lovrekovih ust.

Resno, skoraj strogo zasije mladenkino lice.

"Trpi! Trpi!"

Dvakrat in s poudarkom izrece svoje povelje, željo ali morda samo nasvet.

"Slišim!" jekne decek in poslušno skloni glavo.

Komaj si nato še enkrat upa upreti svoj pogled vanjo. Toda glej! Resnobna strogost je že izginila z njenih lic, nežen smehljaj ji spreletava blede ustnice, in kakor dih priplavajo njene bodrece besede na njegovo uho.

"Ne obupaj!"

Nato svetloba ugasne in prikazen izgine v nepredirni temi, kakor da se je spustilo med njo in njega crno zagrinjalo. Lovrek si brez jasne misli otira potno celo, topo prisluškujoc nabijanju svojega srca. S klecajocimi nogami se pocasi spravi iz veže in zapre vrata za seboj. Opotekaje se odhiti v noc, pa se sredi poti ustavi, zgrudi na kolena in zakrili z rokama proti nebu; iz globine njegove izmucene duše prikipi vroca molitev za vse mrtve, za Ano, mater, za ves Gradnikov rod in zase, zase najbolj.

Njegovo trudno telo se komaj privlece do ležišca, burne misli v glavi so kakor izbrisane, edino nepremagljiva želja po spanju gospoduje v njem. Vendar se poleg nje cisto na dnu srca giblje nekaj sladkega: kakor žlahtna cvetka vzcveta v njem sladek obcutek, obcutek deteta, nad katerim nenehoma bdijo skrbne in ljubece oci ...

XI.

Ko je Lovrek vendarle docakal pomlad, ki se je obotavljaje povzpela na hribovje, ni zaukal, poln radostnega vzhicenja, kakor lani, temvec je s povešeno glavo sledil svoji ponoreli credi. Lani je vriskal, da je odmev poletaval na vse strani, letos ga je prevzemala ena sama misel: cas svobode je tu! Le še toliko pocaka, da se gozdovi povsem odenejo v zelenje, da se sonce premakne višje in da izginejo bele lise s planine.

Dva razloga sta ga zadrževala, da ni pobegnil takoj ob nastopu toplejših dni. Bal se je, da bi si z begom ne zaprl za dolgo casa, najmanj pa do polnoletnosti, vrnitve na Gradišce, še bolj pa mu je bilo žal prekinitve tako uspešnega ucenja, ki bi se zdaj bilo spet lahko pricelo. Tu in tam je že razmišljal, ali bi ne ostal, zlasti, ker so ga Hojanovi od tistega dne pustili pri miru. Vsakokrat je moral to misel zavreci, ker se je upraviceno bal ponovnega izbruha svojih mašcevalnih nagonov. Slutil je, da se utegnejo nekoc znova prebuditi in takrat bi nemara ne prišla pomoc, takrat bi jim podlegel, sebi in drugim v pogubo. Rajši se je nekaj let potikal po svetu ...

Oh, ce bi pred begom mogel govoriti z Urbancicem. Že se je bil odlocil, da jo ponoci mahne v Zalesje in se posvetuje z njim, ko je malo nato izvedel nekaj, kar je docela spremenilo vse njegove nacrte.

Nekega vecera, ko je bil dokaj pozno prignal credo domov ter je sam, v svoje misli zatopljen, použival ostanke skromne vecerje, je slišal zanimiv razgovor. Na drugem koncu mize so sedeli Hojani okrog nekoliko vinjenega Luke, ki se je pravkar vrnil iz Zalesja, kamor ga je bil poslal oce, da nakupi razne potrebne stvari.

Luka je govoril glasno in malce prevzetno, tako da je Lovrek brez napenjanja ušes razumel vsako njegovo besedo. In že po prvem stavku je prisluhnil.

"Nikar se ne jezite, oce! Saj sem zastonj pil. Miklausinov gospod so mi placali, ko sem jim povedal, kako smo ga ...

Starec je nejevoljno hrknil in sinovi so poškilili proti Lovreku, cigar negibni obraz jim ni izdal nicesar.

Luka je urno zasukal razgovor.

"Veste, kaj sem slišal v trgu? Razborški gospod, grof Arnikar, ali kako ga že klicejo, pride jutri na Smodivnik."

Lovrek je ob tem imenu zatrepetal in zacel hitreje zajemati, da bi se ne izdal, kajti val upanja je pordecil njegov obraz.

"Grof d'Harancourt ..."

"Smodivniški petelini ga mikajo," je menil stari Hojan.

"Kajpak! Vprašal sem logarja, z nami je pil v krcmi, ali bi potrebovali vodnika. Že mogoce, je dejal, ampak za gotovo ne ve, mora poprej grofa vprašati. Hudirja, oce, kako kronico bi kar lahko zaslužil."

"Da bi jo zapil, saj te poznam."

"Enega izmed nas pa bi res lahko pustili!" so moledovali ostali trije sinovi.

"Sem pa res neumen, da sem sploh kaj bleknil!" se je razhudil Luka. "Jaz pojdem, jaz sem izvedel za to rec!"

"Oralo se bo pa samo! Nobeden ne pojde! Lepo vreme je in polne roke dela imamo. Grof si že sam poišce petelina. Če bi mu bila pot zares neznana, mu jo nemara sam pokažem."

Sinovi so poparjeno umolknili. Ocetovi sklepi so bili trši od skale, in vsako prigovarjanje je bilo odvec, razen tega so predobro poznali njegovo skopost, ki ni niti lastnemu otroku privošcila slucajnega zaslužka. Godrnjaje so drug za drugim zapušcali mizo, pri kateri je nazadnje obsedel samo Lovrek. Njegova domišljija je z najvecjo naglico snovala nov nacrt, boljšega od vseh dosedanjih. Spomnil se je svojega srecanja s priljudnim plemicem - saj to je bilo pri gozdni kapelici na tisti srecno nesrecni dan, ko je odkril podzemni hodnik! -, njegovega toplega zanimanja za Gradnikove, a tudi ponujene pomoci. Do danes je ohranil nekje v zatišju svojih možganov grofove prijazne besede: "Če bi ti ali tvoji ljudje rabili pomoc ali nasvet, zateci s k meni!"

In zdaj je zares potreben obojega! Pomoc mu je nujna! Jutri ga poišce, poklekne predenj in ga za žive in mrtve poprosi, naj mu pomaga s te strašne Hojanovine nazaj na Gradišce. Gotovo ga usliši ... Poln nemirnega upanja se je Lovrek vso noc premetaval na parni in ni mogel zatisniti oci. Jutri, jutri - jutri se odloci ...

Napovedanega gosta naslednje jutro ni bilo, šele popoldne je zavila mimo Hojanovine vecja lovska odprava, sestojeca iz lovcev in nosacev. Ne da bi se bila za trenutek ustavila, je nadaljevala svojo pot cez sedlo proti planinskim pašnikom, odkoder jih je opazoval Lovrek. Od nekod se je primuzal stari Hojan, se nekaj casa obotavljal in se nato prikljucil spredaj stopajocemu grajskemu logarju.

Lovrek je smuknil za grmicevje ob poti, odkoder je slišal vse in marsikaj videl. Grofa, ki se je v nekem tujem jeziku pomenkoval s svojim tovarišem, starejšim gospodom, je takoj prepoznal. Spredaj je grajski logar glasno razlagal svojemu spremljevalcu Hojanu, da nameravajo nocoj šotoriti pod Hudo pecjo ter zjutraj navsezgodaj odriniti na petelina. Starec je nazadnje menda sprevidel, da ga nihce niti ne želi niti ne potrebuje. Na križpotju se je poslovil in se s cemernim obrazom vracal proti domu.

"Prav je tako!" je skoraj na glas vzkliknil razveseljeni decek. "Zvecer bodo kurili, zlahka jih najdem."

Popoldanske ure so mu tekle mnogo prepocasi. Neznansko se je prestrašil, ko so okrog pete ure z nevarno hitrostjo pridrveli z juga hudourni oblaki, se kopicili nad Smodivnikom in se nadležno obešali na njegove skale, tako da je bil vrh kmalu docela zakrit. Kakor po srecno odvrnjeni nevarnosti mu je bilo, ko jih je ostri severnjak s Plešivca prav tako hitro razpihal in so se razleteli brez kapljice vode.

Zvecer je bilo nebo jasno, kakor da je pomito, in grebeni planin so zažareli najprej v temnem škrlatu, ki je polagoma prehajal v nežno zmes rožnate barve. V nastopajocem mraku, ki se je rahlo spušcal na zemljo, pa je vedno bolj temnela in koncno ugasnila. Tiho pevaje je poganjal Lovrek nasiceno credo domov in si tako odganjal razburjenost, ki ga je vedno mocneje prevzemala. Po vecerji se je spravil, kakor obicajno, na parno in cakal, da so zamrli vsi glasovi. Zdaj je prišel njegov cas.

Najprej se je previdno splazil k skali nad naseljem, da bi se razgledal. Zares, pod Hudo pecjo se je svetlikalo, tam so kurili. S hitrimi koraki je krenil v smeri proti ognju. Tema ga ni ovirala, saj je pot dobro poznal. Od hleva je priskakal Čujež, vendar ga je Lovrek napodil, bojec se, da bi ga ne bil izdal s svojim lajanjem.

Preden si je mislil, se je znašel na jasi pod nevarno viseco, Huda pec imenovano skalo. Zublji plapolajocega ognja so osvetljevali dva prostorna šotora, med katerima so lovci mirno se pomenkujoc deloma sedeli, deloma poležavali in bržkone cakali na vecerjo, ki jo je pripravljal debelušen možak. Vzdušje je bilo mirno. Nizko nad Smodivnikom so gorele zvezde in se utrinjale, kakor bi pohitevale k veselo odskakujocim ognjenim iskram na zemlji.

Lovrek je dlje casa kakor zamaknjen opazoval mikavno sliko in srce mu je nabijalo gori do vratu. Z naglim sklepom se je odlocil in stopil bližje.

"Dober vecer!" je pozdravil z drhtecim glasom preseneceno družbo.

"Kaj bi rad?"

Grajski logar je prvi skocil pokonci in z neprijaznimi ocmi sprejel nocnega sprehajaca.

"Rad bi govoril z gospodom grofom d'Harancourtom!" je dahnil decek trepetaje.

"Danes ni nic, pridi v grašcino!"

Med tem pa je bil grof sam že vstal in pristopil k njima. Pozorno je pogledal prišleca in zacudeno vzkliknil: "Saj tebe poznam, ali ne? Gradnikov si, kajne?"

Lovreka je kakor telesna bolecina prešinila taka burna radost, da se je komaj vzdržal na nogah.

"Da, Gradnikov sem, Gradnikov Lovrek, ce se me blagovolite spominjati. Pri svojem varuhu bivam, tu na Stropniški peci. Že drugo leto ... Pa ne morem, ne morem vec zdržati. Rešite me, gospod grof, pomagajte mi!"

Pri zadnjih besedah je zgrabil grofovo roko in se, pritisnivši jo na ustnice, vrgel predenj na kolena. Po mladih licih so pricurljale debele solze, ki so se utrinjale v svitu nemirnih plamenov. Krcevito ihtenje mu je pretresalo telo, ceprav se je sramoval in se trudil, da se pomiri. Brez uspeha! Predolgo zadrževana custva so prekipela in ga popolnoma premagala.

Grof se ni vznejevoljil, marvec ga je rahlo prijel za roko in mu s tolažeco besedo prigovarjal.

"Vstani, decko! O vsem se pogovoriva!"

Njegov glas je takoj zalegel. Lovrek ga je poslušal, si v zadregi brisal oci in mokri lici ter se polglasno opraviceval, naj mu ne zameri, ker ga je tako prevzelo. Grof ga je brez odgovora odvedel k ležišcu, kjer je napol zleknjen sedel drugi gospod, ki si je radovedno ogledoval nenapovedanega gosta. V tujem, decku neznanem jeziku je nekaj izpraševal grofa, ki mu je odgovarjal, še prej pa fantu z nemo kretnjo namignil, naj sede k njima.

"Tako! Zdaj pripoveduj! Lepo pocasi in vse od kraja: zakaj si na Stropnici, kaj te teži in kako naj ti pomagam!"

In Lovrek je pripovedoval na dolgo in široko, precenši z izgubo preljube domacije, in polagal v svoje besede vso svojo dušo: o spopadu pri jezu in o krivicni sodbi, o svojem življenju na Stropnici, o Miklausinovih žalitvah in surovem ravnanju Hojanovih. Nicesar ni zamolcal, niti svojih naklepov niti svojega hrepenenja, ki ga je noc in dan vleklo z višavja nazaj v dolino.

Koncal je s prosece sklenjenima rokama: "Vse, kar sem vam povedal, je cista resnica! Prosim, prepricajte se pri gospodu ucitelju Urbancicu in drugih poštenih ljudeh. Potem pa me spravite odtod nazaj na Gradišce!"

Umolknil je za hip in dodal s poudarkom: "Če bi trške pobaline trdo prijeli, saj bi morali priznati resnico! Vsi se pac boje Miklausina, ker je tako mogocen ..."

Grof, ki je z najvecjo pozornostjo poslušal njegovo žalostno zgodbo, se je rahlo nasmehnil, in se lotil prevajanja svojemu spremljevalcu.

"Torej tako je s teboj, decko!" je menil grof zamišljeno in se spet obrnil k Lovreku. "Kako naj ti zdaj jaz pomagam?"

"Vi ste mogocen gospod! Gospodu sodniku v Razborju narocite, naj me vzame Hojanu in me vrne teti na Gradišcu! Samo to, nic drugega!"

Grof se je vnovic nasmehnil.

"Precenjuješ mojo moc. Jaz sem le tujec v vaši državi. Toda gospod poleg mene je visok uradnik. On utegne imeti vec srece. Njemu se priporoci!"

Lovrek je prosece uprl svoje oci v prijaznega gospoda, ki ga je motril z dobrohotnim smehljajem. Zali decek, pogumni kovac svoje usode, mu je ocitno ugajal, zlasti ko je Lovrek bojece omenil, da zna za silo tudi nemško. Postavil mu je mnogo vprašanj, na katera mu je Lovrek odgovarjal v okorni, vendar dobro razumljivi nemšcini. Njun razgovor je zmotil šele logar, ki je javil, da je vecerja gotova.

Grof je ustrežljivo povabil tudi Lovreka, naj jim pomaga, ta pa je odkimaval in se opraviceval, ceš da ne spravi niti grižljaja vase, preden ne izve, kakšen bo uspeh njegove prošnje. Grof se je obrnil h glavarju, s katerim sta se nekaj casa pomenkovala, in nato zmagoslavno vprašal: "In ce ti povem, da se gospod glavar zavzame zate, cim se vrneva v dolino? Seveda, ce je vse res, kar si povedal."

"Prisežem, da je res. Vprašajte vse, razen Miklausina in njegovih podrepnikov! Našo Ancko pri Hojanovih, ce bi njo tako na samem dobili ..."

"Vse se uredi, nic se ne boj!"

Lovci so mu nato vsilili plocevinast krožnik, zvrhano nadevan z okusnim golažem in polento. Lovrek se je lotil jedi, sprva z majhnim, pozneje z vidno rastocim tekom, in se tudi ni dosti branil, ko so mu gostitelji navrgli jedace.

Kakor v sanjah se je vracal domov. Ko je prišel na parno, je legel na seno in še dolgo strmel v iskrece se zvezde, ki so romale mimo odprtih vrat. Zaspati ni mogel. Veselo razburjenje se je mešalo z neko tesnobo, a v glavnem je v njegovi duši prevladoval obcutek, da je njegova pravda v dobrih rokah in da se bo zgodilo vse, kar je možno storiti.

XII.

Naslednje jutro ga je v njegovo veliko presenecenje poklical stari Hojan, ceš naj krene z živadjo proti Hrastovcu, ker bi se zlasti mladež prestrašila streljanja in bi nemara podivjala. Lovrek se je bal, da kaj sumi ali da ne mara njegovega srecanja z lovci. Poslušal je molce in ni niti najmanj pokazal, kako neprijeten mu je ta ukaz. Pri vecerji je izvedel, da so grajski sestrelili dva krasna petelina. Ancka pa je celo prihitela za njim v hlev in mu zaupala, da so se lovci ustavili na Hojanovini in da se je grof pogovarjal z njo. Vse mu je baje povedala, prav vse, saj so bili vsi domaci na njivi. Kar žarela je od ponosnega veselja in obetala Lovreku in sebi zlate case.

Zdaj je bilo treba cakati. Kdo ve, kako dolgo? Čutil je, da njegova potrpežljivost kljub prekrasnemu poletju vedno bolj kopni, zato se je skušal razvedriti s knjigami, ki se jih je poprijel s podvojeno pridnostjo, žal brez pravega uspeha, ker se ni mogel prav poglobiti vanje. Razmišljal je tudi o nocnem izletu na Gradišce, kjer bi povprašal, kako in kaj, nakar bi se takoj vrnil in bi bil zjutraj spet na Stropnici. Zaradi strahu pred nepovoljnim odgovorom pa je odlašal z izvedbo in cakal in upal in se bal.

V teh dneh je v svojem nemiru mnogo kolovratil naokrog, si ogledoval gorske tokave, votline in izseke na Smodivniku, katerega prostrano kraljestvo je sicer dokaj natancno poznal, ki pa je hranil še obilo skritih, decku povsem neznanih predelov. Posebno višje gori, kjer je namesto smrek in macesnov zagospodarilo vlacje, je veckrat odkril votline in lijakom podobna žrela, katerih osamelost so oživljali edino planinski murni in metulji.

Tudi je mnogo razmišljal, zlasti o tem, kar je pred samim seboj najrajši skrival, a se je scasoma bolj in bolj vrivalo v njegovo zavest, zahtevajoc razjasnitve: ali je zares že dvakrat videl teto Ano? In govoril z njo? Pogosto se je prepriceval, da je samo sanjal ... Toda porajali so se ugovori. Zakaj je prvo srecanje zapustilo odtisk na njegovi roki? In drugic? Lovrek je že naslednji dan skrivaj obiskal preužitkarsko hišico: na snegu je našel sledove svojih stopinj, v veži pa vžigalice, ki so se mu bile raztresle ... Morda pa jih je raztresel kdo drug? Ali pa je on, Lovrek, v sanjah blodil okrog ... Z neko tiho grozo je ugotavljal, da ne zaupa svojim ugovorom in da vodi iz njega, podobno nevidnemu podzemeljskemu toku, neznana vez na drugi svet in da se v nekih trenutkih giblje njegovo življenje med sanjami in resnico, med katerima je meja cudno zabrisana ...

Dva ali tri dni pred kresom ga je zanesla pot v cisto neznano, silno pusto okolico. Širok obroc vlacja je oklepal skalno plošcad, poraslo z visoko, toda redko planinsko travo in šopi živobarvnih cvetk. V ozadju jo je zakljucevala navpicna stena, na katere vznožju so se odpirale tri vecje votline in vec manjših lukenj. Kraj je bil navidezno samoten in brez življenja.

Lovreku je bilo vroce, zato se je nameril naravnost v senco srednje, najvecje votline, toda nenadoma se mu noga ustavi. Na soncu pred votlinskim vhodom uzre nestvor, katerega zunanjost ga ni spominjala na nobeno znano bitje. Bržkone je spal, ker se ni premaknil z mesta, in Lovrek si ga je lahko natancneje ogledal. Okrogla macja glava se je brez vratu stikala z zavaljenim, kakor moška roka debelim telesom, koncavajocim se v okrnjen rep. Pošast je po dolžini merila skoraj en meter in bila povsem gola, brez luskin ali dlak, umazane, sivorjave barve.

Deckova odrevenelost scasoma popusti, radovednost pa ga priganja, naj zbudi neznano žival. Kaj ce bi zalucal kamen vanjo? Prevec ga mika, da bi komaj porojene misli ne prenesel takoj v dejanje, a s podzavestno previdnostjo se vseeno poprej umakne za gosto ruševje, ki ga dobro skrije. Nato pobere kamen in ga z vso mocjo zažene proti votlini. Skozi majhno odprtino prihuljeno opazuje ucinek svojega poizkusa.

Nestvor šine kvišku kakor strela, iz zelenih oci srše bliski, žrelo z ostrim zobovjem je široko odprto in kakor razklano, iz njega pa prihaja ostro, modrasovemu sikanju podobno žvižganje, ki se grozljivo odbija od skalnih sten.

Decka spreleti groza. Macja glava se obraca na desno in levo, kakor da išce sovražnika, telo se vzpenja in dviga: pod njim se pokažejo štiri kratke, jazbecarske noge. Zdajci, o groza, skoci pošast z enim samim odbojem dva metra dalec, ceprav še ni odkrila motilca svojega miru. Ponovno sikajoce žvižganje napove drugi, še daljši skok na nasprotno stran. Nazadnje se zapodi pošast v votlino, iz katere nato še nekaj casa odmeva svarece požvižgavanje, dokler popolnoma ne utihne.

Lovrek si globoko oddahne, vendar se še dolgo ne upa ganiti, tako je preplašen. Tiho in previdno se zadensko pomika stran od nevarnega kraja, in šele ko je po svojem mnenju zadosti oddaljen od njega, se požene v beg, kolikor ga nesejo noge, cez drn in strn.

Ko se je pri svoji credi oddahnil, se je umiril in se zacel jeziti nase, da se je pustil ugnati v kozji rog živali, ki bi jo bila nemara ugnala navadna palica. Komaj je cakal vecera, da oznani svoje odkritje Hojanovim in jih povpraša, ali poznajo skakajoco pošast. Hotel jih je nagovoriti, da bi jo primerno oboroženi obkolili in jo na kak nacin izbezali iz njenega skrivališca.

Domacini so se osuplo spogledovali, ko se je sicer molceci pastir javil k besedi in jim pripovedoval o svojem doživetju.

Gospodar se zaskrbljeno skloni cez mizo.

"Kako si dejal, skakala je?"

"Pa še kako!"

"Fant, sreco si imel, da te ni videl! Gotovo je bil poskok!"

V družini je razburjeno završalo, zakaj ime te bajeslovne živali je bilo znano vsem, in tisti vecer so pri mizi posedeli nekoliko dlje. Lovrek je slišal še mnogo o skrivnostni, malo znani živali, o kateri je zatrjeval stari Hojan, da je bolj strupena ko modras in sila popadljiva.

"Kdo bi si mislil, da še straši tod ... Rajni oce, Bog jim daj vecni mir, so mi pripovedovali, kako grdo so gospodarili poskoki nekoc med živadjo. Pastirji nikoli niso bili varni pred njimi. Pozneje pa so kar naenkrat izginili, kdo ve zakaj, kdo ve kam. Jaz jih nikoli nisem videl."

Tako je pripovedoval Hojan in strogo zabical Lovreku, naj ne goni na višje predele, marvec se rajši drži nižjih, ki se jih poskok izogiba.

"Najboljše je, da ga pustimo cisto pri miru!" je zakljucil.

Lovreku je njegovo doživetje še dolgo rojilo po glavi in precej ga je imelo, da bi kljub prestanemu strahu še enkrat poskusil svojo sreco. Morda bi ga le kako ujel? Med tuhtanjem je potem zadremal, neslutec, da spi zadnjic kot pastir na Stropniški peci.

XIII.

Dopoldne naslednjega dne, ko je po gospodarjevem ukazu pasel živino blizu naselja, ga je privabilo k poti, vijoci se okrog bokov Stropnice, veselo ukanje, ki je drugo za drugim pohitevalo kvišku do njega, kakor da bi najavljalo prihod necesa veselega. Lovreku se je zdelo, da razloci Polonicin in Janezov glas. Burno upanje, ki pa ga je dušil strah pred novim razocaranjem, mu je zaplalo v srcu. Nepremicno je cakal, da se približata in dvomil do zadnjega. Slednjic je le verjel in se kakor divji zaprašil po pobocju.

Ucitelj Urbancic je že od dalec vihtel v roki bel papir in mahal z njim po zraku.

"Fant, novega varuha imaš!" je zaklical, ko se je zasopli Lovrek ustavil pred njim. "Takoj moraš k njemu!"

"Kdo, kdo?" je zajecljal decek, pozabivši ob tej novici na sestro in prijatelja, na pozdrav, na vse okrog sebe.

"Ugani!"

"Teta Mica ..."

"Ne!"

"Grof d' Harancourt ..."

"Ne, ne! Že vidim, da ne uganeš! Kaj, ko bi si mene bolj natancno ogledal ..."

"Vi, gospod ucitelj!" se je vzradostil fant.

"Tako je. S seboj sem prinesel odlok za tvojega dosedanjega varuha, naj te takoj izroci, da te odvedem. Seveda se preseliš na Gradišce in vse bo, kakor je bilo ... Tvoja preizkušnja je koncana ..."

Lovrek si je zakril obraz, kakor bi se sramoval pokazati custva, ki so se izražala na njem, vendar so njegovi obiskovalci opazili, da se mu stresajo ramena in mu kapljajo solze izpod prstov. Presunjeni so ga za trenutek obstopili, da se je vsaj za silo umiril. Samo Polonica se ni mogla premagati. Jokajoc se je vrgla bratu okrog vratu in ga prosila, naj bo spet vesel, tako da se je ta med solzami pricel smejati.

"Saj vem, da je neumno, vendar si ne morem pomagati, tako sem srecen."

"Kar pospravi svoje stvari!" je ukazal ucitelj, "jaz pa stopim med tem k Hojanu, da mu predam sodno narocilo."

Decek je poskocil, a z njim sta odhitela tudi Janez in Polonica. Urbancic je zalotil gospodarja pri klepanju kose pred hišo, odkoder se je dobro videlo na travnik, kjer so vsi domaci obracali redi pokošene trave.

Ucitelj, ki ga je sprejel nezaupljiv starcev pogled, je pozdravil in nato brez uvajanja prešel k zadevi.

"Vi ste Franc Gradnik, po domace Hojan?"

"Menda niste od sodnije?" je vprašal starec in nehote vstal.

"Pac. Prinašam vam odlok, ki vas odstavlja kot varuha mladoletnemu Lovreku Gradniku, in sicer zaradi surovega ravnanja z njim. Varovanec se vam z današnjim dnem odvzame."

"Hudirja," je zaklel Hojan, ko je prišel nekoliko do sape, "ali se vam meša? Kje bom zdaj, sredi poletja, iskal drugega pastirja?"

"Oce, v zmoti ste! Fant ni vaš posel, ni vaš pastir, ampak je bil do današnjega dne vaš varovanec. Kakor vam ga je sodnija dala, tako vam ga zdaj spet odvzema. Lovreka ne veže nikakršna službena dolžnost do vas. Niti za minuto ga ne smete zadržati."

Starec se je razburil in pricel kricati. Nenavadni hrup je privabil k oknu deklo Ancko, ki je z zagrizenim zadovoljstvom poslušala starceve izbruhe. In grenko se je nasmehnila ob njegovem poudarjanju, da ima kot edini moški sorodnik pravico razpolagati s fantom in se brigati zanj. Ucitelja možakarjeva jeza prav nic ni spravila iz ravnotežja, marvec je z neko radovednostjo nastavljal ušesa obilno s kletvicami zabeljenim izpadom.

Lovrekov prihod je Hojana še bolj razjaril.

"Tako, zdaj ko sem te cez zimo redil, jo pobrišeš, mrcina nehvaležna!"

Lovrek na ta ocitek ni takoj odgovoril, pac pa je stopil tik pred starca in zapicil pogled v njegove mežikave oci.

"O zimi rajši molciva, že veste, zakaj! Svoj živi dan je ne pozabim ... Za slovo vam povem samo nekaj: moje krvi ste, pa na ljubo nicvrednemu goljufu ste me sovražili in preganjali."

In obrnil mu je hrbet, stopil k Ancki, od katere se je prisrcno poslovil in ji narocil pozdrave za mater in obe hceri ter ji nazadnje nekaj šepnil na uho, kar jo je vidno razveselilo. Nato se je z vedrim srcem prikljucil svojim prijateljem. Kmalu je bila za njim samotna domacija, tako bogata z naravnimi krasotami in tako revna z ljubeznijo.

Njegove misli so pohitele naprej na Gradišce in na Beli dvor, toda nedvomno bi se bil hudomušno ali vsaj pritrjujoce nasmehnil, ce bi bil prica dogodkom tistega vecera na Hojanovini. Ženske, tocno poucene po Ancki, so z ogorceno slogo segle nad moške, ceš zaradi njih pride hiša na slab glas v trgu in po vsej dolini. Ponižna Ancka je s hvalevrednim pogumom izdala skrivnost, da so se za fanta zavzeli visoki gospodje, katerih težka in pravicna roka seže prav sem na Stropnico, kakor se je izkazalo. Starec se je hotel braniti z rentacenjem, a je neslavno podlegel ženski jezi. Ob topem in radostnem zavzetju sinov se je v tisti uri zrušila njegova dolgoletna strahovlada: nihce se ni vec zmenil za njegove besede, ki jim stara pest ni mogla vec dati nekdanjega poudarka ...

Kako vse drugace je bilo na Gradišcu! Lovrek je na vsak nacin želel teto iznenaditi, zato je pohitel naprej. Previdno se je splazil okoli vrta k hiši. Kljub vsemu ni bil kos njeni ljubeci cujecnosti: presrecna starka ga je z razprostrtimi rokami pricakovala na vrhu stopnišca in ga s krikom prižela na prsi.

Ko se je zvecer zbrala na Gradišcu vesela družba, da z dobro vecerjo proslavi vrnitev izgubljenega sinu, je njeno kramljanje nenadoma prekinila zaglušna streljava. Istocasno so se številne rakete sikajoc zapeljale proti zvezdam in vsa belodvorska kotlinica je zablestela najprej v zelenem, potem v rdecem in koncno v modrikastem ognju.

Zadonela je mogocna nemška bojna pesem, katere zvoki so se kakor neradi odbijali od Gradišca, zaslanjajocega pot v dolino.

"Oho! Ali tam tudi že vedo za mojo vrnitev in jo proslavljajo?" se je pošalil Lovrek.

"Beli dvor gotovo!" je pomenljivo odvrnil Urbancic. "Razsvetljava kajpak ni namenjena tebi, pac pa nemškim mestnim telovadcem, ki nastopijo jutri v Zalesju. Pravijo, da je to Miklausinov odgovor na veliko sokolsko proslavo v Razborju. In nocoj je povabil vse prvake na Beli dvor k slavnostni vecerji ..."

"Vedno in vedno ta clovek!" je zašepetal decek in se zamišljeno ozrl v bajno razsvetljeno rojstno hišo, iz katere širokih, na stežaj odprtih oken se je izzivalno razlegal glasni krik in trušc tujcev in narodnih odpadnikov.

"Heil, Heil, Heil und Sieg!"

S plamenecimi ocmi je iztegnil mladi Gradnik obe roki kakor v pozdrav svoji nepozabni domaciji: "In vendar nisi njihov, kljub vsemu si naš, kljub vsemu si moj, ti ljubi Beli dvor!"

Kakor v odgovor in pritrdilo je poletela trojica raket visoko pod nebeški obok, kjer se je druga za drugo razpocila in se razpršila v svetle šope barvastih luck, ki so se v mogocnem loku usmerile naravnost proti Gradišcu in nad njim tiho in vdano ugašale.

7. poglavje

ŽIVA VODA

I.

Prve dni po svoji vrnitvi je Lovrek samo pohajal in sprejemal obiske bivših sošolcev, ki so se drug za drugim oglašali pri njem in ga pozdravljali. Zelo natancno si je ogledal Gradišce. Zdelo se mu je tuje in spremenjeno, in marskikaj, kar je opazil, zlasti mocno zanemarjeni vrt, mu ni ugajalo. Od srca se je razveselil krasno uspevajocih jablan, ki sta jih bila pred dvema letoma posadila z Urbancicem. Ta dobri clovek zares ni bil pozabil na Gradišce! Na njegov nasvet so v Lovrekovi odsotnosti iz posekanega bukovega gozda nad belodvorskim ribnikom pridobili obsežen travnik, ki je veliko obetal za gospodarstvo v naslednjih letih. Že zdaj je bil lepo zravnan (štorovje so izstrelili v bližini stanujoci rudarji). Lovrek je z vešcim ocesom ocenil pridobljeni svet in sklenil, da ga polagoma spremeni v sadovnjak, saj je ležal prisojno kakor ostali deli gradiškega posestva. V desetih letih, tako je preudarjal sam pri sebi, imamo sadovnjak od vrta do ribnika, ki mu ga ne bo para dalec naokrog.

Nekega dne se je pojavil na Gradišcu grof d' Harancourt, ki se mu teta ni mogla dovolj zahvaliti za njegovo dobrohotno prizadevanje. Smehljaje se je odklanjal sleherno zahvalo, ceš vse deckove navedbe - tudi o nesreci pri jezu - so se izkazale kot cista resnica. Lovrek mu je nato razkazal posestvo ter se prav posebno pomudil pri vrtu. Vsakdo je lahko spoznal, da je decek ne samo navdušen, marvec tudi posebno nadarjen za vrtnarstvo, ki ga je grof, kot vsi Francozi, sam zelo ljubil in cenil.

"Veš kaj, mladi Gradnik? Pridi za leto dni k mojemu vrtnarju v uk! On te nauci še marsicesa."

"Joj, kako rad ... A kaj porecejo teta? Šele nekaj dni sem spet doma ..."

"Ne mislim na popolno locitev. Do moje grašcine prideš, mlad kakor si, v dobri uri, nazaj celo nekoliko poprej. To že zmoreš, ali ne?"

"Seveda. Pot bi mi bila najmanjše ..."

"Da ne boš teti v breme, dobiš za svoje delo pri meni hrano in tudi nekaj denarja. Ali si zadovoljen?"

Lovrek je bil vec kot to, bil je vzhicen, in teta že iz velikega spoštovanja do grofa ni nasprotovala, ceš dve leti so zmogli brez njega, pa bodo še eno.

Na razborški grašcini se je mladostni vrtnar res mnogo naucil, ceprav tamkajšnji vrt ni vzdržal primerjave z gradiškim niti glede razsežnosti niti glede lege. Toda na prvi pogled se je videlo, da ga upravlja strokovnjaška roka. Grofov vrtnar, prijazen majhen Francoz, Pierre Marin po imenu, je bil na grašcini že preko dvajset let. Ker je za silo lomil slovenšcino, sta se z Lovrekom prav dobro sporazumevala. Neutrudno ga je ucil in mu kazal, kako se seje, sadi in presaja, kako se spravljajo pridelki in se pridobiva seme iz semenskih rastlin, kako se ureja kompost, cepijo vrtnice in se uspešno trebi plevel. Opozarjal ga je na napake pri zalivanju in škropljenju in ga uvajal v skrivnosti gnojenja in pridobivanja najboljše vrtne zemlje. Pac je Lovrek vecino teh opravil že obvladal, vendar pa mu je Pierre pokazal mnoge prirocnejše in uspešnejše delovne nacine. In decek je z obema ušesoma prisluhnil besedi pravega vrtnarja, ki vzgaja rastline po tocno dolocenem nacrtu, prilagajoc se zakonom rasti in vplivom podnebja. Ucitelj Urbancic mu tega ni mogel nuditi, ker se je ukvarjal z vrtnarstvom kot samouk in ljubitelj v svojem prostem casu, medtem ko je bil Marin poklicni vrtnar, poln navdušenja za svoj lep poklic.

Često se je obema pridružil še grof, ki je Lovreku kaj rad pripovedoval o vzorno urejenih francoskih vrtovih, med katerimi so mnogi nad 200 let stari, o vrtnarskih šolah in gospodarskem pomenu vrtnarstva. Nekoc ga je celo prigovarjal, naj bi se izšolal v kaki nižji vrtnarski šoli, kjer bi se dodobra priucil umnemu vrtnarstvu. Decku pa se po pravkar koncanem dveletnem izgnanstvu ni hotelo v tujino, pa je vabilo hvaležno odklonil. Toliko bolj je prisluhnil drugemu grofovemu nasvetu, ceš naj izrabi priliko in se pri Marinu nauci nekaj francošcine, da bo mogel prebirati tudi francoske strokovne knjige, ki mu bodo znatno razširile obzorje, kakor so mu ga doslej poleg slovenskih knjig nemške. Ker je bil Lovrek jezikovno zelo nadarjen (odlika ali morda hiba Slovencev nasploh!), sta z vrtnarjem vedno laže kramljala v tujem, dolincanom bolj ali manj neznanem jeziku, s cimer se je decek sprva rad postavljal. Ob nedeljah po cerkvenem opravilu, ko je bil trg v Zalesju crn ljudi, je Marina rad pozdravil nekoliko glasneje.

"Bonjour, monsieur Pierre! Comment allez vouz?"

In prav po otroško so ga zabavali radovedni, polobcudujoci-polzavistni trški fantje, ki so radi žlobudrali med seboj v spaceni nemšcini, pravi latovšcini, da bi se tako locili od navadnih, samo preprosto slovenšcino govorecih okolicanov.

Pozimi se je delo na vrtu sicer koncalo, nadaljevalo pa se je v steklenjaku, kjer se je ucil Lovrek spravljanja in prezimovanja zelenjadi, sejanja in gojenja sadik in zimskih cvetic. Ob suhih dneh so delali tudi zunaj, rigolali, prekopavali in gnojili, popravljali vrtno orodje, pripravljali tople grede in še marsikaj drugega. Kadar ni bilo niti zunaj niti v steklenjaku primernega dela, so stopile v ospredje knjige, s katerimi je Pierre svojemu ukaželjnemu vajencu tolmacil mnoge naravne pojave in vrtne naprave.

Lovrek je bil srecen. Ob vecerih, ko je koracil proti domu, katerega lucke so se mu že pol ure poprej prijazno nasmihale, kar ni mogel verjeti, da je njegovo sedanje življenje resnica. Z neznano slastjo je vdihaval hladni zimski zrak in se oziral proti silni grmadi, s katere se je dvigala Stropniška pec kot mrk spomin prestanega trpljenja.

II.

Marcno sonce je že prav prijetno grelo in iz vlažne zemlje je silil vonj po prsti in prvem brstenju. Ker je bila nedelja, so ljudje posedali pred svojimi hišami in se s slastjo predajali božajocim žarkom, medtem ko so otroci rajali po tratah. Daljni grebeni planin, še vedno pokriti s snegom, so se skoraj brez prehoda zlivali v svetlo sinjino neba, toda boki nekoliko nižjega Plešivca so jasno odsevali od nje. Iz še golih in zapušcenih gajev so poletavali prvi pomladanski klici krilatih pevcev.

Na Gradišcu pa so imeli gosta. Lovrek je bil povabil gospoda Marina, ker bi mu bil rad pokazal tetin vrt in slišal o njem njegovo strokovnjaško mnenje. Popoldne se jima je pridružil tudi ucitelj Urbancic, ki je bil zdaj še pogosteje na Gradišcu, kakor poprej. Živahni Francoz ni prikrival svojega navdušenja. Vrt mu je nadvse ugajal, njegova lega, izvrstna zemlja, ki pa bi se dala še izdatno izboljšati, vendar - je zakljucil z obžalujocim obrazom - brez vode ne bo nic. Da bi jo nosili? Nemogoce! Da, vodovod bi bil potreben, potem bi šlo.

"Vodovod?" je vzdihnil Lovrek. "Saj nimamo denarja zanj."

"Prav imaš," je pritegnil ucitelj, "vsaj za tako dolgo progo ne. Mocnejši vrelci so predalec, najbližja je menda Trnska pec ..."

In cez trenutek je dodal: "Škoda, da ni vode kje v neposredni bližini..."

Komaj je to izrekel, je decek poskocil, kakor da ga je picil gad, in prav po indijansko zatulil. Ob uciteljevih besedah se je spomnil na svoje odkritje pred tremi leti. Do zdaj ni utegnil misliti nanj ali pa se je nekako bal ... Preveckrat so ga spomini na nerazumljive sanje prepricevali, da je v podzemlju nekaj groznega in skrivnostnega, zato je s ponovnim ogledom podzemne jame odlašal iz dneva v dan. Toda zdaj, ko je šlo za njegov ljubljeni vrt, so odleteli vsi nevidni zapahi in kakor hudournik je buknilo iz njega: "Saj jo imam, cisto blizu jo imam ...!"

Zacudena, malce vznemirjena moža je prosil za trohico potrpljenja. Hitro je poslal Polonico k Janezu z narocilom, naj takoj pride h gozdni kapeli in prinese s seboj najdaljšo vrv, že ve, cemu.

Sam se je najprej oskrbel s svetilko, vžigalicami in oljem, nato pa s spoštljivo kretnjo segel na polico nad durmi, odkoder je privlekel velik, nekoliko zarjavel starinski kljuc. S skrivnostno trepetajocim glasom je povabil ucitelja in vrtnarja, katerih radovednost je deckovo obnašanje še stopnjevalo, naj mu sledita.

Pred gozdno kapelico so pocakali na Kotnikovega Janeza, ki je kmalu prisopihal po bregu. Šele zdaj se je Lovreku razvezal jezik. Ocitno je pred vsemi pohvalil zardevajocega prijatelja, tako zvestega dani besedi, in prosil prisotne, naj zacasno molce o vsem, kar bodo videli.

Po primerni uporabi olja je šlo odpiranje gladko izpod rok in pred strmecimi gledalci je zazijal crni vhod v podzemlje. Dogovorili so se, da ostane Janez, ki je itak že bil v votlini, za stražarja pred kapelico, drugi pa so se po strmih stopnicah previdno spušcali nizdol, oprijemajoc se vrvi. Ko so se približali podzemeljskemu slapu, kjer se jim je zagnalo naproti hrumenje nizdol drvece vode, so se obema možema izvili kriki zacudenja. Drug za drugim so se pomikali dalje, sledec toku, ki jih je popeljal do naslednje, še vecje votline, in se tam bucec strmoglavljal v ozek požiralnik.

Ob zidani ograji, oddeljujoci vodo od ostale votline, je ucitelj razburjeno zgrabil Lovreka za komolec: "Glej, grajski vodnjak, ki sva ga toliko iskala. Zdaj mi je jasno! Tukaj so imeli dovolj vode, katere jim vrh tega sovražnik ni mogel niti odpeljati niti je zastrupiti ..."

"Tudi jaz sem si to mislil."

Ta del votline so si ogledali zelo natancno. Kmalu so izsledili hrastova vrata, ki se nikakor niso dala odpreti, ceprav se je ucitelj z vsem telesom zaganjal vanja. Ker le ni šlo, je Lovrek skocil po sekiro in cepin.

Po njegovem odhodu sta si moža prižgala cigareti in nekaj casa s tesnobo prisluškovala bucanju podzemne vode.

"Mon Dieu!" je vzdihnil vrtnar. "Quelle avanture!"

"Takih prigod nisva pricakovala, ko sva se odpravljala od doma, kajne, gospod Marin? Toda, kaj menite? Voda, voda je v resnici tu, in še prav mnogo ... Napeljava menda ne bo pretežavna."

Sredi njunega živahnega razpravljanja se je v temi ukresala luc, ki se je hitro bližala. Nehote sta se stisnila k skalni steni in si oddahnila, ko sta hip pozneje prepoznala Lovreka, ki je zasopel pricijazil najrazlicnejše orodje. V zadregi sta se drug drugemu nasmehnila. Zdaj so kmalu bili kos upornim vratom in jih odprli. Pokazal se je kleti podoben prostor, iz katerega sta udarjala zatohlost in plesnoba. Navzgor so se vzpenjale široke zidane stopnice, in sicer vse tja do kamnite plošce, ki se ni vdala niti orodju niti skupnemu naporu raziskovalcev, tako da so se morali premagani vrniti v votlino!

"Boje opremljeni jo že zmoremo," se je tolažil Lovrek. "Poglejmo si rajši še votlino!"

Pocasi so obsvetljevali ostenje. Nedalec od zidane pregraje ob vodi, in sicer desno od vrat, ce so kazali požiralniku hrbet, so odkrili na neki skali nejasne sledi apna in malte. Ucitelj je za poskušnjo dvakrat ali trikrat zagnal cepin proti njej, in glej cudo! velik kamen se odkruši od nje in se zakotali po tleh. Sledili so nadaljnji udarci, ki so izlušcili še ostale dele spretno skritega zidu. Pred njimi se je odprl nizek in ozek hodnik, iz katerega jim je seval naproti slaboten pramen svetlobe, podoben bledi roki zaprtega obsojenca.

Lovrek, ki je kot izvidnik prodiral naprej, je hitro izginil v rovu, a že nekaj trenutkov kasneje se je s skrivnostno-veselim obrazom primuzal nazaj in molce povabil prijatelja, naj mu sledita. S pripognjenimi glavami so se pomikali po rovu, pozneje pa, ko se je zožil, so se celo spustili na vse štiri. Ko se je vnovic razširil in se nenadoma zasukal na levo, jim je udarila v teme vajene oci jasna dnevna svetloba. Spodaj s ceste se je oglašalo poredno cebljanje in hihitanje vaških deklet, zbirajocih se okrog vodnjaka, cisto v bližini pa so grulili golobi in kokodakale kokoši.

Ko so se vsi trije izsledniki srecno prerinili do grmovja, ki je zastiralo spodnji del špilje, so osupnili in skoraj niso verjeli svojim ocem, tako otipljivo blizu se je razprostiral pod njimi tetin vrt, nad njim pa njena bela hišica. Ponosen petelin je po trati pred njo sem ter tja vodil kokošjo družino, ki je neskrbno uživala prijetnosti zgodnjepomladanskega dne. Lovreku žilica ni dala miru. Pobral je nekaj drobnih kamenckov in jih s spretnim lucajem zagnal med kokošad, ki se je v blaznem strahu razletela na vse strani, kakor da je padel nad njo kragulj izpod neba. Frfotanje in kokodajskanje je privabilo k oknu teto Mico, ki se je zaskrbleno razgledovala naokrog in mirila preplašeni kokošji rod.

"I kaj vam je, avše neumne, da se tako derete? Pš, pš!"

Poredni necak je zdaj še enkrat ponovil svoj poskus. Razburjenje kokošjega rodu se je ponovilo in stopnjevalo ter se koncalo z divjim begom za hišni vogal, odkoder je še dolgo prihajalo petelinovo ogorceno kreganje. Starka je vrtela glavo, ne da bi bila odkrila vzrok cudnega obnašanja svojih varovank, in nazadnje godrnjaje izginila od okna. Njeni prijatelji so se ob zabavnem prizoru komaj vzdržali glasnega smeha.

Po vrnitvi v votlino so bili vsi trije enakih misli: Lovrekovo odkritje je utegnilo biti za Gradišce zelo pomembno. Nazadnje odkriti rov je voda pred davnimi leti najbrž sama izdolbla, tu skozi je odtekal njen presežek proti vrtu. Nekdanji lastniki gradu so zazidali rov skoraj gotovo iz strahu pred oblegovalci. Za bodoci vodovod pa je bila to najkrajša in zato tudi najcenejša pot.

Za tisti dan so raziskovanje zakljucili in se vrnili na gornji svet. Potrpežljivi Janez jim je javil, da ves cas ni bilo nikogar blizu. Lovrek je zaprl skrivni vhod, potem so se otepli in si za silo ocedili obleke ter odšli na Gradišce, kjer jih je že na pragu pricakovala vznemirjena teta.

"Kaj si mislite? O belem dnevu znamenje ..."

Ko jim je podrobneje opisala kokošji strah, so vsi prasnili v smeh in Lovrek je, smejoc se, zaklical, da je bil on znamenje.

Teta ga je ošinila s karajocim pogledom, ucitelj pa jo je vprašal: "Ali niste nikoli slišali pripovedovati o skritih hodnikih pod gradom in o vodi v njih?"

"Pac, pac! To so stare zgodbe. Starejši ljudje še danes trde, da je hrib poln vode, kar bo tudi res, saj jo spodaj pri mlinu bruha iz sebe v Ložnico. In oce so tudi vedeli, da je nekje pod razvalino nevaren požiralnik."

"Ej, vidite, teta," je vzkliknil Lovrek zmagoslavno, "ta požiralnik smo danes našli. Veselite se, kmalu bomo imeli vodo bližje; ne bo je treba tako težko nositi po hribu ..."

Teta se je ozirala sem in tja, ne vedoc, ali jo decek draži ali govori resnico. Ucitelj je resno pokimal.

"Tako je, teta!"

Zdaj je moral Lovrek razložiti, kako se mu je posrecilo razvozlati pravi pomen starinske Marijine slike, visece prav v tej sobi, kako sta z Janezom prodrla v globino in kako se je z njegovim izgnanstvom raziskovanje koncalo in do danes pocivalo.

In ucitelj je dodal: "Zares, Lovrekova bistra glava - ga že moram pohvaliti, saj se ne bo prevzel - je našla zaklad, dragocenejši od zlata ali srebra, vodo ..."

"Nekaj mi ne gre v glavo," se je oglasil Kotnikov Janez. "Kako, da so vsi tako pozabili nanjo."

"Kaj gotovega ne vemo, a po mojem mnenju se je zgodilo to takrat, ko so, kakor vemo, Turki porušili grad. Ne vemo, ali se je kdo rešil po podzemeljskem hodniku, katerega skriti izhod je bil znan bržkone edino grašcaku ali kakemu njegovemu najožjemu zaupniku, mislimo si pa lahko, da so se rešili samo ženske in otroci, kajti mnogo let pozneje so nasledniki na drugem mestu zgradili današnji Beli dvor. Verjetno je, da so na hodnik in vodo pozabili ali pa sploh niso vedeli zanju. Tako je ostala kot edini spomin tale risba, in šele našemu Lovreku je bilo usojeno, da je razrešil njeno skrivnost."

Tako je modroval ucitelj, teta pa se je zatopila v globoko zamišljenost, iz katere jo je prebudila šele zadnja beseda.

"Kapelina skrivnost ... Pri kapeli je izginila lepa Ana ..."

S tihim glasom je izrekla misel, ob kateri so se po tolikih letih zdrznili vsi, ki jim je bila znana zgodba o nesrecnem dekletu. Zares, tudi v njeno žalostno usodo je bilo bržkone poseglo pravkar odkrito podzemlje ... Nemara je Muskada na ta ali oni nacin izvedel za skriti vhod in ga izrabil za svoj zlocinski naklep?

Lovrek je gospodu Marinu na kratko ponovil okolišcine, v katerih je pred mnogimi leti izginila njegova prateta, in se pri tem dotaknil njenega razmerja do oceta grofa d' Harancourta. Mikalo ga je, da bi pripovedoval še o svojih dveh prikaznih umrle deklice, vendar se je bal, da bi se mu ne smejali, zato je raje molcal.

Dobri Francoz je bil globoko ginjen: "Še nocoj napišem grofu izcrpno porocilo, in verjemite mi, zelo ga bo zanimalo. Saj vem, kako je oboževal svojega oceta ..."

Pozno zvecer so se prijatelji razšli, pred odhodom pa so si slovesno obljubili, da bodo zaenkrat o vsem strogo molcali.