Šesti dan
James A.Carver, pisatelj, pravi: "šest let sem zbiral zavrnitvene listke, preden so mi objavili prvo zgodbo". Pazite, šest let.

V knjigi pogovorov s Stephenom Kingom Bare Bones lahko preberete, koliko let je listke nabiral on.

V Guinnessovi knjigi rekordov lahko preverite, da vodijo posebno rubriko z rekordom na tem področju. Trenutno vodi nek pisatelj, ki je pred prvo objavo dobil okoli 700 zavrnitev.

Za povrh so bili vse to rokopisi, ki so bili na koncu koncev objavljeni - kaj pa vsi oni, ki ne objavijo nikoli? Tistih 98%, ki vedno izpade - mar ni v tej gruči jedro enih in istih nesrečnežev? Koliko zavrnitev lahko človek prenese, preden odneha?

Tako težko, v praksi.

Sedmi dan
"Z neskončnim zadovoljstvom smo prebrali vaš rokopis. Če bi ga objavili, po njem ne bi nikoli več mogli objaviti česarkoli nižje kvalitete. Ker v naslednjih tisoč letih zagotovo ne bomo dobili rokopisa na istem nivoju, moramo, na žalost, zavrniti vaš božanski prispevek in vas tisočkrat prosimo za odpuščanje." (prevod po Chinese economic journal)

Osmi dan™
To ime je rezervirano za oddajo TV Slovenija. Prosim, berite dalje pri naslednjem dnevu.

Deveti dan
Med vsem tem zbiranjem informacij pa sem se vedno bolj čudil: kje so slovenski pisatelji? Knjig v Ameriki so izdali oho-ho, na seznamih agentov, pisateljev, agencij, vsega mogočega, kar se valja okoli po Internetu, pa nisem zasledil niti enega. Počasi sem ugotovil, da obstajajo tudi drugi načini, kako objaviti knjigo v Ameriki. Tako rekoč stranska vrata.

Prva so razne univerzitetne založbe, ki objavljajo dela svojih predavateljev in onih, ki jih ti pripeljejo. Na tem mestu moram še enkrat poudariti, da govorim o prozi, ne o poeziji. Univerzitetne založbe so namreč eden redkih azilov za pesnike, saj je pravzaprav nemogoče opisati, kako Američanom poezija dol visi. Še slovenske naklade pesniških zbirk so v večini primerov višje kot one tam. Univerzitetne založbe objavljajo ponavadi nesorazmerno veliko poezije, ker pesniki pač zelo redko lahko objavljajo drugje. Razširjenost teh knjig je ponavadi slaba, omejena res na strogo akademske kroge.

Druga stranska vrata je nekakšno lagodno samozaložništvo. Obstajajo posebne založbe, ki jim pošljete rokopis, oni pa vam obrazec, v katerega vpišete svoje želje. Od vezave, oblikovanja, vsega. Založba prevzame in naredi vse, zelo kvalitetno, vi pa samo plačate. Izjemno enostavno. Naklade se gibljejo med 10 in 1000 primerki, lahko si zaželite tudi več. Knjige vam lahko pošljejo ali pa jih spravijo v skladišče. S posebnim doplačilom založba pošlje verigam knjigarn obvestilo, da je vaša knjiga izšla. Če ste ravno pri denarju, si lahko privoščite še korak naprej: najamete posebna podjetja, ki so specializirana za promocijo knjig in plačate tudi njih.

Stopimo korak nazaj, do teh založb, ki vam proti plačilu izdajo knjigo. Same sebe imenujejo "subsidy publishing", torej založništvo s subvencijo. Pa ne oni vam, marveč vi njim. Ja? V strokovnih krogih pa je tako založništvo znano kot "vanity publishing" in je na izjemno slabem glasu. Ravno o tem sem povprašal nekaj ameriških pisateljev in so vsi rekli brrr... grr...

Skratka, niso bili navdušeni. Vanity pač pomeni ničevost, napuh, domišljavost in nečimrnost, o čemer nas pouči vsak slovar. Take knjige pač izdaja oni, ki mu jo nikjer drugje ni uspelo. Te založbe knjig ne ocenjujejo, marveč le založijo.

Tretja stranska vrata so povečini majhne založbe, ki imajo urednike in opravijo izbor. Potem pa vprašajo, hm, bi kaj prispevali? Očitno so presodili, da vaša knjiga ne bo ravno v sramoto firmi, a vanjo pa tudi ne bi pretirano vlagali, vsaj vsega ne. Tako financiranje prepustijo (delno) vam. Če plačate, potem itak nikoli ne veste, za koliko so znižali kriterij zaradi vaše darežljivosti, mar ne?

Deseti dan (začetek)
Zakaj bi katerikoli slovenski pisatelj hotel izdati knjigo v Ameriki? Ker ne vem za nikogar, ki bi lezel skozi agencijski sistem (prosim, javite se mi!), slišal pa sem za nekaj, ki so izdali knjige pri vseh treh inačicah stranskih vrat, o katerih sem govoril devetega dne, se človek res počasi vpraša, čemu? Odgovor je na dlani za one pesnike, ki so bolj akademsko naravnani in ki po Ameriki predavajo - to je sestavni del kariere. Kaj pa oni, naši, ki so vedno tu? Kaj njim pomeni 500 ali 1000 izvodov knjige, ki leži v nekem skladišču v Ameriki? Kaj bi to lahko spremenilo v življenju slovenskega pisatelja?

O, mnogo!

Deseti dan, oddaja naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo
I saw the best mind of my generation rot... (Allen Ginsberg, s plošče Virgin Fugs skupine Fugs)

Deseti dan, nadaljevanje
Izdati knjigo v Ameriki je predvsem boj za domače pozicije. Mirno lahko vkorakate h kateremkoli referentu na Kulturnem ministrstvu in se zgrozite: "Kako?!?!? Ne bo dotacije?!? Za pisatelja, ki objavlja v Ameriki?" Ali pa zahtevate kako stanovanjce, recimo, natančno z istim razlogom. Mogoče kak položajček, pa to in ono?!?!? Kako urednikovanje, ha?

Priznajte, odprle so se vam neslutene možnosti.

 
Deseti dan, somrak
Za povrh imajo nekatere ameriške založbe, ki jim morate plačati, da vam objavijo knjigo, tako zvito izbrana imena, kot bi poznali zadnjo skrivnost vaše duše. Gotovo ste že slišali za zelo ugledno založbo Routledge, ki ima 150 letno tradicijo na področju založništva, predvsem humanistike. Težko vas bodo uvrstili zraven, verjemite. Hm, obstaja pa "vanity" založba Rutledge, kjer samo plačate in vam takoj izdajo knjigo. Nakar lahko na korzu ležerno rečete: "Nja, pri Rutledgu mi pravkar izhaja knjiga!" Poslušalcem bodo oči padle na brado. Kaj pa oni vedo, da vaši založbi manjka ena sama črka "o" v imenu.

 
Deseti dan, temna noč
Sem vas prepričal? Rabite knjigo v Ameriki in že brskate po pujsku-hranilniku? Ni treba.

Naj država plača namesto vas.

Povrnimo se malo iz daljne Amerike na domača tla. Ko sem pred leti pričenjal brskati in spraševati Američane, sem bil res "ovca iz Slovenije"™, kar se njihovega posla tiče. Počasi sem se podučil. Prav pretresljivo pa me še vedno muči, da sem glede domače kulturne politike na področju izvoza slovenske proze še vedno "ovca iz Slovenije"™, no, verjetno "ovca iz Radovljice"™.

Povedano preprosto: nobene sledi o čemurkoli, kar bi bilo podobno slovenski kulturni politiki na tem področju nisem našel. Obstajajo sledi, zametki nečesa, a nič oprijemljivega. Še huje: moji kontakti z ljudmi, ki bi o tem morali vedeti vse, so bili porazni. Za agencijski sistem v vsem angleško govorečem založništvu sploh še slišali niso ali pa je bilo zanje na ravni tračev, kolikšno plačilo je kak agent dobil za kako delo.

Če že hočete dobiti pomoč od države, potem je prva stvar, ki jo vsaka inštitucija, vsak birokratčik, zahteva, predračun. Ja, kje imate pa predračun? Halo!?!? Problem je preprosto v tem, da pošteni agenti ne izstavljajo predračunov. Tudi računov ne. Kje pa lahko dobite predračun: ja, pri vanity založbah, seveda. Vam je kapnilo? Kaj se boste bahali samo prijateljem, stecite na Ministrstvo in vpijte na ves glas: "Kakšna priložnost za slovensko promocijo! Noro! Založba Rutledge (pazite, izgovorite brez o-ja, saj ne bi radi lagali, mar ne?) bi rada izdala mojo knjigo! Dajte denar!"

Bodo dali, ne bodo dali, bodo dali samo pol - še vedno lahko najprej obkrožite na obrazcu vse mogoče usluge in tako dobite velik predračun, pokasirate polovico, zatem pa se premislite in pri založniku naročite manj luksuzno izdajo. Tako, recimo, je osnovno načelo, po katerem deluje slovenska filmska produkcija. Pa pustimo to.

Enajsti dan
Sedaj se gotovo že sprašujete: če Mazzini vse to ve, zakaj potem ne izdaja knjig v Ameriki po tekočem traku? Zakaj nam odkriva drobne skrivnosti velikih mojstrov? Mar ga ne zanima še kakšna dotacija, stanovanje, urednikovanje?

Eh...

Tudi jaz bi stanoval, urednikoval in bil dotiran, a problem je v tem, da bi vseskozi vedel, kakšno knjigo sem izdal v Ameriki in predvsem kako. Četudi bi lagal vsem okoli sebe, sem zadosti nezaupljiv, da sam sebi ne bi začel verjeti.

Tako pa... grem po cesti in nasproti pride pisateljski kolega, pa gre mimo, ne da bi me pogledal. Opa, si mislim, le s čim sem pa tega užalil? Nakar slišim, da ne pozdravlja sploh nobenega več, odkar je izdal knjigo v Ameriki. Ali pa znan prepir dveh slovenskih literatov o tem, kdo bo prej dobil Nobelovo nagrado. Seveda, oba sta objavila knjigo v Ameriki. Kaj lahko prepriča človeka, da nekaj sto izvodov knjige, ki leži v kakem skladišču onkraj ocena, človeka privede tik pred piedestal Nobelove nagrade? Kaj drugega, kot ujčkanje, muckanje, božanje, grizljanje in zasipanje svojega telesa, duše, zavesti in podzavesti z enim samim stavkom, ki si ga pisatelj neumorno ponavlja: "Izdal sem knjigo v Ameriki... Izdal sem knjigo v Ameriki...etc"

Zato slovenski pisatelji nikoli ne gredo na Frankfurtski knjižni sejem. Tam bi videli milijone knjig zložene druga ob drugi in bi pričeli računati: milijon rokopisov... od tega dvajset tisoč sprejetih pri agentih... od tega nekaj sto pri založbah... tu pa jih je... oooooo!!!!!!!

Dvanajsti dan
Ker si zamaši ušesa, nos in oči, si prej ali slej začne verjeti. Kar je osnovni pogoj, da prepriča druge. Zaprosi za novo dotacijo. Izda novo knjigo v Ameriki. In tako dalje. Metoda ima eno samo napako, pravzaprav nedodelanost. Poglejte naše gledališčnike! Kadar gredo gostovat, zmerom odidejo čim dalj od naših krajev in odpeljejo prijateljske kritike kar s sabo. Tako lepo odigrajo svoje, teden ali dva gostijo kritika, nakar ta nedvomno objektivno oceni predstavo. Pa imamo nov velik uspeh slovenskega gledališča! Priznati moram, da sem med nekim takim gostovanjem poskušal najti kake sledi o njem na Internetu; potlej pa se mi je zagabilo in sem nehal. Kako bi lahko pisatelji gledališko izkušnjo posnemali do konca? Preprosto - tisti, ki naj z ogromno malho na državne stroške odleti v Ameriko po vse izvode nove knjige našega pisatelja, naj bo izbrani kritik sam! Za štirinajst dni, najmanj! Med vožnjo nazaj pa bo imel celo čas pobrskati med platnicami, kar seveda ni obvezno.

 
Dvanajsti dan, poldne

Dosti zajedljivosti - je res vse tako črno? Ni.

Kadar potujem po evropskih državah vedno stopim v kako dobro založeno knjigarno - ja, prisotnost v navadni, nespecializirani knjigarni, je zame merilo življenja neke knjige - in poiščem slovenske avtorje. Hočem reči, avtorja. Vedno namreč najdem enega samega, en sam roman. Dame in gospodje, Vladimir Bartol - Alamut.

Kar pa se ameriških izdaj tiče, založba Harcourt Brace je vrhunsko ugledna in - tole se bere kot pravljica - eden njihovih urednikov je prebral roman slovenskega pisatelja v francoskem prevodu. Založba je sama naročila prevod v angleščino! Kakšen uspeh v neverjetni konkurenci, v časopisih pa ste o tem brali stokrat manj, kot bi nek nogometaš prišel v lokalno ligo! Dame in gospodje, Boris Pahor - Nekropola.

Povejte po pravici: ko vam nekdo omeni (izvozno) uspešne slovenske romane in avtorje, vam ti dve imeni ne prideta prvi na misel, kajneda?

Trinajsti dan
Vrnimo se k dosedanji slovenski kulturni politiki, tokrat v njeni celoti, ne samo v izvoznem delu.

Podjetju IUS Software se zahvaljujem, da mi je za pripravo tega članka omogočilo dostop do svoje obširne zbirke podatkov o zakonih, odločbah in vseh mogočih pravnih dokumentih, vključno z Uradnim listom od letnika 1991 naprej. Sprožil sem iskanje kulturne politike, da bi lahko dokončno ugotovil, če to sploh imamo. Ako je pravniki niso niti enkrat zabeležili, potem močno dvomim, da bi jo lahko našel kdorkoli drug. Vsebina pa odraža dosedanje stanje, ki se očitno deduje že od pamtiveka. Noben nov minister ni imel toliko moči, da bi vozel presekal; upajmo, da bo to zmogel sedanji.

Tole je rezultat iskanja:

Iskalni izraz: kulturna politika
Število zadetkov: 0