Bog, prvič

Stendhal v Italijanskih kronikah poroča, kako je leta 1559 po zaslugi Diane Brancaccio prišlo na uho vojvodu Palliano, da ga je njegova žena prevarala z Marcelom Capeccijem, navadnim oprodo. Resničnost ovadbe so služabniki potrdili na raztezalnici. Za povrh je prešuštvovala v začetku nosečnosti z zakonitim soprogom. Po ustaljenih običajih je bila vojvodova dolžnost ubiti ljubimca in nezvesto ženo, vendar je z odločitvijo dolgo odlašal in bi skoraj ženi greh že odpustil, nakar je 18. avgusta umrl papež Pavel IV in nastopil je čas brezvladja - obdobje urejanja tovrstnih zadev -, zato je vojvoda klonil silovitemu pritisku ženinih sorodnikov.

28. avgusta 1559 je v sobo vojvodinje Palliamo stopil grof Aliffe, njen brat, v spremstvu dveh menihov. Gospa se je spovedala in dobila odvezo, vendar svojega greha ni priznala niti pod svetim zakramentom. Meniha sta predlagala odlog izvršitve kazni, saj je bila nosečnica takrat že v šestem mesecu. Grof je odklonil in jo zadavil z vrvjo. Meniha sta hotela truplo raztelesiti in krstiti otroka. Tudi tega jima grof ni dovolil.

Bog je opazoval drobno dušico nerojenega otroka, ki je zapuščala telo, v katerem se je bila komaj dobro naselila in razmišljal takole: hm, po učenju Cerkve ne vzbuja začudenje ravnanje gospoda Aliffeja, marveč menihov. Tomaž Akvinski, lumen ecclesiae, je zapisal, da matere ni dovoljeno odpreti, da bi krstili otroka, četudi bi ga edino tako lahko rešili večnega prekletstva, saj je, četudi nerojen, že prejel prvotni greh, ki se prenaša s spolnostjo. Dve stoletji kasneje bo Alphonsus Liguori, kasneje patron spovednikov in vzgojiteljev, v Theologiae moralis izrecno zapisal, da otroka ne smejo izrezati iz umirajoče ali mrtve matere. Po kanonskem pravu je grof Aliffe ravnal prav za vse čase. Vem pa, da to ni storil zaradi branja paragrafov, marveč v njihovem duhu. Gospod Aliffe je menihoma preprečil krst v prepričanju, da je otrok omadeževan z grehom matere. Ob dejanju je bil nerojenec pač prisoten, četudi brez svobodne volje in s tem možnosti vpliva in odločitve. Ženska je potemtakem naslajala dve telesi hkrati. Grofovo ravnanje je bilo sprejemljivo vsem, ki so za pripetljaj izvedeli. Ljudje - in cerkveno pravo z njim - torej menijo, kako zelo grešen je užitek, četudi nehoten. S tem implicirajo, da jaz, Bog, od njih pričakujem neugodje, bolečino, trpljenje; skratka, njihovo bivanje na svetu (in prej!) želim narediti čimbolj neprijetno in s čimmanj užitka. Odkod jim ta misel? Je upravičena ali ne? Res od njih sploh kaj zahtevam?

Mojo vlogo v stvarstvu lahko razdelimo na dve možni stanji: aktivno in pasivno. Aktivno obsega delovanje, ki je silno redko in ga ljudje vedno dojamejo kot čudež (= nekaj nedoumljivega). V tem primeru od ljudi ne zahtevam ničesar, saj sem premogočen, da bi mi sploh lahko ustregli. So kvečjemu smetje na mojih poteh in me niti malo ne zanimajo. Pasivna vloga je zajeta v moji vsevidnosti in vsevednosti. Povedano drugače, sem popolna snemalna naprava, kamera, ki beleži dogodke, misli, čustva, skratka, gradi tako dovršen zapis sveta, da ga nihče ne more ločili od originala. Sem torej svet sam na sebi v vsej njegovi raznolikosti; kjerkoli in kadarkoli. Če sem, kot sem, snemalna naprava in je to moje bistvo, potem nisem sodnik; nočem in ne morem vplivati na obnašanje igralcev, saj bi v tem primeru postal aktiven, kar smo obdelali že zgoraj. S tem smo prišli do vprašanja smisla. Če je moje snemanje smiselno, potem mora obstajati nekdo, ki bo posnetek nekoč uporabil; no, vsaj pogledal, če že ne sodil. Da bi bil sposoben dojeti zapletenost posnetka, bi mi moral biti enakovreden, torej Bog. Po enaki izpeljavi lahko ugotovimo, da bi tudi on bil svet sam na sebi. Nakar bi nad seboj spet rabil nekoga, ki bi mu bil enakovreden, torej Bog, ki bi nad seboj.... Tako pridemo do neskončne verige Bogov, od katerih je vsak svet sam, dejanskost sama in hkrati njen snemalec. Če upoštevamo aksiom o edinosti Boga, lahko pridemo do naslednjih izpeljav:

Boga ni.

Če je in je edin ter aktiven, potem je svet človeku popolnoma nerazumljiv.

Če je in je edin ter pasiven, je svet brezsmiseln.

Če so, je paradoksalen.

Objavljeno v Razgledih, 29. aprila 1994

Ogroženost Slovencev

Zavest o ogroženosti slovenščine, Slovencev in Slovenije so več kot le trije eSi, kar trije aSi so, po katerih spoznaš razgledanega intelektualca, ki mu je prvi narodov blagor. Ti gospe in gospodje so se mi vedno zdeli čisto posebna kasta, precej nedoumljiva, a nekako se z njimi nisem pretirano ukvarjal. Moj Bog, tako dolgočasni so.

Nakar - šok! Spadam mednje! Je to mogoče? Kdaj sem iztiril in postal dolgočasen star prdec? Saj nisem o teh stvareh nikoli razmišljal, pa sem kar našel rešitev za vse tri eSe: za slovenščino, Slovence in Slovenijo. Tako enostavna je. Očitno je tema nekako vdrla vame in zaposlovala mojo podzavest ali drobovje, skratka notranjost in kar naenkrat je naredilo - klik (ne click, tako bi naredilo še poprej, pred rešitvijo, vidite?) - in spoznal sem rešitev.

Poslušajte: zagovorniki ogroženosti venomer poudarjajo majhnost in ranljivost treh eSov. Povejmo natančneje: problem je pasivna majhnost. Angleško govoreč pisatelj se spomni novo besedo, recimo cyber. Sonarodnjakom je všeč in jo pišejo naprej. Izraz pride prej ali slej v naše kraje in moramo ga prevesti. Nekateri poskušajo iskati korene in napišejo kiber, recimo. Beseda vseeno ostane neprevedena, le ni več angleška, marveč plemenito starogrška, kar se zdi vsem zelo v redu. No, v Sloveniji še teko razprave o prevajanju izraza, medtem pa se Američani že spomnijo cele poplave skovank, ki se vsipajo prek naših meja: cyberpunk, cyberspace,... Kdo bi vse naštel. Bomo mi pisali takole: kiberpank, kiberprostor,... Ne? Eh. Ponavadi zmaga trend, ki besedo prevede opisno. Problem je le v tem, da je iz opisne besede težko delati zloženke: Namesto cyber bo "projeciranje osebnosti v računalniška omrežja" in namesto cyberpunk torej "projeciranje mladoletne osebnosti, pripadnika družbenega gibanja sredine sedemdesetih, v računalniška omrežja". Prelep opis, a poskusite ga ponoviti na hitro in večkrat zapored. Strokovnjaki se prerekajo, nikomur pa ne kane na misel poduk čisto vsake, še tako enostavne igrice, kot so tri v vrsto, mlin ali kaj podobnega. Kadar le čakaš nasprotnikove poteze in se večno braniš, si izgubljen. S kovanjem izrazov za tuje besede je slovenščina zgledno v defenzivi, torej pasivna in s tem je prva beseda v definicija problema pojasnjena. Lotimo se še druge, majhnosti - angleško govorečih je milijarda. Vsi nekaj mutijo in si poskušajo izmisliti kako novo besedo. Milijardo se jih izmišljuje, dva milijona poskuša kljubovati? Kje je tukaj razmerje? Četudi smo Slovenci še tako genijalni, številčna premoč je pogubna.

Poglejmo rešitev, ki je med ljudstvom sprejeta kot že kar čudežno zdravilo. Trije eSi morajo preiti v ofenzivo; postati morajo slavni, čemur po domače pravijo promocija Slovenije. Je ta zares možna? Odkod naj dva milijona ne preveč bogatih ljudi jemlje denar, da pritegne nase misli preostalih štiri ali koliko milijard? Amerikanci so morali petdeset let snemati po petsto filmov na leto, preden so si pokorili svet, da o glasbi, literaturi in računalnikih sploh ne govorimo. Kako naj Slovenija iz pasivne majhnosti preide v aktivno velikost?

Ja, stvari smo se lotili narobe. Opisati moram droben dogodek, ki me je pripeljal do rešitve. Iskal sem neko knjigo, spise sekte, imenovane Cerkev novega Jeruzalema. Enciklopedija Encarta pravi, da ima sekta po svetu približno 10.000 članov. No, knjigo so imeli kar v splošni knjižnici v Kranju! Kranj ima več prebivalcev kot omenjena sekta članov, vendar ga enciklopedija sploh ne omenja. Pojdite v kako malo ameriško mestece in zahtevajte knjigo slovenskega avtorja. Ha, ha, ha! Spise omenjene sekte imajo. Oziroma so vsaj lahko dosegljivi, saj jih je pri ameriški narodni knjižnici registrirano obilo, pravi ocean v primerjavi s knjigami slovenskih avtorjev.

Slovenija ne bi smela postati država, morali bi postati sekta. Tako. Dvomilijonska sekta bi bila po številu ena vodilnih na svetu. Zagrozite Američanu: "Ha, dva milijona nas je, pa napadite, če upate!" Grc. Zveni žalostno, mar ne? Poskusite drugače: "Napadli bi člana tajne sekte, ki ima dva milijona pripadnikov! In sploh ne veste, kdo so in kje so? Ha?" Revež se bo pričel paranoično obračati in v vsakem mimoidočem odkrivati potencialnega Slovenca.

Blagodeti sekte slovenstva si predstavljajte sami: tako je številna in mogočna, da ima svojo kulturo in svoj - tajni! - jezik, pomislite! Člani so raztreseni po vsem svetu; povsod najdete koga. Bojda celo obstaja dežela, kjer je koncentracija pripadnikov izjemno gosta, a jo je težko odkriti, saj je dobro zamaskirana. Pravijo pa, da se člani ponoči zberejo okoli rodovnega totema, panjskih končnic in v narodnih nošah plešejo polko do zore. Tako pripovedujejo o sekti slovencev skrivaj, potihoma, v samoti, iz šepetajočih ust v napeta ušesa, kot se za grozovitosti spodobi. Milijarde ljudi poskuša izgovoriti "panjske končnice" in jezik jim opleta; zdi se jim, da so tisti, ki lahko sestavijo take glasove, sposobni vsega hudega in boje se jih. Upravičeno - saj nikoli ne morejo vedeti, kdo je Slovenec in kdo ni.

Dva milijona ljudi lahko vlada svetu - le dovolj skriti in dobro razporejeni morajo biti.

Matematična vrednost naših imenitnežev

Gospa Moira Orfei mora biti letos prav prijetno presenečena. Odkar pomnim, njen cirkus redno vsako leto ali dve prihaja v te kraje. Ob vsakem obisku so prebivalci opravili svojo dolžnost in napolnili šotor, pri tem pa se verjetno sploh niso zavedali, da se udeležujejo nekakšne podtalne dejavnosti. Poulične, vsaj. O predstavah ni bilo v časopisih in na televiziji niti besede, občinstvo so privabili zgolj plakati in ustna reklama. Letos pa... letos pa se gospa Orfei široko smehlja iz medijev. Intervjuji, prispevki po televiziji... Skratka, cirkusi so letos izjemno moderni.

Današnja kolumna bo torej govorila o cirkusu, vendar se ne bo podrobneje ukvarjala z vzroki želje po blišču, kiču, bleščicah in klovnih, marveč se bo posvetila fenomenu samem. Ni področja, še tako zakotnega, kjer ne bi našli kralja in kjer ne bi uprizorili spektakla ob njegovem kronanju. Ni več dovolj, da proglasijo najboljšega, še krono mu morajo natakniti in ga sprehoditi okrog tabornega ognja, seveda v neposrednem televizijskem prenosu. Vse nagrade in proslave morajo biti čimbolj bleščeče in vse po vrsti mora prenašati televizija. Lahko bi celo rekli, da televizija vse prenese. Ahm, ahm.

Saj z bleščavo ni nič narobe, verjemite. Cirkus ima svoj šarm in ker so nagrade postale finančne in predvsem spodobne, bo nagrajenec že potrpel in se bo klovnovstva sramoval le vso dolgo pot do banke. Rad pa bi navrgel le pomislek v smer, ki se mi zdi presenetljivo neizhojena in porinjena v stran. Vprašanje bom postavil čisto neposredno: so, recimo, veličastni pisatelji tudi res že Shakespeari in elegantne osebnosti že Beau Brummelli ? Drugače povedano, koliko so te nagrade vredne v širšem, svetovnem, kontekstu? Potrjujejo svetovno kvaliteto ali pa gre le za petelinje kralje na kupu gnoja?

Nakar vsi porečejo: ja, ko pa nagrajenci zastopajo področja, kjer ni objektivnih kriterijev, marveč je vse prepuščeno okusu. Oh, še dodajo, ko bi bilo to smučanje! Vzameš štoparico v roko in - sack -, do stotinke veš, kateri je naš lokalni nagrajenec na svetovni lestvici. Nazadnje še brezupno skomignejo z rameni in zadeva je zaključena. Pa je res? Res ni mogoče na umetniškem področju prav ničesar izračunati? Od tega stavka dalje stopamo na tisto obljubljeno, neizhojeno pot.

Začnimo pri športu: je v vsaki zvrsti Slovenija v svetovni špici? Ja, kje pa, se vsi strinjamo. Tu pa tam se bori nekaj izjemnih posameznikov; skratka, stanje je normalno - saj je Slovenija majhna država, o čemer se pri športu vsi strinjajo. Pojdimo torej na umetniško področje. Gledate kako kulturno oddajo in najprej vas seznanijo z razstavo slikarja, ki je svetovna marka. Nato sledi prispevek o drugem slikarju, odveč je reči, tudi svetovni marki. Nato gledališče - same svetovne marke in neverjetna gostovanja. Literatura - svetovna. Glasba, taisto. Bežen gledalec pomisli, da je edina jebena (umetniška) stranka film, ta ni svetoven in odtod razlaga, zakaj se z njim vsi toliko ukvarjajo. Ker bi ga radi spravili na svetoven nivo vseh ostalih umetniških področij. Zato. Da nam ne bi delal sramote, saj je črna ovca svetovnih slovenskih umetniških uspehov. Takole, na domači strani smo pripravili teren za izpeljavo, odpravimo se sedaj še na ono, svetovno stran ter se omejimo zgolj na pisatelje.

V Ameriki je neko končno in majhno število svetovno pomembnih pisateljev, ki bodo ostali tudi zanamcem. Število določimo in recimo, da so taki pisatelji trije (zagotovo preveliko število, a bodimo milostni). Vseh Američanov po zadnjem popisu je bilo več kot 250 milijonov. Matematično razmerje med vrhunskimi pisatelji in vsem prebivalstvom je torej 3:250.000.000. Postavimo isto razmerje za slovenske tri vrhunske pisatelje: 3:2.000.000. Malce delimo in dobimo 1:125. Matematična možnost, da je najboljši slovenski pisatelj enak najboljšemu ameriškemu pisatelju, je 1:125. Pomislite! Če zaradi poenostavitve vzamemo, da je povprečna življenska doba Slovencev od pradavnine do danes znašala 50 let in se v enem stoletju izmenja pet generacij, to pomeni da se Slovencem rodi en svetoven pisatelj na približno tisoč let. Če omejimo čas pisane literature na zadnjih petsto let, smo torej ravno na sredini prvega tisočletja. Pobrskal sem po svetovnih enciklopedijah in noben slovenski pisatelj ni vpisan vanje. Torej še čakamo.

Ha, pa ste me ujeli, mislite? Kaj pa Norvežani? Komaj štiri milijone jih je, pa imajo kar dve veliki imeni, Ibsena in Hamsuna? Res, vendar govorimo o deželi, kjer beseda umetnik ni psovka kot pri nas - tista prezadnja, skoraj najhujša, ki jo slišiš tik pred pretepom; hujša je le še filozof. Slovenci torej čakamo na združitev dveh izjemno redkih lastnosti v enem samem človeku - izjemno avtorstvo in trda koža, da bo prenašal posmeh okolice in poniževanje države.

Težka bo, drage dame in gospodje. Obstaja nek drug poklic, ki je prav tako redek, vendar so zahteve vseeno za odtenek milejše in imamo zanj več upanja, da ga bomo zagledali v svoji sredi. Ne trapimo se z brezupnim čakanjem, raje se torej posvetimo čakanju odrešenika.

Domačijskost

Tole je deseta Dostava na dom in četudi niste brali nobene prejšnje, se ne sekirajte. Zadostoval je ogled prenosa podelitve nagrade Kresnik za najboljši slovenski roman leta - televizija vam je takorekoč pokazala povzetek vsega, o čemer je v tej kolumni teklo črnilo. Spet so šli na kmete, tako kot pač morajo, kadarkoli razpravljajo o literaturi. Postal sem prav otožen: predstavniki vseh ostalih umetniških zvrsti zborujejo po velemestih, v bleščavi neona in med mičnimi hostesami, ki jih zalagajo z eksotično hrano in drago pijačo; le slovenski pisatelji moramo vedno na skedenj, med krače, krave in seno. Izpovem se, zakaj se ne čutim čisto pravega slovenskega pisatelja - imam izjemno močan senen nahod in udeležbe na slovenskem literarnem simpoziju zagotovo ne bi preživel. Le še pomislek: žirija - same mestne srajce in bluza - sedi v kmečki izbi, nato stopi na plano, med ljudske plese in godce ter podeli nagrado romanu, pri katerem posebej poudari meščanstvo; češ: revitalizacija meščanstva, dokaz, da smo Slovenci meščanstvo sploh imeli, itd.... Ama?!?! Halo!?! Kar se nikomur ne zdi čudno? Hojla?!?! O TV prenosu Kresnikovanja ne bom govoril, saj ni današnja tema; je pa vsekakor izhodišče. Bilo ga je mučno gledati - sram me je bilo za avtorje in udeležence skupaj. Dogajalo se je nekje na luni, ne občinstva ne tlorisa prizorišč nismo videli niti v enem samem, še tako kratkem kadru; nekakšno folkloristično bajanje se je vleklo v nedogled; voditeljica je pričela opravljati svoje delo, nato pa izginila in se čudežno pojavila tik pred koncem oddaje (ko bi prišla vsaj razkuštrana in zasopljena - to bi bilo celo dražestno); nagrajenec je prav tako misteriozno izginil in iskali so ga povsod, kot bi šlo za pozabljen fižolček, ne pa človeka, ki je napisal najboljši roman leta; režiser je med iskanjem nagrajenca preklopil na drugega osamelca, gospoda, ki je nagrado podeljeval in je čisto sam stal na peščenem krogu sredi trave, le ognji so goreli naokoli - in kako žalosten je bil videti! Presunilo me je - moj Bog, to je to - ET še kar čaka starše, ki so odleteli z raketo - odtod ognji in požgana trava. In tako dalje, nimam srca še za spomine, kaj šele poročilo. Blamaža.

Med prenosom se je zgodilo nekaj, kar mi je dalo misliti. Nagrajenec se je za nagrado zahvalil "predsedniku žirije, mojemu staremu prijatelju", kar je bil najbolj čuden zahvalni govor, kar sem ga bil kdajkoli slišal. Ali pa ne... Kaj pa tistikrat, ko je najbolj znana tukajšnja igralka dobivala Prešernovo nagrado in ji je podeljevalec pričel naročati pozdrave za vse domače. Pazite, na podelitvi najvišjih državnih nagrad - pozdravi za domače! Tistikrat je bilo vse skupaj videti kot lapsus; a sedaj že drugič, na Kresnikovanju... Ta neznosna domačnost in neprofesionalnost. Ste kdaj videli, da bi se podeljevalec Nobelove nagrade in nagrajenec med javnim delom prireditve pogovarjala o domačih temah? Zagotovo kateri izmed nagrajencev z oskarjem pozna šefa Akademije, vendar še nikdar ni nihče prijel kipec in rekel, da sta s šefom stara prijatelja. Mogoče še pomižiknil zraven? Ha?

Slovenija je majhna, pravite, in vsi se poznamo med sabo. Res. Poznamo se. Ampak, mogoče, nekje, živijo sleherniki in zakaj ne bi bili podeljevalci in nagrajenci vsaj za tistih nekaj javnih minut profesionalci, ki ceremonial opravijo dostojno in gledalca ne ponižajo v voajeristično kukanje v tuje privatne zadeve?

Po teh krajih se je razpasla familijarnost, ni dvoma. Očitno obstaja spodnja meja velikosti naroda, pri kateri se njegovi člani prenehajo počutiti kot pripadniki ljudstva in prično o sebi misliti kot o članih družine ter se prično tudi tako obnašati. Najprej je mrknila dvojina, te ne rabimo, sam sem ali pa v družini, vmesne faze ni. Vikanje gre za njo - na elektronski pošti je že prepovedano. Še vedno smo v začetni fazi in posledice familijarnosti niso dobro vidne; zaslutijo jih lahko le občutljivi duhovi, umetniki torej.

Začeli smo s TV oddajo, pa še končajmo z njo. Kakšen bo videti spored konec tisočletja, ko se bo familijarnost dodobra in dokončno vgnezdila? Dnevnik bosta vodila dva starejša voditelja (mama in oče), ogrnjena v halje, ona z navijalkami v laseh. Novice bosta pripovedovala s polnimi usti za obloženo mizo; v družini politiko vedno premlevajo starejši člani med obedom. Filmi bodo nervozno nizanje kratkih kadrov iz milijon virov - družine stalno preklapljajo kanale. Na ta način bo na sporedu dejansko za vsakogar nekaj. Spolnosti ne bo nikjer, znotraj družine je ta itak tabu ali incest ali oboje. Voditelji ne bodo prav veliko preklinjali, včasih bo kdo rekel fuk, a ga bodo takoj prijazno pokarali, vendar brez hude misli; družine tolerirajo manjše tovrstne izpade. Prevladujoči del programa bodo okrogle mize, ki so seveda tipična razširjena družinska srečanja. Najbolj zanimive bodo takrat, kadar bo med gosti tudi zdravnik in ga bodo udeleženci zasuli s svojimi problemi. Tako bomo lahko gledali voditelja, ki se bo s spuščenimi hlačami upognil prek stola in skupaj z njim trepetali, če so tisto res hemeroidi ali - Bog ne daj! - kaj hujšega.

Moda

Poletje je pravšnji čas za kratek pomenek o nečem, brez česar lahko shajate edinole v tem letnjem času: o obleki in potemtakem tudi o modi. Ne, ne boste brali krojaških nasvetov, saj se ne pišem Burdini. Sestavek sploh pripišite poletni vročici in se zavedajte, da berete človeka, ki o modi nima pojma.

Vseskozi pa se mi je zdelo, da se nekje, v globinah modne tematike, skriva misel, pravzaprav očitno dejstvo, ki je povsem jasno in razvidno, zato me je vedno jezilo, da ga nikakor ne morem zapopasti. Edina tolažba: vedno sem imel občutek, da ga ne vedo niti ljudje, ki o modi veliko pišejo in me torej ne morejo razsvetliti. Pred letom ali dvema sem prebral pogovor z gospodom Alanom Hraniteljem, katerega dela laično občudujem, in po njegovem opisovanju stikov z italijansko (torej svetovno) modno industrijo, sem dobil občutek, da tudi on ne razume tistega, česar ne razume modni tisk in ne razumem sam. Čutil sem instinktivno, saj nisem imel nobenega oprijemljivega razloga - možgani so klenkali v prazno. Prav jezilo me je. Hudiča, nekaj bi morali vedeti pred pogovorom o modi ali celo njenim kreiranjem, a kaj?

Odgovor je prišel, kot pri meni skorajda vedno, v branju, ki se tiče srednjega veka. Gospod Johan Huizinga je pisal o življenskem pesimizmu konca tega obdobja, hkrati pa čisto spotoma omenil nekaj, kar me je dobesedno presvetlilo. Poskočil sem! To je to! Odgovor.

Potujmo skupaj: bi nosili kreacijo gospoda Hranitelja? Aha, za posebne priložnosti? Kaj pa za vsak dan? Za skok do trgovine ali peka, po žemljice? Ne? Zakaj ne? Ni primerno? Zakaj ne? Poskusimo znova: kako se odločite, katera obleka vam pristaja in katera ne? Aha, vprašate se, če pristoji vašemu stilu? Pa barve, te so važne; vam pristajajo? Nato letošnje modne zapovedi. Izdelava, seveda. Nikakor ne smemo pozabiti tudi izdelovalca, zveneča imena blagodejno vplivajo na občutek, ki ga obleka pušča na telesu. Je to vse? Zamislite si enega tistih redkih trenutkov, ko zagledate v izložbi kos oblačila, za katerega takoj veste, da je pravi. Da, dogaja se; redko, a se. Vsa poprej našteta vprašanja obdelate kasneje, vendar ste vseeno takoj vedeli, da je oblačilo pravo. Mar torej obstaja vprašanje, ki si ga zastavite v podzavesti in s katerim je groba odločitev opravljena. Če res, katero je to vprašanje?

Povedal vam bom in ne boste mi verjeli. Vprašanje, ki si ga sleherni med nami zastavi v takem primeru, se glasi: je to delovno oblačilo? oziroma natančneje, lahko v tej obleki delam?

Delo je bilo vedno nečastno in vsa modna gibanja so se do začetkov sodobnih časov tikala le onih, ki si z njim niso mazali rok. Moda se je menjavala, vedno pa je obšla delavce; ob modnih trendih je torej vedno obstajala še delovna obleka. Industrijska revolucija je iz vseh ljudi naredila potencialne delavce in vsaka obleka od konca osemnajstega stoletja naprej je delovna obleka. Govorijo vam o modi: lažejo. Moda je mrtva. Umrla je pred skoraj dvesto leti in zapustila za seboj le funkcionalnost. Vse naše obleke so take, da nas lahko ta trenutek postavijo za stroj in mu bomo lahko nemoteno služili. Brez dvajsetmetrskih vlečk Karla Pogumnega, brez ogromnih padajočih rokavih Edwarda četrtega - hej, saj ne bi mogel tipkati v njih? Imamo stroje in zato nimamo več mode.

Nedelovna obleka je kič; ostala je samo pri skupinah, ki se z delom nekako nikoli niso čisto identificirale; poglejte cigane, na primer. Ja, kako pa so napravljeni, grozno, grozno! Od marginalcev so najlepši primer hipiji, ki so bentili proti delu, vendar na nivoju obleke nikoli niso jasno izoblikovali upora; njegove sledi so vidne povsod, a le na pol. Zgoraj pisana, široka, zelo nedelavska ogrinjala, šali, tunike, spodaj pa himna delavskih oblačil - kavbojke. Zgoraj upor, spodaj konformizem. Hipiji, pač.

Zbudijo nas lahko opolnoči in sposobni smo stopiti za stroj brez preoblačenja; minile so gromozanske spalne srajce z volani in dolge čepice z zavihki in luknjo, skozi katero so pobegnile zle misli, porojene med spanjem. Posebne priložnosti so pač to, kar nam v zasužnjenosti z delom preostalo - redki trenutki, ko lahko oblečemo tudi kaj drugega, ne le delovne obleke. A glejte čudo, kako malo ljudi priložnost izkoristi in kako neprijetno se pri tem počutijo!

Nekoč sem bral izsledke raziskave o monotoniji na delovnem mestu, v kateri je bilo opisano posebno čudo, človek, ki je s sprejem barval izdelke na tekočem traku in se ni dolgočasil. Saj dve uri barvam rumeno, dve zeleno, dve modro in tako naprej, je rekel. Ha, ha, ha, kako smo se smejali, butlju. Pri modi pa ravnamo enako - dve stoletji prenašamo delovno obleko in zdi se nam, da je vedno drugačna. Saj je letos peščena, prejšnje leto je bila rdeča, predprejšnje pa ne vem kakšna. Jaka muda.

Gospod Alan Hranitelj je zato redko in občudovanja vredno čudo. Industrijska revolucija se ga ni dotaknila, zato je modni kreator, ne pa le človek, ki variira delovno obleko. Potemtakem je vreden vsega nelagodja, ki ga doleti in hkrati vsega občudovanja. In če ga že občudujete, boste po tej kolumni vsaj vedeli zakaj.

Bog, drugič

Pogledam v nebo in vidim pasti zvezdo. Vsako noč zagotovo pade vsaj ena. Nad menoj je končno ogromno število zvezd in na zemlji je minilo končno ogromno število noči - nebo bi potemtakem moralo biti že prazno. Ni, zatorej zagotovo nastajajo nove zvezde. Iz nič lahko naredi nekaj le Bog, ki mora delati neprestano, da ohrani njihovo število. Torej je večni ustvarjalec, ne pa tudi spremljevalec usode tistega, kar je bil ustvaril, saj sicer ne bi imel časa za izdelavo novih svetov.

Ergo, Bog obstaja, a drugje.

Svoboda tiska

Ko smo že tako lepo zbrani, se lahko pomenimo o svobodi tiska. Hop, gotovo ste pomislili na politiko! Iz vsega kaleidoskopa, ki sestavlja tisk, si svobodo prilasti le en majhen delček, politični tisk. Ja, kako pa je s svobodo drugje, mar ni zadnji čas, da se ozremo naokoli?

Najprej pri delčku tiska, ki s politiko nima nobene zveze - pri filmski kritiki. Vključite računalnik in secirate film, ki ste ga pravkar videli. Režiser je bebec, zapišete, kamerman diletant, igralci klade. In tako dalje. Oceno objavite in postopek ponavljate. Sčasoma si pridobite sloves ostrega peresa in pogumnega novinarja. Cool. Nato, enkrat letno ali celo na dve leti, greste gledat slovenski film. Računalnik sicer vključite, a ostrina peresa obvisi v zraku. Veste, da je tokratni film naredil nek stokilaš, ki ga pogosto srečujete na cesti. Tip hudo agresivnega obnašanja. Karateist ali kaj? Za njegove izpade ste tudi slišali. Pa tisto, ko je.... jej, jej, jej. Skratka, oceno slovenskega filma preskočite. Konec koncev, vseh filmov tudi ne morete recenzirati in kakega lahko mirne duše spustite. Recimo enega ali dva letno. Recimo oba slovenska.

Filmska kritika je del tiska, ki obravnava izdelke, katerih avtorji ne govorijo istega jezika kot kritiki. Mišljeno čisto dobesedno: Spielbergu lahko rečete butelj, Cruisu klada; ne prvega ne drugega ne boste v življenju nikoli srečali in nikoli vas ne bosta brala ali vsaj slišala za vas. Zakaj je pri nas filmska kritika torej tako močno razvita, cenjena in ostra? Ker zanjo ni treba imeti jajc. Filmski kritik pri reviji Variety ve, da ga bodo avtorji filma brali, naš kritik ve, da ga ne bodo, zato je lahko oster in pogumen. Filmska kritika je torej del tiska z največjo mero svobode, ki bo postala absolutna v trenutku, ko ne bodo snemali več domačih filmov. Od tod tudi pogruntavščina kritikov, kako grozno je slišati slovenščino s platna - seveda, saj vsaka beseda pričuje, da si izdelek in recenzent delita jezik in vesta drug za drugega. Občutek, ki se zdi filmskemu kritiku nenaraven.

Poglejmo še na drugo področje, kjer bi morala biti po analogiji svoboda tiska prav tako velika - računalniški tisk. Programi povečini nastajajo v Ameriki in tam domačih recenzij ne bodo nikoli brali. Eh, a tuje firme imajo pri nas zastopnika. Ker lahko programa v teh krajih prodate le nekaj sto kopij, se zastopniku pozna vsak kupec, ki bi mu ga novinarji splašili. Zato pokliče uredništvo in zagrozi, da ne bo več objavljal reklam, če bodo o izdelku grdo pisali. Ako bo revija objavljala le pohvalen čvek, jo bodo nehali kupovati bralci in bo propadla; če pa bo recenzirala ostro, bodo pobegnili oglaševalci in bo prav tako propadla. Računalniški časopisi morajo torej vseskozi balansirati med obema skrajnostima. Svobode tiska je v njih torej obratno sorazmerno z denarjem, ki ga založnik želi zaslužiti

Pa mora biti tako? Mar res ne obstaja boljša pot? Ha, spomnite se le filmske kritike! Vzemimo dva izdelovalca programov, prvi je John Smith, drugi pa svetovni gigant SuperSoft. SuperSoft ima pri nas zastopnika in ta budno pazi, kaj novinarji pišejo, John Smith pa je polamater; tam v rodnem Teksasu tipka tiste svoje programe po cele noči, si popravlja doplarice, ki mu lezejo na nos, da na njih ostajajo sledovi debelih prstov; saj si predstavljate? Novinarji napišejo oceno obeh programov, ki sta si neposredna konkurenta. Johna Smitha raztrgajo na koščke, SuperSoft pa hvalijo na vse pretege. OK, zveni običajno, a tančine pridejo šele sedaj: uredništvo prevede oceno Supersofta v angleščino, vendar je ne pošlje SuperSoftu, saj imajo ti itak lokalnega zastopnika, ki zna slovensko, marveč gospodu Smithu v Teksas, le da prej ime programa v prevodu zamenja - namesto SuperSoft piše Smith. John sedi za računalnikom in ne more verjeti: sad njegovega dela je dobil tako dobro oceno v bleščečem časopisu iz države, za katero še nikoli ni slišal. Kako pošteni ljudje živijo tam! O recenziji bo napisal sporočilo v elektronsko pošto in nenadoma bodo vsi govorili o deželi poštenjakov. Škoda le, da je tako majhna in da nihče ne razume njihovega jezika. Tako je gospod Smith požrl trnek. Poslej bo vedno pošiljal vse svoje izdelke v recenzijo in uredništvo bo dobivalo nove programe od obeh izdelovalcev, saj je o obeh pisalo pohvalno. Johnove programe bo trgalo in pljuvalo, gigantove pa hvalilo. Razmerje med kritičnimi in pohvalnimi članki bo porazdeljeno, zato bralci ne bodo ničesar posumili. Sploh zato ne, ker bo v reviji obilo ostrih člankov - omenil sem že elektronsko pošto gospoda Smitha; njegovi kompanjoni, sami polamaterji s celega sveta, bodo pošiljali svoje izdelke in sami polagali glavo na tnalo. Hvalnice SuperSoftu se bodo v vsej tej ostrini kar izgubile.

John Smith pa bo navil budilko še za pol ure prej, da bo lahko časopisu na drugem koncu sveta čim prej dostavil novo verzijo svojega programa. Dobra beseda svoje mesto najde, pa čeprav je to v daljnem Teksasu.

Povezava televizije in samomorov

Drugi november je bil zame čisto navaden delavnik in niti slutil nisem, kakšna drama se zvečer pripravlja. Bil je celo eden tistih obupno prenatrpanih delavnikov, ko po cel dan ne dvignem pogleda od zaslona. No, včasih - narava, narava - pač moram in tako sem opazil, da po stanovanju kroži vedno več ljudi. Eh, prazniki in če ne pobegneš zadosti zgodaj od doma, si nakoplješ obiske na glavo. Na dvorišču so avtomobile parkirali kot bi zlagali sestavljanko; v vseh mogočih kombinacijah in do zadnjega kotička. Ignoriral sem jih in delal dalje. Nenadoma pa, zvečer, me je zdramil hrup, ki naznanja katastrofo. Topot korakov, divje zbijanje vrat, naglica teles, ki drvi po stopnicah. Potres? Skočil sem pokonci in stekel na hodnik. Drveli so mimo mene. Kaj se dogaja, kam greste, sem vpil. Speed! Speed! Gremo gledat Speed! In so šli. Poskakali so v avte, speljevali s cviljenjem gum, še z ne dobro zaloputnjenimi vrati. Sestavljanka parkiranih avtomobilov se je v trenutku razdrla in v pravem čudu brez razbitin. Vsi so šli, do zadnjega, še otroke so pobrali s seboj. Vmes so bili ljudje, za katere sem trdno vedel, da so film Speed alias Hitrost že gledali, sedaj pa so meni nič tebi nič popustili masovni histeriji in oddivjali z množico. Nič mi ni bilo jasno.

Počasi sem stopal po stopnicah in obstal pred priprtimi vrati kuhinje. Vse je ležalo v razsulu, bežeči so s police zvrgli celo 10 dag mojega ljubljenega Maasdamerja in mi ga potacali po hodniku nasproti v dobrodošlico. Televizija je modrikasto utripala in za trenutek me je obšla groza. Zastal sem z roko na vratih in zbiral pogum, da jih odprem in se soočim s tistim, kar nekateri avtorji imenujejo prezenca. Verjemite mi, v tistem prostoru je bila zaznavna prisotnost nečesa - hej, množica ljudi je klepetala, pila čaj in kavo, nato pa pobesnelo zdivjala v kino. Naenkrat. Vsi do zadnjega. Kaj lahko povzroči v ljudeh tako blazno in neutešljivo potrebo po gibanju, premikanju, akciji in hitrosti; skratka, po adrenalinu? Poltergeist?

Odprl sem vrata. Na televiziji so neki gospodje v čudnih klafedrah govorili čudne stavke v enem samem, neskončno dolgem kadru. Po dveh minutah sem spoznal vzrok množičnega pobega in zvedel, kakšna drama se je tisti dan pripravljala - nova slovenska televizijska drama, imenovana Hči mestnega sodnika. Če v dveh minutah dialoga spoznate, da so avtorji docela in obupno brez talenta, potem lahko storite le eno. Skratka, ne želim dolgoveziti; dodal bi le dve empirični ugotovitvi: 1.) začetek novembra na biciklu zebe in 2.) v filmu Speed lahko mirno uživate tudi drugič.

*

Moji problemi in težave vas zagotovo ne zanimajo, stalne bralke in bralci pa so do sedaj že opazili, kako zelo obožujem osnovna vprašanja, recimo, ali Bog obstaja? No, tokrat bi se lotil odgovora na vprašanje iz istega ranga: je program TV Slovenija dober ali slab? Takole: najprej predpostavimo, da je program slab. Vzemimo torej nekega Povprečneža, za katerega odgovorni na TV itak pravijo, da so mu oddaje namenjene. No, ta Povprečnež je moškega spola le slovnično, drugače je hermafrodit; ne po zaslugi narave, marveč statističnega povprečja.

Povprečnež prižge televizijo in gleda. Ker smo predpostavili, da je program zanič, bo Povprečnež med vsako oddajo le stokal in se prijemal za glavo. Hej, kje najdejo tako štoraste voditelje? Ja, to bi jaz bolje naredil! Ha, to naj bi bil zabavni program, za njih sem kralj duhovitežev, godrnja Povprečnež in ko je programa konec, sklene z ugotovitvijo, da je srečal množico ljudi, ki so bili vsi po vrsti štorasti brezvezniki in nesposobni gumpci. Počuti se lepo in je zadovoljen sam s sabo.

Sedaj pa predpostavimo nasprotno: program je odličen. Povprečnež spet prižge televizijo in že prve minute prve oddaje ga udarijo v glavo. Voditelj je šarmanten, duhovit, zabaven, koncept domiseln, oddaja neverjetna. Povprečnež med gledanjem skoraj pozabi dihati. Konec oddaje, ravno hoče zajeti sapo, ko udarijo reklame. Duhovite, šarmantne in tako dalje. Nato naslednja oddaja. Spet isto. Noro. V divjem ritmu do konca sporeda. V Povprečnežu raste vednost, da je on tisti gumpec in nesposobnež - v enem večeru je srečal mnogo ljudi in vsi so bili šarmantni in duhoviti znalci, ki so mu z vsako potezo in besedo jemali dih. Ko je sporeda konec, Povprečnež obsedi globoko depresiven. Počuti se kot zadnji drekec. Vstane, zavzdihne, odide na stranišče in se obesi na vrvico izplakovala.

Slovenija je v samem svetovnem vrhu samomorov glede na število prebivalcev, ergo spored TV Slovenija je med najboljšimi na svetu.

Dobri Samaritani

Problem neuspešnosti Slovenije na intelektualno-umetniškem področju je posledica površnega branja Biblije. Trditev implicira, da je Slovenija globoko krščanska dežela, katere prebivalci se poskušajo držati svetih besed. Vsekakor ne gre za splošno sprejeto predstavo. Celo bolj bi sodila h kaki drugi državi, recimo Italiji, ki jo potemtakem moramo vključiti v razlago že zaradi primerjave. A s kom ali čim? Zatorej pridružimo še Ameriko, ki je na obravnavanih področjih velesila. Omejil se bom na domeno filma, ki jo bežno poznam, izpeljava pa zagotovo velja tudi za druga umetniška in intelektualna področja, z znanostjo vred.

Začnimo: Amerikanci naredijo izjemno uspešen film, drugi dve obravnavani državi pa morata reagirati, ker pač nista vodilni in jima preostane le sledenje. Italijani za vsak ameriški uspeh naredijo celo serijo poceni ponaredkov, kar počno že desetletja in v vsaj v enem primeru so izvirnik dosegli, če ne celo presegli; govorim seveda o špageti westernih. Potegnimo torej pod italijanskim ravnanjem črto: gre za posnemanje uspešnih vzorov, takorekoč usmeritev navzgor, za stremljenje proti uspehu. Poglejmo na slovensko stran. Načrtne proizvodnje po zgledu prekooceanskih uspešnic zagotovo ni. Zadnji filmski podvig, ki si ga lahko ogledate vsak torek, je nadaljevanka Razjarnikovi v prometu. Kdor si je ogledal prvi del, v ozadju nekako ni mogel zaslediti italijanskega pravila; avtorji se zagotovo niso zgledovali po nobenem uspešnem ameriškem filmu. Gre torej za čisto avtohtonost? Niti ne, niti ne. V šestdesetih so v Ameriki vrteli nadaljevanko The Beverly Hillbillies in lansko leto posneli še istoimen film, ki je kratek čas preživel tudi v naših kinodvoranah. Vsebina: debilni kmetavzarji se iz puščobnih govc preselijo v mesto. Za selitev uporabijo Fordov polkamion, babica sedi kar zadaj na naloženi robi in kaže sredinec voznikom, ki bentijo nad nemogočo vožnjo njenih potomcev. Ali nekaj takega. O tem filmi nisem zasledil niti ene same dobre besede. Pogorel je pri kritikih in pri občinstvu. Propad. Katastrofa. Blamaža. Skratka, Američani so tokrat zgrešili in naredili popolno polomijo. Italijani jo seveda ignorirajo, Slovenci pa s tistimi borimi sredstvi, ki so na voljo, posnamejo slabo kopijo polomije, kar prvo nadaljevanje Razjarnikov v prometu zagotovo je. Avtor ideje je moral v nekem trenutku stopiti k producentu in mu reči: "oj, gringosi so posneli težak škart, ki je doživel tudi zaslužen finančni polom. Dajmo jih posnemat!" In producent je moral ponoreti od navdušenja, saj sicer nadaljevanke ne bi bilo, mar ne? Si predstavljate, da italijanski avtor s tako ponudbo osvoji producente? Ne? Zakaj torej iste besede zvenijo mamljivo le nekaj sto kilometrov vstran? (Poleg naše izpeljave obstaja še ena - avtor je poskušal producentu prodati idejo kot primer uspešnosti. Ta trditev implicira, da je producent brezveznik, ki sploh ne sledi svojemu področju in ne ve, kaj se po svetu dogaja ter nasede avtorju. Ker govorimo o vodilnih osebah državnih inštitucij, preizkušenih kadrih z dolgoletniki izkušnjami, je kaj takega povsem nemogoče, zatorej lahko drugo izpeljavo mirno zavržemo.) Potegnimo še črto pod slovenskim ravnanjem: gre za posnemanje neuspešnih vzorov, takorekoč usmeritev navzdol, za stremljenje proti polomu. Marsikdo bi sedaj omenjal suicidnost in podobna sranja, sam pa bi vas rad opozoril na stanje zavesti, kjer vam svetujejo nastaviti drugo lice po udarcu. To je seveda krščanstvo. Tako ravnanje je torej krščansko in v tem duhu lahko dodam tudi pravilo odpuščanja in nudenja nove možnosti. Producent ponudi delo režiserju in - poenostavimo - ta lahko naredi le dobro ali slabo. Če je naredil dobro, producent lahko režiserja klasificira kot človeka, ki dela dobre filme. Če režiser naredi slabo, ga producent uvrsti na drugo stran, med polomije, a za razliko od prvo uvrščenih ga prične peči vest. Joj, kako se je režiser osmešil, kaj bodo pa potomci mislili o njem? Dati mu moram še eno možnost. In mu jo da. Zato eni in isti dodeljevalci denarja vedno sodelujejo z enimi in istimi avtorji. Da jim dajejo novo možnost. In zato sposobni ljudje ne delajo, ker so svojo možnost že dobili, jo izkoristili in bodo pri zanamcih dobro zapisani. So se že dokazali, nove možnosti torej ne rabijo. Avtor potemtakem ne sme biti le slab, marveč mora biti vedno slab, takorekoč zanesljivo slab - če se zmoti in naredi dober izdelek, se je dokazal in bo ostal brez dela.

Slovenski dodeljevalci denarja sebe smatrajo za dobre Samarijane, ki pomagajo revežem v nesreči, jim obvežejo rane ter jih pogostijo v gostilni, kot nam pove Biblija (Luka, 10:30-37, ekumenska izdaja, Ljubljana 1975). Sedaj je čas, da zašpilimo klobaso in se vrnemo k prvemu stavku, ki je omenjal površno branje svetih besed. Ko je dobri Samaritan financiral nesrečneža, je to počel s svojim denarjem in si s tem prislužil večnost. Če bi ravnal tako, kot ravnajo gospodje in dame po raznih inštitucijah, kjer levakom dodeljujejo denar iz tujih žepov, bi ga Biblija, ki ljubi krepke izraze, imenovala za to, kar bi pač bil: lopov in parazit.

Kritika <=> spolnost

Zaradi uporabljenih besed današnji prispevek ni primeren za mladoletnike in dame, za vse ostale pa zaradi globokega padca, ki si ga bo privoščil avtor. Tokrat ne boste priča hladnemu toku razuma, marveč drhtenju razbitih ostankov. V stanje zmedenosti me je privedel dogodek, ki se je bil pripetil na predstavitvi neke knjige in vam o njem preprosto moram poročati. Bil sem le priča in moja vloga je povsem nepomembna. Povod vsega skupaj je bil Pisatelj, ki ga bom pisal z veliko začetnico, saj identitete vpletenih ne nameravam odkrivati. Dogodek pa je povzročil Kritik, o katerem moram zatorej izreči nekaj več podatkov. Gre za eno tistih žalobnih usod, ki so postale kritiki zategadelj, ker drugega preprosto niso mogle postati - z nagnjenostjo do umetnosti, a brez sledu talenta -, kar je itak najbolj žalostna motivacija, kar si jo lahko zamislim. Ker pa se omenjeni gospod tega verjetno zaveda, si hoče na vsak način kot kritik pridobiti težo. Zatorej nastopa povsod, predvsem pa vedno tam, kjer je tudi televizija. Ocenjuje pesmi, romane, zgodbe, drame in ne boste verjeli, če ga snemajo, je sposoben ocenjevati tudi vse drugo, od ribolova do okusa piva. Tako si verjetno misli, da s svojo množično pojavo gradi težo, a pozablja na zakone fizike: kdor je povsod, je razpršen. Nekaj, kar je neskončno razpršeno, ima gostoto, ki je poljubno blizu ničli. Nična gostota pa v praksi ne pomeni prav velike teže. No in ta gospod (in predvsem tak gospod) je napletel naslednji dogodek, ki se je začel čisto nedolžno. Sredi predstavitve sem odšel na stranišče in se postavil pred pisoar. Takoj za menoj je pristopil Pisatelj in se postavil ob mojo levo stran. Pričela sva kramljati, tako, pač, kot moški radi počno med odlivanjem. Nenadoma se je po stranišču razlegel krik, glasno zavpito ime Pisatelja. Oba sva se sunkovito obrnila in med vrati je stal Kritik ter molel obe roki predse. Hitro je pričel korakati naprej in desnica se je spuščala. "Moj Bog, lulčka mu bo odtrgal!" sem prestrašeno pomislil in verjetno je podobna misel obšla tudi Pisatelja, saj je naglo pospravil svoj organ v hlače in komaj dobro zapel zadrgo, ko se je že moral rokovati s Kritikom, ki je že razlagal, kako ceni njegovo delo. Počasi sta stopila do umivalnika, kjer si je Pisatelj opral roki, medtem pa vseskozi poslušal Kritikove hvalnice. Odšla sta ven in me prepustila mislim, ki so me uničile.

Dotikanje lulčka med scanjem je jasno razmejeno od vseh drugih dejavnosti. Ko končamo, si umijemo roke. Spet smo pripravljeni na povratek v svet. Tisto smo bili mi sami s sabo, po ritualu umivanja pa smo pripravljeni na povratek. Nato pa sem bil priča Kritiku, ki misli, da se mora Pisatelj rokovati z njim prej, preden je izvedel obred povratka. Splošno povedano: je potemtakem kritikova roka izmenljiva s pisateljevim lulčkom? Je vseeno, če držimo prvo ali drugo? Tisti trenutek me je obšla misel, ki je naznanila moj propad. Nekoč sem prav o tem Kritiku izjavil, da mi njegovo pisanje dol visi. Preberite počasi: dol mi visi. Kdo? Kritik ali lulček? Oboje? So torej izrazi, s katerimi opisujemo kritike, izmenljivi z izrazi, s katerimi opisujemo moške spolne organe? Pred očmi mi je vstal obraz pisateljskega kolega, ki je nekoč dejal, da ga kritik jebe. Pa tisto, da kritika pol kurca ni vredna. Claude Lévi Strauss je našel v amazonskih džunglah plemena, ki uporabljajo za fukati in jesti eno in isto besedo, pomen pa je razviden iz konteksta. Nakar je Veliki strukturalist dokazoval, da je bilo tako včasih pri vseh narodih. Če za besedo izmenljiv vpeljemo znak <=>, lahko zapišemo: fukati <=> jesti. Je mogoče, da sem našel omenjenemu paru tretje enakovredno opravilo? Mar velja: fukati <=> jesti <=> kritizirati. Me od strukturalistične slave loči le to, da imam premalo prostora za risanje struktur in diagramov?

Na kratko povzemam svojo pot navzdol: mesec po opisanem dogodku sem spremljal kritiki namenjene oddaje po televiziji in strani v časopisih. Kaj naj rečem? Kritike so bile ostre, prodorne, silovite, celo trde in trdne. Da o dolgih in kratkih ne govorim! Nek kritik je - po lastnih besedah - prve napisal celo na roke. Za drugega sem slišal, da njegove kritike stojijo. Prodrle so globoko v bistvo.

Nakar sem ugasnil televizijo in nehal brati časopise. Kritiški pogovori me žalijo in vznemirjajo. Zadosti imam te opolzkosti, tega pokvarjenega in nedostojnega jezika. A kako naj sploh že funkcioniram, tako uničen? Med tipkanjem tega prispevka je zazvonil telefon in neka gospa, starejša, elegantna in prefinjena dama, ki sem jo vedno visoko cenil, me je poklicala, če bi za njen časopis napisal kritiko nekega filma. Hotel sem že reči, kako dolga naj bo, pa sem v zadnjem trenutku požrl vprašanje in ga spremenil v "koliko tipkanih?". Odgovorila je: "Dolžina mi ni važna." O, moj Bog, kako naj ji še kdaj pogledam v oči, ko vem take pikantne podrobnosti iz njenega življenja? Kako naj ostanem dobro vzgojen in sploh še kdaj razpravljam o kritiki? In nazadnje, je - čeprav simbolično - izenačenje kritika z moškim spolnim organom žaljivo za kritike? Kje pa, kje pa! Kdo pa je do sedaj poskrbel za nadaljevanje vrste? No, vidite. Res pa je, da so v tem stoletju odkrili bližnjice in ud za ploditev ni več nujno potreben. In res je tudi, da od 4.562.500.000.000 spermijev, ki jih v življenju izlije organ, povprečno obrodita sad le eden do dva.