Literatura in film

Zaplet številka ena: Stephen King, Gerald's Game; starejši par se odpravi v samotno vikendico na dozo sado-mazo užitkov. Ona je z verigami priklenjena ob posteljo, on skače po njej. Postane kar preveč razposajen, udari ga infarkt, umre. Dokončno leže na svojo ženo, ki se zave, kako zelo sama je. Mesece in mesece ne bo nikogar. Da je privezana k truplu, takorekoč.

Zaplet številka dva: Mark Helprin, A Soldier of the Great War; tudi tokrat infarkt, spet samotna koča. Le vrh gore, s katere vodi ena sama hitra pot do zdravnika, tovorna vlečnica, ne več kot deska, obešena na jeklene vrvi. Bolnika položijo nanjo, za spremljevalca, ki mu mora neprestano masirati srce, ni dovolj prostora. Vsaj za odraslega ne, zato vskoči deček, ki prevzame vlogo maserja. Poženejo vlečnico in deček ter umirajoči moški drsita preko prepadov proti dolini.

No, ni nagradna igra, a predlagajte razplet v obeh primerih. V prvem, Kingovem, gre za najboljše horror izhodišče, kar sem ga kdajkoli srečal. Eno tistih, ko butneš z glavo v zid in zatuliš, Mujo, kako se niti ti setio!!! Predstavljate si tisto gospo, ujeto v samoti, s truplom na sebi. Bivšim človekom, ki ga je poznala toliko in toliko let, sedaj pa se počasi ohlaja in ona ve, da ne bo mogla uiti niti eni fazi. Muhe, predstavljajte si muhe. Najprej ena, bzzzzzzz, pa druga, vedno več. Mrtvični krč, si predstavljate? Otrdevanje trupla na golem telesu? Ha? In kaj se zares zgodi? Skozi vrata priteče potepuški pes in odvleče truplo. Nato ubogo gospo terorizira pol romana, a tako, z rezervo, saj je itak privezana in če bi jo resno napadel, se ne bi mogla braniti. Nakar ga prežene manijak, ki gospo terorizirala preostalo polovico strani. Seveda tudi bolj z rezervo, iz istih razlogov kot pes. Prometna koča, moram reči. In knjiga, v kateri je King najboljše izhodišče, kar jih je v življenju našel, tako dosledno in docela zajebal, da ga ne berem več. Pika.

Pa drugi razplet, Helprinov? Si predstavljate razmišljanje otroka ob umirajočem človeku? Mesečino nad gorami, samoto, piš vetra? Prvo srečanje s smrtjo, prva zavest, da smo nekaj drugega kot svet, da smo smrtni? In kaj se zgodi? Bolnik v blodnjah misli, da ga je nekdo napadel in prične loviti dečka. Prerivata se po deski vso pot do doline.

V obeh primerih sta nas avtorja pripeljala v situacijo, ki bi še v prejšnjem stoletju služila kot izhodišče za spomine, razmišljanja in čustva. Kaj pa se zgodi namesto tega? Akcija! To! Akcija! Zakaj? Mar ni bolj učinkovito brati opis ohlajanja trupla kot pasjega laježa? Brati o dečkovem strahu kot o pretepu nad prepadom? Res, tako so mislili še pred sto leti. Vmes pa se je zgodil film in ta je bil le uvod v televizijo. Naša kultura je postala vizuelna in ni več literarna. Še več, tudi način razmišljanja se je spremenil. Mislimo v slikah. Pa ne dolgih in razvlečenih, marveč takih, kratkih, štirideset sekundnih, kolikor povprečno traja kader na ameriški televiziji. Kdo so pisatelji, da bi se temu upirali? A najprej definirajmo sploh razliko med literaturo v vizuelnem času in tisto prejšnjo, v času pisave: včasih bi pisatelj v dani situaciji poiskal najboljšo možno literarno rešitev, danes pa poišče najboljšo možno vizuelno rešitev (pa četudi je literarno še tako slaba). Povedano preprosto, pisatelji pišejo le zato, ker je to najcenejši način snemanja filmov. Vsaj oni, dobri. Tisti, preračunljivi pa pišejo zato, da postavljajo vabe producentom. V vsakem ameriškem učbeniku za scenariste vam povedo, da je najkrajša pot do filma preko natisnjenega romana. Dobro, porečete, ameriški žanri in bestsellerji; mogoče ima ta Mazzini celo prav, a obstaja tudi resna literatura. Obstaja. Recimo primer številka dva, Mark Helprin. Ni zadosti resna literatura? Bo Salman Rushdie zadostoval? Njegove Polnočne otroke so proglasili za najboljši roman zadnjega četrt stoletja. Celi kosi pa so filmsko paralelno montirani, vmes tičijo stavki, ki se berejo kot navodila režiserju - premaknemo se v bližnji plan, velik plan obraza, eno poglavje se konča celo z besedo zatemnitev.

Film (ponavljam, kot uvod v televizijo!) je združil v sebi poprej samostojne umetniške zvrsti in jih s tem ubil. Ja, literatura je mrtva in živi le kot masturbatorski filmski projekt - takorekoč film za siromake in obupance. Poezija je marginalizirana in občasno služi le kot zakladnica citatov pri filmanju pogrebov ali romantičnih scen. Vizuelna doba je posrkala vase tudi slikarstvo in glasbo. Najbolj neznosna usoda je pravzaprav doletela prav slednjo - ponižala jo je na raven kulise. Bedno.

Vse te mrtve zvrsti so torej le nadomestek tistega pravega, za kar nimamo denarja, ergo izhod v sili - kislo grozdje. Ni čudno, da je med ljudmi, ki jih prakticirajo, toliko kislih fac.

Pravi intelektualci

Pred tedni sem se lotil branja hvaljenega slovenskega romana in nisem prišel prav daleč; odnehal sem po petih poglavjih. Roman je namreč poln citatov, referenc, namigov, hommagev, skratka zelo hvaljen primerek intelektualne proze. Nisem pa ga mogel brati. Zakaj? Pričel sem razmišljati o tem in ugotovil, da se mi upira iz istega razloga kot Chrichton. In kaj ima ta tuji avtor aktualističnih thrilerjev skupnega z slovenskim intelektualcem? Na prvi pogled nič, a bližal sem se odgovoru. Chrichton ne prenašam zaradi tega, ker lahko v njegovih knjigah najdem cele odstavke, dobesedno pobrane iz enciklopedij in priročnikov. Hkrati pa tip uporablja računalnik in CD ROM ter ima te priročnike vse že v računalniški obliki. Pisanje je videti tako: tipkate, naletite na določen pojem, sprožite poizvedovanje in mašina zabrni ter vam izpiše krajšo ali daljšo razlogo. Pritisnete tipko in razlaga se znajde v vašem besedilu. Chricton je Amerikanec, kar pomeni, da mu opisov še prevajati ni treba, hkrati pa je prelen, da bi jih ublažil in omilil, prav štrlijo iz besedila. Dobro, pa kaj ima to opraviti s tistim slovenskim romanom? Tega nisem mogel brati, ker se mi je avtor smilil. Vem namreč, da ne uporablja računalnika in je za vsako referenco drgnil klopi v NUKu. In med branjem se je ta njegov trud v meni kar nalagal, hej, sem si govoril, daj 300 DEM za CD ROM enoto in kleplji reference, hej, ne muči se leta in leta; skratka, nisem mogel več biti udeležen v njegovem trudu in nesmiselnem mučenju. Ha, po eni strani torej prelahko dobljena referenčnost, po drugi pa pretežko.

Preden krenemo dalje, moram neposvečenim vseeno razložiti, kaj je to CD ROM. Na videz so to čisto navadne kompaktne plošče, za računalnik pa skladišča podatkov. Brskam po polici in prebiram naslove: zbrana Shakespearova dela s komentarjem, Oxfordski etimološki slovar, splošna enciklopedija, filmska, zdravniški priročnik o boleznih in zdravilih, navzkrižni dvanajst jezični slovar, 950 klasičnih del svetovne literature, 1200 poročil o videnjih NLP-jev zadnjih 40 let in tako dalje v nedogled. Na eno ploščo lahko posnamejo 650 milijonov črk brez truda, z uporabo metod za stiskanje podatkov pa ljubi bog ve koliko, nekaj giga gotovo. Povem vam nekaj: vse kar Shakespeare napisal gre na en sam delček plošče, ki je velik za drekec pekec proti vsej njeni površini. Cena je primerna: okoli 24 dolarjev. In kaj naj rečem človeku, ki brska po bukljah in cel teden sedi v NUK-u, da bi našel v delih velikega Angleža določen citat, namesto da bi pljunil tistih štiriindvajset dolarjev in dobil odgovor v sekundi? Mazohist? Ni vedel za CD ROM-e? Ja, kje (bolje rečeno kdaj) pa živi? Ergo, tepec.

A, je tisti, ki podatke pobira iz plošč, res intelektualec? Mar ni le posrednik tujih citatov, medtem ko je pravi intelektualec tudi njihovo skladišče, saj jih ima vse lepo popredalčkane znotraj lobanje. Torej obstajajo dve vrsti intelektualca: pravi intelektualec, ki hrani podatke in reference v glavi in lažni, ki ne ve nič brez CD ROM-a. Bistveno vprašanje: kako jih ločite med seboj? Po njihovih delih, pravijo v bibliji, a v tem primeru nasvet odpove. Vsa njihova dela so briljantna, koliko truda pa je kdo vložil, bralcu itak ni važno. Važen je rezultat.

Mozgal sem in mozgal, a odgovora nisem našel. Dokler... nisem čisto slučajno gledal odlomek iz posnetkov nekih študentskih demonstracij ali kaj je že bilo. Policaji so enega po enega prislanjali ob zid, jim razkrečili noge in pretipali. Še malo prej bi zavzdihnil nekaj o policijski brutalnosti, tokrat pa me je prešinilo: policaji hočejo le ločiti prave intelektualce od lažnih. DA! Lažni intelektualci morajo vseskozi nositi s sabo CD ROM. Tako torej ločite zrnje od plev: z otipavanjem. Oh, razsvetljenje! Slišal sem govorice o profesorju, ki rad otipava dekleta med izpitom. To je torej svetal zgled modernega učitelja, ki sledi času: sprehodi se po oblinah in išče CD ROM. Upravičeno, univerza mora prva zatreti lažne intelektualce. Prisluhnimo še drugi, študentski strani: "Planil je name, še preden sem sploh dobro vstopila in me začel otipavati. Kako sem se razveselila, da v meni ne išče le spolnega objekta, marveč intelektualko!" In naprej, razsvetljenju ni konca! Na tej straneh sem neštetokat spraševal, zakaj morajo vsi ostali umetniki zborovati pod bleščečim neonom, slovenski pisatelji pa sedijo po skednjih in senikih? Hej, tako izločijo lažne intelektualce - v omenjenih kmečkih poslopjih namreč ni elektrike, kamor bi ti nepridipravi priključili svoj CD ROM! Igralcu in manekenki ni treba biti intelektualec, za pisatelja pa je to obvezno. Kako so naši ljudje napredni! Tisto, kar je MTV pogruntala zadnje čase, pri nas že dolgo prakticiramo - slovenski intelektualec je vedno unplugged.

In zakaj ti seminarji z govorancami intelektualcev trajajo tako neskončno dolgo? Zakaj mora intelektualec govoriti ure in ure brez oddiha? Tako se vidi, da je pravi. Okoliščine izločijo tiste, ki se napajajo iz baterij.

Eh...

Malikovanje crknjene literature

Zmerom bolj sem presenečen, koliko ljudi bere literaturo. Ma, neverjetno. Zadeva, ki po naravi medija samega zahteva človeka z več domišljije, potrpljenja in časa, je tako široko razširjena. Bi rekel, da je takih ljudi v Sloveniji kar nekaj tisoč. Šokantno. Leta in leta se mi dogaja naslednji dogodek, ki je postal že kar nekakšen morast deja vu. Pogovarjam se s človekom, ki me preseneti z izjavo, da prebira literaturo. Nakar umolkne in me v zadregi gleda izpod čela. No?, rečem. Nežno, da ga ne preplašim. Nadaljuje: ampak tistih naših knjig, ki jih tako hvalijo, teh pa ne morem brati. Saj vseskozi poskušam, pa ne gre. Nakar me gleda kot Turka z mečarico. Pomirim in malce šokiram ga z izjavo, da jih tudi jaz ne berem. Da pravzaprav ne berem sodobne slovenske literature. Nakar je še mene zapekla vest in sem si rekel: akcija. Pogumno sem odkorakal v knjižnico, nabral pet najbolj hvaljenih slovenskih romanov lanskega leta, se poslovil od domačih in legel na posteljo. Svarim vas, ne ponavljajte. Preživel sem, tole poročilo pa pišem za reveže, ki so poskušali z branjem, niso zmogli, sedaj pa jih peče vest. Brez potrebe, verjemite. Gremo po vrsti in si poglejmo tri ključne elemente hvaljenih sodobnih slovenskih romanov.

Jezik - prebral sem nekaj stavkov iz prvega romana, planil na drugega, tretjega, do zadnjega. Saj to ni mogoče! Ta težka podredja, to ki-janje v nedogled, prsi so plale, težko je leglo na njih - saj to je Cankar! Ups, to so sami Cankarji! Jezik kritiško hvaljenega romana mora biti cankarjanski, jezik, ki so ga pisali začetek stoletja, ergo mrtev jezik, če je sploh bil kdaj živ.

Glavni junak - je ovca. Nima cilja, nima smisla, nima volje. Pošljejo ga nekam ali pa se nekje rodi, nakar mu po glavi lezejo tegobe in neprilike, on pa vztraja, ker ne zna nehati. Malo jamra, malo stoka, preživi pa vse. Mogoče zato, ker funkcionira kot nekak zombi? Ki je umrl v francoskem romanu šestdesetih let, sedaj pa, revše, tava po slovenski literaturi. Nasprotniki glavnega junaka so povečini neimenovane in amorfne sile nerazvidnih ciljev. Kadar imajo ime, se to napiše takole: Komunisti. Po ravnanju in opisu pa bolj spominjajo na naravno katastrofo kot živorojene osebe.

Okolje oziroma postavitev - nedoločeno, iztaknjeno iz časa, povečini v nekakšnih mitskih, arhaičnih pokrajinah. Nobenih konkretnosti, nekakšna pokrajina južno ameriškega magičnega realizma sedemdesetih, a brez naboja in moči. Mrtva priroda, kot natančno pravijo Srbi.

Povzemam: mrtvi junaki v mrtvem okolju z mrtvim jezikom na ustih. To je ključ uspeha in slave, dragi nadebudni kolegi. To je tisto pravo. Spomnim vas na začetek izjave ubogih bralcev o romanih, ki jih niso mogli prebrati: "jih tako hvalijo". Kdo? In predvsem, zakaj? Oh, televizija, porečejo. A kulturno uredništvo na televiziji na prvi pogled (in na vse naslednje tudi) nima nobene uredniške politike. Vsak član pokriva svoje področje in počne kar hoče. Objavlja torej tisto, kar je njemu všeč. No, saj je tudi to nekak kriterij, mar ne? Problem je v tem, da je ta televizija nacionalna, kulturnih oddaj pa na privatnih postajah ne bo, ker niso komercialne. Kar se tiče moči medijev, po dolgi pavzi sledijo dnevniki. Spremljam le Delo in uredniško politiko Književnih listov lahko strnemo v en sam stavek: objavimo vse, kar dobimo. Vsaj videti je tako. Skratka, nikakršna protiutež televiziji.

Pa je res tako grozno? So televizijske oddaje o literaturi res tak podn? V studiju so vedno eni in isti ljudje, ki govorijo eno in isto o enih in istih knjigah. Tega ne boste verjeli, a poskus sem zares izvedel. Odšel sem tri sobe naprej, prosil deklico naj televizor utiša in zavpila mi je le ime knjige o kateri govorijo in kritika, ki ima besedo. V grobem sem povedano vedno zadel. Sporočite Ripleyu, prosim. Edini, ki me je občasno presenetil, je bil gospod Dolgan. Njega itak vabijo kot belo vrano in predvsem, hitro mu padejo v besedo, preden bi kaj preveč zasoliral.

Sicer pa: zakaj bi vabili ljudi drugačnega mnenja? S tem bi priznali pluralnost literature in predvsem, kar je najbolj boleče, obstoj različnih okusov. Kritika tako ne bi bila več ekzaktna znanost.

Kje je tu škoda, če peščica ljudi slepi sebe in daje slabo vest peščici? Ah, vsaj enkrat na leto ta smrdeča, kadavrska literatura pride na pojedino in pogolta jo celo, brez milosti. Pojedina se imenuje slovenski film in leto za letom je manj denarja, zato ga pač hočejo podeliti preverjenim vrednotam. Ki so seveda literarne: mrtev junak v mrtvem okolju z mrtvim jezikom na ustih. To je slovenski film. Smrad literature se ufilmi in kinopredstava (za nekaj milijonov mark) je videti kot literarni večer (za nekaj sto tolarjev). Iste face, med njimi nekaj stanovskih kolegov, ki so se prišli zaničljivo hahljat pisatelju, ki ga je tisto leto doletela sramota. Če pomislite še na TV filmsko produkcijo, kjer carujejo isti kriteriji, počasi postane cifra zapravljenega denarja že kar prevelika. Ko se cel svet prereka o evtanaziji, je pri nas ravno kontra: mrtveca držijo med živimi že vse predolgo.

Konec

Nimam več veliko časa. V temi pišem s svinčnikom na list papirja, bojim se prižgati računalnik. Preslišal bi njihov prihod. Pravkar sem pokukal med režami rolete. Vse prazno, do koder seže ulična svetilka. Še dve uri do zore. Čutim, da bodo izbrali nocojšnjo noč. Mogoče jutro, tako kot krvniki delajo že od pamtiveka?

Odkril sem jih čisto po naključju. Predlanskim sem objavil roman Zbiralec imen, nato pa prebiral njegove kritike po časopisju. Ena je izstopala, saj kritik ni znal obnoviti niti zgodbe mojega romana. Napisal je čisto nekaj svojega. Uredništvu sem poslal pismo, objavili so ga in mislil sem, da je zadeva zaključena. Nakar je izšel moj naslednji roman, Satanova krona. In spet, tokrat kar poplava: različni kritiki, različni mediji, kar praviloma pa napačno obnovljena zgodba, včasih celo napisana čisto po svoje. Nek gumpec je roman celo ocenjeval s stališča horror žanra?!? Dobro, sem si rekel, struktura romana je komplicirana, vsako sodo poglavje se z začetka zgodbe pomika proti koncu, vsako liho pa se pomika od konca proti začetku. Jih je bilo pač precej, ki niso dojeli. Nič nisem pisaril. A, pozor: kritik je bil zame vedno kvalificiran bralec. Po teh izkušnjah pa sem se globoko zamislil nad kvalificiranostjo tukajšnjih kritikov. Če jih precej ne zna obnoviti malo bolj komplicirane zgodbe in vsaj eden tudi povsem preproste ne, kaj lahko od njih sploh pričakujemo? Izpeljave? Skrite tančine modrosti? Ha, ha!

Nato sem bral Lainščkov roman Ki jo je megla prinesla in na zavihku napisana vsebina je čisto mimo, napisana po svoje in le z bežnimi stiki z romanom samim. Hm, ponovimo: pisatelj napiše roman, kritik spiše čisto svojo zgodbo in jo objavi v časopisju. OK. Pisatelj spiše roman, kritik pa se je s svojo varianto prislinil že na zavihek. HEJ!?! Sem si rekel: Feri bo znorel. Pa ni. Tišina. Hm? Hkrati sta se mi zgodila dva dogodka: klepetal sem z nekim urednikom in mimo je prišel znan pisatelj, ki ga pogosto vidim sprehajati po tisti ulici. Z njim je pa lahko, je rekel urednik, kar mu nakažemo, za vse je hvaležen, ubogljiv je in ponižen. Drugi dogodek: klepetal sem z nekim kritikom in mimo je prišel nek drug pisatelj. Ta mi pa vedno prinese vsako svoje delo v branje, da mu vse popravim, nato pa napiše tako, kot mu svetujem, se je pobahal kritik. Zakaj mi to govorijo? Šele po branju tistih napačnih vsebin sem se vprašal: me opozarjajo? Naj bom tiho, naj ne protestiram nad njihovimi zgodbami, ki mi jih podtikajo? Pomislek - dan za dnem videvam pokorna pisatelja na mestnih ulicah. Kje pa so oni drugi, tisti borci? Ostrojezični avtorji, ki se ne vdajo terorju kritikov? Ljudje, ki delajo po svoje? Ne-ovce? Zakaj jih ne vidim nikjer več? Raztepli so se po svetu, tako to gre, sem si rekel. Pa me je prešinilo: je to vse? Če kritiki dvigujejo glavo in namesto nas opravljajo naše delo, pišejo svoje zgodbe po časopisih, po zavihkih, v spremnih besedah, vse pod krinko naših imen, zakaj nas sploh še rabijo? Rabijo le naša imena; naša telesa in volja sta jim le v napoto. Planil sem k polici in potegnil ven prvo knjigo, ki mi je prišla pod roke. Na zavihku je pisalo, Andrej Morovič, živi v Berlinu. A res? A res živi? Kdo pa gre kdaj v ta Berlin preverit, če je Andrej še med živimi. Lahko so ga kritiki - sack! - z rezilom po vratu in sedaj pišejo pod njegovim imenom tisto, kar sami hočejo. Ni jih hotel ubogati, sam si je kriv. Blazna misel. Paranoična. Zmajal sem z glavo. Raje se umirim, sem si ukazal in se vrnil brat Ferijevo knjigo. Tistega Ferija, ki ni protestiral. Živi v Prekmurju, je pisalo na zavihku. A gre kdo kdaj v to Prekmurje preverit, če je to res? Če niso kritiki tudi njega.... Ni mogoče! Strahota! Mar zato ni protestiral? Knjigo je pisal en kritik, zavihek drugi, pa sta se pomenila med sabo, kaj pa se to javnosti tiče. Spet sem planil pokonci, spet k polici, spet naključno potegnjena knjiga. Franjo Frančič! To! Pravi borec, ta se ni dal zlepa! Živi v mali vasi v Istri, je pisalo na zavihku. O, ne! Tudi njega so... Franjo! Franjo! Klonil sem na stol in zakopal glavo v dlani. Med razporki prstov sem videl delček platnice svoje knjige. Živi v Radovljici, je pisalo.

Od takrat čakam in vsaka noč je muka. Poskušal sem se prepričati. V imeniku ni Franjota, ni Ferija, ni Andreja. Nimajo telefona, nimajo naslova, nikjer jih ni. Njihova dela pa kar izhajajo. Nedvomno bodo Kritiki prišli tudi pome. Živi v Radovljici, so napisali na zavihek in me s tem odpisali. Pa koga sploh pustijo v Ljubljani? Le vzorce v poduk in opozorilo neubogljivim? Dvakrat so me subtilno opozorili, pa še nisem dojel. Izgubljen sem.

Nekaj slišim. Grem pogledat... Prišli so! Tu so! Ta karirast suknjič... ne more biti pomote. Kukam skozi režo, stojijo v siju svetilke in gledajo proti mojemu oknu. Ne zdržim več. Šel bom ven, naj opravijo svoje. Kot poznam njihovo nedomiselnost, bodo z menoj storili tako kot z Josefom K. Kaj sem rekel? Kafka? O, moj Bog! Sedaj razumem! Kafkin Proces je natančno poročilo o ubogem pisatelju v krempljih Kritikov. Ni čudno, da Kafka romana ni hotel objaviti, predal bi se jim v roke. Pustil pa je za sabo jasno opozorilo, s katerim so seveda Kritiki storili vse, da bi ga zameglili.

Nestrpni postajajo. Ven grem, preden vdrejo in najdejo ta list. Kaj na vam še rečem? Kaj naj reče pisatelj, ko zmagajo kritiki, razen: rotim vas, ne berite mojih naslednjih knjig.

Zbogom.

Čas za eno pametno

Točno vem, kdaj se je vse skupaj začelo (pa ne povem). Sedel sem s klepetajočimi neznanci, odprl usta, da še sam klepečnem kakšno in se zaletel ob spoštljiv zid pričakujočih pogledov; češ, molčimo, ta bo pa povedal kakšno pametno. Eh, nisem. Ne tedaj, ne kdajkoli kasneje. Postal pa sem pozoren in opazim, kako včasih ljudje, ki prvič govorijo z mano, pričakujejo modrost ali kaj. Vsakič znova me presenetijo. Tisti, ki me poznajo dalj, vedo, da še nikoli nisem rekel kaj pametnega in so se že navadili plev in otrobov, ki mi letijo iz ust; od mene ne pričakujejo ničesar in so se torej sprijaznili z dejanskim stanjem. Ti tujci... ti pa....

A zakaj? Zakaj bi kdorkoli pri vsaj približno zdravi pameti pričakoval od mene kako modro in še važneje, zakaj sem tako trdno prepričan, da pričakovanj ne samo ne bom, marveč jih tudi ne morem izpolniti?

Čutim instiktivno ni prav dober odgovor, zato sem se podal v razpredanje klopčiča, ki me je pripeljalo... Ups, boste že videli.

Gremo lepo po vrsti: nekaj pametnega. Najprej natančneje določimo tisto, kar opisujeta ti dve besedi. Hm, najdimo kako ultra pametno temo, recimo smisel življenja. Je prava? Koliko ljudi je in bo o tem modrovalo - prava je. Karkoli si že mislite o tej večni temi, z biološkega stališča je smisel življenja nadaljevanje vrste. To in ni več. Obstajajo tudi druge razlage, a vse vsaj posredno vključujejo biološko. Spotoma omenjam krasen literaren primer. Gospa P. D. James je katastrofalno zgrešila s samo enim romanom, Children of men, zgodbi o svetu, ki je prenehal rojevati in se samo še stara. Oblast prevzame totalitarni vodja, proti njemu se borijo uporniki, a ker ni potomcev, vse skupaj deluje deplasirano in predvsem brez smisla. Na otroke se pač izgovarjajo vsi, ne samo revolucionarji in četudi sami nimate otrok, ste breme smisla le prestavili na druga ramena, niste pa se ga znebili.

V časopisu, ki vam je razkril že mnogo skrivnosti, naj vam razkrijem še eno: za nadaljevanje vrste sta potrebna moški in ženska. Če vzamete naključnega moškega in žensko v plodnih letih, je situacija zelo verjetno taka: moški nosi s sabo 200 do 300 milijonov (300.000.000) semenčec, ženska pa eno (1) jajčece. Ne samo to, moški generira seme v nekaj urah, ženska v enem lunarnem mesecu. Analogija: če imam plačo enega kovanca na mesec, bom štedil in stokrat premislil, preden ga dam. Če jemljem po 300 milijonov kovancev iz vreče brez dna, jih bom trošil brez razmisleka. V ženski prispevek k nadaljevanju vrste je torej vgrajena izbira, v moškega pa trošenje. Pazite, ne govorim o spolnih odnosih, marveč o načrtnem delanju potomcev.

Njega dni, v matrijarhatu, so se gospe tega še zavedale in pripustile moške k sebi le enkrat na leto, kar pomeni, da so imele celo leto časa za oglede in izbiro. Bistvo ohranitve vrste ni le ohranitev sama, marveč najboljša možna ohranitev. Če bi za skupne potomce izbrale ultra kilavega tipa, bi tudi obeti za naraščaj ne bili prav bleščeči. Moški pa oddajo semena napačnemu jajčecu popravi že čez nekaj ur ali celo prej. Žensko ravnanje je torej previdno, razmišljujoče in skratka primerno za državniške zadeve, moško pa zapravljivo, zaletavo in brez razmisleka, skratka primerno za zabavo in show business sploh.

Vse pa je krenilo narobe tisti trenutek, ko so moški zakapirali, da tudi oni prispevajo nekaj važnega k oploditvi in da brez njih ni potomcev, torej smisla življenja. Začel se je patrijarhat. In takoj so se pojavili moški, ki so menili, da so več od drugih, da so njihovi idejni, dejanski, ideološki in kaj vem še kakšni vodje. Obstali pa so pred problemom, kako to pokazati? Izbrali so edini primer, ki jim je bi znan, pričeli so se obnašati kot ženske. Namesto veselega trošenja semenčic so pričeli zagovarjati izbiro, razmislek, skratka delali so se, da imajo jajčnike. Vzdržnost so pridigali nekateri grški filozofi, pa rimski, tukaj pa nas zanima krščanstvo - sploh zgodnje, ki je krenilo zelo enakopravno, kmalu pa se je ustalil čisto določen načrt za nastajanje bodočega svetnika: Star kurbir, ki se mu burna mladost (obnašal se je moško, veselo trošil semenčece, ha!) zagabi in hoče začeti na novo. Postane kristjan in vzdržen (takrat prvo ni vključevalo drugo). S strani trošenja se postavi na stran izbire; skratka, dela se, da je ženska. Torej nekaj, kar pač ni in ne more biti. Ni čudno, da ženske, cilj svojega posnemanja, zasovraži. Te unikatne (in predvsem nevrotične) pozicije kmalu postanejo uradne dogme krščanske cerkve, s tem pa tudi model obnašanja zahodne civilizacije. Berite Avguština, pa vam bo vse jasno.

Mika me pisati zgodovino zahoda s tega izhodišča, a tole je vseeno članek, ne kariera. Zgodovina je polna histeričnih moških, ki ravnajo kontra svoji naturi in se delajo, da jim je izbira prirojena. Oh, koliko čveka smo se naposlušali o čisti rasi pa o nadljudeh in podobnih temah, ki so vse le zamaskirana pridiga o pametnem ravnanju z jajčeci in semenčicami. Pa trošenje državnega denarja - bled nadomestek inhibiranega trošenja semenčec. Vojn raje ne omenjam: z ženskega gledišča je 200 do 300 milijonov jajčec 200 do 300 milijonov mesecev, z moškega pa nekaj, kar lahko opravi z levo roko (sic!). Tako se politiki vedno lahko milo hahljajo, ko vidijo, koliko nasprotnikov imajo; kaj je to v primerjavi s številom bodočih volilcev, ki jih nosijo v mednožju. Sploh problem voditeljev neštevilčnih narodov: če lahko vse svoje državljanje nadomestiš z enim samim brizgom, potem... kako jih boš spoštoval, te uboge državljane?

Svet je tak, ker se moški delajo, da so ženske, ženske pa so prepričali, da je rešitev v tem, da se delajo, da so moški.

Torej: je še kje sploh senca, bled ostanek, harmoničnega sveta, kot je nekoč bil in verjetno nikoli več ne bo? Ste bili poleti na plaži? Ste videli tiste mišičaste mačote, ki se po neusmiljenem soncu sprehajajo gor in dol in se dajejo na ogled. Gospe pa se ukvarjajo s tisoč in eno zadevo, gledajo sem ter tja, največ pa v nebo, hkrati pa nezmotljivo ocenijo vso ponujeno robo. In mogoče, le mogoče, pripustijo k sebi kak primerek, tako kot včasih, le enkrat letno, mogoče tudi takrat na kaki samotni plaži. Le da tokrat iz bližnje terase pribijajo hoteljaši, takrat pa so tolkli plemenski bobni.

*

Sem vam odgovoril? Kako torej lahko pričakujete od mene kaj pametnega, saj sem moški, ki se obnaša kot pravi dedec, ne pa kot baba. Skratka, neodgovorno, neresno in nespametno. S široko odprtimi očmi nedolžno gleda ter le čaka prvo priložnost za trošenje semenčec.

Slovenska kulturniška laž (1)

Prvi dan
To ni dnevnik. Nikoli ga nisem pisal, ker pač - na srečo - nisem nikoli prisostvoval čemurkoli tako pomembnemu, kar bi se mi zdelo vredno ohraniti za zanamce. Vem, nekaterim se že prisotnost pri samemu sebi zdi zadosti pomembna za tovrstno pisanje in ti mi naj oprostijo, ker zlorabljam njim tako ljubo obliko za čisto drugo vsebino.

Pisal bom o današnji slovenski kulturniški sceni. Ljubkovalno jo bom imenoval slovenska kulturniška laž. Izraz ni nov, skoval ga je že vsaj Kosovel, ki je opisoval sceno svoje sodobnosti.V nekaj prispevkih bom poskusil pojasniti glavne razloge, ki so privedli do sedanje lokacije, ki je, po domače povedano, v riti.

Moj razlog za pisanje: dost'mam.

Vaš razlog za branje: lepo je videti, kako se bo nekdo zameril vsem možnim lokalnim mogočnežem.

Govoril bom samo o literaturi, še natančneje: o prozi. Vsak izlet v drugo zvrst slovenske kulturniške laži bom posebej označil.

Drugi dan
Pred štirimi leti sem pisal nek svoj računalniški priročnik in med brskanjem po referenčnih delih naletel na opis največjih dosežkov nekega znanega ameriškega programerja. Takole so bili našteti: veliko letališče (si predstavljate zapletenost programa, ki mora vsako sekundo spremljati vsa tista letala na vseh mogočih koordinatah?), borza (si predstavljate zapletenost programa, ki mora vsako sekundo spremljati vse tiste tečaje, ponudbo in povpraševanje?) in velika založba (si predstavljate zapletenost program, ki mora... kaj mora? Spremljati kateri urednik ta trenutek bere določeni rokopis? Ha, ha, ha! Zvrnil sem se od smeha!). Skratka, zapletenost prvih dveh opravil sem si predstavljal, zadnje pa niti približno ne. Šokiralo me je, da so o literarni agenciji govorili v istem rangu z letališčem in borzo, vsaj kar se prometa tiče. Grizlo me je, seveda: pisatelj sem, pa pojma nimam. Sem se preveč navadil tukajšnje lenobnosti, lahkotnega premetavanja rokopisov iz predala v predal? Ste kdaj slišali, da bi katerikoli od slovenskih urednikov potreboval poseben program, ki bi mu ga zaradi zahtevnosti moral napisati vodilni strokovnjak na svojem področju, da bi z njim lahko spremljal, katere rokopise bere, mora vrniti, je prebral.... Zveni smešno, mar ne?

Predstava o ogromni množici rokopisov mi je vzbudila dve podvprašanji. Prvo, glede na število objavljenih del slovenskih avtorjev, o katerih neprestano beremo po naših kulturnih rubrikah: smo Slovenci torej divje uspešni v tem svetovnem prometu? Drugo, kako se je državna kulturna politika pripravila na vključitev v svetovni promet?

Tretji dan
V Ameriki obstajajo knjige o vsem. Tako tudi o založništvu, agencijah in pisateljevanju obstaja ogromno priročnikov. Še več: obstajajo celo samo založbe, ki ne izdajajo drugega kot dela, v katerih pišejo o tem, kako izdati knjige pri (drugih) založbah. Najprej sem torej nakupil gajbico ali dve priročnikov ter vse lepo prebral. Ker to ni bilo moje glavno opravilo, marveč takorekoč konjiček, se je vmes zgodil - na srečo - internetni bum in tako sem dobil od doma dostop do vseh mogočih virov informacij. Nazadnje, po trdo požrtem cmoku, pa sem pisal elektronska pisma tudi nekaterim ameriškim pisateljem in po pravici povedal, da se jim oglaša neka ovca iz Slovenije, ki pojma nima, pa bi jih rada občasno - zelo poredko - povprašala kako malenkost. Če bi bili tako prijazni... Večina jih je bila. Hvala jim. Tako sem dobil informacije tudi iz prve roke.

Četrti dan
Svetovno literarno tržišče je New York. Vem, knjige izhajajo tudi drugod, a pri nas tako opevana srednja Evropa na novo besedilo tujega avtorja reagira z vprašanjem: "Kaj so pa o tem rekli Američani?". Kmalu sem ugotovil, da je izdajanje slovenskih knjig po evropskih deželah nekakšna čudna in amorfna zmes izmenjav ("mi objavimo eno vašo, če vi eno našo"), osebnih znanstev ("jaz objavim tvojo, če ti mojo"), plačanih poslov ("objavite me, saj plača država") in generacijske usmerjenosti ("mi nad štirideset izvažamo na nemško področje, vi mulci pa na angleško"). Ker nimam položaj za menjave, ne poznam nikogar, nimam državne podpore in sem pod štirideset, sem srednje evropsko sceno takoj sčrtal.

Za povrh, kar gre skozi v New Yorku, bo šlo v cel svet. Pika. Avtor ali kulturna politika, ki se usmerita drugam, storita tako, kot bi storil slikar v dvajsetih letih tega stoletja, ki bi namesto v Pariz odpotoval v Kalkuto, recimo. Saj bi tam tudi razstavljal in slikal, a središče je bila francoska prestolnica.

Ameriški literarni sistem funkcionira izjemno enostavno:
avtor pošlje rokopis literarni agenciji
literarna agencija pošlje rokopis založbi
Avtor seveda lahko poskusi združiti oba koraka in poslati rokopis kar založbi, a od najbolj uglednih bo dobil odgovor, da se pogovarjajo samo z agencijami.

Gremo dalje: agentovo plačilo je ponavadi samo 15% od zneska, ki ga založba plača avtorju, če odkupi rokopis. S tem smo pravila izčrpali. A ravno njihova enostavnost potegne za sabo precej posledic. En sam agent lahko fizično obvladuje le majhno omejeno število rokopisov. Četudi včasih govorim o agenciji, je ta konec koncev še vedno sestavljena iz posameznih agentov in omejitev ostane. Povečini en agent zastopa hkrati med 20 do 30 del. Vzame torej samo tiste, za katere smatra, da jih bo založbam lahko prodal. Če se je zmotil in vzel pod svoje okrilje delo, ki ga nihče noče, stroškov ne bo dobil povrnjenih. Čao tudi čas in trud, ki ga je vložil. Zaradi tega agenti izbirajo z ostrim očesom in po navedbi avtoritete na tem področju, Jeff Hermana, avtorja najboljšega imenika agentov, kar sem jih tedaj na slepo naročil, Insider's Guide To Book Editors, Publishers And Literary Agents, agentje zavrnejo okoli 98% prejeti rokopisov. Od tod pridejo tudi izrazi za tiste pisatelje, ki so se prebili skozi agencijsko sito, recimo "lucky 2" (srečna dvojka) in podobno.

Nakar agentje jurišajo na založbo. Če se o nekem agentu razve, da založnikom trati čas s slabimi rokopisi, bo prišel na črno listo in lahko mirno išče nov posel. Zasledil sem podatek, da neka večja založba dobi od agentov nekaj deset tisoč rokopisov letno. Hej, in to je le delček tistih 2%! Sedaj pa pomislite, koliko rokopisov je bilo na začetku poslanih agentom!

Jasno in glasno moram povedati, da pisatelju ni treba plačati agentu niti centa, če pa od vas kaj zahteva, ste zelo verjetno naleteli na goljufa in se ga na hitro znebite. Prav tako agent ne plača vam ničesar in četudi imate svojega agenta, se vaše finančno stanje ni popravilo niti za še tako drobno orgijico. Za povrh, agentom spodleti in to dokaj pogosto. Zato so pogodbe obvezujoče samo za nekaj mesecev ali pol leta, potem ste spet na cesti.

Peti dan
Uradni in edini postopek preboja na ameriško literarno tržišče je torej povsem enostaven. Pošljete rokopis agentom in ko vam prvi odgovori s pogodbo o zastopanju, jo podpišete, se naslonite nazaj in z nasmehom čakate, če se bo agentu posrečilo knjigo prodati. V primeru neuspeha iščete novega agenta, ali pa ponovno povprašate one, ki ste jih morali zavrniti, ker ste poprej podpisali z drugim.

Le rokopis mora biti tako dober, da bo prepričal vsaj enega agenta.

Tako preprosto, v teoriji.