Deseta noč
Daleč najmočnejši medij je televizija. Ta ustvarja ljudsko mnenje in polni zrak s stereotipi (ali pa je oboje eno in isto?). Televizijskih postaj je zadnje čase nastalo obilo, a le TV Slovenija ima oddaje, posvečene kulturi. Če malce seštevate ure, boste ugotovili, da je kulturi posvečeno nesorazmerno veliko časa. Konec koncev se za posamezno kulturno področje zanima največ tisoč ljudi, recimo, imajo pa toliko in toliko ur kot žafran dragega TV časa. Da so TV oddaje o kulturi silno nerantabilne, priča že to, da jih nobena komercialna televizija ni uvrstila na svoj spored. Ima jih samo TV Slovenija, kar je tudi prav. Ta itak kasira naročnine, kar pomeni, da mora poskrbeti tudi za nekomercialne in obstranske dejavnosti.

No, pa se zgodi, da recimo istočasno izideta dva nova slovenska romana. Uporabimo kar že omenjeni deli, Hočevarjev Porkasvet in Žabotove Volčje noči, čeprav sta v resnici izšli z daljšim časovnim razmikom. Urednik kulturnih oddaj izbere nekega novinarja, ki bo obdelal prvo knjigo in drugega novinarja za drugo. Silna odgovornost uredniškega dela leži v tem, da mora izbrati novinarja, ki nista ravno v sorodu ali najboljša prijatelja ne prvega ne drugega pisatelja; prav tako pa ne sme izbrati gorečih sovražnikov nikogar od obeh. Skratka, ujeti mora poročevalca, ki bo umirjeno in kolikor je mogoče trezno ocenil obe deli. Na leto pri nas izide kakih 40 romanov in če odštejemo vse mogoče doktor romane in podobno šaro brez pretenzij, jih ne ostane prav veliko. Glede na čas, dodeljen literaturi, bi lahko ocenili vsakega.

Problem pa je v tem, da Kulturna redakcija TV Slovenija nima urednika. Vem, vem, napisan je in tole mi ne boste verjeli, pojma nimam, kdo to trenutno je, a ga prosim, naj mi ne zameri neznanja. Redakcija namreč nima urednika v pravem smislu in ga tudi zadnjih ne vem koliko let ni imela. Kaj se je zgodilo? Vsak novinar je pograbil svoje področje in ga obvladuje sam. Še več, vsakemu so dali celo svojo oddajo. Alenka Zor - Simoniti tako ocenjuje literaturo, Darja Korez - Korenčan klasično glasbo in tako dalje. Urednikovo delo pri tako razdeljenih kartah je nevredno svojega imena. Ko urednik vidi, da sta izšla dva nova romana, jih izroči Alenki Zor - Simoniti, ker pač to sodi v njeno področje. Ko izideta dve klasični cedejki, jih izroči Darji Korez - Korenčan. Skratka, tisto, kar v kulturni redakciji imenujejo urednik, se drugje imenuje dispečer. V manjših firmah pa to nalogo opravlja hišnik.

Alenka Zor - Simoniti tako dobi oba romana. Hočevarja vrže v predal, Žabota pa povabi v studio, če ne njega osebno, pa nekaj - vedno istih - kritikov, ki na dolgo in široko razpredajo o tem pomembnem delu.

Edino, kar je v moči urednika, ki se novinarjem boji zameriti, so nekakšne mašilne oddaje. Če vidi, da se neki knjigi godi huda krivica in je zadosti pogumen, lahko porine kratko novičko v kako pomožno kulturno oddajo, ki ni od nikogar in kjer se avtorji menjajo po Titovem ključu kolektivnega naslednika.

Enajsta noč
Ste kdaj gledali oddajo Alenke Zor - Simoniti in ste imeli občutek, da vsi gostje govorijo na dolgo in široko, predvsem pa enako? Kot bi poslušali eno in isto osebo? Za povrh, nikjer ne morete zaslediti kakih navzkrižij, disonanc. Gospa voditeljica vpraša, pisatelj ali kritik odgovori izjemno na dolgo, omenja "duhovno bitnost", "paradigmo postmodernizma" in tako dalje, nobenega presenečenja.

Ne pogovarjam se prav z veliko slovenskimi pisatelji, a kadar govorim z, recimo Branetom Gradišnikom, ne morem pustiti možgan na pašo. Iskriv in peklensko hiter sogovornik je. Zna presenetiti, včasih tudi za ceno paradoksa. Pa recimo Andrej Morovič, kakšne debate sva imela v Berlinu! Porečete, nekaj drugega je osebni pogovor od televizijskega pogovora. Porečem: z nekaterimi rednimi gosti Alenke Zor - Simoniti sem imel priliko govoriti osebno in povem vam, ni razlike.

Dobro, pa vprašajmo Braneta, ki je samo lansko leto izdal dve knjigi, kolikokrat je bil gost Alenke Zor - Simoniti? Nikoli. Zapišimo: Brane Gradišnik (0). Dobro, pa Andrej Moroviča? Tudi nikoli? Pa koliko knjig je Andrej izdal? Šest, sedem? Po vseh kriterijih je eden najmočnejših pisateljev generacije. Evo, črno na belem: Andrej Morovič (0).

Neverjetno. Branetova Leta sedmih skomin krožijo od rok do rok, kot je lansko leto krožila knjiga Zorana Hočevarja (0). Oni dan gledam na POP TV pogovor z gospodom Milanom Kučanom, ki je na vprašanje o tem, kaj je prebral nazadnje, omenil Branetovo knjigo Irska. Bere ga predsednik države, velja za enega najboljših slovenskih pisateljev, novinarka edine literarne oddaje pa ga ignorira že vsa leta? Hej?!?!?

A tudi Braneta lahko vidite na televiziji - kot gosta drugega uredništva, zabavnih oddaj. Tudi Andrej Morovič je oni dan na posnetku POP TV žagal računalnik in še kakšno duhovito rekel zraven. Ta že ne bo nikoli gost Alenke Zor - Simoniti. Ne iz ljubezni do računalnikov, marveč zaradi tega, ker Andrej očitno ni sposoben desetminutnega govora, v katerem ne bi povedal ničesar.

Pravilo številka 2: slovenski pisatelji se delijo na one, ki spadajo pod kulturno uredništvo in one, ki spadajo pod razvedrilni program.

Vsak, katerega delo je zadnja leta krožilo od rok do rok, od bralca do bralca, je obsojen na izgon. Poskusim se spomniti avtorjev, jih najti, poklicati, vprašati. Pred Hočevarjem (0) smo brali Šinigoja (0), pred tem Pušavca (0), pred tem Hudeja, katerega junak je res malo pasiven in brezvoljen (točka B pravila 1) in si je zato avtor prislužil uvrstitev vsaj v paketno predstavitev generacije. Lepo.

Kaj pa kvalitetni avtorji, ki se jih drži žanrska oznaka? Vprašajmo Kuščerja (0) ali pa celo Kastelica, katerega strip album Afera JBTZ si gladko zasluži Kresnika za lansko leto? Avtor strip albuma v katerikoli kulturni oddaji, dajte no! Torej, Kastelic (0). Je pa avtor v telefonskem pogovoru pripomnil, da so ga povabili v neko oddajo o lokalnih čudakih. Cool.

Vam ta imena ne zvenijo znano? Seveda ne, saj vas neprestano ne zrejo z zaslonov.

Dvanajsta noč
V čem je trik Alenke Zor - Simoniti? Njene oddaje so tako brez trenj ravno zaradi tega, ker drugačne literature sploh ne spusti noter. Gostje so samo oni, ki enako mislijo, kaj bi se torej kregali? Ste kdaj doživeli, da bi kakega avtorja pogledala v oči in rekla: oprostite, vaše delo je zadnje sranje in zdite se mi obupen pisatelj, a storila bom vse, da boste lahko izrazili svoje stališče.

Pa kaj, poročete? Ima gospa pač rada določen tip literature, evo, četudi tega Martina Kačurja, pa kaj? Pa nič. Če bi bila to privatna televizija, ne bi imel pripombe. Nekdo je vložil denar, postavil uredniško politiko in novinarji delajo po svojih najboljših močeh. Tu pa govorimo o nacionalni televiziji, ki naj bi predstavljala vse segmente naroda in če smo pri literaturi, tudi vse obstoječe struje. Pa dobimo za denar davkoplačevalcev le privaten okus neke gospe. Komur ni kaj všeč, itak nima kam iti.

Kako lahko taka oddaja sploh obstaja? Si predstavljate TV dnevnik, ki bi bil edini vir novic za celo državo in bi neprestano trobil v prid eni sami stranki? Ja? Zveni znano? Seveda, še obstajajo države s takim dnevnikom. No, a ljudstvo prej ali slej vdre na cesto in napade Bastillo. Zaradi kulturnih oddaj pa nihče ne bo šel na cesto. Tematika pač zanima izjemno ozek krog ljudi, ki so vsi še razdeljeni na ločene predalčke.

Trinajsta noč
Teden pred podelitvijo nagrade Kresnik sem šel v lokalno knjižnico in položil na mizo seznam petih finalistov. Knjižničarka je vstala, šla brskat, se vrnila s knjigami in jih TUP-TUP-TUP-TUP zložila na mizo. "Oprostite," sem rekel, "zakaj pa TUP-TUP-TUP-TUP? Zakaj ne TUP-TUP-TUP-TUP-TUP?" Je pač manjkala peta knjiga. Knjižničarka me je debelo pogledala: "Ja," je rekla, "to je pa Möderndorfer, ta se pa bere."

Prosim, pazite na tole: "ta se pa bere." Še bolj pa pazite na začuden pogled knjižničarke. Spet človek, ki ima neposreden stik z bralci in mu je vse jasno. Jasno, da se pisatelji delijo na one, ki se berejo in one, ki zbirajo prah.

Tako sem šel Möderndorferja kupit v knjigarno.

Očitno je ob množici knjig, ki jih kupim vsako leto, vmes vsakič točno en slovenski roman.

Ko smo ravno pri gospodu Möderndorferju, povprašajmo ga, kolikokrat je bil s svojimi številnimi knjigarni gost Alenke Zor - Simoniti? Nikoli. Prvič šele s to knjigo, ki je prišla v finale Kresnika in s tem avtomatično v predstavitev.

Bodite pozorni na nekaj drugega. Teden pred podelitvijo osrednje literarne nagrade, ki je za naše razmere tudi finančno zelo v redu, sem lahko v knjižnici dobil vse romane, razen onega, "ki se bere." Vprašal sem, koliko izvodov imajo. Po enega od vsakega romana. In koliko je vpisanih članov? 3979. Tako, skoraj štiri tisoč članskih izkaznic. In ker se v našem knjižničnem sistemu plača le članarina na člansko izkaznico, ne pa na vsako knjigo posebej, za povrh pa smo še na Gorenjskem, lahko mirno sklepamo, da gre za družinske izkaznice. Eno uporabljata vsaj dva človeka. Dobro - imamo osem tisoč potencialnih bralcev za en sam izvod finalistov za najboljši roman leta. In nihče noče niti tega izvoda! Pomislite. Niti enega človeka ne zanima, o čem pišejo ostali štirje avtorji, za Möderndorferja, "ki se bere" pa se moraš vpisati na čakalni listek? Pri vseh urah TV programa, namenjenih slovenski literaturi! Na najmočnejšem mediju, ki neti revolucije in spreminja svet! Pri nas pa ne more v knjižnico spraviti niti enega samega ubogega bralca!

V Ameriki založniki govorijo o "učinku Oprah" kot eni najlepših stvari, kar se jim je zgodila. Kadarkoli TV voditeljica Oprah v svoji oddaji posveti nekaj minut hvali določene knjige, se njena prodaja poveča tudi za desetkrat. Pri nas pa imamo tako rekoč "učinek anti-Oprah", ko TV voditeljica porabi precej več časa in hvale zato, da bralec ve, česa se mora izogibati.

Štirinajsta noč
Branja finalistov pred podelitvijo sem se lotil zategadelj, ker me je zanimalo, katera struja bo zmagala v žiriji. Romani so namreč glede na definicijo slovenskega Umetniškega romana razdeljeni takole: Möderndorfer - Kalčič (najbolj proč), Hudeček (sredina), Merc - Žabot (Cankarja).

Nič se ne bom delal učenega, marveč povem jasno in glasno: med petimi romani sem v celoti in do konca prebral samo Möderndorferja. Dolžnost gor ali dol, trpeti muk pa tudi nočem. O Möderndorferjevem romanu ne bi govoril, ker "se bere" in ga boste prebrali (ali pa ste ga že) tudi sami. Kalčičevo delo je prijetno šokantno za vse one, ki smo kdaj brali in ljubili Danila Harmsa. Knjiga je tako rekoč kloniran Harms. Res, od zapletov, komičnega absurda, junakov, lokacij, celo imena so ruska. Je pa res, da Harms ni nikoli napisal dolgega besedila in njegov štos na dolge proge tako zvodeni, da sem odnehal na tri četrt. Od Hudečka nisem pričakoval ne vem česa, a me je hkrati potrdil in presenetil. Vmes so krasne strani, ki sem jih prebral z užitkom, potem pa pade precej več strani nepotrebnega gostobesedja, ko beseda tlači besedo (točka A pravila 1); nakar se obrat ponovi. Tipično selektivno branje, ko mora bralec včasih obrniti kar šop strani. Merc je novinec, a je dobro zapopadel pot do Umetnosti. Na začetku opiše žensko povsem brez volje, ki pasivno sprejema posiljevanje (točka B), nato krene na opis lokacije in že so tu močvare s čudnimi vonjavami in čudnimi živalmi (točka C), opisane v visoko donečem jeziku (točka A), dovolj, da sem odnehal z branjem. Kar velja vse tudi za Žabotov roman; za zgradbo in branje.

Kot smo lahko brali v poročilu s podelitve, je za las zmagala trda cankarijanska linija pred srednjo. Drugačna avtorja drugačne literature nista prišla v omembe vreden poštev.

Petnajsta noč
Pozivi Društva pisateljev k posebnemu prazniku, ob katerem bi podarjali knjige, so prav smešni, ker tako zelo zgrešijo bistvo. Saj ljudje podarjamo knjige. Evo, podaril sem Hočevarjev (0) Porkasvet in za letošnje novoletne praznike kupil za darila nekaj Kastelicovih (0) strip albumov. Povejte mi, kako naj podarim letošnji s Kresnikom nagrajeni roman? Pisatelj je bojda trpel, ko ga je pisal, tudi urednik je izjavil nekaj podobnega, trpel sem tudi jaz, ko sem ga bral - sedaj pa naj vso to trpečo verigo dam prijatelju? Kar ne pomeni, da bom podarjal samo komedije, zagotovo pa podarjam knjige, ki se me zganile, ki mi nekaj pomenijo. Paradoks slovenskega podarjanja literarnih del: Muko bi podaril sovražniku, a zanj je škoda denarja.

Precej let nazaj sem v samozaložbi izdal knjigo Godbe, ki sem jo tisto leto naglo razprodal pred novoletnimi prazniki. Trgovci itak pravijo, da se takrat proda vsako sranje, pa je šlo tudi moje. To je bila to moja prva in edina literarna knjiga v samozaložbi, zato sem se začudil, ker je bilo kupcev precej manj kot kupljenih knjig. Ko sem začel spraševati, zakaj bi kdo kupil dva, tri ali celo pet izvodov, so mi odgovorili, da kupujejo za darila. Poklical sem gospoda Kastelica (0) in ga povprašal po njegovih opažanjih z knjigo Afera JBTZ. Potrdil je moje ugotovitve. Med obema knjigama je preteklo precej let. Ja, prazniki že obstajajo in obstajajo knjige, ki bi jih ljudje podarjali. Zbiralcev prahu pa ne bodo, četudi ustanovijo zanje še tak praznik. Če že pred obstoječimi prazniki prodajo čisto vse, kaj je potem narobe s slovenskimi literarnimi favoriti, da njihovih del ne morejo?

Šestnajsta noč
Ko sem klicaril pisatelje in jih spraševal, kolikokrat so bili gostje Alenke Zor - Simoniti, sem doživel zelo različne odzive, od takih "ne bi šel tja, raje crknem", do onih "kdo pa je to?". Kakorkoli, ogorčenje ali ignoriranje sta vedno začetni znamenji zagrenjenosti. Kaj je lahko hujše od samih negativnih kritik? Le molk in ignoriranje. Občutek, da je vse delo šlo v prazno, za nikogar in nikomur. Zato je literarno ne-bivanje, na katere obsoja Alenka Zor - Simoniti vse, ki ji niso všeč, nekaj, proti čemer mora vstati vsaj en glas.

Drugi razlog tega pisanja je srednješolski pouk literature. Vsa čast izjemam, a večina učiteljev cankarijanski model kuje v zvezde. Najstnik, ki poskuša razmišljati drugače, se otresti spon konformizma, pa čeprav samo do konca pubertete, za zmerom zasovraži slovensko literaturo. Lansko leto se je zgodilo nekaj pomembnega, kar bo dolgoročno vplivalo na naše ljube srednješolske učitelje literature: internet. Njihovo delo je postalo javno. Dijaki so pričeli svoje zapiske pretipkavati in jih dajati v Omrežje. Tako lahko preberete, kaj si je Janezek zapisal kot razlago kakega slovenskega literarnega dela. Koliko patosa! Koliko trpljenja, vzvišenosti, Umetnosti, duhovne bitnosti! Uf! Ni čudno, da nihče noče brati čtiv.

Glavmi razlog: na pomlad so me povabili na neko srečanje. Izraz verjetno ni pravi, a literarni večer tudi ni bil. Iz svojih objavljenih knjig ne berem, ker, kdor je bralec, ta zna brati tudi sam in mu ni treba biti poslušalec, ja? Po pogovoru je pristopila neka gospa in se mi nekako opravičila, češ, da je prišla s strahom na srečanje. Rekla je, da verjetno sploh ne bi upala, a je bil prejšnji teden gost Branko Gradišnik (0) in ker ga je ravno pred tem gledala na TV, v neki oddaji zabavnega programa, seveda, je zbrala pogum in prišla na srečanje z njim. Hudo prijetno jo je presenetil. Tako je zbrala pogum tudi zame in zatrdila mi je, da sem jo tudi jaz hudo prijetno presenetil. Ne, nima občutka, da je vrgla tisto uro splošnega klepeta stran, sploh ne. Potem je pa kar hotela oditi. Zaslutil sem neko splošno znano resnico, nekaj, kar očitno vedo vsi, razen mene. Tako kot sem poprej srečal resnico knjigarnarke, kasneje knjižničarke, sem bil v tistem trenutku v stiku z resnico bralca. Zdelo se mi je predragoceno, da bi izpustil priložnost. "Pa zakaj ste se tako bali priti?" sem izrecno vprašal. Rekla je: "Veste, tako rada imam literaturo. Potem pa gledam po televiziji tiste oddaje, od Alenke Zor - Simoniti, in tam so vsi... kako naj rečem..." Pokimal sem, vem. Dodala je: "Mislila sem, če ona izmed vseh pisateljev izbere najmanjše težake, kakšni morajo biti šele oni, ki jih nikoli ne uvrsti v oddaje?"

Ostrmel sem. Tisti trenutek je nepreklicno nastala odločitev za to pisanje.

Seveda, tudi taka razlaga je možna: bralci so opazili, da Alenka Zor - Simoniti filtrira avtorje, in lahko si rečejo, dobro delo opravlja, ščiti ljudstvo pred še hujšimi blebetajočimi seratorji in trpečimi malimi cankarji. Če že oni izbrani težijo na vse pretege, kakšni moramo biti šele mi, ki pišemo entartete kunst?

 
Sedemnajsta noč
Včasih si zaželim, da bi mi cel teden zapolnilo samo in zgolj nočno življenje.

Slovenska kulturniška laž (4)

CocaColaDan
Tako smo prišli do četrte in zadnje točke dnevnega reda, ki se - po starem običaju - imenuje Razno.

V prvih treh točkah sem pisal o trenutnem stanju, danes pa bomo najprej pogledali vzroke, ki so privedli do današnje smrdeče mlakuže, ki ji nekateri pravijo tudi slovenska kulturniška scena.

Zaradi naših mlajših bralcev moram pričeti obnovo čisto na začetku.

Najprej je bil kapitalizem. Ta je kulturo maral le kot priložnost za razstavo novih toalet in umetniki so se morali znajti sami. Potem so pričeli v Rusiji prakticirati socializem na prehodu v komunizem in ker so bili vsi voditelji vedno enako, predvsem pa dolgočasno oblečeni, kulture še toliko niso rabili kot kapitalisti. So se pa zato spomnili nekaj čisto novega - umetnika so zaposlili. Dobil je službo, ki jo danes poimenujejo v propagandni industriji s kratico PR, torej stiki z javnostmi. Umetniku so oblastniki dali denar, imenovan tudi dotacija ali subvencija, umetnik pa je lahko mirno pisal. Oblast je zagotovo preverila njegov izdelek pred objavo, včasih pa tudi tako, malo ponoči, bumf na vrata. Če se je umetnik držal - povečini nenapisanih - smernic države, je leto za letom lepo kasiral dotacije, država pa je od njega dobivala pač propagandni material. In so bili vsi zadovoljni. Kogar zanima lik takega umetnika, naj prebere Solženicinov opis obiska Maksima Gorkega v enem prvih koncentracijskih taborišč. Sploh prizor, ko se deček, ki je oboževal romane velikega sovjetskega pisatelja - ko pa je tako lepo pisal o materi!- , iztrga stražarjem, steče k pisatelju in mu pove resnico. Na nesrečo dečkova izpoved naleti na nekaj minut, v katerih je Gorki ravno povsem odpovedal sluh, kar se lahko zgodi slehernemu človeku, ne samo pisatelju. Dečka odvedejo za vogal in slišati je samo še strel pištole. Ki pa ima očitno tudi blagodejen učinek, saj Gorkemu prično ušesa spet delovati in tako lahko mirno posluša uradno poročilo poveljnika taborišča. Maksim Gorki je torej svojo vlogo dotiranega pisatelja dobro razumel. Nič pa niso štekali kapitalisti, ki so Gorkega izbrali za objektivnega poročevalca. Maksim se je v taborišču znašel na njihovo izrecno zahtevo. Ko so namreč na zahod pricurljale vesti o prvih taboriščih, so od Stalina zahtevali, naj dovoli tuji delegaciji kontrolni obhod Sibirije. Stalin je privolil le delno. Tujci nimajo vstopa, lahko pa gre Rus, ki mu tujina zaupa. Tujina je soglasno zaupala le Maksimu Gorkemu in tako je šel na obhod on in ni našel nobenih taborišč. Kar samo dokazuje, kako lahko subvencionirane umetnike razume samo domač človek.

McDonaldsDan
No, umetnik je dobival dotacije, država propagando in so bili vsi zadovoljni. Sistem po ruskem vzoru so po drugi svetovni vojni uvedli tudi pri nas in tudi lokalni umetniki, ki so hoteli dotacije, so vstopili v službo. Leta so tekla in kaki dve desetletji nazaj, približno, se je zdelo, da sistem sam pozablja pogodbo med umetnikom in njim. Vedno manj ostro so od umetnika zahtevali držanje pravil in tudi kazni so postajale vedno redkejše. Umetniki so lahko vedno bolj počeli tisto, kar so hoteli, država pa jih je še kar plačevala.

Potem je socializem propadel in sedaj smo v kapitalizmu. Torej bi država rabila umetnike samo za prikaz toalet in tak sistem so v nekaj letih postavili na noge. Vsakih nekaj mesecev pride kak tuj kulturniški velikaš, a la Pavarotti in gospodje gredo lahko ploskat, dame pa rožljat z biseri. Take prireditve morajo biti nekaj posebnega tudi po imenu. Zato se mora vsaka pričeti s predpono Evropski- Svetovni- Intergalaktični- in podobno. Kulturne prireditve so vedno večje, kultura pa je vedno manjša.

Po drugi strani pa je nedotaknjen ostal tudi socialistični sistem dotacij, ki še kar plačuje umetnike, tako rekoč kar po inerciji. Še več, če malce pogledate objavljene številke o dotacijah, lahko ugotovite, da država veliko denarja podeli umetnikom, ki so njeni najhujši kritiki. Ki jo neprestano zmerjajo, pljujejo in besnijo nadnjo, hkrati pa nikoli ne zapro dlani, da ja ne bi kapnil kak cekin mimo. Če imajo Američani upornike brez razloga, smo pri nas dobili subvencionirane upornike. Hm, a stvar je malce paradoksalna, ali pa se tako zdi le meni? Plačevati nekoga, da me blati? Očitno je Ministrstvo za kulturo leglo sado-mazo variant in vratarja morajo čimprej odeti v usnje in opremiti s pokajočim bičem. Hop, pa po grbi! Pa na Kidričev spomenik namontirajte glavo Markiza De Sada in ste rešili dva problema hkrati! Drža telesa pa je že prava.

Opišimo situacijo s čisto vsakdanjo prispodobo. Predstavljajte si, da ste že malo ostarela mati, ki hrani, redi in streže ogromnim potrebam svojega sina že nekaj desetletij. Ta dečko pa še kar neprestano hodi za vami in se v vse vtika, češ, kako pa kuhaš, pojma nimaš, kako likaš, kako pereš, kako zlagaš cunje, kako pomivaš, kako to in kako ono! Dajte no. Če bi bil jaz taka mati, bi sinu pribil mai-geri v čelo, naj leže na pod in si ohladi možgančke, v miru in tišini razmisli, ne pa da bi mu še naprej stregel spred in zad.

ShellDan
Tole bo zvenelo protislovno glede na do sedaj zapisano: menim, da so državne subvencije umetnikom nujno potrebne. Vendar ne v podedovani socialistični obliki, marveč subvencije na novih temeljih. Zakaj bi država sploh plačevala kakega umetnika? Ne kot propagando sistema, marveč kot promocijo države v tujini. Saj to delamo, boste zavpili. To pa to. Tipičen slovenski umetnik za svoje domače delovanje pokasira dotacijo in ker je tako navajen, ko krene v tujino, kjer bi šele povrnil državi vložek, krene natanko tako, kot je navajen z doma. Od države zahteva, naj mu kupi v tujini knjigo, najame gledališče, razstavni prostor in tako dalje. Skratka, doseg subvencij hoče raztegniti prek celega sveta. A le redke države so tako velike, da bi kaj takega finančno zmogle. Slovenije ni med njimi.

Uspešen umetnik postavi državo na svetovni zemljevid. Nič ni bolj promotivnega od njega. Država lahko na turističnih sejmih zapravi milijone za prospekte in predstavitve, a ne bo nikoli dohitela niti delčka tega, kar ji lahko prinese svetovno uspešen umetnik.

Država mora torej izbrati projekt, za katerega meni, da bo v svetovnem merilu nekaj pomenil. Pazite, to ne pomeni gromozanskih spektaklov, prej nasprotno. Zadostuje štipendija nadarjenemu mlademu glasbeniku, recimo. Ni modrost v zapravljanju veliko denarja, marveč v pametnem vlaganju malo denarja.