POSTSCRIPTUM

Te besede pišem jaz, France Pečarič, dovški kaplan. Gospod duhovni svetnik Jakob Aljaž se je preselil v večnost v sredo, 4.maja l927.

Takoj sem obvestil vse predstojnike, Osrednji odbor Slovenskega planinskega društva in dr. Kogoja na Jesenicah. Dva Dovžana sem poslal s črnima zastavama na Kredarico in na vrh Triglava, da ju obesita na vrh koče in na vrh Aljaževega stolpa. Naročil sem zvoniti - kot je pri župnikih navada - z velikim zvonom.

Pogreb je bil v soboto, 7. maja, ob pol enajstih. Krsto je blagoslovil najprej dekan Fatur,od stolnega kapitlja so bili navzoči g.Sušnik, dr.Kimovec, dr.Klinar, dekan Zabret, Koblar, ravnatelj stolnega kora Premrl, univ. prof. dr. Rožman in drugi. S Štajerske je prišel župnik Lojze Cilenšek. Po izvršenem obredu je svojemu častnemu članu zapela Glasbena matica pod vodstvom Mateja Hubada Pavčičevo Pomlad.

Pogrebni sprevod je bil izredno dolg. Za križem je šla šolska mladina v spremstvu učiteljstva, moški, domači in tuji gasilci, orli, sokoli, Marijina družba, pevci, duhovščina, za krsto pa sorodniki in drugi odličnjaki. Slovensko planinsko društvo je zastopal predsednik dr.Fran Tominšek. Prišli so tudi predstavniki Hrvatskega planinarskega društva, TK Skala, kranjska, jeseniška in kranjskogorska podružnica, Glasbena matica, Pevska zveza, pevsko društvo Ljubljana, Jugoslovanska zimsko športna zveza in skavti. Na pogrebu so bili tudi dr. Šlajmer s soprogo, dr. Kogoj, vladni svetnik dr. Rudolf Andrejka, minister Mar, ravnatelj Mantuani, podpolkovnik Andrejka, agrarni komisar dr. Spiller-Muys, okrajni glavar dr. Vavpetič, sodnik dr. Kranjc, župnik Piber in drugi.

Gospod dekan Fatur je opisal pokojnika kot vzornega duhovnika, idealnega planinca in zaslužnega glasbenika. Pri odprtem grobu mu je poleg dekana Faturja govoril podpresednik SPD prof.Janko Mlakar, ki mu je obljubil, da bo Aljažev klub poskrbel za dograditev kapelice v Vratih. Za hrvaško planinsko društvo je govoril dr.Poljak, v imenu Skale prof.Ravnik, v imenu Slemena gospod Ivanovič, v imenu Zimsko športne zveze gospod Ante Gnidovec, za Glasbeno matico gospod dr.France Kimovec. Pogrebna svečanost je bila s Foersterjov Umrl je mož končana ob četrt na dve popoldne.

Dobil sem več ducatov brzojavnih sožalij iz vseh krajev, tudi iz tujine.

Župnik Lavtižar je bil določen za postavitev nagrobnega spomenika. Odkrili smo ga že štiri mesece po smrti - 18. septembra l927. Narejen je po načrtih prof. Vurnika. Na plošči iz nabrežinskega marmorja so Sardenkovi verzi:

"Vsako jutro v zarji novi
naši zažare vrhovi,
čakajo, kdaj prideš spet,
ki si bil jim varuh svet:
naš triglavski kralj Matjaž
župnik z Dovjega Aljaž."

Naj dostavim še to, da je bila Aljaževa kapelica svetih bratov Cirila in Metoda v Vratih blagoslovljena že naslednje leto, 29.julija l928.

S pogreba pa je najtežje pozabiti šopek, ki so mu ga nabrali domačini visoko tam gori pod Triglavom. Ko so nesli na Kredarico in na vrh Aljaževega stolpa črni zastavi, so nabrali za celo naročje prvega pomladanskega cvetja - gorskih krapkov. Iz tega so mu spletli preprost, a čudovit venec. V sredino pa so dali v obliki križa nekaj posušenih planik. Pred pogrebom je venec opazil dr. Tominšek. Vzel ga je v roke in ga nesel čez vso vas na častnem mestu. Vsi smo čutili, da je v njem sporočilo vseh Aljaževih ljudi. Zdelo se je, kot da so krapki šepetali:

"Mirno počivaj v pomladanskem cvetju, naš triglavski kralj!"

KRUH PONOČI SPI

Prijatelju Rajmundu,
s katerim sva skupaj odkrila
prve resnice življenja
Mladost je ljubezen...
Ljubezen babice in dedka, mame in ata,
sester inbratovteriskrenih prijateljev.
Ljubezen lahko daje samo tisti, ki jo ima.
Z njo odhajaš v življenje
ali pa ostaneš sam...

KAZALO

Kruh ponoči spi
Moj mali zvonček
Kaj bom bil
Srečanje z materjo naravo
Strah na butarah
Moj najlepši golob
Naši zajčki nič ne govorijo
Na lov
V snežnem zametu
Tat v malinah
Veseljak Johan
Tretje življenje naše mačke
Denar - sveta vladar
Ikara iz Most
Umetniki so korak pred drugimi
Hribovska mornarica
Dvoboj med Mostami in Komendo
Počitnice na Pšati
Kamniške gospe
Planike nad prepadom
Kaditi prepovedano
Pomladanski sneg
Ljubezen v verzih
Strički iz radijske škatlice

KRUH PONOČI SPI

Kruh ponoči spi...

Tako je rekla mama, kadar sem jo pozno zvečer prosil za še eno malico. Kruh je moral ostati v miru zaprt v kuhinjski omari. Veliko ga je moralo biti še za naslednje dni. Pa čeprav bi mama rada vsakomur odrezala še tako veliko zagozdo... Tako mi je zmeraj odvrnil ata, kadar sem mu pred spanjem potožil, da mi kruli v želodcu. Kolikor ga je dala mama, je bila pravšnja mera. Kadar mame ni bilo zraven, je bil hlebec neranljiv, nedotakljiv, tako rekoč svet... Tako mi je dejala celo stara mama, moja največja zaveznica v najbolj zgodnjih letih. Kruh smo spoštovali kot svetinjo. Ko ga je mama položila spat v omaro, ga ni smel več nihče motiti...

"Mama, kdaj bomo spet imeli peko?" sem spraševal mamo skoraj vsak dan. Kadar je zakurila grmado v krušni peči, je bil praznik v hiši. Ne samo, da se je razgrela velika lončena peč, lepo je tudi zadišalo po smolnatem lesu in mehkem dimu po vsej domačiji. Ko je mama zamesila kruh, smo hodili po prstih po hiši, kot da bi se bali prebuditi vseh tistih sedem prijaznih škratov v pletenih peharjih. Ko je po peki vso hišo napolnil vonj svežega kruha, smo se počutili kakor grofje, ki nam nihče ne more več do živega.

"Danes pa bova pekla!" se mi je nekega spomladanskega dne nasmehnila mama. Začuden sem jo pogledal. Moke ni bilo pri hiši, ata se je šele odpravljal na furo, borovnic v tem času ni bilo. Na začetku poletja je šla naša družina velikokrat po borovnice, mama jih je v Kamniku na trgu prodala, potem pa je kupila moko in doma smo imeli peko. Večjega praznika v hiši ni bilo. Ko je na mizi zadišal svež kruh, je bil to naš praznik hrustljave skorje, naš praznik dišeče sredice, naš praznik domačega kruha.

"Kako pa bova pekla? Saj nimaš moke!" sem ji odvrnil. Zgodaj sem se hotel spoznati na vse, na peko pa najbolj. Ata se je moji zgodnji radovednosti rad smejal, češ: iz tebe pa še nekaj bo, čeprav si zrasel ob kislem krompirju. Tole o krompirju je bila čista resnica. Ko sem bil rojen, je šla iz hleva zadnja krava za obvezno oddajo. Tako za dojenčka ni bilo niti litra mleka. Zrastel sem ob kislem krompirju. Nasploh ob krompirju. Čeprav nas je bilo samo pet in čeprav je bila kmetija srednje velika, samo za zajtrk, za kosilo in za večerjo natepavali krompir. Krompir v oblicah, krompir v juhi, kisel krompir.

"Saj ne bo velika peka. Le v štedilniku bova pekla. Pavšičev kruh!" me je mama pobožala po razkuštranih laseh in me prijazno pogledala. Ne bo velika peka, peka pa vseeno bo. Kadar ni bilo moke pri hiši, smo si spekli kruh kar v pečici štedilnika.

"No, saj se tudi tam speče dober kruh..." sem ji moško odvrnil, čeprav sem imel tedaj komaj štiri leta. Za nas je bilo že to veliko razkošje, ko je mama poleti pripravila veliko lončeno skledo špehove solate. Pojedli smo jo kar zunaj na travi. Sedeli smo sredi vrta pred hišo, zajemali z velikimi žlicami topel krompir in mehko solato ter se ob tem pogovarjali same lepe stvari. Ko bo za kmeta boljše, ne bomo jedli več samo krompirja. Ko bomo otroci zrasli, bo špehova solata tudi čez imo. Ko bo pridelek z domačih njiv ostal doma, bomo celo tako bogati, da bomo imeli vsak dan svoj kruh.

"Jaz zdaj grem... Do poznega večera me ne bo nazaj... V hlevu opravi..." je naročal ata mami kakor navadno. Napregel je našega starega Fuksa in odšel na furo. Ata je rad odhajal k ljudem, pa tudi oni so ga imeli radi. Pa ne samo zato, ker jim ni znal računati. Z vsakim se je rad pogovoril, vsako stisko je globoko občutil, vsakemu je rad ustregel, kakorkoli je mogel. Mi - moja brata in jaz - smo vedeli samo to, da se bo ata vrnil z nekaj dinarji v žepu in nam bo šlo takoj laže. Zato ni bilo nobenemu težko opraviti tedaj v hlevu pri živini.

"No, zdaj si pa ti gospodar!" mi je rekla mama, ko je ata odropotal z našim težkim vozom po cesti navzdol."Moral mi boš pomagati... Vsaj pri peki kruha..."

Bratov tistega dne ni bilo doma. Oba sta bila starejša in sta že poskušala zaslužizi svojo skorjico kruha. Zato sem se doma z mamo počutil še toliko bolj odraslega.

Na dvorišču se je malo pred večerom pokazala gospa Pavšičeva. Čeprav je bila žena tovariša predsednika kloja, smo ji vedno pravili gospa. Po poklicu je bila šivilja, po značaju pa prijazna in nadvse zgovorna ženska. Z mamo sta se večkrat prav po žensko zaklepetali, čeprav je bila ona kot žena predsednika krajevnega ljudskega odbora visoko nad nami. Tovariš Pavšič je bil tisti, ki je moral izvajati tudi pobiranje obvezne oddaje. Bil je glavni na vasi, najvišja oblast. Pri svojem delu je bil dosleden in strog, a ga zato nismo gledali postrani. Težko umljivo strogost ljudske oblasti smo jemali kot bič močnejšega. Tiste, ki so morali prenašati odločbe med ljudi, smo povsem razumeli. V Pavšičevem primeru selo pomilovali, ko pa je bila gospa Pavšičeva tako dobrotljivo in prijazno bitje.

V rokah je nesla slamnat pehar, v njem pa je ždelo skrbno pokrito testo. Pri Pavšičevih so bili navadni stanovalci, živeli so v dveh podstrešnih sobicah pri nekem delavcu, zato sami niso imeli peči, štedilnik pa tudi slab. Kadar je bilo treba speči boljši kruh, ga je gospa Pavšičeva prinesla v našo pečico.

Vrednost kruha najbolj zgodnjih let sem občutil prav zaradi nje. Medtem ko smo mi brez posebne slabe volje tolkli na kmetiji dan za dnem krompir, je gospa Pavšičeva tako vzorno skrbela za svojega moža, da mu je velikokrat spekla svež kruh. V trgovini se kruh tedaj ni mogel kupiti. Ker so Pavšičevi hodili k nam tudi po jajca, kumare in krompir, je bilo samo po sebi umevno, da smo jim z veseljem pekli tudi kruh.

"Danes se mi pa tako mudi!" je rekla gospa Pavšičeva, ko je postavila pokrito testo na kuhinjsko mizo, mama pa ga je takoj odgrnila, stresla v naš pekač in porinila v pečico štedilnika. Sam sem navadno sedel na zapečku štedilnika. Počutil sem se kot kralj, ki ima pod seboj vso kuhinjo. Zviška sem opazoval tisto po seboj in bil trdno prepričan, da sem res glavni v hiši.

"Oh, saj vam ni treba čakati, gospa Pavšičeva," je rekla mama ženi predsednika krajevnega ljudskega odbora."Ga bova že midva spekla... Fant je že tako velik, da zna kruh dobro peči..." Obe sta pogledali proti meni: mama z ljubečim pogledom, gospa Pavšičeva pa nekoliko nejeverno.

"Samo da se ne bo zažgal..."

"Ne bo, ne bo... Bo fant previdno nalagal drva na ogenj... Čez dobre pol ure bo kruh pečen..."

"O, kako sem vam hvaaležna!" je plosknila z rokami gospa Pavšičeva in odhitela domov.

"Malenkost, malenkost..." ji je med vrati odgovarjala mama, prav tako vsa topeč se od prijaznosti. Ko je gospa Pavšičeva zaprla vrata za sabo, je mama še dejala: "Kako prijazno sosedo imamo!"

Prijaznost Pavšičevih nam je tu in tam res šla na roko. Čeprav smo morali oddati za obvezno oddajo prav toliko ko vsi drugi, je včasih od Pavšičeve vendarle priletela kakšna malenkost. Kilogram moke, nekaj žlic masti, nekaj ščepcev soli. Nekoč je gospa prinesla celo pol kilograma mesa. Za veliko noč. Dejala je, da je ne smemo izdati niti njenemu možu.

"No, res pazi, da ne bo kaj narobe!" mi je rekla mama z resnim obrazom."Ko malce pogori, pa dodaj polena!"

"Brez skrbi."

Splezal sem na zapeček nad štedilnikom in se v mislih predal samo kruhu v pečici. Zdaj je še čisto bel. V obraz je takšen kot dojenček, ko se rodi, ob vročini pa bo začel rasti. Iz minute v minuto bo večji in bolj rumen. Če bom pridno nalagal na ogenj, bo kmalu nastal iz bledoličnega testa zagorel odrasel fant. Uf, kako bo dober!

Hip zatem sem že skočil z zapečka. Kaj pa, če so polena v štedilniku že pogorela in je ogenj izgubil moč? Testo se v pečici lahko prehladi in umre. Brez toplote ne bo nastalo nič iz njega. Brž sem naložil nekaj dolgih polen v štedilnik.

"Že kaj raste?"

Odprl sem železna vratca pečice štedilnika in se zazrl v notranjost. Testo se še ni prebudilo. Komaj opazno se je vzdignilo samo ob straneh pekača. Za življenje potrebuje več toplote! Položil sem na ohenj še eno poleno.

"Ali ga zebe?"

Zbezal sem žerjavico prav do konca štedilnika, prav do pečice, da bi testo v pekaču objela čim večja vročina. Ko se je ogenj zajedel tudi v nova polena, sem se pomirjen vrnil na zapeček.

To bo ata vesel, ko se bo vrnil s fure. Čeprav je bilo dela na kmetiji čez glavo, je moral iti za zaslužkom, da bi mama lahko ob koncu tedna spekla kruh. Kako bo srečen, ko ga bo svež kruh pričakal na mizi kar sredi tedna... In kako bosta tega vesela brata, ko se zvečer vrneta z dela domov. Imeli bomo praznik novega kruha kar nocoj... Za vse to pa imam zasluge jaz, gospodar v atovi odsotnosti, prvi pek najboljšega kruha pod Alpami!

Ob tako velikih mislih sem začutil še večjo odgovornost. Kruh v pečici se mora zapeči enakomerno ob vseh straneh, ne sme biti ne preveč zapečen ne pramalo. Požrl sem slino in globoko v sebi začutil dobroto lepo zapečene rumene skorje. Mhm, kako dober kruh!

Spet sem skočil na tla, naložil še dve poleni, potem pa znova previdno odprl vratca pečice.

"Kako lepo se peče!" sem ugotovil z radostjo v srcu. Testo je začelo po vsej zgornji plasti lepo rumeneti. Bilo je videti kakor pšenica pred zorenjem. Tudi dišati je že začelo. Pred mojimi očmi je nastajala največja dobrota.

"Pazi, da ga ne prehladipš!" se je na lepem znašla mama za mojim hrbtom."Kar naprej ga ni treba motiti. Kruh potrebuje mir..."

Previdno sem zaprl vratca in se zlagal, da sem ga šele prvič pogledal. Sam pri sebi sem bil močno ponosen, da me je testo ubogalo in se začelo spreminjati v hrustljavo dobroto. Pri tem pa sem vse bolj pozabljal, da je testo Pavšičevo. Bolj ko se je spreminjalo v kruh, bolj se mi je zdelo, da je kruh naš, samo naš.

Ko sem naslednjič odprl pečico, je bila zgornja skorja že vsa zlato rumena. Videti je bila kakor jutranja zarja na obzorju. Prelila se je čez in čez in se vse bolj spreminjala v rumeni dan. Kar stresel sem se ob misli, kako prijeten občutek naredi takšna rumena skorjica v mojem požiravniku.

"Je že pečen?" je ponovno s skrbjo pogledala mama v kuhinjo.

"Kmalu bo."

"Zdaj ga pusti pri miru, ga bom že sama vzela iz pečice..."

Mama se je vrnila čez nekaj minut. Slovesno je stopila k pečici in s predpasnikom zagrabila vroči pekač. Ko ga je potegnila iz pečice, je zadišalo po vsej kuhinji kakor ob pravi peki. Vonj svežega vročega kruha se je dotaknil tudi mojih nosnic. Počutil sem se kakor v malih nebesih. Posebno ponosen pa sem bil, da je moja zasluga, da se je tako lepo zapekel. Mama je položila pekač na mizo in zgornjo rumeno skorjo poškropila z nekaj kapljicami mleka. Omamna toplota se je vzdignila iznad mize in se razširila vse do zapečka. Kot da bi vstalo sonce in me objelo z mehkimi zlatimi žarki.

"Malo naj še podremlje..." je rekla mama potem in odšla nazaj k živini. Vedno je pustila sveži kruh kakšne pol ure še na mizi, edinole špehovko ali štruklje smo lahko jedli takoj.

Stopil sem h kruhu in previdno odgrnil prtiček. To sem storil tako od daleč, kot da bi se bal, da bo kruh skočil iz pekača na tla. Da, nisem sanjal! V pekaču je res dremal sveže pečeni kruh. Skorja se je prelivala iz rumene barve v zlato, zlata pa je dobivala vse bolj nadzemeljski odtenek. Kakor vratca, ki vodijo v nebesa...

Kod ve, koliko časa sem stal ob kruhu in ga občudoval, pri tem pa požiral sline. Sam pri sebi sem se močno bojeval. Naj si odlomim kos zase ali naj počakam na mamo? Kruh je vedno delila samo mama. Tudi tega bo razdelila samo ona. Velik kos atu, dva velika kosa bratoma, velik kos meni kot najmlajšemu - da boš hitro rastel, kakor je vedno dejala mama - in še kos sebi. Ko se bodo naši zobje zajedli v rumeno skorjo in belo sredico, nam bodo vsem žarele oči. Tedaj bom ponosno pogledal po svoji družini in jim dal z očmi vedeti, da sem ta kruh spekel jaz. Da je tako rekoč moj kruh?

Na lepem je udarila strela z neba. Odprla so se vrata in pred mano je stala nenavadno velika gospa Pavšičeva. Do tedaj se mi je zdelo, da je majhna, drobcena ženska, zdaj pa je bila mahoma velika in neprijazna.

"No, si ga že spekel?!" je rekla z nenavadno osornim glasom.

"Sem!" sem pribil na kratko in pri tem stisnil ustnice ter pomembno vzdignil glavo.

"Prav lepo se je zapekel..." je stopila iz ozadja mama. Odkrila je prtiček do kraja in ponosno pokazala rumeno skorjo. Veljavno sem stal ob strani in pričakoval, da me bosta pohvalili. Pa se še zmenili nista zame.

"Bog vam povrni!" je rekla gospa Pavšičeva, povila kruh v prtiček in ga previdno stisnila pod pazduho.

Potem je meni nič tebi nič odšla...

Kaj pa je zdaj to?! Kruh je vendar moj, kruh je vendar naš! Mama, gospa Pavšičeva nam hoče ukradti kruh!

Rad bi bil od velike krivice, ki se je godila pred mojimi očmi, zakričal na ves glas, pa so mi besede obtičale v grlu. Gospe Pavšičeve pa tudi že ni bilo nikjer več...

Mama pa je kar stala in stala sredi kuhinje in ni rekla niti besedice.

Kakor brez glave sem se pognal sam za gospo Pavšičevo. Počutil sem se kot gospodar, ki si mora izbojevati nazaj našo po krivem izgubljeno dobrino.

"Kruh, dajte nam nazaj naš kruh!"

Gospa Pavšičeva se je naredila, ko da me ne sliši.

"Kruh ste nam ukradli!"

Za našim velikim lesenim podom sem jom v poltemi dohitel. Zagnal sem se v njeno krilo tako besen, da bi jo bil kmalu podrl.

"Počakajte! To je naš kruh!"

Mame ni bilo nikjer. Verjetno je tudi sama pričakovala, da bo gospa Pavšičeva vsaj meni odlomila krajec za uslugo, ker sem ji spekel tako dober kruh. Ker tega ni storila, se je mama raje prikrila v hiši. Meni pa je nesramnost gospe Pavšičeve segla prav do kosti.

"Naš kruh!"

Ker se je hotela gospa Pavšičeva narediti, kakor da se miška zaganja v slona, me je še bolj pogrelo. Skočil sem pred njo in ji z razprtimi rokami zaprl pot. Niti pedi ji ne pustim naprej. Tudi če me potepta v blato. Kruh je naš in ne bo nam ga ukradla!

Tedaj se je zgodil čudež. Gospa Pavšičeva je obstala in se v mraku zagledala v moje razkačene oči. Njeno mehko srce se je v trenutku odprlo. Spoznala je, da nam je res storila krivico. Posebno pa še meni, ki sem ji tako lepo spekel njeno testo.

Izpod pazduhe je vzela v prtiček zavito dobroto, prtiček previdno odvila, potem pa mi odlomila velik krajec.

"Na, ker si ga tako dobro spekel..."

Sredi večera je vame posvetilo sto sonc. Gospa Pavšičeva je bila tisti trenutek zame svetnica iz nebes. Na črnem nebu se je odprlo okno in sam Stvarnik mi je z roko gospe Pavšičeve podaril krajec kruha.

"Bog lonaj..." sem ves zmeden komajda spravil iz sebe, zagrabil krajec in stekel z njim kot največjim zakladom na svetu proti domu.

Mama me je rpičakala na pragu in me stisnila k sebi.

"Ti si pa res pravi gospodar... Znaš se potegniti za nas..." mi je rekla mehko in me pobožala po razkuštranih laseh.

Najraje bi se bil zavlekel nazaj na zapeček in pomlatil vso zagozdo kruha, a sem se le premagal. Moral sem pridobljeni kos kruha deliti z drugimi.

Ko so se vrnili ata in brata, je mama razrezala veliki krajec kruha na štiri dele in nam ga dala. Sama si od krajca ni vzela niti drobtine. Če je za koga lahko kaj odtrgala, je storila to pri sebi.

"Od kod pa kruh?" je bil začuden ata. Požvenketal je z dinarji, jih položil pred mamo na mizo in rekel: "Mislil sem, da boš pekla šele v soboto..."

Mama se je obrnila proti meni in ponosno dejala:

"On ga je priskrbel... Fantje so vse večji..."

"Ja, je res že velik, tale naš Ivanček!" je zadovoljno prikimal ata in me vzel v naročje."Poglej, poglej, saj si kar čez noč zrastel!"

Prelomil sem svoj košček kruha na pol in dal polovico mami. Kadar praznujemo, moramo praznovati vsi!

Objela me je s hvaležnim pogledom, tako milo in nežno, da so mi zapele vse strune v srcu.

"Vidiš, nocoj bomo kruh v omari lahko pustili spati..."

Od tistega časa naprej sem čisto drugače razumel mamine besede, ki so ji šle tako težko iz ust.

Kruh ponoči spi...

MOJ MALI ZVONČEK

Kadar sem šel v mladih letih v Komendo na pokopališče, sem šel zaradi stare mame. Umrla mi je, ko mi je bilo poltretje leto. Vse bolj pa se mi zdi, da ni umrla. Samo odšla je prek travnikov. Še vedno jo čakam, da se vrne. V tisti svoji dolgi sivi obleki, z naglavno ruto, zavezano globoko na čelo, v visokih kmečkih čevljih s črnimi vezalkami. Ko se zagledam v spomenik, kjer so izklesane njene letnice rojstva in smrti, se mi zdi, ko da bi zagledal pred seboj list popisanega papirja, na katerem piše ena sama velika beseda: LJUBEZEN.

Bila je še ena tistih slovenskih ženic, ki v življenju ne okusijo nič dobrega. Od rojstva do smrti je garala na kmetiji, se predajala delu od zore do mraka, izgorevala v skrbi za svoje otroke in kmetijo. Vidim jo, kako vneto pere ob potoku, kako se s srpom sklanja nad snopje, kako z burkljami poriva v peč lončeni lonec s kosilom. S svojim možem, mojim dedom, ki pa je umrl prej, preden sem jaz zgledal luč sveta, menda nista imela najbolj prisrčnih odnosov. Stara mama je garala noč in dan, ded pa je šel raje v gozd na lov. Stara mama je prala in čistila kar naprej, ded pa je posedal ob peči, njuhal tobak in pljuval mastne madeže po belih podnicah. Stara mama je rada imela otroke, ded pa je nad njimi menda samo godrnjal, češ da so le strošek za družino.

Moj ata se je svoje mame, moje dobre stare mame, vedno spominjal z najlepšimi besedami. Nič čudnega zato ni, da je tudi svoje vnuke sprejela z odprtim srcem. Ne vem, ali to povsem drži, toda meni se zdi, da je imela stara mama najrajši prav mene...

"O ti moj mali zvonček!" mi je vedno rekla, kadar sva ostala sama. Ker so bili vsi drugi starejši, imeli pa so dela čez glavo, sva bila s staro mamo prav v njenih zadnjih letih največ skupaj. Ona je šla proti koncu svoje poti, jaz sem se šele postavljal na noge. Ona je hotela z ljubeznijo končati svoje zemeljsko bivanje, sam sem šele iskal korake do prvih spoznanj. Ona je že vse v življenju oddala drugi, sam sem hrepenel dobiti od drugih čimveč.

Stara mama je bila zagotovo ustvarjena posebej zame. Bog ji je samo zato namenil še tistih nekaj let, da bi lahko naučila mene hoditi, da bi me lahko vodila po vrtu sem ter tja, da bi mi lahko pokazala lepi beli svet. Mama je imela preveč dela na kmetiji, stara mama pa se je lahko povsem posvetila najmlajšemu v družini.

Bolj ko premišljujem o stari mami, bolj se mi dozdeva, da jo vidim v pravi luči. Veliko drugega iz zgodnjih let sem pozabil, dobro pa se spomnim njenega odhoda. V sebi je imela previlko ljubezni, da bi jo lahko pozabil, čeprav sem imel komaj dobri dve leti. Samo ljubezen se lahko zareže tako globoko v spomin.

Stara mama je odšla v bistvu trikrat.

Prvič se je ubila, ampak ne povsem zares. Ob dolgih zimskih večerih smo veliko časa prebili za pečjo. Bile so precej hude zime, navadno je ležalo vsaj pol metra snega vse od božiča do velike noči. Najhujši mraz pa je bil januarja. Zato smo prosinec večidel preživeli zapečjo. Mama je šivala, ata je bral mohorske knjige, stara mama pa je grela svoje stare kosti na temenu peči. nekega popoldneva je je na lepem zmanjkalo. Na toplem temenu peči je kakor stara mačka zadremuckala, v spanju se je obrnila na drugo stran in - hop! - odletela s temena navzdol. Mahoma je ni bilo več. Samo zaropotalo je spodaj na klopi ob peči, njeno telo pa je negibno obmirovalo. Vsi smo s strahom pogledali čez rob peči. Si je stara mama naredila kaj hudega? Če je priletela z glavo na rob klopi, se je lahko močno poškodovala.

V hiši, kakor pravimo dnevni sobi s pečjo, je nastala mučna tišina. Le velika stenska ura na storže je presunljivo tiktakala, kakor da bi odmerjala zadnje sekunde moji stari mami.

Na srečo ni bilo tako hudo. Stara mama se je čez nekaj trenutkov ovedela, počasi prestavila svoje okorele noge na tla, stresla z glavo, ko da ne bi mogla verjeti sama sebi, ter rekla:

"No, zdaj sem se pa ubila!"

Pa ji ni bilo prav nič. Ni se ubila, le na hitro se je zbudila. Ata ji je potem svetoval, naj raje leži zadaj za temenom peči, kajti človek v letih, je dejal, nikoli ne ve, kdaj zadremlje.

Drugič je odšla s tega sveta, ko je padla v bunker za vasjo. Po vojni je bilo povsod veliko odkritih bunkerjev. Jame so zevale vsakih nekaj sto metrov. Posebno v gozdu ai moral biti previden. Stara mama me je rada jemala s seboj na sprehode. Njena velika skrb je tudi bila, da je nosila z zelenjavnega vrtička domov vse potrebno za kuho. Bila je blaga duša, rada je imela naravo, zato ji je bilo prav tako v veliko zadoščenje, da smo imeli po njeni zaslugi na mizi vedno šopek travniških, poljskih in gozdnih cvetlic. Pozimi je bila hiša prav zato veliko bolj mrtva. Oživljati jo je bilo treba s pripovedovanjem, že zgodaj spomladi pa sva s staro mamo prinesla prve mačice in zvončke.

Bilo je pred pustom, ko sva imela dvojno nalogo: izkopati bi morala nekaj korenin hrena, sama pa sva se odločila iti še po mačice. Prve so se pokazale zmeraj v Senožetih. Stara mama me je zagrabila za roko in hajdi v Senožeti. Ob strugi, kjer je bilo polno vode samo ob deževju, so zrasle mačice še ob snegu. Prav ob tisti jelševi meji pa je bil tudi globok vojaški bunker.

Stara mama je hodila od veje do veje, jih pripogibala k tlom in lomila drobne končne vejice z mačicami. Te je dajala meni, jaz pa sem stal ob robu in stiskal mačice v rokah v velik šopek. Na lepem se je zgodila nesreča. Stare mame je preprosto zmanjkalo z zemeljske površine. Sama je bila pozneje prepričana, da jo je hotel vzeti k sebi sam ta spodnji. Zanjo je bil tudi ta rogati, ta kosmati, ta grdi.

Ko sem ugotovil, da stare mame na lepem ni več, sem planil v jok. Le kaj se je zgodilo?! Na srečo je kmalu začelo iz jame prihajati glasno žebranje:

"O, Marija Pomagavka, pomagaj mi zdaj in ob moji zadnji uri, amen!"

Stara mama je molila tako srčno in tako na glas, ko da bi bili tam zadaj za nebeškimi vrati vsi do kraja naglušni.

Presrečen sem ugotovil, da stara mama ni odšla daleč stran. Nenavadno je le bilo, da je šla tako globoko v zemljo. Obrisal sem si solze in stekel domov. S kričanjem in vpitjem sem ves razburjen prihitel pred ata:

"Stara mama ... je šla v nebesa... v jelševi meji!" Zmeraj mi je pravila, da bo zdaj zdaj odšla, prav nič pa ni pri tem prikrivala, da resno računa na nebesa.

Ata jo je šel rešit z lestvijo. Nič kaj pretirano ga ni bila vesela. Celo razjezila se je nanj.

"Kaj pa hodiš pome! Že tako je čas, da grem... Sem mislila, da že trkam pri svetem Petru na njegova zlata vrata..." Potem se je zdrznila, se zagledala v moj prestrašeni obraz in me milo pogledala: "No, pa je kar prav, da sem še tu... Zaradi mojega malega zvončka..."

V meni se je razlil blažen občutek, da stara mama noče oditi v nebesa samo zaradi mene.

Tretjič je odšla zares. Ni dolgo odhajala. Nekega večera je rekla:

"Nocoj bom umrla."

In je to tudi v resnici storila. Na sam atov rojstni dan. Čeprav sem imel komaj dve leti in pol, se me poklicali k njeni postelji. Še danes vidim njeno koščeno roko, iz katere so izstopale modre žile. Počasi jo je stegnila proti mojim razkuštranim lasem in se jih nežno dotaknila.

Njene zadnje besede so bile:

"Bodi priden, moj mali zvonček!"

Potem je zaspala. Močno sem bil začuden, da se zjutraj ni hotela zbuditi. Celo več. V hišo so postavili veliko posteljo, nanosili so veliko sveč in cvetja, staro mamo pa položili pod našo veliko Marijino sliko. Zvečer so jo prišli gledat tudi ljudje z vasi. Ležala je sredi tiste visoke postelje, vsa oddana s cvetjem in svečami, roke so ji oklepale črn križec, govoriti pa ni hotela nič več. Niti z mano ne. Začuden sem sedel ob peči v pleteni košari in čakal, da se bo naspala. Pričakoval sem, da se bo zdaj zdaj vzdignila s postelje sredi hiše in da mi bo rekla:

"No, saj še ne bom odšla... Spet samo zaradi tebe... Daj mi roko, greva na sprehod!"

Njene ustnice pa so ostale negibne, njeno telo je ležalo mirno kakor še nikoli, njene roke niso kazale nobene potrebe, da bi se razklenile.

Hudo sem bil razočaran nad njo.

Po pogrebu mi je že prvi dan postalo strašansko dolgčas. Iskal sem jo za pečjo. Ni je bilo. Šel sem gledat za njo na vrt. Nikjer je nisem našel. Stopil sem vse do zelenjavnega vrta. Tudi tam se ni hotela prikazati.

"Stare mame ni več... Položili so jo v jamo..." so mi govorili s sočutjem najbližji.

Sklenil sem zadevo vzeti v svoje roke. Če so jo položili v jamo, pomeni samo, da je v njej, da je šla v nebesa v jelševi meji. Se pravi, da ni res, da je ni več. Vzel sem naš veliki slamnati mesarski cekar in ročno odšel z njim po svojo staro mamo v jamo v Senožeti.

Na ves glas sem jo poklical:

"Kje pa si, stara mama? Oglasi se! Prišel sem pote, da te v cekarju odnesem domov..."

Stara mama pa se ni oglasila. Bil sem razočaran v dno duše.

"Saj vem, da si v nebesih... Brž pridi ven!"

Stara mama se mi je morda hudomušno smehljala izza oblakov, pokazati pa se ni hotela več.

Ob jami sem jo čakal vse do trde noči. Z mrakom so me začeli iskati. Na srečo se je ata spomnil, da sem nekaj omenjal, da bom šel po staro mamo v jamo.

"Ni, ni... Stare mame ni..." sem odkimaval razočarano, po licih pa so mi tekle debele solze.

Ata me je posadil štuporamo. Bolj ko mi je pravil, da so staro mamo položili v drugo jamo, v posvečeno zemljo, na božji njivi, manj sem mu verjel. Stara mama ne bi mogla kar tako oditi nekam drugam. Samo pretentati so me hoteli, ker sem bil tako navezan nanjo.

Dobro vem, da stara mama v resnici ni nikdar umrla. Res je samo odšla prek Senožeti. Nekoč se bo vrnila. Na uho povedano: zdi se mi, da se včasih tudi vrne, le pokazati se noče. In kadar se zazrem v njene življenjske letnice na spomeniku, se mi zdi, ko da sta se tisti njeni zadnji dve leti in pol kakor kaplje ljubezni prelili v moji zgodnji dve leti in pol. Zato stara mama ne bo nikdar umrla. Stare mame ne umirajo, stare mame samo odhajajo in se vračajo.

Če pa je predolgo ni k meni, vzamem v roke veliki slamnati cekar in grem spet ponjo...

KAJ BOM BIL

Šele ko pozneje prelistavaš knjigo svojega živlejnja nazaj, se ti odpirajo oči, kako pomembno je, koga srečuješ v življenju, s kom imaš opraviti in kdo je tisti, ki hodi pred teboj. Šola življenja je pomembnejša od vsake fakultete. Vanjo pa vstopaš prav preko navadne obvezne šole.

V prvi razred sem šel naravnost s kuhinjskega zapečka. Ata me je pozimi še veselo pestoval in me nosil po kuhinji gor in dol, sam pa sem mu v zahvalo prepeval dan za dnem:

"Sem Ribničan Urban, po celem svetu znan..."

Med nama je obstajal nenapisan dogovor, da me bo nosil v naročju samo tedaj, ko mu bom prepeval našo najljubšo pesem.

"Ampak pestoval te bom samo še do zime... Potem te bom raje naučil vseh petindvajset "puhštabov", da ne boš v šoli gledal ko teliček v nova vrata..."

Črk se nisem bal, saj sta jih oba brata dobro obvladovala. Pomeni, da ne morejo biti prehude zanke. Prijetno pa se mi je le zdelo, da bom še celo leto doma.

Toda nenadoma so mi miške snedle pisma. Tista pisma, v katerih črno na belem piše, da otroci pred sedmim letom ne smejo v šolo. Za to so krivi učitelji, ki so kar naprej prihajali v našo hišo. Ata je imel v tistem času sedemnajst različnih funkcij, zato ni bilo nič čudnega, da so si v naši kuhinji kar naprej podajali kljuko različni predsedniki, tajniki in blagajniki.

"V šolo naj gre!" je rekla učiteljica Fakinova, ko sem se kar naprej vtikal v pogovore starejših."Tam ga bodo že umirili."

Prav nič ni pomagalo, da sem tri dni molčal ko grob. Kar sami, brez moje in mojih staršev vednosti, so me vpisali v prvi razred, z dobrimi šestimi leti.

"Šlek, šlek!" sta se mi smejala brata Ciril in Andrej."Zdaj boš pel drugačne pesmi."

Prve dneve se mi je zdelo, kot da so me porinili v deročo vodo, rekoč: Plavaj, drugače boš utonil! Na srečo je bila tovarišica Jezerškova, naša tovarišica, tako široka in blagodejna duša, da smo se v trenutku vsi zaljubili vanjo. Midva z mojim sosedom in najboljšim prijateljem Rajmundom že prvega dne. Peljali so nas na prigrizek v zadružni dom, tam sva popila tri litre malinovca in pojedla vsak po pet kremnih rezin. Tovarišica naju je ob tej vnetosti dala za zgled vsem drugim, češ kako sva korajžna. Ona pa je psotala takoj najin veliki zgled.

S prvim korakom v šolo sva se počutila tudi povsem odrasla. Pri odraslem človeku pa se takoj zastavi vprašanje, kaj bo delal v življenju.

"Le kaj bom bil?" se je vsak zase v otroškem jeziku spraševal na glas vsak dan po desetkrat.

"Jaz bom tovarišica Jezerškova!" sem sam ugotovil tretji dan velikega šolanja.

"Jaz tudi!" je pribil prijatelj Rajmund.

Tovarišica Jezerškova nas je znala tako spretno speljati v svet črk in številk, da še sami nismo vedeli, kdaj so začele plesati po naših zvezkih. Prvi dan smo delali dolge počezne črte, drugi dan navpične, tretjega dne pa sem znal že sam napisati črko I. In še brez atove pomoči.

"No, če te ne bo treba učiti "puhštabov", te bom pa za protiuslugo pestoval. Samo če mi boš pel Urbana..."

Tako me je ata na jesen še vedno nosil po kuhinji gor in dol, sam pa sem mu veselo prepeval Ribničana Urbana. Črke pa so kar same skakale po papirju.

Huje je bilo s številkami. Vse po vrsti so se mi zdele čudno zavite, gromozansko skrivenčene, nevarno prelomljene. Pri črki je bilo vse veliko bolj preprosto. Rekel si I in si napisal samo en znak. Pri številki pa si rekel ENA, napisati pa si moral prelomljen I ali I s polovico strehe, ali furmanski bič, kakor je rekla tovarišica Jezerškova.

Najhujše je bilo, da nisem poznal niti na uro. Tam so bile številke še trikrat bolj čudno zavite. Čeprav sem jih po cele dneve opazoval na kuhinjski in hišni uri, se mi ni in ni hotelo posvetiti, kako je z njimi. Povrhu sta se po teh številkah sprehajala še dva kazalca, ki sta imela vsak po svoje prav. Ko sem spraševal brata, kako naj bi se vse tole s številčnice prebralo, sta se mi smejala in soglasno ugotovila:

"Že vidiva, da računar ne boš nikoli..."

Tole s številkami in z uro se mi je močno zataknilo že v prvih dneh pouka. Naneslo je, da so morali vsi na delo od doma, tako moji kakor Rajmundovi, v šolo pa sva hodila popoldne in tako sva morala biti dopoldne sama doma. Sama bi morala ob pravi uri tudi od doma.

"Saj jaz poznam na uro!" se je postavil Rajmund, ki je bil dobrih devet mesecev starejši od mene in zato tudi precej pametnejši.

Vse bi še šlo, če bi hodila v šolo v MOste. Pa je bilo tako čudno urejeno, da sva hodila iz Most v prvi in drugi razred v Komendo, skoraj tri kilometre skozi gozd in čez travnike. V višje razrede pa so vsi hodili v Moste. Povrhu sva v Komendo hodila še k verouku, ki sva ga imela uro pred popoldanskim poukom. To je pomenilo, da bi morala biti v Komendi točno opoldne.

Mama se je tistega jesenskega dne posebno izkazala. Ob odhodu na delo mi je dala kuhat v lonec na štedilnik pravo razkošje: pol domače klobase. Da ne bi bil brez kosila. Namenil sem se, da bom prej pri prijatelju naredil nalogo, nato bom šel domov jest, potem pa bova skupaj šla k verouku in v šolo.

Iz nahrbtnika - bil je star vojaški nahrbtnik, komaj še vreden tega imena - sem pri Rajmundovih potegnil zvezke in začela sva veselo pisati številko tri. To je tista številka, ki ima dva trebuha. Spominjala naju je na debelo Mico z vasi. Pisanje številke tri nama je šlo kar dobro od rok. Edinole tu in tam se je trojka obrnila na drugo stran. Nekaj se jih je prevrnilo na tla, kot bi bile pijane, nekaj pa se jih je nevarno zazibalo iz zvezka. Ker do sebe vendarle nisva bila prezahtevna, sva bila s trojakmi v vseh položajih nadvse zadovoljna.

Ker se mi je zdelo, da sva se s temi presnetimi trebušnicami veliko zamudila, sem prosil Rajmunda, naj gre pogledat v sosednjo sobo, koliko je še do dvanajstih. Hotel sem se na lep način izvleči, da mi ne bo treba priznati, da ne poznam na uro.

Rajmund se je vrnil bled ko stena.

"Poldne! Ura je točno poldne!"

Ali je mogoče? Nalogo sva pisala več ko tri ure. Tele trojke so pa res čisto vražje...

"Zamudila bova!" sva zavpila vsa zaprepadena, zmetala zvezke in svinčnike v nahrbtnika in kakor nora zdivjala do naše hiše. Iz lonca sem potegnil še vročo klobaso in jo vrgel v žepek ob strani nahrbtnika. Potem sva jo ko dve furiji potegnila preko travnikov in skoz gozd k verouku in pouku.

Če zamudiva nekaj minut pri verouku, nama župnik ne bo štel v zlo. Gospod Demšar je bil dobrega srca in je imel rad vse ljudi. Tudi zamudnike. Glavno je, da ne bova razočarala tovarišice Jezerškove...

Vsa premočena sva prihitela do cerkve. Toda - o groza! Vrata, ki so držala v zakristijo in v veroučni prostor, so bila že zaprta.

"Čudno! Ali verouk sploh je? Morda je župnik zbolel..."

Pokljukala sva tudi na cerkvena vrata. Nič. Vse je bilo zaklenjeno, nikjer žive duše.

"Župnik zamuja..." sva ugotovila."Lepo, glavno je, da midva nisva zamudila..."

Malce je bilo čudno, saj sva potrebovala do Komende zagotovo najmanj četrt ure.

"Morda pa je bila vaša ura za nekaj minut naprej..."

Poldne nisva slišala zvoniti, ampak je že moralo biti tako. Sklenila sva pojužinati. Iz nahrbtnika sem privlekel mastno klobaso in jo prijateljsko prelomil na pol. Kruh sem na žalost pozabil doma, a nama je vseeno teknila. Bila je redek gost v obeh hišah.

Bil je svetel in bleščav dan, še pravi poletni lepotec, ki niti najmanj ne gleda proti jeseni. Zobala sva klobaso, se predajala toplom sončnim žarkom in močno uživala ob tem, da sva prišla prva k verouku. Celo župnik je zamudil...

Naenkrat je udarilo v zvoniku uro. Poskočila sva kakor naviti peresi in na ves glas štela.

"Ena... dve... tri... štiri... pet... šest... sedem... osem... de-

vet..."

Šteti sva znala na srečo že do dvanajst. Udarilo pa je le devetkrat. Nezaslišano!

"S tole komendsko uro pa nekaj ni v redu!" sva se oba zakrohotala na ves glas.

Komenčani so Moščanom očitali, da se nam vrabci vozijo po urnih kazalcih na zvoniku, očitno pa je bila zadeva prav obratna.

Tako na glas sva se smejala, da bi bila kmalu popokala od smeha. Smeh se je slišal prav do župnišča. Ko so se odprla težka vrata, sva se vendarle zdrznila in utihnila. Izstopil je naš župnik Demšar.

"No, zdaj pa le bo verouk!" sva se spogledala.

Prišel je naravnost do naju in se nama prijazno nasmehnil:

"To sta pa kot prava martinčka na jesenskem soncu..." Poskočila sva na noge in mu hotela slediti v zakristijo."Kam pa?" naju je ustavil."Ura je šele devet."

Presenečeno so nama zastale noge. Kako, tudi župnik ne ve, kakšno uro imajo v Komendi... Ko je župnik Demšar videl, kako začudeno ga gledava, naju je popeljal toliko daleč proč od zvonika, da sva videla na uro na vrhu.

"Kar poglejta! Mali kazalec kaže ure, veliki pa minute. Mali je zdajle na devet, veliki pa na dvanajst. Pomeni, da je bila ura pravkar devet..."

"Kako: ali ni glavni veliki kazalec?" ni mogel razumeti Rajmund.

"Zmeraj je večji pomembnejši," sem mu pritegnil tudi sam, v mislih pa sem imel svoja starejša brata.

"Ne, ne, pri uri ni tako..."

Gospodu župniku sva verjela na prvo besedo. Pomota je bila očitna. Ura je bila v resnici šele devet! Rajmund je zamenjal veliki in mali kazalec med seboj, njihova ura pa je morala biti tako in tako precej minut naprej.

Kaj pa zdaj?

"Sta že slišala za našega velikega rojaka Petra Pavla Glavarja?" naju je vprašal župnik.

Debelo sva pogledala.

"O, to je bil velik Slovenec!" se je takoj razvnel župnik Demšar."Stopimo v cerkev, vama bom pokazal krstni kamen, kjer je on krščeval otroke v osemnajstem stoletju." In smo šli v cerkev."Tu je krščeval, s tele prižnice pa je povedal svoje najboljše pridige. Iz vse tedanje Kranjske so hodili verniki v Komendo. Tamle pod oltarjem pa ležijo svete kosti Kristusovega učenca sv. Urbana, mučenika iz prve krščanske dobe. Prav Glavarjeva zasluga je, da ga je pripeljal v Komendo. Sto devetindevetdeset uslišanj se je zgodilo v Komendi za časa Glavarja ob tem svetniku. No, Glavar je napisal tudi veliko slovenskih spisov. Prvi strokovni spis o čebelah v slovenščini. In debelo knjigo o vseh faranih. In več potopisov. Pa tudi učbenika za verouk, za otroke in za odrasle... V osemnajstem stoletju in vse v slovenščini."

Strmela sva v gospoda župnika in se čudila, da bi lahko živel v Komendi tako velik mož.

"No, ker imata dovolj časa, vama bom pokazal še Glavarjevo knjižnico..."

Šli smo po klancu navzdol in se ustavili v veliki hiši, kjer je prebival cerkovnik. Na vrhu mogočne stavbe je bila prava starinska knjižnica s stoterimi knjigami, pa tudi velike starinske slike neznanih mož, stara pisalna miza in čudne omare.

"Vse to je Glavarjevo. To je beneficijska hiša, ki jo je Glavar postavil za tretjega duhovnika. V knjižnici je imel skoraj dva tisoč različnih knjig. V tej stavbi je bila tudi prva prava šola na podeželju za nadarjene dečke... O, pa tudi cerkev je psotavil! V čast svoji materi. V Tunjicah. Iz njegove zapuščine pa je bila tamle čez cesto postavljena prva bolnišnica za revne ljudi na Kranjskem. Glavar je osebno zahteval, da zdravnik zna tudi slovenski jezik..."

Takrat še nisva kaj dosti razumela, začutila pa sva, da se je v Komendi v preteklosti dogajalo nekaj velikega. S pridržanim dihom sva občudovala debele starinske knjige, si ogledovala od blizu Glavarjevo gosje pero in tintnik, strmela v široke obraze na slikah.

"No, zdaj pa le pojdita ven na sonce... Sam imam do dvanajstih še veliko dela tu..."

Brž ko sva prestopila prag, sva se spogledala in si rekla:

"Že vem, kaj bom bil, ko bom velik! Jaz bom Peter Pavel Glavar..."

"Jaz bom tudi Glavar..."

"Če pa ne bom Glavar, bom zagotovo župnik Demšar..." sem bil prepričan sam.

"Tudi jaz bom župnik Demšar!" ni hotel biti slabši Rajmund. Oba sva bila o tem trdno prepričana.

Kolovratila sva sem ter tja in se dolgočasila. Veliki kazalec se je medtem komajda pripeljal do najnižjega položaja. Le kam bi se dela...

Po mastnem kosilu bi se prileglo kakšno jabolko. Če jih veliko leži na tleh, ni greh, če katero pobereš. Splazila sva se čez plot in si sama poiskala poobedek.

"Hej, vidva! Kaj pa delata na mojem vrtu!"

Ustavil naju je dobrodušen možak, ki je stopil izza čebelnjaka. Bilo je prepozno, da bi mu ušla.

"Kar poberita jih, kolikor vama srce poželi... Lahko pa mi tudi pomagata pobirati... Vama bom dal še za s seboj..."

Hitro smo bili dogovorjeni. Lepše je bilo, da bi si z delom pregnala dolgčas. Dobila sva dva velika koša, ki sva ju morala napolniti.

"Potem pa vaju pogostim z nečim posebnim... Glavo stavim, da česa takega še nista jedla..."

Delo nama je šlo dobro od rok. Koša sta bila v dobre pol ure polna. Možakar pa je tudi držal besedo. Povabil naju je v čebelnjak, debeli zagozdi kruha pa nama je namazal s sladkim medom.

"To je delo mojih pridnih čebelic," se nama je smehljal, ko sva se basala s čudovitim posladkom. Medu do tedaj še nisem okusil."Vesta: vsaka muha ne da kruha. Tale zlata muha, ki jo je v Komendi in po vsej Kranjski razširil Peter Pavel Glavar, pa ga da... Za vse v hiši in še za druge... V Glavarjevem času so rekli: Po bučelah se vižej... Če si priden kakor čebela, potem ti sladkega medu nikoli ne manjka..."

Po malici nama je pokazala še brenčeče panje, povedal veliko zanimivega o čebelji materi matici, razgovoril pa se je tudi o rojenju čebel.

"Zdaj vem, kaj bom bil!" sem dejal Rajmundu.

"Čebelarja bova, kaj pa drugega!"

Naključje je naneslo, da sva tistega dolgega dopoldneva še enkrat zamenjala poklic. Ko sva se obešala po plotu ob vrtu, naju je prestregla tovarišica iz drugega razreda. Imela je dve majhni hčerki, ki ju je jemala kar v razred, ker otroškega varstva tedaj še ni bilo, drugih sorodnikov pa ni imela ob sebi.

"Joj, kakor naročena sta tukaj! Zjutraj smo zaležali, pa nisem utegnila svojima punčkama skuhati zajtrka... Ali bi hotela vidva priskočiti na pomoč?"

Težave z uro sva dobro razumela, zato smo se na hitro zmenili, da Rajmund prevzame varstvo obeh deklic, jaz pa jima grem v učiteljičino stanovanje skuhat mleko za zajtrk.

Rajmund se je tako v trenutku spremenil v otroško varuško, jaz pa v kuharja. Edina smola je bila v tem, da nisem še nikdar ničesar kuhal na električnem štedilniku. Tovarišica iz drugega razreda mi je postavila mleko na štedilnik, nato pa odhitela nazaj v razred.

"Pazi, da ti mleko ne prekipi! Pravočasno ga izklopi, potem pa ga nalij punčkama v skodelice."

Prižgal sem štedilnik na polovično stopnjo in čakal. Pet minut je minilo, mleko pa se ni niti premaknilo. Čakam še pet minut, nič. Čakam petnajst minut, niti smetane ni naredilo na vrhu. Čakam še pet minut in poskusim s prstom, ali se je vsaj kaj pogrelo, pa je bilo komajda mlačno. Posumil sem, da ni pravo mleko. Ali pa je štedilnik pokvarjen. Čakam naprej. Kot da bi bil omleko zakleto! Spet pomočim prst vanj. Bilo je prav tako mlačno kakor prej.

Čakam celo večnost - nič!

Miniti je morala cela ura, ko se je znašla v kuhinji tovarišica iz drugega razreda.

"Še ni zavrelo?" je bila začudena z menoj vred."Čakaj, saj imaš samo na polovički!" Obrnila je gumb na štedilniku na celo tretjo stopnjo. Mleko je v nekaj trenutkih prihitelo prav do roba lonca. Čudež, pravi čudež!

"Nisi še nikdar kuhal na električnem štedilniku, kaj?" se mi je smehljala tovarišica kakor kakšna čarodejka.

"Nisem."

"No, glavno je, da sta mi zamotila punčki... Najlepša hvala! Drugo leto pa se vidimo, kajne?"

"Nimaš pojma, kako prijetni deklici sta!" je bil prijatelj navdušen nad punčkama."In kako dobro znata igrati špano! Jaz bom bil, ko bom velik, varuška..."

"Jaz pa... kuhar... Na električnem štedilniku... Zdaj dobro vem, kako se kuha na njem!"

Počasi počasi sta se kazalca le premaknila drug k drugemu, in ko sta se združila, je v zvoniku udarilo dvanajst, nato pa zazvonilo poldne. Tedaj je prišel tudi gospod župnik in nam odklenil vrata v veroučni prostor.

"Vseeno je, kaj bova," mi je šepnbil Rajmund na uho med veroukom."Glavno je, da zdaj poznava na uro..."

Res sva od tistega dne naprej brezhibno ločila mali in veliki kazalec, upoštevala pa sva tudi, da je glavni pri vsej stvari mali. Bilo je smešno, ampak odrasli so včasih čudni.

Tudi pozneje sem rad srečeval ljudi. Nikomur se nisem nikoli ognil. Vsako srečanje človeka po svoje obogati. Ko sem stopal v življenje, sem bil vsako uro nekaj drugega. Tako sem izbiral stezo, ki mi je bila najbližja. Iz vsakega srečanja se vsakdo vrača k sebi drugačen, spremenjen, obogaten z novimi spoznanji. Le tako si vedno bolj podoben tistemu, kar v resnici si...

SREČANJE Z MATERJO NARAVO

Naravo sem si do tedaj predstavljal kot veliko dobrohotno mater, ki pokriva pod seboj svoje občestvo z orjaškim zelenim plaščem. Spomladi se pod tem plaščem skrivajo pisane cvetlice. Ko postane toplejše, mati narava odgrne ta plašč in pomaga vsem rožam sveta, da zacvetijo. Poleti mati narava plašč odvrže, pod njenim skrbnim očesom pa začenjajo cvetovi delati plodove. Na pomoč pokliče tudi veliko rumeno sonce, da vdihne vsakemu cvetu zrelo življenje. Jeseni želi mati narava vse občestvo pod seboj obdarovati. Sklanja se k zemlji in iz svojega naročja nasipava ljudem v koše in na vozove bogate plodove. Tistim, ki so jo imeli radi, podari več, tistim, ki se niso menili zanjo, da nekoliko manj. Nikogar pa ne prezre. Mati narava je dobrodušna ženica, ki ima rada vse pod seboj. Nikomur se noče zameriti, nikomur noče storiti nič žalega, nikogar noče pustiti na cedilu. Tudi pozimi varuje svoje podložnike. Takrat obeleč debelejši plašč, podenj pa skrije vsa pisana polja in travnike, vse velike gozdove in planine, vse male vasi in obširna mesta. Mati narava je pozimi varuhinja vsega sveta. Živo in neživo sama od sebe brani pred mrazom in koncem.

Bil sem zelo vesel, da nas mati narava ni pozabila tudi tiste pomladi. Kakor po navadi je najprej prebudila prve znanilce pomladi - zvončke za našo vasjo. Nekaj jih je bilo tako pogumnih, da so pokukali iz zemlje še pred prihodom gospodične Vesne. Ker sem imel zvončke zmeraj rad, sem jih na pomlad vedno nosil domov.

Tiste pomladi sem se domislil, da bi jih posadil kar v gredico pred hišo.

"Čakaj, ti bom raje naredil leseno gredico," se mi je sam ponudil brat Ciril, ki se je učil za mizarja.

"Še lepše."

"Ampak rože in fant ne gresta najbolje skupaj..."

"Kaj pa rože in mati narava?!" sem se hotel delati učenega."Veš, samo če bomo imeli zvončke doma, bomo vedeli, kdaj bo priplesala vesna prek trat."

Brat mi je gredico kmalu naredil. Zbil jo je iz ličnih deščic. Bila je dobrega pol metra dolga in kakšnih dvajset centimetrov široka ter za ped visoka. Vanjo sem nasul najboljš|o črno zemljico, ki sem jo našel v starih vrbah, pomešal pa sem jo s krtinami, ki so bodle iz sneženih zaplat.

Ves nestrpen sem odšel po zvončke. Dobro sem vedel, kje pokukajo prvi na plan. To posvečeno mesto je bilo pod Vorvovim hribom v bližini sosednje vasi. Tam je bila divja goščava, v katero je pritekal izvir s hriba in se razlival proti potoku Tunjica. V goščavi je rastlo nizko grmičje, robidovje in suličasta gmajniška trava. Pobočje je bilo ravno toliko nagnjeno na stran, da je tam sneg zgodaj pobralo. Poleg tega je goščava ležala v zavetju velikega gozda. Svoje je naredil tudi izvir, ki je bil nenavadno topel tako pozimi kakor spomladi.

Če so bili kje prvi zvončki, potem so bili tu.

Tiste pomladi, ko sem že dokončal prvi razred, je sneg kar ležal in ležal. Po zaledeneli skorji sem se zato odpravil pod hrib gledat, ali morda tu pomlad kaj krepkeje trka na vrata. Menda mati narava ni zaspala in jo pozabila prebuditi?

"O, prvi zvončki!" sem poskočil od veselja, ko sem v goščavi ob izviru zagledal prve suličaste liste, iz katerih so gledale drobcene bele glavice v popkih."Lepo pozdravljeni! Veseli me, da niste pozabili na nas."

Pregledal sem vso goščavo po dolgem in počez ter ugotovil, da tudi tu pomlad zamuja. Ob prvih pravih pomladnih sapaha se je tu razcvetelo na tisoče zvončkov, zdaj pa so gledali iz zemlje le najpogumnejši, pa še ti nekam zadržano in nebogljeno.

"Sedmim bom jaz pomagal!" sem jim rekel na glas in začel tiste, ki so se že prebudili, z rokami kopati iz zmrznjene zemlje."Odnesel vas bom v nov dom. Pri nas doma vam bo veliko lepše. Vsak dan vas bom zalival, gredico pa bom prestavljal tako, da bo ves čas na soncu..."

Zvončki niso rekli nič. Videti pa je bilo, da se nič kaj radi ne poslavljajo od svoje rodne zemlje. Z veliko težavo sem izkopal sedem zvončkov s koreninicami vred. Prste sem imel vse premrle. Bilo je še tako hladno, da bi se mi bilo kmalu zanohtalo.

"Poglej, kako so lepi!" sem jih nesel pokazat bratu Cirilu, ko sem jih posadil v gredico."Tam gori se ne bi odprli še cel teden, pri meni pa bodo zacveteli v treh dneh... Boš videl!"

"Če ti ne bodo zmrznili..."

Pazil sem nanje ko na punčico svojega očesa. Vsak dan sem jih zalival z vodo, pognojil sem jih s kurjaki, ves čas pa sem gredico prestavljal tako, da so bili zvončki čimveč na soncu.

In res! V treh dneh so oživeli, kot da bi se prebudilo samo sonce v njih. Pognali so na hitro kvišku, razprli so zelene suličaste liste, iz sredine pa so se prikazale velike bele kronce. Vsak cvet posebej je bil utelešena lepota in milina matere narave.

"Hvala ti, mati narava!" sem rekel proti soncu, prepričan, da morata sonce in mati narava lepo sodelovati in biti velika prijatelja.

Vabil sem k sebi domov vse sošolce ter bližnje in daljne sosede, da bi si ogledali mojo gredico z zvončki.

"Pa so res lepi!" jih je občudovala tudi mama.

"V naravi ne bi nikdar zrasli tako veliki," je dodal ata, pohvala pa je seveda veljala meni.

Čez dan je sijalo toplo sonce, čez noč pa je še vedno vladala zima. S Krvavca je na večer zmeraj potegnil zoprn piš, ob strehah so se naredile debele sveče, snega pred hišo žarki niso in niso mogli premagati. Da se ne bi ponoči zvončkom zgodilo kaj hudega, sem jih vsak večer pogrnil z lahkim platnom. Predstavljal sem si, da sem tudi sam mala mati narava, ki hoče z nežno roko obvarovati zvončke.

Kljub trdovratnosti je morala zima počasi le popuščati. Na osojnih legajh se je marsikje začelo kazati kopno, pod Ambrožem se ni več svetil sneg, s streh je nehalo kapljati.

Moji zvončki so prihajajočo zeleno kraljico novega življenja pozdravili z velikanskimi belimi cvetovi. Tako so se razrasli, da so bili skoraj še enkrat večji od tistih v naravi. Bal sem se, da se bodo razleteli od same velikosti. Hkrati pa sem bil močno ponosen nanje, da so mi tako bogato poplačali skrb.

Potem se je zgodila nesreča...

Ker je bilo čez dan tako toplo, ko da bi pomlad že stopila tudi v naše loge, zvečer zvončkov nisem pokril. Morajo se utrditi, sem si rekel. Nasploh pa ni več nobene potrebe. Kaj pa bi bilo, če bi bili še vedno tam gori v goščavi.

Sredi noči sem se začel nemirno premetavati. Bledlo se mi je o zvončkih, ki jih je nekdo ukradel. Iz teme je orjaška dolga senca stegovala koščeno roko in jih od daleč trgala.

Ko sem se zjutraj prebudil, je ležalo povsod naokrog za slab komolec - snega! Okoli vogalov je brila zoprna burja. Na oknih so se lesketale ledene rože. Ko da smo stopili nazaj v zimo.

"Zvončki, moji zvončki!" sem zakričal in se zapodil do svoje gredice.

Zvončkov ni bilo nikjer. Le mrzla bela odeja je ležala vsepovprek.

"Kdo mi je ukradel gredico?"

Iz hiše sta prišla starša.

"Veliko ga je nasulo za ta čas..." je rekel ata.

"Za hišo si jo pustil... svojo gredico..." mi je rekla mama. Videla je, da sem zvečer prestavil zvončke na večerno sonce.

Zagazil sem v celec. Gredice ni bilo nikjer. Šele ko sem močneje razprl oči, sem opazil, da je snežno pokrivalo ob hiši na enem mestu za dobro ped višje. Da, tam globoko pod ledeno skorjo so bili moji cvetoči zvončki!

"Joj, kaj se je zgodilo!" sem zaklical v ubupu in planil h gredici. Z rokami sem odgrebel hladno odejo z zmrznjenih stebelc. Kronce so ležale kakor poteptane na zemlji. Bile so videti kakor mrtvaške glave sredi polja...

Pred očmi mi je zaplesala mati narava. Toda tokrat ni bila več dobrohotna mati, ki pokriva pod seboj svoje občestvo z orjaškim zelenim plaščem. Pred mojimi očmi je razprla plašč in - o groza! - pokazala pod njim en sam velikanski okostnjak. Zobje so ji ledeno šklepetali v hladnem pišu:

"Ali me nisi še nikoli videl?! Ali me ne poznaš? Ime mi je smrt!"

Od tistega časa naprej sem drugače gledal na mater naravo. S smrtjo mojega malega vrtička se je naselil vame tudi strah. Strah pred maščevanjem narave, strah pred nepotrebnim poseganjem vanjo, strah pred koncem. Zaslutil sem, da se v vsakem življenju skriva tudi kal smrti.

STRAH NA BUTARAH

V najbolj zgodnjih letih so me čakali po temačnih kotih naše domačije in v njeni okolici majhni in veliki strahovi. Največ jih je bilo ovitih v bele rjuhe, stali pa so na velikanskih nogah. Tu in tam je kakšen strah pokukal v mojo sobo kar skozi okno v prvem nadstropju, včasih pa se je zgodilo, da me je počakal z žarečimi očmi kje v bližini doma. Da je strah živel vsaj tja do mojega osmega, devetega, desetega leta, so veliko pripomogli starejši. Tudi moja starejša brata, ki sta se vsak zase spopadala s strahovi, sta skrbno pazila, da sta svoja srečanja s strahovi prenesla na mlajši rod. Sam sem se tistega velikega zunanjega strahu znebil zelo zgodaj, verjetno precej tudi po zaslugi tega, ker sem odraščal za bratoma in mi je bila vsaka njuna izkušnja bližnjica do pravega spoznanja.

Pot do razkritja strahov pa je bila vendarle dolga...

Nekega večera je brat Ciril, ki se je v bližnji vasi, na Gori, učil za mizarja, ves premočen planil v hišo:

"Hitro mi dajte vode! Komaj da sem živ."

"Kaj pa se je zgodilo?" smo ga obstopili vsi, starša in midva z bratom Andrejem. Bili smo že v skrbeh zanj, saj se je vračal z jutranjega dela šele ob desetih zvečer. Njegovih poznih prihodov smo bili drugače vajeni, moral je delati vse do večera, ker pa je njegov mojster izdeloval tudi krste, je moral iti večkrat postavljat električne sveče ob mrliča pozno ponoči. Tu in tam pa je prespal kar pri mojstru in sicer - kakor se je sam rad pohvalil - kar v krsti. Pod zglavje si je položil oblanje, pokril se je z odejo, surovo izdelana krsta pa je bila nekakšna postelja.

"Si moral spet k mrliču?" so se mi na široko razprle oči. Močno so mi burile domišljijo zgodbice, da je mrlič v krsti premaknil ustnice, stegnil roko ali celo vstal. Prepričan sem bil, da se bo to pripetilo mojemu bratu.

"Umrl je Tinče s Komendske Dobrave. Že ko sem peljal krsto z vozičkom skozi gozd, mi je bilo tesnom pri srcu. Ves čas sem gledal, ali bo skočil kdo vame iz gmajne. Na domu sem moral sam pomagati preložiti mrliča v krsto. To je še kar šlo. Napeljal sem elektriko in se hotel že posloviti, ko se je zgodilo... V kuhinji so mi skuhali kavo. Ko sem se vrnil v dnevno sobo, da bi preveril, ali je vse v redu, so se na lepem premaknile mrličeve noge... Mislil sem, da bom skoprnel od strahu..."

"Daj, daj, to se ti je samo zdelo..." mu je rekel ata.

"Ne, v resnici je bilo tako videti... Medtem ko smo bili mi v kuhinji, je šel k mrliču sedet v krsto maček... Ko pa me je zagledal, je skočil iz krste na tla..."

V mojih mislih je Cirilov mrlič že hodil po sobi gor in dol ko kakšen Frankestein v filmu, ki sva ga z Rajmundom videla v kinu v Mengšu.

"In zakaj si še zdaj tako premočen? Strah je vendar votel, okrog pa ga nič ni..." se je čudila mama najstarejšemu sinu.

"Čakajte, da povem do konca. Ko sem šel čez Senožeti domov, sem ob robu zadnje njive zagledal v jarku ležečega viteza v železnem oklepu... Njegove žareče oči so me hotele prebosti kakor strupeni žarki... Komaj sem mu ušeč..."

Vso noč sem slabo spal. Kaj pa, če spleza tisti hudobni vitez v mojo sobo? Zjutraj sem nagovoril ata, da sva šla gledat, kdo bi bil. Viteza v železnem oklepu ni bilo. Na opisanem mestu je ležalo naročje stare kuruzovine, zraven pa je stal nedolžen štor...

Kljub temu je bilo Cirilovo pripovedovanje tista kaplja čez rob, da se mu nisem upal tistega dne nesti malico na Goro. Ob gozdu za Senožetmi so se pasle tri srne. Zame so bile trije orjaški jeleni, ki me mislijo prebosti in poteptati v tla. Prijokal sem domov, da me srne ne pustijo naprej.

"Čakaj, grem jaz s teboj do njih..." se je takoj ponudil ata, ki je dobro vedel, kako se streže takšnemu strahu. Stopil je z mano do jarka in tam z vso močjo plosknil z rokama. Močan tlesk je srne v hipu prepodil.

Hm, pa res niso bile tako nevarne, kakor se mi je zdelo...

Drugič sem se srečal s strahom, ki je imel velike rdeče oči, obraz pa je imel rumen. Bila je samo glava, ki je stala v grmovju ob potoku.

"Ata! Mama! Za Tunjico leži glava ubitega Turka!" sem pridrvel domov ves iz sebe.

"Kakšen Turek neki!" se je zasmejal ata.

"Pojdi z menoj! Do Tunjice so že prišli! Eden pa je tam padel..." Na senu smo se večkrat pogovarjali o Turkih, kako so nekdaj pustošili našo deželo, zato je bila žareča glava na tleh njihova.

Ob potoku naju je pričakala navadna buča, v kateri je gorela sveča...

"To smo delali tudi mi in boš prav gotovo tudi ti..."

Atova zamisel je bila odlična. Naslednjega popoldneva sva z Rajmundom izdelala kar tri takšne strahove in jih postavila na skrivna mesta. Močno sva uživala ob misli, da se bo kdo prestrašil do kosti.

"O Marija Pomagavka!" se je ob pogledu na bučo za našim podom stresla celo naša mama. Kmalu pa je ugotovila, koliko je ura."Presneta mularija! Še pred domačim pragom ti ne da miru..."

Meni se je zdelo nenavadno dobro, da sem potegnil za nos celo nekoga iz družine...

Tretjič sem se srečal s strahom od blizu in ga kar na samem mestu premagal. Strah je bil tedaj razočaran sam nad seboj...

Bilo je v času, ko so bile v modi hodulje. Vso vas so preplavile. Najprej jih je začel izdelovati naš Ciril, kmalu zatem so jih imeli vsi Rajmundovi, potem pa vsa vas. Najmanjše so bile visoke pol metra, najvišje pa poltretji meter. Zadnje so bile tako velike, da so jih obvladovali le največji fantje, nanje pa si moral stopiti na visoko vzdignjenem mestu, na jamnici ali na skladovnici z butarami.

Pri Rajmundovih sem se rad zadrževal, ker so bili vsi zgovorni, imeli pa so tudi živahno domišljijo. Prenekatero zgodbo o spominu, ki se vrača, pa tudi o drugih strahovih, sem zvedel prav pri njih.

Nekega popoldneva se mi je pohajanje močno zavleklo. Z večernim zvonjenjem bi moral domov, a je začel Rajmundov ata pripovedovati zanimivo resnično zgodbo:

"Ste že slišali, kaj se je pripetilo pijančku Janezu iz Komende? Niste! No, vam bom pa povedal... To je tisti Janez, ki koplje jame za mrliče... Nekdo mora opravljati tudi to delo... Janez žal ves denar, ki ga dobi, takoj zapije, zato se mu včasih zgodi, da skoplje jamo tudi kje drugje... No, rad pa sklepa tudi stave... Zadnjič je šel stavit za štefan vina, da bo šel točno opolnoči, ob bitju ure, na pokopališče... Ob uri, ko začnejo iz grobov vstajati mrliči in se sprehajati po pokopališču sem ter tja... Janez ne bi bil trdoživi Janez, če ne bi za štefan vina tega res storil... Točno, ko je udarilo prvič, je stopil na posvečeno zemljo... Udari drugič, Janez stopi naprej... Udari tretjič, Janez je že med cipresami in nagrobniki... Naenkrat izza cipres stopi velika bela smrt... Janez pa ne bi bil korajžni Janze, če je ne bi pričakal... Iz škornja je izvlekel dolg nož in se napotil z njim naravnost proti njej... Reče ji: Če si človek, beži, da ne bo po tebi! Če pa si res Smrt, se spopadiva, pa bova videla, kateri je močnejši! - In kaj se zgodi? Smrt, ki je bila odeta v veliko belo rjuho, je na ves glas zatulila: Buuuuu! Janez stopi korak proti njej in nameri nož naravnost vanjo... Tedaj pa... Smrt je videla, da misli Janez zares... Na hitro je odvrgla rjuho in jo jadrno ucvrla po pokopališču navzdol... V gostilni se še zdaj norčujejo iz Franceljna, da niti za Smrt ni dober..."

Domov sem odšel pod globokim vtisom pripovedi. Vsenaokrog se letale Smrti v belih rjuhah, iz noči se je bliskal Janezov svetleči nož, krog in krog so stale same velike ciprese... A domov je bilo treba iti!

Pred domačim podom mi je zastal korak. Na butarah je sedela - Smrt! Zavita je bila v belo rjuho, oči je imela črne ko oglje, iz ust pa so ji prihajali čudni glasovi.

"Buuu!"

"Ciril! Andrej!" sem glasno poklical brata, takoj prepričan, da me hoče samo eden od njiju prestrašiti.

"Buuu!" se je odzvala bela rjuha na butarah.

"O, saj vem, da si samo človek..."

"Buuu!" je bil strah na butarah vse bolj nezadovoljen z mojo trditvijo.

Ob butarah sem opazil prislonjene naše velike hudulje. Ker je imel vsak svoje, semn jih takoj spoznal. Bile so Andrejeve!

"Andrej, daj mi mir! Drugače ti bom vzel hudulje..."

"Buuu!" se je razjezil strah. Brez hudulj ne bi mogel z butar.

"Smrt, takoj se odkrij, drugače ti bo žal..."

Brat Andrej je odvrgel rjuho in se mi zasmejal:

"O ti mulc ti! Niti pošteno prestrašiti se ne daš več."

Tako sem sam razkril še zadnji večji človeški strah. Strah je samo nepoznavanje prave podobe. Ko pa jo odkriješ, ostane samo še smešna in nepomembna senca resničnosti.

MOJ NAJLEPŠI GOLOB

Našo družino sem si vedno predstavljal kot veliko toplo gnezdo, ki sta si ga iz ljubezni spletla ata in mama, mi, trije sinovi, pa smo bili tiste male ptice, ki so se zlegle v njegovem varstvu. Ko sta brata odhajala v svet, se mi je zmeraj zdelo, da sta kakor odraščajoča goloba, ki rada poletita iz domačega gnezda, še raje pa se vračata vanj. Najlepše je bilo zato tedaj, kadar smo bili zbrani vsi doma, ko je bil veliki tuji svet daleč od nas, ko nas je grela toplina rojstnega doma.

"V svet vodi sto poti, domov ena sama..." je večkrat rekel ata in pri tem dajal za zgled domače golobe. Na naši podstrehi in tudi v golobnjakih ob dimniku smo imeli ves čas več družin golobov. Ata jih je imel rad, z njim vred pa tudi vsi drugi. Golobi niso bili samo zgled za družinsko življenje, ampak tudi za navezanost na dom. Kadar so razprli široka krila, bi lahko poleteli na drugi konec sveta. Tega pa niso storili. Zmeraj so se z zadovoljstvom vračali v rodno gnezdo.

Tudi sam sem rad opazoval njihovo živahno prhutanje s krili, spuščanje s strehe na dvorišče, zaljubljeno gruljenje med mladimi golobi, ustvarjanje novih družin pred našimi očmi. Zelo me je bolelo, ko sem moral kakšnega starega goloba ujeti in ga oddati mami, da je končal v loncu. Najbolj pa sem bil skupaj z atom vesel, kadar se je iz mladičev izlegel kakšen lep golobič, ki je prerastel očeta tako po velikosti kakor po lepoti in v letalni spretnosti.

"Tale bo pa tvoj!" mi je nekega dne pokazal ata dobro nasajenega beločopca, ki je na hitro zrastel v postavnega mladiča. Sprehajal se je po dvorišču gor in dol ko kakšen baron. Tu in tam je kavsnil kakšno travo, tu in tam je zbrskal med peskom kakšno zrnje, drugače pa se je vedel kakor velik dostojanstvenik, ki mu ni para na svetu.

Beločopec je ob atovi kretnji samo vzravnano vzdignil glavo in pogledal proti meni, kakor da ugiblje, ali bi bil zanj primeren gospodar.

"Res je lep... Ostati mora pri hiši... Le glej, da ga ne boš oddal..." sem se razveselil atovega darila. Čeprav beločopec ni bil nič bolj moj kakor drugi golobi, sem skrbno pazil nanj. Večkrat sem posebej zanj prinesel zrnje iz kašč. Velikokrat sem nadrobil nekaj drobtin posebej zanj na dvorišču, kokoši pa spodil stran. Ničkolikokrat sem ga poklical s strehe in mu dal kaj za pod zob. On pa mi je ljubezen vračal tako, da se je ob mojem prihodu iz šole takoj spustil s strehe, rad je zakrožil okoli mene z razprtimi krili, kot da bi se hotel postaviti z njimi in rad me je spremljal k pouku vse do strnjenih hiš.

Od tistega časa naprej sem golobe še bolj občudoval. Opazoval sem jih, kako so se ženili, kako so samci razposajeno osvajali samice, kako so skupaj delali nova gnezda, kako so potem složni legli jajca in kako so učili mlade golobe prepotrebnih spretnosti za življenje. Zdeli so se mi kakor velika srečna družina, kjer ne poznajo nobenega prepira in nobene hude besede. Vse znajo rešiti na visoko dostojanstveni ravni, z ljubeznijo in v vzorni družinski slogi.

"Tvojega beločopca bomo pa res obdržali za pleme..." mi je nekega dne povedal ata."Prelep je, da bi šel kar naravnost v lonec."

Zdelo se mi je nekaj povsem samoumevnega. Z beločopcem sem imel visoke cilje. Oženil ga bom s prav tako čudovito nevesto, potem pa bom zredil take mladiče, da jih bodo vsi občudovali. Mladiči bi lahko bili golobi pismonoše, golobi, ki nosijo sporočila tudi po več sto kilometrov daleč.

Na svoje veliko zadovoljstvo sem opazil, da je bil moj beločopec pri izbiri življenjske družice izredno zahteven. Dolgo je postajal na slemenu domače hiše in se ogledoval naokrog. Nobena prava ni priletela mimo. Nato je začel letati tja do strnjenih hiš, na vas. Po več ur ga ni bilo nazaj. Bal sem se zanj, da bi ga med letom ujel skobec, a je bil predober letalec, da bi mu moglo kaj do živega.

Po nekaj dneh se je vrnil z lepo golobico. Po stari navadi jo je pripeljal k sebi na svoj dom.

"Ata, poglej!" sem navdušeno zaklical."Lepše ni mogel izbrati." Res je bila golobica prava lepotica. Videti je bila zdrava in čedna že na prvi pogled.

Namenil sem jima nov golobnjak ob dimniku. Beločopec je bil tako pameten, da je takoj popeljal svojo družico vanj. V naslednjih dneh sta golobnjak še malce preuredila, ga po svoje postlala, nato pa je golobica zlegla štiri drobcena jajčeca, iz katerih so čez čas pogledali puhasti rumenokljunčki. Novega zaroda sem bil tako vesel, ko da bi dobili dojenčka v hišo. Ker sta bila starša izredno skrbna, so golobički kmalu toliko zrasli, da so pogledali iz gnezda in se začeli s pomočjo staršev učiti letati. Vsi štirje so odraščali v lepo raščene mladiče, ki so bili na las podobni svojim staršem. Vsi štirje so se hitro navadili tudi name, ko da bi jim bil drugi oče.

Neke nedelje se je pri nas mudil neki možakar z vasi. Tudi sam je imel golobe, zato se je ob odhodu z zanimanjem zazrl na našo streho.

"O, golobe imaš pa lepe, Andrej!"je pohvalil ata. Nato pa je dodal: "Tistole golobico si pa verjetno dobil pri meni... Vaš golob mi jo je speljal..."

Zaslutil sem, da ima možakar prav. Hkrati sem vedel, da tega ni rekel brez vzroka.

"Zdaj, ko imaš nov zarod, bi mi lahko odstopil stari par... Ali pa vsaj goloba... Letos nimam niti enega lepega plemenca..."

Meni je postalo vroče, ko da bi me kdo vrgel sredi puščave, ata pa je mirno dejal:

"No, se bova že zmenila..."

Ko je možakar odšel, sem ata napadel, ali misli resno.

"Ne boj se za našega beločopca... Nikjer ne bo več ko nekaj ur... Tako starega goloba ne moreš več privaditi na novo hišo in k drugim ljudem..." Bral sem, da golobi pismonoše prelete tudi po tisoč kilometrov nazaj do svojega doma. To mi je bilo v tolažbo. Pomeni, da beločopca ne bi mogel nihče vzeti, celo ukrasti ne.

Možakar z vasi je bil strasten gojitelj golobov. Kar naprej je po tistem hodil k nam in gledal na streho. Bil sem jezen nanj, kajti prav zapičil se je v mojega beločopca. Moj najlepši golob pa ga že od daleč ni maral. Kadar se je možakar z vasi pokazal na našem dvorišču, se mu je kar sam umaknil s strehe, samo da mu ne bi bil na očeh.

"No, pa najin dogovor še velja?" je dejal ob tretjem obisku.

"Velja. Saj imamo lep nov zarod zadaj..." mu je odvrnil ata.

Bil sem ogorčen do skrajnosti. Beločopca ne dam in pika!

"Ne vem, zakaj mu je prav tvoj golob padel v oči..." se je čudil ata."A nikar se ne žri. Dala mu ga bova, da bo sam spoznal, kako pameten je... Čudno, da tega ne sprevidi..."

Pomagalo ni nobeno pregovarjanje: beločopca sem moral ujeti in ga predati možakarju z vasi. Med golobarji je vladalo nenapisano pravilo medsebojne pomoči in izmenjave lepih golobov. Mi smo imeli do možakarja še toliko večjo obveznost, ker mu je naš beločopec speljal golobico.

"Boš videl, še nocoj bo nazaj..." mi je pomežiknil ata, ko je možakar odnesel beločopca na svoj dom.

Pa ga ni bilo. Ne prvega dne, ne drugega. Od sošolcev sem izvedel, da možakar z vasi ni noben začetnik. Beločopcu je takoj ob prihodu domov močno pristrigel peruti in ga povrhu še zaprl v nov golobnjak. Računal je, da se bo beločopec v nekaj dneh navadil novega doma, na svojo življenjsko družico in na nas pa pozabil.

Vse od ranega jutra do večera sem pogledoval na streho, beločopca pa od nikoder. Le njegova golobičica je žalostno sedela na slemenu in ga čakala, čakala... Bila je videti kakor vdova, ki ji je moža vzela vojna vihra... Smilila se mi je globoko v srce, sam pa sem se kuhal od jeze in žalosti. Načrtoval sem, da bi možakarju z vasi svojega goloba kar izmaknil. Seveda pa bi bilo veliko lepše, če bi se golob sam vrnil. Tako ne bi bil nihče kriv, pa še beločopca bi dobil nazaj. Računal sem tudi na to, da bi šla ponj življenjska družica, a ni bila toliko podjetna. Le žalovala je za njim in otožno pogledovala na dvorišče.

"Nič mi nisi rekel, da mu bo prirezal peruti..." sem napadel ata." Le kako naj se potem vrne..."

"Počakaj, da mu zrastejo nove..." se je zvito nasmehnil ata."Misliš, da bo toliko star golob čez noč pozabil svoje gnezdo?"

Ata je imel prav. Beločopec se je vrnil sam. Vendar ni čakal, da bi mu zrasle nove peruti. Ko ga je možakar z vasi tretjega dne spustil iz golobnjaka, da bi se privadil novemu dvorišču, jo je on mahnil domov kar - peš!

Stal sem na našem dvorišču in pogledoval proti strehi, ko sem zagledal daleč spodaj na cesti, na Sivčevih ulicah, kakor so pravili tej poti do nas drugi, belo piko, ki se je premikala naravnost proti nam. Videti je bilo, ko da bi zibaje se šla proti naši hiši majhna bela kokoš, in sicer z največjo mogočo hitrostjo.

"Moj beločopec!" sem vzkliknil ves iz sebe.

Mahal jo je tako smešno hitro navzgor, ko da bi se majala majhna bela kočija med kamenjem. Revež se ni mogel vzdigniti v zrak in je moral ves kilometer poti opraviti samo s svojimi drobnimi nožicami. Bilo mi je nerazumljivo, kako je lahko peš dvakrat prečkal glavno cesto na vasi, kako je vedel, kje mora zaviti na naše ulice, kako se je ognil vsem nevarnostim, od prometa do hudobnih živali.

Ko je bil moj beločopec že nekako na sredini poti do naše domačije, se je mahoma odtrgal od sosedove hiše volčjak. Verjetno se je pognal samo zato, ker je zagledal mene, kako sem silovito pohitel na pomoč golobu. Hotel sem mu skrajšati pot.

"Počakaj! Nevarno je!" je zavpil ata za mojim hrbtom. Goloba, ki jo je peš mahal domov, je opazil kmalu za mano.

Obstal sem kakor okamnel. Če je pes opazil goloba, potem je lahko po njem. Sam sem bil predaleč, , da bi psa lahko prepodil. Edino upanje je bilo, da je pes skočil kar tako po ulicah navzdol...

Beločopec se je še enkrat izkazal. Volčjaka je moral opaziti prej kakor midva z atom. Mahoma je spremenil smer svoji peš hoji in se bliskovito umaknil s ceste. Verjetno je tako naredil že nekajkrat na vasi. Stekel je s ceste na njivo in se pritisnil k tlom, da bi bil čimbolj neopazen. Med pesinim perjem je bilo videti le belo piko.

Sosedov volčjak je z vzdignjenim repom ponosno tekel po ulicah navzdol in se na vse strani ogledoval, kaj bi bilo lahko novega. Tik pred golobom se je ustavil in povohal s smrčkom v zrak. Nič sumljivega! Obrnil se je in počasi stekel nazaj proti domu...

"No, zdaj pa le pojdi po svojega beločopca!" mi je rekel ata.

Da ne bi ponovil iste napake s sosedovim psom, sem stopal po ulicah navzdol previdno in počasi. Beločopec je, tik preden sem prišel po njega, sam prišel iz pese in mi peš pritekel naproti. Poljubil sem ga na kljun, on pa se mi je podobrikal tako, da je kljun živahno odprl in zavil z očmi kakor zaljubljenec, ki po dolgem času spet sreča svojo ljubezen.

"Nikomur ne povej, da se je vrnil..." mi je zabičal ata."Dovolj dolgo pot je prehodil, da je zdaj lahko spet naš." In mi je spet pomežiknil, tokrat sproščujoče in hudomušno.

Moj najlepši golob je potem ostal vse do konca svojega življenja pri hiši. Celo loncu je ušel. Ljubše mi je bilo tako. Nekega dne, ko se je neprevidno razkazoval na strehi, ga je vzel skobec. Bilo mi je zelo hudo. Globoko v sebi pa sem čutil, da se v naravi vse poravna. In če se že mora, naj se s čim manj solza...

Moj beločopec pa mi je ostal za zmeraj zapisan v spominu tudi zato, ker je s svojo navezanostjo na dom pokazal, kakšno vrednost ima domače gnezdo. Čeprav so se drugi golobom večkrat posmehovali, kakšne majhne glavice imajo, so s svojim naravnim odnosom do rodnega kraja izkazovali veliko več ljubezni kakor ljudje. Tudi moj najlepši golob je hotel svoj življenjski krog nadaljevati in končati tam, kjer mu je bilo podarjeno življenje.

NAŠI ZAJČKI NIČ NE GOVORIJO

Na kmetiji je bilo dela čez glavo. Ker se je v letih po vojni večidel še vse delalo na roke, smo bili vsi člani družine veliko na polju, na travnikih in v gozdu. Delo nam je jemalo veliko časa, a se nismo dali. Naši so bili sobotni popoldnevi in cele nedelje, pa tudi kakšno uro smo si ukradli vmes. Dan je bogastvo, ki ga je treba dobro izkoristiti. Nismo imneli samo š|olskega dopoldneva in delovnega popoldneva, ampak smo vmes živeli še ducat drugih življenj. Eno so nam podarili naši zajčki...

V zabojih pred hlevom smo imeli ves čas petnajst, dvajset kuncev. K njim sem se zatekal, kadar ni bilo nikogar doma ali kadar ni bilo prijatelja Rajmunda na obisk. Zmeraj so me prijazno pozdravili, se mi podobrikali in stegovali vlažne smrčke proti mojim rokam. Z njimi sem živel v lepem sožitju, dokler ni prišlo v Moste lutkovno gledališče.

Šlo je za majhno lutkovno gledališče, ki so ga igralci postavili kar sredi šolskega razreda. Obsegalo je malo večji prostor kakor angleško stranišče, v gornjem delu pa je bila odprtina, velika dober kvadratni meter. Tu so nastopale razne živali, med drugimi tudi zajčki.

Ko se je odprla zavesa, je v razredu nastala nebeška tišina. Vsi smo se z velikim pričakovanjem zazrli v majhno okno. Pred našimi očmi so se začele živali na ves glas pogovarjati. Da bi bilo čudo še večje, ti zajčki niso bili samo črno-beli ali sivi ali rjavi, ampak so imeli celo rdeče smrčke, zelena ušesa in vijoličaste kožuhe. Kmalu bi bil padel s stola, tako sem bil presenečen nad njihovim zunanjim videzom, še bolj pa nad njihovo zgovornostjo. Rajmund prav tako. Ves čas me je dregal v rebra, češ ali vidiš, kakšne zajce imajo v mestu, v Kamniku, od koder je prišlo gledališče, mi pa imamo navadne kmečke zajce!

Domov sva odšla vidno potrta in zamišljena. Preden sva se razšla, sem Rajmundu na glas potožil, da tudi mene zelo moti nezgovornost naših zajcev.

"Hm, naši zajčki res nič ne govorijo..."

Ustavil sem se pred našimi zajčniki in se zastrmel v domače kunce. Po stari navadi so prihiteli k mreži, vzdignili smrčke in poprosili za hrano. Med njimi je bil najbolj živahen črno-beli zajec, ki sem ga imel posebno rad.

"No, vsaj ti mi kaj povej!" sem mu pokimal z glavo. On pa nič. Ko da je mutast. V odgovor je samo visoko vzdignil smrček in se naredil neumnega.

"Vsaj besedo reci!" sem tiščal naprej vanj, prepričan, da je moj črno-beli lepotec najpametnejši med vsemi."Reci vsaj: Živel, Ivan!"

Zajec pa nič. Ko da me ne sliši.

Razočarano sem zamahnil z roko in jih pustil pri miru. Če nočejo govoriti, pa nočejo, še žal jim bo. Preveč skrbim zanje, zato nočejo odpreti gobca. Če jim ne bi kar naprej nosil trave in detelje, bi že kaj rekli. Kamniški zajci niso dobili niti bilke za pod zob, pa so bili tako zgovorni...

Slabe volje sem se odpravil k Rajmundu. Tudi ta se je ubadal z zajci. Prav tako niso hoteli govoriti.

"Daj, vsaj ti spregovori, Rjavko!" je prijatelj tiščal v največjega."Saj ne gre zame, ampak za čast hiše... Le kaj bi ljudje rekli, ko bi zvedeli, da nočete govoriti..."

Kunci pa kot nalašč niso odprli ust. Globoko razočarana sva se zavlekla na hlode za hišo. Šlo nama je na jok. Tako skrbiva zanje, oni pa se delajo, ko da naju ni. Vse do sedaj, in celo zdaj, ko veva, da znajo govoriti.

Žalosten sem se odpravil domov, po glavi pa so mi ves čas mrgoleli samo tile čudaški zajci. Prej ali slej bomo morali vse zamenjati. Vsaj enega bi morali v Kamniku kupiti takega, ki bi znal govoriti. Potem bi ta naučil odpirati gobce tudi drugim. Ne smemo biti toliko za časom, da bi imeli same mutaste zajce.

Svojo veliko bolečino sem zaupal bratu Cirilu. Veselo so se mu zasvetile oči. Rekel je:

"Čakaj, jih bom pa jaz naučil govoriti..."

"Kako: ali si učitelj za zajce?"

"To ne, ampak ustvarili bomo prav takšne zajce, kakor sta jih videla v šoli... In prav takšno lutkovno gledališče... Še boljše... Večje in bolj pisano..."

Nisem do kraja razumel brata, vesel pa sem bil, da bomo tudi mi imeli govorče zajce. zato sva se z Rajmundom u veseljem pridružila izdelovanju takšnih zajcev. Naša dvorišča, naše hiše in naše kuhinje so se v naslednjih tednih spremenile v delavnice živahnihzajčkov. Starejši bratje, moji in Rajmundovi, so naredili najprej za pest velike modele iz gline. Na srečo glede gline nismo bili nikdar v zadregi. Komendski lončarji so jo kopali prav za našim gozdom, in ko smo šli po steljo, sem je velik kos spotoma pripeljal domov. Pod prsti starejših bratov so začele nastajati čudovite figure, ki so vse spominjale na naše zajce. Te modele smo potem oblepili s časopisnim papirjem. Ker nismo imeli pravega lepila, smo ga naredili kar sami, iz moke. Rekli smo mu pop. Ko so se časopisni koščki na modelih posušili, smo nalepljene plasti prerezali in vzeli iz njih glineni model, ostala pa je papirnata figura, ki ji je bilo treba še vdihniti življenje. S čimbolj vabljivimi barvami in s čimbolj živahnimi oblekami. Za slednje so se izkazale Rajmundove sestre in celo mami sta priskočili na pomoč. Pred našimi očmi so nastajali pravi zajčki ljudje, ki smo si jih nadeli na roke in z njimi uprizarjali prave vragolije. Res je bilo videti, ko da so lutke same spregovorile.

"Pridite gledati Sivčeve in Strškove lutke!" so delali reklamo drugi namesto nas, tako živopisane zajce smo napravili.

Sam sem z največjo lutko odhitel k svojemu črno-belemu lepotcu. Postavil sem se z lutko pred zaboj in mu glasno dejal:

"Živel, kako se imaš?"

On pa še vedno nič.

"mene bi bilo na tvojem mestu sram, če ne bi znal govoriti..." je dejal zajček na moji roki.

Oni v zaboju pa je molčal ko grob.

"Ah, s tabo ni nič!" je razočarano zmajevala moja lutka in skupaj sva raje odšla v hišo, kjer so naju čakali drugi govoreči zajci.

"V nedeljo bomo naredili veliko predstavo!" so rekli starejši bratje."Takšno, da je Moste še niso videle!"

Lutke smo imeli, potrebovali bi še oder. Ali vsaj takšen prostor, kakor so ga imeli kamniški lutkarji za oder.

"Plevnik!" sta se domislila brata Ciril in Andrej. Saj res! Šlo je za prostor, precej večji, kakor so ga imeli Kamničani, spredaj je bil že tako in tako pregrajen, le zavese je bilo treba še obesiti. Na srečo je bil plevnik na pomlad napol prazen, kajti pleve smo od mlačve naprej ves čas rabili za krmo. Starejši so tako razobesili na okno plevnika samo še staro odejo in gledališče je bilo nared.

Midva z Rajmundom sva moralo poskrbeti za posebno reklamo. Napisala sva pet velikih plakatov. SIVČEVE IN STRŠKOVE LUTKE VABIJO NA VELIKO PREDSTAVO GOVOREČIH ZAJČKOV - v nedeljo popoldne ob treh, v Sivčevem plevniku.

Radovednost je naredila svoje. V nedeljo popoldne se je ob našem podu kar trlo gledalcev, mlajših in tudi starejših, otrok in staršev. Kako tudi ne: očitno so vse vznemirjali govoreči kamniški zajci.

Pred podom smo postavili gajbice, nanje pa položili krajnike. Tako smo lahko posadili več ducatov gledalcev. Huje je bilo z nami, ki naj bi predstavljali govoreče zajce. Tako smo bili zaljubljeni v svoje lutke, da se o tem, kaj bomo igrali, sploh nismo pogovorili.

"Dajmo Rdečo kapico!" je predložil Rajmund.

"Hm, z zajci Rdečo kapico..." smo bili negotovi.

"Kaj pa, če bi uprizorili Sneguljčico..." sem dejal sam.

"Ni slabo, ampak v Sneguljčici ne nastopa veliko zajcev..."

Občinstvo je bilo vse bolj nestrpno. Zamujali smo že četrt ure.

V glavo mi je padla odrešilna misel. Stekel sem po svojega črno-belega lepotca v zajčnik in ga prinesel v plevnik.

"Kaj pa ga lomiš s tem butastim zajcem!" me je okaral brat Ciril."Saj sam veš, da ne zna govoriti."

"Saj prav zato... naredimo igrico o zajcih... O srečanju govorečih z negovorečimi zajci."

"Ni slabo," so se strinjali drugi.

Občinstvo je od nestrpnosti začelo žvižgati. Zastor smo morali odpreti, drugače nam bi ga sami sneli.

V plevniku se je začela velika predstava. Na rokah smo imeli pet najlepših lutk, sam pa sem pokazal ljudem svojega pravega kunca. Začelo se je s pogovorom med zajčki lutkami, da obstajajo različne vrste zajcev. Največ je tistih, ki znajo govoriti. Tu in tam pa živijo po mestih tudi takšni zajci, ki nočejo odpirati gobcev. Močijo kakor grob. Kmečki zajci bi jih radi naučili govoriti, vendar so mestni tako zabite glave, da jim učenost ne gre vanje. Zato bodo do konca življenja samo jedli in se redili, potem pa končali pod nožem.

"Ali nisi nečesa pomešal?" je šepnil brat Ciril proti sosedovemu Francetu."Govoriti znajo le mestni zajci, naši pa ne..."

"Ne bodi neumen!" ga je ustavil France."Bo že tako prav. Naši so vendar pametnejši..."

Občinstvo je bilo navdušeno. Seveda, naši so pametni, mestni pa nimajo pojma o govorjenju. Takšna je prava resnica. Kamničani so jo hoteli s svojimi lutkami obrniti na napačno stran!

Na koncu predstave so govoreči zajci mojega črno-belega zajca na moč popljuvali, ga ozmerjali kot mestnega škrica, mu pripeljali nekaj krepkih za ušesa in ga do kraja ponižali.

"Hura, naši zajci!" je vpilo občinstvo."Fuj, mestni! Ven s tistim neumnim čeno-belim butcem!"

Na tihem sem vendarle upal, da bo moj pravi zajce spregovoril vsaj med igro. Pa ni. Tudi zadnje priložnosti ni izkoristil. Pa nič. Bil sem tako razočaran nad njim, da sem ga takoj po predstavi izpustil iz rok, ko da ga ni na svetu. S takšnim zajcem, ki ne zna govoriti, ne bom imel več opravka.

Občinstvo se je močno navdušeno počasi vendarle razšlo. Mi, lutkarji, pa smo si iz prostovoljnih prispevkov kupili petlitrsko steklenico sifona in se do sitega napili osvežujoče pijače. Sifon je bil za nas pravo razkošje. Po tako uspešni predstavi je bil še trikrat boljši.

"Predstave v našem plevniku bi bile lahko vsako nedeljo... Občinstvo bi vozili sem z vozmi..." so nam rasla krila."Hodili pa bomo na gostovanje tudi v druge plevnike."

Šele pozno zvečer smo se razšli. Ves vzhičen nad seboj, da sem predložil tako dobro snov za igrico, sem še pred spanjem premišljeval samo o tem, kako smo se odlično maščevali vsem negovorečim zajcem.

"Čisto prav jim je! Zakaj pa nočejo govoriti..."

Sredi noči je na okno potrkala mehka tačka. Na šipi sem zagledal znan vlažen smrček. Vame so proseče strmele žalostne oči:

"Pomagaj mi... Name si pozabil... Še vedno sem v plevniku... Lačen..."

Bil je moj črno-beli zajček. Pa res, nanj sem čisto pozabil. Po igri sem ga pustil tam, kamor sem ga odvrgel.

Stekel sem v plevnik. Našel sem ga vsega prestrašenega in obupanega stisnjenega v kot. Bil je tako slabe volje, da me ni hotel niti pogledati. Vzel sem ga v naročje in ga odnesel v njegov zajčnik. Natrosil sem mu krme, potem pa sem ga opravičujoč se pobožal po kožuščku.

"Oprosti... Nismo se norčevali prav iz tebe... Norčevali smo se samo iz tistih, ki nočejo govoriti..."

Moj črno-beli lepotec je nalahno odprl gobček in komaj slišno dejal:

"Saj ni nič narobe... Ostaniva prijatelja!"

Poljubil sem ga prav na vlažni smrček in ga pobožal po ušesih.

Čeprav pozneje ni nikoli več spregovoril niti besedice, vem, da ni res, da naši zajčki ne znajo govoriti. Vsi znajo, le težko jih je pripraviti do tega. Seveda pa jim je treba znati tudi prisluhniti s prave strani...