MOJ VODOVOD

Po skoraj tridesetletnem pastirskem delu v Tržiču, na Dobravi in Dovjem bi kmalu zamenjal svojo službo. Za to pa je kriva voda. Voda pa res ni nikjer dobra, niti za v čevlje...

V vsaki fari sem se veliko ukvarjal tudi s praktičnimi stvarmi. Največ seveda na Dovjem, ko pa sem tu najdlje in sem na dovški zemlji pognal tudi svoje nove, prave korenine. Ne bom skrival - zaradi Triglava pač! In tako sem imel prvič resno opraviti z vodo prav na Dovjem. Komaj leto po tistem, ko sem prišel v ta prelepi planinski raj pod Triglavom, sem se moral takoj spoprijeti tudi z vodo, ki je nehala curljati v mojem župnišču. A to mi ni dalo nobene skrbi. Za vodovod, ki je bil napeljan od studenca sem, sem dal narediti nove macesnove cevi in voda je spet veselo tekla prav do kuhinje.

Ker pa sem se pred mnogimi leti pri kanoniku Šušniku, pa tudi iz knjig, kar nekaj naučil o konjskih silah, o padcu vode, o moči studencev in podobnem, sem se s tem ukvarjal vse življenje. Tako sem meril, preizkušal in nazadnje tudi naredil natančne načrte za izkoriščanje potoka Mlince in hudournika Sedelčnika. Po vasi pa smo napravili vodne rezervoarje za požarno obrambo, v načrtih pa sem imel tudi svojo elektriko za vso faro.

Da nisem le sanjaril, lahko potrdita vsaj dva primera. Tudi vse drugo bi speljal do konca, če vmes ne bi prišla I.svetovna vojna in marsikaj podrla. Kar pa se tiče vodne moči, sem jo prvič po svojem načrtu izkoristil za župana Janšo. Janša je bil namreč lesni trgovec in brez dobre žage ni mogel živeti.

"Ali ni škoda, dragi moj župan, da ti voda tako neizkoriščena teče mimo hiše?" sem mu večkrat dejal, ko sem si ogledoval deroč potok pod njegovo hišo.

"Je, pa kaj naj naredim?"

"Čakaj, ti bom jaz pomagal!" sem mu rekel in se zakopal za nekaj dni v knjige. Tam je natančno pisalo, kakšne turbine izdelujejo po svetu, kakšna moč lahko pride iz njih, kakšna korist je lahko za vsako hišo navaden studenček.

Po dobrem tednu, ko sem vse skupaj spravil na papir, sva šla z Janšo skupaj v Ljubljano. Pomagal mi je še inženir Sušnik in skupaj smo pripravili načrt za turbino, ki bo vrtela Janševo žago. Vode ni bilo malo - kar šeststo litrov na minuto, padec je bil dovolj velik - poldrugi meter, vse skupaj pa je že po mojih izračunih zneslo okoli sedem konjskih moči. Sedem konjskih moči zastonj! No, saj sem vam rekel, kaj pravi Vodnik v svoji pesmi: Glej, stvarnica vse ti ponudi! V Ljubljani so ulili takšno lepo turbino, da je Dovje še ni videlo. Imela pa je tudi veliko posebnost: voda je vanjo pritekala od spodaj navzgor, prav tako po moji zamisli!

"Ne vem, če se nisi kje uštel..." je bil župan nezaupljiv, ko smo postavljali turbino na oje.

Pa se nisem nikjer niti za eno konjsko silo! Ko smo priključili prenos na turbino, je žaga tako veselo zapela kot še nikoli doslej. Kako tudi ne, ko pa je imela čez dvesto dvajset udarcev!

Največ pa sem imel opravka z vodo v Vratih. Na Triglav po letu l9o4 nisem več mogel, pa sem več moči vlagal v mojo najlepšo dolino na svetu - v Vrata. Če so bili že vsi tam doli v beli Ljubljani zaspani, mi na Dovjem pač nismo bili!

In tako sem napeljal vodovod k svojemu novemu domu v Vratih. Dolgo sem hodil s palico in v tistih debelih škornjih po grušču gor in dol ter iskal primeren studenec za vodovod.

"Gospod Aljaž iščejo pod Cmirom zlato!" so se šalili planinci.

"Ali pa nafto. Pravijo, da bodo samofrči na cestah spodrinili vse konje."

"Ampak triglavskega župnika že ne. Njega ne more nobena stvar izpodriniti."

Na voljo sem imel le tri studence. Prvega, nasproti Vahovega rovta, nisem hotel vzeti, ker je bil preveč oddaljen in bi ga bilo težko speljati vse do Aljaževega doma. Drugi je bil precej bližji, vendar pa je poleti rad usahnil. Zato sem se odločil za tretjega, ki je bil od Doma oddaljen okoli pol kilometra, imel pa je to veliko posebnost, da se je nad njim pozno spomladi začel šele taliti sneg s Cmira in je bil tako vedno tekoč.

"Vse bi še šlo," je prikimal Požganc, ko sem mu pokazal načrte, "toda nekaj mi le ne gre v glavo: nemogoče je napeljati vodo čez vodo!"

Z mojo vodovodno napeljavo naj bi namreč prečkal strugo Bistrice, pri kateri pa je višina zelo nihala. Od zgodnje pomladi do začetka poletja, ko se je topil sneg pod Triglavsko steno, je bila struga polna vode, čez poletje in jeseni pa vode v njej večkrat ni bilo, ker je poniknila globlje v zemljo. Ob neurjih pa se je zgodilo, da se je voda razlila čez in čez čez prod in je drla izpod skal tako umazana in hitra, da je odnašala s seboj vse veje, štore in tudi manjše skale.

"O, dragi moj prijatelj, tudi to sem vse preštudiral!" sem dvignil v zrak kazalec, češ, previden pa sem, previden. "Ali si videl na sredini Bistrice veliko živo skalo?"

"Sem."

"No, na tisto skalo bova naslonila najine železne cevi in jih tam tako močno utrdila, da jih ne bo odneslo nobeno neurje. Nasploh pa jih bova zakopala za nekaj pedi v strugo, čez pa bova naložila veje in gruščevje, tako da bo Bistrica pač na tistem mestu tekla za nekaj pedi višje. Cevi pa ne bo mogla zagrabiti, ker ne bo mogla priti pod nje..."

"Vi ste pa res pravi inženir za napeljavanje vodovoda!" se mi je čudil Požganc in brž odhitel na delo.

Kar sem se namenil, sem tudi storil - vse v najkrajšem možnem času. Takoje bilo tudi z vodovodom do Doma v Vratih. Tovarna cementa v Mojstrani mi je šla toliko na roko, da mi je dala po znižani ceni cement, dinamit pa zastonj, železne cevi sem po prav tako znižani ceni kupil na Jesenicah - bile so za dobro roko debele - in ni minilo niti poldrugi mesec, ko je moj vodovod že deloval.

Pa nisem napeljal vode samo v Dom, ampak sem pred "planinskim hotelom" naredil tudi dva bazena: enega za turiste, da bi se knajpali po metodi tega slavnega zdravnika, enega pa za živino, da se lahko odžeja v njem. Pravici naj bo potoženo, da je bil tisti s kravami veliko več v uporabi!

Ko se je nad dolino Vrat razbesnelo prvo veliko neurje, sem nemudoma pohitel pogledat, ali bo moj vodovod prestal to naravno preizkušnjo ali ne.

"Gospod Aljaž, ne norite! Saj vas bo naliv odnesel!" so klicali za mano domačini.

Res so že na poti v dolino z vseh strani vreli studenci, kot bi padalo tisoč Peričnikov, a me je preveč gnalo, da ne bi šel pogledat.

Vsi moji delavci, s Požgancem vred, so se spravili na varno v drvarjevo kočo v Vratih, le sam sem tiščal naprej in naprej. Za Domom mi je pot zastavila deroča Bistrica.

"No, serbus!" sem si rekel. Najbolj me je pač zanimalo, kaj se dogaja na samem zajetju. Naredil sem namreč kar tri bazene, vodo pa speljal iz drugega v drugega, tako da je v nalivu lahko tekla čez rob, s kamenjem pa ga ni mogla zasuti.

Imel sem prekratke noge, da bi prišel čez deročo vodo, zato sem zaprosil enega od delavcev, ki je bil po naravi neprekosljiv dolgin, da me prenese na drugo stran.

"Rade volje, če mi boste dobro plačali..."

Obljubil sem mu lepo nagrado.

Sredi deroče vode je naenkrat obstal in dejal:

"Dali mi boste tudi stare hlače, drugače vas takoj spustim v vodo..."

Obljubil sem mu tudi hlače.

"In telovnik, če hočete, da vas odnesem nazaj."

"In telovnik!"

Na drugi strani sem ugotovil, da so moji načrti brezhibni. Voda se je pretakala iz zajetja v zajetje, kar pa jo je bilo preveč, je odtekala čez rob bazena. Vse je bilo v najlepšem redu.

"Vse, kar si izsilil, dobiš, le pri plačilu za današnji dan ti bom odškrtnil polovico, kajti plačujem samo delo, ne pa posedanje po gozdarski koči..." sem dejal svojemu nosaču, ko me je prinesel nazaj.

Tako sva si bila - "kvit!"

Še tisto nedeljo je prišel pogledat moj nenavadni vodovod inženir, ki je nadzoroval gradnjo karavanškega železniškega predora.

"Čudno, čudno," je zmajeval z glavo.

"Le kaj je tako čudno! Saj vse dela kot namazana ura!"

"Saj prav temu se čudim. Niti jaz, s tridesetletnimi izkušnjami, ne bi znal projektirati takšnega vodovoda. Vi ste inženirski genij! Zgrešili ste poklic! Ali bi hoteli postati gradbeni inženir in pomagati nam pri gradnji predorov?" Mislil je povsem resno.

Toplo sem se mu zahvalil za ponudbo.

"Škoda! To sem rekel samo zato, ker v naših vrstah ni niti enega takega inženirja praktika, ki bi znal speljati v takšnih razmerah vodo tako varno v dolino..."

"To sem storil kar tako, iz lastnega veselja..." sem se naredil skromnega. "Drugače pa je moje delo še vedno to, da pasem dovške ovčice - na dveh nogah! No, nekaj jih imam pa tudi na štirih, za svoje potrebe..."

Poklica tako nisem zamenjal, pri vseh inženirjih in delavcih karavanškega predora pa sem postal turistična atrakcija št. 1. Od tistega časa naprej so me hodili gledat ali pa so kazali s prstom za menoj kot na medveda v živalskem vrtu...

MATILDA PRVIČ POTRKA

Ravno sem nameraval še enkrat na vrh Triglava - zadnjič - ko sem naenkrat dobil žolčne kamne. Kdo ve, kdo mi jih je poslal v darilo: nekateri na Dovjem so menili, da sem premalokrat dvignil kozarec, pa sva si zato morala z Matildo pogledati v oči.

Dr. Šlajmer, ki sem ga dobro poznal že prej, mi je rekel:

"Fant moj, nič posebno hudega to ni. Od tega se ne umre. Tisoč ljudi je imelo žolčne kamne pred teboj in tisoč jih bo menda imelo še za teboj. Je pa pametno, da prideš k meni pod nož, drugače ti je lahko kaj kmalu žal..."

No, lepa stvar! sem si mislil. Človek vse življenje teka od sv. Mihaela do lurške Matere božje na Triglavu, nazadnje pa te hočejo navadni žolčni kamni spraviti v krtovo deželo.

"Ne, pod nož pa ne grem!" sem se uprl kot jarec na paši.

"Hja, potem pa se le pripravi na zadnjo uro..."

Hitro hitro se je izvedelo, da nisem čisto zdrav in k meni so se začele stekati cele procesije. Večini sem se verjetno res smilil, vmes pa so bili tudi taki, ki so me prišli pogledat, ali bom v resnici kmalu - umrl. Takim sva se z Micko oddolžila z najslabšo kislico iz kleti, ki sva jo nameravala imeti za kis.

"Kaj pa noriš, dragi moj Jaka?!" me je prišel prijateljsko nadret tudi moj stanovski kolega Janko Mlakar, vedno pripravljen na šalo. Ker je bil tako vesel človek, sem mu že ob odprtju Triglavske koče pustil, da me tika, čeprav ni bil mojih let. Je bil pa mojega srca, z eno nogo vedno v hribih!

"Kaj norim?! Matilda bi me rada vzela v svoje koščeno naročje, to je vse, kar ti bi rad povedal!"

"Umreti se nikdar ne mudi!" je poskočil, kot bi ga pičila osa. "Tebi, triglavskemu kralju Matjažu, pa se sploh ne spodobi umreti. Ljudstvo bi bilo hudo razočarano nad teboj, če bi ga pustil sredi najbolj neutrudnega dela!"

"In kaj naj storim?"

"Saj ti je že dr. Šlajmer povedal: pod nož, tri dni boš ležal v leonišču in Matilda bo šla s povešeno koso in dolgim nosom naprej!"

Tisto o Matildi mi je že bilo všeč, prav nič pa o nožu.

"Saj je primarij Šlajmer mene tudi že operiral. Pravzaprav me je zašil... Zašil, ko sem bil počen... Saj veš, to je bilo tedaj, ko sem skočil z Razorja na Jalovec!"

"Skok je bil res precej dolg... Pa te je kaj bolelo?"

"Prav nič... Dr. Šlajmer to naredi tako spretno, da misliš, da te žgečka, v resnici te pa šiva... Vse manjše posege naredi kar v Leonišču... Samo tiste, za katere se boji, da bodo pod njegovimi prsti umrli, prestavi v bolnico... A žolčni kamni niso nič posebnega... Za malico ti jih bo spravil ven - v Leonišču."

"Pa že raje umrjem zdrav, kot bi se bolan valjal po bolnici..." sem oporekal.

"Daj no daj, navadna šleva si, to je!" me je prijel gospod Mlakar trše. "Tako si boječ, da bi raje umrl, kot pa se pozdravil... Ampak vedi, da te bom v svojih spisih zaradi tega hudo očrnil... Vsi si mislijo: Aljaž, ta pa je korenina, možakar, da bi dal klobuk dol pred njim sredi noči! V resnici pa si navadna mevža... Prav sram me je, da te poznam!"

Toliko časa je kuhal mulo, kajpada namišljeno, da sem se odločil, da grem k Šlajmerju v Leonišče.

Dr. Šlajmer me je po prvem pregledu pogledal naravnost v oči in dejal:

"Fant moj, pozen si, pozen... Moral te bom prestaviti - v bolnico!"

Stopili so mi pokonci vsi lasje, kar sem jih še imel, tako sem se tega prestrašil. Pomeni, da sem zelo nevaren primer in da me je prestavil v bolnico samo zato, ker je velika nevarnost, da umrem.

In - pomislite! - Mlakar je prišel tudi v bolnico, tik pred operacijo, k meni na obisk.

"Beži, da te ne vidim! Rad bi se v miru pripravil na smrt. Saj si ti sam rekel, da dr. Šlajmajer odpelje tiste, ki so bliže smrti, raje v bolnico... Da se tam manj pozna, če mu kdo umre!"

Mlakarju se je zdelo sila sitno.

"Saj ni res!" se je potegnila za doktorja nečakinja Micka, ki je tudi bila na obisku pri meni. "Samo zaradi boljših aparatur so jih doktor prestavili v bolnico..."

Janko Mlakar je potem s sklonjeno glavo odšel. No, sem si mislil, zdaj pa le piši svoje planinske spomine - na Aljaževo smrt. Bova v nebesih videla, kdo se je bolj sprenevedal!

Dr. Šlajmer me je prerezal v sredo. Pozneje mi je povedal, da je bil mehur že ves v gnoju in da sem imel zelo malo možnosti, da bi preživel.

Na Dovjem so imeli mašo za mojo ozdravitev, vsi pa so menda pričakovali mojo smrt.

A se nisem dal! Matildi sem kratkomalo pokazal fige. Že res, da mi je tekel več dni gnoj po cevčici iz mehurja, že res, da me je peklensko bolelo, že res, da sem na veliko molil očenaše, ampak primariju Šlajmerju pa tudi nisem hotel naprtiti tako pomembnega trupla kar tako. In zato sem ozdravel...

Kakšno veselje je bilo na Dovjem! Ko sem se vrnil iz bolnice, so me pričakel deklice v belem z naročjem cvetja, igrala je godba, požarna obramba pa me je sprejela med častne člane. Zraven pa so imeli take govore, kot bi se vrnil sam svetnik iz nebes, ne pa Bačnikov Jaka iz Zavrha pod Šmarno goro.

Med obiski, ki so bili po moji bolezni zelo številni, sem se najbolj razveselil - goriškega slavčka. Da, sam Simon Gregorčič me je prišel obiskat. Prej nisva imela pravega časa ne on ne jaz, čeprav sva si redno dopisovala in si obljubljala drug drugemu, da se zagotovo obiščeva.

"O, gospod Aljaž, kako sem vam hvaležen, da ste uglasbili toliko mojih pesmi!" me je tako prisrčno objel vsega občudovanja vredni Simon, da sem ob prvem osebnem stiku začutil, kako iskrena prijatelja sva si in kako čuden sem, da ga nisem sam že prej obiskal. Med nama je bila najvišja slovenska gora, v resnici pa sva živela ves čas oba v enakem gorskem raju, zato sva ga oba tudi enako čutila.

Povedal mi je, da vse moje uglasbitve na veliko prepevajo tako po Goriškem kot v Ljubljani, odkar pa so izšle tudi v Mohorjevi pesmarici, se jih učijo številni zbori po vsem svetu, tudi čez Veliko lužo, kajti Mohorjeva družba je imela tudi v Ameriki in Kanadi veliko svojih udov.

"Nikoli pa ne bom pozabil tudi vaše podpore v času, ko so me najbolj napadali..." mi je iskreno povedal Gregorčič. "Kdo ve, ali bi sploh še pesnil, če ne bi bilo tako velikih ljudi, kot ste vi, gospod Jakob... Slovenci smo taki, da umetnika radi potolčemo in če nima v nobenem človeku opore, ga prej ali pozneje to do konca stre... Bog naj vam poplača vso dobroto!"

Od tistega časa naprej sva se potem redno obiskovala. Sam pa sem pospešeno skladal naprej predvsem Gregorčičeve pesmi. Kako lepo je imeti tako iskrenega prijatelja! Kdo ve, morda mi je prav goriški slavček prinesel spet toliko volje do življenja in dela, da sem se po dveh letih do konca zlizal.

In kako je usoda nemila! Bil sem tudi na njegovem pogrebu. Na njem so peli mojo uglasbitev Nazaj v planinski raj... Solze so mi tekle kar same od sebe. Z goriškim slavčkom sva si bila ves čas velika prijatelja - pa čeprav največji del življenja samo po pismih - zbližala naju je moja bolezen, na koncu pa sem se moral z njim vred posloviti od planinskega raja prav ob času njegove smrti. Povedati moram namreč, da se po operaciji žolčnih kamnov nisem mogel več povzpeti na vrh Triglava niti na Kredarico. Pa tako rad bi šel ... Nazaj v planinski raj...

PLAZ ODNESEL DOM

Napuh je velik naglavni greh. Kdo ve, ali nisem bil tudi jaz kaznovan prav zaradi njega. Spomladi leta 1909 mi je namreč plaz v Vratih odnesel moj Dom, imenovan Aljažev dom. Bilo pa je takole!

V Zgornjesavsko dolino je zahajalo vse več turistov od blizu in daleč. Med veljaki je bilo veliko tudi takih, ki so si želeli v tem idiličnem svetu pod najvišjimi vrhovi postaviti majhno leseno hišico za oddih. Med njima sta bila tudi dr. Šlajmer - sam sem mu naredil načrt za hišico v Vratih, nedaleč stran od mojih dveh koč oz. domov - hišico za oddih pa je imel tudi dr. Josip Lavtižar v Planici, blizu izvira Save.

Ker sem rad veliko hodil, sem kajpada nekoč lazil tudi okoli hišice dr. Lavtižarja. Prijazno sva se pozdravila, on pa me je brž povabil na šilce kačje sline.

"Kako vam je všeč, tale moja hišica?" me je vprašal, ker je vedel, da se na koče dobro spoznam.

"Lepa, lična hišica je. Edino eno napako ima..." sem brž stegnil jezik, čeprav bi ga lahko držal za zobmi.

"No, kakšno pa?"

"Preblizu je skalam... Boste videli, da ne bosta minili niti dve pomladi, ko bo vaša hišica ležala vznak in držala tace pokonci..."

"Če bosta preživeli vaši v Vratih, bo tudi moja," je bil presenečen gospod Lavtižar.

"Moji stojita na takem mestu, kjer že sto let ni šel noben plaz... Najstarejši kmetje so mi to potrdili... No, pravzaprav so mi oni svetovali, kje naj ju postavim... Vi pa se na ljudsko pamet niste kaj preveč ozirali, ali ne?"

O, da tega ne bi nikoli rekel! Že tedaj sem imel slab občutek, pozneje pa mi je bilo še stokrat bolj žal. Konca marca leta 1909 pa sem jo krepko dobil po nosu.

Ležalo je še nekaj snega, ko sta k meni prišla dva možaka iz Vrat, rekoč:

"Gospod Aljaž, vašega novega Doma v Vratih ni več. Odnesel ga je - plaz!"

Takoj sem poslal Požganca, da pogleda, če je res tako hudo. Res je bilo. Še huje.

"Spodnjega dela ni več. Sneg ga je podrl in zasul, zgornjega pa je prestavil daleč proč..."

Takoj sem pisal v Ljubljano - Slovenskemu planinskemu društvu dramatično pismo:

"Aljažev dom v Vratih je razdejan! Šlajmerjeva vila pa še stoji. Strašne novice! Pomagajte!"

O plazovih sem marsikaj že vedel do tedaj, vsega pa človek tako in tako nikoli ne ve. Mojega Doma v Vratih ni vzel navaden temeljni plaz, ampak pršni plaz. Takšen je še bolj nevaren. Pridrvi z gora, pred seboj žene močan veter, lomi drevje in podira vse, kar mu je na poti. Največkrat pršni plazovi pridrvijo v dolino pozno spomladi, ko postanejo spodnje plati snega že zmrznjene, vrhnje, novo zapadle, pa se ne sprimejo s spodnjim. Tako je bilo tudi v tem primeru...

Najhuje pri tem se mi je zdelo to, da so mi stari ljudje sami svetovali, kje naj postavimo Dom. Smrlinek in Markec sta mi rekla, da na tistem mestu ni bilo že sto let nobenega plazu.

Počakali smo, da je sneg do konca skopnel. Upali smo, da je ostalo pod plazom še kaj uporabnega, pa smo se zmotili. Sam sem poznal primer, ko je plaz malo pred tem, na začetku marca, podsul pod seboj drvarja Janežiča in njegovo ženo. Drvar je bil malo poškodovan, a je lahko takoj naprej delal, žena pa mu je umrla pod snegom, pa sta bila oba pod istim plazom. Od ljudi sem tudi slišal govoriti, da se je že zgodilo - menda je bilo tako pod Rožco - da je šlo šest ljudi čez sneg, tedaj pa se je utrgal plaz, eden je srečno odskočil in ostal živ, drugih pet pa je plaz odnesel s seboj in jih pokopal pod seboj. No, v Vratih vsaj smrtnih žrtev ni bilo, hvala Bogu.

Kaj smo hoteli drugega: spet smo zavihali rokave.

V šestnajstih mesecih je stal v Vratih moj tretji Dom, tokrat spodaj zidan in lepo prostoren, postavili pa smo ga na vzpetini na koncu doline, na kraju, kjer bi se ga vsi plazovi, navadni ali pršni, morali izogniti. Da bi Bog to dal!

Nesrečeno naključje je tiste pomladi prevrnilo tudi Lavtižarjevo hišico. Prav lepo jo je prekucnilo nakrog, tako da je res "tace kvišku molela". Hudo mi je bilo nerodno, da sem se tedaj tako nespametno zinil. Škode ni bilo velike, saj je bila hišica majhna, sitnosti pa je bilo vseeno dovolj.

Ko sva se z gospodom Lavtižarjem srečala, mi je kljub temu dal roko in mi nekoliko nagajivo voščil:

"Moje sožalje!"

Sam pri sebi pa sem sklenil, da se bom drugič manj napihoval in da bom bolj jezik šparal...

PESEM ZA ŠKOFA

Sredi junija leta 1912 je bila na Dovjem velika birma. To je že tako velik praznik za vso faro, mi pa smo jo skušali združiti s še eno veliko življenjsko prelomnico - mojo upokojitvijo. Za sabo sem imel več kot štirideset let dušnopastirskega dela, pa sem si mislil, da bi se umaknil in se bolj predal planinam ter pisanju svojih spominov.

Birmovat je prišel ljubljanski škof Jeglič, s katerim sva se odlično razumela. Po rodu je bil Gorenjec, iz Begunj, pa se mi je zdelo, kot da sva rojaka.

"Pa si se res odločil za pokoj?" me je začudeno pogledal, ko je videl, da fara živi z menoj: spodaj ob cesti in pred cerkvijo so postavili velikanske mlaje, cerkev je bila v rožah, slovesno pa so zvonili vso soboto in nedeljo vkup. "Zdi se mi, da so ljudje preveč zagnani, da bi se jim lahko kar tako - izmuznil."

"Dragi moj škof!" sem rekel svojemu predpostavljenemu, "že od mladih nog naprej si želim, da bi pisal, pisal, veliko pisal... Zato pa sem šel na Dunaj študirat jezike... Morda mi bo zdaj naklonjeno, da bom pisal - spomine!"

"Ah, moj dragi Jaka, spomine lahko piše vsak... Vsak general... Duhovnik pa ne more biti vsak..."

Takrat še nisem vedel, kaj ima za bregom, pa čeprav sva si bila tako blizu, da sva se tikala.

"No, če se boš res upokojil, boš šel z menoj v Ljubljano. Postavil te bom za stolnega kanonika... Če ti Ljubljana sploh kaj diši..."

Še bolj sem bil začuden, ko se je škof Jeglič pred birmo ustavil pri vaških veljakih in se z njimi tako preprosto pogovarjal kot enak z enakimi.

"Aljaža se torej hočete znebiti..." se je pošalil vpričo mene. "V čem pa se vam je zameril? Hodi res preveč v hribe?"

"Ah, kje pa! Vsi smo na njegovi strani!" je dejal župan. "Ljudstvo ga ima rado kot še nobenega pred njim. Le kakšna stara mamka godrnja, taka, ki ji ni do planin... Drugače pa je Aljaž naš, samo naš... Če bi ga hoteli odpeljati v Kranj ali celo v Ljubljano, se bomo hudo hudo uprli... Aljaž je pognal korenine pod Triglavom in konec besedi!" Z župnikom Aljančičem s Primskovega pri Kranju sva nekaj govorila, da bi kot upokojenec prišel k njemu v faro za pomoč. To sem povedal Micki, ta pa je brž strobezljala naprej.

"Če ne bi bil dober, ne bi bil starešina gorenjske ohceti," me je zagovarjal drugi možak. "Ali veste, gospod škof, da so šli vsi naši najbolj postavni fantje in dekleta na Dunaj v slavnostnem sprevodu, naš Aljaž pa je šel spredaj pred njimi - kot starešina gorenjske ohceti. Vsi časopisi so priobčili njegovo sliko v gorenjski narodni noši. Triglavski kralj Matjaž, je pisalo pod slikami. Starešina ohceti iz kraljestva Zlatoroga. Župan dežele Gorenjske na Kranjskem... Mislite, da bi bil takšen triglavski kralj Matjaž lahko v Ljubljani?!"

"Pa ne samo to!" je pribil tretji. "Naš župnik je tudi v resnici del nas. Ni nam pokazal samo poti v hribe in v naravo nasploh, ampak se je tudi spodaj, v dolini, ves čas bojeval za nas... Prejšnji župan je na primer naredil tako, da je vsa srenjska zemlja pripadala občini, naš Aljaž pa se je toliko časa pravdal po sodiščih, da je zemljo spet vrnil nam, vsem sto sedemintridesetim zemljiškim upravičencem. Dokazal je, da so nam te parcele podarili že brižinski škofje. Vidite, prav nič sebičen ali vzvišen ni naš Aljaž! Zato ga ne damo nikamor drugam!"

"Saj tudi ne more z Dovjega, ko pa je častni občan, pa častni član naše požarne obrambe, pa častni član lovske družine, pa častni član desetih planinskih društev, pa... Kako bi bilo videti, da bi takega imeli v Ljubljani, živel pa je ves čas za nas. A veste, gospod škof, da nam je celo v najhuješm času posojal denar, tako rekoč brez obresti, samo da smo gospodarstvo spravili na noge?! Njegova zasluga pa je tudi, da je Posojilnica ves čas delovala v naš prid. O, ne damo ga!""

"Pa tudi pevskega zbora ni boljšega po vsej Gorenjski od Aljaževega!" je dejal spet drugi. "Poglejte, med Slovence je spravil dva velika zvezka Slovenske pesmarice v nakladi osemdeset tisoč izvodov, pa še svojih devet zvezkov malih skladb... Ni čudno, da ga je tudi Glasbena matica izvolila za častnega člana, ne samo Slovensko planinsko društvo... Ampak največ pesmi je zložil tam doli v svoji vrtni uti ali pa na poti od župnišča do cerkve... No, morda še do potoka! Pa tudi največ ljudskih pesmi je nabral prav na Dovjem!"

"Da o njegovih pridigah sploh ne govorimo," je pristopil še en Dovžan. "Včasih smo s prižnice poslušali samo to, da smo Dovžani vsi divji, podivjani - od tega naj bi prišlo menda tudi ime kraja - on pa nam je razložil tudi veliko praktičnih stvari. Od zdravstva naprej. Kar s prižnice nam je razlagal o bacilih, o čistoči po hišah, o zdravem načinu življenja... Vedno je rad rekel: Človek mora biti zdrav na telesu, da je lahko zdrav tudi na duhu. Za obojno zdravje pa mora nekaj storiti..."

Tako so me hvalili, da sem pri svojih skoraj sedeminšestdesetih letih zardeval kot puran. Takoj pa sem začutil, da moji upokojitvi trda prede.

Med pridigo me je škof Jeglič tako hvalil, kot bi bil že sam svetnik. Videl pa sem tudi svoje farane, da so kar žareli od zadovoljstva in sreče, da sem med njimi.

Po slovesni birmi, ki je bila zagotovo ena najlepših na Dovjem, tako lepo so se potrudili vsi moji farani, so si vaški veljaki in škof samo pokimali z glavami in vse je bilo določeno. Po kosilu, na katerega sem povabil tudi pet duhovnikov in vse druge sodelujoče z Gorenjske in iz bele Ljubljane, je škof vstal, dvignil kozarec in dejal:

"S tole kupico nazdravljam našemu vrlemu Aljažu, triglavskemu kralju Matjažu! Po pogovoru z Dovžani sem ugotovil, da ga imajo tako radi, da mu še daleč ne kaže, da bi se upokojil. Želijo, da do konca življenja ostane na Dovjem. Z vseh strani sem slišal samo: naš Aljaž, naš Aljaž! Zato, na zdravje, naš Aljaž!

Od današnejga dneva naprej ne boš upokojenec, ne boš stolni kanonik, ampak te povišujem v duhovnega svetnika - na Dovjem!"

Tako navdušeno so zaploskali, da me je ganilo do dna srca. Solze sreče so tekle kar v potokih po licih. Po resnici vam povem, da sem tudi sam spustil dve debeli solzi navzdol. Kako tudi ne: s škofovo odločitvijo sem bil nadvse zadovoljen - bil sem povišan, hkrati pa sem lahko ostal med svojimi dovškimi farani.

In še tisti trenutek mi je šinila v glavo misel, kako se bom škofu Jegliču oddolžil za to veliko dobroto. Zaprosil sem za pol ure miru in odšel od družbe. Ko pa sem se vrnil, sem imel v rokah novo pesem - pesem za mojega prijatelja škofa.

"Mogočna nisi, ne prostorna,
in stavil te umetnik ni,
bolj ko bogata, si uborna,
preprosta kmačka hiša ti!"

"Oho, to pa je od našega Gregorčiča!" jo je takoj spoznal škof. "Že od nekdaj mi je bila všeč..."

"Meni tudi. Že zdavanj sem jo nameraval uglasbiti, pa mi ni in ni prišla v glavo prava melodija. Ob vseh teh vaših pohvalah, da ne rečem govorancah, pa me je naenkrat prešinila zamisel, kako jo moram speljati... Da, si pravim, tudi jaz sem preprost kmečki fant, rojen med preprostimi ljudmi, v kmečki hiši... Zato moram njim vračati tisto, kar so mi dali drugi: ljubezen! Presrečen sem, dragi moji, da lahko ostanem na Dovjem. Tu se počutim kot doma, v Zavrhu pod Šmarno goro..."

Potem sem zbral vse pevce in zapeli smo škofu mojo uglasbitev Gregorčičeve pesmi kar na mojem vrtu.

"Kar mož nebesa so poslala,
da večnih nas otmo grobov -
vse mati kmečka je zibala,
iz kmečkih smo izšli domov."

"To je pa res!" je rekel škof potihoma. "Vsi smo izšli s kmetov, iz kmečkih hiš..."

Ob pesmi je bil pa on tako ganjen, da si je moral vpričo vseh duhovnikov brisati oči.

Vse skupaj pa bi lahko tudi naslovil: Kako sem do konca svojega življenja ostal na Dovjem.

KAR SEM REKEL, SEM REKEL

Mislil sem, da mi bo to prizanešeno, pa mi ni bilo. Na Dovjem sem dočakal tudi veliko svetovno vojno. Moj prijatelj Fran Saleški Finžgar, čeprav mnogo mlajši, je pametno dejal:

"Morala je priti, preveč slabega se je nabralo v ljudeh... Ali veš, kako ji pravijo modri možje?!"

"Kako?"

"Prerokovana! Bila je že zdavnaj prerokovana. Ker drugače ni moglo biti."

Velika svetovna vojna je vse obrnila na glavo. Gorski turizem je povsem pokopala, ljudi je pahnila v hudo revščino, najbolj žalostno pa je bilo to, da je v moji fari vzela na ducate najboljših gospodarjev, mož in njihovih sinov, ki se ne bodo nikoli več vrnili v raj pod Triglavom.

Takoj na začetku vojne sem doživel nekaj, kar mi ne bo ušlo nikoli iz spomina. Zgodba o Pehtovtu zgovorno priča o velikem nesmislu vsake vojne. Ko ljudje zgubijo Boga v sebi, mislijo, da se bodo rešili z orožjem, pa padejo v še večjo pogubo.

Ob mobilizaciji leta l914 je vojska kmetom mobilizirala tudi vprežno živino z vozmi. Vse se je odvijalo tako na hitro, da se nismo utegnili med seboj niti pogovoriti, kako bi se bilo bolj pametno zasukati.

Pehtovt je prav tistega dne oral na svoji njivi. Občinski sluga, ki se je - zanimivo! - pisal Judež, je prinesel Pehtovtu sporočilo kar na njivo.

"Takoj s konji in vozom vred na Jesenice, zvečer morate biti že v Ljubljani!" je zahteval.

Pehtovt je počasi ustavil vola, si obrisal pot s čela ter začudeno pogledal zoprnega slugo.

"Kaj si rekel?"

"Takoj nehaj orati in v vojsko! Cesar nujno potrebuje tvoje vole in vozove!"

Pehtovt pa je bil tako trden kmet, pošten in ponosen v svojem pogledu na svet, da si je upal na ves glas reči:

"Če se hoče cesar bojevati, naj si kar sam zredi vole in sam naredi vozove!"

"Kaj si rekel?!" je poskočil sluga Judež.

"Slišal si!"

"Se pravi: volov in vozov ne daš cesarju..."

Pehtovt je pognal vola naprej in oral vse do večera, kot da se ni nič zgodilo.

Mobilizacija pa je bila tudi na Dovjem krvavo resna stvar. Še tistega večera so Pehtovta odpeljali v Ljubljano in ga zaprli. Ker me je močno skrbelo, kaj se bo zgodilo z njim, sem kajpada poizvedel, kako mu kaj kaže.

"Nobene rešitve ni zanj. Uprl se je samemu cesarju... Takim pa je namenjena samo - smrt!"

Brž sem napisal prošnjo, da je pač preprost kmet, da ne ve, kaj govori, da je pač v jezi rekel nekaj neprimernih besed in da stojim stoodstotno za njim.

Odgovora pa ni bilo.

Vse skupaj se je zavleklo globoko v jesen. Pehtovta sem skušal še nekajkrat rešiti, a je bilo vse zaman.

"Obtožen je veleizdaje!" sem zvedel.

Šel sem v Ljubljano ter zaprosil pri poveljniku zapora, da mi kot duhovniku dovoli obisk pri Pehtovtu. Ustregel mi je.

Pehtovt je bil v zelo slabem stanju. Močno je shujšal, ličnice so mu upadle, bila ga je ena sam kost in koža. Le oči je imel še vedno polne svojega kmečkega ponosa.

"Obtožen si veleizdaje," sem mu povedal. "Samo zato, ker si tako rekel glede volov in vozov."

"Saj sam dobro vem..." je ponižno pritrdil.

"Veš, kaj, v življenju je pač tako, da je včasih bolje trikrat premisliti in enkrat reči... Zagotovo tedaj nisi mislil nič slabega... Le jezen si bil, ker te je Judež hotel takoj spraviti s polja... Prepričan sem, da bi ti sodišče oprostilo, če bi nekoliko spremenil svoje pričanje... Na njivi sta tako in tako bila samo vidva z Judežem... Toliko že smeš biti previden zase, da rečeš, da nisi ravno tako rekel, ampak nekaj podobnega... Reci na primer: cesar bo moral vsaj toliko počakati, da tole zorjem do konca, potem mu bom pa rad prepustil vole in vozove..."

Pehtovt je krčevito namrščil čelo in dejal:

"Kar sem rekel, sem rekel!"

Tudi sam sem videl, da je neumno, če še tiščim vanj. V sebi je imel toliko pravega kmečkega ponosa, da mu je bilo več do ugleda kot do življenja.

Pri Pehtovtu sem bil potem še enkrat. Po sodbi. Bil je namreč obsojen na smrt z ustrelitvijo. Spovedal sem ga in ga dal v sveto olje.

Na začetku leta l915 so ga - ustrelili!

Na Dovje se je vrnil šele leta l919. V krsti. Na višji deželni sodniji sem sprožil postopek glede njegovega primera in bil je - oproščen! Po tistem smo njegovo truplo slovestno pripeljali na Dovje. Sam sem poskrbel za to.

Še danes pa mi odzvanjajo v ušesih njegove odločne besede:

"Kar sem rekel, sem rekel!" Kakšen ponos je bil v njem! Zaradi enega samega stavka se je raje pustil ustreliti, kot bi požrl besedo!

NOVE ORGLE

Kadarkoli stopim v cerkev, sem vedno ponosen tudi na orgle, ki sem jih napravil na Dovjem - celo ob najtežjem času, med vojno! Na njih največkrat orgla naša Micka. Meh ji gonijo mladi fantje in zreli možakarji, pa zato zmeraj tako glasno zadone. A kaj, ko nekatere izmed piščali tako žalostno zvene...

Orgle sem mislil obnoviti ali pa naročiti povsem nove že leta 1910. Farna cerkev mora imeti dobre orgle, drugače je videti, da je župnik zanič. Mojstrančani, ki se včasih radi gledajo z Dovžani kot pes in mačka, so svojim zgornjim sosedom radi nagajali:

"Vse imate novo, le orgle stare... Kaj pa, če so orgle manj pomembne od triglavskih koč?!" Očitek je letel predvsem name, kajti prav župnik je gospodar vseh cerkvenih objektov: če je dober gospodar, objekti ne propadajo, če pa je slab, se mu že od daleč piše slabo spričevalo.

Tako sem se že štiri leta pred svetovno vojno dogovoril z orglarskim mojstrom iz Šentvida nad Ljubljano - z gospodom Milavcem - da naredi lepe nove orgle za mojo farno cerkev, radovljiški arhitekt Vurnik, s katerim sva veliko sodelovala, pa mi je naredil načrt za podaljšanje kora. Pa je kriza pripeljala do tega, da sem jih naročil šele leta l914, tik pred vojno. Gospod Milavec je med delom - po operaciji slepiča - umrl! Zato jih je moral dodelati celjski mojster Naraks s svojim sinom in pomočnikom.

Dovške orgle niso kar tako! Imajo dvanajst pojočih in enajst kombiniranih, skupaj torej enaindvajset registrov. Poleg tega pa devet zvez in štiri zbiralnike. Pnevmatični sistem je zelo dober. Za kombinacijo je okoli tisoč petsto svinčenih cevi. Orgelsko omaro je naredil Milavec za tisoč kron, notranji del in piščali pa so stale kar šestkrat več. Pa tudi zlatenje in okrasitev nista bila zastonj. Povrhu so me drago stala še zidarska dela. Zato je bilo na koncu videti, da bom zaradi orgel sredi vojne čisto v resnici - bankrotiral!

"Zakaj pa ste tako žalostni, stric?" me je spraševala Micka dan za dnem.

"Sam sebe že vidim, kako me peljejo v lisicah po Dolini... Dovškega župnika, ki nima denarja, da bi plačal tisto, kar je naročil..."

"Jaz vam ne dam nič!" je napačno razumela Micka. "Moja dota mora ostati nedotaknjena."

"Saj bo, saj bo, deklič..." sem ji odgovarjal in tuhtal naprej. Čez dva tisoč sem nabral pri faranih, čez dva tisoč so mi poslali stari Dovžani, odseljeni v Ameriko in druge prekomorske dežele, čez dva tisoč pa sem pristavil sam. Manjkalo mi je dober tisoč.

Tedaj se je zgodilo nekaj, kar je preeč žalostno, da bi lahko povezoval s tem, pa vendar je bilo res. In - naj mi Bog ne zameri! - presneto prav mi je prišlo. Po naključju, čeprav v naključja ne verjamem, ker vem, da nas zmeraj spremlja Stvarnikovo oko.

V Galiciji je bil hudo ranjen Janez Peterman, sin Jere Peterman z Dovjega. Pripeljan je bil na Dunaj, kjer so mu odrezali nogo. Rana se je prisadila in Janez je umrl.

Petermanca, pastirica, ki je sama v coklah preplezala steno Stenarja pred vsemi drugimi plezalci, se je vsa objokana obrnila name:

"Moj edini sin je, zato imam eno samo željo: da bi bil pokopan doma!"

Navezal sem stike z Dunajem. Bilo so pripravljeni, da ga odpeljem domov, posebno še, ker je Janez umrl novembra, pa ni bilo toliko nerodno zaradi prevoza.

In tako smo odšli ona, njena hči in jaz na Dunaj po Janezovo truplo. Formalnosti sem na hitro uredil in že naslednjega dne smo se lahko z vlakom, na katerem je bila tudi krsta z Janezom, odpeljali domov.

Ljudi je to tako ganilo, da verjetno ni bilo hiše, od koder ne bi bilo nobenega na pogrebu. Mogoče tudi zato, ker se je to zgodilo v prvem letu vojne, pa je Janezova smrt Dovžane še toliko bolj pretresla. Pozneje smo se - čeprav je grdo rečeno, a tako je v vsaki vojni - smrti kar nekako navadili.

Bog mi je priča, da nisem Petermanci računal niti goldinarja. Kako bi tudi ga! Ona pa je po pogrebu prišla k meni z vsemi svojimi prihranki, rekoč:

"Gospod Aljaž, to je vse, kar imam... Z mano je odšla v grob vsa sreča, ko sem pokopala sina... Otroka ni lahko pokopati... A po svoje sem vendar srečna. Če je že Bog hotel imeti našega Janeza pri sebi, bo vsaj njegovo truplo počivalo v dovški zemlji. To pa je vaša velika zasluga... Zato sem vam prinesla vse svoje prihranke - za dovške orgle!"

Pastirici Petermanci se je pozneje močno omračil um, a tedaj je bila še čisto prisebna. To povem zato, da ne bi kdo mislil, da mi ni bilo hudo, ko sem sprejemal njeno velikodušno darilo. Od preproste pastirice, v pošiti obleki, s coklami na nogah - tisoč goldinarjev!

In zdaj me verjetno tudi razumete, zakaj dovške orgle včasih tako žalostno zazvene... Pa če zaigram pobožni Te Deum ali

- kajpada brez petja - Triglav, moj dom.

ORLOVSKI DOM

Človek se vse življenje uči, nazadnje pa neumen umrje! Tako so rekli včasih in to še danes krepko drži. Sam sem to ugotovil pri mojih dovških faranih tedaj, ko sem učil mlade fante telovaditi na bradljah...

Takoj po vojni smo v vseh vasi začeli z veliko obnovo. Mnogo fantov in mož se ni vrnilo, a življenje je moralo teči naprej. Rekel sem si: najmanj bo opazno, če bodo ljudje zaposleni, če bodo imeli dovolj dela, če torej ne bodo lačni ne kruha ne zabave. Za kruh je nekako šlo, glede zabave pa sem vedno menil, da mora biti ta na dostojni ravni.

Zato sem leta 1919 takoj zastavil delo za Slovenski katoliški društveni dom, ki so ga uporabljali orli. O, koliko homatij sem imel zaradi doma na Dovjem! Več kot s tistim na vrhu Kredarice!

Ko se je zvedelo, da nameravam postaviti kulturni dom, so k meni prihiteli iz Mojstrane delavci iz cementarne, rekoč:

"Ali ne bi bilo bolje, da postavimo skupni dom? Ob državni cesti med Mojstrano in Dovjim. Za orle in sokole skupaj..."

Zamisel je bila lepa, a kaj, ko ni bila uresničljiva.

"Bi bilo dobro, to je res, vendar pa se že stari naseljenci in mladi nekam čudno gledate... Kako se boste šele orli in sokoli potem zedinili v istem domu?!"

Moji odborniki so bili veliko bolj neodločne narave. Na skupnem sestanku so potrdili, da se sezida skupni dom - za vse krajane, za vse stranke, za vse barve. Sam pa sem že tedaj vedel, da je to utopija in da se gre predvsem za to, da ne bi postavili mojega prosvetnega in kulturnega doma na Dovjem.

Zbral sem nekaj svojih najbolj navdušenih privržencev in smo začeli kar sami voziti pesek in deske iz Kranjske Gore od podrtih vojaških barak.

"Sam dam polovico za dom, polovico pa naj da dovška občina," sem predlagal na novem sestanku, pa niti za ta moj predlog niso bili. Tako sem nameraval začeti zidati kar sam, na farovškem svetu.

A je naneslo drugače. Ko smo imeli nekaj materiala na kupu, je k meni pridrvel eden od mladih orlov, rekoč:

"Gospod duhovni svetnik, sokoli nam bodo pred nosom speljali najboljšo lokacijo za kulturni dom - hlev Angele Zima!"

Preveril sem na terenu. Res, vdova Angela je želela dati del svojega posestva, z njim vred pa tudi velik hlev, ki je stal nedaleč od mojega župnišča, sokolom v najem.

"O, to pa že ne!" sem se razjezil. "Sokolov ne bom gledal pred svojim nosom. Koliko so vam ponujali najemnine, moja draga Angela?"

"Tristo kron."

"Jaz vam dam tristo trideset."

Vdova je bila neodločna. Hlev bi raje dala meni v najem kot sokolom, a denar je bil le denar. Sokoli so namreč najemnino v trenutku povišali na štiristo.

Jaz pa na petsto.

Oni na šeststo.

Jaz na sedemsto.

Oni na sedemstopetdeset.

Jaz pa na osemsto. In hlev je bil v mojem najemu, skoraj trikrat preplačan. Krepko sem moral seči vsako leto v žep, pa se ni dalo pomagati, če sem ga hotel imeti.

Delo pa se je z najemom šele pričelo. Tisti del dovških faranov, ki se je vpisal v orlovske vrste, mi je potem trdno stal ob strani - tako z delom kot tudi z denarnimi prispevki, čeprav sem bil glavni investitor pač jaz sam. Za obnovo in opremo sem dal kar dvajset tisoč kron!

Iz hleva smo tako napravili lepo dvorano z odrom, s klopmi za obiskovalce in tudi z blagajno. Tla smo poglobili za celih šestdeset centimetrov in tako smo dobili nadvse akustično dvorano. Strop je bil visok tri metre in pol. To je bila ena najlepših dvoran na Gorenjskem.

Veliko je k lepi notranji opremi prispevak slikar Bradaška iz Kranja, ki mi je poslikal vse stene, naredil pa mi je tudi veliko kulis s stalnimi freskami. Na platneni zavesi v pročelju mi je naslikal Aljažev dom v Vratih s Triglavskim pogorjem vred, drugod mi je naslikal Aljažev stolp na vrhu Triglava, pa Triglavsko kočo in vse drugo, kar mi je bilo drago, tako da se je zdelo, kot bi stopil med planine, ne v društveni dom.

V našem orlovskem domu smo imeli vsako leto na ducate prireditev. Igrali smo najmanj deset do dvanajst iger, vmes pa so bili pevski koncerti, operete, deklamacije, predavanja, sestanki, politične agitacije, telovadni nastopi. Celo dr. Korošec je predaval na Dovjem!

Veliko od teh prireditev smo pripravili sami. Povedati moram, da sem kmalu po povišanju dobil v pomoč kaplana Franceta Pečariča iz Bele krajine, ki je bil zelo vesten in priden duhovnik, pa tudi prosvetnega življenja se ni branil. Tako je on skoraj v celoti prevzel vse pevske vaje in vaje za igre, sam pa sem imel na skrbi deklamatorske nastope. Vsak teden sva se s svojimi orli ukvarjala najmanj po pet, šest, tudi po sedem ur.

S sokoli pa ni bilo nič. Še tisti voz peska, ki so ga pripeljali za svoj dom, so razbrskale kure...

Mi pa smo vse spravili na oder in dvorana je bila vedno nabito polna. Ljudstvo je rado prišlo gledat posebno igre in operete. Veliko tega sem pripeljal tudi iz drugih krajev v svojo dvorano. Stroški pa so bili zmeraj visoki. Tako sem na primer za igro s petjem z naslovom Mala pevka dobil od vstopnine osemsto kron, pa sem dal tristo za orkester, štiristo za večerjo in sto za vozove. Pa sem bil na ničli!

Vsega lepega so se navadili moji dovški farani, le telovadbe niso nikoli osvojili do konca. Sam sem šel v Ribnico na Dolenjskem kupit telovadno orodje. Za bradljo sem dal na primer kar celih štirinajst tisoč.

Ko smo jo pripeljali na Dovje in jo postavili v naš orlovski dom, so jo ljudje začudeno opazovali ter zmajevali z glavami:

"Le kaj nam bo to?!"

"Zdrav duh v zdravem telesu! Ves svet telovadi. Največje prireditve so zdaj telovadne akademije!" sem navdušeno razlagal, pa me nisi hoteli nič kaj poslušati.

"Kar vaš kaplan naj telovadi!" je priletelo s strani.

"Zakaj pa vi ne bi?!" sem se čudil.

K meni je stopil eden od starejših Dovžanov in mi počasi rekel:

"Gospod duhovni svetnik Aljaž, ne zamerite mi, a vam moram povedati. Glejte, naši fantje so pridni fantje. Vstajajo ob petih, nekateri še prej. Veliko jih dela v cementarni, nekateri se vozijo na Jesenice, spet drugi gredo na polje ali v gozd... Ni človeka na Dovjem, ki bi lenaril, posebno mladega ne... Tako rekoč vsi delajo do trde noči... Tudi če samo kosijo seno... Mislite, da se takim potem zvečer še ljubi premetavati po teh vaših napravah?!"

Imel je prav. Zato jih nisem več silil telovaditi. Res pa je tudi, da smo duhovniki za svoje požrtvovalno popoldansko delo velikokrat nagrajeni le z nehvaležnostjo! Pa nisem prav nič zagrenjen. Tako pač je!

NOVI ZVONOVI ZA ZLATO MAŠO

Pesem zvonov me je vedno spominjala na zvonove na Šmarni gori. Kadarkoli sem kje zaslišal kakšno zvonjenje, sem vedno obstal in ga primerjal s tistim iz mladosti. Pred očmi pa so se mi zmeraj prikazali oče, kako pritrkavajo. Rad sem se spominjal tudi trenutka, ko sva že leta l873 z očetom odšla na Dunaj po nove zvonove. Ker sem imel pretanjen posluh, sem sam že tedaj določil ton zvona s pomočjo glasbenih vilic. Tudi pozneje sem to naredil za marsikoga.

Lahko si predstavljate, kako hudo mi je bilo, ko smo ostali med vojno v moji fari brez zvonov. Ko je vojsko počasi pobiral vrag, se je cesar spravil še na zvonove. Vse sem naredil, da mi jih ne bi vzeli - a vojska je vojska - ne vzame samo tam, kje nič ni. Na Dovjem je najprej pobrala oba manjša, nazadnje pa še večjega, pa tudi oba pri sv. Klemenu v Mojstrani, tako da sem dal v farno cerkev namestiti edini zvon iz Mojstrane.

Bilo je že tri leta po vojni, ko smo še vedno zvonili samo z enim zvonom. Kot da smo kje v puščavi, Bogu za hrbtom! Bilo mi je že vsega dovolj in sklenil sem - ker sem imel nekaj več časa, saj je pastirska dela v pretežni meri opravljal moj kaplan France Pečarič - da se pobrigam za zvonove z dvojno vnemo.

"Vaša sestra je bila tu," mi je nekega pomladnega dne prišla povedat Micka v cerkev. "Zelo se ji je mudilo. Namignila mi je, da pripravljajo v Ljubljani, za vaš god, veliko slovesnost ob vaši zlati maši... Nič mi niste pravili o tem!" se je našobila užaljeno.

"Tudi sam nič ne vem!" sem ji odvrnil. "In zdi se mi, da dela račun brez krčmarja."

Če bi kje kakšna slovesnost, potem bo na Dovjem, sem si mislil. Tam, kjer sem dal največ od sebe.

Pogledal sem v zvonik in se v srcu grenko zjokal. Kakšna slovesnost pa bo to, če ne bo zvonov! Saj me še pokopati ne morejo dostojno samo z enim zvonom, kaj šele, da bi praznovali zlato mašo.

Odhitel sem na Jesenice, v tovarno KID.

"Nemogoče!" mi je rekel inženir. "Najmanj za leto dni ste prepozni. Če zvonove takoj zdajle naročite, jih boste dobili šele čez eno leto..." Odločil sem se namreč kar za jeklene zvonove, za bakrene ni bilo ne denarja ne drugih možnosti.

"Mogoče pa se le omehčate... Na Dovjem bi rad na god svojega patrona sv. Jakoba praznoval svojo zlato mašo..."

"To je že 25. julija!" se je prijel za glavo inženir, rekel pa ni nobene več.

"Denar tudi imamo pripravljen. Še iz starega, vojaškega, nam je ostalo veliko..."

In je steklo. Najmanj desetkrat sem bil v jeseniški železarni, natančno sem nadzoroval delo, pobral pa sem tudi denar pri novohišarjih in pri izseljencih in zvonovi so bili pravočasno nared.

Na dan sv. Jakoba sem blagoslovil vse tri: prvega sv. Mihaelu, drugega Materi božji, tretjega pa sv. Boštjanu, ki ga imamo na stranskem oltarju. V zvonik smo jih spravili z veliko težavo, kajti bilo je zelo malo prostora v njem, na pokopališču pa smo morali položiti celo vse spomenike na tla, če smo hoteli priti do zvonika s prave strani.

Velika prednost jeklenih zvonov je bila ta, da so bili osemkrat cenejši od bronastih, da se ne ubijejo in da jih v prihodnji vojski, če bodo ljudje spet tako slabi, da se bodo klali med seboj, ne bodo pobrali. Slabi strani novih dovških zvonov pa sta dve: da jih lahko požre rja - a upam, da samo tako, kot sem napovedoval za svoj stolp na vrhu Trigava - ter da ne zvenijo tako milozvočno kot bronasti. Slednje me je še najbolj motilo.

A smo imeli veliko srečo. Narejeni so tako, verjetno tudi zaradi moje sitnega letanja okoli njih, da se skorajda ne opazi, da ne bi bili uliti iz brona. Šel sem jih poslušat prav do Kranjske Gore, skoraj tri ure hoda, in lepo jih je bilo slišati.

"Ob pravem vremenu jih slišimo tudi na Triglavu," so mi povedali planinci. Vidite, kako je svet lep! Sam sem opazoval planince z daljnogledom iz župnišča prav do vrha Triglava, oni pa so se me spominjali tedaj, ko so zaslišali pesem dovških zvonov.

Ob zlati maši so tako zapeli po dolgih letih molka na Dovjem novi zvonovi, skoraj tako lepo, kot sem si želel. Kar pa je manjkalo, so primaknili drugi. Na večer pred zlato mašo mi je prišla cela jeseniška godba zaigrat podoknico, prav tako pa mi je serenado zapel moj cerkveni pevski zbor. Na Dovje je prišlo kar dvaintrideset duhovnikov z vseh koncev slovenske zemlje, dobil pa sem tudi na ducate telegramov s čestitkami.

Dekanijski duhovniki so mi pred mašo podarili velik pozlačen križ, štirje kaplani pa so me presenetili z veliko sliko, na kateri sem naslikan jaz, v ozadju pa oni.

Dovžani pa so se spet izkazali kot dobri ljudje tako s cvetjem kot z drobnimi darili in drugimi številnimi pozornostmi. Ko so po večernicah spet slovesno zapeli zvonovi, sem postal tako prešerne volje, da bi najraje vsakega posebej objel. Pa sem to storil raje tako, kot je to delal po pritrkavanju na Šmarni gori moj oče.

Zbral sem najboljše med najboljšimi in v kvartetu smo zapeli tri take pesmi, ki jih mlajši še nikdar slišali niso. Od kolednikov štangarskega sv.Antona, od sv.Roka v Dravljah in od sv. Štefana v Sori.

"Kje pa ste jih slišali - te lepe pesmi? Ali so kje zapisane?" so me spraševali vsi po vrsti.

"Kar v mojo Pesmerico poglejte!" sem jim svetoval. "Peli pa so jih že moj oče..."

Resnično: pesem novih zvonov ob moji zlati maši me je ponesla spet nazaj v mladost, na Šmarno goro, k očetu...

ŽIVLJENJE JE HREPENENJE

Hudo bi se motil tisti, ki misli, da sem se na stara leta ulegel na zapeček, vlekel pipo in se redil ob najboljših orehovih štrukljih naše Micke! Do ležanja mi nikdar ni bilo, tobak sem iskreno sovražil, štruklje pa je znala Micka vedno tako razporediti, da so bili zmeraj dobrodošli na mizi - se pravi: skuhala jih je nalašč zelo redko!

Do konca svoje življenjske poti na zemlji sem skušal speljati vsaj še dve stvari. Prvo je bila cesta v Vrata, druga pa

kapelica v Vratih. Človek pač pušča s svojim delom za sabo sledi in prav nič ne bi bilo narobe, če bi bila ta sled tudi od daleč vidna v tem smislu: po lepi, široki, moderni cesti bi se vozili verniki v raj pod Triglavom k maši v Vrata...

"Življenje je eno samo hrepenenje," mi je rekel Požganc, ko sem mu prinesel poslednjo tolažbo. "Nič mi ni hudo umreti, res pa je tudi, da sem zmeraj mislil, da bom še kaj novega naredil, a mi je nazadnje zmanjkalo moči in - časa!"

Potolažil sem ga, da je veliko naredil in da mu prav vsaka koča na Triglavu ali pod njim poje slavo. V tem smislu sem mu napisal tudi nagrobno ploščo.

Ko sem izgubil s Požgancem svojo desno roko, je šlo tudi marsikaj drugega veliko počasneje. Glede doline Vrat in nove ceste vanjo se mi je zasvetil nov žarek upanja, ko sem zvedel, da pride sem gor na lov sam jugoslovanski kralj. Takoj sem napisal navdušeno pismo javnosti:

"Višji faktorji v Sloveniji in Jugoslaviji, na noge! Poglejte v Švico, kaj so napravili s svojim umom in podjetnostjo, da so lahko tako visoko dvignili turizem! Pomislite: leta l921 je bilo vrh Triglava tisoč petsto obiskovalcev, leta l922 že tri tisoč, pred šestdesetimi leti pa je bil le eden ali dva, ki sta o tem svojem junaštvu pripovedovala vsemu svetu. Ogledal sem si švicarske naprave in trdim, da bi Švicarji, če bi bili na našem mestu, v Vrata speljali električno železnico, gonilno silo pa bi vzeli v Bistrici, Savi in Završnici! - Podjetniki, kapitalisti, inženirji, kaj pravite in kaj boste storili? Na noge, zdaj je pravi čas za dolino Vrat!"

Kralj je potem res prišel sem gor. Računal sem, da bo prišel morda celo k meni na obisk. To nečimrnost sem si omislil verjetno zato, ker so me povsod po svetu sprejemali za častnega člana v planinskih društvih, prav tja do globine Balkana. Tudi Janko Mlakar je ves zagret prihitel k meni:

"Aljaž, zdaj se bodo odprla tvoja zadnja vrata v Vrata! Kralj je menda navdušen lovec in zagotovo bo stalno hodil na lov sem gor... Seveda pa ne po slabi cesti!"

"Tako je! Le enega gamsa mu brž pripravi na pot, da bo do konca ponorel, in dolina Vrat je rešena. No, pa saj toliko tudi ni škilav, da ne bi vsaj enega zadel kar sam.. Za Cmirom, pod Rogljico in povsod tam okrog po robovih doline Vrat gamsov kar mrgoli..."

Kralj je prišel, a se ni ustavil niti na Dovjem niti v dolini Vrat. Je bila cesta preslaba, da bi rinil tja gor do konca. Kajpada, gosposka se nerada premetava po klancih gor in dol ter požira na tone prahu. Pač pa je kralj izbral za svoj kotiček dolino Krme, kjer je imel potem stalno lovišče. Za Triglav pa mu ni bilo kaj dosti mar. Ej, ti dolinski kralji!

In tako je ostala tudi cesta v Vrata takšna, kot je bila prej...

Še bolj pa sem se zavzel za gradnjo kapele v Vratih. S tem sem hotel sprati z duše svoj zadnji greh, ki bi mi ga kdo lahko naprtil. V Ljubljani so ustanovili celo Aljažev klub duhovnikov, ki je imel na skrbi tudi maše v krajih, kjer še ni bilo kapelic - torej tudi v Vratih. V tem klubu je bilo veliko imenitnih duhovnikov, od Finžgarja do Jalna, od Mlakarja do Lavtižarja.

Janko Mlakar mi je nekega dne pisal:

"Zdaj se bo končno uresničila tvoja želja. Aljažev klub je prevzel nalogo, da ti ob tvoji osemdesetletnici podarimo kapelico svetih bratov Cirila in Metoda v Vratih!"

Janko je vedno malo preveč govoril. Tudi tokrat ga je zaneslo. Ko sem videl načrte za kapelico, sem se jih zelo razveselil, kajti kapelica naj bi bila postavljena po načrtih arhitekta Vurnika v obliki rimskega panteona.

"Ne vem, če jo bom dočakal...tole kapelico v Vratih... Načrt je prelep, a kaj, ko je tako drag!" sem potarnal Micki. Kapelica naj bi stala štirinajstkrat več kot pred vojno! Ljudje pa so se komajda prebijali iz dneva v dan, tako hudo nas je prizadela svetovna vojna v vseh pogledih.

Osemdesetletnico svojega življenja sem potem vseeno praznoval. Najbolj v zvezde so me postavili Mariborčani, ki so dejali, da sem "planinski general Maister". Bog ve, kaj si bodo še izmislili! sem se jim smejal ter sprejemal darila tudi od drugod. Imel sem toliko medalj in odlikovanj - od Zlatega križca s krono do kraljevega znaka sv.Save tretjega in četrtega reda - da nisem več vedel, kam bi to šaro sploh dal. Po vseh domačih in tujih deželah pa so se kar tepli med seboj, kdo me bo še imenoval za častnega člana tega in onega društva. Od vsega mi je bilo še najljubše, da so me sprejeli za častnega člana tudi na Glasbeni matici, čeprav sem menil, da nisem tako velik skladatelj, kot so me povzdigovali.

Kapelice v Vratih pa za osemdesetletnico ni bilo. Z delom so zastavili, potem pa je zmanjkalo denarja.

"Nič se ne žrite! Vem, kako je danes: zidajo se le banke, kjer so kakšne koristi. Banke pa panteona ne bodo zidale, ker jim tukaj ne kaže nobenga dobička," sem potolažil Mlakarja. "Za mojo devetdesetlenico jo pa le dokončajte. Pa če bom še tlačil travo ali pa če bom že pod rušo. Obljubiš?"

Dal mi je roko, da bo to Aljažev klub duhovnikov speljal do konca, pa četudi proda vse klobuke iz svoje omare.

"Potolažite pa se z zgodovinskim dejstvom, da so tudi cerkev sv.Petra v Rimu zidali podrugo desetletje... Vidiš, takoj se pozna tu na Gorenjskem rimski vpliv..." sem mu rekel spravljivo.

Kaj hočemo, nikdar v življenju človek vsega ne spelje do konca. Življenje je eno samo hrepenenje...

POSLAVLJANJE

Ko sklepaš svoje življenje, si najbolj zadovoljen, če ga nisi vrgel vstran. Sam menim, da nisem živel na zemlji zaman. Svoje pastirsko delo sem opravljal kar se da najbolj vestno. V svoj zagovor lahko povem, da sem imel duhovniško službo za sveto službo, hkrati pa se pri tem nisem prav nič sprenevedal ali iz tega iskal kakšne koristi. Vsi tisti, ki so mi že pred leti podtikali, da sem raje hodil v hribe kot molil, se hudo motijo. Samo Bog in lurška Mati božja sta mi pomagala, da sem lahko naredil še kaj drugega. Brez božje pomoči tudi triglavskih koč ne bi bilo...

Pa se ne bi rad poslovil v žalostnem tonu. Moje življenje je bilo poskočna mazurka, ki sem jo prepeval kot ptiček na veji iz dneva v dan. Tisti, ki je dejal, da sem hodil kot v triumfu iz kraja v kraj, je imel prav. Moje življenje je bilo sestavljeno iz samih triumfov. Če ga nisem mogel doseči z drugimi, sem pa sam poskrbel zanj. Nasploh sem rad gradil, ne podiral. In ker je zmeraj treba toliko novega postaviti na noge, sem prepričan, da boste za mano hodili še mnogi ter mojo stezo razširili v široko cesto, v vseh pogledih. In ne vzemite teh mojih besed preveč žalostno! Ko se človek poslavlja, je pač nekoliko bolj otožen. Vseeno pa umrem rad, saj vem, da grem po plačilo za svoje delo k najvišjemu Plačniku. In pri tem čisto po gorenjsko računam, da ne morem ostati prav v zadnji vrsti, ko pa sem vendarle kar nekaj naredil...

V Planinski vestnik sem prvega maja zapisal:

"Poslavljam se s tega sveta. Srečnega se čutim, da bo moje truplo počivalo med planinskimi tovariši in v zemlji, ki sem jo tako ljubil. Poslavljam se tudi od vseh planincev in bralcev Planinskega vestnika, z željo, da bi se pri nas planinstvo vedno bolj razširjalo."

Za vse radovedne pa naj še dodam, zakaj je moralo priti do teh mojih zadnjih vrstic. Da je človek prah in da se v prah povrne, ve vsak otrok, res pa je tudi, da sem sam nameraval živeti vsaj tja do stotega leta, zdaj pa moram te vrstice pisati v letu l927, v svojem dvainosemdesetem letu, po sedemintridesetletnem bivanju na Dovjem.

Moj zemljski konec se je očitno začel že pred zimo. Počutil sem se vedno slabše. Nekako so me začele zapuščati moči, nobenega pravega veselja nisem imel več ne do hrane ne do pijače ne do drugih stvari. Pred božičem sem kar naravnost rekel prijatelju Mlakarju:

"Janko, to zimo bom škripnil!"

"Tako se ne govori!" me je zavrnil on. "Reče se: čez dvajset let se bom verjetno preselil k Bogu."

Janko se je rad šalil in je tudi moje pešanje razumel kot šalo. Hudo hudo je bil začuden, ko so mu povedali, da se mi je na dan sv. Matije v resnici zgodila nesreča.

Šel sem maševat - tako kot vsak dan - ko mi je pred gasilnim domom na položnem, a ledenem klančku, spodrsnilo in padel sem, kot sem bil dolg in širok. A sem se še sam pobral. Celo pohvalil sem se svojemu cerkovniku Pezdirniku, da sem skočil pokonci kot mladenič.

"No, malo bolj le pazite! Mladenič pa res niste več..."

"Misliš, da ne?!" sem bil skoraj užaljen.

In glej - božja kazen je hitro prišla name! Nazaj grede sem še enkrat padel, skoraj na istem mestu. Tokrat tako močno, da se nisem mogel več pobrati.

"Ježeš, naš gospod so padli!" so skočile ženske k meni.

"Nogo imajo zlomljeno..."

"Hitro po zdravnika!"

Imel sem zlomljeno golenico. Kompliciran zlom. Ostal sem v postelji. Zmeraj slabše mi je šlo. Zdravniki so rekli, da mi kaj dosti več ne morejo pomagati.

Ljudstvo pa se je kar vsulo k meni. Rekel sem si: Če bi zdajle pobiral vstopnino, bi več nabral kot v svojem orlovskem domu!

"Prihajate k meni kakor trije prijatelji k Jobu," sem se nalašč jezil. "Govorili so mu: s hudobijami si zaslužiš trpljenje!"

"Ne smili se samemu sebi," so mi odgovarjali duhovniki.

"No, saj bolečine kar vdano prenašam... Upam pa, da tale moja pokora vsaj kaj velja... Tepite me ali pa me vrzite v vodo - rad umrem, še raje pa živim!"

Pred veliko nočjo, ko me je bolelo tako hudo, da bi najraje vpil od bolečin, sem naročil kaplanu Francu Pečariču, naj v cerkvi pove tele besede:

"Gospod duhovni svetnik Jakob Aljaž, vaš dolgoletni župnik, sporoča, da odpušča vsem svojim faranom vse grehe, hkrati pa prosi, da tudi vi oprostite njemu vse tisto, kar vam je storil žalega!"

Spet sem imel procesijo faranov na vratu. Noga se je sicer nekoliko izboljšala, a me je ponovno izdal mehur, želodec pa ni prenesel nobene hrane več. Povrhu se mi je začelo tako grozno kolcati, da bi se kmalu zadušil. Če mi ne bi dr. Kogoj z Jesenic dajal injekcij, bi me gotovo pobralo od tega.

Naredil sem oporoko in razdelil vse svoje premoženje svojim najbližjim - Micki, kaplanu Pečariču, vse drugo pa svojim faranom. Pa tudi sprevidet sem se dal, da bi umrl v Bogu, kakor je tekla vsa moja pot...

Tu se poslavljam tudi od vas, moji dragi bralci. Nisem kak poseben pisatelj in kdo ve, če mi ne bo tega mojega kracanja po papirju celo kdo zameril... Že na Dunaju sem spoznal, da ne bom nikoli enak Josipu Jurčiču ali Josipu Stritarju. Na srečo sem to odkril še pravočasno. Zato so bile moje pesmi in moja proza namenjene Bogu, planinam in slovenskemu ljudstvu.

Hvala vam za vse, kar ste mi dali, moji dragi Slovenci! In molite tudi zame, da bomo skupaj uživali večnost pri Stvarniku nebes in zemlje. Zbogom!

Na svidenje nad zvezdami!
Vaš triglavski župnik
Jakob Aljaž