VI.

Ucitelja je Gradnikovo pismo ganilo, a tudi nenavadno razveselilo. Natihoma je pricel obcudovati žilavega moža, ki si je razmeroma pozno, a s toliko vecjim pogumom dalec v odljudni gošcavi tesal novo boljšo bodocnost, do jedra preobrazujoc svoj dosedanji jaz. Mladi šolnik je slutil in obcudoval skrivnostno snovanje usode, ki je vrgla bahatega moža v najprimernejše okolje: ob neizprosnem trdem delu, v tesnem sožitju z robatimi, a poštenimi tovariši, ob izvrševanju enakih dolžnosti in uživanju istih pravic, v divji, a nepopaceni naravi se je mogla izvršiti potrebna sprememba, tam se je utegnila posušiti nevarna goba na njegovi duši. Slavonska šuma je pomenila za Gradnika visoko šolo, ki jo je moral uspešno koncati, ce se je hotel resnicno predrugaciti.

Upoštevajoc izgnancevo prošnjo, mu je še isti dan napisal izcrpen in tolažilen odgovor ter s svojim kolesom zdrcal v mesto, da odda svoje pismo in naloži poslano vsoto v zanesljivi Narodni posojilnici. Knjižica se je glasila na Lovrekovo in Polonicino ime, vezana na tajno, samo ucitelju in posojilnici znano besedo. Iz previdnosti je vtaknil Gradnikovo pismo, opremljeno s kratkim pojasnilom, zapecaten ovoj, na katerem je bilo doloceno, naj se za slucaj njegove, Urbanciceve smrti, izroci Lovreku in Polonici. Tudi to pismo je shranila varna posojilniška blagajna.

Opravljeno narocilo ga je navdalo z zadovoljstvom, in mocno ga je mikalo, da bi še pred vecerom obiskal Gradišce. Kolo ga je z naglico neslo po prašni cesti in že se je bližal Zalesju. Da si skrajša pot, je zavil nazadnje skozi teman smrekov log in dalje po kolovozu proti Belemu dvoru. Že od dalec je opazil gosto tramovje, ki je oklepalo procelje: Miklausin je popravljal ponosno, a prenovljenja zares dokaj potrebno poslopje. Na razpotju pri ribniku je ucitelj nepricakovano srecal osuplo zrocega trgovca in ga vljudno pozdravil. Ta je ves porumenel od zadrege in bogve kake bojazni ter ga zato proti svoji volji nagovoril: "Kaj pa vi pri meni, gospod ucitelj?"

"O nic, prav nic. Samo sprehajam se. Razen tega sem namenjen h Gradnikovim."

Miklausin mu je pokazal hrbet in se skoraj strastno zagledal v hišo nad seboj. Iz svoje zaljubljene zamaknjenosti se je razpredel šele, ko je ucitelj že hitel po stopnicah gradiškega vrta.

"Moj si, ne dam te iz rok!" je zažugal Belemu dvoru in se potem obrnil k prelepi belodvorski kotlini, ki je skrbno obdelana, vrtu podobna, ležala pred njim. Trgovcev pogled se je ustavil tudi na skromnih, toda licnih dninarskih hišicah. S svojimi rdecimi strehami in belimi stenami so v raztresenih presledkih sevale z zelenega pobocja, dvigajocega se iz kotline, ter bile podobne velikim cvetovom. Ena izmed njih, tista ob gozdnem parobku, je bila pred davnimi leti njegov dom.

"Ne smem pozabiti!"

In v tisti minuti, polni veselih in morda še bolj neveselih mladostnih spominov, je sklenil novi posestnik, da olajša in olepša vsem svojim dninarjem njihovo beraško življenje: popravi jim kajže, uredi vrtove in dovoli nekaj vec zemlje. Dobro se naj pocutijo pri njem, nekdanjem dninarskem sinu, in zavedajo naj se, da ima zanje toplo in cutece srce, drugacno, kakor nekoc Gradnikovi bahaci. Toda, ali jih preprica in pridobi zase? Kljub svojim prizadevanjem je cutil, da ga prav dninarji smatrajo za vsiljenca na Belem dvoru ...

Ucitelj pa se je bil med tem že ustavil pri vodnjaku ob cesti, iz katerega je Lovrek z vnemo žagal šumeco, v srebrnem curku v precej veliko leseno brento lijoco vodo. Pogumno si jo je oprtal na rame. Ko je zagledal pred seboj svojega ucitelja, cigar obraz je izražal socutje, jo je spet urno postavil na korito.

"Revcek, prešibak si še! Ali jo privleceš do hiše?"

"E, seveda," se je zasmejal Lovrek, "saj ni tako dalec. Vrt rabi vode, ko ja taka suša."

"Vidiš, kako dobro je bilo, da ga niste prevec razširili. Brez pravilne moce pac ni pravega uspevanja."

"Oj ta presneta voda!" je vzkliknil decek in si natovoril težko breme na hrbet, da je voda zaplenkala v brenti. Ucitelj je zaklenil kolo in spremljal sopihajocega nosaca na vrt, kjer so grede, polne socne zelenjave, željno pricakovale osvežila. Brez skoparjenja so prejele v obilni meri, kar jim je šlo.

"Pojdi malo z menoj!" je porekel nato Urbancic. Kakor obicajno sta splezala do razglednega stolpa, sedla na skale in se zagledala v dolino, ki se je v vecerni lepoti razgrinjala pod njunimi nogami.

"Lovrek, tvoj oce mi je pisal ..."

Lovrek se je zdrznil in pobledel, kakor da se je hudo prestrašil.

"Kje so? Kako se jim godi?" je vprašal hlastno.

"Dobro, pozdrave naj ti izrocim ... za svoje otroke skrbi in dela ... Tebi posebej naroca, da molciš in ne pozabiš svoje lepe domacije."

Preprosto, a odlocno in iskreno je zvenel Lovrekov odgovor:

"Ne pozabim!"

In pogled mu je poletel proti Belemu dvoru, katerga okna so žarela v caru vecernega požara: kakor da zdaj zdaj buknejo iz njih - vroci plameni ter upepelijo lesene oklepe, obdajajoce hišo kakor orjaška hobotnica.

5. poglavje

ČUDOVITO ODKRITJE

I.

Slovenska zemlja je v tistih letih doživljala izredno ojaceno prodiranje Nemcev, ki so hoteli cimprej dobojevati stoletno borbo ter preko Slovencev in za ceno njihove narodne smrti premakniti meje nemštva tja do obal sinjega Jadrana. Ker so bili gospodarji v takratni Avstriji, so razpolagali s silnimi sredstvi, a vseeno bi ne bili dosegli uspehov, ce bi se jim ne bili pridružili narodni odpadniki. Le-ti so pomnožili v naših krajih redko posejane Nemce, ki so se bili scasoma polagoma priselili k nam iz raznih nemških alpskih dežel, ter družno z njimi v mestih in vecjih naseljih gradili nemške postojanke, odkoder so pocasi, toda vztrajno prodirali dalje. Nemcurji, kakor je ljudstvo zanicljivo oznacevalo narodne odpadnike, vecinoma niti dobro nemško niso znali, a z naslado so se posluževali cudno spakedrane nemšcine in ob vsaki priliki sramotili slovenski jezik, ki so ga govorili njihovi starši in sorodniki in v katerem so sami kot otroci cebljali svoje prve besede. V globini svojih duš so nemara bolestno cutili svojo manjvrednost in slutili, da so izkoreninjeni iz domace zemlje, toda prav ta zavest jih je bolj ko vse drugo spodbujala k neprestanim napadom na slovenski živelj. Tujec jih je za njihovo delovanje nagrajeval in jim omogocal, da so obogateli ali pa dobili udobne službe, toda spoštoval jih ni: bili so mu dobrodošli, a pri vsem tem zanicevani pomagaci.

Razlogi, da so posamezniki odpadali od svojega naroda, so bili razlicni: nekateri so se ponemcurili iz gole osebne koristi, drugi zato, ker so si domišljali, da se s svojim odpadom dvignejo na stopnjo vladajocih Nemcev in se s tem oznacijo za boljše ljudi, tretji pa, vecinoma nižji državni, deželni in zasebni uslužbenci vseh vrst ter delavci, iz strahu, da bi ne izgubili službe in kruha, ki ga je rezal Nemec po svoji volji in svojih preudarkih. Raznarodovalno delo so ovirali edino slovenski izobraženci, ki so bili spoznali preteco nevarnost. Z vsemi sredstvi so vzbujali in cvrstili narodno zavest, pri cemer so jim bila najzanesljivejša opora gospodarsko neodvisni in nezadolženi kmetje. Nemcurji so dobro vedeli, da so narodno zavedni izobraženci njihovi najnevarnejši nasprotniki, zato jim je veljal ves njihov srd. Napadali, sramotili in klevetali so jih, kjer so jih le mogli. Slovenski knjižni jezik so proglasili za "hrvašcino", ki je kmet in delavec ne razumeta. V teh napadih je prednjacil zloglasni, v Ptuju izhajajoci in v popaceni slovenšcini pisani tednik "Štajerc", ki so ga nemcurski oštirji in trgovci brezplacno delili med zadolžene kmete in delavce v svojih podjetjih.

Ker je potekalo raznarodovalno delo vendarle prepocasi, so zaceli kupovati kmecka posestva in na njih naseljevati tujerodce, pogosto pa so jih dajali v najem prejšnjim posestnikom, ki so potem životarili na njih kot bedni in od svojih gospodarjev popolnoma odvisni najemniki. Razen tega so priceli ustanavljati v slovenskih krajih nemške šole, za katere so pridobivali otroke slovenskih staršev z dobrikanjem in podkupovanjem, najcešce pa z grožnjami. Otroci se v teh šolah niso naucili niti nemšcine niti si niso pridobili poštenega znanja, pac pa so duševno osiromašeni, posuroveli in pogosto docela nravstveno pokvarjeni zapušcali šolske klopi z mržnjo do slovenstva. Leto za letom so pomnoževali vrste strupenih narodnih odpadnikov, ki so bili in so še danes najogabnejša bula na slovenskem narodnem telesu. In ozdravelo ne bo, preden ne izrežemo odpadništva prav pri koreninah z neusmiljeno doslednostjo ...

Zalesje se je dolgo prav dobro držalo, saj ni bilo v trgu razen brivca, ki so ga bili priklicali domaci nemcurji iz Gradca, in razen lastnika majhnega premogovnika v bližnji okolici, nobenega pristnega Nemca. Scasoma pa - kriva je bila deloma needinost v slovenskih vrstah, deloma pa se je bil zelo okrepil gospodarski pritisk ponemcencev s pomocjo denarja, ki so jim ga pošiljala nemška napadalna društva - se je stanje zelo poslabšalo. S tabel podjetnikov, trgovcev, obrtnikov in gostilnicarjev so bolj in bolj izginjali slovenski napisi ter se ponovno javljali v cudno spacenih oblikah in z nemškimi crkami: iz Lešnika je nastal Löschnigg, iz Žerjava Scheriau, iz Podpecnika Potpetschnigg, in drugi taki slicni nestvori. Vedno cešce se je oglašala v trgu nemška spakedranšcina, žal ne samo iz ust voditeljev, pac pa tudi iz ust delavcev in uslužbencev; da, celo iz ust otrocajev, ki so jo naucili pozdravljati: "Grüss Gott". Zaenkrat je bilo seveda s tem pozdravom njihovo znanje nemškega jezika izcrpano ...

Trgovec in veleposestnik Anton Miklausin je bil priznani in upoštevani vodja ponemcencev v Zalesju ter cislani zaupnik nemške in nemcurske gospode v bližnjem mestu. V trgu je bil odpadel od slovenstva med prvimi, razen tega je bil prebrisan in bogat. V njegovi duši so se prepletali razni nagibi: volja za mocjo in bogastvom, sovraštvo do Gradnikovih in strast vseh odpadnikov, ki teži za tem, da bi postali tudi drugi njim enaki.

Ko se mu je posrecilo osvojiti Beli dvor, si je nekaj casa domišljal, da je dosegel smoter svojega življenja, toda kmalu je vstala v njegovi duši moreca in neprijetna skrb: Gradnikova otroka. To skrb je še povecala skrbnost ucitelja Urbancica za osirotela otroka ter žilava prizadevanja Gradišcanov, da se gospodarsko kolikor je mogoce okrepe. In tako se je zgodilo, da je polagoma zasovražil vse skupaj: staro teto, oba otroka, posebno pa še socutnega šolnika ter - po ponesrecenem poskusu z naduciteljem - celo trško šolo, ki sta jo takrat obiskovala njegova dva otroka, hcerka Greta in sincek Ulrik. Natihoma se je morda tudi bal, da bi se Urbancic v šoli ne znašal nad njima in tako mašceval Gradnikova potomca. Pricel je razmišljati, kako bi ju rešil pred njim - in domislil se je, da bi bila tudi v Zalesju potrebna nemška šola.

Miklausinovi somišljeniki v Zalesju, še bolj pa nemcurska gospoda v mestu so z veseljem pozdravili novo sredstvo za pomnoževanje narodnih odpadnikov, glavno nemško šolsko društvo pa se je zavezalo, da zgradi poslopje in preskrbi ucitelje. Tako je bilo vse v najlepšem redu in treba je bilo samo še od šolske oblasti izposlovati dovoljenje za ustanovitev šole. Tržani sami so izkazali premalo otrok, toda lastnik premogovnika je pritisnil na slovenske rudarje, ki so bili pri njem zaposleni. Kakor je bilo pricakovati, je ugodna rešitev kmalu prispela, in jeseni naslednjega šolskega leta so v Zalesju slovesno odprli nemško šolo in pozdravili nemškega ucitelja.

Miklausin je takrat mnogo tvegal, zakaj kot trgovcu se mu je bilo bati jeze slovenskega izobraženstva, zlasti duhovšcine, in zamere okoliških kmetov, da ne govorimo o zavednejših tržanih, a njegova mašcevalnost je bila vecja od njegove previdnosti. Ob složnem nastopu Slovencev bi bil gotovo utrpel ogromno izgubo ter zadrvel celo v gospodarski propad. Žal se je slovenski odpor zadovoljil z ostrimi besedami v narodnem casopisju in zlovoljnimi pogledi - drugace pa je ostalo vse pri starem. Ljudje so kupovali v Miklausinovi trgovini kakor poprej, in lokavi trgovec, ki mu je bilo nekaj casa vendarle kaj tesno pri srcu, se je natihoma muzal ter poslej nosil glavo še bolj zmagoslavno pokonci.

Ustanovitev novega ucnega zavoda v Zalesju seveda ni bila brez usodnih posledic za dosedanjo trško ljudsko šolo. Lepo število otrok, med njimi tudi Miklausinova Ulrik in Greta, je prešlo v ponemcevalnico, katere pogubni vpliv na mladino se je odkrival od dne do dne jasneje. Že sama ustanovitev nemške šole je mocno poglobila razdor med prebivalstvom, ki se je najocitneje izražal med ucenci obeh šol: neprestano bojno razpoloženje si je dajalo duška v zabavljanju in zmerjanju ter celo v dejanskih spopadih. Veckrat je tekla tudi kri, k sreci samo iz nosu ...

Ucitelju Urbancicu je bilo mocno žal izgubljene slovenske krvi, z najvecjo skrbjo pa ga je navdajala nenavadna surovost, ki se je bila v poslednjem casu razpasla med šolsko mladino. Z vso silo svoje vzgojiteljske osebnosti je poskušal zavreti zlo vsaj v slovenski šoli, zlasti v najvišjem, namrec cetrtem razredu, ki ga je bil moral letos prevzeti. Videl je, da mora zanimanje svojih ucencev usmeriti drugam. Po temeljitem razmišljanju se je odlocil za vrtnarstvo in sadjarstvo. Ucencev pa ni zbiral v šoli, marvec na Gradišcu, kjer so nekaj casa delali na vrtu, pozneje pa so se igrali na razvalinah in v gozdu. Vez med decki se je cedalje bolj ocvršcala in cutili so osrecujoco skupnost v delu in igri ter scasoma z rastocim prezirom motrili divjaške navade ucencev nemške šole. Kmalu se jim je zdelo prerekanje in pretepanje z njimi necastno, in v najvecje uciteljevo zadovoljstvo so se jih izogibali in se toliko tesneje oklenili njega in Gradišca.

Za Lovreka je bila to prav srecna doba. Ucil se je na vse pretege, iz knjig in narave. Koprivnikovega "Domacega vrtnarja" je znal domala na pamet, a ni se zadovoljil z njim, ker je pod uciteljevim vplivom sanjaril o velikem, umno obdelovanem vrtu na Gradišcu, ki bi v nicemer ne zaostajal za slicnimi podjetji v drugih krajih. Da bi se okoristil z vecjimi strokovnimi knjigami, se je zacel izven šolskega pouka uciti nemšcine, in ucitelj Urbancic mu je rade volje pomagal. Iz vzgojnih razlogov ga je celo prav vneto spodbujal k vztrajnosti in mu sam prinašal nemške knjige, vedno pa tudi slovenske, zakaj bal se je, da bi se sprejemljivi decek proti svoji volji navzel nemške miselnosti. Ob vsaki priliki je razpravljal z njim in njegovimi tovariši o slovenski zgodovini, o naših narodnih težavah in ciljih, o bojih za staro pravdo. In prihod kralja Petra Karadžordževi}a na pravkar izpraznjeni srbski prestol mu je nudil povod, da jim je nazorno pokazal junaško borbo pogumnih Srbov za svobodo, njihovega vodjo Črnega Jurija in novega srbskega vladarja, nekdanjega cetnika Petra Mrkonji}a. S plamtecimi ocmi so ga poslušali decki, v njihovih srcih se je zbujala misel jugoslovanske skupnosti, budil se je narodni ponos. V odgovor ucencem nemške šole, ki so jih dražili z modriži* v gumbnicah, so dolocili lipovo vejico za skupno znamenje vseh Gradišcarjev.

Lovrek je ves svoj prosti cas prebil na tetinem posestvu, kjer se je pocutil med svojimi bujno rastocimi varovanci najsrecnejšega. Gradiškega vrta bi clovek po nekaj letih skoraj ne bil prepoznal. Prva terasa je bila vsa z gredicami preprežena ter je bogato placevala trud svojih gospodarjev. Vse povrtnine so bile nenavadno okusne, in zlasti uradniške družine v trgu in na rudniku, kolikor niso imele lastnih vrtov, so se trgale zanje. Po uciteljevem nasvetu so gojili na Gradišcu predvsem zgodnjo zelenjavo, katero so zaradi soncnega, cudovito zašcitenega vrta nudili naprodaj prvi v vsej dolini.

Že drugo leto po prihodu obeh sirot na Gradišce je bila teta po dolgotrajnem prigovarjanju omislila prepotrebno toplo gredo, v kateri so zdaj z uspehom gojili razne sadike, solato, redkvice, kumarice in drugo zgodnjo zelenjavo. Kajpak se je vrtnarilo preprosto, a odlicni položaj je povsem nadomešcal mnoge drage naprave, ki jih skromno Gradišce ni zmoglo. Saj je bil vrt z vseh strani zavarovan, zlasti proti najhujšemu sovražniku zgodnjih rastlin - nenadnemu spomladanskemu mrazu. Severnim vetrovom so zapirali pot strmi in podolgovati greben Grajskega grica ter na njem stojece razvaline; vzhod je branila gošcava, ki se je na enem mestu prikošatila prav do belodvorskega ribnika; na zahodu so bile nekoliko manj zanesljive cuvajke razklane pecine oglednega stolpa, ki pa so v burnih vetrovnih obdobjih zajemale in odbijale vsaj najsilovitejše, s Plešivca prilamljajoce sunke. Proti jugu, proti soncu, svetlobi in toploti je bil vrt prešerno na stežaj odprt, a ravne terase in dobra zemlja so preprecevale prehitro izsušitev in prenagli odtok vode.

Zajetno zidana ograja, izvirajoca še iz davnih grajskih dni, ob kateri se je še nedavno v bohotnem obilju razrašcal plevel v družbi z zanikrnim grmicevjem, je bila zdaj ocedena, nepotrebneži in škodljivci, zlasti prebujno vinicje* in presencnata bezgovina pa izpuljeni in posekani. Namesto njih sta bila ucitelj in Lovrek že prvo pomlad nasadila mnogo rdecega holandskega ribeza, sladke rumene kosmulje in drugega žlahtnega jagodja. Potrebne sadike jima je bil priskrbel domaci župnik, vnet vrtnar in navdušen prijatelj narave. Tudi zapušceno vrtno ozemlje druge in tretje terase se je polagoma spreminjalo: rani krompir, rano zelje in rani grah so ju zavzeli, zato pa so na spodnjem delu gradiškega pobocja ob cesti tisti del sadovnjaka s prastarimi, malo vrednimi jablanami spremenili v dve srednjeveliki njivi za deteljo, pozni krompir, zelje in fižol pocepin. Teta se je sprva vsem tem spremembam malce upirala, nazadnje pa je vedno popustila in se vdala uciteljevemu prigovarjanju in Lovrekovim prošnjam.

Ko se je izkazalo, da so bili njeni pomisleki neutemeljeni, je poslej brez odpora pristajala na mnoge novotarije. Uspeh vrtnarjenja je bil zares nad pricakovanje lep: vsa dolina ni premogla tako ranih povrtnin, ki so se zaradi tega prodajale tako rekoc same, ne samo v Zalesju, marvec celo v edinem dolinskem mestecu, dokaj oddaljenem Razborju, kjer je živelo mnogo uradnikov in delavcev.

To hvaležno tržišce so leto za letom bolj obiskovali s svojo robo. Lovrek, Polonica in Kotnikov Janez so veckrat oddrdrali po cesti v Razbor. Veselo so tišcali zvrhano naložen rocni voz zelenjave in raznih drugih povrtnin, vriskali in peli. Pogosto so se jim pridružili med potjo nekateri šolski tovariši, ponujajoc jim svojo pomoc, in vsa razigrana družba je s svojim hrupnim prihodom privabila pol Razbora, predvsem pa mladi svet na ulico. Z radostnim rešcanjem so se otroci gnetli okrog voza - z gradiško trojico so bili kmalu najboljši znanci - tekali domov, posredovali nakup pri svojih starših in spremljali prodajalce od hiše do hiše. Kakor bi trenil, je bilo pripeljano blago razprodano in mladi vrtnarji so se zadovoljno vracali proti Zalesju.

Potemtakem se je vrt dobro izkazoval: kako bi se šele postavil, ce bi bilo zanj dovolj vode na razpolago. Nošnja od vodnjaka je bila celo za vnetega decka težavno delo, a pri hiši je bilo samo nekaj kapnice, ki so jo ob dežju prestrezali izpod strešnega žleba - malo manj ko nic. Gradišce je tako rekoc stradalo vode. Ucitelj se je pogosto cudil, da je na razvalinah manjkal obicajni globoki grajski vodnjak, ki je med obleganjem branilce oskrboval z vodo. Temeljito je preiskal vso okolico, a našel ni nicesar, in teta Mica je menila, da so vodo od pamtiveka prinašali iz vaškega vodnjaka. Kajpak, hribovje je bilo apnenasto, in deževnica je izginjala skozi številne luknje v skrivnostne globine, iz katerih je pritekala ponekod šele tik ob vznožju v Ložnico.

Lovrek je pogosto razmišljal o blagodejni mokroti, ki bi njegovemu ljubemu vrtu šele dala pravo rast in pospešeni razcvet, a ob vsem tuhtanju ni odkril pravega leka. Dobro uro hoda je pod rudnikom zijala Trnska pec z mogocnim slapom, grmecim v podzemno špiljo. Kaj hocete, za drage vodovodne naprave še ni bilo denarja.

II.

Na dan svete Ane je bila tisto leto teta Mica že zarana odšla na vrt, kjer je natrgala šopek temnordecih nageljckov in nekaj rožmarinovih vejic.

"Danes je god moje uboge tete. Pojdimo, da okrasimo gozdno kapelo in pomolimo za njeno dušo!"

Otroka sta se ji veselo pridružila. Kljub tetini resnosti sta bila vso pot židane volje. Saj je bil dan tako lep, razen tega cetrtek, ko ni bilo pouka. Najraje bi bila vriskala, a nista si prav upala.

Pred odhodom je segla teta na polico nad durmi in vzela z nje ogromen zarjavel kljuc s starinskimi okraski.

"Z oljem ga namažite!" je svetoval preudarni decek.

"Bo že šlo tudi brez njega," je odkimala teta, ki je rada varcevala pri majhnih izdatkih. No, pri kapeli se je pokazalo, da je bil nasvet umesten, kajti železni zapah se je trdovratno upiral in tudi združenim silam ni maral popustiti. Lovrek je torej le odhitel po olje, ki so ga obenem z drugimi mazili in tekocinami, potrebnimi pri vsakdanjih opravkih, shranjevali v zidani stenski omarici. Med odpiranjem so se deckove oci nehote ustavile na starodavni podobi s crkami Marijinega imena, ki je izza skrivnostnih nocnih sanj od casa do casa še vedno trapila njegove možgane. Kadarkoli se je spomnil nanje, vselej je obcutil neko tesnobo, kakor pri ocitkih nemirne vesti. In še danes ni prav vedel, ali je zares samo sanjal, ali pa je morda vendarle doživljal resnico ... Preteklo zimo je cital v neki knjigi, da so vse povestice o strahovih plod razgrete ali celo bolne domišljije, pa se je malce sramoval svoje bojazni ter je odganjal misli na davno umrlo teto Ano. Zdaj je nalašc nekoliko postal in z narejeno hladnokrvnostjo ogledoval preprosto risbo z njenimi neenotnimi crkami. Kdo ve, ali niso v svojih nenavadnih oblikah skrivale kake skrivnosti ... Ucitelj Urbancic je nekoc menil, da bi podoba utegnila vsebovati kako skrivnost, nanašajoco se na razvalino ...

Skomizgnil je z ramo in se napol obrnil k vratom, da bi pohitel k cakajocima ženskama, tedajci mu šine v glavo prav cudna misel. Gozdna kapela ... Kaj, ce je ta podoba z njo v zvezi? Tudi gozdno svetišce je bilo staro, najmanj enako staro, bržkone starejše od nje. Saj je soha Matere božje vsa zacrnela, skoraj temna - samo dolga stoletja prevlecejo predmete s takšno umazano barvo. In h gradu je kapela vsekakor spadala ...

Lovrek se je zamislil, krožil s pogledom po obledelih crtah, lokih, pušcicah in crkah in samemu sebi zastavljal vprašanje za vprašanjem, pri cemer je nevede od casa do casa na glas izrekal svoje preudarke.

Kaj neki pomenijo tisti krogi v kotih z izrazito tocko v sredini ...? Pa crke, zakaj so tako razlicne: v levem spodnjem kotu velika, v sredini mala zacetnica crke a ... Tudi crka r v desnem gornjem kotu ni velika zacetnica, vse ostale pa so. Zakaj niso vse crke velike zacetnice, saj jih je risar gotovo poznal ... Bržkone je imel pri oznacitvi nek dolocen, nek poseben namen ... In skrivnostni okraski: kakor da pošilja Marijino ime štiri pušcice vsaksebi ... Postoj, bežna misel! Pušcice ... Kaj pac obicajno izražajo? Smer, smer ... Nemara odkrivajo smer odpiranja ...Kažejo na neki skriti vhod ...

Z razburjenimi koraki je stopical decek sem in tja po sobi, pogledoval zdaj na podobo, ki je kakor nevarna skrivnost mežikala s stene, obstajal med hojo, odkimaval, tuhtal in tuhtal ter pri tem popolnoma pozabil, po kaj je bil pravzaprav prišel.

"Lovrek, kaj neki pocenjaš, da te tako dolgo ni z oljem?" je planila zasopla Polonica skozi duri. "Ali ga nisi našel? V omarici je, so rekli teta. Glej no, saj ga držiš v roki. Hitro teci, teta so že nejevoljni."

Brat ji ni odgovoril, vendar ji je urno sledil. Bil je nekoliko nerazpoložen, ker ga je bila zmotila sredi pomembnega razmišljanja. Teta je zdaj srecno odprla težka vrata, razvrstila nabrano cvetje okrog Marijinega kipa in nato pokleknila na kamnito, že nekoliko izbrušeno stopnico ter se zatopila v pobožno molitev, posveceno duši nesrecne Gradnikove Ane. Otroka sta jo molce posnemala.

Lovrekove misli so med tetino molitvijo znova zabezgljale okrog kapele, ki se mu je zdaj prikazovala v cisto novem svitu: kot kljuc k neznani, prav gotovo obstojeci skrivnosti. Pri pozornem motrenju gozdnega svetišca je ugotovil, da nadomešca zadnjo steno žive skale in da je Marijin kip s podstavkom vred le prislonjen k njej. Nekdanji graditelj je spretno izrabil zaseko, ki je tu zakljucevala gradiški greben in pricenjala naslednjo, višjo vzpetino. Lovrek je vedel, da se je podobno, toda v mogocnejši izmeri ponovil prehod od druge k tretji skalni stopnici: to je bilo mnogo višje, že skoraj pod Rudnikom, kjer je potok Rudnica šumec izginjal v globoko razklano pocenico. In domislil si je, da ni nikomur znano, kod kroži ta podzemna voda v svojem nadaljnjem teku. Možno bi bilo, da tece pod njegovimi nogami, saj se je spodaj na vznožju Gradišca mocan potok izlival v Ložnico. Nato mu je pogled smuknil v kapelino notranjost in skoraj zacuden obvisel na kamnitem podstavku, ki se nikakor ni prilegal majhnemu kipu Matere božje. Lovrek je potihoma vstal in stopil k njemu, kakor da hoce popraviti cvetje krog njega, v resnici pa je naglo ocenil višino podstavka, ki je presegla poldrugi meter. Dvignil se je na prste in iztegnil vrat, da bi bolje videl, kako je soha pricvršcena na kamen in ostrmel: vrh podstavka je imel obliko križa, sestojecega iz cetverice pravokotnikov, ki so oklepali v sredini stojeci Marijin kip.

"Marija!"

Na starodavni podobi, obešeni spodaj v hiši, je bilo to ime samo napisano, toda prav tako v notranjosti križa, od katerega so izhajale perjaste pušcice. Decku je zaplal v glavo mocan val krvi in od razburjenja so mu zadrhtele roke.

"Na sledi sem , na sledi sem!"

To prepricanje se je krepilo bolj in bolj, zakaj tudi na podstavku je opazil podobne pušcice, usmerjene proti obrocem na vogalih, iz katerih so se dvigale okroglaste, nad tri centimetre dolge, v prahu in nesnagi izginjajoce, nekakim stolpicem podobne kovinske bucice ...

Zdaj je bil že trdno preprican, da je odkril skrivnostno zvezo med podobo in kapelo: podoba je bržkone predstavljala nacrt nekdanjega vhoda v podzemlje, katerega kljuc je risar na prebrisan in hkrati preprost nacin skril v ime Matere božje. Prav gotovo je bilo tako, saj se je Lovrek spomnil na mnoge precitane zgodbe, ki so govorile o pozemeljskih hodnikih pod nekdanjimi gradovi. Le posebnemu bistroumju se je posrecilo vcasih razvozljati uganko dostopa v njihov mracni svet. In tudi to je cital, da so imeli na vsakem pravem gradu izhod za silo, ki je bil obicajno znan samo grajskemu gospodu in njegovim najzvestejšim služabnikom. Vzemimo, da so ti ljudje umrli v kakem boju ter je izginila v njihov grob tudi skrivnost podzemlja ... Nemara je bilo z Gradišcem tako?

Ali se mu posreci razjasniti uganko, ki se je tako nepricakovano in v nejasnih obrisih pokazala pred njim? In ce zasledi podzemeljski hodnik, kaj najde v njem? Bogate zaklade, ki jih je bila grajska gospoda skrila pred divjimi Turki, preden jim je podlegla ... Saj je bilo splošno znano, da so dedici šele cez mnogo let zgradili sedanji Beli dvor, razrušenega gradu pa niso mogli nikoli vec popraviti ... Bržkone jim je primanjkovalo denarja, ki ga je bil njihov prednik varno skril pred sovražnikom, žal, tudi pred njimi.

Lovrekova nekoliko preživahna domišljija si je kar nazorno predocila kupe blestecih cekinov in njihov zamolkli žvenket, ko jih bo prešteval. Živo je videl, kako jih grabi v nastavljene jerbase, in obraz mu je gorel od vzhicenja.

"No, otroka, pojdimo domov!" je teta kar naenkrat prekinila snovanje deckovega nemirnega duha in stokaje vstajala, ker so jo stara kolena bolela od dolgega klecanja.

Njen necak je v trenutku porušil svoje svetle gradove, namesto nje uslužno zaklenil vrata, kljuc pa za morebitne potrebe obdržal. Brez prehoda se je vrnil iz pokrajine sanj na trda tla resnicnosti.

"Veste kaj, teta?" se je ustavil med potjo, ko si je bil srecno izmislil pretvezo, ki bi mu omogocila cimprejšnji povratek h kapeli. Moral jo je namrec natancno preiskati, toda sam, brez price, popolnoma nemoteno.

"No, kaj?"

"Vecno luc bi morali prižgati v cast vernim dušam v vicah ... Če hocete, jo naredim in še danes ponesem v kapelo."

"Glej si no, prav imaš! Zaslužno delo bo," se je razveselila pobožna starka s tako hvaležnim pogledom, da se je Lovrek skoraj sramoval svoje laži. A skušnjava je bila premocna, razen tega zares prižge vecno luc, prav lepo jo prižge ... Takoj popoldne se poprime dela, tako mimogrede pa poskusi najti tudi skriti vhod v gradiško podzemlje.

III.

Nekako strahoma je oprezoval popoldne okrog kapele, ki se mu je v zeleni senci gozdnih velikanov, obdajajocih jaso, zdela še skrivnostnejša ko navadno, ceprav so se po njenih zacrnelih stenah poigravali celi šopi soncnih pramenov. Ko je koncno vendarle odprl železna vrata, postavil z oljem napolnjeno loncenico med venece cvetje ter prižgal stenj, da je zaigral nad njim rumenkast plamencek, se je pomiril in pricel z raziskovanjem.

Doma je bil na skrivaj na list papirja prerisal Marijino podobo, da bi jo imel pri roki. Z nagubancenim celom si je zdaj belil glavo, kako bi se je poslužil. Kje bi pricel? Aha! Najprej podobnosti! Na risbi in na podstavku so krogi: obroci na podstavku so krogi na risbi, bucice v njih so oznacene na risbi kot tocke ... Tudi pušcice so tu in tam in kažejo smer ... Odkod? Od Marije. Kam? H krogom ali morda h kroglastim stolpicem ... Maria ... to je nedvomno Marijin kip ... Do sem je šlo lahko. A dalje: kaj pomenijo crke raznih oblik?

Slutil je, da se skriva za vsako crto en clenek skrivnosti in da so prav te cudne pismenke najvažnejše. Kljub napornemu razmišljanju pa ni mogel dalje. Kaj ce so mišljene številke? Razveselil se je. Gotovo, rimske številke morajo biti ... M, to je tisoc, I je ena... Toda kaj izražata A in r? Ne, z rimskimi številkami ne bo šlo ... Razen tega pa je bila mala pismenka a, ki se je bahatila na sredini križa, neprijetna motilka vseh razglabljanj. Le kaj bi naj povedala, nic pravega ni bilo poceti z njo.

Naporno tuhtanje je privabljalo na Lovrekovo nagubanceno celo potne srage. Kakor v sanjah si jih je otiral z dlanjo in se potem spet oziral na podstavek in gladko obsekano skalno steno zadaj za njim. Naenkrat je decek prestrašen odskocil - razsvetljeni kamen je bila namrec nenadoma zastrla senca - in z utripajocim srcem obrnil glavo. Z velikim olajšanjem je uzrl za seboj starejšega gospoda s kratko pristriženo osivelo brado in dobrimi, razumnimi ocmi. Sivkasta, z zelenimi našitki okrašena obleka in preko rame obešena dvocevka je izdajala lovca. Lovreka je prevzela za hip bojazen, da se mu je prikazal hudobni logar Muskada, ki hoce prepreciti njegovo raziskovanje. In ceprav se je takoj zavedel njene nesmiselnosti, je vendar z nekoliko mehkimi koleni cakal na tujceve prve besede.

"Menda se me bojiš", se je zasmejal gospod. Njegov glas je bil prijeten in zaupanja vreden, slovenšcina okorna, toda razumljiva.

"Ali se me res bojiš, mon garçon?" je ponovil tujec, in Lovrek je sramovaje se spoznal, kako odvec je bil njegov strah. Priljudni lovec je bil vsekakor eden izmed mnogih letovišcarjev v trgu, ki so radi obiskali zanimive razvaline na Gradišcu. Bojec se, da bi bil nevljuden, je na ponovno vprašanje hlastno odkimal in se v potrdilo svojega odgovora celo nekoliko približal.

"Kaj delaš tukaj?" je vprašal tujec z nevsiljivo radovednostjo.

"Vecno luc postavljam - v spomin teti Ani. Danes je namrec njen god."

Pozoren pogled ga je zadel.

"Čigav si, decko?"

"Gradnikov," je odvrnil Lovrek, zardevaje proti svoji volji. "Najbrž nas ne poznate. Vidite, poprej smo bivali spodaj na Belem dvoru, zdaj pa sva sestrica in jaz pri teti Mici na Gradišcu."

"Gradnikov si? Glej, glej! In jaz sem grof d'Harancourt, ce si morda že slišal kdaj to ime."

"O seveda," je hitel decek, "saj so mi pripovedovali teta žalostno povest o grofu Žaku in o lepi Ani ..."

"Grof Žak je bil moj oce ..."

Lovrek je v zadregi povesil oci, nevedoc, kaj bi odvrnil na to nad vse zanimivo, vendar nekoliko nepricakovano odkritje. Grof ga je z mirnim in dobrodušnim smehljajem potrepljal po rami, kakor bi ga hotel opogumiti in pricel povsem prijateljsko kramljati z njim.

"Po narocilu svojega pokojnega oceta veckrat obišcem ta kraj nesrece in obicajno prinesem nekaj cvetk s seboj ... Ubogemu dekletu v spomin ..."

Po teh besedah je snel nahrbtnik z ramen, ga razvezal in potegnil iz njega skrbno zavit šopek najlepšega cvetja, ki ga je s pobožno kretnjo položil k tetinim nageljnom pred Marijinim kipom. Nekaj trenutkov je z odkrito glavo molce stal pred kapelo, katere mracna podoba je ob obilici cvetja postala nekoliko vedrejša, nato pa je sedel na svoj lovski stol, ki ga je bil razkrecenega postavil na tla, ter zacel Lovreka živo izpraševati o njegovem domu, o teti in sploh o Gradnikih. Ocitno mu je bilo marsikaj že znano. Otroku se je kmalu razvezal jezik in v preprostih besedah je seznanil prijaznega gospoda z usodo svoje domacije.

Grof d'Harancourt ga je poslušal z resnim zanimanjem in neprikritim socutjem. Ko je Lovrek koncal, ga je še enkrat ocetovsko potrepljal po rami.

"Žal mi je, da je prav Gradnikova rodbina zabredla v take neprilike. Samo ne izgubi poguma: slabim dnem bodo sledili dobri. Če bi pa kdaj ti ali tvoji ljudje rabili pomoci ali nasvet, zateci se k meni! Ali imaš že danes kako željo?"

Decek je prikimal in nekako v zadregi pogledoval nanj, kakor da bi si ne upal z besedo na dan.

"Nekaj bi rad, ali ne?" ga je bodril grof. "Kar povej, nic se ne obotavljaj!"

"Če zares smem," se je opogumil Lovrek. "Velika zacetnica crke M izraža kot rimska številka tisoc, to vem iz šole. Kaj pa bi še lahko pomenila?"

Grof ga je debelo pogledal in se glasno zasmejal: "Ej, ne vem, ali ti morem pomagati. Premislimo! Zacetna crka kakega imena? Ali pa morda nadomestilo za številko 4, ker sestoji iz štirih crt ..."

Iz deckovega grla je ušel pridušen vzklik.

"Kaj ti je?" je povprašal grof v skrbeh, videc prebledeli otrokov obraz in strmece, razširjene oci.

"O, nic, nic," je tajil Lovrek in se topo zagledal predse, ne da bi se bil dalje menil za osuplega gospoda, ki ga je nekaj casa z zacudenjem motril in nekolikokrat zmajal z glavo, kakor da si ne more razložiti njegovega obnašanja, nato pa vstal in si pritrdil zložljivi stol na nahrbtnik.

"No, Bog s teboj, decko!" se je poslovil. "Ne pozabi, kar sem ti dejal, in pozdravi mi teto Mico in sestrico Polonico!"

"Z Bogom, gospod grof in hvala lepa za vse!" je odzdravil decek raztreseno, kajti njegov duh je že z vso trdovratnostjo naskakoval skrivnost, katere rešitev se mu je bila približala do otipljivosti.

"M je štiri, A je tri, r je dve, I je ena," je mrmral med oddaljujocimi se koraki in brodil z roko po laseh. "Torej 4321 ali 1234 ... Kaj bi s tema številoma? Nicesar mi ne povesta ..."

Spet se je zatopil v celo vrsto raznih možnosti in od duševnega napora težko dihal. Čez nekaj casa se je udaril po celu.

"Kajpak! Malo drugace moram citati: prvic, drugic, tretjic, cetrtic ... Prvic, prvic ... In tudi pušcice pomenijo nekaj ... Smer kažejo ... Kaj ce govorijo: pritisni ali porini prvic, drugic ... Ha, imam jo! Pritisni prvic bucico v smeri pušcice pri I, nato pri r, A in M! Tako mora biti, nedvomno mora biti tako ..."

Novo odkritje ga je tako razvnelo, da mu je zažarel obraz od navdušenja. Kar docakati ni mogel, da se preprica o resnicnosti svojih domnev. Hitro je skocil k podstavku in z vso silo pritisnil na kovinsko bucico v smeri zabrisane, v kamen zarisane pušcice, prihajajoce od crke I. Nic ... Še enkrat, še dvakrat, trikrat ... Nato z enakim neuspehom navzgor na desno, na levo, na vse mogoce strani ... Spet nic ... Globoko razocaran in utrujen je prenehal, da si nekoliko odpocije, potem pa se je lotil dela z novim zaletom ter si predvsem nekoliko natancneje ogledal uporne okraske. Dozdevne bucice ali stolpici, ali kako bi jih že imenoval, niso bili tako preprosti: šele zdaj je opazil skrito kovinsko cevko, v kateri je ticala medena palica, prehajajoca zgoraj v nekak stolpic z okroglasto razširjeno bucico. Takoj se je spomnil, da bi kovina, iz katere so bile, utegnila biti rjasta in nesnažna. Za ta slucaj se je bil itak preskrbel z oljem. Iz žepa je izvlekel steklenicko, jo odprl in nagnil ter pocasi vlival mastno tekocino ob straneh. Z veseljem je opazil, kako se vpija ob cevkah navzdol. Ko se mu je zdelo, da jih je dovolj namazal, je sedel na tla ter z veliko nastrpnostjo, a hvalevredno vztrajnostjo pocakal, da se je olje zadosti vlezlo.

Čez nekaj casa je vnovic poskusil s pritiskanjem navzdol, a podstavek se še vedno ni zganil. Obotavljaje se je poskusil Lovrek nasprotno. Sprva je vlekel bolj rahlo, potem pa z vso mocjo. Nenadoma je nekaj zaškrtnilo, in prvi stolpic je nagloma šinil kvišku, kakor da ga je vrgla skrita vzmet navzgor. Z enakim uspehom se je lotil decek ostalih treh. Tako, prvo delo je bilo srecno opravljeno: stolpici s svojimi trmastimi bucicami so štrleli iz podstavka kakor štiri v napadu otrple kace. A to je bilo zaenkrat vse, kajti podstavek sam se še ni premaknil z mesta. Decek je nejevoljno vzdihnil in menda že dvajsetic v tem popoldnevu izvlekel iz žepa nacrt, da si ga še enkrat dobro pogleda.

Ker ni nicesar našel, se je zacel sprehajati pred kapelico. Nenadoma je obstal in se pocil po glavi: a ima vendar tudi svoj pomen ... Nahaja se tocno v sredini, potemtakem tici zadnja upirajoca se vzmet v Marijinem kipu. Toda kje? Po zamudnem, precej casa neuspešnem iskanju je otipal za krono na Marijini glavi bucicam na podstavku podobno okroglino. Po obilni móci z oljem je z malenkostnim naporom izvlekel zapah tudi iz kipa. Komaj se je to zgodilo, se je že tudi pokazal uspeh: podstavek, ki ga je bil že ves cas, toda brez dolocenega namena tišcal s svojim desnim kolenom proti skalni steni, se je vdal in nato gladko zdrknil v temen rov, kjer se je zasukal za 90 stopinj in nato je zazijalo mracno žrelo, dovolj veliko, da se je tudi odrasel clovek s pripognjeno glavo mogel splaziti skozenj. Ali glej cudo! Marijin kip s križasto plošco in kovinskimi stolpici je obvisel v kapeli. Šele zdaj je Lovrek razumel, cemu takšno nesorazmerje med njim in podstavkom: kip je opravljal nalogo kljucavnice, podstavek pa nalogo vrat, ki niso smela biti premajhna. Preprosto in vendar smotrno!

Decek je s trepetajocimi prsti izvlekek iz žepa sveco lojenko, ki si jo je bil oskrbel še doma, jo prižgal, se približal vhodu v podzemlje in posvetil predse. Najprej je opazil kamnite, zelo strme stopnice, ki so izginjale nekje v temi, potem pa je s pogledom ujel surovo obsekano, mracno skalovje, ki se je tu in tam vlažno svetlikalo. Dalec spodaj, neviden ocem, je šumel slap, oblikujoc cudne, skoraj pošastne zvoke, ki so se nosili kvišku in se odbijali ob skalnih stenah, da so spominjali pretnjam strogih cuvarjev globin ...

Lovreka je od groze zazeblo. Niti za korak si ni upal sam prodirati dalje v temo. Rabil je pomocnika, zvestega in molcecega ... Kotnikovega Janeza ... Pomislil je tudi na ucitelja Urbancica ... Toda ne, njemu pokaže doseženi uspeh ... Kaj porecejo ljudje, ce najde zlati zaklad ... ? Od slasti mu je zagomazelo po vseh udih, hkrati pa se je domislil, da mora votlino varno zapreti in cimnatancneje zabrisati vse sledove.

Po dolgem iskanju je odkril približno na sredini zdaj ob strani stojecega podstavka rocaju podoben kovinski obroc, ki ga je z vso silo potegnil k sebi. Kakor poprej nazaj, je zdaj kamen z lahkoto zdrknil naprej in gladko klopnil na svoje staro mesto pod Marijinim kipom. Nato je pritisnil Lovrek v nasprotnem vrstnem redu na kovinske bucice. Stolpici so se brez odpora drug za drugim vdajali, skrite vzmeti so nekolikokrat škrtnile in kapela je bila v prejšnjem stanju. Iz previdnosti je pobrisal vse oljne madeže s kamna in nato pomirjen, toda z zavestjo ponosnega izslednika neznanih svetov zapustil skrivnostni prostor. Njegovo srce je vriskalo in pelo in sanjalo o cudovitih možnostih odkritja. Samozavestno je vzbocil prsi in ponosno pomislil, da ni cisto zadnji na svetu, in da mora biti njegova glava vsekakor bistrejša od drugih, ker je s pravilnim sklepanjem rešila uganko mnogih rodov in prodrla do jedra vec stoletij pozabljene skrivnosti.

IV.

Oj ti ljudje, ti grašcaki v starih casih, je preudarjal Lovrek ob vrnitvi, kako prebrisano so znali skriti svoja zaklonišca, kako bistroumno so se zavarovali pred nestanovitno vojno sreco, kako pametno so si omislili za najvecjo silo še ena, nikomur znana vratca ... Kdo ve, ali so se jih utegnili vselej poslužiti? S cisto drugacnim razumevanjem so se ustavljali njegovi pogledi na polrazpadlem zidovju, ki se je še vedno, podobno davno poginulemu jastrebu oklepalo zelenega grebena, kakor da ga nikoli vec ne mara spustiti iz krempljev.

Teti ni nic povedal, izrocil pa je pozdrave grofa d'Harancourta, ki so starko zelo razveselili. Prav natancno je moral ponoviti svoj razgovor z njim. Nato je najprej opravil svoje zaostalo dnevno delo: nakosil sveže prêlesti za kravo in svinje, nanosil vode v vrtno kad, da bi je bilo naslednje jutro dovolj za prvo zalivanje, in nacepil kup polen. Šele potem je ves razbeljen od zadrževanega pricakovanja jadrno zdirjal po hribu h Kotnikovemu Janezu, da bi ga pridobil za svoje podjetje. Posebnih ovir ni bilo, kajti Lovrek je Kotnikovi mami, ki jo je nekoliko skrbelo, ali ne bo odsotni oce hud zaradi zapravljanja casa, sveto obljubil, da nadomestita delovni izpadek po vrnitvi s podvojeno pridnostjo.

S kratkimi besedami je poucil prijatelja o svojem odkritju, prosec ga molcecnosti in pomoci. Ta, brž pripravljen, ni prikrival svojega obcudovanja, niti ni za hip podvomil o resnicnosti Lovrekovega porocila.

"Veš kaj," je predlagal resno, cohajoc se pod nosom, kakor vselej, ce se je mocno vnel, "cital sem, da v podzemne jame ne kaže vdirati brez poštene vrvi. Kar našo vzamem, tu v seniku visi, oce, hvala Bogu, tako niso doma. Tudi rocno svetilko bova rabila, kar ponjo stopi, in škatlo vžigalic vzemi!

V gozdu se dobiva."

Lovrek se je strinjal in zdirjal domov. Čez nekaj minut sta vsak s svoje strani upehana prisopihala h kapeli. Sonce se je v tem casu že izdatno nagibalo k planinam. Njegovi žarki so predirali vrhove bukovja in oblili zacrnelo gozdno svetišce z mešanico pestrih lis, da so se v pijanem obilju prelivale druga v drugo, vtiskajoc odljudni samoti neko pravljicno, nevsakdanje obeležje. Tudi decka sta to obcutila in s spoštljivim strahom odpirala vrata kapele. Nato je prišel na vrsto kamniti podstavek, ki je voljno sledil Lovrekovim gibom, odpirajoc crno žrelo globine. Janez je kriknil od vzhicenja in ves zavzet strmel vanj.

"Lovrek, ti si zares bistra glava!" je priznal zanosno in ga pograbil za rame.

Ta je bil ob Janezovem izbruhu navidezno hladnokrvnejši, a tudi njemu so se tresli prsti, ko je pricvršceval vrv okrog debla orjaške bukve. Neodviti klopcic je porinil prijatelju v roke, kajti v skrivnostni svet pod Gradišcem je hotel prodreti sam prvi. S prižgano svetilko v desnici, ki jo je držal ravno pred seboj, je previdno in tipaje z nogami iskal stopnico za stopnico, Janez pa mu je sledil s svitkom, ki ga je sproti odvijal.

Globlje in globlje je šlo. Dvakrat ali trikrat sta se z utripajocimi srci ustavila in pogledala navzgor, kjer se je skozi odprti vhod kakor svetla lisa milo nasmihal poslavljajoci se dan. Spodaj pod njima je gospodarila neprodirna tema, v katero je medlo brleca luc metala rumenkaste lise. Bucanje še vedno nevidnega podzemnega slapu je polagoma prehajalo v zamolklo bobnanje. In že sta z nehotno grozo obcutila na licih ledeno mrzlo pršavico, znamenje, da sta vodi dokaj blizu. Še nekaj stopnic! Bila sta na tleh nevisokega in ozkega hodnika, ki se je po približno dvajsetih korakih skoraj brez prehoda razširil v žrd visoko votlino. Izpod stropa so iz velike luknje bruhali grivasti vodni curki in se ploskoma razbijali v izpranem skalnem koritu. Odtod je drvela voda dalje po izjedeni strugi, pušcajoc dovolj prostora za razmeroma zložno pot, ki je le od casa do casa pri manjših brzicah ponovno prehajala v stopnice.

Nenadoma je bilo vrvi konec in decka sta se ustavila.

"Ali se vrneva?" je vprašal Lovrek.

"Jaz bi dejal, da ne. Če je pot vseskozi tako lepa, vrvi sploh ne potrebujeva."

"Dobro, kar naprej!"

Med nadaljnjo hojo sta vedno cešce opažala sledove cloveških rok, ne samo pri izgradnji stopnic, marcec tudi na strokovnjaško obsekanih skalah in raznih prizidkih ob strugi. Tu in tam se je hodnik nevarno zožil, tako da sta se veckrat približala hrumecemu potoku. V mokro svetlikajocih se stenah se je utrinjala medla luc svetilke, a s stropa je od casa do casa kanila na vroco kožo deckov, obsedenih z izsledovalno strastjo, ledena kaplja, ki ju je vsakokrat zmrazila prav do mozga. Odsev dnevne svetlobe je bil že davno izginil nekje zgoraj v temini, pot pa se je vlekla dalje in dalje.

Koncno sta vnovic dospela do stopnic, kjer se je šumenje deroce vode spremenilo v rezko bucanje, kakor da se srdito bori z nepremagljivo oviro. Spodaj se je hodnik spet razširil v tako veliko votlino, kakršne decka doslej še nista videla. Strmec sta se ustavila.

"Glej, glej!" sune Lovrek prijatelja. "Ali vidiš?"

Tik pod stopnicami je zaustavljal zelo razširjeno strugo visok in debel zid, silec valove, da so se strmoglavljali na koncu jame v razmeroma tesen požiralnik, ki je jezno grgraje goltal spenjeno vodo. Vzporedno z zidom se je dvigala v ozadnju skoraj navpicna stena, v kateri so bila vzidana težka, z zarjavelim železjem prek in prek obita vrata.

"Janez!" je vzkliknil Lovrek in sredi besede onemel ob odmevu svojega glasu, ki so ga skale tako mnogotero odbijale, da so se bežni zvoki kakor zmedeni lovili po votlini, polni plesnobe in tohljadi, neskoncne pušcobe in praznote.

Janez se je prisiljeno nasmejal, pomirjajoc sebe in prijatelja: "Kaj ne, Lovrek, takšnega odmeva nisva pricakovala?"

Oni se je bil medtem že spet obvladal in je, razvneto mahajoc z rokama, pokazal prijatelju zaprta vrata: "Glavo stavim, da stojiva prav pod razvalinami. Semkaj so hodili grajski po vodo ... Ni cudno, ce smo zastonj stikali za njo po vsem Gradišcu ... Kdo bi si bil mislil kaj takega? Glej, glej! Ali vidiš obroce in kavlje na steni? Kamenje je cisto sajasto, gotovo so vanje zatikali baklje in treske, s katerimi so si svetili ... In tule, tu so prale grajske perice, zid je gladko odrgnjen, kakor da je obrušen ..."

"Kaj je z vrati? Odpriva jih!"

Z vsem telesom sta se precej dolgo zaletavala vanje, a ta so se s prezirno trdnostjo rogala njunim nedoraslim sunkom in šibkim pestem.

"Nic za to," je odnehal upehani Lovrek, "saj ni, da bi moralo biti že danes. V nedeljo se opremiva s primernim orodjem in odpiranje nama bo igraca. Povem ti, Janez, marsikaj odkrijeva za temi vrati ..."

"Če je tako, se zdaj raje kar vrniva," je pritegnil ta, kajti kljub svoji radovednosti je že zelo hrepenel po prijazni svetlobi gornjega sveta.

Nekoliko manj previdno in s pospešenimi koraki sta se vzpenjala navkreber. Ko sta dosegla vrv, jo je zacel Janez spet navijati in cez nekaj casa sta bila srecno v kapeli, kjer sta se z nasmejanimi ustnicami globoko oddahnila. Lovrek je urno in z vso skrbjo zaprl skrivni vhod ter nato, oprezno pogledujoc okoli sebe, še železno ograjo.

"Veš, Janez, kako odpiram votlino, ti danes še ne povem, to je zaenkrat moja skrivnost."

"Ljubše mi je, ce ne vem ..."

"In priseci mi moraš, da ne izdaš živi duši, kar si videl! Ne domacim ne teti, še Polonici ne, najmanj seveda komu drugemu!"

Janez je z resnim licem dvignil tri prste svoje desnice.

"Naj se mi posuši roka, ce izbleknem le besedico! Brez tebe si sploh ne upam noter, prevec me je groza ..."

Lovrek je prijatelju zadovoljno stisnil roko in smeje se priznal, da se njemu samemu godi prav tako. In kar se tice zakladov, naj bo Janez kar miren: bratovski si razdelita vse, kar najdeta, žolte tolarje ali bele srebrnjake.

Pred tetino hišo sta si še enkrat pomenljivo pogledala v oci, segla v roke in si obljubila:

"Najina sveta skrivnost!"

Prav ob zadnji besedi je pritekla k njima Polonica. Obšla jo je nezadržna radovednost, a decka sta se zmagoslavno nasmihala in si pomenljivo mežikala, držec kazalec na ustnicah, ter v deklicino jezo neprestano ponavljala: "Najina sveta skrivnost!"

"Ej, bedaka, obdržita jo zase!" se je razjezila ona in cepetaje z nogami odhitela po stopnicah. Lovrek pa je prešerno klical za njo: "Skrivnosti so samo za nas moške!"

"Hem, hem, Janez mi gotovo pove, ko tebe ne bo poleg," se je obrnila Polonica na pragu k njima, "kajne, Janez?"

Ta je odkimal in povesil glavo, polglasno želel lahko noc in jo pobit odkuril domov. Polonici se je kaj nerad zameril, a kljub vsemu neugodju je moška beseda morala odtehtati deklicino prijateljsko cebljanje in njeno toplo naklonjenost.

6. poglavje

PASTIR NA STROPNIŠKI PEČI

I.

Veselemu cetrtku je sledil cemernejši petek. Otroci so morali bolj zgodaj kakor ob drugih dneh najprej k šolski maši v trški cerkvi in zatem k pouku, med katerim pa je bil Lovrek tako mocno razmišljen, da ga je prizadeti Urbancic nazadnje že zaradi drugih ucencev precej ostro opozoril. Deckova nepazljivost se mu je zdela posledica njegove, uciteljeve, prevelike prijaznosti, ki jo hoce decek na ta nacin zlorabiti. Bil je bridko užaljen.

Lovrek pa v svoji srecni raztresenosti njegove nejevolje skoraj ni opazil ter je bil kljub izrecenemu opominu, prvemu v zadnjih letih, židane volje, kar je Urbancica še bolj razdražilo. Sklenil je, da v bodoce vajeti nekoliko bolj nategne ter korenito pristriže deckovo preveliko samozavest. Z namršenimi obrvmi je zrl po koncanem popoldanskem pouku za njim, ki je v veselem diru po prašni cesti, tekmovaje s soucenci, dvigal cele oblake prahu izpod nog.

"Otrocji je še in nekam objesten je postal!" se je glasila njegova sodba in skoraj žalostno je zapustil šolo.

Ubogi Lovrek, ki niti najmanj ni slutil, da se je svojemu ucitelju tako mocno zameril, se je med potjo in doma samo zadovoljno nasmihal in vedro opravljal svoje vsakdanje delo. V svoji neizkušenosti pac ni vedel, da so tudi najboljši vzgojitelji samo ljudje iz krvi in mesa, ki jih neznatni prestopki pogosto huje razvnamejo kakor veliki in pomembni. Tudi mu ni bilo znano, da se vecina sovraštev in sporov med ljudmi spocne z malenkostnimi nesoglasji, ki pa se z bliskovito naglico širijo in vecajo - kakor kužna bolezen.

Proti veceru je moral Lovrek v trg po moko in milo, ki ju je bilo teti zmanjkalo.Vesel je hitel po poljskem, vzporedno s cesto in Ložnico zacrtanem kolovozu, kjer se je mehko hodilo med pozibavajocim se klasjem, sklonjenim fižolom in zeleneco turšcico, ves cas v ušesih blagozvocno pošumevanje in pljuskanje valov. Visoka koruza je zaslanjala pogled proti cesti, odkoder se je od casa do casa zaslišalo drdranje nevidnega voza. Ob vodi, kjer je bilo popoldne vse živo, se je gibalo ob tem casu že malo kopalcev, izvzemši otroke, ki jim ni bilo nikoli dovolj plavanja in iger v vodi.

Dober streljaj pred trgom, v bližini nove nemške šole, je ropotal bahati Globotschniggov valjcni mlin, katerega bobnenje se je slišalo dalec naokrog. Tu so zajezili ljudje planinski recici njen svobodni tek: potuhnjeno mirna, podobna zleknjeni zelenkasti kaci, se je brez glasu plazila med jelšami in grmovjem, kakor bi cakala primernega trenutka, da se osvobodi. Precejšen del zajezene vode je odtekal po mlinski strugi, kadar je bila odprta zapornica, ostanek pa se je s toliko vecjo besnostjo poganjal cez lesene zapore ter se v snežnobelih slapovih metal v spenjeno globino. Spodaj se je vrtincila voda okrog debelih kamnitih klad, ki jih je bila odložila bogve katera povodenj. Nad tem nevarnim jezom se je najraje kopala trška decad, deloma zato, ker se je v globoki vodi bolje plavalo, deloma zaradi nevarnosti, ki jo je mikala.

Kljub vecerni uri je bilo na mlinskem travniku še vedno mnogo otrok, in Lovrek je v njih že od dalec prepoznal svoje nekdanje soucence, ki so bili pozneje prestopili v nemško šolo. Pravkar so se zabavali s suvanjem in prerivanjem po travniku. Komaj pa so zagledali Lovreka, so priceli vrišcati kakor jata žerjavov. Obmetavali so ga z nelepimi psovkami in dobro zabeljenimi žaljivkami, ki so obcutljivemu decku poganjale v lice jezno rdecico. A premagal se je in celo pospešil korake, ceprav je s svojim dozdevnim begom izzval za seboj zanicljiv krohot. V trgovini je hitro kupil potrebne stvari in potem spet krenil domov. Za trenutek je pomislil, ali bi ne zavil raje na glavno cesto, s cimer bi se bil izognil razposajeni decadi, ki je nedvomno prežala na njegovo vrnitev. Nekaj v prsih mu je vneto prigovarjalo, naj požre jezo in žaljivke, vendar je konec koncev vroca Gradnikova kri premagala razsodnost.

"Zakaj bi se jim umikal?" je siknil predse. "Nic mi ne morejo."

S trmasto kretnjo si je popravil lase in se odlocil za prejšnjo pot. Blizu nemške šole je obstal za živo mejo, da si ogleda bojno ozemlje in sovražne sile. Nekako mimogrede je najprej opazil, da so bili med njegovim nakupovanjem mlinsko strugo povsem zaprli in je vsa voda z okrepljeno silo v mogocnih lokih grmela v jez, tako da se je iz tega kadila pari podobna pena. Nekateri decki so se še oblacili, drugi pa so se v vec grucah postavili blizu poti. Lovrek je uganil, da cakajo nanj.

Mnogo jih je bilo, a casten umik je bil še vedno možen.

"Ne in ne!"

Z odlocnimi koraki je skocil v sredino ceste in se kmalu približal sklenjeni skupini fantalinov. Nekje iz ozadja se je, kakor prej, zaslišalo kricanje, a je bolj in bolj zamiralo, kajti decek z bledim, a odlocnim obrazom je brez zunanjih znakov strahu hitel dalje, kakor da bi se ne bil zavedal sovražne premoci. Neprijazni pogledi so ga spremljali: tik ob njih v razdalji dveh ali treh metrov ga je vodila pot. Polglasne žaljivke Lovreka niso motile, moško jih je preslišal. Za hip se je celo ustavil, hotec dognati, ali bi se mogel pridružiti kakemu odraslemu cloveku. Na žalost je bil sam, edino preko dvorišcnega balkona bližnje nemške šole se je sklanjal ucitelj Horatschek, udobno spušcajoc sivkaste oblacke dima iz dolgocevne pipe. Kakor je vse kazalo, je z dobrohotnim zanimanjem opazoval nadebudno, njegovi vzgojni dejavnosti zaupano mladež.

Lovrek je povesil glavo. Takoj so se ponovile psovke, in sicer glasneje kakor prej. Nekateri fantini so nasprotnikov dosledni molk smatrali za bojazljivost, in kakor hitro jim je pokazal hrbet, so se glasno kricec zagnali za njim. Morda bi bila njihova borbenost naglo uplahnila, ce bi se bil Lovrek še enkrat ustavil ter jih pocakal. Ker pa je brez besede hitel dalje, hotec se cimprej iznebiti nadležnih kricacev, je dosegel prav nasprotno. Najbojevitejši izmed njih, z Miklausinovim Ulrikom, suhljatim, bledicnim fantickom na celu, so ga že skoraj dohiteli in se kakor lovski psi brez svarila zakadili vanj.

Zdaj se je Lovrek moral ustaviti. Pred njegovim odlocnim obrazom so preganjalci obstali, samo Ulrik, ki se je cutil danes posebno oblastnega, ker je bil v varstvu ocetovega vajenca, mocnega in surovega telebana, se je postavil predenj in s tankim glasom izjavil: "Domov se poberi! Pete pokaži, drugace boš jokal! Windischer Trottel ... Gradnikovo seme ..."

Zdaj Lovrek ne more vec zadrževati svojega prsi mu razganjajocega srda. Cekar s kupljeno robo vrže dalec od sebe, de se zakotali po travi, in s plamenecimi ocmi zgrabi izzivaca za rame. Ulrik zajeci od groze. Tedaj ga mladi Gradnik izpusti, mu zanicljivo obrne hrbet in zaklice, ne da bi ga pogledal, preko rame z napol obrnjeno glavo:" Kakršen oce, takšen sin! Drug drugega sta vredna ..."

Potem se pripogne, da bi pobral svoj cekar, toda Ulrik se od zadaj navali nanj in ga podre vznak na tla. Ob padcu prileti prav na zavoj z moko, ki se raztrga ob prehudem dotiku. Belkast oblak šine kvišku in zagrne kašljajoce nasprotnike. Lovrek pocasi vstaja. Z ocmi, solznimi od moke, jeze in prestane sramote, išce Ulrika, ki se odmika, a vseeno zmagoslavno krici: "Ali so dobil po nemarnem gobcu? Ti si vreden svojega oceta ... Tolovaj si, kakor on ..."

Pred Lovrekovimi ocmi je vse rdece. Sam ne ve, kdaj je planil na razžaljivca. Zviška ga spodnese, da pade kakor snop na travo. Ostali pobalini z Miklausinovim vajencem vred se prestrašeni umaknejo besnemu decku, katerega obraz je ves bel od moke in ki mu gore oci kakor dva žareca oglja.

"Ti Miklausinov," spregovori skoraj brez sape, vendar dovolj razlocno, da ga vsi slišijo, "poslušaj me dobro! Tvoj oce je goljuf in tat ... Ukradel nam je Beli dvor ... Ti si njegov sin ... Bojta se me oba!"

Še preden so se gledalci prav zavedli, je prekobalil otepajocega se Ulrika na trebuh in mu vprico njih naštel nekaj gorkih na napeto zadnjico. Nato ga je sunil od sebe.

"Za prvi zacetek!" je pripomnil s poudarkom ter pricel pobirati po tleh raztresene stvari in jih devati v cekar. Šele zdaj so se zdramili ostali trški junaki. Z divjim krikom so se zgrnili okrog Lovreka, ki se je zaman upiral dvajsetkratni premoci. Miklausinov vajenec Ferdl ga je kljub besnemu odporu zgrabil cez pas in ga odvlekel cez travnik k Ložnici. Za njim je z oglušljivim krikom drla zmage pijana decad in iz varnega zaledja obdarjala ujetnika z mastnimi sunki. Lovrek si ni mogel pomagati. Rad bi bil poklical na pomoc, a nikogar ni bilo blizu. Samo enkrat, kakor slucajno, je zaneslo njegov skaljeni pogled proti nemški šoli. Ucitelj Horatschek se je hahljal, da se je moral z obema rokama oprijemati balkona in je celo pozabil na kajenje. Takšen lopov ... Od jeze je decek zamižal in cakal, kaj bo.

Na bregu je Ferdl obstal in vprašal: "V vodo z njim, ali ti je prav, Ulrik?"

Ta je okleval in se v zadregi motal pred njima.

"V vodo, v vodo!" so ga spodbujali tovariši.

"Tiho vsi!" se je oblastno zadrl Ferdl, "Ulrik naj odloci."

"Da, v vodo z njim!" je prikimal Miklausinov potomec kakor proti svojemu bojšemu prepricanju, in Lovrek je spoznal, da gre zares. Z nepricakovanim sunkom se je iztrgal svojemu rablju. Uporabivši staro tepežno zvijaco, se je z vso silo zakadil med noge svojih nasprotnikov. Hipoma se je valjal in premetaval tik nad Ložnico živ klobcic po obrežju. Zdaj zdaj se prekucne v vodo ...

Lovrek se bori kot lev, suva, grize in šcipa, deli udarce na levo in desno in jih prav tako prejema, a oklepajocega obroca ne more pretrgati. Dvakrat ali trikrat se je bil že osvobodil najhujših prijemov, a vsakokrat ga je pred begom spet kdo ujel za nogo in ga vnovic vrgel pod srdito nabijajoce pesti. Koncno mu je že vseeno: naj ga le sunejo v vodo, na ta ali oni nacin se že reši nevarnega jeza. Ferdl ga drži kakor v klešcah in s svojo žrtvijo brezobzirno tišci k vodi, nemenec se za lastne tovariše, ki se mu ne morejo dovolj hitro umakniti. Presunljiv krik ... Čofotanje in pljuskanje ... Vajencev zalet je strmoglavil nekaj fantinov v vodo, ki je bila ob kraju k sreci dovolj plitka. Samo šibkejšega Ulrika je zagnalo dalje. V svojem strahu je slepo otepal okrog sebe, krilec za rešilnim obrežnim grmovjem. Zaman! Že ga je pograbila mocna vodna struja in ga pocasi odnašala proti jezu.

Pretepaci so odreveneli od strahu in mahoma pozabili na Lovreka, ki se je opotekel na travnik in se oddihaval od prestanega napora. Tuljenje njegovih muciteljev ga je kmalu popolnoma vzdramilo. Šele zdaj se je zavedel, da se je morala zgoditi nesreca. Z balkona nemške šole je rjovel ucitelj Horatschek, krilil z rokami in prestrašene decke od dalec z gromkimi besedami priganjal k rešitvi. Ti pa so dirjali ob bregu sem in tja, kricali Ulriku dobro mišljenje nasvete in - ostali sami, z mocnim Ferdlom vred, na varnejšem obrežju.

Neizprosna struja pa je vlekla ponesrecenca dalje in dalje. Njegovi klici po pomoci so se dušili v grgranju in kašljanju, ki mu ga je povzrocala voda, zalivajoca za krik odprta usta. Posinjeli obraz se mu je še komaj in komaj dvigal iz vode, roke pa so z obupno nesmiselnimi gibi s tako silo raztepavale vodo, da se je vlekla za njim penasta sled. Bolj in bolj se je bližal grmecim slapovom mlinskega jezu ...

Lovrek je v poslednjem trenutku doumel Ulrikov nevarni položaj in pozabivši vse prestane muke, brez pomisleka planil pod jez, kjer se je pogumno vrgel v temnozeleni tolmun. V nekaj zamahih je preplaval kipeco vodo in splezal na drcno, z mahom preraslo plošcad, preko katere je lila voda z mocjo sprošcenega orjaka ter mu spodnašala noge.

Z muko se preriva dalje, z razkrecenimi bedri išce opore, kljubuje in vzdrži, zavedajoc se, da lahko edino omiljenje neizogibnega padca prepreciti hujšo nesreco. Vseglasnejši kriki na bregu stojecih reševalcev mu javljajo bližajoci se usodni trenutek. Z levo nogo se mocno upre v nosilni tram, obe roki široko razpre in ju pripravi. Zdaj, zdaj ... Za bežen hip se prikaže bleda Ulrikova glava, se zasuce, obrne v struji in izgine. Za njo švignejo po debelem curku Ulrikove noge in se zapode naravnost proti Lovreku, ki se komaj umakne. S cudežno spretnostjo še ujame padajoce deckovo truplo in ga zadrži, ceprav telebi z njim vred z vso silo na spolzke plohe. Najhujši udar pa je srecno prestrežen. Drveci valovi ju odplavijo v tolmun, kjer nekaj trenutkov krožita po spenjeni gladini. Trije dobro odmerjeni udarci ju odnesejo k rešilni plitvini, kjer si Lovrek malo oddahne, nato pa zgrabi utopljenca in ga odnese na travnik.

Tam se je bila nagnetla kriceca decad, ki je najprej z velikim olajšanjem, takoj zatem pa z narašcajoco jezo in zavistjo opazovala nasprotnikov uspeh. Zdaj so se vsi zgrnili okrog nezavestnega Ulrika in ga obujali k življenju. Lovreka so pustili na miru, kakor da se sramujejo pred njim. Prirobantil je bil tudi nemški ucitelj, ki je najprej surovo nahrulil svoje ucence, še bolj pa njihovo nedolžno žrtev, nakar se je šele pobrigal za ponesrecenca. Ko je nekaj casa telovadil z njim, je ta kmalu odprl oci in se z onemoglim stokanjem poskusil dvigniti. Miklausinov vajenec se je priliznjeno ponudil, da odnese Ulrika na svojih rokah domov. Vecina pobalinov se je bila zvrstila okrog njega, pomilujoc Ulrika in z rastocim pogumom se usajajoc na Lovreka, ki je ožemal svojo premoceno srajco. Že so prepricevali ucitelja, da je vsega kriv slovenski teleban ... Mocni Ferdl je pred odhodom stopil pred osuplega decka, mu pomolel pest pod nos in se zadrl nanj: "Baraba, glej, da se pobereš! Slaba ti bo predla! Žandarji te odženejo ..."

II.

Vajenceva grožnja se je deloma uresnicila še tisti vecer, zakaj v poznem mraku je Gradišce obiskal mlad orožnik. Resda mu je manjkal nasajeni bajonet, vendar so bile njegove poizvedbe uradnega znacaja. Miklausin je bil Lovreka ovadil in je zahteval, da ga takoj vklenjenega pripeljejo v zapor. Tej želji trškega mogotca orožništvo ni moglo kar tako ugoditi, no, dobro voljo je bilo treba vsekakor pokazati ... Prepadla je sedela teta pri mizi z objokano Polonico, poslušaje necakovo pripovedovanje o nesreci. Orožnik je molce poslušal in vestno beležil, tu in tam kaj vprašal, in nazadnje celo potolažil obupano starko, ceš da mu že verjame, saj dobro pozna trške nepridiprave.

Lovrek se je po njegovem odhodu nekoliko oddahnil, vendar ni vso noc zatisnil oci, morda ne toliko zaradi pretece kazni, kolikor zaradi globokega razocaranja nad cloveško poštenostjo. Kaj ni bil povsem nedolžen, kaj ga niso pricakali trški pobalini, kaj ni on rešil Ulrika - ce ne smrti, vsaj težke poškodbe ...? Vsi udeleženci so to vedeli in videli ... In vendar so takoj krivo pricali ... Nemara so nalagali samega Miklausina ...? Prvic v življenju je Lovrek zacutil namoc posameznika proti strnjeni množici ... Težka slutnja bližajocega se zla je prikrila rdece zlato jutranje zarje, ki je, veselo ko vse druge dni, pozdravila deckove krmežljave oci.

Tistega dne je moral še dopoldne k zaslišanju v orožniško pisarno. Namesto spodobnega in poštenega orožnika ga je sprejel vsemogocni in osorni stražmojster, ki je bil že vnaprej preprican o obtožencevi krivdi. Vsi decki, med njimi stražmojstrov nadebudni sinko, so jo soglasno valili nanj. V svoji stiski je koncno navedel Lovrek za prico ucitelja Horatschka, ki je z balkona nemške šole opazoval potek hude borbe, zlasti, kako ga je Ferdl vlekel k Ložnici.

No, ucitelj, ki so ga bili nemudoma poklicali, je izpovedal cisto drugace, kakor je upal Lovrek. Zares, spominja se, ceprav ne zelo jasno, na premetavanje paglavcev po travniku! Ker pa se to godi precej pogosto, se iz razumljivih razlogov ni posebej brigal za te cisto naravne izraze deške objestnosti. Šele klici na pomoc so ga nagnali proti vodi, kjer se mu je potem zares posrecilo odvrniti najhujše, smrt ljubkega Miklausinovega edinca.

"Sicer pa," je zakljucil z oholim poudarkom, "lahko mirno verjamete izpovedim mojih deckov. Poznam jih dobro in vem, da ne lažejo. Saj so nemški decki ...! Res, tu in tam so malce prebojeviti, no, tega jim zaradi njihove mladosti ne more nihce zameriti, to je njihova pravica ... Toda potuhnjenca ali lažnivca ni med njimi!"

"Ali si slišal?" je vprašal stražmojster z rabeljsko naslado in s svojimi majhnimi ocmi krvolocno bolšcal v Gradnikovega sina, ki mu je ob drzni laži in licemerski trditvi odraslega cloveka in vzgojitelja bila za nekaj casa pošla sapa.

"On sam, on sam laže in tudi vsi njegovi ucenci lažejo," je jeknil po kratkem premolku ter v sveti jezi in s plamtecimi ocmi premeril nemškega ucitelja, ki je ta izraz onemogle jeze odvrnil s hladnim nasmehom.

Toliko huje je raztogotilo deckovo vedenje starega orožnika, bržkone zaradi neprijetne zavesti, da konec koncev vendarle govori resnico.

"Jezik za zobe!" je zarjul in udaril po mizi, da je težki crnilnik zaplesal po njej. "Marš domov, smrkavec! Le pocakaj, seme nemarno, Gradnikovo, te že naucimo manir ..."

Lovrek je povesil glavo in se brez odgovora zmuzal skozi duri, ki so se mu pri zapiranju nemara v znak podzavestnega ugovora izvile iz rok in se treskoma zaloputnile. S pogledom, uprtim v tla, je stopil iz orožniške postaje. Nezaslišana krivica ga je pritiskala k tlom in najraje bi bil na glas zajokal, ce bi se ne bil prevec sramoval pred škodoželjnimi nemcurskimi tržani, ki so postajali pred hišnimi vrati, vneto šušljali in mrko gledali nanj. Iz Miklausinove trgovine so se zaslišale robate Ferdlove psovke, a so v naslednjem trenutku utihnile, kakor da je nekdo posegel vmes. Lovrek je nehote od strani poškilil proti vhodu in za hip ujel žolti trgovcev obraz, ki je polsrdito, polstrahoma strmel vanj, kakor bi videl pred seboj nevarno pošast.

Decek dvigne glavo. Ne boji se, saj je kljub vsemu nedolžen. In s poslednjim upanjem pospeši korake.

"K ucitelju, k Urbancicu!"

On mu gotovo pomaga.

A prav pri njem mora doživeti svoje najkrutnejše razocaranje, kajti ucitelj je bil nenavadno hladen ali vsaj hladnejši kakor obicajno. O pretepu je bil že slišal. Molce je poslušal deckovo porocilo in nazadnje z ocitno nejevoljo vprašal, zakaj se ni rajši umaknil surovim pobalinom, kakor je bil on, ucitelj, svojcas vsem ucencem strogo zabical.

"Pavluha nima sluha, dokler mu hrbta ne nabuha!" je menil bolj resno ko šaljivo. "Ta izrek velja tudi zate, Lovrek! Nikakor ne odobravam tvojega obnašanja. Zakaj se nastavljaš fantalinom? Kakor v gozd, tako iz gozda! In kar si mi povedal o gospodu Horatschku ... Da je zavestno lagal ... Dragi moj, tega ti pac ne morem verjeti. Gotovo se motiš ..."

Ta dvom je decka hudo ranil.

"Z Bogom, gospod ucitelj, pa brez zamere," je zamrmral in kljub šolnikovim presenecenim klicem jadrno zbežal, ne toliko zaradi zamorjenega upanja, kolikor zaradi solz, ki so ga dušile in mu razganjale prsi, da skoraj ni mogel dihati, nikar govoriti. Niti pri njem, pri najboljšem prijatelju, ni razumevanja in zašcite ... H komu se naj še zatece ...? Pomislil je na grofa d'Harancourta, a takoj spet zavrgel misel nanj. Če mu niti dobri ucitelj ne verjame, kako bi mu verjel tuj clovek ... Zares, vse ga je zapustilo. Razen tete, seveda, in razen Polonice, ki mu pa ne moreta pomagati in sami še bolj obupujeta od njega ... Srecni cetrtek, ponosno veselje uspešnega izslednika - kako dalec sta, ceprav sta od takrat potekla komaj dva dneva ... Kaj bi zdaj s podzemnimi votlinami, kaj z zlatimi in srebrnimi zakladi ...?

Ucitelj je po Lovrekovem odhodu zlovoljno preudarjal, ali naj po svoji moci in s svojimi zvezami poseže v kolesje, ki je tako neusmiljeno pograbilo njegovega varovanca. Bal se je, da bi se mu decek prevec ne odtujil, drugace pa bi to doživetje iz vzgojnih razlogov lahko koristno vplivalo nanj: poglobilo bi otrokovo življenjsko izkušnjo in nekoliko pristriglo njegovo skoraj prebohotno samozavest. Prav ta samozavest je ucitelja mucila in zastirala njegov sicer prodorni vzgojiteljski pogled. Že ves cas ga je zasledovala kot dozdevna skrb za deckov pravilni razvoj, v resnici pa se je, njemu samemu skrito, na ta nacin javljalo njegovo užaljeno samoljubje, napaka, ki so ji podložni tudi najboljši ljudje. Vendar se je ucitelj trudil biti do svojega varovanca cim pravicnejši. Bal se je, da bi zakon njegov malenkostni prestopek - ce je sploh prestopek, saj trdi Lovrek, da je on rešil Ulrika iz jeza - prestrogo kaznoval in tako škodoval obcutljivi cloveški rastlinici. V dvomih in razglabljanjih je potekal cas in Miklausinova žetev je dozorela, preden se je Urbancic prav zavedel.

Avgust je bil za Gradnike splošno nesrecen mesec; vsaj doslej, in tudi letos se je spet izkazal. Dan po velikem šmarnu je potrkal na Gradišcu sodni sel in zapustil jok in stok za seboj: Lovrek je moral z Gradišca, kajti sodnija v Razborju mu je dolocila novega varuha z utemeljitvijo, da postárna teta ni vec kos težkim vzgojnim dolžnostim. To je bilo Miklausinovo maslo. Ko je bil uvidel, da za obcutno sodno kazen, ki jo je po njegovem mnenju zaslužil Lovrek, ni pravega razloga, je poskusil doseci svoj namen po ovinkih, kar se mu je zaradi mnogih znancev in politicnih prijateljev docela posrecilo. Tako je porinil zasovraženega Gradnikovega potomca dalec iz svoje in Ulrikove bližine na hribe, k Hojanovim na Stropnici. Novi varuh, bratranec tete Mice, je bil skop in odljuden starec, cigar edino veselje, zbiranje svetlih srebrnikov, je znal lokavi trgovec spretno izrabiti. Za svoje sorodstvo se Hojan ni prav nic brigal, pac pa so ga z Miklausinom vezali vecletni kupcijski posli. Za nekaj stotakov bi bil starec bržkone izdal celo svojega lastnega sina, kaj šele nepoznanega sorodnika z Belega dvora, do katerega je cutil globoko mržnjo in zanicevanje. Miklausin si je lahko mel roke: vse je bilo lepo dogovorjeno, vse gladko izpeljano. Konec šolskega leta je mladi Gradnik moral odriniti na hribe.

Isti vecer se je trgovec v pozni uri sklanjal nad posteljo svojega nemirno specega otroka in mrmral, kakor bi rotil sovražne duhove: "Le sladko spi, sinko, ne bo te vec suval v vodo ...!"

V hišici na Gradišcu je zavladala nepopisna žalost. Posebno hudo je zadel deckov izgon staro teto, ki jo je zla novica skljucila in ji še bolj nagubala oblicje. Molce in brez volje je postopala naokrog in si za vsakim vogalom skrivaj brisla solze. Tudi Polonica je jokala in zatrjevala, da ne pusti bratca stran. Edino Lovrek sam je bil cudno miren, kakor da se ga stvar sploh ne tice. A v globinah njegove duše je tlel nevaren ogenj, ki ga je zaenkrat dušila samo neka cakajoca odrevenelost. Ucitelj Urbancic, ki je poln ocitkov do samega sebe bil takoj prihitel k njemu, je stal pred zaprtimi vrati. Decek njegovih tolažilnih besed sploh ni poslušal ter je nekoliko užaljenemu, a še bolj prestrašenemu možu odvrnil s suhim, zlozvocnim glasom: "Hvala, gospod ucitelj, za vaš trud! Saj tako nic ne pomaga ... Naj bo, kakor hoce ... Saj vem, da nas Gradnike vse sovraži ..."

In priklonivši se, ga je pustil samega, žalostnega in zaskrbljenega. K sreci je Lovrek vendarle zaupal enemu cloveku, svojemu zvestemu prijatelju Janezu, pri katerem se mu je pocasi odtajalo srce in se mu razvezal jezik. Kdo ve, kaj bi se sicer bilo razvilo v osameli duši ...

Janez tankocutno ni prekinjal burnega izliva Lovrekove ponižane in užaljene duše, marvec ga je poslušal z resnicnim socutjem.

"Lovrek, samo da dorasteš," je menil nazadnje. "Dokler smo šibki fantici, se vsak šment upa nad nas ... Čez nekaj let bo že drugace!"

"Tebi je dobro govoriti, ker ostaneš doma."

"Veš, tudi na hribih bi se mi zdelo mikavno, in ce bi smel, bi jo kar s teboj mahnil. Tam po planšah bi se kaj rad sprehajal s teboj ... Saj te tako pridem veckrat obiskat. Nekaj let pac potrpiš, med tem se pa že kako unese. In vrneš se na Gradišce in spet bova skupaj stikala po podzemnih votlinah, saj menda nisi pozabil ... Jaz bom molcal ko riba in bom cakal nate ..."

Janez je postal kar zgovoren v svojem prizadevanju, da pomiri žalostnega prijatelja.

"O ko bi res bilo tako," je vzdihnil ta.

"Prav gotovo! Samo poguma ne izgubi!"

V Lovrekovih oceh se je pocasi vžigal stari ogenj: "Zares! Kdo bi takoj obupal! Saj navsezadnje lahko tudi uidem ... Ko bi se mi le ne tožilo za vrtom in za teto, za vami vsemi ..."

Zamislil se je in cez nekaj trenutkov dodal: "Potrpim, naj bo že, kakor hoce! O najini jami pa zagotovo molci, dokler se ne vrnem!"

Krepek stisk prijateljeve roke mu je odgovoril, in poslej je dokaj mirneje cakal dan locitve. Kakor vedno je opravljal svoje delo, redno obiskoval poslednje ure pouka, kjer se je trudil, da si za daljšo dobo napase duha. Med soucenci je njegova veljava mocno zrasla. Kljub krivim izpovedim trške decadi in njenega vrednega ucitelja se je med mladino kmalu razvedelo, kako je bil v resnici potekal tepež ob jezu. Bolj od njegove nedolžnosti pa so obcudovali njegovo bojevitost, ki se ni ustrašila spopada s sovražno premocjo ter ga zmagoslavno koncala. Tudi Lovrekov navidezni mir se jim je zdel junaško dejanje, kajti za dolinske otroke je pomenilo pregnanstvo na daljne hribe hujšo kazen ko zapor v temnici. Čisto natihoma, brez vednosti staršev in šole, so pripravljali tovarišu svojevrstno odhodnico, ki je pozneje razburila domala vso dolino ter raztogotila zagrizene narodne odpadnike.

To je bilo tako. Konec šolskega leta je bila obicajna sklepna šolska maša, nato so otroci v razredih prejeli spricevala in kopico dobrih naukov za svobodno pocitniško dobo. Namesto da bi se bili, kakor druga leta, v divjeveselem diru razbežali domov, so se brez krika zbirali za šolo, kjer je gosto grmovje skrivalo njihovo pritajeno, skoraj zarotniško gibanje; razvršcali so se v cetverostope, pomenljivo šušljali med seboj in nestrpno cakali na Lovreka, ki ga je ucitelj nekoliko pridržal, da si s poslednjim naskokom na njegovo srce ohrani njegovo dosedanje zaupanje. Deckov odhod na Stropnico mu je pomenil samo zacasno oddaljitev, med tem pa se je hotel pobrigati za ugodnejšo rešitev varuštva. Zares sta se tokrat že spet bolje razumela in se s solznimi ocmi poslovila.

Z zamegljenim pogledom stopi decek iz sobe v žarko luc poletnega dneva, ves v mislih, ki so mu jih vzbudile uciteljeve tolažilne in spodbujajoce besede.

"Semkaj, semkaj, Lovrek!" ga poklicejo pritajeni glasovi. Pred seboj zagleda sklenjeno vrsto zbranih sošolcev. Vsaka roka vihti majhno slovensko trobojnico, sto rok se mu izteza naproti v ucinkovit pozdrav, celo morje pisanih barv vihra v lahnem, od Ložnice pihajocem vetricu. In ena, dve, je hipoma sredi navdušenih tovarišev, ki na polglasno povelje strumno odkorakajo mimo prazne nemške šole in nato zavijejo v trg. Vedno pogumnejši postajajo, zavest skupnosti jih prevzema in opaja, v prvih vrstah se oglasi pesem, sprva negotovo, potem pa glasneje in glasneje, dokler ne odmeva med hišami zanosna melodija slovenske narodne pesmi. Tržani derejo k oknom in vratom ter z debelimi ocmi opazujejo otroško ceto, ki se na povelje ustavi sredi trga pred starinskim bronastim vodnjakom, v neposredni bližini Miklausinove trgovine. Sto zastavic zavihra in urnebesni* klici zaorijo iz zvonkih deških grl; brez prestanka se ponavljajo, kakor da so klicarji pravice.

"Živijo, Gradnikov Lovrek, živijo, Gradnikov Lovrek!"

Decki so neverjetno ubrani. Kakor na povelje umolknejo in na privzdignjeno cementno stopnišce se popne najboljši, v gimnazijo se odpravljajoci ucenec cetrtega razreda, pogumen decko s prijetnim in odlocnim obrazom, ki je danes ves razžarjen v ognju svetega navdušenja. Jasno zvene njegove besede, sleherna se sliši po vsem trgu, kjer jih prestrezajo ljudje z radovednimi ušesi, toda mešanimi obcutki. Narodnjaki so veseli pogumne mladeži, nemškutarji se s temnimi pogledi ozirajo po orožniški postaji, odkoder bi moralo priti takojšnje placilo za nezaslišano predrznost. Vendar se celo med njimi nekateri škodoželjno smehljajo in prav iz srca privošcijo bogatemu trgovcu to svojevrstno prireditev.

"Fantje, naš ljubi tovariš Lovrek nas zapušca, ker so ga hudobni ljudje po krivem obdolžili. Vsi vemo, zakaj se je to zgodilo, vsi vemo, da je Lovrek nedolžen. Kljub temu mora dalec od ljubega doma med hribovce, v samoto. Potolaži se, ljubi Lovrek! Dolgo ne boš med njimi! Zato ti klicemo v slovo: da se prav kmalu spet vrneš med nas!"

"Živijo, Lovrek!" zahrumi množica in trobojnice poskocijo nad glave, kjer ostanejo za nekaj casa v neprekinjenem valovanju. V istem hipu pograbijo mocnejši decki prevzetega, z rdecico veselja oblitega in od ganjenja solznega slavljenca, ga dvignejo na rame in med pritrjevalnim vzklikanjem pocasi nesejo mimo Miklausinove trgovine, kjer kakor senca izgine prebledeli trgovcev obraz za steklenimi vrati.

Tako je bil glavni namen mladeži dosežen. S pospešenimi koraki so odhiteli proti gozdicku na drugem koncu trga, kajti nekatere bistre oci so dovolj zgodaj opazile sovražnikovega hitrega sla, Miklausinovega Ferdla, hitecega k orožniški postaji. Vseeno so se najprej še prisrcno poslovili od svojega prijatelja in se nato porazgubili med drevesi, še preden so na kraj dogodka prisopihali orožniki, ki jih je bila poklicala nadnje Miklausinova mašcevalnost.

III.

Dolino obkroža orjaškemu, spodaj zelenkastemu, višje modrikastemu, a na vrhovih belkastemu vencu podobna skupina hribov in gora, ki dosezajo ponekod dokajšnjo višino. Na severozahodu jo zapira proti Ložnicini soteski mogocna grmada Stropnice, katere strmo, z raznolikim drevjem preraslo pobocje razcesavajo svetlosive drce, spušcajoce se z drznim padcem v ravni crti proti vodi. Na najvišjem vrhu tega gorskega velikana se loci od neba samotna skala, ki se vidi od spodaj kakor majhen kamencek, a je v resnici višja od najvecjih dolinskih gradov. Malokateri dolinec ve, da se na drugi strani pod njo dviguje prijazna planota, v svoji celotni podobi podobna gorskemu sedlu, ki veže Stropnico z nekoliko višjim Smodivnikom, njegovimi golicavami in planinskimi gozdovi. Zeleni blesk njenih socnih pašnikov se ugodno sklada z žoltimi lisami strnišc in z raznobarvnimi ploskvami vecjih in manjših njiv, razmetanih naokrog. Varno pod skalo, tako imenovano Stropniško pecjo, se belijo sredi sadovnjaka poslopja hribovske kmetije, predstavljaje v svoji skupnosti skorajda majhno vas.

Sam zase domuje tukaj trd in grcav hribovski rod, ki se uporno oklepa starih šeg in navad, posvecenih po stoletni preizkušnji. Do prvega soseda je dobri dve uri, do Zalesja pa, kamor hodijo kupovat in prodajat, celo preko pet ur hoda. Tako prihaja v hribovsko samoto le malo novodobnih motenj, nastopajoce samovoljnosti pa v kali zatre stari Hojan, neomejeni glavar velike družine, ki se mu podreja v vseh zadevah, ce ne zlepa, pa zgrda.

Domacija, ki se ji pravi po domace Hojanovo ali pri Hojanovih, tudi Hojanovina, bržkone po mnogih hojah ali jelkah, rastocih po tokavah in pobocjih Stropnice in bližnjega Smodivnika, je velika, vendar pridelajo v dobrih letinah žita, socivja, krompirja in sadja komajda za domace potrebe. Toliko vec je krme in paše za živad, oživljajoco obsežne planše in golicave, ki se raztezajo, skrbno ograjene, kakor dalec nese oko, dokler jih ne ustavijo gosti gozdovi smrek, jelk in macesnov, z vmesnimi naselji bukev in drugih listovcev, glavni vir blagostanja na Hojanovini.

V zatišju Stropniške peci se razporejajo posamezna poslopja, zgrajena vecinoma iz lesa in kamenja. Nedalec od pritlicne, s skodlami krite stanovanjske hiše je hlev s podom in parno ali senikom, ob potocku Smodivnici pa ropoce jeseni in spomladi, ko je dovolj vode, majhen mlin, ki mu je prikljucena nekoliko vecja žaga. V ozadju, bolj na samem, se stiska preužitkarska hišica, ki v prikrito jezo najstarejšega sinu že dolgo zaman caka na pravega stanovalca, sedanjega gospodarja. Tudi kapelica z majhnim zvonikom ne manjka: enkrat na leto se bere v njej sveta maša, in takrat je za Hojanovino velik praznik. Prostorna lesena sušilnica za sadje zakljucuje naselbino.

Gospodar in bodoci Lovrekov varuh je sin tistega Gradnika, strica tete Mice, ki se je pred mnogimi leti poslovil od doline, priženivši se na to hribovsko posestvo. Krepki starec, ki bi mu nihce ne prisodil sedemdeset let, drži še vedno vajeti trdno v rokah. Svojim dolinskim sorodnikom se je popolnoma odtujil: poprej, ko so bivali v dobrih okolišcinah na Belem dvoru, so se mu zdeli preimenitni, zdaj pa se boji lacnih jedežev. Tudi Lovreka bi se bil otepal z vsemi štirimi, da ga ni pregovoril Miklausin - s primernim denarnim poudarkom. Oblastni in skopi možakar v svoji hiši ne trpi ugovora: pred njegovo težko pestjo in osorno besedo trepeta razen gospodinje tudi šestero odrasle dece, štirje sinovi in dve hceri, da ne omenjamo grbave postarne dekle Ancke in dosedanjega pastirja Tineta, ki sta že od mladih nog uživala picle slasti življenja na Hojanovini ter nista bila vajena boljšega.

Trdo delo od jutra do vecera, malo ali nic prijaznih besed, pac pa mnogo revkanja - to je bila zabela skromnih kosil in še skromnejših vecerij. Čeprav so bili ljudje na Stropniški peci zlasti v zimskih mesecih navezani drug na drugega, saj po cele mesece niso mogli z doma, ni bilo med njimi prave skupnosti, izvirajoce iz medsebojnega zaupanja in medsebojne navezanosti. Glavni vzrok je bila gospodarjeva bolestna skopost, ki je zastrupljala boljša custva. A to je bilo toliko slabše, ker se hribovci itak kažejo odurnejše, kakor so v resnici - a na Hojanovini je bila ta navada iz raznih razlogov prekomerno poudarjena.

Takšna je bila Lovrekova nova domacija, kamor sta ga pahnila nesrecen slucaj in Miklausinova mržnja. V dneh pred odhodom so prijazni ljudje, ki so poznali okolišcine na Stropniški peci, z veliko uslužnostjo seznanjali decka z njegovimi bodocimi prijetnostmi, a približno sliko o svojih hribovskih sorodnikih si je lahko narisal že tisti dan, ko je tocno ob doloceni uri prišel ponj Hojanov najstarejši sin Luka, mocan, toda neroden, že preko štirideset let star možak.

In po poslovilnem kosilu, ki se ga je udeležil ta sorodnik z veliko, vsi drugi pa s piclo slastjo, je napocila ura bridkega odhoda.

IV.

Polonica in Janez sta spremljala Lovreka prav do Stropnicinega vznožja, kjer se od glavne, proti koroški strani hitece ceste odceplja razbrazdan kolovoz. Ta sledi sprva stisnjeni tokavi, ki je zaradi neprestane sence vsa vlažna, pozneje pa, ko se nekoliko dvigne, kroži v nepreštetih zavojih zdaj po južnem, potem spet po vzhodnem pobocju, tako da se vcasih popolnoma skrije dolincevemu pogledu ter se mu mnogo višje spet prikaže. Ponekod se vije tik nad nevarnimi drcami, ki so v zimskem casu že marsikoga izplacale.

Na meji hribovskega in dolinskega sveta je Luka odslovil spremljajoca otroka, ceš da se pricenja strmina, ki zahteva urnejšo hojo.

"Kar srecno!" je dejal in se spustil navkreber. Lovrek mu je moral slediti.

"Z Bogom! Na svidenje! Kmalu te obišceva!" sta klicala Polonica in Janez ter še dolgo mahala z rokami za njima. Ko sta že utonila v temini gozdnih senc, sta njuna zvonka glasova še dolgo odmevala nad skalami.

"He, ne vem, ali bosta smela k nam," je podvomil Luka in lagodno postavljal noge po razvoženi in izprani poti, ki je nevajenemu decku jemala sapo in mu poganjala potne srage na celo. "Naš oce kar ne trpijo tujih ljudi. Bojše bo, da se jim ne prikažeta pred oci."

"Sestra vendar ni tuj clovek, vaša sorodnica je - kakor jaz!"

Luka se je namrdnil.

"Samo našemu ocetu ne zini kaj takega! Sorodstvo jim je zadnja stvar, in vas dolinskih Gradnikov že od pamtiveka niso marali. Da ste sami bahaci, so rekli."

Sredi poti mu je šinila v glavo smešna domislica. Ustavil se je in vprašal s porogljivim režanjem: "Ti fant, ali znaš sploh prijeti za vile in lopato? Pri nas je tako: dosti trdega dela, malo dobrega jela."

Lastni dovtip ga je tako navdušil, da se je dlje casa krohotal in tolkel po kolenih. Rdec od smeha je dodal: "Pridne ljudi obrajtajo naš oce, tisto pac ..."

"Dela sem vajen," je odvrnil Lovrek samozavestno, "saj sem tudi doma najtežje delo opravil vedno sam."

"Na tisti beraciji?" je zanicljivo zategnil Luka. "Tam si se igral, ne pa delal. Bog ve, od cesa ste sploh živeli? Rekel bi, da ste bili veckrat lacni, kakor siti."

Decek je hotel vzrojiti, a se je premagal, da bi ne zapravil že prvi dan njegove naklonjenosti, ki bi jo pozneje utegnil zelo potrebovati.

"Za pastirja boš že dober, so uganili naš oce," je razlagal prijazni sorodnik, "in Tina je tako prevelik za krave. Od zacetka menda ne boš prav koristen, ampak mi drugi ti že pokažemo, kako se zavraca in oskrbuje živad, kako se živi in dela na Stropniški peci."

Pri zadnjih besedah se je škodoželjno namuzal in Lovreku se je ob slutnji bodocih dni skrcilo srce od tesnobe, in že zdaj je pricakoval od svoje nove domacije zgolj neprijetnosti. Zatopljen v žalostne misli ni niti poslušal, kaj je na nadaljnji poti kvasil zgovorni Luka, dokler ni ta zlovoljno utihnil, ko je sprevidel, da taki fantici še niso godni za pošten moški razgovor.

Dokaj casa sta molce stopala navkreber. Po triurni hoji sta popolnoma obšla mogocni skalni bok, cesta se je razširila in stekla po ravnem, drevje se je zredcilo. Naenkrat je Lovrek vzkliknil od prijetnega presenecenja: pred njim se je zasvetila v popoldanskem soncu majhna, a ljubka kotlina, ki so jo z vseh strani obkrožala gozdna pobocja planin. Med zelenimi travniki in obdelanimi njivami so se belile prijazne hišice, nad njimi pa se je kakor vodnik dvigal zvonik skromne vaške cerkvice. Tesno ob njem je stalo nekoliko vecje poslopje s prijazno vabecim smrekovim šopom in navitimi oblanci nad vrati. Ob pogledu na znamenje žejnih ljudi je Luka ustavil svoj gorjanski korak.

"Ti fant," je vprašal prežece, "ali so ti dali kaj denarja s seboj?"

Lovrek je prostodušno prikimal.

"Deset kron. Od tete sem jih dobil."

"Hudika," se je razveselil njegov spremljevalec. "Veš kaj, posodi mi jih! Zjutraj sem svojo mošnjo v naglici pozabil doma. Nic me tako ne glej! Vrnem ti jih, gotovo ti jih vrnem. Strašno sem žejen. Ti ne?"

Njegova poželjivo iztegnjena roka je šavsnila za desetakom, ki se je bil pokazal v deckovi obotavljajoci se roki. Neki notranji glas je opominjal Lovreka, naj ne verjame sorodnikovim zatrdilom.

"Saj mi jih vrneš še nocoj, ko prideva domov?"

"Kajpak," se je zarežal Luka in jadrno odropotal po stopnicah v zatohlo gostilniško sobo, v kateri razen dolgocasnega brencanja zaspanih muh ni bilo znaka življenja. Šele cez nekaj casa je Lukovo neutrudno potrkavanje po mizi in tleh vendarle privabilo gostilnicarja.

"Denarja imamo ko crepinj," je krical mladi Hojan in vihtel bankovec kot vabo nezaupno pogledujocemu možu. Pokazalo se je, da ni samo žejen, marvec tudi lacen, kajti narocil je dva para klobas, velik kot sira in hleb kruha. Ko je bila jedaca na mizi, je mlatil kakor za stavo, vendar je od casa do casa ponudil tudi decku kak grižljaj. Velikanske zalogaje je pridno zalival s kislim rdecim vinom, ki je nevajenega Lovreka žgalo v ustih, a je zadovoljnemu hribovcu ocitno šlo odlicno v slast. Nazadnje si je narocil še cigaro in jo vlekel s takšnim navdušenjem, da je gorela skoraj s plamenom, polnec sobo z gosto sivkasto meglo. Vmes si je natakal in zlival vase kozarec za kozarcem. Rdecelicni krcmar je z zadovoljstvom polnil izpraznjene steklenice, spodbujen z desetakom, ki ga je bil Luka takoj ob prihodu ošabno pocil na mizo.

"Hej, fant," je krical Luka in grabil za odmikajocim se deckom, "to se prileže, to je življenje! Ha, ha, ha," se je nenadoma zakrohotal na ves glas, "ko bi me naš stari videl, to bi skakal ... Na, pij, sosed!"

"Ha, ha, ha! Imaš prav Luka!" je pritegnil gostilnicar in duškoma zvrnil ponujeni kozarec. "Tic si, Luka! Koga si le nabrisal, da imaš po dolgi suši spet nekaj cvenka v žepu? Starega pac ne ..."

E, tiho bodi! je hrupno zakašljal Luka in skrivaj dregnil neprevidnega vprašalca v rebra. Trezni Lovrek je opazil nerodno kretnjo in brez težave uganil, da ga je sorodnik osleparil. Ni mu bilo morda toliko žal denarja, kolikor izgubljenega zaupanja. V bodoce ne bo tako lahkoverno nasedel prijaznim besedam.

Luka pa se ni brigal zanj, marvec navdušeno pil dalje, glasno govoril in razbijal po mizi in vcasih z zateglim glasom zakrožil kako pesem, spremljajoc svoje petje z obiljem nepotrebnih kretenj. Lovrek se je stiskal v kot in prestrašeno strmel v nesmiselno se krohotajocega pijanca, ki je zlival vino po obleki in po tleh, in bolj ležal, kakor slonel na mokri mizi. Vecerni mrak se je bil že priplazil v sobo, toda Luka je še vedno s pobožno vztrajnostjo praznil kozarce, klepetal in prepeval. Nazadnje je z jokavo ginjenostjo klical svojega varovanca in ga silil k pitju. Ta se je z gnusom odmaknil in se prosece oziral po krcmarju, ki se je koncno usmilil njegove stiske ali pa se je nemara bal sitnosti s pijano nadlego. Precej osorno je menil, da je že pozno in da gre spat. Luka je takoj placal, ostanka pa ni hotel vzeti.

"Shrani ga, zame ga shrani! Še enkrat se pridem napit!" je zamomljal in odkolovratil v vežo.

"Meni dajte denar! Moj je, posodil sem mu ga!" je pohitel decek in silil za neodlocno pogledujocim krcmarjem.

"Na, dobro skrij in mu nikar ne povej, da še kaj imaš!"

S tem nasvetom mu je pošteni možak stisnil v roko preostali drobiž in oba spravil iz hiše v gosto temo. Medle zvezde, ki so se najprej nejasno zarisovale na nocnem nebu, so kmalu docela zakrili gozdni vrhovi.

Zdaj se je pricela hoja na Stropnico, ki je v poznejših mesecih lebdela pred Lovrekovimi ocmi kot neka pošastno neresnicna prigoda, na katero se ni mogel prav jasno spomniti. Samo to je vedel, da mu je povzrocal pijanec strašne muke. Opotekal se je, spotikal in sopihal, in vsakih deset korakov telebnil na tla, kjer je preklinjal hudimanske korenine, dokler mu ni decek s težavo pomagal na noge. K sreci se mu ni bilo treba brigati za pot: sledil je enostavno izhojenim tlom pod nogami, pri cemer je pa veckrat nemilo trešcil v deblo, nagnjeno cez cesto. Pozneje, ko je gorski zrak ohladil pijancevo glavo, je šlo s hojo nekoliko bolje, zato pa je Luko nepricakovano obšla neizmerna žalost, znacilna za opite ljudi. Sredi poti je bridko zaihtel, kakšen revež je, kako bi že davno moral gospodariti na Stropniški peci, pa se oce ne umaknejo. Odraslemu cloveku privošcijo komaj skorjico kruha, o vinu pa še slišati ne smejo.

"Vraga hudimanskega! Štirideset let že nosim na grbi, a kaj je mojega ...? Leto in dan nimam prebite pare med prsti ... Čeprav štejejo oce tolarje in stotake ..."

Za Lovreka so bili ti izbruhi zelo koristni in poucni, ker si že na zacetku ni obetal nic dobrega od svojega bodocega življenja na Hojanovini. Toda pri srcu mu je bilo težko in najrajši bi se bil vrnil, cetudi bi ga prišli žandarji iskat ...

"Ne, ne! Vsaj poskusiti moram!" je nato spet in spet sklenil s stisnjenimi zobmi in se dalje opotekal cez korenine, ki so bolj in bolj prepletale pot, ovirale hojo in ustavljale korake.

Svet okrog ponocnih potnikov je postajal vedno bolj divji in skalne stene so se dvigale skoraj navpicno nad njunima glavama. Kmalu sta vnovic obšla hrib: zdaj sta se pomikala naravnost nad sotesko. V skoraj navpicnem strmcu se je spušcala vanjo nevarna drca, katere ožilje se je zlovešce svetlikalo skozi temo. Lovrek je v zadnjem hipu prestregel Luko, da ni po njej zagrmel v globino.

Strahoma se je spomnil izleta, ko je bil lani z nekaterimi tovariši obiskal sotesko zakljucujoco špiljo* Hude luknje. Tistikrat so se ustavili pri žagarju, cigar hišica je morala biti v ravni crti spodaj pod njim. Zgovorni mož je pripovedoval pocivajocim deckom o prigodi znanega godca, ki je poln vinskih dobrot pozimi zašel na zledenelo pot. Nad drco mu je spodrsnilo in ga z bliskovito naglico zaneslo v globoki jez nad žago, ki k sreci ni bil zamrzel. Tam ga je rešil žagar mokre kopeli vsega zmedenega, toda neranjenega, komaj malo obtolcenega, ceprav je premeril dolgo pot v piclih dveh minutah. Vsi decki in tudi Lovrek so se tedaj zabavali in se smejali srecno-nesrecnemu veseljaku, danes pa, ko se je sam plazil nad tem mestom, ko je kukal v mracno sotesko pod seboj ter je opletajocega se spremljevalca s silo potiskal na drugo stran, ga je spreletavala zona. Kar oddahnil se je, ko sta za naslednjim ovinkom obstala pred velikansko skalo - pred Stropniško pecjo. Tu se je hrib poslednjic prevalil, tako da si z enim ocesom še ujel lesketanje daljnih dolinskih luci, z drugim pa si že zagledal nejasne obrise gorske planote. Skozi redko drevje je sevala medla rumena luc - znanilka cloveškega bivališca, Lovrekovega novega domovanja.

In kakor nalašc je zdaj po srecno dokoncani hoji prikobalila krvavordeca lunina plošca cez Smodivnik in obsejala planinske pašnike, na katerih so raztresene lise izdajale pocivajoca goveda. Od hleva sem je z grmecim lajanjem priskakal velik volcjak, ki ga je šele Lukov osorni glas umiril in ga pognal nazaj k živini. Mimo poslopij se je cez prod s polglasnim žuborenjem poganjal živahen potocek in se spušcal z lahnim šumom po lesenem žlebu v veliko korito, stojece med hlevom in stanovanjsko hišo. Od tam je s povecano hitrostjo odtekal proti žagi, kjer se je izlival v glavno strugo šumecega gorskega potoka. Sveti dih pokoja je bil razprostrt nad pokrajino, ki jo je oživljalo samo otožno in enolicno cvrketanje gorskih crickov, kobilic in murnov.

V hiši so prišleca menda pricakovali, ker je bila kljub pozni uri družina še vedno pokonci: mrk starec in tri ženske, ena starejša, bržkone gospodinja, in dve mladi, prikupni dekleti.

"Dober vecer vsem skupaj!"

"Kod kolovratiš, da te ni in ni?" je namesto odgovora po nekaj hipov trajajocem molku odvrnil gospodar in se dvignil od mize. Njegov gladko obriti košceni obraz se je pocasi obrnil k sinu. S hladnim pogledom je premeril sinovo opotekajoco se postavo, nato pa v ozadju se stiskajocega decka. Ženske so molcale, komaj da so dvignile glave.

"Zakaj se vracaš tako pozno?" je ponovil Hojan z ostrejšim glasom.

"Hej, hej," se je zahahljal Luka in se nerodno pognal proti njemu, "tema naju je zatekla, mene in tegale fantica. A pripeljal sem ga, kakor ste bili narocili."

"Pijan si kakor klada! Kako si prišel do pijace, kje si dobil denar?"

"Kje, kje? Ali vam kaj mar? Vam ga nisem vzel."

"S kom pa govoriš, fant? Spat se poberi! Jutri ti navijem ušesa, da boš pomnil ..."

Luka se je kar naenkrat raztogotil.

"Kaj, vi meni? Jaz se že ne pustim, jaz vam pokažem hudirja ..." je rentacil, vendar se je kljub svojim uporniškim besedam zadenski umikal k vratom.

Starec, ki so mu nabrekle žile na vratu kakor svitki vrvi, je z neverjetno naglico skocil k omari, privlekel izza nje dolgo leskovko in pricel z njo mlatiti po sinu. Ta je motovilil k durim, otepajoc se udarcev, ki so kar deževali po njegovem širokem hrbtu. Ko je srecno ujel kljuko, je godrnjaje šinil iz obmocja trde ocetove roke.

"Nepridiprav nemarni!" se je oddihoval stari Hojan, pospravljajoc uspešno strahovalko, in se nato z neprijaznim licem nameril k Lovreku, ki je stisnjen k steni plašno opazoval nenavadni prizor in skoraj ni verjel svojim ocem.

"Takšni so ti ljudje ..." je razmišljal. "Mene, ki sem manjši, teta nikoli niso tepli ..."

Starec je prekinil njegove misli: "Tak ti si Gradnikov? Tvoj oce je bil velik bahac. Nas, svojih sorodnikov, kar ni hotel poznati ... Zdaj smo dobri, kaj? Zdaj, kajpak zdaj ... Ko je vse pognal po grlu ... Zdaj te imam na vratu, redim naj te in skrbim zate ..."

"Oh, saj ni treba! Saj sem rajši pri teti Mici," je dahnil decek, v cigar srcu je starceva iz skoposti izvirajoca neprijaznost vzbudila rahlo upanje.

"Ne jezikaj! Ali sem te kaj vprašal?" se je zadrl Hojan in s prstom pokazal proti hlevu. "Alo, spat! Pri nas vstajamo zgodaj! Na parno se spravi in se v seno zarij!"

Lovrek je povesil glavo in ga poslušal, gospodar pa je še zaklical za njim: "Za pastirja boš, tako sem odlocil. Tina ti zjutraj vse razloži."

Tako so sprejeli decka njegovi sorodniki na Stropniški peci. Pobit, truden in lacen je v svitu mesecine stikal za prenocišcem. Nobena domacih žensk ga ni bila vprašala, ali želi kakega prigrizka, morda zato, ker je bilo že pozno ali pa nemara na tej domaciji nasploh niso radi sprejemali gostov. Poln žalostnih misli se je pogreznil v seno, katerega dišeca planinska vonjava ga je hitro zazibala v prijetno omamico. Nekaj casa je s podkrižanima rokama in neodet strmel v ostrešje s številnimi, po mesecini osvetljenimi špranjami, a vedno obcutnejši hlad ga je prisilil, da se je do vratu zakopal v seno. V njegovi mehki toploti mu je bilo nad vse ugodno. Šumenje vode pod njim mu je popevalo uspavanko, ki jo je motilo le sovino skovikanje, oglašajoce se nekje iz gozda. Vsa gorska pokrajina je pocivala in v njenem miru je zasnival še trudni Lovrek.

V.

Surovo stresanje in nestrpno rentancenje je zjutraj nemilo pretrgalo njegovo globoko spanje. Zmeden se je skobacal iz sena in sledil zadircnemu glasu dosedanjega pastirja, ki ga je klical za seboj na pašnike, kopajoce se v bledi zarji novega dne. Živina je nepotrpežljivo mukala in se bodla ali se zaganjala z rogovi v debla osamelih smrek na trati, pred hlevom pa so na nizkih trinožnikih sedele ženske in molzle. Belo mleko je v kipecih curkih plenkalo v podstavljene žehtarje.

V jutranji svežini se je deckova zaspanost brž razkadila. Z veseljem je motril lepe živali in komaj napol slišal Tinove besede, naštevajoc celo vrsto nujnih dolžnosti. Najbolj si je zapomnil, da mora jutro za jutrom s credo ven v najoddaljenejše predele obsežnih zagrajenih pašnikov, odkoder naj se živad do vecera pripase v bližino poslopij, kjer se napoji in kjer potem pomolzejo krave.

Nato mu je grbava dekla Ancka prinesla lonec mleka in dokajšen kos crnega kruha. Prijazno se mu je nasmehnila, zakaj smilil se ji je decek, ki ga je bila neprijazna usoda pahnila v trdo gorjansko življenje. Kakor bi mignil, je izginil crni kruh v Lovrekovih lacnih ustih. Ko se je bil nasitil, je pograbil bic in tleskaje pognal credo proti Smodivniku. Veselo so zazvonkljali zvonci in od nekod je lajajoc pridivjal velik pes. Ko je ugotovil, da stopa za živino namesto Tineta tujec, je rence in za naježeno dlako odskocil. Lovrek se mu je brez uspeha dobrikal, a njegov bodoci pomocnik se mu je odmikal z vidnim nezaupanjem.

Čez nekaj casa je novi pastir opustil svoje prizadevanje in se raje ogledal za drugimi varovanci, ki so z umerjeno hitrostjo topotali navkreber, zdaj po travi in vresju, potem spet po skalnatem svetu, ki so ga preprezale steze in stezice. Razen krav je opazil vec živahnih telic in juncev, nekaj manjših telet in vecje krdelo ovac, prepušcenih predvsem Čuježevi skrbi. Pozneje so mu od casa do casa pošiljali na pašo tudi vprežno živino, šest volov in štiri konje, ki so obicajno vlacili plohe na žago in deske v dolino ali pa so jih uporabljali pri oranju in drugem delu.

Že prvi dan, ko je bil bolj sam nase navezan, se Lovreku pastirjevanje ni zdelo posebno težavno. Pozneje, ko si je s prijaznostjo in dobro besedo pridobil Čuježevo zaupanje, je šlo še bolje: poslušal ga je na besedo in po njegovih zapovedih švigal za objestnimi živalmi, jih zavracal in zaganjal, kakor mu je veleval gospodar. Goveda so bila doslej vajena obilnih udarcev ter so bila zaradi tega nekoliko podivjana. Lovrek pa je bil doma shajal brez šibe in žuganja, in tudi Hojanova živina se je kmalu privadila spremenjenih obcevalnih oblik, nagrajajoc svojega gospodarja z rastoco privodnostjo.

Prvi dan pa je prinesel mlademu pastirju tudi hudo razocaranje: opoldne, ko se je iz doline na Stropnico nosilo oddaljeno zvonenje, ko je v pricakovanju kosila z muko krotil svojo lakoto - je cakal zaman. Glede hrane je bil namrec nekoliko razvajen. Na Gradišcu mu je teta Mica z dobro roko polagala na krožnik najvecje kose, upoštevajoc presenetljivi tek hitro rastocega in krepko se razvijajocega decka; tukaj pa je bila s skodelo mleka in kosom kruha, ki ju je prejel zjutraj, zadeva urejena, in šele zvecer se je mogel spet nasititi - ce ni prignal živine prepozno domov. Navadno se je moral zadovoljiti z ostanki prestane kaše, mocnika, žgancev ali krompirja. Kadar je izjemoma le dohitel vecerjo, je zajemal z domacimi iz ene sklede. Pri tem opravilu mu je sprva manjkalo potrebne spretnosti in brezobzirnosti, zato je vstajal lacen od mize: v svoji oblogoltnosti so domaci fantje, štirje zavaljeni korenjaki, kar tekmovali med seboj v zajemanju, in kdor se ni z njimi vred podvizal, je lahko postrgal prazno posodo.

Lakota je okruten, a dober ucitelj. Lovreka je naucila marsicesa: ne samo spoznanja, da je clovek sebi najbližji, marvec tudi nepoštenosti. Zjutraj je vstajal pred drugimi in si kradoma natrgal kislih jabolk, ki so na planini dozorevale bolj kasno ter so po jeznih besedah starega Hojana leto za letom še zelene izginjale z vej. Tudi gozd je nudil kot priboljšek še vedno slastne crne borovnice. Višje na prisojnih obronkih Smodivnika si je cesto privošcil zapoznelih malin. Proti koncu jesenske dobe si je že pekel kostanj, ki ga je tu in tam našel na južnih pobocjih. Vcasih je izmaknil kak koruzni strok in na njivi izpulil debelo repo. Kar je pobral, vse je bilo dobro. Tako je prebil prve mesece svojega pastirjevanja razmeroma mirno in zadovoljno in živina je pod njegovo pastirsko palico v Hojanovo zadovoljstvo lepo uspevala in se sita vracala s pašnikov.

Po vseh svetih pa je nastopila zgodnja gorjanska zima, ki je za dolgo casa koncala brezskrbno pastirsko življenje. Decka je zajelo in preobložilo naporno delo v hlevu: kidal in odvažal je gnoj, nastiljal listje, praprot in smrecno sekanico, odnašal krmo, delal na podu rezanico iz sena in slame, gonil živino napajat, cistil jasli in hodnike in kar je še bilo potrebnih opravkov, ki jih nikoli ni zmanjkalo. Kadar ni imel drugega posla, je moral cepiti drva, žagati plohe, lušciti bucnice in soncnice ali pa prebirati fižol. Ostali moški mu niso nic pomagali, ker so dan za dnem podirali drevje v gozdu, ga snažili in po drcah spušcali v dolino.

Nehalo se je prijetno spanje v senu, a nihce ni povedal prezebajocemu decku, kje si naj poišce toplega ležišca. Zatekel se je v hlev, kjer si je prazne jasli nadeval z listjem in slamo in v obmocju živalske toplote pocival lepše, kakor ce bi mu bili ponudili posteljo v hiši, saj je lahko bil sam. Odljudne Hojanove rodbine, v kateri sta namesto prijaznosti in ljubezni vladala zadircnost in prikrita upornost, se namrec še vedno ni mogel navaditi. Kadar pa se je mudil med svojimi štirinožnimi prijatelji, z zvestim Čuježem kot spremljevalcem, je nemoteno sanjal o Gradišcu in o Belem dvoru, o svojem vrtu, o teti, Polonici in Janezu in o vseh drugih. Neredko si je z naslado predstavljal, kako se mašcuje trškim pobalinom in hudobnemu Miklausinu, ki so ga pregnali na te pustinje. V skromnejših urah se je kajpak zadovoljeval s kratkim enodnevnim nedeljskim obiskom tja za božic ali vsaj za veliko noc. V ta namen je cuval z ljubosumno pozornostjo svojo nedeljsko obleko, ki jo je bil v culi prinesel s seboj na Stropnikovo pec.

Nekoc je pobaral Luko, kdaj bo smel domov na Gradišce.

"Domov? Pri nas si doma, pri nas! Kaj pa hoceš v dolini? Ali naj povprašam oceta, ha, ha, ha?"

In krohotajoc se je razodel pri kosilu zbrani družini Lovrekovo željo, pogledovaje zdaj na smejoce se brate in sestre, zdaj na molcecega gospodarja, ki se je cez nekaj casa obrnil k decku in mu z neprijaznimi besedami unicil rahlo upanje dolgih mesecev.

"Pri nas delamo, pri nas ni casa za postopanje. Kar izbij si iz glave misel na nepotrebne sprehode!"

"Ko bi vsaj za en dan ...," je zašepetal Lovrek.

"Tiho! Ne jezikaj! Kar sem rekel, sem rekel!"

Decek je krcevito stisnil zobe in v nemem odporu sklenil, da ga ne bo poslušal, marvec jo ob primerni priložnosti kljub starcevi prepovedi pobrisal v dolino.

Od tega dne je pricel nekoliko natancneje opazovati ljudi okrog sebe, in polagoma je prihajal do prepricanja, da je glavno zlo Hojanovine gospodarjeva skopost, ki se ni omejevala samo na stiskanje z denarjem, na skoparjenje s hrano in na odrekanje potrebnih oblacil rodbinskim clanom, marvec jim je kratila celo pravico do odmora, do prostega casa in skorajda do pocitka. Hojanovi sinovi, štirje možje, so bili zrasli v slepi pokoršcini do oceta - kakor se je bilo Lovreku nazorno pokazalo že v prvi uri njegovega bivanja na Stropniški peci, - a za starcevim hrbtom so godrjali in ga celo preklinjali, želec mu prav po neotroško skorajšnjo smrt. Ostajali so vecinoma doma, ker jih je bilo v slabi, doma stkani in slabo sešiti raševinasti obleki sram med ljudi in ker jih je silno redko žulil grošek med prsti. Ostajali so doma, ceprav so si cesto želeli družbe svojih vrstnikov. Davno bi že bili za vselej odrinili v svet, da jih ni priklepala k domaciji lakomnost do velikega premoženja, ki ga je bil oce gotovo zbral v dolgih skopuških letih. Saj so bili sami price donosnim prodajam, najpotrebnejše nabave. Zaradi tega ni bilo med brati in sestrami ljubezni niti zaupanja, marvec je bila nevošcljivost njihova poglavitna lastnost. Gospodinja in mati je bila molceca, zagrenjena ženska, ki je ni nihce vprašal za mnenje in nasvet, najmanj njen mož, pred cigar pogledom se je trepetaje umikala v sajasto kuhinjo.

V to odljudno domacijo je iz razumljivih razlogov le redko zablodil kak sosed ali tujec, in neglede na veliko oddaljenost, so bili Hojanovi zaradi svoje negostoljubnosti na slabem glasu. Posamezni obiskovalci Stropnice in Smodivnika, lovci, drvarji, nabiralci zelišc, beraci in celo cigani so se jih raje izognili. Lovrek, ki je bil na Gradišcu vajen majhne, a vesele družbe, se je vcasih obupno dolgocasil. Da mu življenje ni postalo docela neznosno, je preprecila edina prijazna duša na Hojanovini, dekla Ancka, ki se je bila pred mnogimi leti kot nakazna sirota iz doline zatekla v hribovsko samoto, ko ji je bilo dorašcajoci vedno bridkejše življenje med zbadljivci v Zalesju. Teto Mico je dobro poznala in se z veseljem spominjala njenega usmiljenega srca. Z njo je Lovrek vcasih dolge ure kramljal o teti, sestrici in o vsem, kar mu je bilo ljubo in drago. Še kako iskana je postala Ancka zanj v zimskem casu, ko se ni mogel zateci v gozd, kadar ga je grudila lakota: skrivaj mu je prinašala mleka in kruha, platicev ali celo svežega sadja, saj je imela neoviran dostop do shrambe. In tako se je decek z njeno pomocjo v zatišju svisel, drvarnice ali hleva najedel vsaj enkrat, vcasih tudi dvakrat na dan do sitega, kajpak v vecnem strahu, da ga kdo ne zasaci.

Nenavadno ostra zima, polna viharjev in snežnih zametov, je po novem letu ovirala gozdno delo in zapirala Hojanove v zatohle prostore. Neprestano skupno bivanje med ozkimi stenami pa je mocno poglobilo notranjo neskladnost med njimi, jo stopnjevalo vcasih do nevzdržne napetosti in prinašalo vedno pogostejše prepire in celo pretepe med sinovi. Zaradi tega se je Lovrek družinske sobe kolikor mogoce izogibal in se v hlevu - ce ni imel drugega posla - raje pogovarjal s krotko živinico, ki se mu je mukaje odzivala in mu ni nikoli oponašala prejete toplote. Vcasih se ji je potožil, in zdelo se mu je, da socustvuje z njim, da se upirajo velike, vlažno se lesketajoce oci goved vanj, kakor da ga hocejo potolažiti.

Neljubi dogodek je njegovo težnjo po samotarjenju še stopnjeval. V veselem predpustnem casu, katerega razposajenost je pljusknila celo do Stropniške peci, se je zahotelo tudi Hojanovim fantom skromnega veseljacenja. Vendar si ga brez vinske kapljice niso mogli predstavljati. Vince brez cvenka pa v grlo ne plenka. V njihovih žepih je kraljevala suša, oce je bil gluh za vsa prikrita in neprikrita moledovanja, kaj storiti? Spomnili so se na ubogega Lovreka, ki ga je bil bržkone izdal gostilnicar pod Stropnico, ceš on hrani drobiž, ostanke tistega desetaka, s katerim je bil Luka tako uspešno proslavil deckov prihod na Stropniško pec.

V ganljivi bratski vzajemnosti so z lepimi besedami in mamljivimi obeti izvabljali iz njega dolgo cuvani zaklad. Ker se ni dal za nic omeciti, so padli po njem in ga tako dolgo mikastili, dokler jim ni izrocil denarja.

Doslej svojih sorodnikov ni maral, zdaj jih je naravnost zasovražil. Oni so to cutili in so mu neprijazna custva vracali z zvrhano mero. Še bolj kakor na zacetku je poslej sanjaril in hrepenel - a vse dobro in lepo je bilo tako dalec, dalec od njega ... On pa, on je bil sam, cisto sam sredi zunanje in notranje zime, otrpel, koprnec po betvici toplote in ljubezni. In v svoji zagrenjenosti je nazadnje skoraj prezrl, da se dolina že odeva z novim zelenjem ...

Pomlad je zares prispela, a preden je našla pot na hribovske golicave, je še dolgo trajalo: velikonocni zvonovi so ji pokazali pot. Lovrek je takrat stal - poslušajoc njihovo ubrano brnenje - na vrhu Stropniške peci in se z rosnimi ocmi oziral po zeleni dolini. Globoko spodaj so sevale z grickov bele cerkvice, a po ravnini so bile nametane vecje in manjše lise - trgi in vasi. Prav tam v kotu sta se stiskala Beli dvor in ogledni stolp na Gradišcu ... Kdaj, kdaj ju obišce? Kdaj bo smel spet vrtnariti na svojem ljubem vrtu ...? Vroce solze so pritekle po deckovem licu, a odslej je laže cakal, njegova osamelost se je nekam omilila.

In zazelenele so tudi planše, vzcvetele prijetno dišece prve cvetke, zabelil se je veliki zvoncek, in še preden je pognalo drevje, so se v gostih trumah prikazali jeglici in pljucnice. Višje po golicavah je zakrvavelo vresje v širokih pasovih, med njim pa so se blesteli veliki beli telohovi cvetovi. Bolj in bolj je klilo iz tal novo življenje, zadišali so gozdovi, ki so jih spet oživljali raznoliki glasovi. Jasno je prepeval planinski kos v družbi z drozgom in s pisanim planinskim plezavckom in že je veter kakor tožec odmev prinašal klicanje kukavice. Nazadnje so se prekrile še višje ležece frate s pisano mešanico barv, iz katere si komaj razlocil posamezne cvetice: bledi naprstec se je stiskal k zlatemu klobuku, a med slecjo, rumenimi in modrimi kukavicami in preobjedami se je plazila konjska griva, medtem ko so se skromnejše mracnice in škrlataste materine dušice umikale med kamenje, kjer je kimaje kraljeval visoki rumeni osat.

Lovrek, ki je prvic doživljal planinsko pomlad, jo je obcutil kot razodetje: nikoli še ni tako silno obcutil cudeža vstajenja od smrti. Pozabljeno je bilo zimsko gorje in zadihal je s široko odprtimi prsi.

V hlevu so dan na dan z vecjo nestrpnostjo rožljale verige in vzdušje je pretresalo nejevoljno mukanje. Ko so slednjic spustili nemirno živad iz hleva, se je nora od veselja zaprašila po bregovih, kjer se je vec ur brez oddiha podila naokrog, ritajoc in kopitljajoc s kvišku privihanimi repi, dokler se ni povsem izdivjala. Šele potem se je lotila sveže paše. Mlad pastir je užival ob pogledu na to popolno predanost trenutni slasti in veselo ukal, da je na vse strani hitel radosten odmev.

Tudi on se je cutil prerojenega in hkrati spremenjenega: trdo delo in zimsko samevanje, ki mu je usmerjalo pogled navznotraj, sožitje z odljudnimi sorodniki, iz katerih ni izhajala zanj niti trohica ljubezni - vse to je pregnalo iz njegove duše dosedanji, kljub bližajocemu se trinajstemu letu še vedno pristno otroški nacin doživljanja. Veckrat je zavzeto prisluškoval iz globin srca prihajajocim glasovom in pogosto se mu je dozdevalo, da so se napele cezenj nove, še neizpete strune, da je vsa njegova duša precudno, še nauglašeno godalo, da vznikajo v njem nove sile, katerih moc se stopnjuje od dne do dne.

Tudi navzven se je spremenil. Potegnil se je bil v dolžino, postal je bolj košcen in - kakor je menila Ancka - bolj fantovski. No, Lovrek ni utegnil opazovati svoje spremenjene postave, a bolj in bolj si je želel vrstnika, s katerim bi vcasih pokramljal, mu potožil in zaupal v zavesti, da ga razume še takrat, ko bi mu morda zmanjkalo pravih besed.

Vcasih si je mislil, da je za vselej izginilo veselje minulih otroških let, vendar mu je nekaj prišepetavalo, da se mora zdaj, v letih rasti in krepitve, pojaviti mnogo vecje, boljše in slajše veselje, da bi se morali približati dnevi velikega razmaha. Sam ni vedel, kaj pricakuje in pogreša: ali nekdanjo neskrbnost v daljni domaciji ali stare ljube prijatelje ali pa nemara novega, doslej še neznanega cloveka.

Ta pomlad mu je prinesla marsikaj novega in prvi tedni so mu potekali v znamenju hrepenenja in razdvojenosti.