BifePriMatijiDan
Tako smo pri prvi težavi - kako naj država izbere dober projekt? Slišal sem, da je nek lokalni referent, ko je prejel denar, ki naj bi ga razdelil, ravnal takole: da se ne bi komu zameril, je preštel vse interesente in razdelil na enake dele. Tako je vsak prišel lahko kar s hranilnikom-prašičkom po dotacijo. Ker je bilo kandidatov veliko, je dobil vsak zelo malo in s tem ni imel kaj početi. Tolažila ga je misel, da tudi drugi niso imeli več in tako je ostal v vasi mir. Lokalni referent je torej ravnal modro. Ali pa drug primer, ki pa tokrat sodi v čisto področje trača in zanj nimam nobene dokumentacije: ko je pred leti država dala nek denar za prevajanje slovenske literature, so članki komisije izbrali samo mrtve pisatelje. Saj bi bilo za tujino gotovo zanimivejše prebrati kak sodoben roman ali povest, a za vse žive pisatelje ni bilo denarja, torej bi jih ogromna večina ostala brez prevoda in zamera bi bila strašna. Z mrtvimi pa so bili vsi zadovoljni - vsi mrtvi, vsi enakopravni, če malo parafraziram propagandni slogan.

A pri literaturi se država lahko mirno pogostokrat zmoti. Pa kaj, če financira prevode dvajset nezanimivih romanov, če po teh financira dva taka, za katera se bodo literarni agenti stepli. Ker pa ni prav veliko Slovencev, ki bi imeli podpisane pogodbe z literarnimi agenti, očitno država financira samo prevode del, ki jih nihče noče, ali kaj? Pa recimo, da so do sedaj financirali sto prevodov in zadeli le petkrat. To je optimistična varianta, a jo pustimo tako. Poglejmo pa film. En sam slovenski film stane za sto do dvesto prevodov in če država plača sto zanič filmov, da jih ven dobi pet, ki bodo krenili na pot po svetovnih festivalih, je razmerje prenizko. Dražji je projekt, bolj mora država paziti, da zadane tarčo. Tole zveni tako banalno, da porečete, kaj nam pa ta pripoveduje?!? Ja, a postopek je enak. Poglejte, hranim nekaj dopisov, ki mi jih je zaradi mojega dela pisala država. Pod njimi pa so podpisani razni X in Y, ljudje, za katere sem prvič slišal, ko sem prebral njihov podpis. Pred časom sem se nekaj dopisoval z britansko filmsko inštitucijo, tudi subvencionirano s strani države, in ime na dnu pisma je pripadalo Siru Richardu Attenboroughu. Kdor je ljubitelj filma vsaj od daleč, ve, kaj je ta gospod v življenju počel. Za njim torej stojijo njegova dela.

V Sloveniji vsekakor nimamo na filmskem področju imena s tako težo. Hej, zakaj pa ga ne bi uvozili? Zakaj ne bi enkrat za spremembo sestavili komisijo treh renomiranih evropskih filmskih ustvarjalcev, ki bi prebrala slovenske scenarije in izbrala svoje favorite? V primerjavi s stroški filma bi bil to zanemarljiv dodaten strošek. Še tako znana evropska imena pridejo za kak mesec na delovni obisk za zelo zmerne denarje. Hollywood je namreč samo v Hollywoodu, pa še tam le za peščico. Mar vas ne zanima, kakšni bi bili rezultati natečaja v tem primeru?

A ne bojte se, na sveta tla slovenskega filma ne bo stopila tuja noga. Po sili prilik že drugo leto plavam kot ovel olupek v kotlu domače filmske kuhinje in povem vam: štala. Kako pa naj bo drugače, saj gre za področje, kjer brez državnega financiranja res ni mogoče narediti izdelka, po drugi strani pa so letno na voljo le tri dotacije za celovečerec, kandidatov pa ohoho. George Lucas je izjavil, da ne mara Hollywooda, ker tam na enega človeka, ki hoče narediti film, pride sto takih, ki hočejo le pobrati denar. Kar se tega tiče, smo že v Hollywoodu, evo. Le da tam hočejo služiti z izdelki, pri nas pa z dotacijami, izdelke pa potem mora biti, pa ni važen kakšen.

Moja ocena slovenske filmske situacije je povsem nasprotna oni euforiji, ki je po letošnjih slovenskih filmih zavladala med novinarji. Pa ne v oceni filmov, marveč v oceni perspektiv. Vsi govorijo o renesansi slovenskega filma, svetlih časih, ki prihajajo, sam pa bi stanje bolj opisal z uporabo domačijske slike iz kmečkih povesti. Predstavljajte si hlev, ki ima zaprta vsa vrata in okna, kakšen izgubljen žarek svetlobe le občasno posije skozi špranjo. V hlevu domuje ena sama krava-država, okoli njenih vimen pa se drenja stotina kandidatov, ki jo molze na vse pretege, brez konca in kraja. Tako so navdušeni, da so pozabili ubogo kravo hraniti in pojiti, nakar se je znašla na pragu smrti. Ja, pred leti so se v javnosti resno pojavljale govorice in dvomi o tem, če Slovenci film sploh rabimo. Vsi molzniki so uvideli, da jim bo krava crknila in bodo ostali brez vsega. Kljub medsebojnim zameram in sovraštvu so v življenjski ogroženosti vseeno malce odprli vrata in ubogi živali potisnili nekaj svežih bilk v gobec. Prvi rezultati so se hitro pokazali, javnost je začela ropotati o renesansi, stari molzniki pa so hitro tekli spet zapret in zabit vrata, da bodo lahko na račun hipne osvežitve molzli kravo-državo nadaljnje desetletje. A ker se odločitve molznikov poznajo pri filmu šele čez leta, boste, drage gledalke in gledalci, sadove hipne osvežitve uživali še nekaj časa, potem pa spet pride sedem suhih let.

DairyQueenDan
Uvoz tujih sil gor ali dol, kaj lahko država ukrene sama in to takoj? Od vsakega aparatčika mora zahtevati, naj pismeno odgovarja na pošto. Pismo se s pismom zbija. Naj razložim: odprem mapo, v kateri imam spravljeno svoje dopisovanje s kulturnim ministrstvom in notri samo moja pisma, odgovori pa silno redki, od tega povečini oni v stilu a) pojdite na okence številka 5. Lep pozdrav, vaše okence številka 7. in b) pojdite na okence številka 7. Lep pozdrav, vaše okence številka 5.

Sedaj je postopek tak: pišete pismo in ne dobite odgovora. Po nekaj tednih pokličete naslovnika in ta vam naloži take nebuloze, da ne morete verjeti. Mislite si, saj ste govorili z bebcem! Nato vam kapne - ne morete ga citirati, ker nimate oprijemljivega dokaza. Pri moji starosti sem od uslužbencev Ministrstva slišal že cel paket neumnosti, a povedati vam ne morem niti ene, ker jih pač nimam črno na belem. O, kakšna zvitost! Referent vam lahko reče, da morajo vašo prošnjo zavrniti, ker so se pri Petričku izkrcali Marsovci. Če tole poveste naprej medijem, vas lahko mirno toži in velja vaša beseda proti njegovi. Gremo stavit, da bo tožbo dobil.

LevisDan
Ko sem ravno brskal po svojim mapicah, sem opazil še nekaj drugega. Država mi, kot umetniku, prav pogosto piše. Recimo, zakaj še nisem plačal prometnega davka na svoje avtorske honorarje? Ali pa, koliko delavcev zaposlujem? Kako dolge odmore za malico dajem njim in sebi? Sem opazil, da se je delovni teden skrčil na 40 ur? In tako dalje. Branje teh pisem je možno samo z grenkim nasmeškom, ob katerem se vedno spomnim tistih slovenskih umetnikov, ki so odkorakali v politiko. Še danes boste pogosto slišali, da so to državo naredili umetniki. In kako se jim je država oddolžila? Ko so sestavljali šifrant poklicev, so umetnika združili z obrtnikom. Tako dobivam pošto kot vsi drugi kolegi plastičarji, vodovodarji, sodavičarji, etc... Po prvem takem pismu sem tekel na občino in tam so mi rekli, da gre za optimizacijo dela. Kdo bo pa vodil umetnike kot posebno postavko - naj pač tovrstna pisma ignoriram. Kar sem z veseljem ubogal in jih metal proč, dokler mi niso resno pričeli težiti s prometnim davkom od avtorskega honorarja. Po daljšem dopisovanju sem prinesel mnenje ministrstva za finance in potem so dali mir. A tovrstno stanje, ko se lahko sam odločim, katere dopise ignoriram in katere ne, je sprehod po britvi. Prišel bo trenutek, ko bo nekdo napisal drugačno mnenje in lopnil po nas.

Odpreti posebno kategorijo v šifrantu s posebnimi lastnostmi je tudi za računalnikarja začetnika pet minut dela. In točno to je bila tista točka, kjer je država, ki so jo naredili umetniki in kjer se je med politike prepisalo mnogo umetnikov, morala varčevati. Pa se ni od umetnikov dvignil glas proti! Ker očitno vsak umetnik pri selitvi v parlament pozabi svojo preteklost, bi morali pojav podrobneje raziskati. Vzemimo na primer razdaljo med Društvom pisateljev in parlamentom. Saj ni več kot dve sto metrov prijetnega sprehoda skozi drevored. A kaj se zgodi v bodočem politiku, da ga v teh nekaj borih korakih popade amnezija in razpad vseh idealov, ki jih je še včeraj imel na ustih in peresu? Kdo ve. Ni v moji moči, da bi kaj takega ugotovil. Lahko pa predlagam majcen dodatek tisti aleji, nekakšen spominek, celo opominek vsem, ki hodijo po tej poti. Vsakemu umetniku, ki se je po prihodu v politiki izkazal kot zadnja rit, moramo postaviti spomenik. Kar tam, na pločniku ob drevesih. Iz zemlje naj gleda samo bronasta rit, gola, pod njo pa ploščica z lastnikovim imenom. Za povrh bi bil tak spomenik izjemno praktičen. V zarezo med ritnicama bi lahko meščani parkirali kolesa. Tako bi se tudi lažje zapomnili, kje so svoje prevozno sredstvo pustili. Recimo: "danes sem parkiral v pisatelju X..." in podobno. Ker bi bili spomeniki narejene po odlitih pravih oseb, bi zaradi razlik v konstituciji zadostili tudi vsem razlikam med kolesi. Dobili bi suha, koščena parkirišča za otroške bicikle in velika, lagodno luksuzna stojala za največja gorska kolesa. Bodoči politik pa bi se med potjo ovedel, da ga bo ljudstvo hitro zaparkiralo, če bo nadaljeval po poti predhodnikov. Ulico bi seveda morali preimenovati v kako primerno ime, recimo v Alejo velikanusov.

Ker sem oni dan že opazil nekakšne oštevilčene pravokotnike ob pločniku, poslanci očitno že pripravljajo parcele za svoje spomenike. Veseli me, da bo vsaj kak moj predlog končno doživel uresničitev.

MicrosoftDan
Še naprej brskam po mapah in ugotovim, da mi Ministrstvo za kulturo dokaj pogosto piše, vsaj enkrat do dvakrat letno pa zagotovo. Prijeten občutek je, da se nekdo zanima za svojega podložnika in neprestano bedi nad njim, sprašuje in opozarja. Čudno je le, da vedno o isti zadevi: koliko sem zaslužil? Sem preveč zaslužil? Zakaj še nisem oddal svojega poročila o letnem zaslužku? In tako dalje. Pomislite, Ministrstvo za kulturo! Odprem mapo z napisom Ministrstvo za finance, tam pa nič! Je mogoče, da država ne funkcionira? Saj bi me po tej logiki moralo Ministrstvo za finance neprestano spraševati, če sem napisal kaj novega, kako napreduje moj roman, rabim kakšno pomoč pri pogajanju z založniki in podobno.

BenettonDan
Poskusite v naslednji zgodbi najti logično napako. Če se vam posreči, niste sposobni za člana kakršnekoli komisije, ki odloča o financah. Pred komisijo pride oseba X, ki hoče za nek projekt sto tisoč nemških mark, recimo. Komisija je prepričana, da je človek povsem nesposoben, a se mu ne želi zameriti. Zato mu odobri deset tisoč mark za začetek projekta. Kasneje za izkaže, da oseba X res še tega začetka ni mogla spacati skupaj in komisija ima v rokah močan argument, da ne izplača preostalega denarja. Za povrh so članki komisije blazno zadovoljni, ker so pravkar privarčevali devetdeset tisočakov.

PampersDan
Ponovno napišete Martina Kačurja in država vam bo takoj subvencionirala knjigo. Pokasirali boste še kako literarno nagrado, nakar vam bodo knjige odkupile knjižnice, ki jih tudi subvencionira država. Ravnate pa lahko drugače in ne sledite Cankarju. Subvencije ne dobite, mogoče morate celo v samozaložbo. Tolaži vas to, da boste nekaj sto izvodov prodali v knjižnice. In to je vse. Pa vzemimo tretjega človeka, glasbenika. Izdal je CD, lahko tudi v samozaložbi, njegove skladbe predvajajo po radiju in za vsako predvajanje nakažejo majhen cekinček avtorju. Temu pravijo male avtorske pravice in glasbeniki tako dobivajo majcene honorarje za svoje bivše delo. Saj pisatelji tudi, a ne pri nas. V Angliji, recimo, knjižnice na koncu leta naredijo obračun, kolikokrat je bil kdo sposojen in potem pisatelju nakažejo nek majhen znesek za vsako izposojo. Tudi naše knjižnice so opremljene s prav gromozanskim računalniškim sistemom in ni vraga, da takega seznama ne bi pričaral že pritisk na gumb. Pa porečete - a kako lahko naše siromašne in vseskozi dotirane knjižnice si sploh lahko privoščijo dati kak tolar še za vsako sposojeno knjigo? Težka hipokrizija, ko o branju knjige razmišljate kot o nekakšni zastonjski tolažbi. Greste na športno prireditev, plačate nekaj tisoč tolarjev vstopnine. Za glasbene tudi, za gledališče ponavadi manj, še za kino daste 600 tolarjev. Ko pa bi vam knjižnica za vsako izposojo zaračunala po deset tolarjev za male avtorske pravice, recimo, bi bil pa kolaps, drama in škripanje z zobmi? To je mogoče samo v deželi, kjer je intelektualno delo zastonj. Tako bo zbiralec prahu dobil od države vse, avtor, katerega knjige gredo iz rok v roke, pa natanko tisto, kar je sredi vsake roke - iztegnjen sredinec.

KentuckyFriedChickenDan
Vem, tole ni podelitev Oskarjev, a na koncu te odisejade v štirih delih, bi se vseeno rad zahvalil vsem, ki ste mi med objavami pošiljali pisma podpore. Šestinštirideset e-pisem samo v ponedeljek po prejšnjem prispevku. Od molčeče strani bom pa itak dobil sunek v hrbet, čez čas, na samem. Grdo je govoril o svojem plemenu in pleme tega ne pozabi.

Prav tako bi se rad zahvalil podjetjema Jok'n'Stok in Pristop. Obe sta pomagali financirati prevode mojih romanov v angleščino. Kar je opravila Maja Visenjak, dostikrat tudi na kredit. Pa Vesni Jakše za prevod v švedščino, na (in za) zaupanje. Da o precej pomembnih malenkostih, ki jih je prispevalo podjetje Pasadena, ne bi govoril. Upam, da vam bom kdaj lahko povrnil.

Ministrstvu za kulturo se pa pravzaprav nimam kaj zahvaliti, kot stvari trenutno stojijo. Kar je čisti fenomen, pri vseh knjigah, kar sem jih izdal. Uf, tega pa ne bi smel povedati! Zaprli me bodo v kletko in vozili po vaških sejmih kot glavno atrakcijo, poleg ženske-kače in človeka iz gume - nesubvencionirani slovenski pisatelj. Čudo neviđeno! Piše brez dotacije! Fenomen!

AcroniJeseniceDan
Pisanje o slovenski kulturniški laži ni bilo prav prijetno opravilo. A kot je rekel Hogar Grozni: "Ropanje, požiganje, posiljevanje - grd in težak je vikinški poklic... (zmig z rameni) A nekdo ga mora opraviti."

Zato pa sedaj lepo izberem muziko, hmmmmm... nekaj sto odstotno veselega... Brave Combo, kakopak. Nimam? Je mogoče? Vse posodil? Me je že izučilo. Takoj jutri montiram nad gramofon tisto rdečo kovinsko omarico, notri kako ploščo skupine Brave Combo, čez pa pokrov z napisom V sili razbij steklo. Evo, res. Dobro, kaj pa potem? Sentimentalno-veselo-mediteransko. Gustafi, da. Na sploh dobra plošča, med štiklci od 10 do 14 pa vsakič zadenejo žebljico na glavico. Še ikono Pošlji kliknem, pritisnem na gramofonu gumb Play, zavalim se v naslanjač in vekam pošljem ukaz Zapri. Vas pa puščam same z odlomkom iz dela velikega avtorja, ki je natančno in brez napake opisal vse možne karakterje, kar jih hodi po tem ljubem svetu. Tako je gospod Dostojevski v Zapiskih iz podpodja na kratko opisal tip velikega ruskega umetnika njegove dobe. Najprej piše o njegovi vzvišenosti in pomembnosti, ki pa: "...niti za trenutek ne izgubi izpred oči koristnega, praktičnega cilja (recimo, kakšnih državnih stanovanj, penziončkov, zvezdic) - in ta cilj vidi skozi vse navdušenje in skozi vse zbirke liričnih pesmic, pri tem pa do konca življenja ohrani v sebi nedotaknjeno tudi vse "lepo in vzvišeno", lepo v vati pa seveda tudi sebe kakor kakšno zlatarsko dragocenost, če ne drugače, recimo, vsaj v prid "lepemu in vzvišenemu".

SodniDanDan
Ministrstvo za kulturo naj ne zahteva zase denar, marveč imena dni. Potem pa ta imena drago proda multinacionalkam in tako dobimo, recimo, namesto ponedeljka CocaColaDan. Vsi državljani morajo ta izraz uporabljati in tako ime reklamiranega izdelka polno zaživi in se vtisne v podzavest. Iz tako pridobljenega denarja lahko Ministrstvo financira prav vsakega, ki pokaže tudi najmanjšo željo, pa še bi kaj ostalo. V skrajni sili pa Ministrstvo lahko proda tudi imena mesecev, let, celo ur in minut. Če poskusim z imeni podjetij, ki so pomagala meni - tale članek končujem tretjega Jok'n'Stoka, v PristopDnevu, petnajst čez Pasadeno. Hm, to pa ni slabo...



Julija 1997

(Zbogom?) Sladke sanje

O nekaterih temah ne obstajajo pisna pričevanja. Recimo o posmrtnem življenju. Ali pa o tem, kaj pomeni sodelovati v nastajanju slovenskega filma: od prisotnosti na terenu do teka s scenarijem skozi institucije. Preživeli so tako molčeči in redkobesedni, kot sta bila Lazar in Jezus. Je slovenski film res tako travmatično doživetje že med nastajanjem, ne šele v kinu?