MLAKARJU REŠIL ŽIVLJENJE

Pravzaprav mu ga nisem rešil enkrat, ampak celo dvakrat. Pa ta moj vrli prijatelj bi se za drugo najraje potuhnil, čeprav je še bolj res kot prvo. Napisati pa moram tudi zato, ker je moj planinski prijatelj take vrste ptiček: o drugih bi zblebetal še polovico več, kot je bilo kdaj res, o sebi modro molči. Najbrž pod vplivom pregovora: Kdor molči, desetim odgovori. Žal nadebudni Janko molči le o sebi, pa še to mu ne bo kaj dosti pomagalo.

Prvič ali drugič - kakor se pač vzame - sem mu rešil življenje na njegovi novi maši v Breznici. Tja gor se je nagrmadilo toliko duhovnikov, prošt in preprostega ljudstva, da tudi jaz nisem mogel manjkati. Vse se je odvilo tako, kot je bilo treba. Lepših slovesnosti sem videl malo. Janko pa, živo srebro, kot je bil, je bil tako srečen, da bi najraje vsakomur, ki mu jo je ponujal, dal roko.

Največ pa se je - šment presneti! - smukal med dekleti. Bil je res eden najlepših novomašnikov, rad je bil vedno v središču pozornosti, povrhu pa je bil že kot dijak zagnan planinec in ljubitelj narave. Dekleta in žene so mu spletle za novo mašo na Breznici na ducate metrov venčkov, pa tudi v rokah so imele na koše rož.

Janko je hodil ponosno med ljudmi ter se tako zavedal svojega velikega dogodka, da nas je komajda poznal.

Ustavil se je med dekleti ter jih spraševal, kje so nabrale zanj toliko cvetja. Dekleta so mu kajpada rada odgovarjale, mlademu gospodiču Janku pa se je dobro zdelo, da je glavni na Breznici.

"Joj, kako lepe planinske rožice!" je poduhal od blizu šopek neki Jeri. "Kje pa si ga nabrala?"

"V hribih, gospod," mu je med hihitanjem odgovorilo dekle.

"In kako lep šopek imaš v rokah ti... To si pa gotovo nabrala posebej zame!" se je ustavil pri drugi.

"Seveda, gospod Mlakar."

"In kakšne lepe rožice imaš ti! Saj kar verjeti ne morem, da ste se tako lepo pripravile na mojo novo mašo?!"

"Poduhajte še mojega! In še mojega! In mojega tudi!" so se vsule prošnje z vseh strani.

Novomašnik se je v trenutku spremenil v največjega občudovalca rož na svetu. Hodil je od dekleta do dekleta, od šopka do šopka ter jih duhal in duhal...

Nam vsem se je že nekoliko nespametno zdelo, da daje gospod Mlakar toliko pozornosti rožicam, ko je vmes posegla višja sila. Naenkrat se je Janku ulila kri iz nosa. Božja kazen zaradi prevelikega napenjanja, kaj pa drugega!

"Glavo denite nazaj, pa bo takoj bolje!" so mu svetovali pametni ljudje. Pa ni prav nič pomagalo. Kri je drla tako močno, kot bi ga hotela vsa zapustiti še tistega popoldneva.

"Pomagajte, gospod Aljaž!" so prihiteli po mene. "Novomašnik je v smrtni nevarnosti."

Spomnil sem se, kako je bilo zapisano v svetem pismu. Mojzes je držal roke pokonci in molil, Izraelci pa so zmagovali.

"Roke kvišku!" sem zavpil. "Drugače bo po tebi!"

Janko je dal roke v zrak, pa se kri še vedno ni hotela ustaviti. Janko pač ni bil Mojzes...

Velel sem mu, naj se uleže na klop, z glavo naslonjen nazaj. Tudi to ni nič pomagalo. Kri je curkoma lila iz Jankovih nosnic.

"Prinesite mi volno!" sem zaklical proti dekletom. "Hitro, da ne bo prepozno."

In sem tako močno zabasal Janku obe nosnici, da kri ni mogla niti po najmanjši poti iz nosu. Ko je tudi širno občinstvo videlo, da mi je vendarle uspelo zaustaviti kri, mi je bučno zaploskalo, Janko pa je dal naslednjo izjavo:

"Saj vem, da te bodo zdaj po časnikih hvalili, da si doktor medicine..."

Sam pa sem mu le nalahno požugal, češ, fantič, kaj pa se smukaš toliko okoli deklet. In to na sam svoj novomašniški dan.

Drugič ali prvič pa sem mu rešil življenje tisto zimo po postavitvi stolpa na vrhu Triglava. Janko Mlakar si je na vsak način vbil v glavo, da hoče doseči Triglav tudi pozimi.

"Poleti pride tja gor že vsak pastirček... Poglej, čez tri sto obiskovalcev je bilo lani... Veliko zaradi 'firbca', kakšen je ta tvoj pločevinasti razglednik na vrhu... Pozimi pa jih ni bilo kaj prida. Hočem biti prvi Slovenec!" mi je povedal ob nekem obisku.

"Ne bi ti svetoval," sem mu ovrnil. "Pozimi so razmere v triglavskem pogorju nemogoče. Prvi pa tako in tako ne boš: veliko pastirjev, lovcev, dravarjev in oglarjev je že stopilo pred tabo pozimi na Triglav. Resnično tega niso storili iz turistične pobude, ampak iz nuje, pa vendarle..."

Pa se ni dal ugnati. Tomaž Potočnik, župnik z Breznice, mi je poslal pošto, da se namerava Janko odpraviti na Triglav v nedeljo po svečnici. Po moji oceni je bilo tistega leta na Triglavu najmanj tri metre snega. Po zametih pa tudi pet in več.

"Rine v gotovo smrt..." sem si rekel sam pri sebi ter urno stopil do vodnika Šmerca, ki je ob boljšem vremenu vodil tudi pozimi v triglavske strmine turiste iz vsega sveta. Šmerc je bil pameten mož, takoj je razumel moj namig. "Zapeljite ga na ravnem v tak sneg, da se bo komajda izkopal iz njega, potem ga bo minilo riniti na vrh."

"Že razumem," je na kratko odvrnil Šmerc.

Da ne bi bilo preveč sumljivo, sem šel kljub temu Mlakarja pozdravit v Mojstrano na železniško postajo, pa tudi svetoval sem mu takoj naravnost:

"Zimska tura na Triglav je smrtno nevarna. Imej pamet in se premisli! Ali ne bi bilo bolje, da bi ves dan počasi skupaj pila vroč čaj in se zraven pogovarjala o hribih?!"

Janko me je gledal postrani, češ, kakšne burke so pa zdaj to, potem pa se je naenkrat na ves glas zasmejal:

"Saj ni res! Hecaš se!"

Videl sem, da je trdno odločen priti na vrh Triglava. No, sem si mislil, nekaj pa bo moj nasvet vendarle veljal. Bolje je, da mu rečeta dva kot eden.

Šmerc je dobro poznal pot in ga je kar takoj v Krmi zapeljal v takšen sneg, da se Janko ni videl iz njega. Napredovala sta tako počasi, da ni bilo omembe vredno govoriti o metrih hoje, kaj šele o kilometrih. Vsenaokrog pa sneg, en sam bel sneg.

"Ali bova gori sploh kaj videla?" je po dveurnem tavanju po belini zaskrbelo Mlakarja.

"Nič! Ni vredno hoditi!" mu je odvrnil Šmerc.

Obrnila sta in upehana prišla k meni na čaj. Vidite, tako sem drugič ali prvič rešil življenje hudomušnemu občudovalcu planin. Sami izberite tisto prigodo, ki vam je bolj všeč. Janko ju v svoj nahrbtnik ni dal, pa sta zdaj tu. Kdo ve, mogoče misli, da mu nista v čast. Pa je bil drugače človek največjega formata. Svoje muhe pa je tudi imel. No, ja, saj je bil samo človek!

KDO BO PREJ?

Zime nisem prespal kot kakšen polh v bukovju, ampak sem jo kolikor toliko pametno izkoristil za pripravo gradnje koče na koncu doline Vrat, tako rekoč pod triglavsko Severno steno. Rekel sem si: pomlad bo prišla v Vrata vsaj dva meseca prej kot na Kredarico, ta čas pa je treba izkoristiti.

Ko sem se še ob snegu sprehajal po dolini Vrat in iskal primeren prostor za kočo - prej je bilo v Vratih le nekaj pastirskih in gozdarskih stanov - sem naletel na načelnika kranjske sekcije Alpenvereina dr. Bocka. Nikdar se nisem skrival pred ljudmi, pa se tudi tokrat nisem hotel prikriti, čeprav se je načelnik delal, da je tako zatopljen v svoje misli, da ga ne sme nihče motiti pod božjim soncem.

"Dober dan!" sem ga najprej pozdravil po slovensko. Ker mi ni odgovoril, sem ga pozdravil še po njegovo, da ne bi mislil, da znam samo materin jezik.

"Dober dan!" je odvrnil končno tudi on. "Kaj pa je vas prineslo tako zgodaj v Vrata?"

"Isto bi lahko jaz vprašal vas, gospod primarij!" sem mu odvrnil. Dr.Bock je bil drugače izvrsten zdravnik in splačalo se je imeti z njim dobre stike: človek nikoli ne ve, kje ga doleti nesreča.

"Malce se sprehajam... In ugotvaljam, kako lepa dolina je to. Prava gorska, divja dolina... Ko le cesta ne bi bila tako slaba! Če bi bila cesta kaj boljša, bi tu kar mrgolelo turistov..."

"To je pa tudi res... Jaz pravim: dolina Vrat je najlepša dolina na svetu. Tudi gospod Hacquet misli tako. Pa me pri tem rateški župnik spodbija in pravi, da je najlepša dolina Tamar... Se mi zdi, da ne bova nikoli prišla skupaj, pa čeprav sva drugače prijatelja..." Govoril sem in govoril, samo da se ne bi izdal, kajti ob cesti je bilo pripravljenega že nekaj lesa za našo kočo. Res je bilo, da na njem ni pisalo, za kaj je namenjen, kljub temu pa je bilo nevarno, da nas nemško društvo prehiti.

"Čemu pa imate tele hlode? So vaši?" me je vprašal dr.Bock kar naravnost.

"Hja, postavil bom kočo. Tukaj nekje!" sem mu odvrnil tudi sam naravnost. Da bi zaradi ene koče lagal, takšen spet nisem bil.

"Za koga pa bo ta koča?" je namrščil čelo gospod primarij.

"Za Slovensko planinsko društvo. Ono mi je dalo to nalogo. Do poletja mora biti pod streho..."

"A tako?!" je vzelo sapo dr.Bocku. Takoj zatem ga je odneslo, kot bi ga podilo sto peklenščkov. Lahko sem si predstavljal, kaj so se pogovarjali v kranjski sekciji Alpevereina na naslednjem sestanku. A oni so se šele pogovarjali, mi, slovenski planinci, pa smo zagrabili za delo in kočo v rekordnem času postavili na noge. Res je, da je bila prva koča v Vratih precej manjša od druge, kljub temu pa večja kot kakršnakoli druga tovrstna koča v okolici Triglava. In še eno veliko prednost je imela: bila je last Slovenskega planinskega društva!

9.julija, na pragu poletja, smo jo skupaj z drugimi člani slovesno odprli. Celo sam prof. Orožen je prišel. Prav tisti profesor, ki je v Radovljici govoril, da ne bo podpiral vratolomnega gorskega turizma. Glavni namen koče v Vratih pa je bil ta, da bi planinci spoznali vse bližnje in daljne hribe, se odpočili v najbolj mirni dolini na svetu, predvsem pa, da bi se lahko zjutraj spočiti že navsezgodaj odpravili - na Triglav.

Do potankosti se spomnim govora prof. Orožna. Tako me je hvalil, da se mi je kar sitno zdelo.

"Največ zasluge za postavitev koče in za ustanovitev Slovenskega planinskega društva ima gospod župnik Aljaž. Zato je naš odbor soglasno sklenil, da se nov planinski dom v Vratih imenuje Aljaževa koča v Vratih. Ko odpiram novoblagoslovljeno Aljaževo kočo, si želim le eno: da bi v njej uživali vsi turisti sveta ter da bi Bog ohranil gospoda Aljaža še dolgo vrsto let, v prid domovini in vsemu gorskemu turizmu!"

Zborček, ki smo ga kar na hitro sestavili iz vseh priložnostnih pevcev skupaj, je zatem zapel Lepa naša domovina, tik zatem pa so me zagrabili štirje močni planinci in me na ramah nesli okoli koče. Bolj sem se jih med smehom otepal, bolj visoko so me držali. Ljudstvo pa je tako navdušeno ploskalo, kot bi nosili samega svetnika naokrog.

Ko sem spet pristal na trdnih tleh, sem tudi sam povedal nekaj besed:

"Komaj so pretekla tri leta, odkar je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, že lahko pokažemo vidne uspehe! Na zahodni strani Triglava stoji naša Vodnikova koča, na tej strani stoji koča v Vratih, kmalu pa bo tudi dokončana koča - tega se še najbolj veselim - na Kredarici! Najlepše je pri tem, da bomo turistom veliko pomagali, sami pa nismo zapravili preveč. Koča v Vratih stane le tristo goldinarjev, oprava pa sto. Triglavska bo stala desetkrat več. A kaj, ko je več kot tisoč metrov višje! Od gospoda Orožna sem pričakoval zaradi takšnih stroškov ukor, pa me je doletela samo velika hvala. Pa naj hvala ne bo namenjena samo meni, ampak vsem vam, ki ste se potrudili sem in ste pretekle mesece tako neutruudno delali. Posebna čast pa naj gre marljivemu odboru Slovenskega planinskega društva, ki je iz čiste ljubezni do domovine ustvaril planinske domove Slovencem v čast in našemu društvu v ponos!"

Kajpada so spet vsi bučno ploskali, ponovnemu nošenju na rokah okoli koče pa sem se raje izognil. Vse do poznih večernih ur je trajalo takšno veselje in rajanje kot na pravi vaški veselici. Ali pa še večje! Jaz pravim: planinci smo pač vsi dobri ljudje in ko dobri ljudje udarijo skupaj, ne more nastati nič slabega.

"Le enega danes pogrešam..." mi je rekel profesor Orožen proti večeru med smehom.

"Koga pa?"

"Gospoda primarija. Rad bi videl njegov obraz."

"Morda pa ne utegne. Ali pa išče še vedno kje kakšno primerno mesto za kočo v Vratih," sem se pošalil tudi sam.

Bogu bodi potoženo, da ni bilo pri odprtju koče v Vratih niti enega nemškega turista. Celo ovaduha nobenega. To se mi je zdelo še najbolj klavrno - zanje!

SMRT V SEVERNI STENI

Severno steno Triglava poznajo daleč po svetu. Katerikoli časnik sem dobil v roke, povsod so jo opevali in spoštljivo pisali o njej. Njena slava ni segla samo po vseh avstrijskih deželah, ampak vse tja do Nemčije, Švice in Francije. Na žalost pa moram zapisati, da je Severna stena najbolj znana po svetu - po smrti!

Sam nisem bil nikdar navdušen nad takšno plezarijo, ki človeku ne prinaša užitka in ki ga spravlja v nevarnost. Vsega tega morda ne bi zapisal, če ne bi bilo na dovškem pokopališču pokopanih cel ducat hribolazcev, ki so umrli v Severni steni. To v celoti meče slabo luč na gorski turizem v naših triglavskih planinah. Kajpada pa je tudi res, da so mladi ljudje takšni, da še stokrat bolj radi izzivajo tam, kjer preži nevarnost. Zato pa sem jih toliko pokopal.

Nekoč sva se z dr. Frischaufom, velikim planinskim prijateljem, ki je postavil kočo v Savinjskih planinah na Okrešlju, pogovarjala, kako bi preprečili, da planinci ne bi hodili plezat, ampak bi samo pohajali po planinah. Menil sem, da bi bilo treba pod Severno steno kar naravnost napisati:

"Pod smrtno kaznijo prepovedano lesti po Severni steni!"

"Ne bi nič pomagalo," je menil dr. Frischauf. "Prepovedan sadež je najslajši. Saj sami bolje veste, kako je bilo z Adamom in Evo... Če postavite pod steno napis, jih bo še pol več hodilo plezat, prav zaradi tega napisa."

Vedel sem, da ima prav, zato table pod Severno steno nisem postavil. Raztrosil pa sem pri vseh vodnikih naokrog, naj rečejo, da prav jaz, dovški župnik, imenujem vsakogar, ki se brez vodnika in naravnost v skale Severne stene poda na plezanje proti Triglavu, "kandidat za smrt" - Todeskandidaten. Tako, da bodo razumeli tako eni kot drugi.

"A veste, da se mi samo smejijo, ko jim to povem..." mi je nekoč zaupal vodnik Požganc.

"No, če se ti samo smejijo, jim pa reci, da je pri nas takšen krajevni običaj, da - če se že loti nekdo plezanja po Severni steni - mora najprej priti plačat svoj pogreb na Dovje... Da svojci ne bi imeli pozneje preveč sitnosti..."

Hotel sem se šaliti, pa je bilo bolj žalostno kot ne. Vsaka smrt me je močno prizadela. Pokopaval pa sem v glavnem mlade fante, okoli dvajsetih let. Zdravnik Pirc je imel prav: po štirindvajsetem ima že človek nekaj več soli v glavi. Mladina pa je brezglavo rinila v skale, naravnost po Severni steni navzgor, čeprav je bilo že veliko dobro uhojenih poti proti Triglavu.

Najhuje me je prizadela smrt češkega profesorja Schmidta. Čeprav sam nisem bil prav nič kriv, sem se zaradi njega pozneje še velikokrat žrl. Tistega poletnega večera sem nameraval oditi v gostilno k Šmercu - tam smo včasih vrgli tarok in zraven še kakšno pametno rekli - pa je tako naneslo, da sem se ustavil na vrtu pri Požgancu. Če bi se s profesorjem Schmidtom srečala pri Šmercu, bi mu plezanje zagotovo odsvetoval. Poznala se sicer nisva, a sem rad vsakomur dal dober nasvet. Ker pa se nisva srečala, je kar sam rinil pod Triglav in se tam - ubil!

Naslednjega dne je prihitel v dolino iz Krme neki moj delavec. Povedal je, da je našel na robu snega tujca, obrnjenega z glavo navzdol. Brž smo organizirali reševalno akcijo. A bilo je že zdavnaj prepozno. Požganc, ki je bil zmeraj prvi tudi pri reševanju - veliko ljudi je živih rešil iz stene - je povedal:

"Na vrhu Triglava se je sešel z nemškimi dijaki. Oni so šli potem čez Velo polje nazaj v dolino, on pa je šel kar na svojo pest po slabo markirani poti proti Kotu. Verjetno ga je zapeljalo to, da je šel po sončni poti po mehkem snegu, ko pa je prišel v senco, niti pomislil ni, da je sneg zmrznjen. Velik je skoraj dva metra in se je gotovo prekucnil na sneg, zmanjkalo mu je tal pod nogami, padel je, zdrsel do prvih skal, tam pa se je verjetno udaril z glavo ob skale, kar je bilo zanj usodno..."

Brzojavil sem na Češko, kaj se je pripetilo. Na srečo se je vpisal v knjigo v Zgornji Krmi in je bil pravi. Zvedel sem, da je bil profesor, neoženjen, star dvainštirideset let, visok dva metra.

"Sneg po hribih je bolj nevarna stvar, kot si človek misli," mi je dejal Požganc. "Profesor Schmidt se ni ubil pri plezanju po skalah, ampak zaradi snega, ki je lahko še bolj zahrbten."

Pa mi zaradi tega ni bilo plezanje po Severni strani nič ljubše: smrt je smrt, konec zemeljskega življenja, kakorkoli že prideš do tega konca!

Profesorja Schmidta smo pokopali na dovškem pokopališču tri dni po tistem,ko se je z vlakom pripeljal v Mojstrano. Pomislite, triglavski raj je užival tako malo časa, ceno ogleda pa je plačal z najvišjim plačilom - življenjem! Po naključju je bil tedaj pri meni na obisku tudi Matej Hubad, poklical pa sem še dva druga pevca in sestavili smo dober kvartet, ki je zapel na profesorjevem grobu tri lepe žalostinke. Pogreba so se udeležili tudi številni moji farani. Zmeraj je bilo tako, kot bi pokopavali enega izmed nas. Na pogreb pa so prišli tudi profesorjevi svojci: brat, oče in še neka daljna žlahta.

"Na kako lepem kraju bo počival..." so govorili kar naprej njegovi svojci. "Bog že ve, kaj ga je vleklo sem!"

Nič nisem hotel računati, še toliko ne, kot so bili običajni stroški pogreba, kajti vsaka smrt v planinah me je preveč osebno pretresla, da bi hotel iztisniti iz tega kaj cvenka. Pa so mi kar sami nekaj podarili. Brat profesorja Schmidta mi je podaril odličen daljnogled, s katerim sem potem lahko iz svoje kuhinje gledal naravnost na Triglav, oče pa mi je pozneje poslal prelepo porcelanasto posodo.

Največje presenečenje pa me je čakalo čez nekaj časa. Zaradi zaslug pri pokopu in zaradi tako človeškega odnosa do umrlega planinca so me izvolili za častnega člana češkega planinskega društva. Že res, da sem postal tudi častni član Slovenskega planinskega društva, pa hrvaškega, pa... Pozneje sem dobil celo od avstrijskega cesarja priznanje ter od jugoslovanskega kralja tudi, a mi je bil spominek na profesorja Schmidta vendarle najlepši in hkrati najbolj grenak.

Kadarkoli sem pogledal tisto porcelanasto posodo, zmeraj se mi je zdelo, da veje iz nje - smrt!

KREDARIŠKA MATI VSEH KOČ

Desetega avgusta leta 1896 je bil zame še en velik dan. Kar nisem mogel verjeti črkam, ki sem jih videl natisnjene v Planinskem vestniku št.7 nekaj dni pred tem.

"V ponedeljek, lo. avgusta, ob devetih zjutraj, ste vsi planinci vabljeni na otvoritev Triglavske koče na Kredarici!"

To je bil največji uspeh našega društva in vseh slovenskih planincev nasploh. Vse je teklo kot švicarska ura. Oni v Ljubljani, na Slovenskem planinskem društvu, so zbirali denar in mi tudi drugače vsestransko stali ob strani, jaz pa sem pod Triglavom že od zime naprej delal tako, da je bila Triglavska koča še tisto poletje odprta.

Toda kočo na Kredarici ni bilo tako lahko postaviti tako lahko kot tisto v Vratih! Pomislite samo to, kako spraviti les na 2515 metrov visoko, tako rekoč na roke! O, tudi to je moja pogruntavščina! Do prvega pametnega spoznanja sem prišel tedaj, ko sem sklenil, da lesa ne bom vlačil iz doline, ampak bomo les posekali na koncu gozdne meje, pri dobrih 1600, 1700 metrih. Tam je les bolj žilav, trpežnejši, pa še na dostojni višini je že. Bolje je bilo tja spraviti tesarje! O, imel sem dobre delavce, poštene in pridne ljudi, med vsemi pa sta ves čas prednjačila tista dva moja junaka, ki sem ju srečal, ko smo šli čez Lukjno v Trento: Požganc in Kobar. Nobeden ni nikoli pil, dela so se trdno držali, pri plačilu pa sem sam pazil, da nisem bil preškrt. Dobrega delavca je treba dobro nagraditi!

Huje je bilo s tem, kako spraviti les s 1700 metrov do 2515, na Kredarico! Pa sem tudi to rešil na hitro. V Kranju sem kupil tristo metrov vrvi, zraven pa sem dal narediti nekakšne vitle in sani. Vrv sem dal prerazati na pol, tako da je bila dovolj dolga, potem pa sem najel dvajset delavcev in ves les smo spravili v nekaj dneh prav do Kredarice. Vrv smo navijali na vreteno, enako kot se vleče voda iz vodnjaka. Pri vsakem vretenu je bilo deset delavcev in vedno sta tekli obe vrvi. Najprej smo ga potegnili za sto petdeset metrov višje, nato smo se prestavili naprej in... nazadnje prišli prav do Kredarice. Zame je bil največji uspeh ta, da se pri tem delu ni nobenemu nič zgodilo. Lurška Mati božja, kateri sem se vsak dan priporočil za pomoč, je vsem trdno stala ob strani.

S samo postavitvijo smo zastavili na dan sv. Vida, v poldrugem mesecu pa je bila do konca pri kraju. O, kako so letele iveri naokrog in kako prijetno je bobnelo pod Malim Triglavom. Najboljši med tesarji so bili Bohinjci, posebno Škinder iz Srednje vasi. Pohvaliti pa moram tudi vse nosače, ki so znosili na Kredarico deske, cement, železje, slamo in notranjo opremo. Plačal sem jih po kilogramih. Nekateri so nosili po petdeset kilogramov naenkrat, nekateri šestdeset, dva pa sta dvakrat nesla celo po dvainsedemdeset kilogramov. Čista resnica! Tehtnica na Kredarici ni lagala!

Tudi samo odprtje smo zastavili precej na široko. Gostje iz Ljubljane so prišli že v soboto in so prespali pri Šmercu. V nedeljo zjutraj so bili vsi pri moji maši na Dovjem, potem pa smo skupaj krenili na Kredarico, kamor smo prispeli do večera. Slovestnost je bila nalašč prestavljena na ponedeljek, da sem imel lahko mašo za goste in za svoje farane kot navadno.

O, kakšne homatije smo imeli zvečer! V koči je bilo toliko planincev, da je bila razposajenost že zvečer na višku in se ni dalo nikomur spati. Vsi so samo zbijali šale in se hecali na račun mehkužnežev, marsikatera krepka pa je priletela tudi na račun Alpenvereina. Med najbolj zgovornimi je bil znani pisatelj in pesnik Fran Saleški Finžgar, ki je bil od mene dosti mlajši, zgovoren pa še bolj kot Janko Mlakar. Mladi gospod Finžgar je kar sproti klepal verze, drugi pa so jih po narodnem napevu peli za njim. Ob enajstih pa sem jih moral vseeno ustaviti:

"Zdaj pa naj v koči zavladata mir in tišina!" sem jim rekel. "Drugače boste jutri preveč zaspani."

"Župnik Aljaž se boji, da ga ne bo nihče poslušal, ko bo imel govor," so brž naredili dovtip na moj račun.

O polnoči sem jim ostro zapovedal, naj vendarle utihnejo. Pa so utihnili šele tedaj, ko sem najbolj zgovornemu zagrozil, da ga bodo moji nosači ročno odnesli - ven!

Ponoči sem premišljeval, kako smo Triglavsko kočo postavili na pametnem mestu, kajti kljub množici ni bilo v njej prav nič zadušljivo. Obe nemški koči pod Triglavom sta bili postavljeni v prevelikem zavetrju, zato pa je bilo v njih tako vlažno in plesnivo. Triglavski koči sem tudi zato napovedoval dolgo življenje. Da pa je veter ne bi odnesel - kot so mi namigovali nekateri moji "prijatelji" - sem jo učvrstil z jeklenimi vrvmi. Pa tudi strelovod sem naredil, po svojih načrtih. Zaprosil sem nemško družbo Siemens-Schuckert, naj mi izdela strelovod za Triglavsko kočo, pa so mi odgovorili, da nimajo izkušenj za gorske koče in da nočejo tvegati svojega dobrega imena. No, če je bilo samo to vzrok, Bog naj jim požegna dobro ime! Moj strelovod je bil vseeno dober: nikoli ni treščilo v kočo. Res pa je, da se je na Kredarici na strelovodu kazal ob večerih takšen ogenj ob razelektritvi, da je bilo videti, kot bi koča na strehi gorela. Poznejša oskrbnika sta - da ne bi gledala tega čudnega ognja - kar polknice zaprla, pa ju ni bilo strah.

Zjutraj nas je šla večina na vrh Triglava. K mojemu stolpu. Dan je bil čist in jasen, kot iz pravljice vzet. Nekateri pa so šli na vrh šele po slovesnosti. To pripominjam zato, ker so počakali, koliko ljudi se bo zbralo na Kredarici in so to s pomočjo mojega posebnega telegrafa sporočili v dolino. Izumil sem namreč meter velik bel lopar, s katerim sem mahal gor ali dol, spodaj, na Dovjem, pa je moja nečakinja Marica - ali pa Micka, katera je bila pač doma - zapisala črke, ki so bile sestavljene glede na moje mahanje kot neke vrste Morsejeva abeceda. Tedaj smo Marici s pomočjo mojega telegrafa brzojavili:

"Na vrh Triglava je sedemdeset obiskovalcev. Vreme je krasno, veselje splošno."

Novico je Manica posredovala po telegrafu v Ljubljano in opoldne so se že tiskali časopisi s to enkratno novico z vrha Triglava!

Pa naj povem, da je bilo pri odprtju Triglavske koče več kot sto ljudi. Veliko jih je prišlo še z bohinjske strani, pa tudi od Dežmanove koče in od koče Marije Terezije so kar naprej lezli proti vrhu.

Najprej sem kočo blagoslovil, zraven pa sem zapel lepo obredno pesem po latinsko in slovensko. Za ljubitelje cecilijanskega petja in tudi za vse druge. Po obhodu okoli koče sem se ustavil pri pevcih, ki jih je vodil Matej Hubad, in skupaj, vsi planinci, do zadnjega, smo zapeli Lepa naša domovina.

Kajpada nisem mogel iz svoje kože in sem zraven brž pritaknil še svojo Oj Triglav, moj dom...

"Oj Triglav, moj dom, kako si krasan,

kako me izvabljaš iz nizkih ravan..."

Tako lepo je odmevalo po vsem triglavskem pogorju, da so še ptice utihnile in nam prisluhnile, gamsi pa so obstali sredi poti in nas zvedavo opazovali s strani.

Slavnostni govor je imel gospod Krulec. Kar takoj je zastavil pri zaslužnih možeh za gradnjo Triglavske koče:

"Najprej bi se rad ustavil pri tistih možeh, ki imajo neminljive zasluge za dograditev koče. V prvi vrsti naj omenim našega častnega člana, gospoda župnika Aljaža! Živel, Aljaž! - Velik pospeševalec naših prizadevanj je tudi dovški župan Jakob Janša. Živel! - Rad bi se posebej zahvalil tudi vodji vseh del, ki je več mesecev neutrudno vodil dela. Ta mož je Klinar, po domače Požganc, kateremu gre še posebna zahvala za ves trud. Živel, Požganc! - Zahvaliti pa se moram tudi vsem Dovžanom in Mojstrančanom za simpatije, s katerimi vsestransko podpirajo naše pošteno prizadevanje v korist domovini. Prisrčna zahvala izrekam v imenu Slovenskega planinskega društva nazadnje vsem drugim dobrotnikom, ki so podprli naš lepi namen."

Med množico seje slišalo veliko navdušenih klicev Požgancu in meni. Najraje bi me spet na rokah nosili okoli koče. Kajpada sem moral takoj tudi sam spregovoriti nekaj besed.

"Ko sem se sprehajal po Kredarici, tej lepi, pa skoraj goli planici, kjer stoji naša nova koča, sem našel tri vrste cvetlic: bele, modre in rdeče. Že narava nam priča, da je to pogorje - slovensko! Toda čeprav je koča predvsem slovenska, je narejena tako, da bo všeč turistom vseh narodov. V tej koči bomo sprejemali vse enako prijazno. To zahteva naša znana slovenska gostoljubnost. Tu vidim zbrane turiste vseh stanov. Kaj nas je združilo? Ali sebičnost ali denar ali materializem? Nikakor! Združil nas je idealizem, čista ljubezen do naše prekrasne domovine in lepi čut, ki ga gojimo v svojih srcih do planinstva. Domovina še ni izgubljena. Bog živi vse planince!"

V spomin na ta veliki dogodek so delili naokrog moje slike kot nekakšne podobice, kar se mi je zdelo neumno, a nisem hotel ugovarjati. Kamnosek Vinko Čamernik pa je podaril planicem ploščo, na kateri je pisalo:

"Ta najvišji planinski dom na Slovenskem je postavilo Slovensko planinsko društvo v četrtem letu svojega obstoja po načrtu in pod vodstvom častnega člana Jakoba Aljaža, župnika na Dovjem, ter ga odprlo 1o. avgusta l896."

Nato so bile prebrane čestitke sosednjih planinskih društev od blizu in daleč, tudi iz Češke in Poljske. Franc Saleški Finžgar pa tudi ni mogel iz svoje kože in je prav za to priložnost spesnil sonet z naslovom Triglavski koči. Naj vam ponovim vsaj nekaj verzov!

"Slovencev mračna doba je končana,

naloge svoje se Sloven zaveda,

kjer je njegova gora in poljana,

ki bila je lastnina že pradeda.

Sloven zastavo če razviti,

na svojo last opomniti soseda!"

Pesem je bila dolga, a so jo vsi z veseljem poslušali, nazadnje pa nagradili z bučnim ploskanjem.

"Triglavska koča, ti si mati vseh koč!" sem ji rekel ob slovesu, ko smo se spuščali v dolino. Dežmanova spodaj nad Peklom je bila res prava revica proti Triglavski.

Resnici na ljubo pa je treba dodati še to, da tudi tokrat Nemci niso mirovali. Spet so vložili tožbo, češ da sem gradil na njihovem svetu, oziroma na svetu verskega zaklada, ki je imel v lasti prostor na Kredarici. Pa sem tudi to tožbo dobil. Prostor za kočo sem namreč že prej odkupil, v imenu Slovenskega planinskega društva, z odkupom pa so se strinjali prav vsi upravičenci verskega zaklada, ki pa jih je bilo kar 137.

"Ljudje ti zaupajo, " mi je dejal že pred nakupom župan Janša. "Nihče ni nasprotoval."

Kako bi tudi bil, ko pa sem s postavitjivo koče na Kredarici, z njihovo pomočjo, uresničeval tudi njihove sanje...

TRIGLAVSKA KAPELA

Ampak hudo bi se zmotil tisti, ki bi menil, da bi lahko z neko stvarjo ustregel prav vsem ljudem sveta. Tudi v mojem primeru je šla Triglavska koča nekaterim v nos. Ni minilo niti teden dni, ko se je na Dovjem pri meni znašel visok obisk - sam gospod prošt.

"Kako pa kaj pastirsko delo?" me je začel zasliševati. "Dobili smo nekaj namigov, da ti duhovno delo, dragi moj Aljaž, ob tako zagnanem planinarjenju zastaja..."

Bil sem tako presenečen, da mi je kar sapo vzelo.

"Kdo pa me je prišel naznanit?" sem vprašal naravnost. "Sem mislil, da imam vsaj med domačimi ljudmi prijatelje, pa se še nanje ne morem zanesti..."

"No, saj ni nič hujšega... Rad bi te le opozoril, da mašo in vse drugo redno opravljaj, pa ne bo mogel nihče nič reči... Če že greš na Triglav, pojdi med tednom. Če pa boš šel v nedeljo, dobi doma kakšno zamenjavo... Na Triglavu pač ne mašuješ..."

"Pa bom, kmalu!" sem odgovoril odločno. Že ob samem odprtju koče sem začutil, da nekaj na Kredarici hudo manjka - med triglavske vršace bi moral postaviti vsaj skromno kapelico, manjši božji hram. Ko sem kočo blagoslavljal, sem se spomnil zgodbice o sveti Mariji iz Kamna, ki so jo častili v Švici. Na kraju, visoko v hribih, kjer se je čudežno rešil otrok pred padcem v prepad, so postavili lično gorsko kapelico. In takšno kapelico bi si zaslužila tudi Kredarica, da ne bi bila videti brezbožna.

Po proštovem obisku je misel dozorela v nekaj dneh. Ker sem imel že dovolj izkušenj z načrti za koče, sem si kapelico lahko zamislil spotoma. Ampak trdna pa mora biti, tudi na zunaj. Zato smo zanjo porabili kar petdeset vreč cementa. Spraviti pa smo ga morali kajpada vse od mojstranške tovarne na vrh Kredarice. Prav rad bi preštel vse druge turiste, koliko bi bilo takih, ki bi celo vrečo cementa nesli naenkrat na vrh. V moji fari jih je bilo vsaj deset takih!

Triglavska kapelica je stala le nekaj metrov stran od Triglavske koče. Ni bila posebej prostorna: le za duhovnika in nekaj ljudi, vsi drugi pa bi - tako sem načrtoval - lahko službo božjo spremljali zunaj, na prostem.

Kapelico so postavili furlanski zidar Pezzano ter moja dva neutrudna pomočnika: Požganc in Kobar, plačal pa sem jo sam, le nekaj dobrotnikov mi je stalo ob strani. Predstojnica usmiljenih sester iz Begunj, baronica Lazzarini, mi je namreč podarila mašni plašč, za majhen, a ljubek zvon, so nabrali denar farani, nad vhod v kapelo pa je dal radovljiški kipar Vurnik marmornato ploščo z napisom: Ave Maria, gratia plena.

"Aljaž zida na Triglavu kapelico, Aljaž zida na Triglavu kapelico," se je tako hitro razširilo po vsem slovenskem ozemlju, da so me povsod spraševali samo o njej, pa čeprav je bilo delo v poldrugem mesecu pri kraju.

In katera Mati božja naj bo v triglavski kapeli? Dolgo sem premišljeval o tem, nazadnje pa sem se le odločil za lurško Mater božjo.

"Imamo jo v farni cerkvi, pa naj bo tudi na Kredarici," sem si rekel. "Ne samo zato, ker so mi začeli praviti triglavski župnik, ampak predvsem zato, da se ve, da spada pod našo, dovško, faro!"

Ko sem imel pripravljen kip in vse drugo za odprtje kapelice, so se oglasile planšarice z Velega polja z bohinjske strani.

"Gospod Aljaž, ker je na Triglavu večni sneg, bi morali v kapelico postaviti - kot jo imajo v neki avstrijski deželi - Marijo Snežno, Marijo Snežnico..."

Pobuda mi je bila zelo všeč, a kaj, ko je prišla prepozno. Tako je ostala tudi v kapelici na Kredarici lurška Mati božja. Morda so tako želeli ranjka mati v nebesih...

Triglavsko kapelico bi morali odpreti na začetku septembra. A je zapadlo na Kredarici kar meter snega in je moral slovesno odprtje tistega leta odpasti. Očitno Kredarica ni mogla prenesti dveh slavnosti v enem letu in se je raje zavila v snežno oddejo.

"Tudi prav, pa prihodnje leto," sem si rekel. "Bo še bolj slovesno in še več ljudi bo prišlo."

Najbolj pa sem se oddahnil, ko me je jeseni obiskal prošt in me pohvalil:

"No, no, saj nisem mislil s tisto grajo nič hudega... Premila duša si, Aljaž, zato pa tako garaš... Samo namignil sem ti, kaj so govorili zlobni jeziki, ti pa takoj zidat. Zdaj pa se le malo odpočij! Ne bi radi izgubili tako odličnega dušnega pastirja in tako velikega ljubitelja planin!"

Pa tudi sam sem se veliko bolje počutil. Ne samo, da mi ni mogel nihče več očitati, da ljudi v nedeljo podim v hribe in s tem tako rekoč stran od maše, ampak tudi zato, ker je stala triglavska kapelica na najvišjem kraju v Evropi. Veliko planinskih časnikov sem premetal in nikjer nisem zasledil, da bi bil postavljen kje kakšen božji hram na 2515 metrih!

"S triglavsko kapelico nismo prehiteli samo Nemcev v slovenskih gorah, ampak tudi vso Evropo!" sem se postavil pred proštom. Le-ta pa se mi je samo zadovoljno smehljal...

KAKO DOBITI BOGATEGA ŽENINA

V novembru istega leta, ko smo postavili skupaj s Slovenskim planinskim društvom dve najbolj pomembni koči, s katerima sem se vedno rad postavil, sem bil povabljen na častni večer v Ljubljano. Večer so pripravili na SPD samo zaradi mene, glavna točka pa je bil moj govor. Če ne izvzamem seveda zakuske, zaradi katere je tudi marsikdo prišel!

Dvorana je bila slovesno okrašena, vsepovsod so gorele luči in sveče, Ljubljančani pa pretežno v frakih in cilindrih. No, pa toliko sam se že toliko sukal po parketu, da se nisem ustrašil - ljubljanskih škricev. Še posebej zato ne, ker sem imel vmes veliko odličnih prijateljev.

Pri vhodu me je pričakalo prijazno dekle in mi pripelo nagelj z rožmarinom.

"Si prišla tudi ti mene poslušat?" sem se pošalil.

V zadregi je skomignila z rameni. Videl sem, da bi rada povedala po resnici, da so jo zaprosili za deljenje šopkov, s planinstvom pa verjetno ni bila prehudo povezana.

"No, le poslušaj!" sem ji prijazno dejal. "Naslov mojega slavnostnega govora je namreč: Kako dobiti bogatega ženina."

Debelo me je pogledala, ali mislim resno, potem pa mi je zavzeto prikimala, da me bo res pozorno poslušala. Meni je šlo bolj za šalo, seveda pa vsak govornik rad vidi, da se v dvorani tare čim več poslušalcev.

Tudi sam sem zastavil precej od daleč:

"Slavna gospoda! Kadar stopi hribolazec v lepo mestno dvorano, med odlično gospodo, je nekoliko plašen, toliko bolj, če vidi pred seboj električno luč. Mi na deželi vidimo električno luč le tedaj, ko se zabliska. Pa saj je meščan tudi ves preplašen, če ga peljemo v visoko skalovje, kjer vidi na vse strani ležati globoke prepade. Počasi pa se oko navadi..."

Nekateri poslušalci so mi vidno kimali z glavami, drugi so se mi dobrodušno smehljali, dekle pa je začudeno gledalo, kaj imajo hribi opraviti z njenim ženinom.

"Zadnjič sem na Bledu ujel tole resnico. Neki deklič je dejal svojemu fantu: Ti pa ne znaš drugega govoriti kot samo o hribih, kot tisti župnik z Dovjega... Vidite, tako slaven sem že med slovenskim ljudstvom. No, pa zdaj že veste, o čem bom govoril! Znanstvene zgodovinske razprave o Triglavu so že drugi pisali, od prof. Orožna do Juliusa Kugyja, jaz bi k temu dodal samo dve misli. Luther je rekel: Če ne bi bil gor lezel, ne bi dol padel! - Jezuiti pa pravijo: Če bi šel gor, bi ostal zdrav, ker pa si ostal spodaj in pijančeval, te je zadela kap. Nekateri pravijo: Aljaž mora biti pravi norec, da postavlja po skalah koče. Saj gora ni nora, tisti je nor, ki gre gor. Jaz pa pravim: sem, kakrkšen sem. In nič slabega ne more biti v tem, če človek občuduje lepe strani našega stvarstva."

Dekle je gledalo še bolj debelo, saj sem očitno po njenem zašel čisto na stranska pota.

"Vsi dobro poznate zdravnika Kneippa. Hodi naokrog in hvali vodo. Jaz pa Triglav in planine. Ko sem bil zadnjič na Češkem, so mi rekli, da sem podoben Kneippu. Morda res - ker imava oba veliko bučo. Res pa tudi obstaja podobnost med knajpanjem in gorskim turizmom. Oba načina zdravljenja odganjata iz telesa tiste neslane gosposke bolezni: nervoznost ( po kmečko: sitnost, puščoba), zastajanje telesnih sokov, zlato žilo, zaprte vetrove in tisoč drugih bolezni, ki jim negosposki človek niti imena ne ve. A nekaj dni bivaj v čistem, prostem, neokuženem planinskem zraku, kjer ni nobenih nalezljivih bacilov, in vrnil se boš kakor čvrst mladenič, pomlajen vsaj za deset let. Če se sprehajaš po ravnem, imajo dobiček noge, če zlezeš na goro, vsi udje telesa!"

Vsi poslušalci so me napeto poslušali, edinole dekle je bilo zagotovo prepričano, da sem navaden kmet, ki je prišel v Ljubljano merit škricem pamet.

"Letos sem bil v štirinajstih dneh trikrat na Triglavu. Drugič sem šel pol lažje, tretjič čisto lahko. Lani sem šel zjutraj od doma, zvečer pa sem bil že doma. Po pravici vsi veliki pesniki opevajo gore: Vodnik, Potočnik, Gregorčič, Finžgar, Medved, slavni Baumbach je s svojim Zlatorogom posebno počastil Triglav in Slovence. Nekateri učenjaki trdijo, da pred Willonitzerjem leta 1778 ni bilo žive duše na Triglavu, jaz pa dobro vem, da to ni res. Čez Zeleni sneg so lovci plezali za gamsi že davno prej. Dovžani so hodili za ovcami že pred stoletji prav do najvišjih skal. Lovcu in pastirju srce ne miruje, dokler ne pride na najvišji vrh."

Dekle se je obrnilo proč. Očitno je menilo, da ga imam za norca. Pohitel sem z opisi pristopa na Triglav, s posebnim poudarkom za ženske. Potem sem na ves glas začel razlagati:

"Na Triglav so včasih prispeli na leto po trije, štirje planinci. Zadnja leta pa jih je petdeset, sto petdeset, tristo. Gospe in gospodične, zelo me veseli, da ste tudi ve prijateljice Slovenskega planinskega društva. Toplo vam priporočam, da spremljate svoje može ali fante prav do najvišjih vrhov. In ve, gospodične, če boste šle poleti na vrhove naših prekrasnih gora, napravljene kot planinke, ali še bolje po Vodnikovo kot planšarice ali gorenjske Mine, boste dobile trikrat tako brhke in bogate ženine... In vsakega fanta vprašajte pred poroko, ali je vaš ženin že vpisan v planinsko društvo. Tak pritisk je na ženina - dovoljen! Kajti le s takimi porokami se nam obeta še večji razcvet Slovenskega planinskega društva in gorskega turizma nasploh!"

V dvorani je zagrmelo ploskanje, oči pa so zažarele tudi dekletu ob vratih. V lesku sem natanko videl, kako vidi stopati proti Triglavu samo sebe z bogatim ženinom vred.

Po predavanju, ko se je slavnost pomirila, je še kar stalo in stalo pri vratih, čeprav bi verjetno lahko že zdavnaj odšlo domov.

"Kaj pa je? Bi se rada vpisala v društvo?" sem jo vprašal jaz, ko je ni hotel nihče drug.

"Bi. Pa še nekaj bi rada vprašala, gospod župnik!"

"Kar daj!"

"Kako to, da so prav planinci posebno bogati ženini... Tega ne razumem..." je po dolgem oklevanju zmencala iz sebe.

"Ja, to pa res drži! Veš, to pride od tega, ker je planinec gospodar vseh planin pod seboj, ker so njegove vse skale, gozdovi in pašniki, ker je svoboden kot ptič nad prepadi, ker mu pred nogami leži ves slovenski svet..."

"Aja," me je debelo pogledalo dekle, potem pa odhitelo takoj domov. Zdi se mi, da ni razumela, da mislim le na duhovno bogastvo, ki je vredno tisočkrat več kot vse materialno...

NAJBOLJ NENAVADNA ZGODBA

Po delu smo se največkrat zatekli k Šmercu, kjer smo zvrnili kakšen frakelj ali pa tudi vrgli karte. Tu in tam nas je tako zaneslo, da nismo več poznali na uro: pa bolj ko so šla zrela leta proti nam, manj smo si belili lase zaradi takšnih ur sproščenega počitka.

Bilo je takrat, ko smo zalili cesto v Tnalu. Sedeli smo skupaj moj mlajši stanovski kolega Fran Saleški Finžgar, vodnik Šmerc, moja desna roka Požganc in jaz. Prav tistega dne je bila odprta cesta za vožnjo proti Kotu. Naredili smo jo na novo - celih 52o metrov - po mojih načrtih. Glavni delovodja je bil kajpada spet Požganc. Treba pa je dodati, da je finančno močno pomagalo tudi Slovensko planinsko društvo, ki je v ta namen odprlo račun za petsto goldinarjev. Šlo je namreč za to, da smo močno znižali klanec, hkrati pa odprli pot v Kot, od koder je bilo izhodišče za na Triglav. Posebno hvaležni so mi bili za to cesto kmetje, drvarji in pastirji, ki so se do tedaj teh klancev močno bali, odslej pa so bili speljani veliko bolj zmerno.

Da to vendarle ni bil mačji kašelj, naj povem, da sem bil samo pri nadzorovanju štriridesetkrat, povrhu pa bi jo lahko celo smrtno nevarno skupil, kajti pri razstreljevanju mi je priletel v prsi debel kamen, pa čeprav sem stal štirideset korakov proč. Na srečo ni bilo nič hujšega, res pa je, da cesto v Tnalu tako rekoč dobesedno nosim v srcu...

In take stvari je treba pač proslaviti, tudi s kozarčkom rujnega v roki in s kakšno veselo zgodbo. Tista leta smo vse več govorili o odprtju doline Vrat za vse turiste, spotoma pa bi radi pokazali še tisoč drugih lepot naših gora. Ena od teh je bila slap Peričnik, naravna znamenitost, komaj uro huda iz Mojstrane proti Vratom.

"No, tistemu, ki mi pove najbolj nenavadno zgodbo o Peričniku, podarim zlato uro..." sem povedal slovesno. Življenje se je tedaj ob prehodu stoletja tako hitro sukalo, da sem mu komajda sledil. In res sem imel v žepu zlato uro - za nekoga od nas.

Začel je Fran Saleški Finžgar, tedaj skoraj pol mlajši od mene. Verze je klepal kot za stavo, pisal je povesti in drame, v načrtu pa je imel tudi velik roman o življenju naših dedov.

"Prav včeraj sem izvedel od nekega pastirja v Vratih, da je sem gor zelo rad zahajal tudi naš največji pesnik - France Prešeren. Pa ne samo zaradi lepote doline Vrat, pač pa zaradi neke deklice, ki ji je bilo ime Rezika. Rezika je bila samska, naš pesnik tudi, pa ni bilo čudno, da sta se rada videla - na samem v Vratih. Ona je namreč v lovski koči, kadar je bil večji pogon na divjad, kuhala lovcem. Prešeren pa se je sukal samo v njeni kuhinji ter ji kar sproti skladal verze... Spoznala sta se v Kranju, v gostilni Pri stari pošti, kamor je hodil naš pesnik na hrano... Nekoč ji je Prešeren rekel: Boš videla, Rezika, Vrata so tako lepa dolina, da se bodo kmalu odprla vsemu svetu... Midva bova pa hotelirja enega od največjih hotelov v Vratih. Ti boš kuhala, jaz bom pa pisal potrdila, da so vse pošteno plačali..."

Te prigode res še nisem slišal in se mi je zdela zanimiva, za prvo nagrado pa morda vseeno ni bila. Prešeren je bil menda res nekajkrat v Vratih, bil je velik občudovalec triglavskega pogorja, ampak o kakšni Reziki ni bilo duha ne sluha... Fran je bil pač takšen prijeten človek, da je znal iz dveh besed takšno zgodbo zarobiti, da smo ga vsi samo občudovali.

"In kakašno povezavo ima s tem Peričnik?"

"No, ja, to, da sta šla nekoč peš v Vrata in da sta se ob tem čudovitem slapu ustavila in ga občudovala..."

"Je premalo na trdnih tleh," sem dejal smeje proti prijatelju in se obrnil k Šmercu, ki je tudi že imel zgodbo za klobukom.

"Moja zgodba bo čisto kratka. Kot veste, je slap Peričnik velika evropska posebnost. Žal pa je tako daleč iz Mojstrane, da se mojemu očetu ni zdelo vredno kar naprej voditi turiste do njega, če niso hoteli iti naprej do konca. Zato je oče izuril psa Murija, majhno ščene, ki je samo vodilo skoraj uro daleč turiste do Peričnika... Čista resnica je to!"

Vsi smo ostrmeli. Vedeli smo, da si pri Šmercu - kamorkoli si se hotel odpraviti od tod v hribe - lahko naročil vodnika, ampak človeka, ne psa!

"In koliko je za psa računal?" je zanimalo mene.

"Ne veliko, samo - pol klobase!"

Pokimal sem, da bi bila ta zgodba lahko že za nagrado, čeprav je bilo treba počakati še na ostali dve.

"No, jo bom pa zdaj povedal jaz, vi pa jo kritično presodite!" sem zajel sapo in nadaljeval: "Malokdo ve, zakaj ima slap Peričnik najlepši padec vode prav junija... Druge mesece je pol manj veličasten... No, saj tega tudi jaz dolgo nisem vedel, dokler mi ni povedal pastir, ki je pasel krave na planini nad slapom... Zdaj pa le napnite ušesa! Zima vedno nanese sneg tako, da ga je veliko v kotanjah zgoraj nad slapom. Ta sneg zmeraj zmrzne in se odtaja šele, ko pride sonce na nebu tako visoko, da ga žarki lahko začnejo topiti... To pa se zgodi šele v juniju! Zato pa vsakumr svetujem, naj si ogleda slap Peričnik junija!"

"Ni slabo," so pritrdili moji prijatelji.

"Za prvo nagrado pa ne bo," mi je dejal Saleški in se hudomušno namuznil proti Požgancu.

"Jaz pa vam nimam nič drugega povedati kot tisto, kar sem sam doživel s Peričnikom..." je počasi začel. Pretirano zgovoren ni bil nikdar, tudi vino je pil nerad, nasploh je bil resen bolj kot trije drugi skupaj. Včasih, ko je prišel s Kredarice, sem mu sam ponujal pijačo, pa jo je skoraj vedno odklonil, češ, saj nisem žejen, kaj bi pil. Zato pa je tudi bil tako sloke postave in tako trdnega zdravja!

"No, kaj si doživel?" sem dregnil vanj. "Povej že enkrat!"

"To, da sva Peričniku z gospodom Aljažem popravila strugo!"

Saleški in Šmerc sta začudeno pogledala, sam pa sem se nasmehnil v pest, saj sem dobro vedel, da je to samo najina skrivnost.

"No, povej!"

"Slap Peričnik je včasih padal tam, kjer pada zdaj. Pred slabimi dvajsetimi leti nazaj pa si je ob neurju izbral drugo pot, nekaj metrov bolj proti jugu. Nekoč mi gospod Aljaž reče, da bi bil slap veliko lepši, če bi padal tam, kjer mu je narava prvotno določila strugo. In sva ga šla popravit. No, bili smo pravzaprav trije: z nama je bil tudi cerkovnik Lojz. Najprej smo zgoraj nad slapom pregradili strugo z macesnovimi hlodi, potem pa sta mene navezala na vrv, da sem na začetku slapa presekal štor in s kladivom razbil del stene, ki je nagajal vodi... No, gospod Aljaž mi je rekel, naj o tem molčim, danes pa mi je že na cesti namignil, naj vendarle povem, da ne bo do kraja pozabljeno..."

Vsi trije, tudi jaz, smo mu navdušeno zaploskali.

"In povej tudi to, kaj se je zgodilo potem!" sem ga bodril.

"No, gospod Aljaž se je hotel na lastne oči prepričati, ali je res najbolje narejeno in zato se je dal tudi sam navezati na vrv ter je šel pogledat, kako je s slapom... Prav tedaj pa je voda sunkovito butnila čez rob po novi strugi in kmalu bi ga bila spustila po slapu navzdol... Štirideset metrov v globino... Ko sva ga potegnila z vrvjo navzgor, je bil moker kot miš, malo pa tudi prestrašen..."

"Ampak slap Peričnik zdaj deluje stokrat lepše," sem se zasmejal na glas. "Malo me je sram, da sem šel popravljat naravo, a sem se potolažil, da sem slap samo vrnil v prvotno stanje. Tako je moralo biti vse od leta l343, od od tistega velikega potresa naprej, ko je Dobrač zasul pod sabo trinajst vasi... Še pred tem pa je Peričnik padal precej višje..."

"Predlagam, da nagrado dobi Aljaž!" je vzkliknil Fran Saleški Finžgar. Vsi so se spogledali, Fran pa je dodal: "Ker je ostal živ!"

"Ne, ne, nagrada pripada Požgancu, našemu najboljšemu vodniku in največjemu graditelju koč na Triglavu... Če ne bi imel ob sebi takšnega delovodja, bi se vse skupaj zavleklo za najmanj deset let... Tako pa smo povsod prehiteli nemški Alpenverein. Največ po Požgančevi zaslugi."

Vsi so zaploskali, jaz pa sem slovesno izročil Požgancu zlato uro z verižico. Na njej je pisalo, da mu jo podarja Slovensko planinsko društvo za zasluge pri razvoju slovenskega planinstva.

"Uro bi ti tako in tako moral izročiti", sem mu povedal resnico. "Tole z zgodbami sem uprizoril samo zato, da nam ni bilo dolgčas. Živel, Požganc! Kar je koč na vrhu in ob vznožju Triglava, vse so tvoja slava!"

Naši ljudje so včasih rekli: Gorje hiši, kjer ne poznajo praznika. Po delu mora priti pač zadoščenje tudi v sprostitvi in skromnih nagradah!

ALJAŽEVA MICKA

Na Dovjem mi je trdno stala ob strani moja nečakinja - velikokrat imenovana kar Aljaževa Micka. Pa je bila v resnici Žagarjeva. Moja sestra Marija se je namreč poročila z posestnikom Žagarjem in v tem zakonu so bili rojeni štirje otroci. Dva sta kmalu umrla, eden od preostalih dveh pa je bila naša Micka. Nekateri so ji pravili tudi farovška Micka. O, s to nečakinjo se je dalo dobro voziti! Včasih pa je bila tudi sitna kot podrepna muha.

"Stric, ali ste res vso mojo dediščino vtaknili v triglavske koče?" me je nekoč kar naravnost napadla.

"Od kod pa to - tebi?" sem jo začudeno pogledal.

"Na vasi so mi povedali, da sem imela dobro doto, pa ste jo porabili za koče..."

Resnica je bila precej drugačna. Res sem bil, zaradi Mickine mladoletnosti, njen skrbnik. Moja sestra in njen mož sta se smrtno ponesrečila in tako sem bil prisiljen prodati vse Žagarjevo posestvo, dekleti pa oskrbovati kot njun skrbnik. Denarja ni bilo tako malo in nekaj sem ga tudi preložil na račun triglavskih koč, pri tem pa sem pazil, da njena glavnica ne bi pošla. Če povem še bolj natančno: denarja nisem zapravil za koče, sposodil pa sem si ga res, a sem vsega vrnil.

O, pa tudi sama Micka je bila svojega denarja vredna. V dobrem in slabem pomenu besede. Kuhati je znalo tako dobro, da se mi je že od daleč videlo, kakšno kuharico imam, na vrtu in na polju je bila tako pridna, da so jo lahko s pridom imenovali Aljaževa, moške pa je tako ovijala okoli prstov, da so se še meni smilili.

Nekega nedeljskaega popoldneva je prišla k meni, rekoč:

"Stric, zdaj boste pa morali dati tisti moj denar na svetlo... Poročila se bom!"

"A res? S kom pa, če smem vprašati? In kje bosta živela?"

"S Hansom, tistim planincem, ki je bil že trikrat pri nas... Pravi, da me bo peljal na Bavarsko in da bom tam velika gospa."

"Ej, ej, deklič, ne verjemi vsega... Zdi se mi, da ne znaš tako dobro tujega jezika, da bi lahko vsemu verjela... Samo izkoristiti te hoče, potem pa bodo spet Dovje dobre..."

Hudo mulo je kuhala ves mesec. Z mano se je pogovarjala le tedaj, ko smo imeli ob nedeljah popoldne pevske vaje pri meni v župnišču.

Po dveh mesecih smo zvedeli:

"Hans se je poročil... Doma je imel že tri leta svoje dekle..."

"No, si videla!" sem ji privoščljivo dejal: "Takole se lahko zaneseš na Nemce!"

Ni minilo niti pol leta, ko je padla drugemu turistu v objem, nekemu Čehu Pavleku. Čehi so veliko hodili po hribih in so bili nasploh naši dragi gostje vsepovsod. Videlo se je, da imajo v prsih mehko slovansko dušo.

Nekega večera sem sedel pri harmoniju in komponiral novo pesem na Gregorčičeve verze, ko zaslišim pod oknom serenado. Nekdo je igral na violino, nekdo na kitaro, zraven pa je nekdo prepeval - v češčini!

Saprabolt, sem si rekel, kaj takega pa še nismo doživeli na Dovjem. Da bi pod farovškim oknom imeli serenado. Kar malo sitno se mi je zdelo, a kaj: Micka je bila v najlepših letih, vedno je bila vsa načičkana in našpičena v tistih svojih belih bluzah in zarobljenih predpasnikih, pa ni bilo čudno, da so jo fantje tako obletavali.

"Prosim, Micka, če se čim prej pokažeš, drugače bo kdo še mislil, da podoknica velja meni..."

Vnela se je huda romanca, ki pa je trajala le slabega pol leta. Ko je Čeh - delal je pri kopanju predora na Ljubelju, vasovat pa je hodil sem gor, tri ure hoda daleč - bil premeščen zaradi prevelike ljubezenske utrujenosti na drugo delovno mesto, je izpuhtela tudi vsa njegova ljubezen.

"No, zdaj v farovžu vsaj ne bo prišlo do zibanja," sem rekel Micki, ki se je štirinajst dni skupaj drla kot jesihar. Čeh se ji je na začetku javljal vsak teden z razglednicami, pozneje pa je čisto pozabil nanjo. Micka pa je bila tudi toliko trmasta, da ga ni hotela iti obiskat na novo delovno mesto nekam v Visoke Tatre.

"Saj ve, kje sem! Če me ima kaj rad, bo že prišel za menoj!" je jezno udarila z nogo ob tla. Pa ni prišel. In tako se je končala druga velika Mickina ljubezen.

Tretjo je doživela s Paštbarjevim Janezom iz Mojstrane. Bil je pošten in priden fant. Edinole predrzen je bil tako, da je šlo že kar malo čez rob.

Nekoč sem ga našel - v svoji omari! Na hitro sem prišel iz cerkve po neke papirje, da bi se z županom nekaj zmenila in - glej ga, spaka! - v moji omari je stal Janez. Take sem mu napovedal, da so še mene bolela ušesa. V vas je od tistega časa naprej zahajal bolj previdno, kljub temu pa je že dišalo po poroki.

"Stric, denar pripravite, z Janezom bova kupila hišo na Jesenicah..."

Pa spet ni bilo nič iz tega. Zgodila se je velika nesreča. Na poti izpod Rožce ga je zasul snežni plaz. Če bi zvedeli pravočasno, bi ga morda lahko še rešili. Pa so vsi mislili, da se Janezu ne more nič zgoditi in nihče še posmilil ni, da je kaj narobe, ker ga ni domov.

Bil je tako žalosten pogreb, da je vsa vas jokala. Micka se je v enem dnevu postarala za deset let. Po tistem se je čisto umirila in se zaprla vase. Na mesto, kjer se ji je ponesrečil fant, pa je kar naprej nosila rože.

Pozneje ni bila nikdar več taka kot v mladih letih. Sčasoma se je pobrala, dekliškega veselja pa ni bilo več v njej. Vseeno pa je rada sprejemala goste, rada je vsakumor postregla kaj sladkega iz svoje kuhinje, zelo rada pa je tudi prepevala - pozneje samo otožne pesmi. Ničkolikokrat je vodila pevske vaje namesto mene, ves čas pa je igrala tudi na orgle v cerkvi.

"Brez tebe, Micka, bi pol manj naredil po planinah..." sem ji večkrat priznal.

Ona pa se je samo zagledala skozi okno in v mislih pohitela k svojemu Janezu pod plazom.

V poznejših letih je največ časa preživela ob spominski knjigi, ki ji jo je podaril eden od prvih ženinov. Ko se je predala spominom, je ure in ure listala po njej in točila grenke solze.

Spominsko knjigo je rada pokazala tudi meni. Od vseh zapisov najbolj všeč Mlakarjev. Še v letih, ko je bila najbolj cvetoča, ji je zapisal:

"Dekle! Pamet nucaj - gvant pa šparaj!"

Sam pa sem videl, da je imela spominsko knjigo največkrat odprto na strani, kjer je bil Janezov verz:

"Micka, ti si na svetu najbolj luštna stvar,

nekoč boš moja - če bo hotel Gospodar!"

Gospodar življenja pa je imel z našo Micko druge načrte. Ostala je do konca dni "farovška Micka..."

TOMINŠKOVA SLOVENSKA POT

Na svetu je veliko dobrih ljudi. V svojem življenju nisem srečal nobenega, ki ne bi pokazal vsaj nekaj svoje srčne dobrote. Sam sem bil takšne narave, da sem rad takemu, ki je bil dober po srcu, tudi jaz pokazal naklonjenost. Po tistem, ko sem dobil pravdo glede sveta na Kredarici, sem se čutil najbolj dolžnega predsedniku Slovenskega planinskega društva dr. Franu Tominšku. Gospod Tominšek me je ob tožbi zastonj zastopal, ves čas me je bodril, povrhu pa je bil prav tak planinski navdušenec kot jaz. Bil je tako velik človek, da sva bila v nekaj stavkih zmenjena tudi največje stvari.

Nekega dne sem sedel v tako rekoč "svoji" koči v Vratih, ko k meni prisedeta dva nemška planinca, ki sem ju poznal le na videz.

"O, kakšna čast, da lahko sedimo z vami, gospod Aljaž!" sta mi zoprno pokadila pod nos. "Kako že pravijo o vas?"

"Župnik Aljaž, triglavski kralj Matjaž!" se je zarežal drugi. "Kdo pa je bil ta... kralj Matjaž?!"

Čutil sem, da se hočeta z menoj samo pošaliti. A se nisem dal zmesti.

"No, kdor pozna slavno zgodovino slovenskega naroda, bi že moral vedeti... Kdor pa jo je prespal, mu ni pomoči..."

"No, saj nič ne rečeva," sta nadaljevala od daleč. "Pa bodite kralj Matjaž, ki je prebudil Slovence... Primerjava je lepa, četudi včasih nekoliko pretirana... A nekaj bi vam le rada povedala!"

"No, z besedo na dan!"

"Res imate zasluge za to, da ste okoli Triglava natresli slovenske koče, res ste na vsakem koraku dali narediti slovenske napise, res je z vašo pomočjo zaživelo tudi slovensko planinsko društvo, ampak, ampak... nekaj pa še vedno drži!"

"No, kaj?!" mi je šla vsa kri v glavo.

"Da vsi slovenski planinci hodite na Triglav po nemških poteh! Ja, po nemških!"

Najraje bi jima prisolil dve zaušnici, tako sem bil razjarjen. To seveda še zdaleč ni držalo.

"Katera pa je nemška pot? Iz Kota ali čez Prag? Obe so naredili naši ljudje, že pred stoletji so tod hodili pastirji in lovci, vi ste jih le opremili s tistimi čudnimi tablami..."

"Ne bo držalo!" sta se razživela tudi onadva. "Vi, domorodci, bi še naprej neorganizirano hodili po planinah sem ter tja, lovili gamse in se pobijali po prepadih... Mi pa smo prinesli v triglavsko pogorje red in disciplino... Kjer ni bilo klinov, smo jih postavili mi, kjer ni bilo jeklenih vrvi, smo jih napeljali mi, kjer ni bilo koč, smo čez noč postavili kočo mi..."

"No, čez Kot ali iz Krme niste naredili prav nič. Z Velega polja prav tako ne. Res pa je, da je Bamberg nekoliko izboljšal pot tu gori iz Vrat, čez Prag..."

"No, če že vse drugo zanikate, to pa vendarle priznavate, da je pot čez Prag naša, nemška...!" sta se mi režala.

"Ampak kline sta zabila Slovenca, Požganc in Kobar..."

"Plačal pa ju je gospod Bamberg, zato se pot imenuje po njem in je to nemška pot na Triglav!"

Po svoje sta imela prav. Stisnil sem zobe in se nisem hotel več dajati z njima. Naredil sem se, da se mi zelo mudi ter kmalu potem odšel. Pa ne domov! Tekel sem naravnost k pastirju Turku, ki mi je pred časom pripovedoval, da je na Cmiru ustrelil gamsa, potem pa ga je kar prek Praga prinesel v Vrata. Pomeni, da se mora s Cmira in Begunjskega vrha priti tudi na Kredarico!

"Hja, saj se pride..." mi je odvrnil pastir. "Ampak je vmes nekaj tako grdih prehodov, da jih lahko preplezam le jaz ali še kdo drug, prav tako vajen najbolj ostrih skal... Vam te poti ne priporočam."

S prvim vlakom sem se naslednjega dne odpeljal k Franu Tominšku v Ljubljano ter mu dejal:

"Dragi moj prijatelj, rad bi ti nekaj podaril... Če le želiš, imaš lahko iz Vrat svojo lastno pot - na Triglav... No, lahko pa bi rekla tudi slovensko planinsko pot na Triglav, ki se bo imenovala po tebi!"

Tominšku so zažarele oči. V petih minutah sva bila zgovorjena. Najel sem spet Požganca in Kobarja, pastir Turk pa nam je kazal pot. V naslednjih štirinajstih dneh smo skoraj noč in dan preživeli nad dolino Vrat. Vsi skupaj smo vihteli krampe kot obsedeni, premetavali kamenje, razstreljevali skale, podirali drevesa in ... Nazadnje je bila čez Cmir speljana čisto nova pot na Triglav.

"Hvala ti, prijatelj!" me je tako prisrčno objel gospod Tominšek ob odprtju, da bi me kmalu zdrobil. To je bilo 6. septembra l903.

"Saj vem, da ne gre zate in za tvojo slavo, za mene pa še stokrat manj," sem mu odvrnil. "Glavno je, da imamo zdaj Slovenci tudi svojo pot na Triglav. Tominškovo slovensko pot!"

Posebno mi je bilo všeč, da so pot vsi močno hvalili, kajti speljana je bila veliko bolj počasi in položno kot tista čez Prag. Res pa je tudi, da je bilo vmes nekaj precej nevarnih prehodov, ki smo jih dobro zavarovali z jekleno vrvjo in s klini.

Ko smo jo odpirali, se je zgodila še ena dogodivščina. Ker smo hoteli ovekovečiti odprtje poti tudi za javnost, smo v Ljubljani najeli fotografa Gregorca. Toda ko naj bi prišel na prigrizek v kočo v Vratih, ga ni bilo nikjer. Nekdo nam je povedal, da se je odpravil po Tominškovi poti visoko navzgor, da bi naredil še nekaj planinskih panoramskih slik.

"Še lepše," smo si rekli. "Bodo vsaj vsi turisti videli, kako lepa je panorama s Tominškove slovenske poti."

Ko ga vse do večera ni bilo nazaj, smo se začeli bati za fotografa, da se mu ni morda kaj naredilo.

"Hja, lepa stvar, tale slovenska pot na Triglav!" se je obregnil vame prav tisti planinec Alpenvereina, ki je bil pred tedni v Vratih tudi najbolj zgovoren. "Vaša slovenska pot na Triglav je takšna, da se na njej vsakdo zgubi..."

Kmalu bi se glasno sporekli - Slovenci smo bili tokrat v večini v koči - ko so privriskali po dolini Vrat navzdol lovci.

"Hej, gospod Aljaž, tukaj imate svojega fotografa! Komajda smo ga našli - med grmovjem!"

Fotograf Gregorc je bil nadvse zadovoljen, da nas spet vidi.

"Hotel sem slikati macesen nad dolino, pa sem se prestavil s poti na neko jasico ob strani, od tam me je naprej potegnil gams, nato pa sem slišal peti velikega petelina in sem šel za njim... Naenkrat pa nisem več znal priti nazaj. Še sreča, da so me lovci slišali, ko sem klical na pomoč."

"Veste, kaj, gospod Gregorc, po mojem je najboljše, če tudi vnaprej slikate le po dolinah... V hribih velja prastaro pravilo, da ne smete skreniti s poti, če ne poznate stranskih steza," sem mu dejal. Bil je tako vesel, da je z nami, da je dal za liter, proti jutru pa je bil med najbolj glasnimi, ki so vzklikali:

"Naj živi slovenska Tominškova pot na Triglav!"

Tako je šel na živce alpenvereinovcem, ker je bil še vedno živ, da bi ga kmalu pretepli, pa smo ga mi obvarovali pred njimi, kajti prav tako kot za Gregorca nam je šlo tudi za njegove pomembne zgodovinske slike...

'GRAND HOTEL VRATA'

Včasih mi je kdo naravnost v obraz vrgel, da se rad pretirano postavim za svoje stvari, pa ni bilo tako hudo. Edina napaka, ki jo imam in ki mi je drugi nočejo odpustiti, je ta, da vse, kar si zamislim, speljem do konca. Ko sem bil v najboljših letih, sem deloval na vrh Triglava, zatem na Kredarici, pozneje pa sem vse svoje moči usmeril v dolino Vrat. No, tisto, da vse speljem do konca, ne drži čisto do kraja. Skoraj vse...

Gorskih turistov je bilo na našem koncu vse več in več. Tako smo se razvili, da smo že dali tiskati svoje turistične prospekte, na njih pa smo poleg samega Triglava, našega očaka, reklamno ponujali tudi čisto okolico, divjo naravo, pristen gorski zrak - predvsem v dolini Vrat.

Ko sem prebiral tuje revije, sem spoznal, da je dolina Vrat kot nalašč od Boga ustvarjena za zdraviliški gorski turizem. Tu bi morali postaviti velik hotel - recimo, da bi se imenoval 'Grand hotel Vrata' - ob njem bi stali tri kopališča - posebej za moške, posebej za ženske in posebej za otroke - v hotel bi iz gorskih studencev napeljali s Cmira vodovod, lahko bi postavili tudi turbine za lastno elektriko, do Vrat pa bi morali speljali široko gladko cesto. Tako široko, da bi se lahko v Vrata vozile gospodične s kočijami. Pod Severno steno bi tako nastalo največje slovensko zdraviliško gorsko letovišče. Lahko pa bi - po švicarskem zgledu - napeljali do Kredarice tudi vzpenjačo ali zobato železnico. Tako na Triglavu ne bi bilo na leto samo tisoč planincev, ampak deset tisoč in morda še več. Triglav bi v bistvu pripeljali v dolino...

Za začetek pa mora stati v Vratih 'Grand hotel Vrata'. Moja koča je bila po tistem, ko smo odprli še slovensko pot na Triglav, vedno premajhna in je komajda služila namenu za tiste, ki so odhajali na Triglav, stalnih gostov pa ni mogla sprejemati kaj dosti.

Odšel sem v Ljubljano in v veliki restavraciji Narodnega doma smo imeli ustanovni sestanek Delniške družbe Vrata. Treba bi bilo pač nekoliko več vložiti, potem pa bi se vračalo nazaj veliko denarja vsem nam.

"Slavna gospoda, Triglav je osvojen!" sem zastavil s svojim znamenitim predavanjem. "Da Triglav ni v nemških rokah, je v veliki večini moja zasluga. Pa se nisem prišel sem hvalit, ampak samo povedat, kar je že vsem znano: iz majhnega je zraslo veliko in zdaj moramo iti naprej! Dolina Vrat kar sama kliče po tem, da iz nje naredimo svetovno znano zdravilišče, pri tem pa bo veliko pridobil tudi naš Triglav."

Vsi so navdušeno zaploskali. Moram povedati, da je bilo na sestanku vsa slovenska smetana, planinska in dolinska.

"Le zakaj bi se Slovenci hodili zdravit v druge dežele? Denar naj raje ostane doma. Pri nas je tisočkrat več lepot kot drugod. Ali ni pametneje, da drugi nosijo denar k nam in ga puščajo nam, kot da mi zapravljamo na tujem?!"

Naletel sem na glasno odobravanje.

"Vrzimo zato denar na kup in ustanovimo veliko Delniško družbo Vrata! Delnice naj bodo po dvajset, petdeset in sto goldinarjev. Lahko pa tudi več, če boste tako vi rekli. Na leto pa morajo biti dividende vsaj dvajsetodstotne. Za to vam jamčim jaz, Jakob Aljaž, triglavski župnik!"

Na moje veliko presenečenje so vsi obmolknili.

Resnici na ljubo moram povedati, da Delniška družba Vrata tistega večera ni bila ustanovljena. Ne tistega večera in tudi nikoli pozneje ne. Slovenci smo bojazljivi ljudje in si ne upamo seči predaleč naprej. Zato pa smo, kjer smo...

Bil sem globoko razočaran. Pesnik Valentin Vodnik je lepo zapisal: Glej, stvarnica vse ti ponudi... Nam je ponudila čudovito deželo pod Alpami... Pa je ne znamo izkoristiti v turistične namene... Dokler sem dajal glavni denar iz svojega žepa in dokler sem bil tudi na zunaj še ves mlad in močan, je vse lepo teklo naprej... Zdaj pa... Kot da bi z mano vred pešalo tudi navdušenje nad Triglavom in triglavskimi dolinami...

Potolažil sem se šele na občnem zboru Slovenskega planinskega društva, na katerem smo sklenili, da vendarle postavimo - toda spet sami, le mi, planinci, zanesenjaki - večjo kočo ali manjši planinski hotel v Vratih. Kajpada to ne bo 'Grand hotel Vrata'...

Odprli smo ga 7. avgusta leta l904. Bila je lepa koča, o hotelu pa ni bilo ne duha ne sluha. Prvega nadstropja sploh ni imela, sob je bilo le nekaj, vse skupaj je bilo videti kot malo večja moja nekdanja koča.

"Tresla se je gora, rodila se je miš..." sem si rekel in žalosten odtaval stran.

Da pa sem imel jaz prav, da bi ljudstvo kar drlo v Vrata, če bi bilo tam primerno urejeno, priča tudi tale resnična prigoda.

V Ljubljani so menili, da je treba ob odprtju naročiti štiri sodčke piva.

"Preveč ga ne smemo, da ne bo pivo ostalo..." je menila večina.

"Kaj štiri, štirinaidvajset jih bo premalo!" sem vzkipel jaz, ki sem stokrat bolje poznal razmere.

Res so ga potem le naročili štiriindvajset sodčkov in ves se je pretočilo v trebuščke, toliko je bilo ljudstva v Vratih. Ostalo ga je le pet litrov - v štiriindvajsetem sodčku, pa še to pivo se ni pokvarilo.

Pa pravijo, da 'Grand hotel Vrata' ni potreben!