Ponedeljek
Sem preveč zloben do prevajalcev? Jih kar vse po vrsti tlačim v isti koš, pač zaradi slabe izkušnje z gospodom N? Drage dame in gospodje, oprostite mi. Naj dodam, da imam pa eno izjemno dobro izkušnjo z gospo V, katere prevod so pohvalile tudi agencije. Je pa res, da ni del slovenske prevajalske scene. Spoznali jo boste tako, da šepa preko mesta, reva. Za nogo se jo namreč oklepa en Mazzini, ki ga mora uboga gospa vleči za sabo. Dober prevajalec je taka redkost, da ga iščete dolga leta. Ko ga najdete, ga ne smete spustiti iz rok.

Na splošno pa tudi za prevajalske vrste velja isto kot za vse druge: pomanjkanje konkurence. Ker pa sama država potrebuje prevod v angleščino za vse mogoče lastne dokumente, pobere in (pre)plača vse, kar leze in gre. Povejte iskreno - mar mislite, da bo prevajalec, ki leta in leta prevaja trde in suhoparne uradne spise, kar nenadoma vzcvetel ob literaturi? Prvič je sploh ne bo šel prevajat, ker več zasluži z uradnimi listki, drugič pa mu je biro-melodija prišla v uho.

(Drobna pripomba: če (ko) Slovenija vstopi v Evropsko unijo, bodo morali prevajati dokumente v vse jezike članic. Hej, pol državljanov bo dobilo službo kot prevajalci birokratskega dela druge polovice državljanov! Krasen recept za odpravljanje brezposelnosti!)

Ponedeljek
Nepošteno bi bilo, če ne bi povedal, zakaj je toliko angleško govoreče produkcije, četudi dodelane, tako zelo nezanimive. Zato, ker so PC. Kratica stoji namesto "Political Correctness" in v njenem imenu črtajo vse, kar bi lahko kogarkoli užalilo. Strah je gromozanski in vodi do komičnih rezultatov. Izkušnja iz lastne kože: predlog, naj črtam hkratno omembo rumene barve in obraza v istem stavku, ker bi lahko naši bralci aziatskega porekla.... In tako dalje. Zato so v vseh ameriških bestsellerjih in holywoodskih filmih posnetih po njih, vsi glavni junaki tako zelo uravnoteženi. Svet morata skupaj reševati belec in črnec, čez nekaj let, ko bodo hispani postali glasnejši, bodo svet reševali že trije. Potem bodo hoteli zraven še "naši aziatski gledalci" in nazadnje glavni junak ne bo nikoli sam, da se ne bi komu zameril. Še okoli pisoarja se bo drenjala vsa družba (nedelujočega) talilnega lonca.

(Drobna pripomba: med prebijanjem skozi ameriški PC sem si prisegel, da bo moj naslednji roman zloben in žaljiv do vseh po vrsti. Zato sem tako zelo užival, ko sem pisal Telesnega čuvaja. Odlomek lahko preberete na moji Spletni strani.)

Ponedeljek
Če so Američani pretirali v svojem prilizovanju bralcu in v hudi skrbi pred njegovim vznemirjanjem naredili svojo literaturo anemično, je slovenska literatura prišla do istega rezultata čisto preko druge skrajnosti. Ker je dotirana, se ji bralec sladko jebe. Edina pot je srednja - dotacije da, a čim bolj v kreacijo in tem manj v industrijo. Kar pomeni, vsaj za literaturo, denar založnikom v roke samo izjemoma. Čim prej pa naj ustanovijo sklad za štipendije, kjer bo pisatelj dobival štipendijo določeno časovno obdobje, recimo pol leta, da bo lahko v miru pisal. Kdor štipendijo sprejme, se odreče svojemu osnovnemu avtorskemu honorarju, ko delo pristane v založbi -nikakor pa ne odstotkom od prodaje. Tako država posredno financira tudi založnike, a ne tako, da jim plačuje režijske in tiskarske stroške.


Ponedeljek
Včasih se mi zdi, da je cel teden en sam dolg, žalosten ponedeljek.

Slovenska kulturniška laž (3)

Prva noč
Slovenija je edina država na svetu, v kateri se točno ve, kaj je visoko umetniška literatura. Povsod drugje obstajajo razne struje, različni pogledi na zadeve, osebne optike, poetike, pristopi; le Slovenija je monolitna brez najmanjše razpoke. Danes si bomo pobliže ogledali, za kakšno ceno se je ta enotnost ohranila, sploh še v teh težkih časih, ko se spreminjajo celo državne meje, kaj šele mnenja.

Druga noč
Pred leti sem za Razglede pisal kolumne in v eni sem poskusil ugotoviti, kakšen mora biti roman, da ga bodo slovenski kritiki takoj prepoznali kot visoko umetnost in bo postal instant klasika (besedila kolumn so zbrana na mojem Spletnem naslovu). Šel sem prebirat kritiško najbolj hvaljene slovenske romane za kar nekaj let nazaj in ugotovil tri skupne lastnosti:

A) jezik mora biti arhaičen, težak, prenasičen, poln podredij, gostobeseden, da zaduši še maratonca in mora ubog slovenski igralec, ki ga prebira na proslavah, pred vsakim stavkom globoko vdihniti.

B) glavni junak mora biti čim večja šleva, ovca, melanholik brez cilja in volje. Stvari se mu dogajajo, če se česa sam spomni ali kaj pokrene, itak hitro odneha. Opisan mora biti stereotipno, plosko, brez globine in kakršnihkoli kaveljcev ob katere bi se bralec ujel in poistovetil.

C) okolje mora biti čim bolj nedoločeno, iztrgano iz kraja in časa, najbolje močvirje, blato, zanikrne hribovske vasi. Vse tri točke povzemam v pravilo številka ena: mrtvi junak v mrtvem okolju z mrtvim jezikom na ustih.

Tretja noč
Arhetipski visoko umetniški slovenski roman, ki je očitno še danes bog in batina, je bil izdan že leta 1906. Imenuje se Martin Kačur in napisal ga je Ivan Cankar. Ta gospod je bil tista leta aktiven član socialnodemokratske stranke in spisal jim je nekaj političnih pamfletov, slabo zamaskiranih v povesti in romane. Recimo Hlapca Jerneja. Recimo Martina Kačurja, ki v težkem in gostem jeziku (točka A) pride v Blatni dol (točka C) in se tam zapije (točka B).

Fenomenalno je nekaj drugega: največji slovenski literarno teoretski umi tega dela očitno sploh niso brali. Če namreč berete analize slovenskih romanov zadnjih let, napisanih po kopitu Martina Kačurja, kritiki vedno omenjajo vpliv južnoameriškega magičnega realizma, razpršenega junaka francoskega modernega romana in podobno. Dajte no; pa magični realizem in francoski roman! Kačur je naš, kmalu bo tu že stoletje in če so se neki latini spomnili nekaj podobnega, je to njihov problem. Kačur je avtohton.

Četrta noč
Leta 1919 je izšla Visoška kronika, roman nekega drugega politika, liberalnega narodnjaka. Ime mu je bilo Ivan Tavčar in s tem romanom se mu je posrečilo napisati enega redkih slovenskih romanov, kjer na koncu cela sestavljanka sede skupaj brez najmanjšega zatikanja. Kjer je junak orisan v globino in širino in njegova nezmožnost akcije izvira iz psihe, ne pa iz pisateljeve površnosti. Svetovna literatura je na splošno krenila v to smer. Predstavitev zunanjosti je prevzel film, notranjost še vedno zna prikazati le literatura. Zakaj se v Sloveniji model psihološkega romana ni prijel in zakaj je zmagal Cankarjev nabuhli pamfletizem, bo moral povedati kdo drug.

Mogoče je bil Tavčar v napačni stranki.

Zakaj pa je bilo Tavčarjevo delo toliko boljše, pa tudi ne vem, lahko pa ponudim drobno izhodišče za razmišljanje: Tavčar je bil pravnik in župan in ni bil življenjsko odvisen od pisanja; denar je lahko zaslužil tudi drugje. Cankar je moral pisati tisto, kar je hotel brati slovenski del pokajoče avstroogrsko monarhije. Cankar je moral pisati čim več, čim hitreje, čim bolj na kožo, s čim več besedami. Ker je bil od njih plačan.

Peta noč
Že zelo mlad sem ugotovil, zakaj imamo Cankarja in Prešerna. Pred tistimi davnimi leti je namreč Nedeljski dnevnik objavljal nekakšne slikovne sezname parov, ki se kanijo poročiti na kmečki ohceti v Ljubljani. Fotografije so bile zložene druga poleg druge v vrste, ki so napolnile kar dve časopisni strani v vsaki številki. (Leta kasneje, na prvem štopu po Nemčiji, sem ugotovil, da imajo tudi tam podobne plakate. Le da so bili na njih obrazi iz skupine Baader-Meinhof.) Pod srečnimi pari je bilo napisanih nekaj osebnih podatkov in med njimi tudi najljubša pisatelj in pesnik. Pisatelj je bil Cankar, pesnik pa Prešeren. Čeprav sem bil še majhen, mi je bilo kristalno jasno, da ljudje na teh slikah niso brali ne prvega ne drugega. Da sta ti dve imeni nekaj, kar pač moraš odgovoriti na določena vprašanja, nekakšna vljudnost, tako kot "Dober dan" ob vstopu ob prostor. Tako sem doumel, kaj pomeni biti klasik in instinktivno zaznal, da klasiki niso za branje, marveč tako rekoč stvar bontona.

Kmečkih porok, vsaj onih javnih in množičnih, ni več. Danes volijo misice in mistre. Volovske vprege so izginile, komatov in narodnih noš ni nikjer. Vse se blešči, lesketa, diši in blesti, le odgovor o najljubšem pesniku in pisatelju se pri vseh nastopajočih ni spremenil. Prešeren in Cankar.

To, vidite, je največ, kar bi morala dati osnovna šola sleherniku iz področja literature. Če bo šel v srednjo šolo, se bo še kaj naučil. Če bo osnovna šola vsa njegova izobrazba, kaj bi ga trapili z sto imeni in piflanjem poem - na listek naj mu napišejo ime najljubšega pesnika in pisatelja in ko se ju nauči tako do obisti, da zna brez zatikanja in jecljanja odgovoriti njuna imena tudi zbujen sredi noči, potem je literaturo za osnovne šole opravil z odliko. Pa pika.

Ljudje težimo k poenostavljanju. Nekaj najtežjega je vzdrževati splošno razgledanost. Zato vsako področje prej ali slej dobi neko ime, ki mora biti nujno eno samo. To postane javna last, dobesedno fantazma brez vsebine. Plava naokoli kot duh in uporabljajo ga neodvisno od vsebine; še več, pozabili so, da bi to ime kdaj sploh pripadalo konkretnemu človeku. Saj tudi "Lahko noč" pomeni neko čisto konkretno željo, vendar je nihče ne izreče in ne zaželi. To sta le dve besedi, ki ju zahteva bonton.

Področje, ki nima klasika, v zavesti množic dobesedno ne obstaja. Če bi ona davna leta vprašali pare na kmečki ohceti, kdo je vaš najljubši arhitekt, bi mladoporočenci samo debelo gledali. Zato je v teh desetletjih arhitektura ustvarila Plečnika in ga naredila za klasika. Danes zastavite to vprašanje misici ali mistru, pa boste takoj dobili pravi odgovor. Arhitektura se je postavila na zemljevid ljudske zavesti.

Šesta noč
Če je Cankar torej že dolgo na varnem kot glavni klasik med pisatelji, kako lahko njegov duh še vedno straši po slovenski literaturi? Mar angleško govoreči pesniki še vedno pišejo kot Shakespeare? Ne in ne. Svet se je premaknil in nobena umetnost ni tako minljiva, kot ravno literatura.

Kako je mogoče, da je slovenski umetniški roman ostal na ravni Martina Kačurja in kako je mogoče, da slovenski pisatelji jovo na novo neumorno in vztrajno v nedogled ponovno pišejo tega ubogega Martina? Letošnjo nagrado Kresnik za najboljši roman lanskega leta je dobil gospod Vlado Žabot, ki itak piše kot bi danes pisal Cankar, če bi bil še živ. In star 121 let. Nagrajeni roman je bolj Kačurjast od Martina samega, preverite, če imate pogum.

Sedma noč
Nekaj narobe mora biti s srenjo, ki mrtvega klasika ne pusti pri miru, marveč ga znova in znova poskuša doseči. Pazite, ne predelati, posodobiti, citirati, se odzvati nanj, marveč ga še enkrat napisati. Kot da ne bi bil že napisan! Pa res to počno čisto vsi? Postavil bom smelo trditev: slovenska literatura je v grobem razcepljena na dve liniji: prva sledi Cankarju, druga ne. Sedaj pa prihajamo do še zanimivejšega vprašanja: če sta res dve liniji, kje v javni zavesti je druga, tista necankarijanska?

 
Osma noč
Alenka Zor - Simoniti.

 
Deveta noč
Zgodilo se je pred dobrim letom. Brskal sem med knjigami v neki knjigarni, ko mi knjigarničarka pomoli pod roke dokaj tenko knjižico in reče: "Kupite tole! Splača se prebrati!" Ošinil sem platnico, nato zabodeno pogledal žensko pred menoj. Zaničljivo siknil: "Hej, pa saj to je slovenski roman!" Začudeno me je pogledala: "Ja, je, ampak saj ni tisti iz one TV literarne oddaje." Nič več nisem štekal. Doumela je, da ima opravka s tepcem, zato je pojasnila: "Ta ne bo nikoli gost pri Simonitijevi."

Šokiran sem odtaval k blagajni in plačal. Ej, med potjo sem se tolažil, da gre za nekakšen beden prodajni trik. Doma sem knjigo prebral na dušek in uvidel, da je imela prodajalka v vsem prav. Ni šlo za trik. Res je bil slovenski roman in res se ga je splačalo prebrati. In res avtor ne bo nikoli gost gospe Alenke Zor - Simoniti.

Jezilo me je.

Grrrrrr!!!!!!!!!!!!!

Pogrizel bi se.

Kako se nisem tega prej sam spomnil?!?!?

Po vsem pisanju o slovenski literaturi ugotovim, da sem vse počel zaman. Saj vsi zainteresirani že vse vedo!

Kupljen roman sem velikokrat posodil. Vsakič natanko po istem receptu. Pomolil sem ga osebi v roke in rekel, ej, preberi tole. Oseba se je zmrdnila, češ, slovenski roman. Mehko sem dodal, da ta pa nikoli ne bo gost Alenke Zor - Simoniti in vsakič - ampak vsakič! - se je v očeh pred menoj zaiskrilo zanimanje in roke so se stegnile po knjigi.

Roman je napisal Zoran Hočevar, naslov pa ima Porkasvet.

Nekdo mi knjige seveda ni vrnil, tako sem moral kupiti še en izvod. Pred novim letom pa še enega, za darilo. Tisto leto sem torej kupil kar tri slovenske leposlovne knjige, je pa res, da vsakič eno in isto.

Porkasvet Zorana Hočevarja seveda ni dobil lanskega Kresnika, še v finale ni prišel. Ko sem med pripravljanjem tega članka poklical avtorja, mi je zatrdil, da ni bil nikoli gost Alenke Zor - Simoniti. Napišimo takole: Zoran Hočevar (0).