SLOVO Z DOBRAVE

Človek obrača, Bog pa obrne. Ta grenki pregovor sem najgloblje občutil na začetku maja leta 1889, ko so mi umrli mati. Odkrito priznam, da me je očetov odhod prizadel neprimerno manj. Na očeta sem bil vezan le na daljavo, mati pa so mi vsak dan stali ob strani in so bili z mano do svoje zadnje ure.

Že v cekrvi, med mašo, sem opazil, da jih je neka ženska odvedla omotično iz cerkve. Z opravilom sem pohitel, koliko se je dalo. Dobil sem jih še žive. Ležali so v kuhinji na malem divanu in nenavadno globoko hropli. Takoj, ko sem vstopil, so se prebudili in me pogledali. Nikdar se ne bom znebil občutka, da so čakali samo še name.

"Jakec, v življenju bodi priden... In rad imej Boga in ljudi!" so še spravili iz sebe ter ugasnili kot sveča na prepihu. Bili so blaga mati, dobrega srca, vredna vsega spoštovanja. Če sem bil kdaj posebej hvaležen Bogu, da sem lahko opravljal duhovniški poklic, sem bil tisti trenutek, saj sem vedel, da vsaj svoje matere nisem razočaral.

"Na svidenje pri Bogu!" sem jim naredil križ na čelo ter se za trenutek zjokal kot njihov mali otrok. Kot njihov pravi mali Jakec.

Le kaj so imeli od zemeljskega življenja! Eno samo garanje, delo iz dneva v dan, še ob nedeljah je bilo treba veliko postoriti v kuhinji in pri prašičih. Nekoliko lepše življenje so imeli samo na Dobravi, ko so prišli k meni. Vse drugo, kar je bilo lepega, pa je bilo več ali manj za vedno skrito v vseh tistih knjigah, ki so jih radi prebirali, in pa na božjih poteh, ki so jih vsako leto redno obiskovali. Obljubil sem jim, da se bova nekoč - ko bova imela več časa - oba zapeljala vse tja do Francije, do Lurda, a sem se že tedaj sam pri sebi bal, da tega ne bom mogel nikoli uresničiti.

"Oprostite, mati, za vse moje grehe!" sem jim dejal na glas.

"Srečala se bova šele nad zvezdami."

Bil je velik in dolg pogreb. Prišlo je tudi dvaintrideset župnikov in celo prošt. Vsi so me tolažili, da je naše zemeljsko življenje pač takšno, da se enkrat konča, mene pa je kljub temu bolelo, saj nisem pričakoval tako nenadnega materinega slovesa.

Nekaterim se je zdelo nenavadno, drugim pa samoumevno: mater sem pokopal v dobravsko zemljo. Pa tudi spomenik sem jim takoj postavil ter nanj napisal tele lastne verze:

"Tukaj počivajo ljuba mati Elizabeta Aljaž, r. 1813 - 9. maja l889.

Večna luč naj jim sveti,

srčno ste nas vi ljubili,

dobra mati bili ste,

vam hvaležno smo točili

vročih solzic jagode.

Ko trobenta zabuči,

videli se bomo vsi.

Postavil J. Aljaž, župnik"

"Oprosti, da ti to rečem, toda zdaj pa sploh ne boš mogel iti z Dobrave," mi je rekel po pogrebu dovški župnik Ažman, moj veliki prijatelj.

"Kdo ve..." sem neodločno skomignil. Malo pred materino smrtjo sem se namreč že menil, da bi se prestavil na Ažmanovo mesto na Dovje.

"Jaz sem pravdo s kmeti sicer dobil, toda staro pravilo je, da mora pametnejši odnehati... Zato bom odšel... Škof so mi obljubili faro v Gorjah... Ravno toliko stran, da ne bom imel več opravka s tistimi čudnimi Dovžani, ki so me tožili, in hkrati še vedno blizu... tako tebi kot hribom!"

Tri tedne po materini smrti sem sedel k pisalni mizi in napisal škofu pismo. Težko mi je šlo od rok, pa vendarle sem prošnjo spravil do konca.

"Lepo prosim, če mene prestaviti na Ažmanovo mesto na Dovje!"

Vedel sem, da ne grem ravno rožic sadit, kajti moj prijatelj Ažman se je čisto po nepotrebnem zapletel v spopad s tremi dovškimi posestniki, zato pa so ga še drugi nekateri izpod čela gledali. Popravljati take spore pa na vasi ni lahko. Zato je imel Ažman prav, da je nameraval oditi. Hudo mi je bilo tudi zaradi matere, a sem se tolažil, da v zemlji počivajo tako in tako samo njihovi zemeljski ostanki, z molitvijo pa bom z njimi enako močno združen tako na Dobravi kot na Dovjem. Prevagalo pa je tretje spoznanje - če hočem kaj narediti za naše planine, to najlažje počnem kot župnik na Dovjem. Ves triglavski svet je namreč tudi po katastru spadal pod občino in faro Dovje.

In tako sem se v avgustu leta 1889 preselil na Dovje. Sedel sem na vlak ter se odpeljal sam, brez kakršnega koli spremstva, do postaje v Mojstrani.

Za mano je bila druga devetletka, pred mano pa tretja, četrta, peta... Tedaj še nisem vedel, da bom na Dovjem prebil kar sedemintrideset let svojega življenja.

Na postaji me je pričakalo kup ljudi, tudi župan je bil vmes, in veliko otročadi.

"Dobrodošli na Dovjem!" je stopilo k meni dekletce s šopkom planinskega cvetja v rokah. Takoj sem začutil, da se bo z Dovžani dalo delati, le prave vajeti bo treba vzeti v roke.

"Bog naj vas blagoslovi in vsi svetniki skupaj!" je dejal župan, potem pa mi velel, naj sedem na koleselj, ki je stal v Mojstrani pod kostanji. Odklonil bi ga, če spredaj na vozu ne bi sedel - nihče drug kot Požganc. Velik, slok možak, z očmi tam daleč v planinah, vedno resen in trezen, prava zdrava gorenjska korenina.

"No, saj midva se pa poznava! Se me še spomnite?!" sem mu dal roko.

"Kako se ne bi!" se je prijazno nasmehnil. "Vi ste tako znan hribolazec in skladatelj, da tukaj ni človeka, ki vas ne bi poznal..."

"Saj nismo tako slabi, kot mogoče mislite," je začela s strani, med mojim vzpenjanjem na voz, drobiti neka ženska. "Župnik Ažman so bili sami krivi, da je prišlo do spora..."

"Takoj nehajte! Babjih čenč na Dovjem nočem poslušati!" sem ustavil žensko veliko trše, kot bi bilo treba, a sem se sam pri sebi zavedal, da je to nujno storiti, drugače se bomo začeli špikati že prvega dne.

Ko sem se peljal proti Dovjem, mi je furman Požganc nagajivo pomežiknil:

"Opravljivke pa pri vas ne bodo daleč prišle..."

Zasmejala sva se. Kako tudi ne, saj je bilo obema jasno, koliko je ura! Malo pred dovško cerkvijo sv. Mihaela, pred kapelico Svete Trojice, sem ukazal Požgancu, naj konja ustavi. Stopil sem na tla, pokleknil pred Sveto Trojico in zmolil naprej tri očenaše in tri zdrave Marije. Potem sem blagoslovil vso množico ter jo povabil v cerkev.

"Upam, da tudi pri sveti maši ne bo manjkal nihče. Pri meni ni šale: kar vzamem v roke, mislim resno... Kot dušni pastir vam želim vsestransko pomagati, od vas pa tudi pričakujem pomoč. Predvsem pa to, da vas ne bom iskal po hišah, ko bo zvonilo k češčenju!" Nalašč sem zadnje besede povedal tako na glas, da so lahko slišale tudi vse tiste ženske, ki so stale ob cerkvenem obzidju ob strani.

Do župnišča sem šel peš, vsa dovška procesija pa za mano. Bilo je videti prav svetopisemsko: spredaj pastir, za njim pa ovce.

"Tale nam bo pa dal vetra!" sem slišal od ljudi.

"Red mora biti! Zato je prav, da smo dobili takšnega, ki se nanj spozna." ga nanj bolj pozna."

"Če le ne bo preveč zahteval od nas! Bog je tu mahal s praznim žakljem."

Mislil sem si: le govorite, kar vas je volja. Nov župnik na Dovjem je največja sprememba zadnjih petnajst let, zato ni čudno, da kakšna beseda uide čez rob. Sam pri sebi pa sem sklenil, da bom pravičen in strog, hkrati pa bom skušal obrniti vse na šaljivo stran.

Naenkrat me je sredi poti nekaj ustavilo. Pogled mi je kar sam ušel čez travnike in njive, nad Mojstrano proti dolini Vrat, proti očaku Triglavu.

"No, pa si le prišel v moje okrilje!" mi je zadovoljno prikimal od daleč, čutil pa sem, da bi mi najraje segel v roke in tudi on zaželel dobrodošlico.

"Tu sem, dragi naš Triglav!" sem rekel na ves glas. "Moj poklon, spoštovani kralj planin!"

Na Triglavu se je kot v odgovor nekaj zalesketalo in se zasvetilo kot cekin.

Da, tako kot z ljudmi sem se tudi vročega avgustovskega dne javno pozdravil tudi s svojim kamnitim kraljem.

Tržič in Dobrava, moji prejšnji dve postaji, sta bili še tistega popoldneva porinjeni v stran. Kljub materinemu svežemu grobu na Dobravi se mi je zdelo, kot da sem na Dovje prišel - domov!

LURŠKA MATI BOŽJA

Z Dovžani je tako: če znaš z njimi delati, na široko odprejo srce - in tudi mošnjo - če pa preveč hodiš nakrog, kot maček okoli vrele kaše, potem te samo začudeno gledajo in stojijo ob strani. To sem občutil že takoj ob prihodu na Dovje. Kljub dobremu mnenju o mojem predhodniku sem lahko že po prvih dneh ugotovil, da je v cerkvi malo svetlobe, ker ima premajhna okna, da je severni del tako vlažen, da se bo prej ko slej sam sesul, da sta stranska oltarja v zelo slabem stanju, da je župnišče takšno, se ga Bog usmili, da nimam niti štedilnika v kuhinji... pa kaj bi našteval! Na zunaj so bile Dovje prelepa planinska vas, pravi biser pod gorami, ki se je lesketal v sončnih avgustovskih jutrih kot nekaj najbolj idiličnega na svetu, ko pa sem si vse to začel ogledovati od blizu, sem lahko samo ugotovil:

"Treba bo presneto zavihati rokave. In vse Dovžane, z občinskimi možmi vred, tako zaposliti, da bodo moči izkoristili za lepši videz Dovjega, ne pa, da bi hodili po sodiščih in metali proč predragoceni čas. Čas in denar!"

To sem tudi županu Janši, ko je kmalu za mano prevzel svoj mandat, jasno povedal.

"Ja, tu smo bolj revni ljudje..." je nekaj mencal.

"Kaj ste revni!" sem poskočil od jeze. "Jaz bi temu raje rekel: hribovsko zanikrni! Ampak takole je ne bomo vozili skupaj! Na Triglav prihaja na ducate ljudi z vsega sveta, zato moramo nekaj dati tudi na svoj videz. In kje, mislite, začne hribolazec svojo pošteno gorniško pot?"

"Hja, v gostilni pri Šmercu..."

"Tako je bilo doslej. No, pa naj bo tudi odslej naprej tako, vendar ne za dolgo. Ko turist stopi z vlaka - hlapon je res velika pridobitev za oba kraja tu gori, tako Dovje kot Mojstrano - naj si le priveže najprej dušo v gostilni. Toda potlej bo zagotovo poiskal cerkev in se šel priporočit Bogu za varno pot in srečno vrnitev. To na Dovjem pa ni cerkev, to so katakombe. Saj je turista še strah stopiti vanjo!"

Župan je bil odprte glave in je hitro spoznal, v katerem grmu tiči zajec. Toda drugi odborniki niso bili prav nič navdušeni nad obnovo farne cerkve na Dovjem.

"Potem jo bom pa sam obnovil. S svojimi denarji!" sem udaril po mizi in se takoj tudi lotil dela. Najprej sem naročil zidarje, da so zmetali ven stara okna, potem so prebili debele stene cerkve na drugih mestih ter vzdiali okvirje za nova okna. Vse na moje stroške!

"Jojmene, norca smo dobili za župnika, ne pa duhovnega pastirja..." so me opravljale ženske po Dovjem in še dlje naokrog. A si nisem delal odvečnih skrbi. Ko so bila vzidana nova okna in ko je bilo počutje v cerkvi ob vseh svetih opravilih čisto drugačno, so postopoma sami od sebe začeli prihajati Dovžani k meni in mi nositi cvenk ali pa pomagati pri obnovi.

"Gospod Aljaž, več nimam... Rada pa dam, ker vidim, da ste na pravi poti..." je prinesla nekega večera k meni vse svoje prihranke Jera s konca vasi.

"Saj bi že prej prišel pomagat, pa sem imel delo v gozdu... Če hočete, pripeljem še sosedove fante in oba gospodarja..." je dejal eden največjih posestnikov.

Potem se je utrgalo kot plaz. V dobrih dveh letih po mojem prihodu na Dovje smo do konca obnovili cerkev, jo tudi zunaj in znotraj prebarvali, naredili drenažo ob strani, da v cerkveno ladjo ne bi zamakalo, obnovil sem tudi monštrance in kelihe, precej stroškov pa je bilo z obnovo župnišča in njegovega gospodarskega poslopja.

Po treh letih je bilo vse tisto, kar je bilo pod mojim varstvom, toliko obnovljeno, da me ni bilo več sram, ko je kdo od mojih kolegov prišel na obisk.

Na pomlad, pred majnikom leta l893, pa sem naredil nekaj, na kar sem bil vse življenje prav tako ponosen kot na delo v hribih. V kapeli na severni strani sta bila dva oltarja: novi oltar sv. Alojzija in tik ob njem na tri četrtine strohneli oltar Žalostne Matere božje. Za njim pa je bila velika votlina.

"Kakšnega posebnega spoštovanja do Matere božje pa niste imeli na Dovjem," sem neke nedelje kar naravnost zarohnel s prižnice. Nerad sem hodil naokrog: kar je bilo res, je bilo res. "Še dobro, da vas je imela Marija tako rada, ko ste se vi do nje vedli tako brezbrižno. Čeprav je oltar le oltar, zunanja podoba, pa morajo verniki vendarle dati tudi toliko nase, da je tudi obleka primerna. No, ali bi bilo vam všeč, če bi hodili v cerkev brez obleke, tako rekoč goli?!"

Prijel sem jih na pravem mestu. Še tistega popoldneva se je na farovškem dvorišču znašlo pet občinskih odbornikov, ki so prišli k meni po navodila glede tega oltarja.

"V votlini je, pa smo mislili, da se toliko ne vidi..." so se opravičevali.

"Za nas je glavna cerkev sv. Mihaela... K njemu največ molimo!" se je skušal sprenevedati eden od njih.

"Ampak ko pridejo težave, se je najlepše zateči k Materi božji. Ona ima največ posluha za vsakdanje stiske..." sem jim odprl oči jaz.

Skupaj smo naredili načrt, kako bi bilo najbolj primerno urediti tudi Marijin stranski oltar.

Kadarkoli sem se pomudil v mislih pri Devici Mariji, vedno sem se spomnil tudi na našo šmarnogorsko cerkev in na njeno podobo. Brez Marije zame ne bi bilo življenja. K njej sem se zatekal v največjih stiskah, pri njej sem vedno našel tolažbo, k njej sem se obračal, ko nisem vedel, kako naj bi se obrnil. Zame je bila prava nebeška mati.

V hipu me je preblisknilo. Kaj pa, če bi imeli na Dovjem Lurško Mater božjo? Votlina sama po sebi vabi za to!

Povedal sem odbornikom. Bilo jim je vseeno, katero Marijo postavimo v votlino.

"Zaradi moje matere na Dobravi naj bo tako!" sem jim milo dejal. "Obljubil sem jim, da bova šla nekoč morda z vlakom celo v Lurd, pa se jim je življenje na zemlji prehitro izteklo..." V tej resnici je bila moja drobna laž: mati so umrli stari triinosemdeset let, o Lurdu pa sva se pogovarjala šele, ko so prišli k meni na Dobravo. Že tedaj, ob prvem pogovoru, se mi je zdelo, da to ne bo nikoli uresničljivo. S postavitvijo Lurške Matere božje v dovški farni cerkvi pa bi se tudi materi lepo oddolžil.

Prav nič nismo cincali, pa se je vseeno delo zavleklo v zgodnjo jesen. Kamen smo dobili v bližnji Italiji v Beli peči, votlino nam je napol zastonj pozidal domači zidar Peter, kip pa sem naročil v Švici. Na slovesno blagoslovitev je prišel tudi prošt Klofutar, z mano vred pa nas je bilo petnajst duhovnikov.

"Z našim Aljažem se življenje vrača na Dovje," so govorili po vasi tudi možakarji. Po vseh teh obnovah in predelavah sem globoko v sebi začutil, da so mi začeli zaupati.

"Vidite, vse delo s stranskim oltarjem Lurške Matere božje nas je stalo sedemsto goldinarjev, sami pa ste od tega zbrali kar tristo petdeset..." sem jih pohvalil na zakuski na mojem dvorišču. "Pa pravite, da ste revni..."

"Hja, kakšen frakeljček manj steče po grlu, pa kar gre..." je dobro zadel resnico eden od najstarejših.

Sam sem pri vsakem delu dal vedno najmanj četrtino, če ne kar polovico, veliko pa je bilo stvari, ki sem jih od začetka do konca sam finansiral. Kaj pa sem hotel drugega, saj drugače ne bi prišli do konca. Je pa tudi res, da sem vedno bil mnenja, da je denar prehodna dobrina in da mora ves čas krožiti med ljudmi. Toda krožiti v pravo smer.

"Vem, gospod župnik Aljaž, da marsikaj veste, ne veste pa še tega, zakaj stoji naša cerkev sv. Mihaela tako na samem iz vasi..." je k meni prišel Požganc z izvirno povestico.

"No, pa povejte!"

"Naši predniki so želeli cerkev postaviti sredi vasi... V bližini velike vaške lipe, blizu domačij. Vse so imeli že pripravljeno, ves gradbeni les... Ko je bilo na kupu največ Dovžanov, je naenkrat priletel mednje bel golob, zagrabil trsko ter jo odnesel daleč proč na travnike... Mislili so, da si dela gnezdo, a je to počel tri dni in tri noči zaporedoma. To pa se je vsem zazdelo že nenavadno... Potem se je ne lepem eden od tesarjev močno usekal... Kri se sploh ni hotela ustaviti. Golob pa je spet prišel po trsko in jo odnesel... - Kaj pa, če nam golob hoče pokazati, kje naj stoji naša cerkev? so rekli ljudje. Hitro so si bili edini, da jim je golob hotel pokazati prav to. Ko so premaknili les na novo mesto, se je tesarju kri v hipu ustavila. Tako so vedeli, da gre za božji znak. No, in zato je naša cerkev sv. Mihaela zdaj tako stran od vasi, kar ni običaj."

"Lepa pripoved!" sem pohvalil Požganca. "Zdaj tudi sam vidim, da ste farani dovške fara nekaj posebnega... Ker vas je Sveti Duh že pred stoletji razsvetlil..."

Kajpada se taka pohvala hitro zve po vasi naokrog. Od tistega časa naprej, od slovesne blagoslovitve votline z Lurško Matero božjo, z Dovžani nisem imel nobene večje težave več. Oni so spoštovali mene, jaz pa njih. Zato pa smo lahko skupaj tudi več naredili.

Čisto na tihem, sam pri sebi, menim, da je to največ zasluga Lurške Matere božje. Ko so jo Dovžani odkrili tudi v svojih srcih, ne samo v votlini v cerkvi, se jim je zdel svet veliko lepši, svoje moči pa so lahko usmerjali tja, kamor jih je bilo vredno usmerjati.

Hvala Ti, lurška Mati!

SLIKANJE ZA AVSTRIJCE

V tistem času je bilo zelo moderno, da si se dal slikati. Kdor se slika, dvakrat živi, je pisalo po vseh časnikih. Prvič živiš v resnici, drugič pa na sliki. Reklamno geslo je bilo šaljivo, res pa je tudi, da se je vsakdo, ki je kaj dal nase, z veseljem slikal za tisti čas in za vse poznejše rodove.

Nekega večera prihiti k meni načelnik kranjske sekcije Turistencluba profesor Voss ter mi pravi:

"Gospod Aljaž, po vseh avstrijskih deželah se že sliši, da ste velik ljubitelj planin. Veliko župnikov hodi po hribih, vi ste pa edini doma pod Triglavom. Za mnogokoga pa je Triglav najlepša gora v avstrijskih deželah. Ali bi se hoteli slikati za naše novice?"

"Triglav tudi je najlepša gora, o tem ni dvoma..." sem mu z zadovoljstvom pritrdil. "Prav prejšnji teden sem imel spet to priložnost, da sem si ga ogledal od blizu."

"No, potem pa je še toliko bolje... Napisali bomo, da se dovški župnik Aljaž vsako leto najmanj enkrat do dvakrat povzpne na vrh Triglava... Lepo vas prosim, če pridete v nedeljo zvečer v Mojstrano v gostilno k Šmercu, kjer vas bo čakal naš fotograf... Veste, slikamo samo najpomembnejše člane!"

Vljudno se je poslovil in odšel.

Še tistega večera sem zvedel, da je bil profesor Voss prav tako pri županu Janši.

"Slikamo samo najpomembnejše člane našega društva..." je rekel tudi županu in obema se je zazdelo sumljivo.

"Nekaj morajo imeti v ozadju..." sem razmišljal na glas.

"No, saj drugače je tale klub še kar soliden... Zadnjič sem videl, da so na svoje planinske poti začeli nameščati celo dvojezične napise, v nemščini in slovenščini... Pomeni, da so do Slovencev še kar zmerni... Čisto nekaj drugega kot nemški Alpenverein, ki hoče naše hribe do kraja ponemčiti..."

"Veš, kaj, dragi moj župan Janša, nikamor ne bova hodila, še najmanj pa se slikat za Nemce!" sem se na hitro odločil.

"No, ja, saj tile niso pravi Nemci in so lojalni do Slovencev..."

"So ali pa niso. Lahko se zgodi, da najino sliko zlorabijo. Bog ve, kje vse jo bodo natisnili in kaj vse bodo napisali pod njo... Vest mi pravi, da se raje ogniva tej nepotrebni slavi!"

Res sem bil reden član tega avstrijskega turističnega kluba, vendar pa sem bil vedno žalosten, kadar sem se vračal s kakšnega njihovega sestanka. Nasilni resnično niso bili, toda med člani smo bili tako in tako sami Avstrijci in slovenski izobraženci. Preprostega ljudstva - kmetov, rokodelcev in druge splošne raje - pa v tem klubu ni bilo. Verjetno tudi zato ne, ker niso znali dobro nemškega jezika, pa jih je že to zavračalo.

"Ne, svoje duše ne prodam nikomur!" sem se trdno odločil, hkrati pa nagovoril tudi župana, da v nedeljo zvečer ni šel v Mojstrano.

Bog naj mi odpusti: naredil sem se, da imam grozovite bolečine v trebuhu in da mi niti kamilice ne pomagajo pri lajšanju prav nič.

"Gospod Voss pravijo, da se nemudoma zglasite pri Šmercu: fotograf vas čakajo že pol ure..." je prihitel v župnišče fantiček iz Mojstrane ves zapihan, ko se je naredila noč.

"Ti pa gospodu Vossu povej, da ne morem, ker sem strašno bolan in ker nimam tudi drugače nobega veselja do slikanja... Slikajo naj take ljudi, ki so tik pred smrtjo, jaz pa še ne mislim umreti..."

Načelnik kranjske sekcije Turistencluba je bil vendarle toliko pameten, da ni sam hodil pome. Tudi župan Janša je držal besedo. Kaj so potem objavili po časnikih, ne vem, zvedel pa sem, da bi mojo in županovo sliko lahko obesili tudi v Ljubljani v kasino, kar bi bila zame velika sramota.

Kljub vsemu pa smo lahko načelniku Vossu vsi Slovenci iz dna srca hvaležni. Obe tuji društvi sta iz meseca v mesec bolj pritiskali na ljudi, ne samo s slikanjem, to pa je na koncu privedlo do tega, da je bilo v Ljubljani ustanovljeno že leta 1893 Slovensko planinsko društvo, v Radovljici pa dve leti pozneje njegova izpostava. Tu sem bil tudi jaz zapisan ves čas kot član, kajpada pa sem imel z osrednjim društvom v Ljubljani prav tako tesne stike, pa o tem več pozneje.

Na ustanovnem zboru planincev v Radovljici desetega sušca seveda nisem manjkal. Vedel sem, da se dogaja nekaj zgodovinskega, nekaj takega, kar bo zapisano za zmeraj. Zdaj, ko sem imel dovško faro z vsemi pomembnimi stavbami kolikor toliko urejeno, sem se tudi sam takoj sklenil spustiti v delo za osvoboditev naših planin, posebno pa še triglavskega pogorja, s Triglavom na čelu.

"Lahko trdim, da ima slovensko planinsko društvo zdravo jedro. Toda radovljiška sekcija, kot tudi osrednje slovensko planinsko društvo, ne bo podpiralo vratolomnega gorskega turizma, ki na leto ugonobi na ducate ljudi," je na ustanovnem občnem zboru v Radovljici izjavil profesor Fran Orožem, jaz pa sem ob teh besedah - javno priznam - držal figo v žepu.

Kajpada, iz Ljubljane se je slabo videlo na Triglav, zato pa tudi ljubljanski člani niso natanko poznali razmer po naših triglavskih strminah. Toda kdor je imel vsaj malo slovenskega srca v sebi in je bil vsaj enkrat na Triglavu, se je lahko na lastne oči prepričal, da so nam Nemci hoteli vzeti vse slovenske planine. Vsepovsod se je košatil Deutscher und osterreicherischer Alpenverein, Sekcion Krain, pa tudi Osterreichischer Turistenclub ni bil dosti boljši, čeprav je tu in tam postavil kakšen slovenski napis. Menda ne bomo Slovenci hodili in postavljali koč samo po dolinah in nižjih planinah, na vrhu pa se bodo bahato košatile samo nekakšne Deschmanhütte in Maria Theesienhütte. Ali smo Slovenci ali Švabi?! Bomo gledali na vsakem koraku znake DUÖAV in ÖTC ali pa bodo prevladali napisi SPD?! Povrhu pa se je še šušljalo, da bosta nemško in avstrijsko društvo postavila v naših planinah še več koč, tudi v triglavskem pogorju. Gorski turizem se je namreč prav tedaj začel na veliko širiti po vseh deželah, precej močno pa je pljuskal tudi že k nam, kar sem čutil tudi po tem, da je bilo v naši fari od sedem do deset stalnih vodnikov, ki so čez poletje redno vodili turiste na Triglav in v njegovo okolico.

Na več koncev sem poslal različne dopise, tudi v Ljubljano, da bi drugače gledali na naše najvišje planine, sam pri sebi pa sem študiral noč in dan, kako bi praktično pokazal, da ljubljanske srajce nimajo prav. In do prave misli sem prišel že čez nekaj dni - z načrtom postavitve stolpa na vrhu samega Triglava. Prav na 2864 metrih!

Vidite, kam človeka pripelje takšna novotarija, kot je bilo slikanje!

TRIGLAV, MOJ DOM

Dovje se mi je od samega mojega prihoda naprej priljubilo tudi zato, ker so bili tu doma izvrstni pevci. Skoraj ni bilo hiše, v kateri ne bi bilo niti enega dobrega pevca. Tako sem imel od prvega dne naprej odličen zbor, ki se je lahko ponašal z najboljšo kvaliteto daleč po slovenskem ozemlju. Veliko smo prepevali v cerkvi, marsikatero vajo pa smo imeli kar v mojem župnišču. Tu sem imel namreč svoj harmonij, na katerem je nastalo veliko mojih pesmi. Pa tudi prenekatero ljudsko popevčico sem zaigral nanj, kajti po vajah je bila vedno navada, da sem pevce pogostil - kajpada iz svojega žepa.

Tisoč in en človek pa me je že vprašal, kako je nastala moja najbolj znana pesem Triglav, moj dom.

"Nastala je na cesti," odgovarjam vsakomur, pa se mi zdi, da se mi ob tem odgovoru vsi samo nasmihajo in mi ne verjamejo. A je to prava resnica! Besed za pesem Triglav, moj dom nisem napisal jaz, pa tudi Simon Gregorčič ne, kot bi si morda kdo mislil. Dobil sem jih v dijaškem listu Zora, v listu, ki je izhajal v Mariboru. Podpisane so bile s psevdonimom Slavin. Kdo je ta Slavin, niti jaz sam ne vem natanko in bogve, če se ne bodo glede tega še po moji smrti prekljali. Jaz vem samo to, da so zelo lepe in da mi je pesem ugajala takoj, ko sem jo prebral. Poglejte, že prvi dve vrstici povesta veliko:

"Oj Triglav, moj dom, kako si krasan!

Kako me izvabljaš iz nizkih ravan!"

Ko sem prebiral tisti štajerski list Zoro - nekdo mi je nekoč rekel, da se pod psevdonimom Slavin verjetno skriva malo poznani štajerski župnik Matija Zemljič, ob pisanju pa je bil še dijak v semenišču - mi je takoj zašumelo v glavi. Tako preprosto, jasno in hkrati lepo ni znal tega nobeden povedati, pa čeprav je bilo o Triglavu kot kralju planin napisanih že veliko pesmi.

Ker sem ob večerih rad hodil na sprehod od cerkve do župnišča, navadno pa sem naredil še daljši lok čez travnike in skozi sadovnjake, sem to pot premeril tudi nekega majskega dne. Stal sem tam nad Mojstrano, opazoval prelepe planine naokrog in se s posebnim zanimanjem oziral proti najvišjemu vrhu. Naenkrat mi je v glavi kar sama zapela melodija za prvi dve kitici. Vse besede sem znal že na pamet. Do tistega trenutka jih še nisem nameraval uglasbiti, čeprav se jih nisem naučil na pamet po naključju, ampak je šlo za globlje dejanje. Kar sama pa se je melodija potegnila naprej:

"V poletni vročini na strme gore,

da tam si v samoti počije srce."

Pohitel sem domov. Te prelepe melodije pač ne smem izgubiti iz glave! Tako prijetno se je zlivala z besedami, da se mi je zdelo, kot da sta ulita iz enega kosa tako besedilo kot melodija.

Sedel sem za harmonij in nekoliko popravil zadnji dve noti, drugače pa je bilo vse na mestu.

Stopil sem ven, v vrtno uto, ter pesem na ves glas prvič zapel.

"Kjer potok izvira v skalovju hladan,

oj Triglav, moj dom, kako si krasan!"

Brez samovšečnosti lahko rečem, da mi nobena pesem niti prej niti pozneje ni tako uspela kot prav ta. In dobro vem tudi, zakaj! Kdor je te verze napisal, je očeta vseh naših planin enako občutil kot jaz, oba pa sva vsak po svoje izrazila to čustvo, kar se je dalo najbolj globoko. Prav zato sem sam pri sebi prepričan, da je bil to duhovnik. Le iz tega stanu je lahko podobno začutil naš najvišji vrh kot jaz sam.

"Oj Triglav, moj dom, kako si krasan!"

Če bi ponavljal samo to vrstico, bi že veliko povedal. Zdi pa se mi tudi, da mi je melodijo prišepnil Bog zato, da ne bi nesrečen hodil tja gor k našemu očaku. Ali ni najlepše v hribih, ko vsrkavaš mir vase z vseh strani, ko začutiš božjo neskončnost krog in krog sebe, iz duše pa ti priplava hvalnica tej nebeški lepoti!

Moram pa pristaviti tudi to, da sem bil prav zaradi te pesmi nemalokrat obravnavan v takšnih in drugačnih družbah. Pesem se je namreč v nekaj letih prijela v vseh planinskih društvih in kdo ve, če ne bo nekoč naša prva planinska himna...

Zaradi nje pa so me tu in tam tudi močno stiskali v precep. Posebno duhovni:

"Kako pa naj bo Triglav naš dom, ko pa je vendar vsakemu verniku jasno, da so naš dom nebesa?!" so mi oprekali.

"Saj na Triglavu je pa tudi lepo kot v nebesih..." sem se jim smejal. Kaj bi se prepirali zaradi nečesa, kar se mi je zdelo enako sveto kot božje kraljestvo. Ampak to je lahko razumel samo tisti, ki je bil hkrati planinec in pevec!

STOLP NA VRHU TRIGLAVA

Takole sem si misli: če sta že pod Triglavom dve nemški oz. avstrijski koči, pa naj bo vsaj na vrhu razvidno, da je Triglav naša - slovenska - najvišja gora. In sem doma, v svojem župnišču, naredil načrt za srednje velik stolp.

V gimnaziji sem imel pri fiziki vedno najboljšo oceno, zato mi tudi načrt za stolp ni delal nobenih težav. Da pa se ne bi po nepotrebenm preveč pogovarjal s kakšnim kleparskim mojstrom, sem si doma kar v svoji kuhinji s kredo narisal, kolikšen mora biti osnovni valj, kakšna naj bodo vrata in kakšen pokrov valja, še posebej pa sem pazil, da bo na vrhu zastavica s slovensko trobojnico in z letnico postavitve - 1895.

"Gospodu se meša," so me začele vlačiti po zobeh opravljivke. "Noč in dan nekaj tuhtajo, rišejo na papir, potem pa s kredo prenašajo na podnice."

Požgancu in Kobarju, možakoma, ki sem jima najbolj zaupal, sem povedal, da lahko pomirita farane, da še nisem čisto pri kraju. Kaj več novic pa bodo zvedeli potem, ko bo delo končano. Vsekakor pa bo šlo vse iz mojega žepa, tako da je vsaka odvečna skrb nepotrebna.

Posvetoval sem se tudi z županom Janšo, ki je bil res moja desna roka.

"Čigav je svet na vrh Triglava?" me je zanimalo. Ne bi si rad nakopal kakšne sitnosti, pa sem bil raje previden.

"Naš, skupen, srenjski... 137 upravičencev je do tega sveta."

"Se pravi... občinski."

"Tako je."

"Pa bi mi občina prodala na vrhu Triglava toliko prostora, da bi lahko na svojem postavil majhen okrogel stolp za tri do štiri ljudi?"

Župan je bil odprte glave in ni kaj dosti premišljeval:

"Bi. A bomo morali narediti črno na belem."

"No, saj prav to si želim."

In tako sem postal najvišji slovenski posestnik. Za pet goldinarjev sem kupil najvišje zemljišče - na vrhu Triglava. Toliko pač, da bi imel stavbo postavljeno na svojem.

Ko je bil tudi uradno urejen prepis te petmetrske parcele na moje ime, sem odrinil z načrti v Šentvid pri Ljubljani, k svojemu mladostnemu prijatelju Belcu, ki je bil izvrsten kleparski mojster. Ko sem mu razkazal načrte, mi je rekel:

"Pa res drži, da je od norca do genija samo korak. No, ne zameri, vendar je tako: to, da misliš na vrhu Triglava postaviti stolp, je čista norost, načrt pa je tako genialen, da stolp lahko začnem takoj delati."

"Saj ne gre zame, za vse nas Slovence gre. Triglav moramo vrniti Slovencem!"

Toliko časa sem mu govoril o višjih razlogih za postavitev stolpa na vrhu Triglava, da mi je nazadnje rekel:

"Vzamem besedo nazaj. Nisi norec, samo velik zanesenjak si. In velik Slovenec. Zdaj sem šele sprevidel, da le taki ljudje premikajo svet. Da bom tudi jaz nekaj prispeval k slovenski stvari, ti obljubim: stolp bom dokončal v najkrajšem možnem času in to - zastonj! Da bo Triglav res slovenski!"

Besedo je tudi držal. Lično in natančno je izdelal vse, od železnih opornikov za ogrodje do samega stolpa. Od daleč se je videlo, da je Belec naredil ta stolp ne samo z znanjem, ampak tudi v veliko ljubeznijo!

Kose debele pocinkane pločevine z železnimi oporniki smo z vlakom spravili do Mojstrane, od tam pa smo vse skupaj odnesli na vrh Triglava. Bilo nas je pet: mojster Belec je dal svojega pomočnika, sam sem najel poleg Požganca in Kobarja še enega nosača, kajpada pa brez mene ni moglo iti. Pot do vrha je bila precej bolj zamudna in počasna, povrhu pa nam jo je zagodlo še vreme. Bilo je nenavadno megleno za l7.julij.

A smo se zavedali, da delamo nekaj zgodovinskega in nasploh velikega, zato smo vse napore prenašali s šalo. Najbolj hecen od vseh je bil Požganc, ki si je kar nase nataknil osrednji val in je bil videti kot kakšno čudno strašilo iz pločevine.

Do Kredarice niti nismo veliko zamujali po urah hoje, večja težava pa je bilo spraviti pločevino preko ledenika na sedlo med Malim in Velikim Triglavom in potem na vrh. Sam sem predlagal, da počakamo en dan ter da prespimo v Dežmanovi koči, saj je bilo tako megleno, da se je komajda videlo poldrugi meter naprej.

"A, čakali pa res ne bomo!" se je uprl Požganc. "Saj vendar poznam vsako skalo, vsak kamen v tem pogorju..."

"Poskusite!" sem jim dovolil. "Če bo šlo, bo šlo, če pa ne, se vrnite in bomo jutri nadaljevali."

Tako sem sam ostal v Dežmanovi koči. Pa nisem bil vse do trde noči prav nič v njej. Precej zaradi neprijaznega oskrbnika, predvsem pa zaradi skrbi, kako napreduje moja karavana s stolpom proti vrhu. Oskrbnik mi je celo rekel:

"Imate srečo, da danes ni Nemcev tukaj. Drugače ne bi mogli prespati." Res, nemško društvo je šlo že tako daleč, da je dajalo prednost svojim ljudem, pa čeprav so prišli v kočo zadnji.

Na žalitev pa sem hitro pozabil, ko se je z vrha oglasilo votlo bobnenje.

"Živel, Triglav!" sem zavpil ves iz sebe. "Na vrhu so!"

Dolgo časa so zbijali in zbijali...

"Naj le dobro naredijo," sem si govoril spodaj na ves glas. "Samo da ga postavijo in da se zdravi vrnejo nazaj."

Ko je bobnenje po kakšnih dveh urah prenehalo, sem vedel, da so z delom pri kraju.

Čeprav se morda ni najbolj spodobilo, sem tako glasno zavriskal, da je odmevalo vse do dolin.

"Hura, Triglav je naš!"

Da ne bi kdo mislil, da mi je šlo samo za propagando! Sploh ne! Stolp sem postavil predvsem za vse tiste, ki so prišli na vrh, pa niso vedeli, kje je pravzaprav vrh. Hotel pa sem jih tudi obvarovati pred dežjem in slabim vremenom. Vanj so se lahko v neurju zatekli vsaj štirje ljudje. V stolpu sem dal pritrditi toplomer in barometer, zraven pa še tablo, na kateri je bilo zapisano, kako se imenujejo glavni vrhovi, ki se vidijo iz njega. Linice so bile zasteklene z močnimn, dvojnim steklom, vhodna vrata pa so bila toliko dvignjena, da bi se lahko odprla tudi v primeru snega okoli stolpa. Povrhu pa sem dal v stolp tudi kositrne kozarce, špiritni gorilnik in samovar, pa še tri stolčke, a je zadnje kaj hitro dobilo noge, oziroma je vse skupaj pobral veter, kajti med planinci so bili že tedaj taki, ki so cenili le svojo imovino, do tuje pa niso imeli prijaznega odnosa.

Ko so vsi moji delavci prišli v Dežmanovo kočo, smo skupaj izpili likof in se kaj malo ozirali na oskrbnika, ki je bil edini stanovalec tistega dne.

"Pa stoji trdno?" me je skrbelo za stolp.

"Bolj trdno ne stoji nobena koča tu gori," so mi odgovorili moji delovni prijatelji. Stolp so namreč po mojem načrtu tudi privezali z jeklenimi vrvmi v tla, da ga ne bi odnesel kakšen vihar, prav tako pa sem pripravil že prej debelo bakreno žico za strelovod. Treba je bilo pač pomisliti na vse.

Naslednjega jutra smo se vsi navsezgodaj spustili v dolino - sam sem imel mašo, vsi drugi pa tudi svoje delo. Sam pri sebi pa sem si rekel, da se vrnem takoj, ko bo le za kanček lepše vreme.

Bog me je uslišal že naslednjo nedeljo. Tako je naneslo, da me je prav tedaj obiskal na Dovjem moj glasbeni prijatelj Matej Hubad. Ni bilo treba veliko besed. Prav na hitro sem ga pregovoril, da je šel z menoj. V Dežmanovi koči pa sva srečala še gospoda Gassnerja, tržiškega tovarnarja, izredno prijaznega človeka. In če bi se zmenili, bi se težko tako natančno dogovorili: tam sta bila tudi Požganc in Kobar, ki sta prav tiste lepe nedelje prignala na Triglav vsak svojega turista.

Vsi skupaj smo jo mahnili na vrh. Bilo je tako lepo kot v sanjah! Kar poletel sem preko ledenika na sedlo in na vrh. Tam pa je stal čudovit stolp, velik in ponosen, pa po svoje prav nič bahav in razokošen.

Bilo je videti, kot bi Triglav končno dobil na glavo svoj klobuk!

Ko sem prišel do stolpa, me je tako ganilo, da sem pokleknil k njemu in ga - poljubil!

"To pa zmoremo samo Slovenci!" sem rekel svojim tovarišem solznih oči.

Vsi so me trepljali in hvalili, jaz pa sem vedel, da so oni prav toliko zaslužni kot sam. Brez njih bi bil stolp še zmeraj v dolini.

"Hvala vam, prijatelji! Vidite, samo v slogi je moč!"

Potem smo skupaj zapeli hvalnico Mariji ter prvikrat v življenju - na najvišjem slovenskem zemljišču - Triglav, moj dom. Pesem je bila tako preprosta, da so jo tudi drugi takoj znali. Posebno Hubad je imel tako lep bariton, da se je ujel z mojim tenorjem kot lahna poletna sapica.

"Oj Triglav, moj dom, oj Triglav, moj dom..." je odmevalo v naših srcih tako silovito in prešerno, da nismo in nismo znali nehati.

Za veliko presenečenje je poskrbel Požganc. Dovški župan Janša mu je na skrivaj dal steklenico šampanjca. Ko smo za hip predahnili s petjem, je naenkrat ostro počilo. In kaj smo videli? Odletel je zamašek steklenice.

Skočil sem v stolp po kositrne kozarce ter nazdravil vsemu slovenskemu narodu:

"Naj živi slovenski svet! Naj živi združena Slovenija! Triglav, naš kralj, pomagaj nam, da bomo vsi Slovenci skupaj in da bomo v slogi uživali zemeljsko življenje!"

Verjetno ni treba dodajati, da je bil to eden mojih najlepših dnevov v življenju...

PASTIR PRIPOVEDUJE

Nekega lepega popoldneva me je po večernicah počakal sredi cerkve visokorasel pastir, upadlega lica, v preprosti pastirski opravi.

"Gospod, ne zamerite mi, rad bi se izpovedal svojih grehov. Čutim, da prihaja starka s koso pome," je dejal tresočih rok. Bil je pastir Jožef Jakelj. Svoje farane sem vse do zadnjega dobro spoznal: tu in tam sem zamešal le koga od priseljencev, ki so prišli delat v Mojstrano v cementarno.

"No, pa stopiva v spovednico!" sem mu rekel. Za take stvari si je pač treba vzeti vedno dovolj časa.

"Še raje bi se pogovoril z vami kar na prostem. Kaj bi sedela sredi tako lepega dneva na temnem..." je predlagal tako življenjsko resno, da mu nisem mogel ugovarjati. "Veste, moja pripoved je precej dolga."

Pa sva šla ven, sedet na klopco pred cerkvijo. Znan sem bil po tem - še več pa so mi pripisovali po nepotrebnem - da opravljam hitre in nenavadne spovedi, kar pa sploh ni bilo res. Po mestih so celo govorili, da dam vsakomur odvezo, če reče, da je šel v nedeljo na Triglav, pa to je bila laž. Nikomur nisem dal odveze, če se je hotel pred Bogom skriti v hribe. Saj se pred njim ne da skriti, nikamor, še najmanj pa v hribe! Resnica je bila samo ta, da sem na Brezjah spovedoval več kot poldrugi tisočkrat, pa sem znal ljudi morda nekoliko hitreje preceniti: če sem videl, da je človek v duši nedolžen, sem mu hitro dal odvezo, če pa sem sprevidel, da mi še v spovednici laže, sva imela dolgo dolgo - kot smo temu v šali rekli - rajtšolo. No, pa tole s pastirjem Jakljem sploh ni bila spoved.

"No, kaj te teži, dragi moj Jožef?" sem ga vprašal kar naravnost, da ne bi hodila preveč naokrog.

"Najbolj me teži to, da nisem bil vsako nedeljo pri maši..." je začel pripovedovati pastir. "Začelo pa se je že tam pred štiridesetimi, petdesetimi leti, ko sem začel delati pota na Triglav. No, saj jih nisem delal zase, pa tudi za druge pohodnike ne, pač pa v prvi vrsti za moje ovce. Veste, tisto pot, ki pelje do Dežmanove koče, sem usekal v skale pravzaprav jaz... Ponekod je prej sploh ni bilo..."

"Koliko nedelj si manjkal?" sem ga trdo prijel, da ne bi še bolj po nepotrebnem govorili naokrog, češ, Aljaž da vsakomur vse oprosti, samo da gre na Triglav.

"No, nisem štel natančno... Kar nekajkrat... Enkrat čisto po svoji krivdi, ker sem pozabil na uro, enkrat pa me je neurje zateklo pod macesni, pa se mi ni zdelo pametno v neurju hoditi na Dovje..."

"Naprej!"

"Drugič sem manjkal v cerkvi tedaj, ko sem delal pot proti Luknji. Veste, ko se človek loti take stvari, čisto pozabi na čas. Delala sva skupaj z bratom Janezom. Štirinajst dni nepretrgoma. Za ovce, pa tudi za ljudi, saj je prek Luknje naša najbližja pot do Trente. Da pa sva jo speljala tako pametno, je največ bratova zasluga. Ko nisva več vedela, kje bi jo speljala, je Janez splezal v visoko bukev, s katere se je dobro videlo naprej... Tiste nedelje vmes sploh nisva šla v Dolino, ampak sva živela kar v kožarici, v tisti opuščeni koči iz lubja nad Vrati..."

"Naprej!"

"Najbolj me peče vest zaradi tiste nedelje, ki sem jo spustil iz svoje čiste malomarnosti... Utiral sem pot od postaje v Mojstrani pod skalnatim Gračiščem proti Vratom... No, saj sami veste: tam zdaj vsi turisti hodijo v Vrata. Delam in delam, ko naenkrat pri sv.Mihaelu zazvoni vkup... Tako sem bil presenečen, da še sam sebi nisem mogel verjeti, da sem se ob delu tako zanesel..."

"Pripoveduj naprej!"

"Nekoč sem šel obiskat svojega prijatelja iz vojaških let - Vojvodo v Trento. Še dobro se spomnim. Imel sem ravno nove škornje, pa jih nisem hotel uporabiti, ampak sem jo kar v coklih mahnil čez Prag. Tedaj tam ni bilo še nobenega klina. A pastirji smo kljub temu vse grebene z lahkoto preplezali. Na Velem polju sem srečal nekega Trentarja, ki mi je povedal, da je moj prijatelj nesrečno umrl. Rekel sem si: tako daleč sem že prišel, najbolje je, da grem zdaj pogledat še na bohinjsko stran, kako je tam... Pa sem v megli zašel in bi se na skalah kmalu trikrat ubil, nazadnje pa še v jezero padel... "

"No, no, ne pretiravaj! Še kdaj nisi bil v cerkvi?"

"Tedaj, ko sem šel v Bovec kupovat ovce. Redno sem hodil na trentarsko stran po ovce, kajti trentarske ovce so bolj vzdržljive in manj sitne za hrano. Ko sem lazil po Trenti gor in dol - bilo je na spomlad - sem padel v kotel z vodo. Bil sem moker od glave do peta. Bilo pa je tako mraz, da se mi je obleka takoj strdila na telesu. Odtajal sem se šele pri cerkovniku Špiku, to je pri tistem - saj ga poznate - ki mu je medved odgriznil brado. Rekel mi je, naj se slečem in skočim v njegovo posteljo, meni pa je medtem posušil obleko. No, ovce sem potem kljub temu kupil ter jih čez Kranjsko Goro pripeljal v Mojstrano..."

"Še kaj?"

"En greh mi leži na duši tudi od lani, od junija naprej... Nad Vrati sem tedaj pasel štirideset ovac... Nenadoma se je vreme poslabšalo in je zapadel sneg... Toliko ga je bilo, da ga ovce niso mogle več prehoditi. Sproti sem ga odmetaval pred njimi in tako smo se skupaj prebijali proti dolini Vrat... Tedaj se mi je zgodilo nekaj sila nenavadnega. Ena od mlajših ovc je na snegu padla in prepričan sem bil, da je po njej... V hipu ji je spodneslo noge in začela se je kotaliti po strmini navzdol. Krog in krog nje pa se je nabirala snežna kepa. Vse večja in večja. Ustavila se je šele pred visoko skalo, vsa ovita v sneg. Bila je videti kot trije snežni možje skupaj... Prosil sem Boga, naj ovce ne ubije in me je uslišal... Ko sem prišel do nje, sem jo izkopal iz debele snežne odeje in - glej, čudež! - v kepi je bila popolnoma zdrava ovca."

"Tale je pa malo bosa, se ti ne zdi?! Raje reci, da tudi lažeš vmes."

"O, to pa ne! Res pa je, da sem zaradi ovac ostal v Vratih vse do srede, ko je sneg toliko skopnel, da sem lahko odgnal nižje proti Mojstrani."

"No, in kaj bi mi še rad povedal? Si postrelil veliko divjih kozlov?" Dobro sem vedel, da bi bil slab pastir, če ne bi bil hkrati divji lovec.

"Tega pa se res ne spominjam, koliko. Jih nisem nikoli štel. Tisto, da so gamsji last mestne gospode, mi ne bo nihče pravil! Gamsi so desetkrat bolj naši kot od mestnih škricev!" Tako se je razburil, da sem ga komajda pomiril.

"Vidiš, kako je s teboj: k maši nisi prišel, nekajkrat tudi zaradi lastne lenobe, tu in tam se na veliko pokadiš, pa se tega niti ne zavedaš, divje kozle streljaš kot za stavo... nazadnje pa bi bil rad še zveličan!" sem ga nalašč trdo zagrabil.

"O, saj vem, gospod, da sem grešnik! " je sklonil glavo tako ponižno in tako samoobtožujoče, da se mi je zasmilil v dno duše. Noč in dan je garal, utiral pota svojim ovcam in drugim čredam, pomagal planincem, da smo lažje lazili po hribih, se preživljal skromno in borno, pa še nič napuha ni imel v sebi. Take ljudi - v moji fari pa jih je bilo podobnih veliko - bi morali spoštovati vsi, ne pa, da bi jih še kaznovali povrhu.

"Takole se bova zmenila!" sem mu rekel ostro. "Tole, kar si mi pripovedoval zdajle, bi bilo zanimivo za mojega prijatelja Finžgarja, da bi napisal povest in ni poseben greh. Za prave grehe pa bo treba stopiti v spovednico. A se ne boj - hitro bova opravila. Od daleč vidim, da si dobra duša. Le glede tistih divjih kozlov ne vem, kako se bova zmenila... Zanje bo pokora največja!" Nalašč sem ga pogledal ostro izpod čela.

"O, gospod, to pa nimate prav!" je naenkrat zrastel pred mano, kot bi mu storil največjo krivico v življenju. "Gospodje iz mesta pridejo na lov, z gonjači vred, brezglavo pustošijo po gmajnah in skalah, nazadnje pa jih še pohvalite, če kakšnega divjega kozla polože na dlako... Ne glede na to, kakšnega... Jaz pa streljam le tiste kozle, ki bi jih drugače pobrala zima! Nobene škode ne delam!"

"No, saj vem, da si pošten človek!" sem ga potrepljal po rami. "Zaradi gamsov vzamem besedo nazaj. K maši pa le hodi... In prav nič me ne moti, če boš pomolil tudi za miren pogled... 'Raubšici' so bili in bodo, dokler bo svet stal..."

Pastirju so se na široko zasmejale oči. Poskočil je kot deček in mi veselo dejal:

"Zakaj pa mislite, gospod, da sem bil danes tudi pri večernicah?! Tam gori za skalo imam takega divjega kozla, da ga naša fara še ni videla. Vem, da mi ga je sam Stvarnik pripeljal pred cev..."

"No, v vas pa si prišel tudi zato, da si videl, kje so žandarji, kajne? Na svidenje in dober tek!"

Vidite, to ti je zdrava ljudska pamet!

NAJVIŠJA PRAVDA

Največ stikov sva imela z bližnjim župnikom in dekanom Novakom. Ni minilo niti tri tedne po postavitvi mojega stolpa na vrhu Triglava, ko nekega jutra ves zapihan priteče k meni:

"Jaka, zdaj je po tebi!"

Začuden sem ga pogledal. Kakšnih večjih naglavnih grehov pač nisem imel na grbi. Vse sem skušal reševati sproti. Če pa se je le dalo, sem se ognil vsem sporom in nepotrebnim prepirom.

"No, povej, kaj sem naredil narobe!"

"Veliko, veliko, dragi moj! Arest ti ne uide. Morda pa tudi vislice. Kamorkoli pridem, govorijo samo o tebi..."

"No, povej že, za kaj gre, drugače me bo razneslo od radovednosti."

Ko sem mu dal vrček domačega mošta, se mu je razvezal jezik. Stvar pa je bila v tem, da se je pripravljala velika tožba proti meni - zaradi stolpa na vrhu Triglava.

"Nemški Alpenverein zaradi tebe ne more več spati... Čisto si mu uničil podobo 'očeta nemških gora'. Šušlja se, da je treba stolp nemudoma podreti, tebe pa zapreti..."

"No, to bomo pa še videli... "

"Glavni argument proti tebi pa je ta, da si dal postaviti stavbo na vrh nemške svete gore, zraven pa si uničil še triangulacijsko točko, ki zaznamuje po cesarjevem navodilu vrh Triglava..."

"Glede prvega mi ne morejo do kože, saj sem stavbo postavil na svojem ozemlju, triangulacijske točke pa na njem sploh ni bilo..."

"Tako ti praviš, kaj pa bo rekel Alpenverein, boš kmalu videl!"

Da bi pomiril samega sebe in tudi prijatelja, sem mu povedal, kakašne lepe pohvale so zapisali gorski pohodniki v knjigo v mojem stolpu.

"Prečastitemu gospodu župniku Aljažu se prisrčno zahvajujem za ta postavljeni stolpič. Njegovo ime bo vedno slovelo pri gorskih popotnikih!"

Tako je zapisal planinec z Dunaja. Napisano pa je bilo celo v latinščini, kar pomeni, da možakar ni bil ravno od muh. Ali pa:

"Navzlic megli in snežnemu metežu sva v četrtek, 8. avgusta l895, prišla na Triglav in prav hvaležno občutila dobroto panorame. Razglednik je v vseh posameznostih izvrstno zamišljen in zelo pripravno nameščen ter bo gotovo ugajal vsem, ki pridejo na Triglav. Naj bi vaš zgled posnemali tudi drugi!"

V knjigi pa je bil celo zapis popotnika iz Monaca:

"Podpisani se usoja izreči spoštovanemu gospodu župniku najhvaležnejše priznanje za razglednik na Velikem Triglavu. Kot eden prvih, ki je bil v njem, sem preperičan, da bo ta razglednik služil mnogim turistom."

Celo moj nekdanji profesor je napisal v knjigo nekaj navdušenih besed:

"Razglednik gospoda Aljaža z Dovjega je po ideji in izpeljavi duhovit in izviren. Vrli prijatelj gora v talarju zasluži vso zahvalo in največje priznanje vseh planincev."

"No, kaj pa praviš na take besede?!" sem dregnil prijatelja Novaka s komolcem. "Kje je zdaj prava resnica?"

"Resnica je ta, da te bo nemško društvo tožilo, ti pa boš kaznovan... Če že ne zaradi drugega, pa zaradi tiste točke, ki je označevala vrh najvišje gore pri nas. Veliko pa si kriv tudi sam. Ker si prav po bahaško napisal v latinščini v tisto knjigo, kdo ga je postavil in v kakšen namen..."

"No, meni se besede ne zdijo prav nič bahaške... Naj ti jih kar zrecitiram, jih znam dobro na pamet... Napisal sem samo: Pozdravljen, popotnik! Blagovoli zapisati v to knjigo svoje ime in kakšno misel, če ti je prav... Ta stolpič s panoramo sem postavil po svojem načrtu in na svoje stroške ter na svojem svetu dne 7.VIII.l895 v občo korist... Jakob Aljaž, župnik na Dovjem... No, kaj pa je tu narobe, če pa je vse res!"

"Hm, pa si res zaverovan vase... Ali ne vidiš, da gredo že te besede tako tujcem v nos, da bi ti najraje že v dolini zavili vrat... Popotnike kar spodbujaš k temu, da bi hvalili tvoje dejanje in širili tvojo slavo! Ti pa si Slovenec, drugorazredni državljan na svoji zemlji!"

Kmalu bi se bila sprla, tako sva se oba razgrela. Še tisto uro sem odšel k Požgancu in Kobarju vprašat, kako je s tisto triangulacijsko točko. Glede drugega mi niso mogli ničesar očitati, kaznovan bi bil lahko edinole zaradi odstranitve triangulacijske točke.

"Bodite brez skrbi, gospod župnik!" me je potolažil Požganc. "Sam dobro vem, kje je bila tista točka. Pred kakšnimi petintridesetimi, štiridesetimi leti so triglavski vrh ponovno izmerili in nanj postavili leseno piramido, ki pa ni stala dolgo časa tam gori... Vihar jo je hitro odnesel čez Severno steno... Če bodo hoteli koga tožiti, bodo morali tožiti vihar..."

"Pa boš šel pričat, če bo treba?" me je zaskrbelo. Požganc je bil vedno možakar na mestu.

"Kajpada, kajpada. Če bo treba, jutri. Resnica je samo ena. Nobene točke nismo premaknili in nobene stvari poškodovali. Saj sem bil že stokrat pred tem gori in tudi stolp smo postavljali na vašo kupljeno zemljo."

Isto mi je potrdil Kobar.

Res je prišlo do tožbe, z enim samim ciljem, ki je bil tiste dneve izrečen po tisočkrat iz nemških ust:

"Aljažev stolp je treba podreti!"

Pozneje, tik pred sojenjem, se je govorilo še naslednje zraven:

"Stolp bo treba podreti, Aljaž pa mora plačati najmanj tisoč goldinarjev kazni, da bo dal na Triglavu mir."

Sam pri sebi sem se krepko zadrževal, da sem ohranil mirno kri, pa čeprav je kar vrela v meni. Še v cerkvi sem se težko umiril. Namenoma pa sem tedaj več hodil med ljudi, da bi slišal ljudski glas od blizu in da bi jim pokazal vsaj na zunaj, da me prav nič ne skrbi tale najvišja pravda.

V gostilni pri Šmercu me je načelnik kranjske sekcije Alpenvereina napadel kar naravnost:

"Stolpa na vrhu Triglava ne bomo trpeli. Triglav je naš kralj planin in pika. Tu delujemo mi in konec besedi."

Nalahno sem skomignil, češ, bomo še videli...

Načelnika je moja navidezna brezbrižnost še močneje pogrela:

"Če ga ne boste podrli sami, ga bomo mi! V triglavskih planinah smo mi gospodar. Ne more se sredi naših koč šopiriti nekakšno pločevinsto strašilo. In to na vrhu najvišje gore!"

Oprl sem se na palico in se zagledal skozi okno.

Načelnik je nadaljeval:

"Vaše društvo je tako in tako slabotno. Največ, kar zmorete, je koča na Liscu, nekaj metrov čez tisoč. Za visokogorje pa ste Slovenci preboječi... Zato bo tudi stolp v kratkem padel. Zlepa ali zgrda!"

Prestavil sem palico, na katero sem se upiral, in previdno dejal:

"Pa saj ni nikomur na poti! Celo v korist je - vsem planincem!" Hotel sem reči: slovenskim in nemškim turistom, a sem se še pravočasno ugriznil v jezik. Med planinci res nisem delal razlike, enako vesel pa sem bil v knjigi v stolpu tako latinskega kot nemškega ali slovenskega vpisa.

"Nam je v škodo! Zato ga bomo podrli - takoj potem, ko zgubite tožbo! Vsi vemo, da je stolp smrtno nevaren za turiste."

"Kaj bi se trudili!" sem zamahnil malomarno z roko. "Stolp je tako in tako narejen iz take pločevine, da ga bo v petih letih snedla rja. To pa je vam v prid: veste, jaz sem pač takšnega značaja, da rad gradim, podiram pa sila nerad, zato naj to store kar drugi ali pa narava sama."

Načelniku so zaigrale v očeh nagajive iskrice: češ, to je pa tudi res, preveč se ženemo, Aljažev stolp se bo tako kmalu sam podrl.

K sodniku pa smo vseeno morali iti. Nemci niso utegnili čakati niti mesec dni. A so se krepko ušteli. K sodniku v Kranjsko Goro - tedaj je bilo sodišče še tam - so šle poleg mene še tri moje priče: Požganc, srenjski sluga Legat in stotnik Schwarz. Vse tri priče so potrdile, da sem stolp postavil na svoji zemlji, da tam ni bilo nobene triangulacijske točke in da nisem nikomur naredil nobene škode.

"Pomeni, da se na Triglavu ni podrla triangulacijska točka prvega reda in da je Triglav v takšnem stanju kot prej, edinole nova stavba je na njem, ki pa je postavljena na Aljaževi zemlji..." je ugotovil sodnik, stotniku Schwarzu pa naročil, naj popravi napako izpred preteklih desetletij in naj zakoplje - če seveda jaz to dovolim - v tla stolpa škatlo s pergamentom kot resnično triangulacijsko točko.

Tako stolpa ni bilo treba podreti - še več: z vkopanim pergamentom je dobil celo cesarsko varstvo. Veliko je k taki odločitvi pripomogla tudi moja prisebnost, ki mi je narekovala, da sem radovljiškemu geometru plačal vse stroške za poizvedovanje, kje je stala triangulacijska piramida. Številni dovški in mojstraniški vodniki, pastirji, lovci, drvarji in kmetje, ki so bili pred desetletji na vrhu Triglava, so potrdili, da je tam gori res stala neka piramida, ki pa je že skoraj štirideset let ni bilo več.

Zmaga je bila tako sladka, da me je od tistega časa naprej kar nosilo po zraku naprej in sem komajda še čutil noge, kadarkoli sem se odpravil v triglavsko pogorje.

Dekan Novak pa je takole komentiral mojo zmago:

"Ti boš šel pa res še topel v nebesa, toliko zaslug imaš za slovenski narod. Le pazi, da se slave ne preobješ!"

STANIČEVO ZAVETIŠČE

Ko mi je Slovensko planinsko društvo čestitalo "k zmagi nad Alpenvereinom na Triglavu", sem jih brž prijel za besedo. Od govorjenja je malo haska: v življenju so pomembna dejanja. Vem, da so tam doli v beli Ljubljani raje več govorili kot delali - kar je tudi precej lažje - hkrati pa sem se zavedal, da so bili od najvišjih gora pač tudi v resnici toliko oddaljeni, da so jih drugače dojemali kot jaz.

Zato sem jim pisal:

"Stolp na vrh Triglava je za Slovence očitno zelo pomemben. Zato je prav, da ni v zasebni - se pravi - moji lasti, ampak ga s to listino podarjam vsem Slovencem oziroma Slovenskemu planinskemu društvu. To bi storil že prej, če ne bi prišlo vmes do pravde. Zdaj, ko je tudi črno na belem dokazanao, da je z njim vse v redu in prav, naj bo last SPD. Živel slovenski kralj planin - Triglav, s stolpom vred!"

Kajpada pa sem zraven pristavil še skromno željo. Ko nekaj podarjaš - in vrednost tudi v fizičnem pomenu ni bila majhna - si lahko izprosiš tudi kakšno manjšo naklonjenost. Sam sem si izprosil tole:

"Ker je naša skupna želja, da se triglavski vrhovi vrnejo Slovencem, bi bilo prav, da bi si tik ob stolpu naredili v skalah manjše zavetišče - za kakšnih dvajset, trideset ljudi... Teren imam že ugledan. Treba bi bilo samo razstreliti nekaj skal in nastalo bi varno naravno zavetišče. V ta namen bi potreboval le nekaj kilogramov razstreliva, vse drugo bomo opravili na Triglavu sami..."

Proti pričakovanju je že čez nekaj dni prispela na postajo v Mojstrano zame pošiljka z razstrelivom, zraven pa zahvala za darilo.

"Stolp naj se za vse življenje zaradi vaših zaslug imenuje po vas. Prav pa je, da je v rokah vseh slovenskih planincev, saj bodo tako lahko sami začutili, kdo je gospodar na naši zemlji!" je pisalo v spremnem pismu.

Prvi prosti dan smo spet odrinili na vrh Triglava: Požganc, Kobar in jaz. Pa ne samo z razstrelivom, ampak tudi z deskami za vrata in z usnjenimi trakovi, ki smo jih porabili za tečaje na vratih.

Požganc in Kobar sta bila res vsestranska umetnika. Tako spretno sta odprla veliko luknjo blizu stolpa, da se na zunaj ni prav nič poznalo, v luknjo pa bi se lahko pred neurjem in strelo umaknilo vsaj dvajset planincev. Velika prednost tega zavetišča je bila, da ni bilo v njem niti ene stvari kovinske, tako da strela ne bi smela nikdar udariti vanj.

"O, naš triglavski gospod ne zaupa svojemu stolpu!" me je dražil Požganc. "Pa ste rekli, da deluje kot neke vrste kletka, okoli katere strele skačejo na vse strani, v sredino pa ne bo nikoli treščilo..."

"To je res," sem mu prikimal. "Ampak, pozabljaš, dragi moj Požganc, da je eno teorija, drugo pa praksa... Veš, ne bi imel rad na vesti kakšnega planinca. Če smo že segli po najvišjem vrhu, potem moramo tudi paziti, da bomo vse te zanesenjake, ki hodijo po naših poteh, tudi ohranili pri življenju. Drugače nam sami, še manj pa svojci, ne bodo prav nič hvaležni. Pa tudi raznim Alpenvereinom ne bi rad dal več nobene kosti glodati..."

Delo je bilo opravljeno v enem samem dnevu. Po Valentinu Staniču pa smo zavetišče imenovali zato, ker je bil to velik slovenski planinec in graditelj novega po naših hribih.

"Kar širimo se, kar širimo," se je razlezala dobra voljo tudi po Kobarjevemu obrazu. "Z vrha vse bolj navzdol..."

"V življenju je treba najprej doseči svoj veliki vrh, potem pa ves čas paziti, da ga nam nihče več ne vzame... Zato ga je treba skrbno varovati in sprotno utrjevati pot do njega," sem se simbolično izražal, v mislih pa sem imel kajpada Triglav.

Naključje je hotelo, da smo pod vrhom Velikega Triglava postavili tisto poletje še tretje slovensko obeležje - spominsko ploščo našemu prvemu slovenskemu pesniku Valentinu Vodniku.

Nekega večera se je pri meni v dovškem župnišču oglasil daljni Vodnikov sorodnik Matjan Vodnik, ki je prišel za kaplana na Jesenice.

"Gospod Aljaž, na Jesenicah govorijo samo o vas... Pravijo, da ste najboljši slovenski planinec... Vem pa, da tudi radi zlagate melodije za pesmi... Posebno Gregorčičeve... Gotovo poznate tudi mojega sorodnika Valentina Vodnika. Pomislil sem, da bi bilo morda lepo, če bi mu postavili na vrhu Triglava spominsko ploščo... Malo Slovencev ve, da je bil naš prvi pesnik že ob koncu osemnajstega stoletja na Triglavu!"

Zagomazelo mi je po vsem telesu, tako sem bil tudi sam presenečen. Veliko sem že prebral in slišal o tem, kaj vse se je dogajalo s Triglavom, nikjer pa ni nič pisalo o našem velikem pesniku Valentinu Vodniku.

"Je to točno? Res drži?"

"Seveda! Saj je tudi veliko pesmi napisal o naših najvišjih vršacih... Triglav pa je bil mojemu sorodniku še posebno blizu..."

"Gremo na delo!"

Pohiteli smo, kolikor smo mogli. Tudi vreme je bilo na naši strani. Točno ob stoletnici prvega Vodnikovega vzpona na Triglav smo nekoliko pod vrhom, da bi jo obvarovali pred strelo, vzidali lepo marmornato ploščo s temle napisom:

V spomin

Valentinu Vodniku,

ki je bil na Triglavu dne 20. avgusta l795. leta.

Sklad nad skladom se dviguje

golih vrhov kamen zid,

večni mojster ukazuje:

Prid' zidar se les učit!"

Verzi so bili kajpada njegovi, Vodnikovi, iz pesmi Vršac. Namesto "semkaj" sem pustil starinski izraz "les". Zdelo se mi je prav, da besed našega prvega pesnika nisem prestavljal. Same po sebi pa so povedale vse: kako se je tudi Valentin Vodnik počutil v hribih bliže Bogu, po drugi strani pa tudi majhnega in nebogljenega.

"SPD se širi s svetlobno hitrostjo..." so vihali člani nemških in avstrijskih planinskih društev svoje dolge nosove. "Na vrhu Triglava so postavili že tretji pomnik!"

Kako radi so me imeli, so dokazali tudi s tem, da so me spet tožili - spet mene osebno, ne SPD - zaradi Staničevega zavetišča.

Zaradi nedovoljenega posega v tujo lastnino in v naravno okolje nasploh...

Imeli so prav: nikogar nisem vprašal, ali lahko razstrelimo tisti vhod v skalovje. Res pa je tudi bilo, da nisem nikomur naredil kakšne večje škode, saj se na zunaj ni niti videlo.

Resnica pa je bila tudi ta, da je zavetišče stalo na državni zemlji. Nemci in nemškutarji so spodbudili najprej gozdarje, da bi me tožili, le-ti pa so predali ovadbo ministrstvu za poljedelstvo. No, že slišalo se je lepo: tožilo me je ministrstvo za kmetijstvo - zaradi ene same razstreljene skale na vrhu Triglava!

Rekel sem si: ena pravda več, prava figa! Toliko pa sem bil vendarle previden, da je ne bi rad po nepotrebnem izgubil, zato sem se podal k grofu Falkenhaynu, tedanjemu kmetijskemu ministru. Po rodu je bil Čeh.

Ker je tudi on že slišal o meni, me je celo osebno sprejel. "A vi ste tisti Aljaž, ki razgraja po Triglavu!" se mi je zasmejal že ob pozdravu. "Da mi ne boste razstrelili vsega Triglava!"

Resno sem mu povedal, da mi gre samo za varnost turistov.

"Če je pa tako, potem se zmeniva lahko samo na en način. Ker je zemlja, se pravi tiste skale pod vrhom, državna, je ne morete kupiti, lahko pa vam jo damo v najem... Tako boste zavetišče uporabljali čez vse leto, plačevati pa bo treba seveda ustrezno najemnino ..."

"No, saj pozimi ga ne bomo uporabljali..." sem bil previden tudi sam, pri tem pa sem mislil na ceno, da ne bi bila previsoka.

"Aha, hočete reči, naj pri ceni malo popustim... Prav! Pogodila se bova za deset krajcarjec letno!"

Že ob vstopu sem videl, da je dobrodušen mož, ki je moral do kraja speljati samo nesmiselno ovadbo, drugače pa je bil na naši strani.

In tako sem od tistega časa naprej plačeval letno za Staničevo zavetišče po deset krajcarjev najemnine, če sem kaj bival v njem ali ne. Pa bi plačeval tudi deset goldinarjev, če bi bilo treba! Triglav je imel pač posebno ceno!

Grofu sem za božič poslal voščilnico, na katero sem nalepil najlepšo posušeno triglavsko rožo. Rožo, za katero pravijo, da je zrasla iz krvi triglavskega divjega lovca...

ZDRAVNIK PIRC

Morebiti se bo zdelo komu preveč samohvalno, a vendar je bilo res: s povezavo vlaka do Trbiža in s postavitvijo stolpa na vrhu Triglava je bilo vedno več radovednežev, ki so si hoteli ogledati naše kraje od blizu, z vodniki pa se povzpeti tudi na sam vrh. Iz nedelje v nedeljo - včasih pa tudi med tednom - so se vrstili pri meni obiski, od najvišjih do nižjih. Nobenemu nisem odrekel gostoljubja, s prenekaterim pa sem jo osebno mahnil pogledat tja gor, ali mojega stolpa vendarle še ni preveč najedla rja. Pa vam tokrat želim povedati čisto nekaj drugega: o zdravniku Pircu iz Tržiča, ki je bil prav svoje vrste tič. Vsakega bolnika je dal v koš, celo preveč zgovorne ženščine. O zdravniku Pircu so mi pripovedovali različni župniki, ki so se pač največ ustavljali pri meni.

Nekoč je šel župnik Jereb k temu zdravniku Pircu potožit, kako ga bolijo noge. Povedati je treba, da je bil Jereb sicer vitke postave, veliko je hodil peš, še na stara leta pa je bil tako gibčen, da je s tal skočil na mizo, ne da bi se je kaj oprijel z rokami. Ko je šel z okoliškimi župniki na Triglav, so drugi plezali na Mali Triglav po vseh štirih - tedaj še ni bil napravljen boljši prehod, nobenega klina ali jeklene vrvi ni bilo tam - Jereb pa je hodil po dveh sem ter tja in vse po vrsti zmerjal:

"Če bi vedel, s kakšnimi cagovci imam opravka, niti ne bi šel z vami sem gor!"

Drugi so med skalami, prepričani, da se no bodo nikoli več vrnili v dolino, obudili kesanje in se pripročili za zadnjo uro, on pa je hodil po skalah kot gams. Zvečer pa je vendarle bil toliko utrujen, da je zavil k zdravniku Pircu, češ da ga noge bolijo.

"Gospod doktor, prosim vas, če mi daste kakšno mažo za noge."

Zdravnik Pirc ga je začudeno pogledal, saj ga je dobro poznal.

"Kje pa si hodil danes, moj dragi Jereb?"

"Hja, šel sem iz Sorice v Bohinj, iz Bohinja na Triglav, s Triglava v Kot, zdaj sem pa pri vas."

"Koliko pa si star, dragi moj Jereb? Štiriindvajset jih imaš menda že za sabo, kajne?"

"Pa tudi trideset..."

"Čudno, čudno," je zmajeval zdravnik Pirc začuden z glavo.

"Kaj je čudno? Ali sem kaj bolan?" se je ustrašil Jereb.

"Ne, nisi bolan, čudno se mi le zdi, da te pri teh letih še ni srečala pamet... Navadno možakarje sreča pamet vsaj tam po štiriindvajsetem..."

Tudi mene je zdravnik Pirc lepo v roke vzel. Slovel je kot najboljši zdravnik daleč naokrog, pa sem zavil tudi pozneje, ko sem bil že na Dovjem, tu in tam k njemu.

"Gospod Pirc, pred očmi se mi večkrat naredi tema, pa čeprav drugače nimam prav nobene vrtoglavice..."

"Kje pa hodiš: po uhojenih poteh ali po bližnjicah?"

"Samo po bližnjicah. Da se prej pride!" sem se postavil.

"Hodi samo po uhojenih poteh, naokrog, pa se ti ne bo nikoli več delalo črno pred očmi..."

Ker pa me je imel po svoje rad, mi je zaupal tudi tole skrivnost:

"Vem, da te v Rovtah nikdar več ne kličejo obhajat ponoči..."

"To je pa tudi res, " sem potrdil.

"Pa veš, zakaj? Ne veš, ti bom jaz povedal! Nekoč je k meni prišla najbolj čenčava babnica iz Rovt ter zahtevala, da ponoči pridem k njenemu možu. Rekel sem, nak, je že prestar! Če je božja volja, da bo umrl, bo umrl in pri tem ni pomoči. In je res umrl. No, saj je bil že star ko zemlja. Potem pa me je prišla ženska napadat, da sem jaz kriv. Jaz pa sem ji rekel: Če bi ti kaj verjela v Boga, bi vedela, da tvoj mož zdaj že sedi na njegovi desnici. Pa tudi ne bi hodila ponoči po zdravnika in duhovnika, če bi imela kaj več vere v sebi. Tudi mi smo samo ljudje in imamo ponoči radi svoj božji mir. Ker pa nič ne verjameš, letaš okoli kot kakšna vešča... To velja za tebe in za vse tiste, ki motijo ponoči zdravnike in duhovnike... In od tistega časa naprej imamo oboji mir. Ženščina je bila toliko nespametna, da je vse strobezljala po vasi! Mi pa v jok!"

O higieni v tistih časih, posebno po dolinah, govori tale Pirčeva prigoda.

Nekoč pride k Pircu kmet in mu potoži, da ga grozno boli noga.

"Bog pomagaj, pa je menda ne bo treba odrezati. Sploh ne morem več hoditi... Še čevelj težko obujem in sezujem."

Pirc mu je pomagal, da sta dala čevelj z noge. In kaj je videl! Možak ni bil prav nič bolan, le nohtov si ni postrigel že več mesecev.

"Pri vas nimate nič škarij?!" mu je oponesel zdravnik.

"Nimamo, smo toliko napredovali, da smo vse ovce prodali in imamo zdaj samo dve kravi in junca."

"Hja, nikjer ni rečeno, da je to tako velik napredek... No, vam bom pa jaz postrigel nohte!" In mu jih je postrigel tako, kot je bilo prav, delo pa zaračunal po zdravniških tarifah.

"To je pa precej huda bolezen, kaj, ko pa sem toliko plačal?" je ugotavljal kmet.

"Niti ni. Ko pa ti bodo spet nohti zrasli, jih prideš lahko spet k meni postrič... Doslej tega nisem opravljal, a zaslužek je dober!"

Rad pa mi je pripovedoval tudi o tisti višji gosposki, ki je preobjedena sedela doma in tarnala, kako ji je hudo.

Nekoč je prišla k njemu neka gospa ter ga prosila, naj takoj pride na obisk k njenemu gospodu, drugače bo umrl.

"Kaj pa je tako hudega, gospa?"

"Trebuh ga boli in ne more zaspati po obedu."

"Veste kaj, na sprehod naj gre, tri ure v eno smer in tri ure v drugo, pa se bo takoj bolje počutil..."

"Pa tudi glava ga boli..."

"Pomaga naj si z mrzlo vodo. Toliko časa naj tišči glavo pod mrzlo vodo, da bo pritekla tako čista, kakor bo tekla na glavo, pa bo gospod gotovo ozdravel!"

Vse to sem povedal vmes samo zato, da bi videli, s kakšnimi nepotrebnimi težavami so se ukvarjali nekateri, ki so pretiravali s hojo po hribih ali pa so bili preleni za kakršen koli sprehod. Sam sem se vedno držal srednje zlate poti. Tudi drugim sem rad svetoval, naj se med potjo večkrat ustavijo, naj se naužijejo lepih planinskih razgledov in čistega gorskega zraka, naj se napijejo gorskega miru in blagohotne višine, šele potem bodo vzljubili gore s prave strani!

DOMOVINA JE V NEVARNOSTI

Največkrat sva jo mahnila na Triglav skupaj z dekanom Novakom. Da služba božja ne bi trpela, sva se navadno zmenila po jutranji maši, tu in tam pa sva dobila tudi kakšno zamenjavo. Dobro se spomnil zgodnjejesenskega jutra, ko se je že megla vlačila po dolinah naokrog, midva pa sva jo potegnila proti Kotu.

V Mojstrani sva srečala Stopčarjevega očka, starega žagarja.

"O, vi ste pa zgodaj pokonci!" sva ga pozdravila. "Ali ste že vstali ali pa še spat niste šli?"

"Bo kar druga držala..." je odvrnil, še vedno nekoliko pod vplivom alkoholnih hlapov. "Sinoči sem dolgo žagal, potem smo sedli za kakšno uro vkup, zdaj pa grem šele domov... No, pravzaprav grem kar zgodaj, kajne?!"

"Zgodaj, zgodaj..."

"Vesta, moja filozofija je taka, da je treba vse človeške organe tu in tam nekoliko napeti, da potem, ko si v normalnem stanju, bolj brezhibno delujejo... Jaz sem se nocoj pač potrudil zaradi ledvic..."

"Že prav, že prav..."

"Pa še tole vama povem, ko sta ravno dva duhovna skupaj: vest me prav nič ne peče: kar sem popil, sem popil za svoj denar... Delujem pa tako in tako po starem sokolskem geslu: sovražnika je treba uničiti, drugače je domovina v nevarnosti..." Pri besedi "domovina" se je pogladil po okroglem trebuščku ter se glasno zahehetal.

"Zbogom in dobro se naspite!"

Pogovor nama je dal iztočnico za ves dan. Začel je Novak:

"Čudim se ti, da tako mirno prenašaš vsa ta nagajanja Nemcev in nemškutarjev... Ali ti nikoli ne prekipi čez glavo? Naša domovina je res v nevarnosti, ampak tale naša skupna, prava domovina... Še malo, pa bo tako razprodana tujcem, da za Slovence ne bo nikjer več nobenega pravega prostora..."

"V hribih nikoli!" sem udaril s popotno palico ob tla. "Za letos sem naredil kar nekaj: postavil sem stolp, zgradil zavetišče ter vzidal ploščo pesniku Vodniku... Sezona je kratka in kdo ve, ali ne greva letos zadnjič na Triglav... Ampak drugo leto... boš videl, drugo leto grem naprej!"

Všeč mi je bilo, da je hodilo z menoj v hribe vse več ljudi, ki so jim šli na živce samo nemški napisi ob poti. Kjer je bila planinska steza markirana, povsod je zraven pisalo tudi, da je to pot markiral Alpenverein. Pa tudi vse koče, kot sem že povedal, so bile v triglavskem pogorju v nemških rokah, edinole nad Velim poljem je društvo nameravalo postaviti svojo, našo kočo.

"Vidiš, domovina je res v nevarnosti!" mi je tistega dne vso pot kazal nemške napise Novak še posebej poudarjeno.

Ko sva se vračala z vrha, se je on nekaj motovilil v ozadju, sam pa sem ga sklenil počakati na Malem Triglavu. Sedel sem na skale in užival v prekrasnem razgledu. Videlo se je po vseh vrhovih vse tja do modrine v ozadju.

V srcu me je zagrabila otožna misel, da sem tistega leta zagotovo zadnjič tu gori. V hribih se vreme spremeni v eni uri. Iz poletja v trenutku nastane zima. Ko bi le imeli kaj več zavetišč in svojih koč!

Prav tedaj sta se spodaj, pod Malim Triglavom, čez preval pripodila dva gamsa. Ustavila sta se na čistini pod skalami in se ogledovala od blizu.

"Poglej, poglej, kakšna ravnina!" sem si rekel na glas. Še nikdar prej nisem bil tako pozoren na ta prostor pod Malin Triglavom.

V glavo mi je šinila kar naenkrat pametna misel. Saj tu prostor kar sam kliče, da bi postavili še eno kočo. Slovensko!

"To bo planinska koča vseh koč! Najvišja v triglavskem pogorju in največja! Drugo leto jo postavim, če bom le še živ! O, Bog in lurška Mati božja, pomagajta mi, da uresničim tudi to!"

"O čem pa spet sanjaš?" me je dohitel Novak. "Si začel že kar sam s seboj govoriti... Boš moral k Pircu, da te postavi na pravi tir. Pri petdesetih je pa vendarle malo zgodaj, ali ne? Čakaj, ali smo prihod tvojega Abrahama sploh kaj praznovali?"

"Pozimi ga bomo, ko bo več časa... " sem mu odvrnil odsotno. "Ali vidiš tistale dva gamsa spodaj na Kredarici... Ali ni tam kot od Boga narejen prostor z postavitev velike slovenske koče?!"

"Ja, ja, se mi je kar zdelo, da ti nove koče rojijo po glavi... Hja, tamle spodaj res ni slab prostor za kočo... Toda molči, da te Alpenverein ne prehiti... Že tako in tako si jim grd trn v peti."

"Pha, mene, da bi kdo prehitel! Sem v najboljših letih, poznajo me že po vseh avstrijskih deželah, na svoji strani pa imam vse slovensko ljudstvo, s Slovenskim planinskim društvom vred!" sem dejal samozavestno. "Boš videl: ob letu osorej bo tu stala koča. Koča vseh koč. Mati vseh planinskih mater!"

"Ravno toliko si premaknjen, da boš to storil... No, zdaj vem, da domovina vendarle ni prehudo v nevarnosti... Zaradi tebe..." se je zasmejal prijatelj Novak in mi stisnil roko, potem pa še pristavil: "Lepo mesto si izbral za slovensko kočo. Čudno, da ga še ni pobral Alpenverein..."

"Saj bi ga, pa so preleni... Ali veš, zakaj stoji Dežmanova koča, pravzaprav Triglavshütte, ki se je preimenovalo v Deschmanshütte, takoj nad Peklom? Ne! No, ti bom pa povedal. Mi je ravno zadnjič zaupal neki planinec. Gospod Dežman, ki je bil včasih navdušen Slovenec, pozneje pa je zajadral v nemškutarske vode, si je šel sam izbirat prostor za kočo pod Triglavom... Ko je prišel na vrh Pekla, je bil tako utrujen, da ni mogel naprej niti deset korakov več. Prostor, kjer je počival, pa mu je bil tudi tako všeč, da ga je določil za stalno mesto svoje koče..."

"Vidiš, po svoje sta si vendarle podobna..." me je podražil dekan Novak. "Le da so tebi mesto pomagali določiti divji kozli..."

V ponedeljek sem pisal Slovenskemu planinskemu društvu v Ljubljano, da imam že izbran kraj za Triglavsko kočo. Natanko sem opisal, kje naj bi stala. Bal sem se, da mi bo prof. Orožen branil, ker je bilo na višini 2515 metrov, pa sem dobil pritrdilni odgovor, z dostavkom:

"Vaša pobuda je hvalevredna. Razvijati moramo tako gorski kot dolinski turizem. Lepo vas prosimo za sodelovanje, da bi skupaj postavili dve koči: na koncu doline Vrat nižinsko, na Kredarici pa višinsko..."

Petdesetlenico življenja sem torej proslavil tako delovno, da je nisem utegnil niti praznovati, pa tudi naprej se mi ni obetalo prav nič spanja. Pa mi ni bilo žal za to: Bogu lenuhi zagotovo niso nič kaj po volji!