III.

V mesecu maju je moral Lovrek spet k naboru. Tovariši, domaci fantje iz sosešcine, so ga vabili, naj se jim pridruži ter se odpelje z njimi v Razbor na okrašenem lojtrskem vozu. Odklonil je, ni mu bilo za bucno veseljacenje. Še vedno je raje sameval, zatopljen v svoje misli in nacrte. Sicer je bil že mnogo mirnejši, a zavedal se je, da bi se mukoma pridobljeno ravnotežje porušilo ob prvem srecanju z Vido, zato se je srecanja raje skrbno izogibal. Med naborniki bi moral kolovratiti po Razborju in srecanje bi bilo neizogibno. Zato se je že z jutranjim vlakom odpravil v mestece, pred naborno dvorano pa se je spravil blizu vrat, tako da je kmalu izginil v narašcajoci gneci. Tokrat so ga potrdili, vendar kot samostojnega gospodarja le na dvomesecno vojaško službovanje. Sledilo je dolgotrajno cakanje na zaprisego. Potrjene fante so zaprli na hotelsko verando, kjer so nekateri nestrpno in brez miru postopali naokrog, drugi preklinjali, prepevali in vriskali, nekateri pa celo jokali. Ko je bilo vse koncano, se je Lovrek spretno izmuznil cez dvorišce, se izognil glavni cesti in po pešpoti ob Ložnici odhitel proti domu. Zadovoljen je bil, vse se je srecno izteklo, ni je videl ... Ali je bil res zadovoljen?

Dan je bil lep in veder, poln cvetja in dehtenja. Kljub otožnosti, ki se je razpredala v njegovem srcu, je Lovrek radostno vdihaval krepko vonjavo travnikov in njiv. Pod njim je brzela Ložnica v svoji razdrapani strugi, se zdaj z jeznim šumenjem poganjala cez naplavljeni prod, nato pa spet potuhnjeno oblizovala izpodjedeni breg. Nad zelenkasto odsvitajocimi se tolmuni so begali kacji pastirji in v prozorni globini so švigale postrvi. Ozracje je brnelo kakor transformator in v daljavi je žehteca vrocina dvigala kvišku tenko trepetajoce stebrice razžarjenega zraka. Njihovo migotanje je tako slepilo mladeniceve oci, da so mu bolj in bolj uhajale k spokojnejšemu zelenju obrobnih gozdov.

Nekoliko nižje se je Ložnica stisnila cisto k vznožju hribovja, z njegovega pobocja pa so se v temni vodi ogledovale resne smreke in košate bukve, kolikor jim je pac to dovoljevala zavist obvodnih jelš in vrb. Ah, kako prijetno je bilo hoditi v tem hladu. Tako spokojno je bilo tukaj, pripravljeno za sanje, polno mehke otožnosti, ki ne boli, in samote, ki ne ubija. V Lovrekovi duši so se prebujali spomini na minula leta otroške srece, vsiljevale pa so se mu tudi temnejše predstave, ki jih je sprva odganjal z žalostjo in nazadnje s srdom. Brez uspeha ... Kako lepo bi bilo, ah, ce bi se tod sprehajal z Vido. Ne more in ne more je pozabiti ... Ali je bil njegov beg takrat sploh upravicen? Ali bi ne bilo bolje, da je ostal ...?

"Ne, ne!" je vzkliknil na glas. "Kaj se sploh še trapim s tem? Ne smem vec misliti nanjo!"

A podobna vprašanja so ga obletavala kakor vešce. Bolj ko jih je odganjal od sebe, bolj so silila vanj, tako da se je naravnost oddahnil, ko se je približal trgu. Ker se mu je želel izogniti, je mimo kolodvorske restavracije, katere obširni vrt se je s svojim plotom dotikal poti ob Ložnici, zavil proti valjcnemu mlinu.

Pri eni izmed mnogih gostilniških miz, prodajajocih delavniško dolgocasje, je sedelo nekaj gostov, za katere se Lovrek niti ni zmenil. Ne da bi bil dvignil oci, je nadaljeval svojo pot po ozki, zaradi sence vedno nekoliko blatni stezi in z velikimi koraki preskakoval vecje in manjše mlakuže na njej.

"Hej! Hej! Gospod Gradnik!"

Lovrek se je obrnil in cudec se spoznal odvetnika dr. Markeša, ki se je bil potrudil prav do plotu. Ko mu je nato pogled zletel še na klicalcevo v ozadju sedeco in glave izstezajoco družbo, mu je planila kri v glavo in vrt je kar zaplesal pred njim. Poleg matere, gospe lekarnarke, je opazil Vido. Če bi bil mogel natancneje opazovati, bi mu bilo njeno razžarjeno oblicje pricalo, da je nepricakovano srecanje tudi njo globoko vznemirilo. Lovrek, ki ni vedel, kaj storiti, je v mucni zadregi dvignil klobuk in se hotel oddaljiti, a odvetnik - cigar vabilo, ceš naj vendar prisede, je bil v svojem razburjenju cisto preslišal - ni popustil.

"Sami znanci, gospod Gradnik. Nic hudega se vam ne bo zgodilo, ceprav je med nami tudi vaš nasprotnik, gospod Miklausin."

Porogljive besede njegovega resnicnega ali dozdevnega tekmeca so mladenicu povrnile hladnokrvnost. Aha! To clovece bi si ga rado privošcilo in se postavljalo na njegove stroške ... Naj mu bo! Naj tudi Vida spozna, da se ne ustraši boja, ceprav se je v tistem pismu izkazal kot bojazljivec, ukanjen z napacnim presojanjem svoje osebne cene ... Markeša in Miklausina pa se vseeno ne boji! Z lahnim priklonom je skozi vrtna vratca sledil zmagoslavno se smehljajocemu odvetniku k belo pregrnjeni mizi, kjer so razen Vide in njene matere sedeli še Vidin brat Zoran, sedanji Markešev koncipient, trgovec Miklausin, mesar Löschnigg, mizar Dimesch in lastnik restavracije krcmar Peteln. Vecina obrazov je izžarevala tisto topo napetost, ki uvaja fantovske pretepe ob lepih nedeljah, ustnice malce odprte, kakor da se pripravljajo na prihajajoco naslado. Lovrek se je še enkrat priklonil in sedel na stol, ki ga je bil gostilnicar uslužno primaknil poleg odvetnikovega.

"Zacudeni ste, kajne?" je pricel odvetnik. "Veste, povabil sem vas semkaj, ker ste vi pravzaprav povod, da se je tu zbrala tako prijetna družba ..."

"Kako to?" je vprašal Lovrek z namršenimi obrvmi in skrivaj pogledal Vido. - Kako je lepa, ceprav nekoliko bledejša kot ponavadi ... Predse strmi, še pogleda mi ne privošci ...

"Kot pravni zastopnik gospoda Miklausina sem povabil gospodo k Trnski peci, kjer smo si na mestu samem ogledali dejansko stanje. Na Belem dvoru smo pozneje imenitno obedovali in zdaj smo tu ..."

Kako bedasto, je pomislil Lovrek, in glasno dejal: "Ali se vam ne zdi, gospod doktor, da me utegne vaš prijetni izlet bolj malo zanimati ..."

"Čakajte! Maloprej sem vas zagledal tamle cez in se brž domislil: poklicimo gospoda Gradnika k mizi. Naj vidi svet cudovito sliko: dva inteligentna nasprotnika se mirno in složno pogovarjata za isto mizo. Ali nimam prav?"

"Nedvomno," je menil Lovrek, "zlasti ker sva oba, gospod Miklausin in jaz, miroljubna cloveka. Prijaznemu vabilu se odzivam toliko rajši, ker vidim, da se je gospod Miklausin spreobrnil ..."

"Spreobrnil?" sta se zavzela odvetnik in trgovec kakor iz enega grla.

"Seveda! Saj je najel za svojega zastopnika vas, znanega slovenskega rodoljuba. Njegov denar najde pot v vaš narodni žep. Spreobrnitev je potemtakem ocitna ... Gospod Miklausin podpira našo sveto narodno stvar ..."

Lovrekovo predrzno izzivanje je v pestri družbi naletelo na razlicne odzive. Odvetnik se je ugriznil v ustnice, Miklausin je kakor v smehu skremžil obraz, gospa lekarnarka je srdito našobila ustnice, koncipient Zoran je zdolgocaseno zazeval, ostali tržani, Miklausinovi prijatelji in kakor on, narodni odpadniki, pa so izbulili oci in ga gledali kakor ubeglo zver. In Vida? Za trenutek je dvignila pogled in ga takoj spet povesila.

Prvi si je opomogel Miklausin in se na ves glas zakrohotal: "Dobro ste jo potuhtali, mladi gospod! Podpiram, kajpak podpiram! Ampak z vašim denarjem, ce vam je prav! Tožbo boste namrec gladko izgubili."

"Potem me bo tolažila zavest, da je moj denar dobro spravljen. Za narodov blagor clovek marsikaj utrpi ..."

Odvetnik je nejevoljno zahrkal. Ta smer zabavo obetajocega pogovora mu ni bila niti malo všec. V trenutku objesti porojena misel, da zvabi mladenica k mizi in se iz razlogov, znanih tako gospe lekarnarki kot njemu, nekoliko poigra z njim in ga osramoti pred Vido, se je sprevrgla ob jezi, zadrževani pod prijazno krinko, v trden namen. Lovrek je slutil odvetnikove zle nakane ter je bil na preži, trdno odlocen, da se ne vda in odbije njegove izpade z vsemi razpoložljivimi sredstvi.

"Kakor sem že povedal," je odvetnik s prisiljenim nasmehom skušal obrniti pogovor, "smo bili pri Trnski peci. Zbiralnik za vodo je že dokoncan, vodovod do Belega dvora v gradnji. Ah, ta Beli dvor! Gospod Miklausin nas je knežje pogostil in nam razkazal posestvo. Saj to vam je vlastelinstvo*! Ti sadovnjaki, njive, travniki, vrtovi ... Gotovo se vam niti ne sanja, gospod Gradnik, kakšno vrednost predstavljajo ..."

"Čemu naj se mi sanja?" ga je prekinil Lovrek z okamenelim licem. "Dobro vem, koliko je vreden Beli dvor. Zame, ki sem se tam rodil in preživel otroška leta, se njegova cena ne da izraziti z denarjem ..."

"Oh, oprostite," se je hinavsko izgovarjal dr. Markeš. "Pozabil sem. Naj vam bo potemtakem v tolažbo, da je prišlo posestvo v dobre, ceprav tuje roke ..."

Mladi Gradnik ga je ošvignil s prezirljivim pogledom: "V tuje roke? Vidim, da vam kot priseljencu dolinske razmere še niso dovolj znane, zato dovolite, da vas poucim. Oce gospoda Miklausina, sedanjega gospodarja Belega dvora, je bil do svoje smrti naš dninar in tudi njegov sin je precej dolgo jedel Gradnikov kruh ..."

V porazni tišini, ki je pospremila fantove besede, se je odvetnik topo zagledal v zasovraženi obraz, trgovec pa je šele cez nekaj hipov siknil: "Mocno ste podobni svojemu ocetu, mladi gospod ... V ošabnosti, mislim."

"Ne prezirajte gradiške ošabnosti! Brez nje bi ne sedeli na Belem dvoru ..."

"Jaz nisem zapravljal ... Delal in varceval sem ..."

"O, nikar se ne jezite! Ugotavljam samo resnico: nekoc dninar, danes gospodar ... Vsaj zacasni ... Pravi caka svoje ure ..."

Tem grozecim besedam, ki jih niti Miklausin ni pricakoval, je sledila ponovna tišina. Trgovcu so v zadrževanem gnevu izstopile oci. Z naslado bi bil navalil na fantina in ga oklofutal na žive in mrtve. Toda kaj je hotel? Že zaradi družbe se je moral krotiti, še bolj pa ga je zadrževala ponosna podoba pred njim sedece mladeniške sile. Najbolj neprijetna vloga je doletela odvetnika, ki mu je že drugic spodletelo. S kislim obrazom se je poigraval s svojo uro in razmišljal, kako bi predrzneža pritisnil na kolena. Igra ni bila lahka, tega se je zavedal.

IV.

Mimo restavracijskega vrta je prav tedaj prišel mlad mož. Dolgi, nazaj pocesani svetloplavi lasje so obkrožali poduhovljen obraz, s katerega se je zrcalila sanjava resnoba. Ob pogledu na trgovca se je vidno zdrznil, ponosno dvignil glavo, pozdravil z drobnim smehljajem stisnjenih ustnic in se nato pocasi oddaljil proti postaji.

"Še tebe mi je manjkalo," je zagodrnjal Miklausin in v dušku zvrnil kozarec vina."

"Kdo je ta clovek?" je radovedno vprašala lekarnarka.

"Eh, naš ucitelj na nemški šoli, prevzeten fante. Ne maram ga, nemanica, ker ... No, pa saj vam lahko povem, itak je znano vsem zaleškim vrabcem ... Za mojo Greto lazi ... Napodil sem ga, ni še dolgo tega ..."

Lovreku je presedal zanicljivi poudarek.

"Napodili?" se je porogal. "Njega, ki je poleg brivca edini pravi Nemec v trgu? Z obema rokama bi ga bili morali sprejeti ..."

"Pa kaj še! Hvala lepa za vaš nasvet, a za navadnega ucitelja je moja hci predobra."

Lovreka je bore malo zanimala ljubezenska zadeva mladega šolnika, v katerem je videl škodljivca in narodnega sovražnika, a njegova uporna borba za izvoljeno dekle se ga je dotaknila.

"Tako navaden medna ni," ga je branil, "saj je, kakor pripovedujejo, priznan nemški pesnik. Ni še tako dolgo, ko se je o njem na dolgo in široko razpisala vaša Völkische Wacht ..."

Miklausin je zanicljivo zamahnil z roko, odvetnik in gospa lekarnarka pa sta se pomenljivo spogledala, cesar Lovrek ni prezrl. Gotovo je bilo v zvezi z njim.

"Pomirite se, gospod Miklausin," je povzela besedo Vidina mati, "mnogo hujše slucaje poznamo, ko se štulijo za našimi dekleti povsem navadni ljudje ..."

Lovreku je oledenela kri. Pred vso družbo in pred njo ga hoce osramotiti. Ne bosta me! Pripravljen na vse je uprl oci v deklico in takoj spoznal, da ni udeležena pri grdi spletki. Nepopisna zadrega je namrec pordecila njen obraz, a njen proseci, skoraj roteci pogled se je za hip ujel z njegovim. Kako mu je odleglo! Spoznal je, kako se je neprestano bal samo necesa, grenkega spoznanja, da spada tudi ona k njim, k tem ljudem z osiromašenimi dušami ... Ona, ki je kljub vsemu trpljenju in vsem odpovedim kraljevala v njegovem srcu ... Ona ni smela biti njihove vrste in - hvala Bogu - tudi ni bila.

"Ucitelj konec koncev le spada k inteligenci ..." je nadaljevala lekarnarka.

"Uh, inteligenca pa taka ..." se je porogal odvetnik.

Kakor da se je bil domenil z Lovrekom, ki se je hlastno oprijel njegovega izpada.

"Ej, gospod doktor," je z rezkim glasom navalil na manj nevarnega nasprotnika, "povejte mi vendar, ali se izražate tako zanicevalno tudi v družbi uciteljev, ki se jih vendar tako radi poslužujete pri svojem delovanju za narodov blagor?"

"Gospod!" je vzrojil odvetnik.

Lovrek je omalovažujoce odkimal.

"Prosim, prosim! Saj vem, kako je: njim delo, vam cast! A to je koncno njihova stvar. Mene bolj zanima, v cem je pravzaprav tista strahovita razlika med navadnim uciteljem in, recimo, med vami! O, vem, dlje casa ste študirali ... A glejte, nekako me moti vaše cislanje in naravnost spoštovanje ljudi, ki sploh niso študirali, pac pa imajo kaj prida pod palcem ..."

"Gospod, pozabljate, s kom govorite!"

"Ne bojte se! Doženiva vprašanje inteligentnosti na primeru nemškega ucitelja! Njegovo raznarodovalno delo obsojam, vendar pa so vec od njega krivi tisti, ki so ga poklicali semkaj. Kljub vsemu je notranje bogata osebnost, njegove novele in pesmi v uglednih nemških listih pa so mi dovolj tehten dokaz, da ni navaden clovek ... Tako tehtnega dokaza na primer, pa oprostite, gospod doktor, o vaši inteligentnosti nimam ..."

Lovrekov siloviti naskok je nasprotnika in njegovo zaveznico tako presenetil, da sta v trenutku pozabila na svojo prvotno namero. Gospa ga je sicer dvakrat ali trikrat poskušala prekiniti, vendar se celo od jeze zaripli odvetnik ni brigal za njene jalove poskuse, marvec je krcevito iskal primerno zavrnitev.

Na pomoc mu je prihitel njegov koncipient, ki se je ves cas trudil, da bi s svojim vedenjem pokazal nekakšno nadrejenost.

"Ocitno niste pouceni," je pripomnil rahlo zehajoc, "da govorite z akademsko izobraženim clovekom! Da vam bo razumljiveje: s clovekom, ki je po koncani gimnaziji študiral na vseucilišcu in opravil celo vrsto najstrožjih izpitov ..."

"Skratka, s clovekom, katerega inteligentnost je uradno potrjena ... Za vas je inteligenten edino clovek, ki je presedel toliko in toliko predpisanih let v šolskih klopeh in si nazadnje z vecjo ali manjšo težavo, z vecjo ali manjšo sreco priboril kolkovano spricevalo kot dragoceno potrdilo svoje vrednosti ..."

"Vsekakor!"

"Kaj pa porecete o ljudeh, ki niso prehodili predpisane poti, a s svojim umom, znanjem in uspehi prekašajo marsikoga izmed vas? Ljudje vaše vrste jih seveda ne priznavajo in jih ne morejo priznati, saj bi istocasno sami sebe oznacili za povprecneže ... Kolikor povprecnejši so, toliko krceviteje se sklicujejo na svoje šole, spricevala in pridobljene pravice ..."

"Vi tega sploh ne razumete!" mu je zabrusil Zoran v obraz.

"Morda, a povem vam, da še pride cas, ko bodo ceno slehernega posameznika dolocala dejanja in ne krpe papirja. Našopirjeni z akademsko izobrazbo podcenjujete ucitelje, s cimer jim delate veliko krivico. Moja dolžnost je, da jih branim, zakaj enemu izmed njih dolgujem najvecjo zahvalo. On se je pobrigal za siroto, ki so jo pred leti pognali z domacije ljudje ..., no, recimo ljudje s peticno inteligenco. Z vsemi silami se je trudil, da me je vzgojil za poštenega cloveka. Zato pa, draga gospoda, kar tiho! Dobro poznam dejavnost teh skromnih in nesebicnih ljudskih delavcev: po odgovornosti in pomembnosti stoje nad vsemi drugimi ..."

"Ho, ho, kako se potegujete za ucitelje!" se je vtaknil vmes mesar Löschnigg.

"Oporekam samo neumestnemu podcenjevanju. En sam dober ucitelj - a izkušnja pravi, da je mnogo vec dobrih kot slabih -, en sam dober ucitelj stori za svoj narod v enem tednu vec kakor marsikateri prvak v vsem svojem rodoljubnem življenju."

Odvetnik, ki si je z lepimi govori in dobrodelnim obnašanjem krepko utiral pot do narodnega voditelja, je poškrlatel v lice in besen planil pokonci. Imel je sicer precej debelo kožo, toda s težavo prikrivanega muzanja tržanov ni mogel prenesti.

"Vi, vi prekucuh ...! Pazite se!"

"Oprostite tisockrat! Ni moj namen, da bi vas osebno žalil; govorim tako nasplošno. Sicer pa mi dovolite kratko pripombo! Kdor je bil v velikem svetu, recimo kje na zahodu, ta ve, da gre - kakor vam - tudi meni naziv gospod. Tam namrec radi izpušcajo vse naše trapaste, po nemškem vzoru uporabljene titule in nazive, s katerimi se tako radi postavljamo, naziva gospod pa ne izpušcajo niti pri najnavadnejšem delavcu ..."

"Tudi pri vrtnarju ne?" je z bedastim porogom vprašal Zoran, in gospa lekarnarka se je škodoželjno zahihitala.

Lovreku so ob ponovnem napadu Vidinega brata stopile v oci solze užaljenega ponosa, in glas se mu je nekoliko tresel, ko je odvrnil: "Da, tudi vrtnarju izkazujejo cast, ki gre vsakemu poštenemu cloveku."

Med prisotnimi tržani je bil tudi mizar Dimesch, tih in miren clovek, ki ga je, žal, bilo dolgoletno življenje v nemških krajih odtujilo lastnemu narodu. Mnogo je cital in razmišljal. Zdaj se je oglasil v zacudenje vseh prisotnih: "Prav posebno vrtnarju vaše vrste, gospod Gradnik. Prisotni gospôdi bržkone ni znano, da ste koncali vrtnarsko akademijo. In kakor sem cital, vam pritice naslov vrtnarskega inženirja."

Mladi Gradnik je zamahnil z roko: "Hvala vam, gospod Dimesch, a za gospoda doktorja in njegove vrstnike takšne diplome nimajo prave cene. Bolj upoštevajo drugacne vrste diplomo, s katero bi jim danes lahko postregel, da ni bilo mojega dobrotnika pri tej mizi ... Predstavil bi se jim z diplomo, ki bi jo v trenutku vsi priznali: sinu gospodarja Belega dvora bi se zagotovo klanjali in mu laskali ..."

Odvetnika je grizla vest, ker je svojega premožnega klienta zmeraj bolj izpostavljal nezaslišanim žalitvam. Razen tega je doživel obcuten poraz tudi pred Vido, katere prezir se je jasno zrcalil z njenega razžarjenega obraza. Šinil je s stola in ukazal: "Spravite se odtod, sicer se drugace pomeniva!"

Lovrek je ubogal, se pocasi dvignil in vzravnal. S svojo visoko postavo je besnega nasprotnika presegal skoraj za celo glavo. Elegantno obleceni, toda debelušni, že nekoliko plešasti in malce prevec okroglolicni možakar je kar umiral ob tej utelešeni mladeniški sili. Lovrek ga je ponosno premeril od nog do glave: "Gospod, menda pozabljate, s kom imate opravka. Jaz nisem ubog ucitelj, cigar navdušenje izrabljate, ceprav ga pozneje za hrbtom in vcasih celo v obraz ponižujete. Prevec je odvisen od svoje place in precesto se mora tresti pred vašimi zvezami z odlocujocimi ljudmi. Jaz, gospod, sem neodvisen, jaz sem živi clan naroda, eden tistih, ki pridelujemo in ustvarjamo, eden tistih, od katerih živite in od katerih ste vi odvisni!"

"Kako si drznete tako govoriti z doktorjem?! se je raztogotila lekarnarka, ki se je bila dozdaj trdovratno nadejala, da bodo moški vendarle užugali neotesanega vrtnarja. "Vidi se vam, da ne poznate olike. No, kaj sem ti rekla, Vida?"

Lovrek, ki je po svojih zadnjih besedah z denarnico v roki migal gostilnicarju, hotec poravnati svoj zapitek, je ob imenu drage deklice v tej zvezi in iz materinih ust kar odrevenel. Njegovo mukoma vzdrževano ravnodušje se je v trenutku porušilo.

S plamtecimi ocmi se je obrnil k Vidini materi.

"Gospa," je dejal s pridušenim glasom, "oprostite, prosim, ce sem se prevec razvnel. Vendar povejte, kakšno oliko imajo ljudje, ki zvabijo mirnega cloveka v svojo družbo z namenom, da ga ponižajo? Gospa, moja roka je segla v roko že marsikomu, tako pristnemu plemicu kakor beracu. V vašo, gospoda, ne bo segla! Zakaj vaše mesto ni niti med nami preprostimi ljudmi, ceprav izhajate vsi skupaj iz naših vrst, še manj pa med gospodo, ker vam kljub denarju in akademski izobrazbi, na katero se tako radi sklicujete, manjka izobrazba srca. Vaše gospostvo naš narod sovraži in prezira, vas pa oznacuje s tistim imenom, ki ga je ljudem vaše baže zabrusil Kersnik v obraz: jara gospoda!"

"Pobalin!" je zarjovel odvetnik in z dvignjenimi pestmi skocil proti Lovreku, Vidin brat je snemal palico s plotu, lekarnarka je kricala, tržani pa so se z Miklausinom vred stiskali k mizi in niso vedeli, kaj storiti.

"Kaj ste rekli?" je zagrmel Lovrek razkoraceno. V svoji zali moci in sveti jezi je ucinkoval tako grozece, da sta se branitelja svoje casti urno umaknila in ga od dalec požirala z ocmi.

"Vajina sreca, da sta v ženski družbi!" je menil Lovrek prezirljivo, ko je placeval v zadregi se klanjajocemu krcmarju svoj zapitek.

"Nezaslišano!" je vzkliknila lekarnarka.

"Resnica bode v oci! Pa brez zamere, in lahko noc, gospoda!"

Nihce razen gostilnicarja in mizarja Dimescha mu ni odgovoril.

Preden doseže vrtna vratca, zasliši za seboj tih, zadržan glas.

"Gospod Gradnik!"

Presenecen se obrne in se zazre v Vidine solzno prosece oci.

"Oprostite ...! Tako sram me je ..."

"Gospodicna Vida," ji zagotavlja Lovrek z drhtecim glasom, "nobena moja beseda ni bila namenjena vam ..."

"Vida, ali si ob pamet?!" je privihrala lekarnarka ko burja in z nemilim prijemom odvlekla hcerko nazaj k mizi.

Lovrek se je napotil domov poln nemira in nerazumljive radosti.

V.

Kdo ve, po katerih poteh se širijo govorice? O Lovrekovem nastopu so naslednje dni govorili že v najoddaljenejših kocah, spreminjajoc ga od ust do ust. Nazadnje je malone dobil oblike hudega pretepa, v katerem je bojda drzni fant vso gospodo zmetal cez plot. In marsikateri kmetic ga je ob slucajnem srecanju na cesti še mesec dni kasneje s priznavajocim nasmehom spraševal, ali so škrici dobro brusili pete. Od vsega pa je bilo najpomembneje, da se je po tem dogodku med uciteljstvom pomnožilo število Lovrekovih prijateljev, kar so dokazovala mnoga pisma in obiski, narocila za šolske vrtove pa so kar deževala. Ob teh izrazih tople naklonjenosti je bilo Lovreka skoraj sram, ce je pomislil na dejanski povod svojih besed. A kljub temu: kar je povedal o uciteljih, je bilo zares njegovo odkritosrcno mnenje, in to je držalo.

Vidino obnašanje pa je bilo poslej neprestana vsebina njegovih razmišljanj, in notranji glas mu je govoril, da bi takrat po predstavi ne smel tako kujavo pobegniti, da bi jo moral med štirimi ocmi še enkrat povprašati. Zakaj je bil tako neumen? Mar je bilo, Lovrek, tvoje ranjeno samoljubje vecje od tvoje ljubezni? Ali te ni zmešala ošabna gradniška kri, ki ne zna prositi? Še zdaj se krci in te odriva od nje ter ti ne dopušca, da bi jo še enkrat vprašal, še enkrat, iz oci v oci ... Vendar, zakaj mu ni odgovorila, kakor jo je bil zaprosil? Ha, kaj pa mati? Morda ji je ona prepovedala? A kdo bi ji bil izdal njegovo pismo? Vida sama? Tega skoraj ni mogel verjeti, ce se je spomnil na njen proseci pogled in zadušeni glas. Dnevi so mu tekli v dvomih in notranjem nemiru. Samo ene možnosti se pošteni fant ni domislil: da se vcasih odpirajo in prebirajo tuja pisma, zlasti takšna, naslovljena na nespametne hcerke ...

Z rastoco toploto se je na Gradišcane navalila obilica dela, ki je zavrla nemirni krogotok Lovrekovih misli in sanj ter ga vecer za vecerom utrujenega pehala k pocitku. Zadovoljstvo z uspehi, doseženimi na vrtu, ugodna prodaja pridelkov in rastoce spoštovanje, ki ga je užival med svojimi sosedi, je bolj in bolj krepilo njegovo samozavest ter izganjalo v globini srca zakoreninjena custva manjvrednosti.

V takšnem razpoloženju ga je zalotilo sodno obvestilo, da se bo dne 20. junija vršil dolgo napovedani in dolgo odlašani krajevni ogled pri Trnski peci. Razen tožnika in toženca je sodnija pozvala mnoge price, med njimi tri, ki jih je predlagal Lovrek.

Ob odrejeni uri se je pod grmecim slapom sestala vecja družba. Komisija, v kateri žal ni bilo vodnega strokovnjaka, je postopala okrog napol dokoncanih vodovodnih naprav, obcudovala trgovcevo podjetnost in ledeno mrzlo vodo, vendar ni znala ugotoviti nicesar stvarnega. Sodnik je hotel zadevo spet odložiti.

"Koncno besedo bo imel strokovnjak, ki ga moramo poklicati iz Gradca," je menil.

"Zavleklo se bo, zavleklo," je nejevoljno mrmral Miklausin in svojemu zastopniku nekaj zašepetal na uho. Ta se je obrnil k sodniku: "Predlagam, da se gospodu Miklausinu razen takojšnje uporabe vodovoda dovoli tudi nadaljevanje vodovodnega jarka ob Trebinjšcici, ki je Belemu dvoru nujno potreben. Gospod sodnik, saj ste se lahko na lastne oci prepricali, da ne gre za nikakršno zlo namero, kakor trdi tožnik ..."

"Hm, temu predlogu bi se nemara ustreglo ..."

"Oprostite, gospod sodnik," je pristopil bližje Lovrek, ki je moral zaradi notarjeve odsotnosti kar sam zastopati svojo pravdo, "zla namera obstaja. Da to dokažem, sem predlagal za prici posestnika Blažona in Podpecana."

Sodnik, Miklausinov lovski prijatelj in tudi sam ponemcenec nekje iz mariborske okolice, je v zadregi okleval. Ni se rad zameril vplivnemu trgovcu, a njegova pravna zavest je bila še vedno dovolj mocno razvita ter je terjala od njega kar najstrožjo nepristranskost. Po kratkem premisleku je torej ugodil Lovrekovemu predlogu in zaslišal obe prici, ki sta tocno ponovili razgovor v tožencevi trgovini. Miklausin je spreminjal barve in dr. Markeš se je od jeze grizel v ustnice.

"Tako, tako," je godrnjal sodnik in se zresnil. "Žal mi je, gospod doktor, vašemu predlogu ne morem ustreci. Vse ostane pri starem, zadnjo besedo prepušcam izvedencu."

"Ah, v jezi izrecene besede ...," je zacel odvetnik.

"Še kaj?" ga je prikinil sodnik. "Aha! Gospod Gradnik, za prico ste predlagali tudi gospoda naducitelja Urbancica ..."

"Da! On je pred leti z rdecim barvilom in žagovino raziskoval upocasnjeni vodni tok ter se preprical, da tece Trnski potok pod zemljo dalje, da pod gozdno kapelo priteka v votlino in se nazadnje na drugi strani Gradišca izliva v Ložnico."

"Poskus je enostaven," je prikimal Urbancic. "Barvilo in žagovino imam s seboj. Z lahkoto se prepricate sami, gospod sodnik!"

"Ugovarjam!" je viknil dr. Markeš. "Opozarjam na možnost goljufije ..."

"Ej, dobro!" ga je zavrnil ucitelj. "Prepustimo izvršitev poskusa sodnemu slugi! V dobri uri smo spodaj pri gozdni kapeli, odkoder - po moji izkušnji - priteka Trnski potok v votlino. Tocno ob dogovorjenem casu naj se pricne metanje poskusnih predmetov v požiralnik pri Trnski peci, a traja naj tocno pet minut. Tako se bomo lahko prepricali, ali bo cisti vodi sledila najprej pobarvana in z žagovino pomešana, nato pa znova cista."

Sodnik je preudarjal in se oziral v spenjeno vodo, bobneco v požiralnik, ki bi se moral po Miklausinovem nacrtu zagraditi tako, da bi se edino presežek vode ob hudih nalivih še stekal vanj, sicer pa naj bi se vsa voda odvajala proti Belemu dvoru. Da, v tem je bilo jedro spora.

"Dobro. Strinjam se," je sodnik nazadnje le pristal na Urbancicev predlog.

In tako se je zgodilo, da so poldrugo uro zatem, stojeci ob votlinskem slapu pod kapelico, preseneceni docakali rezultat - eni z zadovoljstvom, drugi z jezo: kristalnocista voda se je nenadoma pordecila, v tolmunu pa se je zasukljala žagovina. Pet minut pozneje, kakor je bilo dogovorjeno s sodnim slugo, je pojav spet ponehal.

Sodnik se je z obžalovanjem obrnil k Miklausinu in njegovemu zastopniku, nato pa izjavil, da bo kar najhitreje izdal pismeno razsodbo. In že to se je zdelo Miklausinu slabo znamenje, da se je kar poslovil - sicer prijazno kakor vedno -, ne da bi bil - v veliko nezadovoljstvo njegovega lacnega spremstva - sprejel vabilo k južini na Belem dvoru.

Čez teden dni so izvedeli, kako se je iztekla pravda. Razsodba je dolocala, da sme Miklausin iz Trnskega potoka odpeljati samo toliko vode, kolikor je rabi za resnicne potrebe Belega dvora. Zagraditev prvotne struge bi bila nezakonita in se iz teh in teh tocno naštetih razlogov prepoveduje. Obtoženec mora placati vse pravdne stroške.

Huda stvar za Miklausina! Že drugic ga je Gradnikov sin udaril po najobcutljivejšem živcu: po njegovi denarnici. Izguba pa je bila tudi sicer zanj dovolj velika. Poleg sodnih stroškov je moral predrugaciti ves vodovod. Še najhuje pa je starca bolelo to, da je javno mnenje bolj ali manj glasno pritrjevalo Lovreku, njega pa obsojalo.

VI.

Lovrek je stopal po kolovozu med njivami, na katerih je klasje že rumenelo. Rdeci mak in sinji modriž sta poskrbela za potrebno barvitost in z jasnega neba pripekajoce sonce je osvetljevalo zlato valovje z živim bleskom. Nedeljski popoldan je izvabil na polje kmecke gospodarje, ogledujoce rast nasadov, in iz zelenja so se prikazovali beli rokavi kakor krila velikih metuljev.

Dan je bil lep, a za spoznanje prevroc, zato je Lovrek kmalu krenil v senco jelš, ki so na vsej poti spremljale tek Ložnice.

Ljubil je to mirno stezo sredi polja, ljubil žuborenje valov, ki so mu polglasno šumeli v ušesih. Najlepše je bilo zvecer ... Sam sredi klasja in murnov, sprošcen vsakdanjosti. Danes pa se v njem ni zbudilo pravo obcutje - bil je nekako nemiren -, morda po krivdi soparnega vzdušja ali zaradi morebitnega srecanja z Vido. Ni si hotel priznati svojega namena - videti jo. Ker so mu bili znani redni nedeljski izleti Razborcanov, je racunal z možnostjo, da so prav danes spet v Zalesju. Le od dalec bi jo rad videl, samo od dalec ... Morda pa samo po sebi nanese tako, da jo sreca s prijateljicami kje zunaj na kratkem sprehodu.

Pocasi in zasanjano je šel dalje in šum padajoce vode je enakomerno bil na njegovo uho, izpricujoc mu, da se bliža jezu, kjer se je nekoc lasal s trškimi pobalini. Od tistih dob je preteklo že mnogo let, decki so dorasli v može in mladenice ter se zelo predrugacili, ni pa se spremenilo staro sovraštvo. Ulrik, na primer, ga še vedno ne more videti. Sicer se bolj redko srecujeta - samo v casu pocitnic, kajti Miklausinov sin obiskuje gimnazijo ali pa je morda že na visoki šoli. Vsakokrat švigne fant prihuljeno, z nelepim ognjem v pobešenih oceh mimo njega, kakor potepeno šcene, bojece se palice in kamnov.

Lovrek je nehote nekoliko postal in zavzdihnil. Kamorkoli pogleda, povsod samo sovraštvo, zgolj zavist, obrekovanje in kleceplazenje na tem ljubem božjem svetu ... Nic vec ni tako, kot je bilo vcasih ... Zadnje case je morda ravno zato vse pogosteje razmišljal o tujini, zlasti o vrtnarskem raju v Kaliforniji, kjer bi mu bila sreca nemara milejša. Obogatel bi, se vrnil in kupil Beli dvor ... Za dobro kupnino bi ga skopuh takoj prodal, o tem je bil Lovrek trdno preprican. In denar bi mu zagotovil tudi naklonjenost Vidine matere ... Nadaljeval je to svojo pot in si domišljal, kako se je ravnokar vrnil v domovino ...

Zatopljen v prijetne misli se je približal Stanovnikovemu, s sencnimi lipami preraslemu vrtu. Kakor vedno ob poletnih nedeljah je bil vrt tudi tokrat poln izletnikov, katerih živahno govorjenje je zdramilo zasanjanega fanta. - Korak mu zastane, srce zatrepece: zares, Razborcani so tu! In tudi Vida je med njimi! V njeni svetli poletni obleki jo je takoj prepoznal. - Kaj naj stori? K njim ne more in ne mara, za spodoben umik je že prepozno, ker so ga gotovo opazili. - Iz mucne zadrege ga je rešila tolpa mladih ljudi, samih ponemcencev, rudniških nastavljencev, trgovskih in obrtniških pomocnikov ter dveh ali treh dijakov, ki so v sklenjeni vrsti pritopotali po prašni cesti s postaje in prepevali nemško bojno pesem Die Wacht am Rhein. Vmes se je od casa do casa zaslišalo v blagoglasni trški nemšcini: "Dol z morilci! Dol z njihovimi zavezniki!" Pozornost vseh gostov se je usmerila nanje in Lovrek je izkoristil ugodno priložnost ter se pred njihovi pogledi skril za plot.

Tako skrit si je globoko oddahnil in radovedno opazoval pohod rjovece, cesto zapirajoce rajde, ki je naslednji trenutek že izginila za Dimeschovo hišo in nadaljevala proti sredini trga.

"Kaj neki se je zgodilo, da tako vrešcijo?" je vprašal pismonošo, hitecega na postajo po pošto.

"Ali še ne veste? V Sarajevu so danes umorili prestolonaslednika in njegovo ženo."

"Kdo, kdo?"

"Ne vem nic natancnega."

Lovrek še ni popolnoma dojel pomena grozne vesti in je osuplo strmel za odhajajocim možakom, ko se je razgrajajoca tolpa iznenada spet vrnila ...

Mlada bedasta usta vinjenih, od kricanja zariplih obrazov so široko odprta, klicejo in tulijo. Lovrek se jim umakne cisto k plotu, nadejajoc se, da ga puste v miru. V nesreco je med njimi Ulrik, ki kot abiturient že uživa nekoliko prezgodnje pocitnice. Mahajoc z roko ustavlja vrsto.

"Glejte ga, srbskega prijatelja!" zavpije že od dalec. Drhal krikne in se - z Ulrikom na desnem krilu - zažene proti njemu.

"S poti!" se razkoraci Miklausinov sin.

"Za vse je dovolj prostora!" odvrne Lovrek in se ne gane.

"S poti!" ponovi Ulrik trmoglavo. "Zavezniki zlocincev se ne bodo repencili po naših cestah."

"S pijanci se ne prerekam," se vznejevolji Lovrek, odrine nasilneža in gre svojo pot.

Drhal je vsa razkacena. Z divjaškim krikom se usuje za njim in ga obkoli ob vhodu na Stanovnikov vrt - pred ocmi presenecenih in nemalo prestrašenih gostov. Nekateri že vstajajo in se umikajo v varnejše notranje prostore, drugi nemirno pricakujejo bližajoci se pretep, iz katerega bi se kaj lahko izcimil povod za naskok slovenske narodne gostilne. Strah je razumljiv, predobro se še spominjajo ptujskih, celjskih in mariborskih dogodkov. A skoraj ni mogoce, da bi si ponemcenci kaj podobnega dovolili v popolnoma slovenskem Zalesju ... In ce bi si vendarle ...? Odpor bi vsaj trenutno ne bil kdove kako ucinkovit ...

Lovrek se ne boji, vendar pa mu je mucno, ker je izpostavljen toliko zijalom. Nasloni se na plot, da si zavaruje hrbet, in razdraženo vpraša: "Kaj pomeni ta bedasta komedija? Pustite me pri miru!"

"Najprej te pretepemo!" mu zagrozi Ulrik.

"Dobro, dobro! Pretepimo ga!" povzame zbor in pritisne bližje.

"Nazaj!" zavpije Lovrek tako divje, da se fantje kricec ko jesiharji plašno umaknejo. Samo Ulrik, cigar strastno sovraštvo je mocnejše od razuma, stopi bliže. Vse umolkne in upira poglede na nasprotnika.

"Jezik za zobe!" zaklice mladi Miklausin na ves glas. "Poznamo te, seme zlocinskega rodu! Kakršen oce, takšen sin ... Oce ubijalec, sin prijatelj morilcev ..."

Ob tej žalitvi, ki ji ni dal najmanjšega povoda, Lovrek skoraj omahne. Najraje bi planil nad klevetnika in ga zmalincil, vendar se premaga in odvrne s povzdignjenim glasom:

"In tvoj oce, tvoj oce je goljuf in tat! Ti si mu dostojen sin! On je mojemu ocetu nekoc ukradel Beli dvor, ti bi rad ukradel mojo cast ..."

S sklonjeno glavo in z rikom zabodenega tura se Ulrik zakadi v Lovreka, ki suhljatega, malce slabokrvnega dijaka z enim samim sunkom pahne v sredino njegovih prijateljev. Vinjene butice se razvnamejo, z vseh strani navale na Lovreka, bijoc po njem z rokami in palicami. Nevarnost podeseteri fantove moci! Njegov siloviti zamah vrže sprednjo vrsto na tla in jo povalja po prahu, nato zahrešci plot: z enim samim prijemom odtrga debelo lato in jo zavihti nad svojo glavo. Okrvavljen in raztrgan skoci s plamenecimi ocmi med napadalce, ki mahoma pokažejo pete in se z rezkim kricanjem razbežijo po trgu.

Ulrik se ves prašen in kakor pijan pobira s tal, s krvavimi ocmi buli v mocnega nasprotnika in ponavlja s penastimi usti, kakor da je ob pamet: "Preklici, lopov! Preklici, lopov!"

Ljudje zadržujejo sapo, v neznosni napetosti jim gomaze telesa, ko pricakujejo nadaljnji spopad. Kruto radovedni, skorajda krvi željni pogledi pocasi osvestijo Lovreka. Urezali se bodo, on jim že ne bo priredil petelinjega boja!

S prezirljivo kretjo spusti kol na tla: "Konec komedije!"

Ko hoce oditi, skoci Ulrik še enkrat predenj: "Preklici, kar si dejal o mojem ocetu!"

Lovreku se zdi fantovo pocetje vec ko smešno. Ta suha južina, namesto da bi mu bila hvaležna za njegovo velikodušnost, se ponovno zaganja vanj, napadenega in užaljenega. Sprva mu sploh ne mara odgovotiti, pa si le premisli in rece: "Resnice ne preklicujem!"

Neozirajoc se na druge, odrine Ulrika in krene skozi odmikajoco se množico proti domu, hotec se cimprej rešiti naprijetnih zijal in zmedenega nasprotnika.

Ni še napravil pet korakov, ko zasliši za svojim hrbtom prestrašeno vpitje. A preden se utegne ozreti, telebi silen udarec na njegov tilnik, tako da omamljen omahne naprej in se komaj ujame na kolena. Skozi krvavo meglo, migotajoco pred njegovimi ocmi, zagleda Ulrika, ki stoji z odloženim kolom kakor prikovan sredi ceste. Ob tem pogledu popade Lovreka zverinska besnost. Z necloveškim krikom tiplje okrog sebe, kakor bi iskal zahrbtnega napadalca, nato sunkoma vstane in se zažene za odrevenelim Ulrikom, ki v grozi zbeži k Stanovnikovemu plotu. Kol mu zdrkne iz trepetajoce desnice.

Lovrekove roke ujamejo Ulrika in ga stisnejo z železnim prijemom: "Na tla poklekni! Za odpušcanje me prosi!"

Ulriku izstopijo oci iz jamic, v blaznem strahu se zaman trga iz nasprotnikovih rok in tuli s posinjelim obrazom: "Lass mich! Lass mich! Schweinehund!"

Ta prostaška, v nemškem jeziku izdavljena psovka odplavi poslednje ostanke Lovrekove razsodnosti. Z udarcem ene roke trešci mrzlicno drhtecega žaljivca na tla, z drugo pa pograbi ob nogah ležeci kol in ga dvigne. Še trenutek in zgodilo se bo nepopravljivo, zlocinsko dejanje ... Kdo ti ustavi roko, Lovrek?

"Lovrek, ne! Meni na ljubo, ne!"

Obupan in solzan, toda precudno sladek glas, ki bi mu Lovrek prisluhnil v najhujšem gromu, priplava do njegovih ušes. Kakor v sanjah, pod vplivom nevidne sile se obraca fant proti kraju, odkoder je zazvenel; pest se mu razklene in izpusti kol, ki se zakotali na cesto. Oci se mu razširijo kakor zamaknjencu: Vida stoji pred njim. Njen dragi obraz je smrtnobled, njene ustnice pa še vedno ponavljajo in rotijo: "Lovrek, ne! Meni na ljubo, ne!"

Mladenic in dekle se zastrmita drug v drugega, ne za dolgo, za dve, tri sekunde, ki jima pomenijo blaženo vecnost. Nepopisno blaženost moti edino strah, da bi prezgodaj minila odmaknjenost njunih duš. In res, ljudje, hlepeci po novi dogodivšcini, pritisnejo bližje in njihovi mrmrajoci glasovi ju prebude iz cudovite omamljenosti.

Lovrek je zdaj pomirjen, nic na svetu ga ne more vec razdražiti. Z dolgim pogledom se poslovi od deklice, nato se ji globoko prikloni in pocasi odide po poti, po kateri je prišel. Preden izgine za Dimeschevim sadovnjakom, še razlocno sliši ogorceno oštevajoce vzklike Vidine matere.

"Moj Bog, Vida! Kaj si ponorela? S takšnim pretepacem govoriš? Kaj porecejo ljudje?"

O, ljudje so židane volje, ki jo nekoliko moti obžalovanje, da se je zanimiva igra prezgodaj koncala. Joj, koliko senzacij v enem samem dolgocasnem nedeljskem popoldnevu: atentat v Sarajevu, splošni pretep na trgu, dvoboj med sinovoma sovražnikov - ej, kakor stari tako mladi -, in slišite, slišite! med dekletom in njim tudi ni kar tako - gospa lekarnarjeva je kar pihala od jeze. - No, mladi Gradnik se tu prav gotovo ureže ...

To poldobrovoljno in polzbadljivo cvekanje Lovreka ni vec doseglo. Vracajoc se proti domu, je enakomerno prestavljal nogi, ne da bi imel obcutek hoje. Nad žitnim poljem, valujocim v zlatu zadnjih soncnih žarkov, je škrjancek drobil svojo vecerno molitev, za vodo je nekdo klepal koso - pek, pek - in s ceste je v drdranju lojtrskega voza, polnega petrovških romarjev, donela pobožno zategnjena pesem. Lovrekovi cuti, ki so sicer verno pristrezali raznolike vtise, pa jih niso pušcali do same zavesti: v njej ni bilo prostora niti zanje niti za kaj drugega. Kakor zvezde vodnice so blestele pred njim Vidine vlažne oci in kakor razodetje so mu odmevale v duši njene besede: "Meni na ljubo, ne!"

11. poglavje

DNEVI PRED VOJNO

I.

Trgovec Miklausin je skoparil s svojimi custvi, edino sina Ulrika in pa Beli dvor je ljubil, kolikor je pac sploh mogel ljubiti: bila sta mu vse na svetu. Toda kakor vse njegovo bitje, je bila tudi ta ljubezen v svojem bistvu zagrizena in sebicna: v sinu je zrl popolno uresnicenje svojih mladostnih upanj in nacrtov, v Belem dvoru pa sebi in drugim dojemljivi dokaz svoje premoci nad nasprotniki. Ulrik se je, odkar je bil dorastel v mladenica, gibal bolj v družbi svojih vrstnikov, tako da so ga doma tudi v obilno odmerjenih pocitnicah le redko videvali. Oce ga je torej ljubil bolj od dalec in se veselil njegovega napredka. Svoj prosti cas, zlasti nedelje in praznike, pa je skoraj redno preživljal na belodvorskem posestvu. Tam ga je tudi presenetila novica o sarajevskem umoru in sinovem pretepu. V prijetni pozabi je stal vrh sadovnjaka in se z enakim užitkom kot že tolikokrat poprej opajal ob pogledu na ponosno procelje starodavnega poslopja, dolgo potegnjene hleve in kozolce, rumenece njive in zelene travnike ter temacni ribnik pod njim, ko so ga zmotili krevsajoci koraki starega dninarja Andrejca. Komaj je od njega zaslišal usodne vesti - smrt avstrijskega prestolonaslednika ga je samo vznemirila, toda pretep in poraz njegovega lastnega otroka ga je presunil -, je brez nadaljnjih poizvedb odhudouril proti trgu. V njegovem srcu, v njegovih mislih je bil otrok prvi, to se je zdaj pokazalo.

Doma sta se oce in sin molce pozdravila.

"Razžalil te je. Tožiti ga moraš!"

"Povej, kako je bilo."

Ulrik je bil tokrat pošten in ni olepšaval svojega pocetja. Čisto odkrito je priznal, da je že dolgo želel obracunati z mrzkim clovekom, ki venomer blati Miklausinovo ime in ga poskuša osramotiti. Opisal je ves dogodek, Lovrekovo zmago in svoj poraz (z rdecico sramu na svojem prijetnem, ocetovemu zelo malo podobnem obrazu). Med pripovedovanjem je starec nemirno begal po sobi in s stisnjenimi ustnicami sprejel ob koncu Ulrikovega porocila njegov bolestni izbruh: "Še jutri vložiš tožbo, kajne?"

S trpece skremženim obrazom je sin cakal ocetov odgovor.

Oce se mu je odzval s pogledom, v katerega je nehote vložil vec pomilovanja kot socutja: "Še na misel mi ne pride. Zakaj bi brez potrebe mešal pozabljeno nesnago? Pri kupcijah je vedno nekaj smradu, kaj hoceš ..."

"Žalitev je slišal ves trg ... Ljudje so se smejali ..."

"Kaj me brigajo ljudje! Prevec dela bi imel, ce bi jih za vsako obrekljivo besedo vlacil k sodniku ... Vem, da me nimajo posebno radi, toda, dragec, bojijo se me vendarle ... In to je glavno, to ..."

"Rekel je, da si goljuf in tat ... Moraš ga tožiti ..."

Sinova trdovratnost je trgovca raztogotila.

"Ne, sem rekel," je vzrojil. "Ne vtikaj se v moje zadeve!"

"Torej je resnica, kar je trdil?" je vprašal Ulrik z drhtecimi ustnicami.

"Resnica, resnica ... Pri kupcijah je pac tako, da zmaga tisti, ki je bolj prebrisan. Seveda, ljudje hitro govoricijo o goljufiji, ker ne poznajo trgovskih zvijac."

"Ali mi lahko potrdiš s svojo besedo, da nisi postopal na necasten nacin?"

"Beži, beži s tem cvekanjem! Čast, cast! Denar je glavno!"

Sin mu ni takoj odgovoril. Šele po daljšem premolku je dejal tiho, vendar odlocno: "Meni je predvsem za cast. Takšen sem in drugace ne morem. Zakaj me nisi vzgojil drugace? Zdaj ne morem vec misliti, kakor misliš ti. Sam si poišcem zadošcenje ..."

"Prepovedujem ti! Pomni, fantic, da ješ moj kruh in da je tvoja cast zrasla na mojem denarju!"

Nato je pristavil mirneje, kakor da hoce omiliti trdoto svoje zapovedi: "Ne boj se! Tvoj oce ni neumen, vse uredi, samo bolj trezno kakor tvoja vroca glava."

"Ne upam si vec med ljudi," je zaihtel Ulrik, "s prsti bodo kazali za menoj ..."

Miklausin se je bucno zasmejal: "Otrok, otrok! Kako slabo poznaš svet! Zapomni si dobro: dokler smo mocni, se nam bodo globoko priklanjali, in ni ga cloveka v Zalesju, ki bi se upal bojevati z menoj ..."

"In ta, ta clovek ...?"

"Tudi z njim še obracunam," je zakljucil trgovec in z mracnim celom zapustil sobo. Ulrik je po njegovem odhodu suho zaihtel, se z glavo zaril v blazine in tako obležal do vecera.

Tudi ocetova ravnodušnost ni bila povsem pristna, in tiso noc je dolgo odlašal s pocitkom. V svoji delavnici je iz loncene pipe spušcal v zrak goste oblake dima, razmišljal in snoval nacrte. Mladi Gradnik mu je postajal vedno bolj nadležen. Saj bi ga lahko tožil, in tudi pravdo bi dobil, to je vedel. A kaj? Ljudem vseeno ne zaveže jezikov, in tudi Lovrek ne bo miroval. Nevaren postaja. Kako ti zna mladic negodni piciti z jezikom! Trezen je in bister, ej, iz cisto drugega lesa, kakor je bil njegov oce. Žal je tudi Ulrik iz drugacnega lesa kot Miklausin, po žensko obcutljiv in prevec razburljiv. Za trgovino ne bo, to se že vidi. Vraga, zmožen je, da cofi v kako neumnost in si pokvari vse življenje ... Ob tej misli je trgovca zazeblo: za vsako ceno ga mora obvarovati pred podobnimi spopadi in razocaranji.

In ceprav bo moral oce stopiti naravnost v sovražnikov brlog ... Saj res, to bi bilo najboljše! Morda je Lovrek vendarle tako pameten in gospodarsko mislec clovek, da zaradi nekakšnih custev in otroških obljub ne bo odklonil dobre kupcije ... Odlocitev mu bo pac treba nekoliko olajšati - s pošteno vsoto denarja ... To bo žrtev - toda saj bo za Ulrika in ... morda tudi za mir dolgih noci ...

II.

Miklausin je bil mož dejanj in tako se je že v ponedeljek navsezgodaj oglasil na Gradišcu. Lovrek je sam na vrtu presajal solato, kajti Janez je maloprej odpeljal zelenjavo v mesto, ostali družinski clani pa so bili vsak po svoje zaposleni v kuhinji, hlevu in na pašniku.

"Vcerajšnja stvar mi je neprijetna," je zacel trgovec po nekoliko prisiljenem pozdravu, "Ulrik je zelo nepremišljen in vrocekrven ..."

Lovrek mu ni takoj odgovoril, cakal je nadaljevanje ocitka, toda starec ni mogel ali pa ni maral zadeve obravnavati podrobneje, marvec je hlastno dodal: "Veš kaj, pokopljimo naše neumno sovraštvo!"

Lovrek se je zacudil.

"Meni pravite to? Ali mar izhaja sovraštvo od nas? Slabega spomina ste, gospod Miklausin! Kdo je ugrabil našo domacijo, kdo me je pregnal na Stropnico - po nedolžnem, kakor bi vam lahko povedal vaš Ulrik -, kdo poskuša uniciti moje s težavo pridobljeno blagostanje? Kdo mi je odjedel stranke, kdo mi je hotel oropati vodo? In kdo me je vceraj pred vsemi ljudmi poskušal oblatiti? In vi pravite, pokopljimo sovraštvo! Vi ga pokopljite, in vse bo dobro! Jaz se samo branim. Če vas moji udarci bolijo, pripišite samemu sebi!"

Starec je pazljivo poslušal razvnetega fanta, pri cemer so mu oci ves cas uhajale cez sadovnjak k Belemu dvoru. Svetlo obzidje se je blešcalo v mladem jutru in prebujajoce se sonce je vžigalo temno zelenje smrekovih vrhov.

"Fant, tamkajle je zacetek in konec vsega zla," je odvrnil, kot da je preslišal Lovrekove težke obtožbe, in nadaljeval z nenavadno odkritostjo: "Ne misli, da sem brezsrcnež! Po krivdi tvojega oceta sem preživel grenko mladost ... Sovražil sem ga, res je, a pogubil ga nisem jaz: pogubile so ga karte, pijaca, baharija ..."

"O, vse to mi je predobro znano," je prikimal mladi Gradnik in nato s predirljivim pogledom obvisel na trgovcevem obrazu. "Vprašanje je samo eno: ali niste uporabili tudi drugih še ucinkovitejših sredstev, da bi hitreje dosegli svoj namen? Nisem še pozabil vajinega zadnjega razgovora v ocetovi sobi, a marsikaj sem izvedel pozneje od drugih ljudi ..."

"To je obrekovanje, grdo obrekovanje ..."

"In moj oce, ki so vam ocitali goljufijo ..."

"Tvoj oce je bil tisti dan nor."

Lovrek je skomignil z ramo: "Poceni odgovor!"

Miklausin je stopil tik pred fanta in ga prepriceval z iskrenim, skoraj rotecim glasom: "Fant, ce bi bil poslušal do konca, bi me sodil pravicneje. Zaradi vaju, nebogljenih otrok, sem takrat ponudil tvojemu ocetu oskrbniško mesto. In kaj je storil on? Čez stopnice me je vrgel in opsoval me je za mojo dobroto ..."

Lovrek ga je opazoval in mu nekoliko dovzetneje prisluhnil. Kakšen clovek je to? Najtežje ocitke presliši in je navsezadnje preprican o svoji dobri volji in velikodušnosti ... Ocitno nima smisla za obicajno poštenost, ocitno presoja vse z vidika osebne koristi. V njenem svitu ogleduje, spoznava in doživlja svet okrog sebe.

"Hm, jaz ga razumem," je odvrnil z jedkim smehljajem. "Ne samo, da vas je osumil nepoštenih spletk in ocitne goljufije, pac pa ni mogel, on, gospodar Belega dvora, cez noc postati hlapec sinu svojega bivšega dninarja ..."

Miklausinu so nabreknile žile na vratu: "Fant, ne grebi po mojem najobcutljivejšem mestu! Ošaben si! Glej, da se ne pogubiš, kakor se je tvoj oce ..."

"Ošabnost mi je bržkone v krvi," se je nasmehnil Lovrek. "Saj veste, Gradniki ne prosimo. Vem, da bi se svoje dni tudi jaz rešil Stropnice, ce bi prišel k vam moledovat za usmiljenje. Pa nisem, upiralo se mi je. Takrat se je pokazalo, da ima tudi vaš sinko zelo široko vest. Prvi me je napadel in se po svoji krivdi zvrnil v jez. Jaz sem ga vseeno rešil gotove smrti ... In kaj je storil? Molcal je ..."

"Lažeš! Ulrik mi vedno vse pove ..."

"Ali ste ga sploh kdaj vprašali?"

Preprosti odgovor je Miklausinu zalepnil usta. Spomnil se je, da Ulrik nikoli ni maral govoriti o svoji nezgodi in spomnil se je tudi, da je sam, kljub odlocni izpovedi takratnega nemškega ucitelja, slutil resnico in se je natihoma bal.

"Dobro, morda se ti je takrat zares zgodila krivica. Pozabi, ce moreš! Staro sovraštvo pa pokopljimo, kakor sem že rekel."

"No dobro! Kako si predstavljate pokop? Ali vrnete Beli dvor?"

"Za slabe dovtipe je še prezgodaj," je menil trgovec s prisiljenim smehom.

"Potem pa ne vem, kako ..."

Miklausin se mu tesno približa. Živahno in prepricevalno mu tece beseda, nenavadno mehak je njegov glas.

"Izseli se s svojo sestro! Gradišce vama odkupim, preplacam, ce je potrebno ... Mlada sta in drugod bosta srecnejša. Spravimo se drug drugemu izpred oci, in konec bo vseh prepirov in pretepov!"

Lovreka je mocno srbela noga, da bi z njo ucinkovito in jasno pokazal izkušnjavcu najkrajšo pot po bregu, vendar se je premagal, pa še to iz obzirnosti do njegovih sivih las. Znova in znova je spoznaval, da se Miklausin resnicno ne zna vživeti v duševnost drugega cloveka in zna misliti samo nase; kakor samopašni voznik na javni cesti je, ki se niti malo ne ozira na druge. Zatorej ga poniževalni predlog ni niti razburil in malone smehljaje mu je odgovoril nanj.

"Imenitna zamisel! Stran z Gradniki! Stran tudi s poslednjega košcka zemlje, ki je še njihov ...Moj odgovor je kratek: nikoli!"

"Dobro premisli, fant! V pogubo siliš!"

"Jaz, Gradnikov sin, naj bi premišljeval? Ali se vam še ni posvetilo v glavi, da garam in se upiram, snujem nacrte in odbijam vaše napade z eno samo mislijo, z mislijo na izgubljeno domacijo? Ali naj vam izdam, da smatram bivanje izven nje za pregnanstvo in da v sanjah že zdaj pogosto hodim po Belem dvoru kot njegov gospodar ...?"

"V sanjah že, v sanjah! V resnici nikoli!"

"O, jaz sem mlad in vi ste stari - predolgo mi najbrž ne bo treba cakati. Verjamem tudi v resnicnost starega slovenskega reka, saj uganete, katerega?"

"Ne rešujem ugank!"

"Kakor na kup, tako s kupa ..."

Miklausin je nenadoma zajecal, zakaj Lovrekov rek je z neizprosno jasnostjo odgrnil pošastno slutnjo, ki je že nekaj let glodala njegovo srce, slutnjo, ki mu je ugrabila spanec prenekatere noci. Naval ledene groze mu je skrivil hrbet in skremžil oblicje.

"Ni res! Ne bo tako! Že ukrenem, da se ne bo zgodilo po tvojih željah ..." je sigal in se plašno odmikal, kakor da se boji nenadnega napada.

"O, jaz sem potrpežljiv, ker dobro vem, zakaj bi se nas Gradnikov tako radi znebili iz doline. Vaša slaba vest smo ... Vem, v napoto sem vam in vašemu sinu, zaradi katerega ste se danes potrudili do mene."

"Fant, poslednjic ti recem: umakni se zlepa!"

Trgovec se je bil medtem že spet obvladal in njegova jeza zaradi neuspelega poskusa je bila vecja od njegovega strahu.

"Ne umaknem se!" je jezno vzkliknil Lovrek. "Umaknite se vi! Jaz ostanem na Gradišcu, dokler nam ne vrnete Belega dvora ... Če je treba, do smrti! Gospod Miklausin, sprava je možna, pripravljen sem celo pozabiti vse bridkosti, ki ste jih prizadeli naši rodbini, ce izpolnite moj pogoj, namrec, da mi po placilu resnicnih dolgov mojega oceta vrnete Beli dvor. To je moja zadnja beseda."

Miklausinov žolti, tudi v dobrih urah malo mikavni obraz se je v poplavi nepopisnega srda preoblicil v režeco se spako, ocitujoco vec zverinskega kot pa cloveškega obcutja. Nekaj trenutkov je strmel v mladenica, kakor da se ga ne more nagledati, nato pa so se njegova usta razklenila v grdem smehljaju.

"Dobro, dobro, mladi gospod! Vaše besede so me oprostile nekih pomislekov in predsodkov, ki jih imajo navsezadnje tudi ljudje moje vrste. Naj bo po vaše! A povem vam: to uro boste pomnili!"

Brez slovesa je odstopical po kamnitih stopnicah in spodaj zaloputnil vrata za seboj. Iz kuhinje je prihitela Polonica in bojece spraševala, kaj je hotel stari grabežljivec. Bratu se ni posrecilo razpršiti njenega strahu, sicer se je pa itak sam zavedal, da se bo mašcevalni starec poslužil najskrajnejših sredstev, predvsem svojih dobrih zvez z vladajoco nemško in odpadniško gosposko. Toda vseeno je bil dobre volje, vseeno je cutil bojevito razpoloženje. Po toliko letih je lahko dal duška svojim custvom in povedal Miklausinu, kar mu je šlo.

Veselo si je zažvižgal in nadaljeval priceto delo.

III.

Po dolini so dirkale najneverjetnejše vesti o vojnih pripravah in skorajšnjem izbruhu vojne, o veleizdajalcih in skrivnostnih avtomobilih, naloženih z zlatom, ki ga hocejo Francozi skozi naše kraje pretihotapiti v daljno Rusijo. Vzdušje je brnelo od govoric in spletk, natolcevanja in šcuvanja, in nad dolino se je kakor megla vlacilo pricakovanje necesa groznega. Bojna vihra je zbirala svoje sile, da pomete z oblicja zemlje brezskrbno veselje, sonce in cvetje, ki jih je še vedno v takem preobilju razsipavalo darežljivo poletje. Namesto da bi se ga bili veselili, so ljudje jutro za jutrom strahoma segali po casopisih, naphanih z zlaganimi porocili, in jih odlagali z vzdihi olajšanja, ker se je odlocitev vnovic zavlekla za nekaj ur.

Zlata doba za ponemcence, katerih razvpito glasilo Völkische Wacht je bruhalo na vse Slovence, zlasti na zavedno slovensko razumništvo in dijaštvo, ogenj in žveplo, dolžec jih tajnega sporazuma s srbskimi cetniki in drugimi sovražniki monarhije, namigavalo med vrstami in pozivalo oblasti, naj s krepko roko zaduše rovarjenje proti obstojecemu državnemu redu.

Listicevo pisarjenje je bilo sicer na las podobno izlivom drugih, vecjih in najvecjih avstrijskih nemških listov, a bilo je strupenejše in zlobnejše. A obdolžitve splošne narave so le uvajale celo vrsto osebnih napadov, ki so bili v vecini primerov plod mržnje in nizkotne mašcevalnosti. In Miklausin bi ne bil Miklausin, ce bi izpustil sijajno priložnost za mašcevanje.

Nekaj dni po njegovem neuspešnem razgovoru z Lovrekom je Völkische Wacht priobcila dolg dopis iz Zalesja o surovem slovenskem pretepacu, ki je brez povoda napadel in obcutno poškodoval sina najuglednejšega tržana ... "Morda temu slovenskemu zagrizencu ni prijalo, da je mladi avstrijski domoljub glasno izpovedal svoje ogorcenje nad zverinskim umorom v Sarajevu, morda se je celo cutil prizadetega ob vzklikih, bicajocih prikrite srbske zaveznike v našem lepem, državi vernem trgu. Ali so oblasti slepe in gluhe, da smejo takšni ljudje pocenjati, kar hocejo in se rediti na naše stroške?!"

Ob prebiranju teh, po strupeni zlobi narekovanih vrstic se Lovrek ni niti jezil niti razburjal, temvec skoraj z olajšanjem sprejel Miklausinov prvi udarec! Bolj neprijeten mu je bil pogled na zbegane znance, ki so se srecanju z njim najraje izognili. Ni se jezil. Slovenski ljudje so bili v tistih dneh pac malodušni in nezaupni, podcenjujoc sebe in precenjujoc oblastno nastopajoce narodne odpadnike. Drug drugega so se bali in se zapirali v svoje domove, kjer so šušljaje ugibali o negotovi bodocnosti, kajti na obzorju se je že ožarjal blesk bližajoce se vojne.

Prav nic pa se ni bala vrla dijaška petorica v Zalesju. Še veckrat ko doslej je obiskala Lovreka, hotec tako ocitno pokazati, da ga po lažnivem in podlem napadu še bolj ceni. A previdni so bili tudi oni; pri svojih pogovorih so vselej pazili, da jih ne ujame nepoklican prisluškovalec. Trški žandarji bi se bili vsekakor obliznili, ce bi lahko slišali njihove veleizdajniške nacrte in crne naklepe proti obstoju trhle avstro-ogrske monarhije. S kakšno slastjo bi jih bili vklenili in odpeljali v zapore! No, usoda jim ni bila mila, besede so izzvenele in se pogreznile v duše mladih rodoljubov.

"Fantje," je menil nekoc Stanko, najmlajši in najognjevitejši med njimi, "vse kaže, da bo vojna ... Pripravimo se in povežimo cule!"

"O srecni naš presvetli cesar!" se je smejal Francelj. "Sami cvrsti vojaki, kar nas je tukaj, srcno vdani Habsburžanom ..."

"Le brij se norca, le, vendar je res: za nemštvo se bomo borili, ce se bomo vojskovali za Avstrijo!" je opozarjal Stanko.

"Jaz se že ne bom," je odlocno izjavil Tonce in se resno ozrl po prijateljih, katerih plamtece oci so vnaprej pritrjevale še neizgovorjenim besedam. "Ob prvi priliki na drugo stran - k bratom Srbom ...!

Svecana tišina. Kakor na povelje skocijo mladenici na noge in z dvignjenimi rokami pridušeno vzklikajo: "Za svobodo, za Jugoslavijo!" Kakor v slovesni zaobljubi si stiskajo roke in se sporazumevajo z zgovornimi pogledi.

"Mi pa ostanemo, kakor smo b'li ..." so prepevali zvecer na oglednem stolpu in njihova pesem je kljubovalno odmevala nad dolino. Malokdo je slutil, kaj se skriva v preprostih besedah, toda marsikdo se je jezil, da se fantom ljubi prepevati v mrzlicno napetih dneh.

Medtem pa je Miklausin zamahnil drugic: bolje je meril in obcutneje je zadel.

V zadnji tretjini julija, ko so se bili duhovi razburili do viška, je Gradnikov avto, poln sadja, zgodnjega zelja in povrtnin vseh vrst, kakor obicajno pripeljal v mesto in obstal pri stojnici na Glavnem trgu. Lovrek je ravnokar pricel z razkladanjem in šaljivo pomirjal nekatere zgodnje, a kljub temu že nestrpno cakajoce odjemalke, ko je pristopil k njemu mestni stražnik.

V blagoglasno spakedrani nemšcini ga nahruli: "Nic ne razkladajte! Glejte, da izginete!"

"Zakaj? Pravico imam ..."

"Izginite! Pritožite se, ce hocete!"

V svojem ogorcenju je Lovrek slednje tudi pri prici storil, vendar mu je mestni uradnik, s katerim sta bila doslej celo dobra znanca, hladno svetoval, naj cimprej pobere šila in kopita, ker bi se mu sicer utegnilo pripetiti še kaj hujšega. Prebivalstvo - mislil je na placano in nahujskano odpadniško drhal - je razdraženo in casi so resni ... Saj razume! Lovrek se je razburjeno skliceval na svoje državljanske pravice, uradnik pa mu je namignil s pomenljivim pogledom: "Bodite veseli, da se je tako izteklo! Pojdite hitro in se nikar ne vracajte! Hude sovražnike imate ..."

"Vojna bo! Drugace bi ne bili tako predrzni," je ugotavljal Lovrek, ko se je spravljal na avtomobil, okrog katerega se je že potikalo vec sumljivih oseb. Ko je speljal, je priletelo za njim razen prostaških nemških psovk tudi nekaj kamnov, ki ga k sreci niso zadeli. V trenutku se je odlocil in krenil proti Ljubljani, kjer je branjevkam za nekaj drobiža prodal zelenjavo, nekemu mesarju pa - obcudujocemu pripravno vozilo, ki bi njemu pri obetajocih se vojaških dobavah izvrstno služilo -, po ugodni ceni svoj avtomobil.

V slovenski prestolnici je bilo vse trdno prepricano, da bo Dunaj izzval vojno, in Lovrek se je spomnil na preroške besede umrlega grofa d'Harancourta, na njegov pametni nasvet in svoje varno spravljene napoleondorje. Brez odlašanja je zamenjal vse bankovce, ki jih je imel pri sebi, za zlatnike in se nato odpeljal domov po hranilne knjižice. V mestu je potem dvignil ves naloženi denar, ki so mu ga na njegovo željo izplacali v zlatnikih. Lepo rejena usnjena vrecica se je pridružila grofovi. Skriti sta bili v podzemeljski votlini, kjer ju ni mogel nihce izslediti. Zaradi varnosti pa je stopil Lovrek še k razborskemu notarju in mu izrocil zapecateno pismo za Polonico, v katerem so bila natancna navodila o skritem zakladu in njegovi uporabi.

Poslej je bil mirnejši ter je nekoliko manj crnogledo presojal okolišcine. Komaj pa se je zacel ukvarjati z mislijo, da bi odpravljal povrtnino po železnici v Maribor, je prišlo, kar je moralo priti: crnožolti zarotniki proti svetovnemu miru so dosegli svoj namen. Pocilo je - vojna ... Zaleški fantje so bili v nedeljo popoldne zbrani v posebni sobi Stanovnikove gostilne, ko se nenadoma burno odpro vrata, skozi katera trešci kakor bomba tovariš Ivan, mahajoc z rokami in na ves glas klicoc: "Mobilizacija! Vojna napoved! Gremo, vsi gremo!"

Dolg premolk.

"No, hvala Bogu, zdaj vsaj vemo, pri cem smo," je menil Tonce hladnokrvno, ceprav malce hripavo. "Kar pripravimo se!"

Drug za drugim so se porazgubili k solzecim se materam in resnim ocetom. Tako kot njim se je zgodilo še neštetim drugim fantom, možem in ocetom, in tista nedelja je kar brnela od joka in prisiljenega petja, ukanja in harmonikarske godbe, vzdihov in nezanesljive tolažbe, poslavljanja in zatrjevanja.

Ob odhodu vpoklicancev se je na postajo zgrnilo vse crno odpravljajocih in poslavljajocih se ljudi. In ko je med ihtenjem, klicanjem, ukanjem in petjem speljal vlak, se je preostalim zdelo, da izginja z njim vse veselje in zadovoljstvo. Kakor pogrebci so se razhajali nemi in žalostni, vecinoma starejši moški, ženske in otroci ter pešcica mladih, tisto leto potrjenih fantov, ki jim je usoda dovolila še tri tedne odloga: vojaška oblast jih zaenkrat še ni rabila, prepolne so bile kasarne izurjenih bojevnikov.

Med preostalimi sta bila tudi Lovrek in Stanko. Pobita sta cokljala s postaje, prepolna vtisov, misli in odpora. Poslej sta ticala dan za dnem skupaj, prebirala prva lažnivo napihnjena vojna porocila o avstrijskih zmagah, se pomenkovala o vsem mogocem, samo o tem ne, cesar je bilo prepolno Lovrekovo srce.

Tako so tekli dnevi ...

IV.

Po razglasitvi vojne napovedi in mobilizacije ni imel Lovrek niti trenutka miru. Neprijazne oci so prežale nanj, zasledujoc vsak njegov korak, ga obstreljevale izza vogalov, obcestnih jarkov in dreves. Ponoci, ko se je samcat ali s Stankom vracal s trga domov, so se te oci v temi pomikale za njim in izginjale šele pod sadovnjakom. Mladega Gradnika je to neplodno nadziranje sprva zabavalo, kmalu mu je zacelo presedati, nazadnje pa ga je togotilo. Kaj so hoteli od njega, ki je hotel biti sam s svojim hrepenenjem, željami in težkim strahom, da pride prehitro cas odhoda ... Da ne bo imel priložnosti, da se poslovi od nje, vsaj poslovi ... Potuhnjene sence za hrbtom so ga motile, mu razganjale misli in mrtvicile domišljijo, ki se je pogosto poganjala nad oblake ali vsaj v daljno bodocnost.

Nekega vecera se mu razlije žolc.

Nepricakovano se obrne in z velikimi skoki premeri piclo razdaljo med seboj in svojim, za obcestnim drevesom skritim zasledovalcem. Žepna elektricna svetilka zaigra ter obsveti prestrašeno lice Miklausinovega pomocnika.

"A tako? Spet Miklausinovo maslo ...", meni Lovrek in prisoli otrplemu fantinu dve gorki zaušnici, ki ga urno poženeta nazaj po cesti, kjer utone v nocni temi.

"Kaj namerava Miklausin?" razmišlja Lovrek. "Prevec je zvit, da bi me samo dražil. Ni mu dovolj, še eno mi zagode ..."

Slutnja ga ni varala. Drugo jutro sta zarana priropotala v hišo dva mrka orožnika z nasajenima bajonetoma na puškah in oblastno klicala mladega gospodarja, ki je ravnokar zajtrkoval.

"Hišna preiskava!" sta ga nevljudno obvestila ter se s požrtvovalno vestnostjo lotila svojega dela. Uradno zaprta obraza sta se jima kar razjasnila, ko sta staknila v Lovrekovi knjižnici vec v cirilici tiskanih knjig.

"To so povesti in gospodarske knjige, nic politike," se je nasmehnil Lovrek.

"To se bo videlo," ga je zavrnil orožnik, vtikajoc dragoceni plen v svojo torbo. "Čemu rabite srbske knjige? Sumljivo, zelo sumljivo! Zaenkrat vas pustimo še doma, a brez dovoljenja ne smete nikamor! Vsako jutro in vsak vecer se morate javiti na orožniški postaji!"

Lovrek je uvidel, da bi bili njegovi ugovori bob v steno, zato je rajši umolknil. Žandarja, ki sta z vojaško strogima obrazoma odkorakala kakor zmagovalca, sta bila itak samo slepa in nevedna izvrševalca višjih ukazov.

Zamišljeno je zrl za njima. Njunega obiska se ni prestrašil, ker ga je itak prej ali slej pricakoval. Kaj mu navsezadnje morejo? K vojakom in od tam na bojišce ga tako ali tako pošljejo. Mucna mu je bila samo zavest, da bo njegova osebna svoboda celo v zadnjih dneh tako omejena ... O svojem bodocem vojaškem življenju raje ni razmišljal, zato ga tudi ni skrbelo, toda skrbela ga je nezašcitena sestra, Gradišce, vrt, skrbel ga je Beli dvor. Najbolje bo, ce se Polonica z Ancko vred preseli h Kotnikovim, na vrtu pa naj raste le najpotrebnejše ... kakor nekoc, ko ga je obdelovala teta. A kaj je bilo vse to? To se je dalo urediti. Kdo pa ustavi minevanje dni, ki ga še locijo od odhoda? Čim manj jih je, toliko manj je upanja, da se še enkrat sestane z Vido, da ji še enkrat pogleda v oci, stisne njeno roko in prisluhne njeni besedi. Spremljala bi ga na negotovi in težki poti ...

Njegovi dvomi v njeno ljubezen sicer še vedno niso docela razpršeni, a prejšnji ponos (ali bolje: malodušnost), ki mu je tako dolgo branil, da bi se ji še enkrat približal in jo povprašal, ta je že davno strt. V njegovem srcu poje veliko hrepenenje: samo še enkrat bi jo rad videl, samo še enkrat govoril z njo ... - Kljub strogi prepovedi orožnikov se je tri dni pred odhodom prikradel k Ložnici. V zavetju jelš in grmovja se je odplazil proti Razborju, oprezen kakor preganjana zver ... - Morda nanese srecno nakljucje, da se snideta ... Morda pa tudi njo vlece enako custvo proti Zalesju? In ce ne, naravnost v Razbor gre, pred njeno hišo! Če ji je res kaj zanj, potem ...

Razocaran, utrujen in do smrti žalosten se zvecer privlece v Zalesje. Najprej se javi stražmojstru, ki nezaupno motri njegov upehani obraz, nato poišce prijatelja Stanka.

"O, kje si tical?" ga okrega prijatelj. "Iskali smo te, celo na Gradišcu smo bili. Razborska dekleta so hotela na tvoj vrt ..."

"Ali je bila z njim tudi lekarnarjeva Vida?" komaj izdavi Lovrek.

"Tudi, tudi. Saj ona je najbolj silila na Gradišce ..."

Z vošcenim obrazom se Lovrek zgrudi na klop in zahrope: "Zakaj, zakaj je nisem pocakal?"

In šele zdaj, v navalu neizrekljivega obupa, mu kakor hudournik privre iz srca izpoved njegove ljubezni. Nicesar ne zamolci prijatelju, z olajšanjem cuti, kako z nemirno žuborecimi besedami poka železni obroc, ki je doslej opasoval njegovo srce. Kako dobro dene, zaupati se prijatelju!

Stanko je presunjen.

"Ubogi Lovrek! Zdaj mi je marsikaj jasno, pri tebi in Vidi. Bržkone ti ni znano, kako odlocno je odbila dr. Markeša, ko je nedavno zaprosil za njeno roko. Zaradi tebe, zdaj razumem. Toda zakaj si takšen cagavec? Zakaj se mi nisi že davno zaupal?"

Lovrek povesi glavo: "Ne vem. Ni mi šlo iz ust." In z zatikajocim se glasom dostavi: "Zdelo se mi je, da sem previsoko pogledal ..."

"Nikar se ne podcenjuj! Ej, Vida ima svoje oci. Zdaj razumem, zakaj se za nobeno ceno ni hotela odlociti za onega puhleža, kateremu vsi privošcijo košarico. Toda, dragi Lovrek, zdaj nic vec odlašanja. Še jutri se odpeljem v Razbor, poišcem Vido in ji vse razložim ..."

"Nikoli ti ne pozabim!"

"... in kar sestanek dolocim z njo. Samo dva dneva sta ti še na razpolago, zato mora biti prvo srecanje že jutri popoldne, recimo okrog cetrte ure v bližini Gregorinovega loga. Ali ti je prav? Ljudje so takrat na polju, spremljevalcev se v popoldanski vrocini ni treba bati, vlaku se umakneta v log ..."

"Kako si dober!"

"In zvecer mi privriskaš s pušeljcem za klobukom ter se junaško javiš gospodom orožnikom ..."

Čuti, da se prijatelj v svoji živcni razdraženosti utegne še razjokati pred njim, zato raje spremeni temo pogovora.

"To so ti gospodje, naši orožniki! Naravnost smešni v svoji namišljeni velicini ... Šopirijo se, kakor da je ves trg njihov. In naši ljudje so tako zabiti ali pa strahopetni, da se jih boje in se jim ponižno klanjajo. Verjemi ali ne: danes dopoldne sem videl, kako je župan njihovo prevzvišenost, gospoda stražmojstra, naprej pozdravil. Najmanj deset korakov pred njim je že snel klobuk. In njihova prevzvišenost je milostno prikimala ..."

Lovrek se je zares pomiril, in prijatelja sta še dolgo hodila po beli, z mesecino obliti cesti med Zalesjem in Gradišcem, se pogovarjala o bližnji vojaški bodocnosti in se spet in spet vracala k Vidi.

"Takoj ko se vrnem, ti pridem sporocit, kako sem opravil," je obljubil Stanko v svitu polnocnih zvezd, nakar sta se prijatelja vendarle poslovila.

Lovrek, ki mu ni bilo do spanja, se je zatekel na vrt k svojim cvetlicam, katerih opojni duh je vzbudil v njem spomin na srecno uro, ko je z Vido sedel v cvetlicnem šotoru ...

In jutri jo spet pozdravi ... Pekoce hrepenenje ga razžarja, do njegove utešitve potece morda le še ta noc. Morda, kajti lahko se motita oba, on in Stanko ... In kdo ve, ali spet ne poseže vmes, kakor že tolikokrat doslej, ko se je nahajal tik pred izpolnitvijo svojih želja, nemila usoda ...?

Z obcutkom morece teže, napovedovalke zla, je legel v posteljo, in v prsih mu je utripalo nemirno srce. Pocasi se je priplazil tudi spanec.

V.

Z oglednega stolpa se je Lovrek drugo jutro oziral proti Razborju: videl je zmes belih in rdecih lis, v ozadju pa tankim svincnikom podobne tovarniške dimnike, ki so se v nejasnih obrisih kazali iz poletne sparine, oklepajoce se vznožja hribov. Na plošcadi se ni dolgo zadržal. Stopil je v kuhinjo, kjer je Polonica pripravljala perilo in ga zlagala v crno prepleskani leseni vojaški kovcek, oznacen s crkami L. G. Izdelal ga je oce Kotnik, enega zanj in enega za Janeza.

Uboga sestrica, je pomislil Lovrek, tudi ti imaš svoje trpljenje: dva cloveka hkrati ti ugrabi jutrišnji dan, brata in ženina. Čeprav še ni bilo dogovorjeno in zapecateno, so imeli Janeza vsi za Polonicinega bodocega moža. Deklici je žal za bratom, a na Janeza misli, ko si briše solzne oci. Bratu se je hipoma neizmerno zasmilila. Lahno jo je pobožal po laseh, potem pa vnovic krenil ven na vrt, kjer je brez pravega dela postopal med gredicami, ljubkoval rastline in sanjaril z odprtimi ocmi ...

Zdaj je Stanko zagotovo že v Razborju ... Kako bo opravil, dobro ali slabo ...? Popoldne, ce Bog da, se najdeta in si obljubita vecno zvestobo ...

S ceste se zaslišijo trdi in odmerjeni koraki, med vrtnimi vrati se zasvetita orožniški celadi in konici nasajenih bajonetov z grozljivo ostrino zasijeta med zelenjem. Že spet! Kaj neki hoceta? Saj se je šele pred dobro uro javil na orožniški postaji ... Ponovna preiskava? Pocasi in nejevoljno jima gre naproti. Z negotovim glasom ju vpraša, kaj želita.

"Pravkar je dospelo narocilo okrajnega glavarstva, naj vas nemudoma primemo in z vlakom odpravimo v Gradec. Pozivam vas, da nama mirno sledite, sicer vas morava ukleniti!"

"Zakaj, za božjo voljo, zakaj?" zašepece mladenic in se nemocen nasloni na cementno kad. V ledeni grozi mu klecajo kolena, in samo ena misel ga navdaja: zaman je prijateljeva pot ...

"No, tiste srbske knjige menda le niso tako nedolžne, kakor ste zatrjevali ..."

"In zakaj prihajate pome danes, ravno danes?" vprašuje Lovrek bolj sebe kakor nekoliko osuplega orožnika. "Zakaj ne jutri ...? Zakaj ne zvecer?"

"Dovolj besed! Sledite nama!"

"Prosim, lepo vas prosim!" dvigne Lovrek obe roki proti oblastnemu cetovodji. "Dovolite mi ostati vsaj do vecera! Dobro me poznate in veste, da ne bom pobegnil. Pustite mi današnji popoldan!"

"Nemogoce! Je v nasprotju z ukazom," ga odbije cetovodja.

"Saj ne bo nihce vedel, recite, da me niste našli doma!"

"Konec neumnosti in marš z nama!" zarohni orožnik.

Mladenica premaga obup.

"Ne grem in ne grem z vami!" zavpije s pretresljivim glasom. "Raje me ubijte!"

Raztogotena in vznemirjena orožnika planeta nanj, okovi zablisnejo in se z mrzlim žvenketom oprimejo Lovrekovih rok, ki otrpnejo ob dotiku znamenja suženjstva in sramote. Brez odpora se tudi v svoji notranjosti vda sovražni usodi, na oblicju pa se mu zarežejo grenke poteze ponižanega cloveškega dostojanstva.

Orožniku je skoraj nekoliko sitno.

"Sami ste krivi! Zakaj ste se upirali? Obljubite mi, da nama boste mirno sledili, pa vas spet razklenem!"

Lovrek mu ne odgovori, kakor da ni slišal njegovega vabila. Zazre se v Polonico, topeco se v obupnih solzah, in v prestrašenega Janeza. Šele ob pogledu nanj se spomni na podoben, ceprav manj strašen dogodek, ko se je odpravljal v pregnanstvo na Stropniško pec. Ta spomin ga vzravna, opogumi in mu razveže jezik.

Nežno tolaži sestro, a slovo je tu, moža postave ga že nestrpno priganjata.

"H Kotnikovim se preseli, Polonica!" je edino jetnikovo narocilo. Dolgega razpravljanja ni treba, ker je zaradi odhoda itak že vse dogovorjeno. Četovodja pa nazadnje celo dovoli, da nese Janez z njimi Lovrekov vojaški kovcek.

Na orožniški postaji ga je sprejel debeli stražmojster, zvesti Miklausinov prijatelj, z mogocnostjo zapovedujocega generala, ga škropil s svojo slino in prebadal z ocmi, štrlecimi iz debelušnega obraza, ter mu napovedoval strašne kazni za prebiranje veleizdajalskih knjig. Lovrek ga ni niti poslušal niti ni odgovarjal na njegova vprašanja, kar je trinoga še bolj razjezilo. Mrk in nedostopen je presedel dolge ure do odhoda popoldanskega vlaka, s katerim naj bi ga odvedli v zapor. Okrog treh popoldne sta ga orožnika odpeljala zadaj za trgom k postaji. Tam ni bilo zijal, a to je bil komaj zacetek. Ko pa so se spet pojavili na cesti, jih je srecevalo vedno vec znancev, ki so se s plaho radovednostjo umikali in se še dolgo ozirali za vklenjenim fantom.

Še huje je bilo na postaji. Kakor vse dni po izbruhu vojne, se je tudi danes kar trlo ljudi, najvec žensk in nedoraslih fantov. Tudi vojakov, cakajocih v Zalesju na nadaljevanje vožnje, ni manjkalo.

Ob pogledu na Lovreka zastane za hip živahno vrvenje; vse oci se upro vanj, ki na rezko orožnikovo povelje poslušno stopi k železniški progi in odloži kovcek. Mnogi pritisnejo bližje, ogledujoc ga ko ujeto zver. Njihova brezsrcna radovednost dvigne Lovreku pobešeno glavo. Na nekaterih obrazih razbira škodoželjnost in sovraštvo, na drugih, številnejših, strah in s socutjem pomešano obžalovanje. Ogorceno pa bolšcijo vanj nemški uradniki z rudnika in v nenavadno velikem številu zastopana nadobudna mladina nemške šole, ki bi ga bila najrajši obsula s kamenjem, ce bi se ne bala ostrih bajonetov.

Nenadoma se odpro vrata cakalnice drugega razreda. Na pragu se prikaže Miklausin. Marsikateri klobuk švigne z glave pred oblastno in samozavestno se premikajocim mogotcem, ki koraci naravnost proti Lovreku. Ustavi se tik pred njim in ga opazuje strmo izpod cela, se spet umakne in nato, kakor po vestnem preudarku, debelo pljune predenj.

"Pfui! Hochverräter!" zaklice glasno in razlocno.

Množica osupne in se nehote odmakne, samo pobalini se kakor najeti zgrnejo okrog prebledelega, a ponosno stojecega Lovreka in vrešce ponavljajo: "Pfui! Pfui! Hochverräter!"

Ob plašnem in nemožatem molku odraslih se mladoletna drhal še bolj opogumi. Presunljivemu žvižganju sledi ostudno zmerjanje in iz zijajocih mladih ustnic se izvijajo kletvice in psovke. V nedozorelih dušah se ob lastnem kriku in viku vžiga bes, drami se žival. Bolj in bolj se stiska krog okoli ujetnika, pesti se dvigajo, spaceni obrazi žugajo.

"Srbski placanec! Na vislice z njim!"

Orožnika, ki se niti ne zmenita za podivjane pobaline, stojita kakor pribita poleg svojega ujetnika, s puškama ob nogah. Šele v trenutku, ko prevnet kricac nemilo dregne cetovodjo v rebra, se vzdrami razžaljeno uradno dostojanstvo: bajoneta se dvigneta in se zlovešce zaleskeceta v popoldanskem soncu. Napadalci se urno umaknejo in za hip celo umolknejo. Šele iz varnejše razdalje vnovic zadonijo njihove psovke. Tenkonog fantic z vso mocjo zaluca gnilo jabolko v Lovreka, da se kar razcesni na njegovem klobuku. Prekipevajoce navdušenje si daje duška v vrešcanju in okrepljenem zmerjanju.

Razsodnejši gledalci - v prvi vrsti vsi slovensko cuteci, a žal v teh težkih okolišcinah vsi zelo bojazljivi -, so se bili že zdavnaj umaknili v ozadje. Ostal pa je Miklausin s svojimi zvestimi privrženci, pasoc se ob mladenicevem trpljenju. Zdaj imaš, smrkavec, kar si iskal! Zdaj spoznavaš, kako placuje Miklausin ...

Naenkrat se mu stemni razpihani obraz. Na postajo je privihral nepriznani ženin njegove hcere. Strnjeni obroc mlecnozobih razgrajacev se razleti kakor pišceta pred kraguljem. Fantje se plašno umikajo svojemu razsrjenemu ucitelju, ki jih bled od jeze podi s postaje.

"Sramujte se! Takoj domov!"

Nekateri izmed njih ga takoj poslušajo, ker ga imajo radi, drugi zbeže, ker vedo, da ne pozna šale, kadar gleda tako mracno izpod cela. Po njihovem umiku se nemški ucitelj nameri naravnost k Lovreku.

"Gospod Gradnik, ne vem, zakaj ste v tem strašnem položaju, izjavljam pa, da se sramujem odurnega in nedostojnega obnašanja svojih ucencev. Opravicujem se vam v njihovem in svojem imenu. Upam, da se kmalu izkaže vaša nedolžnost, vsekakor pa bi si že zdaj štel v cast, ce bi vam smel seci v desnico!"

Krepko stisne vklenjeni roki. Železje na njih zažvenkece, oba moža si pogledata globoko v oci. Zdaj pristopita orožnika, kakor da hoceta prepreciti nadaljnji pomenek. Na postaji zavlada svecana tišina, ki jo moti samo puhanje premikajoce se lokomotive, udarjanje sklopov na sklope, škripanje zavor in zamolklo drdranje koles.

In Lovrek spregovori: "Kot clovek cloveku - hvala vam!"

Miklausin se ne more vec zadržati.

"Kako si drznete?" zavpije togotno. "Vi, nemški ucitelj in nemški clovek, se družite z veleizdajalcem!"

"Drznem si, ker sem pristen nemški clovek!" mu odvrne ucitelj prezirljivo in še enkrat pozdravi Lovreka ter z visoko dvignjeno glavo odide skozi umikajoco se množico.

V Lovreku zapoje novo življenje. Nevarno se mu zasvetijo oci, ko spregovori iz njega tuj, preroški glas: "Miklausin! Gradnikov dolg pri vas je vedno vecji. A poravnam ga, zapomnite si! In ce ga ne bom mogel poravnati jaz, prav gotovo ga poravna Bog v nebesih!

"Veleizdajalec!" se zapeni Miklausin.

"Vedite, ljudje, on je kriv, da me vidite vklenjenega. On me je ovadil!"

Lovrek je to izrekel bolj iz notranjega prepricanja, otipljivih dokazov pa nima. Vendar mu vsi verjamejo, vsi brez izjeme. Miklausinov posinjeli obraz je dovolj zgovorna prica. Starec strelja naokrog s svojimi srditimi ocmi, toda na dnu duše se dobro zaveda, da stoji pred ljudmi kot klavrn in necasten zaplotnik, ne pa kot zmagovalec, kakor si je zamišljal dogovorjeni prizor na postaji.

V njegovo veliko olajšanje zdaj zabrlizga vlakovodja, obcinstvo se zgane in usuje v pripravljene vozove. Z nasprotne strani prigrmi kakor besen orjak na postajo koroški vlak. Orožnika se podvizata, da vstopita z ujetnikom v že pripravljeni prazni oddelek, pri tem pa surovo odganjata radovedneže. Lovrek komaj odtrga svoj plameneci pogled z oblicja poraženega nasprotnika, ki še vedno kakor prikovan stoji na istem mestu. - Kratek znak s trobento in vlak se premakne s postaje. Hitreje in hitreje se poganjajo kolesa po tiru. Zalesje je kmalu za njimi. Zdaj snameta orožnika - pac pod vplivom pravkaršnjega dogodka - Lovreku okove z rok in mu dovolita sesti k oknu. Vlak ropoce, polja in gozdovi, drevesa in grmicevje se bliskovito odmikajo, z Gradišca pozdravlja ogledni stolp, cisto v ozadju se blešci Beli dvor in ob farni cerkvi se svetlikajo nagrobniki ... Mati in teta pocivata tam - njima je posvecena tiha misel poslavljajocega se Lovreka.

Vlak se ustavlja. Ob izklicevanju postajališca med Razborom in Zalesjem presune ujetnika pekoca bol. Kmalu bodo zdrveli mimo Gregorinovega loga. In ob tej uri bi se morala srecati z Vido. Ona ne ve nicesar in hiti morda prav zdaj na domenjeni kraj ... Stanko je gotovo ni vec utegnil obvestiti o njegovi nenadni nesreci. Ob tej misli pozabi na vse okoli sebe ... Ali se bo sploh odzvala? Ali ga ni prijatelj vceraj samo iz usmiljenja tolažil?

"O, ljubi Bog!" zašepece z drhtecimi ustnicami. "Zdaj, ko je že vse izgubljeno, mi daj vsaj malo utehe! Še enkrat bi jo rad videl, oddalec, samo oddalec, kako hiti na zmenek ..." Po vsem telesu ga spreleti srh, nohti se mu zarežejo v dlani ... "Ljubi Bog, to, vsaj to! Znamenje boljše usode mi bo, obet srece po težkih preizkušnjah ..."

Kakor v molitvi skloni glavo, obraz prisloni k šipi in vsa duša se zgosti v njegovih iskajocih, v drobno stezico upirajocih se in hrepenecih oceh. Že se kažejo obrisi oddaljenih dreves, že se bliža Gregorinov log ... Steza ob progi se nekoliko odmakne, prazna je, nikogar ni videti ... Pac! V daljavi se pregiba svetla lisa in se hitro veca ... Bela poletna obleka! V hitri hoji odletava ... Ni dvoma ... Ona je, ona je ... V nekaj trenutkih bo zabobnel vlak mimo nje ... In ona ne bo niti slutila, kako ga vlecejo stran od nje ...

Kakor obstreljen plane kvišku: "Vida, Vida!"

Prestrašena orožnika se zavalita nanj in ga z vso silo pritiskata na klop, vendar se ju Lovrek uspešno otepa. Kakor pobesnel krici in hrope: "Vida, Vida!"

Z enim samim udarcem razbije šipo in ni mu mar za roko, ki si jo pri tem hudo poreže na steklu. V grmenje dirjajocega vlaka pošilja svoj glas ter klice in klice: "Vida, Vida!"

Deklica na poti ga zagleda. Ob njegovem divjem kriku, ki preglasi ropot kolesja, se zdrzne in iztegne roko. Samo za hip ujame njegov bolestno spaceni obraz, okrvavljeni roki, orožnika ob njem ... Lovrek se zasesa v njeno smrtnobledo oblicje - a že ga vlak odnese dalje. Onemogel se zgrudi na klop in se ne brani, ko ga orožnika preklinjujoc vleceta od okna.

"Vida, Vida!"

Šepetaje še enkrat izgovori njeno ime.

"Za dekle je šlo," ugane mlajši orožnik, ki se mu zasmili fant v svojem nemem obupu. Z robcem mu molce obvezuje porezano roko.

In z robatim glasom, ki le s težavo skriva njegovo ganjenost, ga tolaži: "Nikar se ne cmerite! Še jo boste videli!"

Orožnikove besede spomnijo Lovreka na njegovo prošnjo. Bog je dober, saj ga je uslišal ... Vida je prišla, prišla je, vse je dobro ... Zakaj žaluje in obupuje? Vida je vendar prišla ...

"Prav imate!" rece nenadoma in se nasmehne možaku, ki mu zdaj ni samo biric, pac pa skoraj prijatelj.

V mestu sta orožnika Lovreka predala tamkajšnji sodniji. Od tam so ga še tisto noc odpravili v Gradec, kjer so se zbirali politicni osumljenci iz raznih jugoslovanskih krajev. Tri tedne je sedel v zatohlih zaporih in vedno znova so ga zasliševali. Zaplenjene knjige so se koncno izkazale za povsem nedolžne. Čeprav neradi, so ga morali izpustiti. Domov ni smel, kajti po odredbi vojaške oblasti je moral takoj v Maribor, k 26. domobranskemu polku. Med domacimi slovenskimi ljudmi si je nekoliko oddahnil, a za nadomestilo ga je pograbilo zobovje vojnega stroja, ki ga ni tako zlepa izpustilo. Kot politicni osumljenec se ni smel oddaljiti iz vojašnice. Po kar najbolj skrajšanem vojaškem usposabljanju so ga že v mesecu novembru dodelili tretjemu pohodnemu bataljonu, namenjenemu v Galicijo.

Teden dni kasneje je že tical v zasneženih Karpatih.

12. poglavje

BOJ V ZAKOPIH

I.

V pripekajocem junijskem soncu se je ceta avstrijskih vojakov s trudom pomikala po strmi gorski stezi navkreber. Težko obloženi z nahrbtniki, puškami in strelivom so možje v omamni, od razbeljenih skal žehteci vrocini komaj prestavljali noge. Z zagorelih obrazov so jim venomer polzele potne srage in drsele za umazane ovratnike. Od casa do casa je kdo zastokal, se opotekel in padel. Nova žrtev soncarice. Tedaj je ceta obstala in se oddihovala, ponesrecenca pa so prevzeli zgarani sanitetniki ter ga poskušali osvestiti s piclo odmerjeno vodo. Kratko povelje, noge so se premikale in klepale dalje po skalnati poti.

Okrog tretje ure popoldne pa se zgodi nekaj izrednega: kovinsko, petju oddaljenih zvonov podobno brnenje v zraku usmeri vse poglede proti nebu, po katerem se z naglico bliža velika ujeda. Zvonjenje preide v grozece rohnenje. Laško bojno letalo! Rezek žvižg pomece vojake na tla. Plašne oci begajo po nebu. Še eno sovražno letalo! Gorje, ce sta opazili ceto! Kakor okameneli se utrujeni vojaki stiskajo k vrocim skalam ob poti in z utripajocimi srci zasledujejo kroženje letal, ki se spušcata nižje in nižje ter v drznolepih zavojih svedrata navzdol, naravnost proti njim. Zdaj zapeketa strojnica in udari bomba.

Tako brez odpora vendar ne bo šlo! Nekje nad njimi poci. Glej, ob prvem letalu se pojavi rdeckast oblacek ... Zamolkel tresk, nato zateglo žvižganje ... Železni drobci tulece frcijo proti tlom: delci granate, ki jo je bil izstrelil na vrhu skriti protiletalski top. Oblacek za oblackom, pok za pokom. Rdecica se spreminja v umazano rumenilo ... V zraku nad ceto besni divji lov, ki se javlja z neprestanim sikanjem, žvižganjem in tuljenjem ... Gorje, ce se letali ne umakneta! Dva vojaka sta že ranjena: enemu je železen drobec prebil stegno, drugemu roko. Neznosna bolecina jima razklepa usta in njuno rjovenje se pošastno spaja z vihro na nebu.

Vendar! Ogenj topov je prehud, streli preblizu! Letali se navrtata kvišku in cez nekaj hipov izgineta proti jugu. Nevarnost je zacasno odvrnjena. Na polglasno povelje se vojaki skobacajo pokonci in kljub utrujenosti pospešijo korake, hotec se cim prej rešiti nevarnega ozemlja.

"Srecno smo odnesli pete," ugotovi korporal* Letonja in sopihajoc podviza korake. "Kaj meniš, Gradnik, naši topnicarji so res ptici. Laha zasledujejo, njihova svincena toca pa bije po naših glavah."

"Zaenkrat so nas rešili. - Koliko casa neki bomo še hodili?"

"Dobri dve uri. Na planoti je taborišce, tudi kantina, ce se ne motim. Požirek vina bi se prilegel, kaj?"

Četovodji Gradniku se ne ljubi odgovarjati. Ves je zbit, saj je s tovariši že od ranega jutra na nogah, a kot podcastnik mora poleg tega skrbeti za red v svojem oddelku in biti venomer na preži, da se kdo ne spravi na kako mlakužo ali ne zaostane brez vednosti.

Molce topotajo dalje. Okovane palice krešejo po tleh, na nahrbtnikih enakomerno rožljajo skodelice in ob bokih jim poskakujejo bajoneti. Ko dospejo na vrh, so povsem izcrpani in le s težavo se vlecejo skozi redek smrekov gozd, ki prerašca planoto. Drevje nudi vsaj malo sence in nekoliko lažje gre, vendar se vojakom kljub temu izvije iz ust vzdih olajšanja, ko se pojavi pred njimi kopica lesenih, dobro skritih barak. Strehe so na debelo pokrite s smrecjem - sovražnik jih zlepa ne opazi. Naporne hoje je konec.

Potrpežljivost je vendarle še potrebna. Pocakati morajo na dodelitev barake, a v taborišcu nihce ne ve, kje je gospod narednik, ki mora poskrbeti za nastanitev prispele cete. - Naposled se primaje dedec, ki se najprej sporece z nejevoljnim porocnikom. Kakor iz velike milosti odredi pocivališce v pravkar zgrajeni leseni baraki, ki še mocno in prijetno diši po sveži smoli. Kmalu nato jih poklicejo k obedu, cemur se vsi odzovejo s pospešenimi koraki, saj lakota ni nic manjša od utrujenosti. Nazadnje, ko je vse opravljeno, je vsak zaposlen s samim seboj: nekateri se umivajo, suše prepotene srajce ali se preoblacijo, drugi, urnejši, se razgledujejo po taborišcu, v katerem kar mrgoli pehotnih enot iz vseh mogocih polkov; seznanjajo se z vojnimi tovariši in nemirno izprašujejo. Ali je res napovedana velika laška ofenziva že za prihodnje dni? Kako je na fronti? Ali je dovolj kavern*? Najradovednejši se pomaknejo prav do udobno opremljenega castniškega doma, v katerem se dobi marsikaj, o cemer se preprostemu vojaku, ki nima dostopa vanj, niti ne sanja. Le od dalec lahko z razširjenimi nosnicami lovijo vonj pražecega se mesa in drugih slastnih jedac, ki pricajo o pripravljanju skorajšnje vecerje ...

Lovrek ni bil med njimi. Iz taborišca se je umaknil v gozd, da se osveži v njegovem hladu. Obrit, umit in preoblecen ždi v ugodnem razpoloženju pod košato bukvijo, a njegove misli so raztresene. -

"Ali si ali nisi?"

Lovrek se zdrzne in strumno skoci na noge pred vitkim topnicarskim porocnikom, šele nato ga prepozna.

"Stanko!"

Z veseljem se ogledujeta in si stiskata roki. Oba sta mocnejša, možatejša in resnejša, v bistvu pa se nista kdove kako spremenila.

"Kar z menoj, Lovrek! V moji vili bova sama in se laže pogovoriva."

"V tvoji vili ...?"

"Tako imenujem svojo leseno hišico pred kaverno. Sem namrec sam svoj gospod, poveljnik dveh protiletalskih topov ..."

"Potemtakem si nas danes ti rešil Lahov ...?"

"Kdo pa? Kaj sta vas vzeli na muho?"

"Sumljivo nizko sta silili."

"Kdo ve, ali mi ne dolguješ življenja!"

V porocnikovem domovanju je bilo prijazno in udobno, in kmalu se je pred prijateljema iskrila steklenica vina.

"Ne moreš si misliti, kako sem te vesel," je napil porocnik Lovreku. "Med temi madžarskimi in nemškimi junaki, po vecini hudimi kvartopirci in pijanci, se scasoma še skišem. Tako cudno je: leto in dan nisem videl znanega obraza, v tem mesecu pa si ti že drugi! Kaj misliš, kdo je nedavno sedel na tem stolu?"

"Kar povej!"

"Miklausinov Ulrik! Dolgo se je skrival pri vozacih v zaledju, tokrat pa ga celo ocetove dobre zveze niso rešile zakopov."

"Kam so ga porinili?"

"Ne bo ti všec, k vašemu polku. Če imaš smolo, ga tam prej ali slej pozdraviš ..."

"Srecanja z njim si zares ne želim."

"Verjamem, saj vemo, kako je Ulrik mašcevalen in samovoljen. A pustiva zdaj to! Povej mi raje, kako se ti je godilo, odkar si moral pred tremi leti tako nepricakovano z orožniki! Ne moreš si misliti, kako obupan sem bil, ko te tisti dan nisem vec dobil na Gradišcu. Z Vido je bilo namrec vse v najlepšem redu ..."

"Vem, videl sem jo z vlaka ..." je rekel Lovrek z zamolklim glasom.

"No, in zakaj ji pozneje nisi pisal?"

Lovrekov zagoreli obraz se je zmracil: "Kdo pravi, da nisem? Umolknil sem šele, ko sem mesece in mesece zaman pricakoval odgovor ..."

Stanko je razburjeno udaril po mizi: "Kako je to mogoce? Še nedavno mi je tožila - marca, ko sem bil doma na dopustu - ,da ni glasu od tebe. Vsa nesrecna je bila."

"Ali je to res?" je vprašal Lovrek hripavo.

"Častna beseda!"

Prijatelja sta se spogledala.

"Mati, kajpak mati!" je naravnost povedal Stanko. "Tvoja pisma je prestregla ... Vida mora to izvedeti. Še jutri ji pišem in javim tvoj sedanji naslov ..."

"Ti si zlat clovek, Stanko ..."

"Kaj bi tisto! No, in zdaj na dan z besedo! Kako se ti je godilo, kaj vse si doživel?"

"Oh, nic posebnega, enako kakor sto in sto drugih ... Iz jece so me poslali v Maribor k domobrancem, od tam v Karpate, kjer so mi ozeble noge. Komaj sem shodil - zdravili so me v Temešvaru -, so me znova porinili na fronto. Vmes sem bil dvakrat lažje ranjen, a obakrat sem ostal v zaledju. Lani so nas vrgli na Kras, kjer sem pri Sv. Martinu preživel najtežje ure. Hvala Bogu, da so nas kmalu prepeljali k ponesreceni ofenzivi na Tirolsko. Šele lani so mi dovolili prvi dopust. Doma je bilo skoraj vse v najlepšem redu; Polonica je pri Kotnikovih v varnem zavetju. Kar potolažen sem bil. Po vrnitvi k polku me je naskocila pljucnica, zaradi cesar so me poslali v Meran. Namesto da bi se ponovno vrnil k polku, se mi je posrecilo vtihotapiti k XVII. pohodnemu bataljonu, ki se je uril v bližnji Nonski dolini. V tej cudoviti pokrajini sem letos preživel nekaj lepih in mirnih mesecev, vse do pricetka tega tedna, ko smo se odravili na pot ..."

"No, ko si bil na dopustu, ali nisi poiskal Vide?"

"Bila je pri sorodnikih v Ljubljani, kaj vec pa niti nisem spraševal, še to sem izvedel bolj po nakljucju."

"Veš kaj, Lovrek, res si malo cuden patron. Zakaj se nisi odpeljal za njo? Dekle ne bo letalo za tabo ..."

"V negotovost? Ko sem zaman cakal na njen odgovor ...?"

Iz Lovrekovega odgovora je zvenela kljubovalnost.

"No, pomiri se! Tudi tako se vse uredi! Vsekakor si veliko prestal, revež! Meni je bila sreca milejša. Do današnjega dne še sploh nisem poduhal prave fronte. Zdaj bo menda kmalu konec lepega življenja, kakor so mi namignili. Dan za dnem pricakujem povelje, ki me porine kam v zakope za opazovalca."

"Privadiš se ..."

"Na avstrijski strani že ne, ker jo cimprej potegnem k Lahom. Saj so navsezadnje zavezniki antante ... Jugoslovanski legiji se prijavim. Kaj pa ti?"

"Za Lahe mi ni, a s teboj bi šel ... V Galiciji sem nekoc prelezel bojno crto pa so nas nenadoma napadli Rusi in moral sem nazaj ..."

Še o marsicem sta se prijatelja pogovorila tisti vecer, obujala spomine, snovala nacrte ter sanjarila o lepši prihodnosti in svobodi svojega naroda. Medtem so se zunaj v taborišcu razlegale zdaj otožne, zdaj razposajene vojaške popevke, kakor sta jih rodila prijetni pocitek in trenutno razpoloženje. Pozno v noc sta se poslovila z obljubo, da si bosta cim pogosteje pisala in se tocno obvešcala o vseh spremembah.