NA LOV!

Človek je del narave. Od nekdaj se je preživljal tako, da jo je znal izkoriščati v svoj prid. pri tem je moral močno paziti, da ni porušil naravnega ravnotežja. To bi najbolj škodovalo prav njemu. V naravi mora biti ravno pravšnje število vran, rib in fazank...

Tako je nama z Rajmundom zmeraj razlagal naš ata, ki je čez teden trdo garal, ob nedeljah pa se je za oddih šel sprehodit po travnikih in gozdovih. S takšnih sprehodov je vedno prinesel kakšno novico za naju, ki sva hotela biti velika lovca, po drugi strani pa sva se močno bala, da ne bi prav midva porušila naravnega ravnotežja.

"V treh hrastih gnezdijo vrane... Kar dve gnezdi imajo... Eno bi morala razdreti, drugače bo vran trikrat preveč..." nama je rekel ata po takšnem nedeljskem sprehodu.

Bolj naju seveda ni mogel požgati. Vzela sva vsak svoj lok in se zapodila na veliko odpravo razdiranja gnezd.

"Prvo uro boš ti vodja, jaz pa tvoj pomočnik, drugo uro pa zamenjava vlogi!" sem rekel Rajmundu, da bi bila odprava čimbolj pravična.

V hraste za našim zelnikom sva splezala kar oba, prav tako sva oba razdejala eno od dveh gnezd. Po opravljenem delu sva se usedla na sonce ob deblu hrastov in se predala zmagoslavju:

"Ko bi tudi vsi drugi tako lepo skrbeli za ravnotežje v naravi..."

Atu sva poročala, da sva nalogo pošteno in hitro opravila.

"Res sta prava lovca..." naju je pohvalil. Da sva prava, sva rada slišala, v sebi pa vseeno nisva mogla priti do konca, kako je to z lovom. Po eni strani moraš skrbeti za ravnotežje, po drugi pa kljub temu ne bi bilo slabo, če bi kaj v resnici uplenila. S prepodenimi vranami se nisva mogla preveč hvaliti...

"V Micnikovem tolmunu živi velikanska postrv!" nama je ata povedal po naslednjem nedeljskem sprehodu."Že od daleč je videti, da spodžira druge, manjše... Da se bo ohranilo ravnotežje, bi bilo nujno, da jo kdo ujame..."

Le kdo drug bi jo lahko ujel kakor midva! V steljniku sva vzela največji koš, vanj nalomila veliko zelenih vej, nato pa koš nastavila pod korenino v Micnikovem tolmunu. Postrv pa, kakor da ne bi razumela, da gre za izravnavanje naravnega ravnotežja, ni in ni hotela iti v koš. Tja sva ga nosila vsak dan najmanj po trikrat, pod korenino sva segala z golimi rokami in s količki, postrv pa se je samo tu in tam pokzala, drugače pa je bila velika gospa in se je držala skrita očem.

"Ni je več..." je čez nekaj tednov povedal ata."Nekdo drug jo je moral smukniti iz tolmuna... Ali pa jo je ob deževju zaneslo kam drugam."

"No, ja, samo da se je spet vzpostavilo ravnotežje..."

Po vseh podobnih velikih in malih lovih sva končno le nekaj ujela. Živo fazanko! In še brez atove pomoči!

Prav v tistem času nama je govoril, da so se fazani in fazanke močno razmnožili in da jih bo treba nekaj poloviti. Njegove besede sva vzela tako zares, da sva odvlekla v gozd rehto, pod njo natresla nekaj zrnja, rehto naveznila na količek, količek pa privezala na vrvico. Po ure in ure sva čepela za grmovjem in čakala, da bi se kakšen fazan ali fazanka ujela na zrnje. Videti je bilo, da so naju začutili že veliko prej in na rehto nisva ujela niti vrabca.

Brez rehte pa sva na travniku pred komendskim hipodromom ujela pravo fazanko. No, nisva jo ujela povsem sama, nekoliko je botrovalo tudi srečno naključje. zaradi naključja se nisva pretirano vznemirjala. Sreča mora biti lovcu pač naklonjena.

Fazanka je namreč ležala na tleh ob hlodih pod daljnovodom. Prvi trenutek sva mislila, da je mrtva, pa je bila še čisto topla, tako rekoč živa.

"ŠKoda, da ni fazan!" sva se spogledala. Čeprav sva odhajala v gozd z rehto tako po ene kakor po druge, sva oba imela v mislih živopisane fazane z dolgimi peresi. Fazanka je bila preveč podobna domačim kokošim, a kaj, lovec mora vzeti vse za dobro.

"Glede naravnega ravnotežja pa je še boljše, da sva ujela fazanko..." je dejal prijatelj."Bova laže preprečila širjenje te živalske vrste."

Pogledala sva naokrog. le kaj se je zgodilo? Fazanka ni mogla kar tako obležati živa na tleh. Noge je imela zdrave, tudi drugače je bila videti nepoškodovana. Bila je le omamljena. Morda se je zaletela v daljnovodne žice in je padla na tla. Mogoče jo je celo stresla elektrika. Morebiti pa se je v bližnjih hlevih prenažrla kakšne nenavadne krme. Ob hipodromu so stali odprti holadnski hlevi. Ata je doma rad pripovedoval, da krave v teh hlevih slabo molzejo. Zebe jih kakor pse. Videli so jih že, kako jim od gobca visijo sveče. Odprti hlevi so bili dobri za toplo Nizozemsko, ne pa za mrzlo Gorenjsko. Menda se kravam, da ne bi zmrznile, dajali v krmo špirit. Morda je šlo samo za šalo, lahko pa je bilo tudi res. Fazanka je morebiti jedla kakšno jed, namočeno v alkoholu, in jo je to vrglo po tleh. Mi smo se doma do solz nasmejali, ko smo nekoč kokošim namočili koruzo v žganje, potem pa takšno koruzo dali našim nesnicam. Hodilče so po dvorišču gor in dol kakor največje pijanke, se prekopicevale in se postavljale na glavo tako smešno, da bi bili mi kmalu popokali od smeha.

"Saj je vseeno, kaj se je zgodilo z njo... Glavno je, da sva jo ujela."

Treba pa je bilo iti v šolo.

"Veš, kaj, kar s suknjčem jo pokrijva!" je predložil Rajmund.

Odnesla sva jo pod hlode, ji mehko postlala med lubjem pod njim, nato pa jo kakor dojenčka v zibelki nežno pokrila z mojim suknjičem. Skoraj vedno je bilo tako: Rajmund je nekaj predložil, sam pa sem moral to izvesti. Kajpada je šlo tudi v obrnjeni smeri.

"Malo še zaspi, čez štiri ure pa prideva pote..." sva rekla fazanki. V odgovor se je čisto narahlo premaknila, ko da bi se prebujala iz globokega spanja.

"Bodi brez skrbi, ni še treba vstati."

Stekla sva v šolo z veliko skrbjo na fazanko. Med poukom sva mislila samo nanjo. Ure so se vlekle kakor dolga štrena.

Bolj ko je šel pouk proti koncu, bolj naju je začela gristi vest. Ata nama prav za to fazanko ni rekel nič. Morda bi morala ujeti kakšno drugo. Tale je mogoče še samska. Bi morala ujeti kakšno omoženo? Kaj pa, če je mati več otrok? Da ne bova vzela otročičem matere?

"Samo da ne bova z njo porušila ravnotežja..." sva se zaskrbljeno spogledala med odmorom. Začutila sva, kako veliko odgovornost ima lovec v naravi.

"Za nekaj dni jo bova zaprla v naš kurnik... Potem bova videla, ali je še mladica ali mati... Če je mati, jo izpustiva... Če pa je mladica, ji bova ujela še moža... Tako bo še najbolj prav za naravo."

Ko pa sva pohitela do hlodov, fazanke ni bilo nikjer več...

"Nekdo jo je ukradel," sva se poparjeno spogledala.

"Ali si komu povedal med poukom?" me je ostro prijel Rajmund.

"Jaz že ne. Kakor kaže, si ti..."

"Jaz že ne."

Oba sva posumila v najinega občasnega prijatelja Jožeta. Jože je bil doma z vasi, zato je bil že od daleč sumljiv. Dober je bil, kadar nama je bilo treba kaj pomagati, drugače pa sva bila raje sama. Občasno smo imeli celo bratovščino SIKEKA. Ime je bilo sestavljeno iz prvih črk naših priimkov. Kadar pa sva bila razočarana nad tistimi z vasi, sva se zatekla v najino bratovščino SIRK. Ime je bilo sestavljeno iz začetnic priimka in imena, pa še po dejavnosti v Rajmundovi hiši je dišalo. Pri Rajmundovih so namreč izdelovali krtače, tudi sirkove.

"Morda pa ni bil Jože..."

"Morda... Če bi kdo ukradel fazanko, bi tudi moj suknjič."

Res, suknjič je ležal na starem mestu pod hlovi, le rahlo je bil privzdignjen, ko da ga je kdo preganil na drugo stran.

Nerada sva se sprijaznila z mislijo, da se je fazanka prebudila iz omotice in je tudi sama odletela izpod hlodov. Pomagala sva ji samo s tem, da sva jo rešila pred napadalci. Mogoče sva ji celo življenje rešila.

"No, ja, ujela sva jo pa le!" sva se tolažila domov grede.

"Tako lepe fazanke ne ujame vsak."

Ko sva doma povedala našemu atu, kakšen lep ulov sva imela tokrat, naju je močno pohvalil:

"Res sta že prava lovca. Takšne, ki imajo dobre srce, ima narava najraje... Še velikokrat vama bo naklonila kaj lepega."

Za domačim podom sva potem ugotovila, da je narava sama naredila tako, da je bilo prav. Fazanko je hotela še imeti v svojem kolesju. Samo za trenutek se je majhno kolesce ustavilo, midva pa sva bila tista, ki sva ga spravila spet v red. Občutek, da sva pomagala urediti ravnotežje, je bil tako prijeten, da sva v prihodnje veliko laže prenašala, ko sva se vračala domov brez ulova. Narava ima zmeraj prav...

V SNEŽNEM METEŽU

Ko sem si v komendski cerkvi ogledoval svetega Petra, sem imel zmeraj v mislih našega ata. Sveti Peter je imel prav takšen podolgovat obraz, imel je prav take otožne oči, povrhu pa je bil tudi tako sloke postave, celo opanke na nogah sta imela enake. Najbolj me je pri svetem Petru pritegoval šop ključev, ki jih je nosil za pasom. Med njimi je bil eden še posebej velik. To je bil prav tisti, ki je odklepal nebeška vrata. Na las je bil podoben našemu hišnemu ključu, ki smo ga - kadar smo šli od doma - spravljali na okno za rožnik. Po nenapisanem pravilu je hišo vedno zaklepal ata, kot gospodar, kot naš sveti Peter.

S svetim Petrom sem se od blizu srečal tisto zimo, ko mi je brat Ciril naredil prve prave smuči.

Tedaj, dobrih deset let po drugi svetovni vojni, smuči še nismo kupovali v trgovinah, ampak so jih povsod izdelovali doma ali pa so jih bližnji sosedje mizarji. Sam sem imel veliko srečo, da sem imel mizarja kar doma. Ko je Ciril naredil smuči zase in za starejšega brata Andreja ter za vse bližnje starejše sosede, sem prišel na vrsto tudi jaz.

"Zdaj si res že toliko velik, da bi lahko imel svoje smuči..." me je premeril od glave do peta nekega poznopoletnega večera, ko sva ostala sama v naših Jelšah. V tem gozdiču za Tunjico so rastle predvsem jelše in nizko grmičje, vmes pa se je košatil kakšen hrast in kakšen jesen. Hodila sva od debla do debla in pregledovala, katero bi bilo uporabno za nas. nazadnje sva se ustavila pri debelem jesenu. Na bratovem obrazu je zasijalo zadovoljstvo: "Tale bo pravi."

"Ali grem vprašat ata?" sem se zagledal v bratov sijoči obraz.

"Raje skoči po sekiro," mi je odvrnil Ciril."Kdor preveč sprašuje, mu lahko še kaj odbijejo."

kakor veter sem jo potegnil domov, v drvarnici izmaknil veliko sekiro in čez pol ure je bil po Cirilovi zaslugi jesen že na tleh. Ko je padel med jelše, se mi je zazdel dvakrat večji. Skrbelo me je, da naju bo ata oštel, a je imel za smuči vedno razumevanje. Pogledat pa je vseeno prišel.

"O, tole bodo pa lepe smuči..."

Drugega ni rekel, ampak nam je raje pustil, da smo otroci delali po svoje. Nekaj že morajo delati, nas je zagovarjal pri mami, če njej kaj ni bilo všeč.

S cirilom sva razžagala deblo na dvometrske konce, potem pa jih s cizo spravila domov. Pred drvarnico jih je brat razklal na tanjše kose, nato pa postavil na sonce, da so se vse do zime sušili. Ničkolikokrat sem šel gledat, ali se les za smuči dobro suši. Vonj po jesenovem lesu mi je bil nadvse všeč. Ko da bi vdihaval nebeško dišavo, ki mi je opajala s širjavami bele opojnosti.

Ko je zapadel prvi sneg, se je začelo tudi pravo izdelovanje smuči. Les še ni bil povsem suh, a smi bili preveč nestrpni, da bi lahko čakali še eno sezono. Na grobo je Ciril jesenove konce obdelal s sekiro, nato pa se je trdega jesenovega lesa lotil z obličem. Fino obdelovanje je bilo najtrši oreh. Rezilo se ni in ni hotelo zarezati globlje v les, na bratovem čelu pa se je nabiralo vse več znojnih kapelj. Vmes mu je večkrat priskočil na pomoč brat Andrej, sam pa sem bil še prešibak, da bi vodil skoblič, čeprav sem ga poskusil. Jesen pod njim je bil kakor iz jekla. Kljub temu so pod obličem v nekaj dneh le nastale prave smuči. Zelo so bile podobne tistim z Blok. Sliko je imel Ciril ves čas obešeno v svoji zasilni delavnici na vrhu hiše. Tu je vedno čudovito dišalo po svežem lesu, po novih oblancih in po bratovem potu. Pod njegovimi prsti pa so dan za dnem nastajale prav pravljične stvari. Tudi moje smuči so bile kakor izrezljane iz neke zimske pripovedke.

"Danes jih bomo pa zakrivili," mi je rekel brat."Le glej, da boš dobro kuril!" Odkar pomnim, sem imel na skrbi kotel za kuhanje krme za prašiče. Ko sta starša kotel napolnila z repo in s peso, sta meni prinesla butaro, sam pa sem moral nanositi še drva in krmo skuhati. Z velikim veseljem sem zanetil ogenj, nato pa nanj nakladal okleščke on polena, na koncu tudi debelejše štorčke. Ogenj v kotlu sem imel tako že ves čas v zakupu. Tokrat sem poskrbel, da je kotel še posebej hitro zavrel, nato pa sem ves čas pazil, da je enakomerno žlobudralo v njem.

Ko je zavrelo v kotlu, je Ciril prinesel dvoje lepo oblikovanih podolgovatih deščic in ju porinil med vročo repo in peso. Po nekaj minutah se je jekleni les začel spreminjati v tako snov, da bi jo lahko upognil z roko, ko ne bi bila prevroča.

"In zdaj brž na model!" je dejal brat, potegnil deščici iz kotla in ju pritisnil na leseni model, ki smo ga imeli posebej pripravljenega za ukrivljanje smuči. Deščici sta se radi upognili: Ciril je izbral res izvrsten les. Prejšnje leto so se pri krivljenju nalomile, ker rasti na lesu niso šle v pravo smer. Tokrat je šlo brez posebnih težav. Brat je pritrdil svore in tako so pred mojimi očmi nastale že prave krivine na smučeh. Naslednjega dne jih je bilo treba samo še utrditi na žerjavici v krušni peči, nato pa nanje pritrditi še okovje in jermenčke. Okovje je naredil kar vaški kovač iz debelejše pločevine, jermenčka za okoli vrhnjega dela čevlja in za stopalo pa smo dobili doma. Na srečo je bil na klinu pred hlevom obešen star konjski komat, s katerega je viselo vse manj jermenov. Ata ga je imel za rezervo, vendar so zime storile svoje in sčasoma je ostal samo goli komat.

"Samo še utore po sredini ti naredim in postal boš pravi smučar!" Za utore po dolžini smučk je bil v celi fari le en skoblič. Fantje, ki so se spoznali na izdelovanje smuči, so si ga sposojali med sabo kot največjo dragocenost. Brat Ciril je moral nanj čakati cele tri dni, da ga je dobil naposodo za pol ure.

Pravih zimskih čevljev nisem imel - redki so bili, ki so bili toliko premožni - imel pa sem skoraj nove gumijaste škornje, ki so se prav tako lepo podali v smuči. Le nekoliko bolj trdo jih je bilo treba zapeti. Obstajala je tudi nevarnost, da bi ob stiskanju k železju počili ali se prebodli. Pa nam to ni bilo mar.

"Juhuhu, nove smuči so tu!" sem od veselja spesnil priložnostno pesmico od navdušenja nad zimskim izumom, ko sem prvič stal na svojih smučeh. Do tistega časa sem vlačil gor in dol le sanke, pri sebi pa sem se močno grizel, da še vedno spadam med otročaje. Smuči so imeli samo tisti, ki pod nosom niso bili več smrkavi.

"Greva v kriške gmajne!" sem dejal prijatelju Rajmundu ves zagnan. Sam je prav tako šele tisto zimo dobil svoje smuči in zato sva se oba počutila zares odrasla.

"Greva!"

Do tedaj so nama bile velike domače gromoznice ter mali in večji hribčki okoli vasi dovolj, zdaj pa je bilo treba na hitro zavzeti večje vzpetine. Zato sva morala v sosednjo vas, na Križ. Adijo, Strškove, Trudnove in Kepčeve gramoznice! Tam naj se še naprej sankajo mali otroci!

Čeprav smo se tedaj vozili samo naravnost, smuk navzdol, sva bila prepričana, da bova na novih smučeh izumila nov način smučanja, za to pa sva potrebovala tudi višjo vzpetino. V mislih sva imela skoke s smučmi kakor v Planici, hotela sva premagati samega Janeza Poldo. Najprej morava to natrenirati v sosednji vasi, nato pa bova pokazala svoje velike smučarske spretnosti domačim otročajem.

Pot od Most do Križa se je gromozansko vlekla. Ves čas je bila rahlo napeta, sneg je bil povsod cel in seje močno udiral, oddaljenost preko polja pa tudi ni bila manjša od poldrugega kilometra. A kaj bi to! Saj imava nove smuči, sama pa sva tudi fanta od fare!

V gozdu pod razvalinami kriškega gradu sva bila popolnoma sama. Najprej sva si steptala dolgo progo, nato sva si vmes postavila še skakalnico, na koncu pa sva se med seboj še pomerila tako v hitrosti kakor v skokih v daljavo. Hitrost sva merila tako, da sva štela na glas od enaindvajset naprej, kar naj bi pomenilo sekunde, skoke pa sva si zaznamovala s smrekovimi vejicami.

Naenkrat je zazvonilo Ave Marijo.

"Nemogoče! Ali je že večer?!" sva se spogledala. Nad gozdom je povrhu visel čisto črn oblak, dišalo je po svežem snegu.

"Mama bo jezna zaradi kosila..." Od doma sva jo namreč mahnila kmalu po zajtrku.

"Ata naju gotovo že išče..." sem pomislil, kajti zmeraj ga je pretirano skrbelo, da se nam je kaj zgodilo.

"Samo še enkrat skočiva, potem pa greva!" sva se odločila.

In sva skočila še vsak trikrat. Drugače ne bi bilo pravično, kajti hotela sva opraviti vsaj vsak po devet skokov.

Iz temnih oblakov so začele padati debele snežinke. Nebo je postajalo vse bolj mračno. Kakor bi poveznil velikanski siv lonec na gozd, z vrha pa so se na naju vse pogosteje usipavali debeli kosmiči.

"Hitro domov!" je dejal Rajmund. Videl sem, da se je močno zbal zase.

"Jutri tekmovanje nadaljujeva!" sem bil sam še vedno ves v ognju za zmago. Težko sem prenašal, da sem bil prvi le v smuku, v skokih pa me je premagal prijatelj.

Pred gozdom je zaplesal pravi snežni metež. Videlo se ni niti tri metre daleč.

"No, zdaj sva pa tam..." se je ugriznil Rajmund v ustnico od zaskrbljenosti."Po mojem morava iti kar po najinih starih smučinah navzdol, drugače bova še zašla..."

Ko sva prišla na polje, ki se je rahlo spuščalo proti najini rojstni vasici, starih smučin ni bilo več. Vse sledi so čez in čez prekrili veliki beli kosmiči. Znašla sva se sredi snežnega meteža, ne da bi imela eno samo zunanjo stvar za orientacijo.

"Bolj na levo morava..." sem rekel.

"Kje pa! Če greva na levo, bova prišla v Mengeš... Če bova sploh prišla."

"No, na levo in malo bolj proti jugu..."

"Naravnost in še malo bolj proti severozahodu..."

Drsala sva s smučmi po sveže zapadlem snegu in se jezila sama nase, da sva se tako zamudila. Noč je bila vse bolj temna. Videlo se ni niti pol metra pred nosom. Le debele snežinske so se vrtele z neba in pristajale na tleh, ko da bi naju hotele zamesti.

"Narobe greva!" sem ugotovil sam, ko po pol ure hoje s smučmi nisva prišla niti do Most niti do ceste med Mostami in Križem niti do gozda pod Goro.

"Tik pred Mostami sva..." je menil Rajmund."Smer je prava."

"Kje pa! Pojma nimaš o orientaciji! Greva naravnost proti Komendi."

"Kako bova šla proti Komendi, ko pa še nisva prečkala Tunjice! Ali si kje videl kakšen potok... ?"

Bilo je kakor zakleto. Nikjer nobene smreke, nikjer nobenega potoka, nikjer nobene vasi. Ko bi prišla vsaj do sosednje vasi, katerekoli...

Sneg je padal vse siloviteje. Zdelo se mi je, da hočejo tam zgoraj v eni uri pomesti vse stare zaloge na zemljo.

"Jaz grem po svoje!" sem oznanil prijatelju."Bolj proti jugu. Tisti, ki bo prej doma, naj pokliče ljudi, da pojdejo iskat drugega."

"Velja! Doma bom seveda prvi jaz, saj je samo moja smer prava..."

"Če pa se rešim jaz, pridemo pote."

Sredi polja sva zavila vsak na svojo stran. Kakor nor sem drsal s smučmi proti jugu. Tu nekje bi morala biti cesta. Ko pridem na cesto, bom snel smuči in šel po njej domov. Tudi če pridem v sosednjo vas, je vseeno prav. Samo da pridem do ljudi...

Ceste pa ni bilo nikjer. Tudi vasi ne. Nobene. Le sneg, sam neskončni sneg. Nezadržano je padal nov in nov z neba.

"Saj me bo zamedlo!" sem se zbal zase. Srčno sem upal, da se bo vsaj Rajmund prebil do ljudi.

Hitel sem naprej. Nekam moram priti. Že zdavnaj bi moral biti v Mostah. Ali pa nazaj na Križu, če sem se medtem nehote obrnil in zavrtel na polju v tem snžnem metežu.

Okoli mene pa je vladala le noskončna belota, ki se je le nekaj centimetrov od mojih oči spreminjala v kruto temo.

"Ata! Mama! Ciril! Andrej! Rajmund! Na pomoč!" sem zaklical nemočno. Snežni metež je vse moje krike sproti požiral.

"Zamedlo te je, zamedlo," so začele skakati okoli mene velikanske bele sence.

"Ni me!" sem zaklical nazaj.

"Pa te je, pa te je..." so se režale.

S podvojeno močjo sem se pognal naprej. Nekje mora biti konec te snežne slepote. Nemogoče je, da je tudi Moste sneg v celoti zakril!

"Umrl boš sredi snega..." so skakale sence za menoj."Zakaj pa si bil tako nepreviden..."

"Ne bom, ne bom!" sem zaklical nazaj.

Pred oči mi je stopila komendska cerkev. Iz nje je stopil sveti Peter. Prijazno se mi je nasmehnil in pocingljal s ključi.

"Tu sem! Pomagajte mi!" sem mu zaklical na ves glas.

On pa se mi je v odgovor samo nasmehnil in mi nalahno pokazal z roko, naj stopim za njim...

Obrnil sem smuči in šel v smer za svetim Petrom...

Vse bolj se je izgubljal v metežu. Komaj sem videl obrise njegove velike postave. Le cingljanje ključev je bilo še slišati.

Morda pa sem prevelik grešnik in me noče vzeti k sebi. Na ves glas sem začel moliti. Zdrava Marija, milosti polna... Oče naš, ki si v nebesih... Angel, varuh moj, bodi vedno ti z menoj...

Sveti Peter se je izgubil v temi...

"Ali sem že umrl?!" sem se zdrznil. Sveti Peter vendarle ne živi na zemlji. On odpira nebeška vrata. Ali mi je zato namignil, naj stopam za njim, da bom prestopil prag življenja...

V grozi sem se zdrznil. Sem sploh še živ? In kje so moji domači? Kje so Moste, kje je Rajmund?

Sneg je začel počasneje naletavati. Nekje med neskončno belino je zamigljala drobna zvezda. Utrnilo se je upanje, da se morda le še rešim.

Z zadnjimi močmi sem se pognal naprej. Kmalu je res prenehalo snežiti, toda čez polje je začela vleči prava primorska burja. Mokra obleka mi je začela ledeneti. V škornjih so mi odreveneli prsti na nogah. Mraz mi je začel lesti prav do kosti.

"O sveti Peter, saj bom zmrznil!"

"Zmrznil, zmrznil..." so se na vsa usta režale pošasti sredi polja.

Imel sem občutek, da vse bolj ledenim, da postajam iz človeka sneženi mož sredi polja.

"Peter!" sem zarjul na ves glas."Pomagaj mi!"

Sneženje je povsem prenehalo. Veter pa je vlekel tako zoprno, da sem si moral z rokami zakriti obraz, drugače bi mi zmrznila ušesa in nos. Nekje iz daljave je priplesala čudesna glasba. Ko da bi nekdo igral na orgle. Spremljal pa jih je tenak zvok harfe...

Ali sem že v nebesih?

"Peter!" sem zaklical še enkrat.

Oglasili so se mehki zvoki trobente. Kakor oddaljene fanfare. Ali sveti Peter z njimi napoveduje prihod novega člana v svoje občestvo?

Okoli mene so začeli poplesavati beli zajčki in beli medvedje, v daljavi so se hihitale velikanske vile v belem, nekje za belo zaveso je kimal starček z dolgo belo brado. Končano je, čakajo me, sem se sprijaznil z usodo. Zmrznil sem...

Toda mahoma je spet tiho zacingljalo. Aha, sem si misli, sveti Peter odklepa nebeška vrata. Res sem umrl, toda prišel sem vsaj v nebesa. Sveti Peter je dober, sprejema me v nebeško kraljestvo.

Z zadnjimi močmi sem podrsaval s smučmi v smer, od koder je prihajalo cingljanje. Postajalo je vse močnejše. Ko da bi me sveti Peter pričakoval z veseljem. Od radosti mi pocingljava s ključi.

"Peter! Tukaj sem!" sem mu zaklical, da se ne bi zgrešila.

Cingljanje je postajalo že tako glasno, da ga ne bi mogel več zgrešiti. Tudi njega sem že razločno videl. Oblečen je bil v dolgo pozlačeno oblačilo, brada se mu je v vetru zibala sem in tja, v rokah pa se mu je svetil velik zlat ključ.

"Tukaj sem!" sem zavpil na ves glas.

Sveti Peter je stopil naravnost proti meni. Bil sem presenečen sam nad seboj, a vendar je bilo res tako: občutil nisem prav nobene žalosti. Celo nasprotno. V božje kraljestvo sem stopal neobremenjen z vsemi zemeljskimi težavami. Bil sem lahak kot puh. Poletel sem proti ključarju kakor ptica na pomlad v svoje kraje.

Tik pred svetim Petrom sem presenečen obstal. Res je bil ogrnjen v orjaški plašč, res je imel v rokah šop ključev... vendar ni bil sveti Peter, ampak - moj ata!

"Ata, tukaj sem!" sem zaklical ves iz sebe. Zdelo se mi je, ko da sem sestopil z nebes na tla.

"Samo da si živ!" sta me starša objela, vse prikazni so hitro izginile...

"Rajmunda smo tudi že našli..." je povedal prijateljev brat.

Ko je ata doma odklenil vrata z našim velikim ključem, sem si odgrnil odejo z glave in se zazrl v ata. Čeprav je stal pred mano povsem zemeljski in vsakdanje človeški, se mi je hkrati še vedno zdel pravi sveti Peter. Šop ključev pa je zazvenel tako znano in odrešujoče...

Od tiste zime naprej je bil sveti Peter v komendski cerkvi še trikrat bolj podoben našemu atu kot prej.

TAT V MALINAH

V naši hiši je bilo večkrat kakor na železniški postaji. Kar naprej so prihajali stari znanci in novi ljudje, namesto ptrljage pa so prinašali s seboj svoje zgodbe. Vsakogar smo radi sprejeli. Drugi pogledi na svet so tudi nam odpirali oči, tako staršem kakor otrokom. Tako smo laže spoznavali dragotine sveta.

Ata je imel še to značajsko lastnost, da ni znal ikomur reči: NE. Tako je bil v vseh mogočih odborih in komisijah, na naši zemlji pa so kmetijski strokovnjaki delali svoje preskuse.

"Vaš zelnik bomo spremenili v Kalifornijo," nam je nekega večera skrivnostno namignil kmetijski inženir Prešern, ki je veliko zahajal v našo hišo. Nad sadovnjakom smo imeli kos zemlje, kjer smo gojili vrtnine za dom, zraven pa je ležalo še četrt hektarja manj uporabne zemlje. Običajno je bila zasejana z deteljo.

O Ameriki nismo kaj dosti vedeli, o Kaliforniji še manj. Slišati pa je bilo tako lepo, da ni bil nihče proti. Inženir Prešern je vzel vzorec zemlje in se vrnil čez dva dni.

"Imel sem prav. Ta zemlja je kakor nalašč za maline."

Ata je bil napreden sadjar, čeprav za sadjerejo nismo imeli najboljših možnosti, ker je sadovnjak stal na preveč odprtem, vetrovnem prostoru. Ata je znal lepo obrezati vsako drevo, znal je priupraviti cepiče in mlada drevesa cepiti, imeli pa smo tudi veliko sušilnico za sadje. Posušene hruške in krhlji so bili za otroke največja poslastica, čez poletje pa krljevka najboljša pijača. Maline bi bile kajpada še korak naprej, še nekaj boljšega...

"Menite, da bi res uspevale pri nas?" se je ata s svojimi velikimi vprašujočimi očmi zazrl v Prešerna. Bil je za vsak napredek, a kaj, ko mu narava ni vsadila v srce velikega poguma.

"Saj vam pravim: boljše zemlje ni."

Zvečer smo se zbrali na družinskem posvetu, kako naj se obrnemo. Čeprav smo bili vsi za Kalifornijo na našem zelniku, smo se delali, da je treba preskus še enkrat pretehtati. Vsak dan čez poletje maline na krožniku, vsak dan polni kozarci malinovca, ob tem pa še prodaja za zadrugo... hm, pa ugriznimo v to! Vsem je sijalo veliko navdušenje v očeh, še celo naš Muri je ob odločitvi, da bomo posadili maline, pomigal z repom.

Inženir Prešern nam je priskrbel sadike, svetoval pa nam je tudi pri sajenju in gnojenju. Celo pri oranju je bil zraven.

Sam sem vodil konja za uzdo po zelniku navzgor, inženir Prešern pa je s konca njive vpil:

"Malo desno, malo levo, tako, zdaj pa naravnost..."

Na zelniku so se zbrali tudi vsi drugi člani družine in oba soseda, kajti vsi so hoteli od blizu videti, kako nastaja kalifornijski nasad pri nas.

"Vidiš, še Murija zanima, kako bo uspelo..." je dejal ata z našega malega psa čuvaja, ki se je tudi tokrat smukal okoli nas kakor pravi družinski član.

Čeprav smo imeli veliko dela z okopavanjem, prvo leto ni bilo nobenega pridelka. Povrhu je bilo treba maline tudi škropiti in jim priskrbeti oporo. zato smo si morali za pridelek v prihodnjem letu vzeti precej časa tudi pozimi, da smo pripravili kole in napeljali žico. Na srečo nam je tako škropivo kakor žico priskrbel inženir Prešern na up. Za delo pa nas je znal ata zmeraj navdušiti s humorjem.

Ko sem prišel iz šole, me je poleg kaše čakal listek:

"Smo v kalifornijskih malinah. Tja pridi s svojo motiko. Nalašč zate smo pustili tri vrste, da jih boš lahko osebno okopal. Smrt plevelu - svoboda malinam!"

Ali pa:

"Ker vem, da si se v šoli grozno dolgočasil in bi se rad sprstil na zelniku, te vabimo na srečanje z malinami. S seboj prinesi poleg motike še dobro voljo. Plevelni pozdrav!"

Bolj ko so se maline približevale prvemu zorenju, bolj so bila navdušena tudi sporočila izpod atove roke:

"Čakamo te v malinah. Brž se zapodi za nami na delo. Malinovec bo v naši hiši kmalu tekel v potokih..."

Tudi vse nas je do konca zagrabilo. Če je že kdo kaj mencal glede okopavanja krompirja ali pese, ni nikdar rekel nobene glede malin. Pa čeprav je bila njiva kakor nalašč kar naprej obraščena in se plevel ni in ni dal iztrebiti. Poznalo se je, da je bila ta zemlja slabo obdelana in komajda negovana.

Vse je bilo poplačano drugega leta, ko so se pokazali prvi rdeči sadeži-Bili so trikrat debelejši in tudi trikrat slajši od gozdnih malin.

"No, saj sem vam rekel: Kalifornija!" je bil zadovoljen s prvim peharjem naših malin inženir Prešern.

S še večjim poletom smo se pognali na delo. Zdaj se je dobro videlo, da bo res treba čez in čez zabiti količke, napeti žico med njimi, maline pa še močneje pognojiti in jih med letom še bolj vestno okopavati. Za tretje leto se je šele obetala prva prava letina.

"Takšnega gnoja, kakor ga dajejo naše krave in naša dva konja, nimajo niti v Ameriki!" je dejal ata, ko smo s podvojenimi močmi vozili gnoj v maline. Prešern je ves čas govoril, da maline zorijo pri koreninah, oziroma če jim več daš, bodo tudi one bolje obrodile.

Ko je prišlo poletje, smo bili poplačani za vse. Na žicah so začele na vseh koncih zoreti velike debele maline, sadežev pa je bilo toliko, da si niti sami nismo mogli predstavljati, da se nasad res lahko tako razraste. Ker smo žico napeli visoko, so se veje malin razpenjale vse od tal do višine odraslega človeka. Vsepovsod pa veliki sladko sadeži.

"Kalifornija!" smo se pozdravljali z navdušenjem in bili presrečni, da nam je uspelo. Nekateri sosedje so se nam namreč po dveh letih slabega pridelka po malem že posmehovali, češ kdaj pa je trnje že dalo kakšen pridelek. Ata je bil noč in dan v malinah. kadar jih ni obiral, jih je jedel. Mama se je pred drugimi rada postavila tako, da je položila na mizo poln peharček najlepših malin. Mi smo svoje najbližje nagrajevali s tem, da smo jih vodili v maline, kjer se jih je lahko vsakdo najedel do sitega.

Na lepem smo bili bogati! V hiši ni bilo prej niti za vsakdanji kruh, zdaj pa smo imeli najboljše kalifornijske poslastice na pretek!

Ko pa nekaj imaš, nastanejo težave. Naša smola je bila v tem, da je bil naš nasad malin eden prvih na Gorenjskem;vsekakor prvi na tem koncu. Maline so zadišale tudi drugim. Na večer so se začele v gozdiču za našim zelnikom nekam preglasno lomiti vejice, iz gozda je prihajalo pritajeno govorjenje, izza debel so se začele spuščati proti nasadu velike in male sence. Na lepem je nasad postal središče župnije.

"Vse nam bodo obrali drugi..." je ata obupano zmajeval z glavo. Z ljudmi se ni rad prepiral, malin pa jim tudi ni hotel kar tako pustiti.

"Postavili bomo opozorilno tablo, da je to kraja!" je odločil Prešern."Ljudje se niti ne zavedajo, da gre za vaše maline!"

Iz mesta je prinesel veliko tablo, nasadili smo jo na tako visok drug, da je gledala kakor strašilo iz nasada, na njej pa je z velikimi rdečimi črkami pisalo:

OBIRANJE MALIN POD KAZNIJO PREPOVEDANO!

Opozorilo sem komajda razumel. Posebno tisto "pod kaznijo" mi ni šlov glavo. Nikogar ni nihče nikoli kaznoval, zato bi bilo čudno, da bi tu kdo kakšnega.

Pomagalo ni prav nič. Večernih in nočnih obiskovalcev je bilo prav toliko kakor prej.

"V Kaliforniji pa nič ne kradejo..." je povedal kmetijski pospeševalec."Nikjer nisem zasledil niti vrstice o tem..."

"Človek bi še razumel, če bi obirali le zrele sadeže. Ampak da ti potrgajo napol zelene... !" se je začel jeziti tudi ata.

Ni nam preostalo drugega, kakor da postavimo stražo. Prvi je dežural ata. Bilo je uspešno. Prepodil je čez dva ducata lačnih obiskovalcev. Drugi večer sta stražila brata. Prepodila sta vse razen svojih prijateljev, te sta spustila v maline za druge protiusluge. Tretji večer sva dežurala midva z Murijem. Kar dobro nama je šlo od rok. Poleg skupine ljudi, ki so pritiskali iz gozda proti malinam, sva prepodila tudi pet fazanov, tri jerebice in eno podlasico. Ko pa je Muri v nasadu malin naletel na ježa, je bilo njegove pomoči konec.

Tatovi so zamenjali taktiko. Niso več prihajali z nočjo, ampak s svitom. Ko smo se nekega jutra napotili obirat maline kar s košarami, smo razočarani ugotovili, da je ves severni del, tisti ob gozdu, obran do zadnje maline. Prikrajšani smo bili najmanj za petdeset kilogramov pridelka.

Vpeljali smo stražo za vso noč. Eden do polnoči, drugi do jutra. Ata je imel srečo, da je prepodil poklicnega zmikavta z vasi. Ta je kradel kar z leščerbo. Ko ga je ata hotel prijaviti, je pokleknil pred njim in ga zaprosil, naj ga ne izda. Za protiuslugo je potem prihajal tri dni k nam pobirat krompir. Meni so v novem stražarstvu zaupali dežurstvo le do polnoči. Večkrat sem ga opravil skupaj z Rajmundom. Njemu sem seveda pustil, da se je najedel do sitega. Tako je prijatelju dežurstvo hitro minilo.

Kljub vsemu pa so nepridipravi še vedno hodili v naš nasad. Verjetno so se plazili s strani, bili so pozorni na vsako najmanjšo odsotnost, znali so izkoristiti vsako nepozornost. Da bi se tudi sami ognili neprijetnim srečanjem - posebno še, ker so bili med njimi tudi takšni, ki so nam ob času najbolj obilnega trganja prihajali pomagat trgat za plačilo - smo napeli ob gornjem delu nasada žičnato ograjo. Ko smoto razširili še navzdol na strani, so se kraje skorajda ustavile. Edinole pri tleh so bile maline vedno obrane do golega. Nekdo je še vedno hodil v maline. Očitno nekdo od najmanjših.

"Na delu so palčki..." se je šalil ata in si nejeverno ogledoval nasad.

"To je zagotovo kakšen hudoben gozdni škrat..." sta mi govorila brata in se mi nasmihala.

"Ali pa kakšen otrok..." je rekla mama in pogledovala proti nama, meni in Rajmundu. Čeprav nisva bila več tako majhna, je bilo res, da sva vedela, da najlepše maline dozorijo prav pri tleh, kjer jih obiralci pustijo, da so povsem godne.

Škoda se je večala in večala. Bolj ko smo hodili obirat sladke sadeže, bolj smo ugotavljali, da jih spodaj sploh ni. Ponovno smo postavili stražo. V dneh največje trgatve smo vpeljali stražo podnevi in ponoči. Nič. Le nova škoda je nastala, ujeli pa nismo nikogar.

Pri kosilu smo imeli bojni posvet.

"Tatu moramo spraviti iz malin, drugače bo segel še više..."

"Naj stane, kar hoče, moramo se ga rešiti..."

"Kaj pa, če je kakšna gozdna žival? Recimo: jež?" smo začeli premišljevati bolj zemeljsko. Bili smo tako jezni, da smo tisto o palčkih in škratih zavrgli kot nesmiselno.

Kljub poostreni kontroli je škoda rastla in rastla.

"Spodaj so najslajše, zato najprej potrgaje te!" je naročal ata obiralcem.

"Saj spodaj jih nič ni..." so mu odgovarjali vsi po vrsti, malice pa so se sprevrgle v ugibanja, kdo bi bil lahko tat.

Sklenili smo izučiti našega psička Murija, da bi izsledil požrešnega pritlikavca. Z Rajmundom sva si vzela tri dni časa za to, da sva Muriju dajala na sled različne vonje, on pa jim je moral slediti. Vendar Muri ni bil nič lovsko izurjen. Ko sva že mislila, da se je kaj naučil, je na sledi naletel na krta ali ježa, pa je bilo sledenja v trenutku konec.

Morala sva se zanesti le nase.

"Ti si detektiv Malinin, jaz pa inšpektor Gozdovnik," je določil prijatelj in začela sva pregledovati vsako stopinjo od kraja, vsako zlomljeno vejico, vsak kamenček pred našim zelnikom.

Drugega večera sva se ulegla v zasedo, dobrih deset metrov stran od nasada malin, ko jo meni nič tebi nič prisopiha po vrtu navzgor - naš Muri! Mislila sva, da išče naju. Če je dober stezosledec, naju bo že našel v travi. Toda psiček jo je ubral naravnost v maline. Previdno sva vzdignila glavi iz trave. Da, tat je naš Muri!

Stopical je od maline do maline in jih smukal v gobček kakor za stavo. Bil je pravi požeruh. pasel se je v malinah celo uro. Ko je obral eno vrsto od spodaj, se je obrnil na drugo stran in začel obirati še drugo. Če kakšne zrele maline ni dosegel, se je povzpel na zadnji nogi in tako je v njegov želodček zginil tudi sadež, ki je dozorel od tal dvajset, trideset, celo štirideset centimetrov.

"A boš šel ven!" sem pobesnel, skočil iz trave in ga hotel prepoditi z udarcem noge ob tla.

Muri pa me je samo začudeno pogledal in nagnil glavo postrani.

"To je zato, ker mu ne daste dovolj druge hrane..." je strokovnjaško ugotovil Rajmund.

"Mački je tudi ne dajemo, pa ni nobenih težav z njo."

Zagrabil sem Murija za kožuh in ga odnesel atu.

"Tu ga imaš, tatu iz malin! Ta je tisti, ki jih žre."

Muri me je namrščeno pogledal, v očeh pa se mu je videlo, da bi me najraje ugriznil, saj ni bil vajen tako trdega prijema.

"Na verigo z njim!" je odločil ata. Čeprav je bil redko privezan, smo ga tedaj privezali z velikim zadoščenjem kot največjega tatu na svetu. Muri pa nas je s strani žalostno gledal ter nas z očmi spraševal, kaj je storil narobe. Malce pa nas je tudi s tistimi svojimi otožnimi očmi tudi obtoževal:

"Dragi moji, to pa ni Kalifornija..."

Stara prijatelja sva postala šele potem, ko so bile maline obrane. Skupaj z Rajmundom smo pohiteli v nasad pogledat, če je kje pri tleh le še ostal kakšen sladek sadež. Muri je najprej pogledal mene, potem pa veselo zalajal: pri tleh smo mu nehote pustili kar dobro poslastico za poobedek. Pustila sva ga, da je pomlatil vse, kar je ostalo, pri tem pa sva tudi sklenila, da ne bova povedala drugim psom, kako nenavadnega sladokusca imamo v naši hiši. Zaradi njegovega ugleda na vasi...

VESELJAK JOHAN

O velikih slovenskih možeh smo se v šolskih klopeh precej pogovarjali. Mene so tako vznemirili, da sem o njih premišljeval tudi med odmori in na poti domov. Ugotavljal sem, da ljudje iz učbenikov vstopajo v našo zavest vsak po svoje: nekatere smo sprejeli odprtih rok, do drugih pa smo nenavadno kritični. Opazil sem, da med ljudmi kroži nekaj splošnih predstav, ustaljenih vzorcev, od katerih se nočejo premakniti. To je veljalo tako za naše največje pesnike in pisatelje kakor za vse druge ljudi, ki so bili odprtih src. Med njimi je bil tudi naš vaški veseljak Johan.

"Vsi naši pesniki in pisatelji so bili pijanci..." mi je nekega dne prišepnil med poukom prijatelj Rajmund.

"No, tega pa ne moreš reči kar na splošno..."sem bil ogorčen.

"Vsi so ga cukali, vmes pa pisali. Kar poglej, vsi so umrli zaradi preobilice pijače. Tudi naš Johan je takšen, da trezen ne spesni niti ene vrstice," je med odmorom nadaljeval moj najbližji sošolec.

Obstopili so naju še drugi in razvnela se je vroča razprava.

"Ata mi je povedal, da se je Prešeren v pijanosti obesil. Cankar pa je padel po stopnicah, ko je šel pijan domov. Trdino pa je povozil voz, ko je ležal pijan ko čep med kolesnicami..." so vedeli povedati drugi.

"Nobena vrstica ni bila napisana brez kozarčka..." je dejal sošolec Marjan."Vsak pameten človek ve, da je tako..."

Tedaj je v meni zavrelo. V mislih sem obstal pri vaškem veseljaku Johanu, ki je veliko zahajal v našo hišo. Bil je vedno dobre volje, a nikoli ga nisem videl pijanega. Kar sproti je koval verze, zato sem ga imel za malega Prešerna. Pa tudi pripovedovati je znal kot Cankar. Z atom sta tam v daljnem letu l926 skupaj služila vojake na drugem koncu sveta, v Bitoli. Kadar je Johan prišel k nam na obisk, sta najprej obujala spomine, nato je Johan povedal še kakšno vaško štorijo, nazadnje pa je vzel še harmoniko in zapel takšno pesem, da je še nisem slišal. Pri tem je ves zimski dan popil največ dva kozarca vina.

"Johan že ni pijanec!" sem se potegnil za največjega atovega prijatelja.

"Hu, pa še kakšen!" so se mi smejali drugi."Ti pa res nič ne veš... Hodi za njim en sam dan, pa boš spoznal resnico!"

Če že nisem mogel ugotoviti, kako je bilo s Prešernom, Cankarjem, Trdino, sem se lahko na svoje oči prepričal, kako je z Johanom.

Sklenil sem ga spremljati en cel dan. Priložnost se mi je ponudila pred pustom, ko je bil Johan najbolj na očeh. Brez njega ne bi bilo pravega pusta v naši vasi. Tedaj je bil s svojim pripovedovanjem, petjem in igranjem vsepovsod navzoč. Ko da bi bil pust Johanov praznik.

Imel sem srečo, da je na pustni torek že navsezgodaj potrkal pri nas. Vrata so mu bila vedno na široko odprta. Vsi smo se ga razveselili, kajti govoril je, kakor bi tekla Sava, pel, kakor bi prileteli angelci iz nebes, igral pa, ko da so prišli med nas muzikanti iz prejšnjega stoletja.

Bil je furman, zato je takoj zastavil s furmansko prigodo.

"V soboto sem naredil dober posel. Prodal sem nekemu ciganu napol slepega konja. No, saj sem ga od njih tudi kupil, dvakrat predrago, zdaj pa sem ga jim porinil nazaj... Prišli so k meni in me spraševali, ali imam kaj novega zanje... Priporočil sem jim Prama, s katerim so me dobro nasadili... Na srečo ga niso več poznali, ko se je pri meni tako poredil, pa še očistil sem ga tako, da se je svetil ko sonce... Rekel pa sem jim: Vi konja glejte, konj ne bo vas... No, saj veste, Pram je bil na eno oko popolnoma slep... V nedeljo so bili že nazaj. Hoteli so razveljaviti prodajo, češ da je konj slep, pa sem jim rekel: Saj sem vam povedal, kakšno napako ima! Vi ga morate gledati, konj vas ne more, ko je napol slep..."

Pri tem je planil v živahen smeh, češ tudi cigane se da nasankati. Mama mu je nalila šilce žganja. Aha, sem si rekel, zdajle ga bo takoj zvrnil, potem pa zahteval še eno in še eno... A ga je pustil na mizi, ko da ga ne bi bilo.

"Midva z mojo Pavlo sva že pred eno uro pozajtrkovala. Veste, za zajtrk imava to zimo tunjiške kumare. So tako velike, da eno komajda nesejo štirje možje. Nekaj sem fural po Tunjicah, pa mi je neka gospa dala za plačilo domačo kumaro. Povedala pa mi je tudi, kako jih gojijo, da zrastejo tako velike. Seme posadijo ob telegrafaricah. Ker kumare ne vedo, koliko velike morajo zrasti, kar rastejo in rastejo... Zalivajo pa jih s sekretovko... Tista kumara, ki sem jo pripeljal domov, je večja od hloda... S Pavlo vsako jutro odžagava po eno rezino, pa jo imava dovolj za zajtrk in večerjo... Za dobro prebavo pa zraven spijeva še kakšno latvico mleka..."

Vsi smo se muzali, mama pa je namignila, naj raje spije šilce do dna. Ocenjeval sem, ali je Johan že okajen, pa ni bil videti prav nič. Le govoril je rad in povedal kakšno čez mero.

"Tisto pa veste, kako je bilo, ko sem peljal Rozalinega prašiča v Vodice, kajne?"

"Ne vemo!" sem hitro odvrnil sam, da bi nam še enkrat povedal. Ni mu bilo treba dvakrat reči. Teklo mu je kar na suho, brez pijače.

"No, Rozala je prodala prašiča za zakol v Vodice, pa sem ji ga moral odpeljati. Bilo je precej snega, zato smo težko prišli tja. Največji hec pa je bil, ko smo hoteli prašiča spraviti iz kurnika na tla. Prašiča namreč ni bilo nikjer. Rozala, klepetulja, kakor je, je ropotala in ropotala, še huje od voza, pa tako nisva opazila, kdaj se je kurnik odprl in sva prašiča meni nič tebi nič izgubila... Vsi, s klavcem na čelu, smo šli nazaj po zasneženi cesti in iskali prašiča... Dober dan, ali ste videli takega in takega prašiča... Ves je bel, rep ima zavit, namenjen je za pod nož... Našli smo ga tik pred Mostami... Revež jo je kar sam mahal nazaj v domači svinjak... No, kaj smo hoteli drugega: še enkrat smo ga naložili, klavec je pred najinimi očmi opravil svoje krvavo delo, midva z Rozalo pa sva počakala še na njegova jetrca, da sva se prepričala, da ne bo več ušel..."

"Pij!" je Johana priganjala mama. Šilce je samo prijel in ga prestavil na drug vogal mize, v odgovor pa je raje zagrabil harmoniko in zapel narodno Po jezeru bliz' Triglava. Hišo je napolnil tako priejten glas, da jaz najraje ne bi šel v šolo.

Tistega dne smo imeli kratek pouk. Maškarade v šoli ni bilo, pustno veselje smo imeli samo ob kresu na vasi. Tega smo pripravljali že poldrugi mesec. Navlačili smo iz hoste veliko smrečja, po hišah smo s cizo nabrali butare, starejši pa so na vrhu kresa naredili še v stara oblačila napravljenega pusta.

Johan je bil ob moji vrnitvi še vedno pri nas. Pričakoval sem, da bo že kaj okajen, a je na mizi še vedno stalo isto šilce kakor prej. V steklenici, ki je stala zraven, sem si dobro zapomnil, koliko je bilo žganja v njej. Pojedel je le enega od flancatov, ki jih je mama za pusta vedno naredila, da je bil praznik vsaj podoben prazniku.

Johan je bil ravno pri pridigi, ki jo je rad povedal v razposajeni družbi. Šlo je za pridigo komendskega župnika Valentina Bernika, ki je imel nekaj pesniške žilice. Ko je bila leta l929 huda zima, je župnik Bernik s prižnice povedal najbolj nenavadno in najkrajšo pridigo. Johan si jo je zapomnil do zadnje besede in jo je o pustu rad ponavljal. Tudi tokrat se je postavil v držo, ko da je na prižnici, potem pa je gladko zrecitiral:

"Dragi verniki,
danes je huda zima, hud je mraz,
zebe mene, zebe vas...
Jaz vam nimam kaj povedat,
vi me niste dolžni gledat.
Zdaj pa kar domov hitite,
pa doma sami Boga molite.
Naj bo za pečjo ali v kleti,
enkrat treba bo umreti!"

"Amen!" smo zaklicali v en glas in mu veselo

zaploskali. Johan si je obrisal usta, ko bi hotel obrisati spomin na to, kar je bilo malo prej, nato pa je segel po šilcu in ga popil do polovice.

"Nič ne piješ... Pa tako dobrega smo skuhali letos..." mu je rekel ata.

Johan je spet segel po harmoniko in zapel dve o šolskih učiteljicah, pesem o dveh frajlah, ki sta se sprehajali s senčniki po vasi gor in dol. "Spij do dna in še kakšno zapoj!" je bila mama tako navdušena nad Johanovim petjem, da bi mu ves dan nalivala in ga poslušala. Johan se je zbranim prešerno nasmehnil, porinil kozarček na stran in dejal:

"Samo še eno vam zapojempotem pa moram k živini. Zvečer pa na vas!"

Zapel je tisto avstroogrsko, kateri smo vedno radi prisluhnili. Šlo je za spretno menjavanje slovenskih in nemških besed. Peli so jo menda vojaki, verjetno pa jo je tudi Johan po svoje predelal. Fonetično zapisano se je glasila takole:

"Preljuba ti Marjanca, vas hast du mir gemaht,
da jaz ne morem spati di gance libe naht,
in garten zind draj blumen, tri rože gautraže,
das zind ja kajne blumen, to so tri ljubice:
Di erste hajst Marjanca, ta druga Micika,
ta drite hat kajn name, ta je moja ljubica.
Ih bin soldat gevezen, pa nisem bil nič jezen,
di vere auf dem pukel, pa smo jo vajter šmuken."

Pograbil je harmoniko pod pazduho, vzel flancat s krožnika in jo odkuril domov. Zvečer, ob kresu, sem ga pričakoval okroglega, pa je trdno stal na svojih nogah in igral, igral... Pusta brez Johana ne bi doživeli tako, kakor smo ga lahko. Johan je igral in prepeval vesele pesmi, narodne in svoje, mi pa smo hodili naokrog z baklami, ki smo jih naredili doma iz pločevink. Vanje smo natrsli žagovino, ata pa mi jo je polil s petrolejem, da je bakla gorela več ur. Nekateri so imeli na obrazih doma narejene maske. Te so bile izdelane podobno kakor lutke. Na glineno osnovo, na obraz, smo nanesli na stotine koščkov časopisnega papirja, tega pa smo posušenega živo pisano pobarvali. Tako je nastala maska za obraz. Oblečeni pa smo bili kot maškare vsi v stare domače cunje. Navadno v očetov ponošeni suknjič in z odsluženim klobukom na glavi. Ali pa v mamino staro obleko, z zavrženo ruto na čelu.

"Zapoj nam še kakšno!" so priganjali vaščani Johana kar naprej in hodili okoli njega s polnimi steklenicami žganja. Vse po vrsti je odklanjal, se zgovarjal, da je že pil ali pa, da bo pil pozneje. Igral in pel pa je ves čas. Posebno stare pesmi so mi bile všeč. Recimo tale o svetem Antonu:

"Na hribčku stoji cerkvica,
not svet' Anton kraljuje,
k njem se bom zatekala,
da on mi pomaguje.
K njem se bom zatekala,
za moža bom prosila.
Če me tud ljubi Bog uslišal bo,
podaril mi bo možička,
vsako leto zredila bom
mu debelega prašička.
Je prošnja b'la uslišana,
dobila sem možička,

majhnega, okroglega,
debel'ga ko prašička."

In tako naprej in tako naprej. Kres je počasi dogoreval, množica se je razhajala, Johan pa je kar vlekel in vlekel svoj meh. Ves zamaknjen sem ostal ob njem vse do pozne ure.

"No, zdaj pa le pojdi domov!" mi je rekel tam okoli enajste."Ata bo hud."

"Saj grem... Samo nekaj mi prej še povej, Johan!" sem ga zaprosil. Johana smo vsi tikali. Bil je tako blizu ljudem, da se ga preprosto ni dalo vikati.

"No, kaj bi rad?" me je pogledal začudeno."Še kakšno mojo pesem? Katero pa?"

"Ne, nekaj drugega..." sem pomencal.

"No, le povej!"

"Če ne boš hud..."

"Ali zna biti Johan sploh hud?!" se je navidezno razjezil.

"Ne, ampap vprašanje je precej čudno..."

"Kar reci!"

"Zanima me, ali je bil Prešeren res pijanec..."

Johan je planil v takšen krohot, da se je kar pripogibal.

"V šoli smo se učili o njem, in vsi pravijo, da je bil pijanec in da se je na koncu obesil... Pa tudi vsi drugi pesniki pijete..."

Johan se je mahoma zresnil, me zagrabil z eno roko za brado in mi pogledal naravnost v oči:

"Oglej si me natanko! No, koliko litrov, misliš, sem danes popil... Hudo boš razočaran... Vsega skupaj morda tri šilca kačje sline... Ves dan... Če ne verjameš, vprašaj mojo ženo... Jaz ne pojem iz žalosti, ampak iz veselja, razumeš iz veselja do življenja... Zato ker mora iz srca, ker ne sme ostati v človeku... Nobene pesmice še nisem spravil skupaj v pijanosti... Pa tudi nobene si ne bi zapomnil v takem stanju... Franceta iz Vrbe pa le pustite pri miru! Sredi noči dam klobuk dol pred njim..."

Stal sem tam ob dogorevajočem kresu in se sramoval svojih neumnih besed.

"Vem, da tako mislijo tudi drugi..." je nadaljeval Johan."A vedi, da vsakdo gleda drugega le skozi svoje življenje. Zato slabi ljudje iščejo pri drugih samo slabe lastnosti, dobri pa vidijo le dobre... Nekje je zapisano: Svetemu je vse sveto, umazanemu je vse umazano..."

"Hvala, Johan!" sem iztisnil iz sebe in šel pomirjen domov. Preprosti vaški veseljak mi je tistegas pusta ob kresu dal v roke takšno orožje, da se bom z njim lahko branil vse življenje. Vsakdo gleda drugega le skozi svoja očala... Nameraval sem se naslednjega dne v šoli stepsti za Prešerna, za Cankarja, za Trdino, pa sem med potjo ugotovil, da bi bilo nesmiselno. Vsakdo mora sam priti do globljih spoznanj. Od tistega časa naprej sem ob pripovedovanju o slabih lastnostih drugih samo zamahnil z roko...

TRETJE ŽIVLJENJE NAŠE MAČKE

Na jesen so se pod našim napuščem večkrat zbrali bližnji in daljni sosedje ob ličkanju koruze. Tedaj smo se veliko pogovarjali o strahovih, si pripovedovali resnične zgodbe iz preteklosti in sedanjosti, na dan pa je prišla tudi marsikatera presenetljiva reč. Sosedov starejši fant Brane je iz neke knjige privlekel trditev, da ne živimo samo enega življenja, ampak tri, pet, tako rekoč neomejeno število življenj.

"Seveda pa nismo v vsakem življenju isto. Ti si danes na primer kmečki sin, v prejšnjem življenju pa si morda bil podgana ali netopir..."

Močno smo se zabavali ob tem. Drug pri drugem smo iskali podobnost s kakšno živalco. Če pa takšne podobnosti nismo našli, potem je bil tisti v prejšnjem življenju zagotovo kakšna čudna rastlina ali celo nepomemben kamen na cesti. V ta življenja sam dolgo nisem verjel, dokler ni stopila v naše takratno življenje mačka...

Treba je vedeti, da ni bila navadna mačka, ampak je imela že od rojstva drugačne navade. Bila je bolj uglajenega značaja, ni se menila za vsako malenkost, bila je tako rekoč boljša mačka, le da vsi tega nismo upoštevali.

Prvič sem to opazil, ko smo ji dali ime. Njeno mater, staro mačko, je na Senožetih raztrgal potepuški pes. Tako je morala njena hči čez noč prevzeti njeno mesto. Druge mladiče smo oddali, pri hiši pa smo obdržali odrščajočo naslednico.

"Ime naj ji bo Belka," je menil brat Ciril. Vsa je bila namreč bela, le tačke in konico repa so bile črne.

"Kako ste staromodni! Zakaj pa ne bi mogla biti Francka!" je duhovičil Andrej.

"Plemenka naj bo, ko bo pri hiši za pleme..." se je nasmihal ata. Bilo je namreč prav v letu, ko je svinja povrgla tri mladiče, stara mačka pa je imela pet mladih.

Mlada mačka se je ob našem pregovarjanju smukala okoli naših nog in se ovijala okoli stolov, ko da bi hotela prisluškovati, kakšno ime ji bomo izbrali.

"Pika naj bo!" sem se odločil sam."Zaradi črnih pik na tačkah in na repu."

Mačka je priskakljala do mene, visoko vzdignila rep in se hvaležno obdrgnila obme. Prepričan sem bil, da ji je bilo ime všeč in da se je hotela s tem lepo zahvaliti za razumevanje.

Hudo bi se motil tisti, ki bi menil, da je bila Pika tako vzvišena mačka, da ni opravljala svoje službe. Nsprotno! Res je bila prava gospa, ki pa je bila noč in dan na terenu. Prečesala je vsak skrivni kotiček naše kmetije, posebno pozornost pa je namenjala kleti in podstrešju, vsak dan je pokukala v jamnico in v hlev, velikokrat sem jo srečal pod toplarjem in kozolcem, ničkolikokrat je čakal na svoj plen v sadovnjaku in na zelniku. Ker je rada videla, da je bila pomemben član naše družine, nam je dostikrat prinesla ujeto miško pokazat na dvorišče, šele nato jo je požrla.

"Da boste vedeli, kako sem pridna..." so sijale njene oči.

Midva sva se po tistem, ko sem ji dal primerno ime, veliko družila. Včasih je bila tudi prav po mačje lena ali pa je potrebovala družbo, da se je rada zatekla v mojo sobo in mi legla k nogam. Tu in tam je kakšno noč celo prespala pri meni, zjutraj pa jo je navsezgodaj mahnila na lov. Kaj posebno se ni pustila "crkljati", prijetno pa ji je delo, če sem jo pobožal po vrhu kožuščka. Tedaj je vedno visoko vzdignila rep, s pogledom pa mi je dala vedeti, da je rada v naši hiši.

Vsak večer je počakala mamo, da je pomolzla v hlevu in da ji je nalila v skodelico pred hišnimi vrati svežega mleka. Po večerji se je vedno usedla na hišni prag in si skrbno uredila zunanji videz. Na nočni pohod ni nikdar odhajala neurejena.

Hudo pa je bila jezna, če je mama pozabila nanjo. Tedaj je od jeze začela praskati po vhodnih vratih, na ves glas mijavkati in preganjati vrabce na dvorišču tako dolgo, da se je kdo spomnil nanjo. Če je pozabila mama, sem seveda vskočil jaz, ob tem pa se ji tudi globoko opravičil. Vse bolj sem bil prepričan, da si naša mačka nekje tam visoko za tramom zapisuje vse o naši družini. Ker nisem hotel biti slabo zapisan, sem imel z njo še toliko lepše stike.

Vse pa se je pri njej obrnilo na glavo zgodaj spomladi, ko se je možila. Že ob koncu februarja, ko je začel popuščati najhujši mraz, se je začela potikati naokrog vsa nemirna, nikjer ni imela obstanka, pritekla je k meni, pa se je spet izgubila, lovila je vsevprek in brez načrta.

Ker so mački odkrili, da naša Pika spi včasih pri meni, so se pod mojim oknom začeli na veliko oglašati njeni snubci z glasnim: fe-bru-aaar. Zavijali so noč za nočjo kakor lačni dojenčki.

Meni se je zdelo dobro, da je Pika tako priljubljena med ženini. Pomeni, da jo imajo v čislih tudi drugi, da jo radi vidijo in da ji želijo podariti svojo ljubezen. Mami so tu in tam popustili živci in je mačke izpod mojega okna nagnala s poleni. Ata pa se je samo smehljal in vzdržljivo prenašal večni: mijav-fe-bru-aar...

"Ko se bo omožila, bo spet mir..." smo se tolažili vsi in ji pustili veselje.

Bilo je proti koncu februarja, ko se je s Piko zgodilo nekaj precej nenavadnega. Pod okno je noč za nočjo zahajal sosedov veliki maček, ki je bil napol siamske krvi, naša mačka pa mu ni in ni hotela odpreti srca. Zato je sosedov maček zavijal kakor ranjen vol:

"Fe-bru-aaar!"

Našemu psičku Muriju je prekipelo. Mački so mu kratili spanec noč za nočjo tako vztrajno, da jih je imel že krepko čez glavo. Ob zavijanju sosedovega velikega mačka se mu je dokončno utrgalo. Nehal je dremuckati v stelji in z vso ihto je prihitel pod moje okno, da bi zadevo razčistil na samem mestu.

Tudi Pika je bila pod oknom. Sedela je na trti, pol metra od tal, ko da bi se nastavila posebej za sosedovega snubca. Muri tega sprenevedanja ni več prenesel in je želel poroko na hitro prekiniti. Toda močno se je zmotil...

Ko se je pripodil do trte, je sosedov maček visoko vzdignil rep in kakor opica v cirkusu odhitel s prizorišča. Pika pa nič. Sedela je še naprej tam kakor prej in se za renčečega Murija niti zmenila ni. Le ušesa je ostro našpičila, ko da bi hotela dati vedeti, naj ji da mir pri možitvi.

Muri je čisto ponorel. Po vseh zakonih sveta je bilo doslej tako, da so se mački bali psov, in tako bi moralo biti urjeno tudi na tem dvorišču. Pika pa se dela, ko da je iz drugega sveta.

Odprl je gobec, pokazal vse zobe in zarenčal proti njej tako jezno, ko da je srečal najhujšega sovražnika na svetu.

Pika je v odgovor vzdignila taco in - tap - z naperjenimi kremplji udarila po Murijevem gobčku. Iz mehkega nosu so se mu ulile rdeče kaplje krvi.

"Au-au-au!" je zacvilil ter se ponižan in užaljen vrnil v steljo.

Pika pa si je samo ponosno popravila pričesko in se naredila, ko da se ni nič zgodilo. Od tistega časa naprej se je je Muri izogibal. Bog ve, kaj si je mislil o njej. Kaj posebno dobrega zagotovo ne. Na hitro pa je moral popraviti tudi splošno mnenje o odnosih med mačkami in psi.

Nazadnje se je Pika izkazala ob odhodu z naše kmetije. Njen odhod je še posebej potrdil, da je hotela z vsakomer vzpostaviti stik na primerni ravni. Ko ji mama nekega večera ni nalila mleka v skodelico pred vrati, na to pa sem pozabil tudi jaz, si ga je Pika hotela vzeti sama. Ko je mama odšla nazaj v hlev, se je Pika splazila v kuhinjo, skočila na mizo ter začela iz kangle srebati mleko, ki ji je pripadalo za njene zasluge.

Ko se je mama vrnila v kuhinjo, jo je našla pri večerji. Jezno je zalučala vanjo prtiček, ki ga je imela pri roki.

"Kc! Presneta mačka, boš šla stran!"

Prtiček je Piko oplazil preko oči. Od bolečine je žalostno zamijavkala in - izginila...

Ko sem zvedel, kaj se je zgodilo, sem šel s slabo vestjo takoj nalit mlako za našo Piko. Ni ga popila ne zvečer ne čez noč. Zbal sem se, da se ji je kaj pripetilo. Ko sem vprašal ata, ali jo je kaj videl, je rekel:

"Nikjer je ni... Zamerila nam je..."

Ni se vrnila niti naslednjega dne, niti čez teden dni. Do tedaj nisem mogel verjeti, da mačka lahko tako močno zameri.

Vrnila se je šele - jeseni! Čez dobrega pol leta. Sedeli smo pod napuščem in ličkali koruzo. Na lepem se mi je okoli nog ovilo nekaj kosmatega. Pogledam: Pika! Prijazno me je pogledala s tistimi svojimi prikupnimi očmi in nalahno zadromljala, ko da bi bila zadovoljna, da se spet vidiva.

"Pika!" sem poskočil od veselja in si jo vzel v naročje.

"No, vidite, pa se je le vrnila..." so je bili veseli tudi drugi.

"Kje pa imaš mladičke?" sem jo vprašal.

Ni bila preveč zgovorna. Izmuznila se mi je na tla, me še enkrat pobožala s kosmatim telesom po nogah, vzdignila rep pokonci kakor zastavo in me prijazno pogledala. Videti je bilo, ko da bi se mi hotela zahvaliti za vse, kar sem ji storil dobrega.

"Pika, pridi sem!" jo je prijazno poklicala mama, da bi zgladili nesporazum. Toda mačka se je naredila, ko da je ne sliši.

"Počakaj, ti grem po mleko!" sem vstal sam in skočil v hišo. Prepričan sem bil, da jo je domov prignala lakota. Z dobrim domačim mlekom jo bom lahko spet navadil na naš dom. Zagotovo pogreša mleko in nežnosti.

"Pridi! Posebej zate ga imam!"

Stekla je za menoj proti hiši, naslednji trenutek pa je že ni bilo več. Izginila je v temo in se ni nikdar več vrnila.

"Prišla se je samo poslovit..." je dejal ata. Ves večer smo bili žalostni, saj se nam je zdelo, da smo izgubili pravega družinskega člana.

"Ta mačka je bila v prejšnjem življenju zagotovo človek..." si je prikimal sosed Brane."Toliko človeških lastnosti ima še v sebi!"

Še huje me je stisnilo v srcu. S Piko bi bili morali ves čas ravnati bolj strpno. Pa tudi z drugimi živalmi. Kdo ve, iz katerega življenja prihajajo in v katero odhajajo. Morda se nekoč spet srečava, v obrnjeni vlogi. Pika bo moj gospodar, jaz pa bom njen maček... Če res živimo več življenj, bi se tudi zato splačalo živeti bolj strpno s svetom okoli nas. Tudi s Pikami, da nam ne bo nekoč žal...

DENAR - SVETA VLADAR

Starejši so kar naprej govorili o denarju. Vse je odvisno od tega presnetega denarja. Ko si mlad, misliš, da je denar najpoglavitnejša stvar na svetu, ko si star, veš, da je to res. Denar odpira vsa vrata. Denar zglajuje vse spore. Denar prinaša vse radosti... Midva s prijateljm Rajmundom sva živela neobremenjena s tem. Kako lepo je bilo, dokler je šlo tako... Toda bolj ko sva odraščala, bolj sva tudi sama pogrešala žvenket kovancev v žepu. Če bi imela nekaj dinarjev, bi šla lahko v Mengeš v kino, bi lahko v Kamniku zavila v slaščičarno, ki si lahko kupila knjigo, v kateri so bila zapisana čuda sveta.

"Denar ljudi samo pokvari," je rekel nekoč Rajmundov oče, kosva na ves glas sanjarila o tem, da bi bila rada bogata."Če ima človek preveč denarja, potem ni več človek."

Ko sva začutila, da so samo moščanski travniki in gmajne premalo, sva hotela v svet. Temu so rekli, da se ptički speljujejo iz gnezda. Speljati pa se ne morejo brez prebite pare v žepu.

"Denarja je povsod dovolj. Le pobrati ga je treba..." so nama govorili starejši.

Dolgo dolgo sva premišljela, kaj bi prodajala. V gozdu sva nabirala dračje in ga ponujala ljudem po vasi. Zbrala sva le nekaj par. Sušila sva gmajniško travo za polnjenje blazin. Uspelo nama jo je prodati le za malico kruha. Na potoku Tunjica sva zgradila nekakšno javno kopališče. Otročaji so prišli, cvenka pa niso imeli.

"Krtače!" sva hkrati ugotovila nekega večera."Prodajala bova krtače."

Izdelovali so jih pri Rajmundovih. Nič niso imeli proti, da bi jih prodajala po hišah. Plačala bi jih šele po prodaji. Presežek denarja pa bi bil najin. Ni bilo treba veliko besed. Že naslednjega dne sva odšla na "kšeft."

"Zaslužila bova toliko, da bova čisto samostojna."

"Ves čas pa bova pazila, da naju denar ne bo pokvaril."

Prvič sva zastavila v sosednji vasi. Vodila naju je misel, da bova šla v nedeljo iz svojega zaslužka v Mengeš gledat Chaplina. Zato nisva odnehala.

"Mama, dva cigančka nekaj prodajata!" so hiteli povedat pred nama v hišo otroci. Kakšna cigančka! sva zaškrtala z zobmi. Midva sva vendar prava moščanska gospoda. Gospoda, ki sta vzela življenje v svoje roke.

"Revček, ali ti je mama umrla?" me je pobožala pri sosednji hiši starejša ženica in mi odrezala kos rženega kruha. Bil je tako star in plesniv, da sem ga zmazal z veliko težavo.

"Marš, smrkavec!" so me napodili pri vsaki peti hiši."Raje pojdi delat, ne pa, da fehtaš na fin način po hišah..." Stisnil sem zobe in prenesel tudi take žaljivke.

Ko sva se z Rajmundom srečala sredi vasi, sva si povedala dogodivščine. Oba je močno zabavalo, da sva bila nad vsemi kupci. V nekaj urah sva jih imela v malem prstu. Že od daleč sva začutila, kakšni ljudje so, koliko bodo kupili, kako se bodo vedli do naju. V vsaki peti, sedmi hiši sva zagotovo prodala po eno krtačo. Kupila sva jih po devetnajst dinarjev, prodajala pa po dvaindvajset. Tri dinarje pri krtači. V skrajnem primeru sva jo dala po enaindvajset. Če pa so jih vzeli več ko pet, tudi po dvajset."Kšeft" je dobro tekel...

V nedeljo sva se s starimi družinskimi kolesi zapodila v Mengeš v kino in z odprtimi usti podoživljala zgodbo na platnu. Ko sva se vračala domov, sva vozila okoli prometnih znakov, se prekopicevala čez jarke, delala vragolije na kupih peska ob cesti... ves svet je bil najin!

Bila sva Chaplin, Stan in Olio, Martin v oblakih... vse, kar je bilo na platnu.

Krtače sva prodajala po hišah več let, vse zimske počitnice, veliko sobot in marsikateri dan med poletnimi počitnicami. kadar sva si zaželela kaj posebnega, je bilo treba pač iti takoj na teren. Včasih za kino, še večkrat pa za novo srjaco, za nove copate, za nov pas... Če sva zbirala za kaj večjega, sva denar spravljala v škatlico, da ga ne bi sproti zapravila. Tu in tam sva prišla domov premočena do kože, prezebla do kosti, ponižana v dno duše, a vendar: kupček z denarjem je rastel zmeraj po načrtu. Govorila sva ko strgana dohtarja, se prerekala z ženskami, da so to najboljše krtače na svetu, se pregovarjala z moškimi, naj kupijo krtače vsaj za praznike, se spopadala s psi in z večjimi otroki... pa vendar je bilo prodajati po hišah lepo. Spoznala sva na stotine ljudi, bila sva solidarna drug z drugim, ko so kateremu krtače pošle, odkrivala sva veliki beli svet od blizu.

"Ampak denar naju ne sme pokvariti..." je bilo ves čas najino vodilo. Nekega dne bi se nama kmalu zalomilo...

Tik pred večerom sva imela vsak v svojem nahrbtniku samo še po eno krtačo. Zadnjo je bilo vedno najtežje prodati. Tistega dne je "kšeft" tekel obema dobro, vse sva prodala po dvaindvajset dinarjev, zadnjih pa ni in ni hotel kupiti nihče. Zaklela sva se, da ju bova prodala, pa čeprav po devetnajst. Na zemljo je padal mrak, do doma pa sva imela več ko sedem kilometrov.

Ko sva v ihti tekala od hiše do hiše, da bi vsilila zadnji krtači, sva ob bregu Pšate naletela na pijančka. Prvi hip sva pomislila, da je voda naplavila povodnega moža, tako grozovito je hropel in preklinjal ves svet. Mislila sva iti naprej, pa nisva mogla.

"Morda pa on kupi najini krtači... Da se bo odkupil ženi..."

Stopila sva k njemu in ga vprašala.

"Primaruha, kdo pa sta vidva, gizdalina?!" naju je začudeno pogledal in pomežiknil v noč. Bil je tako pijan, da ni vedel, kaj se dogaja okoli njega.

"Utonili boste!" sva mu rekla. Ležal je na bregu tik nad naraslo Pšato. Samo nerodno bi se prevalil, pa bi ga lahko vzela deroča voda.

"Ha, ta je pa dobra!" si ni dal nič dopovedati."To je čisto moja stvar..."

"Kje pa ste doma?" sva vrtala midva naprej vanj. Podvprašanje bi seveda bilo, ali imajo doma dobre krtače ali pa so jih že "znucali" do deščice.

"Bog ve..." se je naredil pijanček neprizadetega."Navsezadnje me malo briga, kje sem doma, kajti... kajti... povedano po pravici... me tele preklete noge ne ubogajo več in bom nocoj prenočil kar tukaj..."

"To pa ne!" sva poskočila vsa iz sebe."Vas bo voda vzela!"

"Pa kaj potem!"

Na hitro sva se posvetovala. Tudi če ne bodo pri njem doma kupili najinih zadnjih krtač, je treba možakarja rešiti pred utopitvijo. Naredila bova človekoljubno dejanje. Saj sva rekla, da naju denar ne sme pokvariti tako hudo, da ne bi bila človeka v duši.

"Pomagala vam bova na noge."

"No, ja, smrkavca, pa dajta! To me bo stara krevsa vesela..."

Prijela sva ga vsak za eno roko in si ga obesila na ramena. Pijanček je bil vendarle toliko pri sebi, da nama je pokazal smer, kam ga morava odvleči. Na srečo ni bilo daleč. Omagal je dobrih dvesto metrov pred domom. Čeprav je smrdel kakor dihur, bil je ves ponečeden po obleki in laseh, povrhu pa se mu je kar naprej grozno kolcalo, sva ga vendarle privlekla pred domačo hišo.

"Kot običajno: vso prijaznost v besede, najboljše krtače na svetu, zraven pa še človekoljubna rešitev..." sva delala načrt pred vrati, kako bova nastopila.

Pijanček se je na lepem silovito obrnil in nama zlezel z ramen na tla. Zanj je bilo dovolj, da se je rešil brega. Bil je že na varnem.

Ko se je sesedel na tla, mu je iz zadnjega žepa izpadla denarnica. Spogledala sva se. Rajmund jo je pobral.

"Poglej, še denar je v njej! Ni vsega zapravil..."

Pogovorila sva se z očmi. Za trenutek sva se obotavljala. Lahko bi denarnico obdržala. Nihče nama ne bi mogel dokazati, da sva mu jo vzela. Zgubil bi jo lahko že zdavnaj prej...

Ne, je rekla vest. Denar imava rada, toda do njega hočeva priti na pošten način.

"Pozvoni!"

Na vratih se je prikazala ženska v srednjih letih.

"Gospa, tu sva vam pripeljala moža... Lahko bi bil utonil... Veste, pobrala sva ga spotoma... Krtače prodajava, najboljše koreninaste krtače... Z vašim možem sva se toliko zamudila, da bi bilo zdaj prav, če kupite najine krtače..."

"Hja, malce smo popivali, zdaj smo pa tu!" se je vzdignil s tal pijani mož kakor kača, ko zasliši čudežno glasbo.

"Midva nimava nič s tem..." sva hitela pripovedovati."Samo rešila sva ga."

ženska naju je premerila od glave do peta. Takoj sva videla, koliko je ura. Štela je med tiste, ki naju je imela za lenuha, brezdelneža, barabi.

"Kaj pa dela denarnica v tvoji roki!" je zavreščala."Tatova smrkava!"

Rajmund ni imel niti toliko časa, da bi bil povedal, kako je z denarnico.

"Zginita mi izpred oči, da vaju ne prijavim na milico! Hotela sta ga oropati, zdaj mi pa upata ponujati še krtače. Marš!"

"O, to pa ne!" sem se psotavil za oba."Midva sva poštena "kšeftarja". V Mostah smo sami pošteni ljudje."

"Zginita, sem rekla! Ti, klada smrdljiva, pa marš v hišo!"

Ponižana sva jo odkurila s prizorišča. Takole je, če je človek predober. Pijančka sva rešila gotove smrti, za plačilo pa sva dobila samo žaljivke... Tako sva bila jezna, da sva jo takoj pobrala domov.

Komajda sva razložila, kaj se nama je pripetilo na terenu, ko je bila pijančkova žena že za nama.

"Kje imata pa uro? Naš Francelj je imel zlato uro na roki... No, kje jo imata?!"

Spogledala sva se. Nobene ure nisva videla. Ko sva ga potegnila na cesto, je že ni imel. Kdo ve, kje in kdaj jo je zgubil...

"Nič ne veva o uri... Morda jo je zgubil ob vodi... Ali pa v gostilni..."

"Ne lažita!" je ženska odločno udarila z nogo ob tla. Gledala naju je kakor največja zlikovca."Alo, žepe naokrog in srajce dol!"

Rajmundovi so bili tako presenečeni, da si niso upali reči niti besedice. Midva pa še bolj. Pred tujo žensko sva se slekla do spodnjih hlač, na mizo pa sva natresla vse, kar je bilo v žepih.

"Hm... Kaže, da sta jo nekam skrila...." je jezno ugotovila ženska in jo odkurila.

Še enkrat sva domačim natanko povedala, kaj se nama je pripetilo. Verjeli so nama, da pijančkove ročne ure nisva niti videla. Kljub temu pa je na naju legla težka obremenitev. Hotela sva dobro, samo zaradi tistih presnetih dveh zadnjih krtač, obrnilo pa se je vse v pravo neumno nasprotje.

"Kaj hočemo: dobrota je sirota..." je dejal Rajmundov oče.

"Navsezadnje bi se lahko še vedno kakor drugi podila po gmajnah..." so rekli pri nas."Prav treba vama je hoditi na "kšeft"!"

Prodajo krtač po hišah sva za nekaj časa prekinila. Bala sva se, da naju bo res ujela milica in naju zaprla.

"Ampak če ga ne bi odvlekla domov, bi bil zdaj že na drugem svetu..." sva hotela poudariti človekoljubnost dejanja.

Na srečo te pripovedi še ni konec. Končala se je pred veliko nočjo. Ko sva že skorajda pozabila na tistega čudnega pijančka, se je njegova žena pripeljala še enkrat s kolesom na Rajmundovo dvorišče.

"Se me še spomnite?" je bila nenavadno prijazna."Jaz sem tista, ki ste njenemu možu rešili življenje..."

Presneto dobro sva se je spomnila. Vedela nisva samo tega, da zna biti tudi prijazna.

"Prišla sem povedat, da sem njegovo uro našla... Ko smo pred veliko nočjo odnesli na plano blazine, se je prikazala pod posteljo... Nista je vidva ukradla..." Vzela je cekar s kolesa in nama izročila dve veliki pomaranči.

Zažarela sva, ko da sva zmagala na največjem tekmovanju. Nisva pokvarjenca! Tako dobrih pomaranč do tedaj še nisva jedla...

Bila pa sva tudi notranje močno potešena, ko sva spoznala, da ljudje nimajo samo slabe plati. Vsakogar je treba odkriti z obeh. Na svetu ni človeka, ki bi bil samo slab. Treba mi je le dati priložnost, da pokaže tudi dobro stran.

"Denar je sveta vladar, toda midva sva nad tem..." sva se pohvalila kar sama, ko so bili drugi osupli ob takem ravnanju pijančkove žene.

"Denarja je na svetu tako in tako vedno enako..." je dodal Rajmundov oče."Imeti ga moraš le toliko, da laže živiš... Žal je razporejen tako neumno, da so same težave z njim."

Midva pa sva vedela, da je denar sveta vladar samo tam, kjer ob pogledu nanj pozabijo nase...

IKARA IZ MOST

Življenje je vzletna steza, kjer vsakdo komajda čaka, da poleti. Pomembno je poleteti. Poleteti in ostati čim dlje v višavah. Poleteti kamorkoli, kadarkoli in kakorkoli. Samo da letiš. Letiš v svojo smer...

Bilo je v šestem razredu, ko smo brali antične legende. Prišli smo do Dedala in Ikara. Čeprav me od slovenskih tal preveč odmaknjene zgodbe niso pretirano zanimale, me je tale o prvih letalcih na svetu močno pritegnila. Profesorica za slovenščino jo je znala prijetno prestaviti na naše travnike.

"Tudi v naših vrstah imamo nekaj letalcev..." je spretno zastavila tovarišica Ana in pogledala na naju, na prijatelja Rajmunda in name."Zato vam ta legenda ne bo delala težav... Želja, da bi človek poletel, je stara toliko, kakor je človek sam..."

Vsak drugi bi rad poletel. Sošolec Janez iz Žej je pod vplivom Tarzanovih zgodb skakal s smreke na smreko. Težko pa je prestaviti Tarzana naravnost na naša tla. To je Janez dobro občutil. Nekoč je zgrešil vejo in si ob pristanku zlomil nogo. Jože je skakal čez potok s palico. Vsak drugi poskus mu je zagotovo uspel. Vmes pa je bil nekajkrat premočen od glave do peta. Midva s prijateljem Rajmundom sva hotela letati s uporabo vodika. privarčevala sva že za deset balonov, manjkala nama je samo še napravica za elektrolizo. Ko sva pri kemiji povedala, zakaj bi rada pridobivala vodik, naju je učitelj okaral, da ne poznava fizikalnih lastnosti vodika. Glavna je esklozivnost. Če bi letela z baloni, ki bi bili napolnjeni z vodikom, bi poletela samo enkrat...

"No, Ivan, preberi, kako sta premagala zračne višave z močjo lastnih mišic legendarna Dedal in Ikar!" mi je rekla profesorica Ana s posebno prijaznim glasom. Dolgo je že vedela, da me to močno zanima. Dala mi je debelo knjigo in kar hlastal sem po črkah:

Dedal je bil velik umetnik svojega časa: stavbenik, kipar in kamnosek. O njegovih kipih so govorili, da so oživljena bitja. Bil je velik ustvarjalec, a kot človek nečimrn in ljubosumen. Ko je učil svojega nečaka Talosa, je z grozo spoznal, da je Talos zmožnejši od njega. Zato ga je pahnil v smrt. Dedala pa je kralj za kazen poslal v izgnanstvo na otok Kreto. Tam je naprej ustvarjal svoje umetnine, skupaj s sinom Ikarom. Sčasoma jima je postalo dolgočasno. Hotela sta se rešiti, radi bi domov. Pot po kopnem in po morju jima je bila zaprta. Odprta jima je bila le pot po zraku. Naredila sta si orjaška krila in odletela z otoka. Oče je svetoval sinu, naj ne leti previsoko. Leti po srednji poti med soncem in morjem, mu je dejal. Tako, da se ne bo dotikal valov in da mu sonce ne bo stopilo voska med perutmi. Na začetku je šlo vse kakor po maslu. Med begom pa je sin pozabil na očetov nasvet. Visoko se je vzdvignil nad morje, sonce mu je stopilo vodek, strmoglavil je z višav v globino in se ubil..."

"Pha, kako sta bila neumna!" mi je šepnil Rajmund takoj potem, ko sem oddal knjigo profesorici.

"Zdaj vsaj veva, kako je treba leteti..." sem mu odvrnil."Le previsoko ne smeva."

Večina jih je Dedalov in Ikarov način letenja kmalu pozabilo, midva pa sva se veliko ukvarjala s tem. Olje na ogenj je prilil še album, ki sva ga zadela s posebno sličico v trgovini. Prodajali so namreč napolitanke s sličicami, vmes pa je bila tudi taka, ki je prinesla velik album. Imenoval se je Letalci sveta. Da bi lahko prišla do teh sličic, sva veliko nabirala koloradske hrošče in prodajala krtače po hišah. Posebno s koloradarjem smo imeli čez poletje veliko opraviti. Povsod so viseli veliki plakati:

KOLORADSKI HROŠČ - ZAJEDALEC SOSIALIZMA!
KDOR KOLORADARJA UNIČUJE, SI SREČO KUJE! SVET BREZ KOLORADSKEGA HROŠČA - SVET NAŠE SREČE!

V albumu, ki sva ga zadela po kdo ve katerem nakupu napolitank s sličicami, je črno na belem pisalo:

"Vsak človek bi rad poletel. Prva dva, ki sta premagala višine s krili, sta bila Dedal in Ikar. Grška legenda govori, da sta si naredila velikanska krila iz ptičjega perja..."

To je prelilo kapljo čez rob. Zavrgla sva rjuhe, s katerimi sva skakala s kozolcev, pozabila sva na platnena krila, odvrgla sva vezano ploščo, ki bi nama jo priskrbel brat Ciril. Letela bova tako, kakor je treba leteti, s perjem.

Od tistega časa naprej so bile v nevarnosti vse kokoške na dvorišču, vsi golobi na strehi, vse ptice v zraku. Domače sva zaprosila, naj pokoljejo čimveč kokoši in golobov, perje sva si naročila tudi pri vseh prijateljih in znancih po vasi, vsak teden sva prečesala ves bližnji gozd po dolgem in počez ter pobrala vse perje, ki je kje ležalo. Naša podstreha se je spremenila v veliko skladišče raznovrstnega perja. Največ je bilo kokošjega in golobjega, vmes pa tudi nekaj fazanjega, jerebičjega in vranjega. V nekaj tednih sva ga imela več košev. Bilo ga je toliko, da sva lahko izbirala. Resnici na ljubo je treba povedati, da je na podstrehi močno zaudarjalo, a to naju ni motilo. Samo da bova lahko poletela...

Najprej sva naredila ena dvojna krila. Tako rekoč prototip. Rekla sva si, da bova pri drugem paru lahko uporabila vse izkušnje od prvih. Na vrtu sva v veliki posodi skuhala lepilo, potem pa začela lepiti pero k peresu, tri dni in tri noči skupaj. Spala sva le nekaj ur, potem pa sva se spet vrnila na delo.

Starši in bratje so se nama samo smejali. Pod najinimi rokami pa so nastajala takšna krila, da bi jih bil vesel vsak planinski orel. Merila so čez dva metra, vsako krilo posebej.

Končno je nastopil odločilni trenutek.

"Da se ne bosta ubila!" je zaskrbelo mamo, ko je videla, da gre zares.

"Pusti ju, bosta že sama spoznala, kakšna je razlika med človekom in ptico..." ji je rekel v tolažbo ata.

"Ne smeva narediti napake kakor Dedal in Ikar..." sva bila sama pametna čez vse."Najprej bova poletela z naše jamnice."

Ker je bil Rajmund starejši, se je spodobilo, da prvi poleti on. Namestil si je velikanska krila na roke, jih vzdignil in - hop - skočil z vrha jamnice na tla. Jamnica je bila visoka poldrugi meter, tako da ni bil v nobeni nevarnosti.

"No, kakšen občutek je leteti?"

"Izvrsten!" je bil ves iz sebe."Poletel sem najmanj pol metra dlje, kakor bi, če bi samo skočil z jamnice."

To nama je dalo pogum. Ugotovila sva, da bi se bilo treba pognati z višjega hriba.

"Greva na kriški grad!" sva si rekla, vzela vsak po eno dvometrsko perutnico in jo odnesla v sosednjo vas.

Z vrha kriškega griča je šlo za kanček bolje. Bilo je več prostora, da sva se lahko odgnala, pristanek pa je bil precej nižji. Vseeno pa sva s krili poletela le kakšen meter. Z velikim občudovanjem sva se ozirala v zrak, kako visoko letajo ptice in kako malo napora potrebujejo za premikanje kril.

"No, vsak začetek je težak... Tudi pri letenju... Ko se bova naučila, bova lahko letela kakor vse ptice na svetu... S kriškega gradu bova poletela naravnost nad Moste, nekajkrat bova zakrožila nad zvonikom moščanske cerkve, potem pa pristala sredi golobov na domačem dvorišču... To naju bodo gledali!"

Tehniko letenja sva skušala izpiliti več dni, pa se nama ni in ni odprlo.

"Hja, saj se tudi golobi učijo letenja po cel teden," sva se tolažila.

Sošolci so se nročevali iz naju, da sva slbša letalca kakor kure, midva pa sva bila še vedno trdno prepričana, da nama bo nekoč uspelo. Velikanska krila sva imela spravljena kar v gozdu za kriškim gradom, da nama jih ne bi bilo treba vsakokrat nositi tja gor na vzpetino. Po novih in novih vajah sva se nazadnje razočarana usedla v travo in se zazrla v nebo.

"Te neumne ptice pa znajo tako lepo letati..."

"Nekje mora biti napaka..."

Ponovno sva preučila vsako besdico v albumu. Nobene sumljive besede ni bilo. Dedal in Ikar sta res letela. To je pisalo črno na belem, zraven pa je bilo še narisano. Le zakaj pa nama ne uspe?!

"Premajhno hitrost imava..." sva ugotovila nazadnje. Ko sva gledala ptice na nebu, sva opazila, da letajo z velikansko hitrostjo. Zato pa ne morejo pasti na tla. Tudi na začetku in na koncu leta so zelo hitre. Pospešiti bo treba štart. Pomembno je, da se na hitro spraviš v zrak. Potem te zrak kar nosi in nosi...

Dolgo sva premišljevala, kako bi dosegla večjo hitrost. S tako velikimi krili se ni dalo hitreje teči po tleh. Če bi se privezala na letalo, sam, za vzlet, bi lahko krilila po zraku po ves dan. Ampak kje dobiti letalo in kdo od starejših bi bil za to...

"Kolo! Najboljše bo kolo. Z njim se spustiva po hribu navzdol, da dobiva hitrost, potem pa - flek - v zrak in vse do moščanskega zvonika."

"Pot po zraku nama je odprta... Leto po srednji poti, ne previsoko ne prenizko," sva ponavljala drug za drugim vzneseno, ko nama je končno uspelo najti pravi način za vzlet.

Vzela sva atovo kolo in s krili vred odšla na rob Križa. Od tam se je cesta spuščala proti Mostam ravno toliko strmo, da se je dalo s kolesom hitro peljati.

Tokrat sem si nataknil krila sam. Usedel sem se na sedež kolesa, krila pa sem držal poveznjena k telesu. Razprostreti sem jih nameraval šele pri največji hitrosti. Tako bi me laže odneslo s kolesa v zrak. Rajmund je stal na pedalih in jih poganjal naprej. Prvih pet metrov sva se peljala brez težav oba na istem kolesu, pa čeprav je bila cesta še makadamska in je bilo na njej vse polno debelega kamenja.

"POženi hitreje!" sem zaklical Rajmundu. Imel sem občutek, da je hitrost še vedno prenizka, da bi se lahko vzdignil v zrak.

Rajmund je potiskal pedala z vso močjo.

Ko sva se z največjo mogočo hitrostjo pripodila že skoraj pod klanec, sem vzdvignil krila. Zračni upor je bil tako močan, da me je v trenutku vrglo s sedeža. Pri tem sem z levim krilom zakril Rajmundu pogled naprej. Povrhu se je prav tedaj pod sprednjim kolesom znašel debel kamen. Kolo je zasukalo na stran in oba sva zgrmela v obcestni jarek, kakor sva bila dolga in široka. Krila so se prelomila čez polovico, nekaj perja se je odlepilo, sprednje kolo se je zvilo v osmico, midva pa sva imela občutek, da sva se ubila.

"Kri!" sem kriknil, ko sem začutil v ustih nekaj sladkega.

"Konec! Po nama je!" je dejal Rajmund, ležeč na meni, na obeh pa zvito kolo.

Kar ležala sva in ležala kakor kup nesreče. Verjetno nisva hotela vstati zato, ker sva bila preveč razočarana nad letenjem. Zdajle bi moral jaz že krožiti nad moščanskim zvonikom, Rajmund pa bi me moral kazati ljudem, da sem postal človek ptica. Midva pa tule v jarku, vsa polomljena...

Mimo je prišel vaščan iz Most in nama pomagal vstati pokonci.

"Ja, kakšna pa sta! Saj sta čisto krvava" In čemu tole neumno perje?"

Posadil naju je na voz in naju skupaj z zvitim kolesom odpeljal domov.

"Pticam je veliko lažje... One štartajo s krošenj ali s streh, ne pa na kamnitih cestah..."

Bila sva tako potolčena, da sva morala dva dni skupaj ležati doma.

"Samo da sta ostala živa..." je rekla mama."Obljubita, da ne bosta več letala?"

Nič nisva obljubila. A so nama dali vetra starejši. Še tistega dne so pokurili vse nabrano perje. Za vsak primer. Pristanek v obcestnem jarku pa je bil tudi pretrd, da sama ne bi še enkrat preučila, kje je bila napaka.

"Vi ste krivi!" je naslednjega dne rekel Rajmund profesorici za slovenščino.

Začudeno ga je pogledala. Bila je blaga duša. Živela je za nas. take obtožbe ni mogla prevzeti nase.

"Nalašč ste dali brati tisto o Dedalu in Ikaru prav nama..." sem se opogumil tudi sam."Tisto antično legendo."

Profesorica Ana je stopila h knjižni omari, izvlekla iz nje neko knjigo in vpričo celega razreda prebrala:

"Legenda. Latinsko: legendum - kar se mora brati. V starorimski cerkvi je bila to knjiga, iz katere so brali odlomke iz življenja mučencev in svetnikov. Danes pomeni legenda zgodbo, v kateri nastopajo krščanske svete osebe. Nasploh nastopajo v legendi mitološka božanstva. Po zasnovi je legenda podobna bajki in pripovedki. Gre za motive iz ljudske domišljije, ki običajno nimajo resnične osnove, hočejo pa povzdigniti nadnaravne zmožnosti posameznikov."

Hotela sva zakričati: To nama bi bili lahko povedali prej! Pa sva raje molčala. Starejši imajo vedno kaj za bregom. Tudi tole o legendi so si izmislili samo zato, da bi lahko rekli, da ni bilo res. Čeprav sva hodila še dolgo potem naokrog vsa popraskana in z razbitimi nosovi, sva bila trdno prepričana, da gre samo za drobceno napako. Zakaj pa ptice lahko letijo! Prej ali slej bova poletela tudi midva. Življenje je vendar vzletna steza, kjer vsakdo komajda čaka, da poleti.

Tedaj še nisva vedela, da vsega v življenju ni treba jemati tako dobesedno...

UMETNIKI SO KORAJ PRED DRUGIMI

V šoli so nas učili: življenje je treba jemati z umetniške plati. Če ne bi bilo umetnosti, bi bili še naprej nižja živalska vrsta. Umetnost razvija človeško zavest, umetnost poglablja duha, umetnost plemeniti srce, umetnost zbuja estetsko ugodje, umetnost navdaja človeka z veseljem do življenja. Doma so me učili, da morata ves čas hoditi vštric vsakdanje življenje in poduhovljena plat, preživetje in vzvišen pogled na vsakdanje tegobe, na kratko: treba je združevati koristno s prijetnim. To pa je bilo v zgodnjih letih najtežje...

"No, če so umetniki tako najini bratje kakor sestre, kako potem ne bi bila to tudi midva!" je nekega zgodnjespomladanskega dne ugotovil prijatelj Rajmund. kadar je človek prepričan o čem dobrem, kar ima v sebi, ni veliko dvomov. Tudi midva sva se takoj zedinila, da imava v sebi pravo umetniško žilico. Le kako bi jo lahko koristno uporabila in pokazala tudi drugim?

"Kaj pa, če bi delala žegne?!" sem se domislil. Prodajanja krtač po hišah ni bilo pravo umetniško dejanje, izdelovanje cvetnonedeljskih butaric, oziroma žegnov, kakor smo rekli pri nas, pa bi nama dajalo več možnosti umetniškega izražanja.

"Ni slaba zamisel!" se je takoj navdušil tudi Rajmund. Žegne so nekdaj delali že bratje, pri tem ujeli nekaj dinarjev za vsakdanje potrebe, povrhu pa so se daleč naokrog izkazali kot pravi umetniki."Toda če jih bova delala, potem jih morava narediti vsaj deset tisoč... Manj se nama že ne splača... Vsemu vesoljnemu svetu se bova pokazala kot prava umetnika, pa še za svoji kolesi bova zaslužila in za novi obleki..."

Slišati je bilo tako navdušujoče, da sva še istega dne odšla v gozd po leskove palice. Ravnih palic primerne debeline je bilo po leskovem grmovju na pretek, zato sva jih že prvega dne nabrala po dve veliki naročji. Nihče naju pri tem delu ni preganjal, kajti palice so vsako leto zrasle nanovo, zato je bilo vseeno, kje sva jih nabirala. Zoprno jih je bilo edinole nositi domov, kajti leskovke so rade lezle iz naročja. Zdele so se nama, ko da bi bile žive in bi rade še naprej ostale pri svojih prijateljicah v gozdu.

"Letos jih bova nosila domov še na rokah, iz izkupička pa bova za prihodnje leto kupila voziček za prevažanje palic..." sva se počutila že bogataša, ko sva imela v naši kleti deset naročij leskovk za ogrodje.

Tudi druge priprave za izdelavo žegnov so stekle brez težav. Z njimi sva zastavila dober mesec pred cvetno nedeljo. Po nabiranju leskovk sva se lotila povezovanja palic v ogrodje, po sedem ali devet palic v šop, na to ogrodje pa sva pozneje navezovala tisto, čemur se je reklo lepota, umetnost - oblanje in zelenje.

Čeprav sva zastavila s pripravami pravočasno, je bilo že med povezovanjem leskovk v ogrodja jasno, da žegnov ne bova naredila deset tisoč.

"Pet tisoč pa zagotovo... Oba bova imela za veliko noč novi obleki, skupaj pa si bova kupila eno kolo..." Z Rajmundom sva bila namreč tako prijatelja, da sva bila sveto prepričana, da se bova skupaj oženila, sveda bova vzela sestri dvojčici, skupaj si bova sezidala hišo in bova vse do konca življenja skupaj. Tudi umrla naj bi istega dne.

Šla sva prosit brata Cirila, da nama je naoblal oblance za okrasni del žegnov. To je bilo izredno naporno delo, a nama je rad ustregel. Težko je bilo dobiti le lepo desko. Štirinajst dni sva stikala po Tunjici in Pšati, da bi dobila kaj primernega. Ko sva bila že čisto na robu obupa, je mama rešila najino veliko zadrego z darilom deda iz Preserij. Lepo metrsko desko, brez grč, suho ko poper, mi je ded preprosto podaril.

Ciril nama je delal oblance tri dni skupaj. Res je bil zlat brat. Podstreha, oziroma kukerle, kakor smo imenovali zgornjo sobico, je postajala vse manj prostorna, kup z oblanci pa se je večal in večal. Nazadnje je bilo komajda toliko prostora, da sva lahko oblance strigla na dobro ped dolžine in jih s košem nosila pod toplar. Drugače kukerle sploh ne bi bil več votel.

"Ah, dva tisoč bo kar dovolj... Vsak po tisoč žegnov... Obleki si bova že kupila, za kolo pa bo dobro tudi kakšno tako z odpada..."

Do tega prepričanja sva prišla, ko sva oblance pod toplarjem barvala. Nekaj sva jih pustila belih, naravnih, nekaj košev sva pobarvala z lužilom rdeče, nekaj modro, nekaj rumeno, nekaj vijoličasto... Pod toplarjem je nastala prava mavrična umetniška delavnica.

"Bolj žive barve bodo, laže se bodo žegni prodajali..." je rekla mama, ki se je na umetnost spoznala vsaj toliko, da mora biti čimbolj prikupna, čimbolj pisana in čimbolj vabljiva.

Da mora biti žegen iz oblancev in zelenja čimbolj živopisen, sva občutila tudi sama. Slab mesec pred veliko nočjo sva imela takšne roke ko kuščarja. Ker tedaj ni bilo še nobenih zaščitnih rokavic, sva v šolo hodila najprej z rdečimi prsti kakor parkeljna, potem z vijoličastimi kakor hudička, nazadnje pa s temno zelenimi, s črnimi nohti, tako da sva bila bolj podobna krokodilom kot ljudem.

"O, pri vas pa zgodaj barvate pirhe!" so se nama posmehovali v šoli, midva pa sva bila ob umetniškem užitku, ki nama ga je dajal pogled na pisane kupe oblancev in ob misli na dobro prodajo, vzvišena nad nizkimi pripombami.

"Umetniki smo zmeraj korak pred navadnimi ljudmi..." sva se smehljala ter barvala naprej in naprej, iz dneva v dan. Vse do tistega dne, ko je bilo oblanje pripravljeno.

Nato sva se zapodila v gozd po zelenje. Krempeljcev je bilo največ v kriških gmajnah in v Starih borštih. Najlepši pušpan je rastel v naših Treh borštih za Žejami. Lep bršljan z jagodami pa sva nabrala na razvalinah kriškega gradu.

"Tisoč žegnov bo kar dovolj... Nič hudega, če nama nekaj oblancev ostane... Bodo pa za drugo leto..." sva ugotovila, ko se doma ni in ni hotelo nabrati dovolj zelenja za žegne."Navsezadnje kolesa ne potrebujeva. Bolj zdravo je hoditi peš... Da bova imela le novi obleki za veliko noč!"

Potem se je začelo izdelovanje žegnov. Izmenjaje je eden sedel na stolu in držal med nogami ogrodje, drugi pa mu je podajal zelenje in oblance. Tisti, ki je sedel, je okrasje pritrjeval s povezovanjem vrvice na ogrodje, drugi pa je ves čas skrbel, da je bil vzorec na vsakem žegnu drugačen, čimbolj raznovrsten in čimbolj pisan.

Pod najinimi prsti so nastajale prave umetnije. Uživala sva bolj ko pri risanju v šoli. Niti dva žegna nista bila enaka, niti en žegen ni bil videti grd. Navadno sva najprej pritrdila po eno vrsto pušpana, nato po eno belo vrstov oblancev, za njim rdečo, modro, vijoličasto, pa spet zelenje, belo... Ali pa sva zastavila z bršljanom, med oblance sva dela po eno vrsto pušpana ali krempeljcev, nato pa cvetnonedeljsko butarico končala spet z bršljanom. Vmes sva naredila tudi žegna iz samega bršljana ali iz samih krempeljcev in oblanja. Spontano so nastajale tako raznovrstne umetnije različnih velikosti, da sva jih po končanem delu tudi sama po pol ure občudovala in ob tem premišljevala, kdo bo ta in ta žegen nesel v cerkev.

Izdelovanje pa je bilo sila počasno in tudi nadvse naporno. Posebno vrvica se nama je nesramno zajedala v prste, roke so naju bolele tudi zaradi močnega zategovanja, povrhu pa nisva bila vajena sedeti na istem mestu po ure in ure. Cvetna nedelja pa je bila vse bliže in bliže.

"Veš, kaj, znižajva na petsto... Si bova kupila pač obleki iz slabšega blaga..."sva se zedinila deset dni pred odločilnim dnevom.

Ko sva ugotovila, da jih niti toliko ne bova naredila, sva toliko časa sitnarila, da so svoje umetniške zmožnosti pokazali še bratje. Gmajniško zelenje in oblance sva razdelila pravično na polovico in Rajmund ga je svojo polovico odnesel domov.

"Tako jih bo vsak naredil vsaj po sto..."

Na tiho nedeljo sva se spet sešla.

"Koliko jih imaš? Pri nas smo jih naredili komaj triinštirideset..."

"Pri nas pa dvainpetdeset..."

Na srečo nama je pri prodajanju pomagala naša mama. Naložila je na kolo po deset, petnajst žegnov in hajdi z njimi v sosednjo vas. Iz sosednje vasi pa v drugo, toliko daleč, da se je vrnila samo z denarjem v predpasniku. Dala nama je vse, do zadnje pare. Hu, čez noč sva postala bogataša!

Najhujše je bilo zadnje dni. Materiala za žegne je bilo še veliko, nemogoče pa je bilo prehiteti pri izdelavi. Bratje so se na obeh straneh kmalu naveličali in naju pustili sama.

"Saj sta že dosti zaslužila... Kdo pa se bo dajal s tem! Se ne izplača..."

Zadnje noči - žegne sva z Rajmundom delala več let zapored - se mi je vedno bledlo o žegnih. V kleti jih imam še osemtisoč petsto triintrideset, mama jih ne more prodati, sam pa ne znam hoditi... Vse bo propadlo... V zvoniku pa že zvoni k maši...

"Čudno! Tudi meni se je isto sanjalo... Neprodanih pa sem imel deset tisoč..." se je hotel postaviti pred menoj Rajmund.

Na soboto pred cvetno nedeljo sva jih sproti delala in prodajala. Ko sva jih naredila pet ali šest, sva brž skočila na kolo in jih šla prodat. Tako ni ostal v kleti niti eden. Zanimivo pa je, da se je v nedeljo zjutraj prodaja obrnila v svoje nasprotje: na našem dvorišču so se zmeraj znašli po trije, štirje, včasih tudi po pet posameznikov, ki so želeli kupiti žegen. Midva sva jih kakor nora izdelovala prav do pol desetih, ko je bilo treba iti v cerkev.

Sama zase sva si vedno izdelala dva velika žegna, na najvišjih palicah, navadno narejena samo iz bršljana z velikimi črnimi jagodami. Seveda na žegnu niso smela manjkati tudi jabolka, s pomarančami pa je bilo v tistih časih križ. Oblast - če so že pomaranče bile - jih je prav za te praznike vedno poskrila. Bile pa so na prodaj za prvi maj.

V cerkvi sva se z Rajmundom postavila na sredino ladje in zvdignila svoja žegna visoko pod strop. Naj se vidi, kakšna umetnika sva! Hkrati sva z očmi lovila druge žegne in občudovala sama sebe, kako lepe sva naredila. Resnici na ljubo je treba povedati, da so bili po nekaterih hišah izdelovalci še spretnejši in s še večjim lepotnim čutom, vendar sva to brez ovir prezrla in najbolj občudovala svoje umetnine. Po maši pa sva bila vendarle toliko samokritična, da sva priznala, da so imeli nekateri bolj živopisne barve. Vedno sva si rekla, da si bova drugo leto priskrbela še bolj pisana lužila.

Na cvetno nedeljo popoldne sva si razdelila denar do zadnje pare. Ugotovila sva, da je izkupiček kljub vsemu nekoliko manjši, kakor sva pričakovala. Vrniti sva morala denar za lužila, nekaj žegnov sva dala pod ceno, tri sva na koncu najbolj revnim podarila, skupaj pa sva jih naredila le sto triinsedemdeset.

"No, ja, sva se pa lahko vsaj umetniško svobodno izražala..." sva se tolažila.

Svoj denar dem dal mami, ta je hodila redno v Kamnik na trg vsak torek in soboto. V torek naj bi mi kupila blago za obleko. Takoj zatem bi ga nesla krojaču, v sredo bi imel že prvo

mero, v petek drugo, v soboto popoldne pa bi šel po obleko. Prvikrat sva tokrat naredila toliko žegnov, da je bila celotna obleka dosegljiva. Navadno smo zmeraj nekaj dokupovali: k starim hlačam novo srajco, k srajci nov pulover, nikdar pa ni bilo denarja za celo novo obleko.

Ves nestrpen sem mamo čakal doma kar sredi dvorišča.

"Si dobila blago? Je kaj lepo?" Hotel sem se postaviti pred drugimi. Umetniki smo pač nekaj posebnega.

"Sem," je zaklicala še s kolesa. Oči so ji čudno žarele. V njih se je skrivalo nekaj skrivnostnega.

Stekel sem za njo v hišo.

Iz papirja je odvila novo belo srajco.

"Kako? Kupila si mi srjaco? Ali nisi dobila blaga?"

"Lahko bi ga bila vzela, pa ga nisem. Sem raje kupila tole lepo srajco. Najlonsko. Nobeden v naši fari pri tvojih letih je še nima. Zraven pa bo lepo šel tale pulover z V izrezom. Ali ni krasen?"

Razočaran sem obstal kakor vkopan.

"Saj je že prava pomlad. Kdo pa bo nosil v tej vročini obleko! Nekaj posebnega boš, če boš oblečen v to najlonsko srajco in pulover... Pravi mestni gospodič."

"Kaj pa hlače? Novih hlač ne bom imel? Je bilo denarja premalo?"

Mamine oči so se veselo zalesketale:

"O, tudi hlače imam! Vse sem dobila za tisti denar. Zelo ugodno, pa še nobel povrhu. Zato sem tudi vzela vse skupaj..."

Iz zavitka je potegnila - kratke hlače!

"Kako: kratke?!"

"Vse skupaj obleci, boš videl, kako boš gosposki! Pravi mestni umetnik!"

Po velikosti mi je bilo res vse prav. Tudi videti sem bil ko kakšen mestni fantič, ki gre na počitnice. Ker sem se tudi sam imel za umetnika, mi je bila kombinacija srajce, puloverja in kratkih hlač prav všeč.

"Na veliko noč boš od daleč zbujal pozornost..." me je do konca potolažila mama. Obleko sem pokopal in se vdal v usodo. Prav, bom pa malce drugačen od drugih. Glavno je, da se vidi, da imam vse novo...

"Bom pa imel drugo leto celo obleko... Z Rajmundom bova naredila tri tisoč žegnov. Že sredi zime bova zastavila..."

Narava pa je na pomlad rada muhasta. Celo do umetnikov ni nič kaj prizanesljiva. Kakor da bi se mi hotela maščevati za vse pobrane leskovke in zelenje v gmajni, se je tik pred veliko nočjo močno ohladilo, po hribih je vrglo sneg, pod Kamniškimi planinami pa je tako zoprno pihalo, da so prav prišli spet plašči.

Jaz pa naj bi šel v cerkev v kratkih hlačah...

"Mama, jaz ne grem k maši!" sem se uprl.

Bila je tiho.

"Ne bom šel, pa pika. Saj bom še zmrznil..."

Nič ni rekla. Oblekla se je in skupaj z atom sta odšla v cerkev. Brata sta se mi samo namuznila in tudi šla k maši. Močno me je zapekla vest. Velika noč, pa sam doma! Velika noč, pa brez maše! Velika noč, pa črna ovca v hiši! Le kako bi lahko potem sedel skupaj z drugimi k velikonočnemu zajtrku...

"Grem, pa če se ves svet podre!"

Trdo sem stopal po cesti proti Komendi in se nisem oziral ne na levo ne na desno. V kratkih hlačah in v puloverju. Srajca se je komajda videla, a sem bil prepričan, da vsi po vrsti občudujejo vsaj njej ovratnik, ki je gledal iz puloverja.

Že v cerkvi se je vame obregnil Rajmund:

"Ali si znorel? Poglej, vsi te gledajo!"

Stisnil sem zopbe in molčal. Močno sem bil ponosen sam nase, da sem premagal samega sebe. zato me ni prav nič zeblo.

"O, ti si pa vroč! Je pa fino, da ti v kratkih hlačah vsaj brenceljni ne nagajajo..." so letele pripombe z vseh strani, ko smo šli v procesiji do Klanca in nazaj. Meni pa je bilo vseeno. Pa naj se drugi postavijo tako, kakor se lahko jaz: z obleko, kupljeno iz lastnih žuljev!

Ko smo se usuli iz cerkve domov, sem nalašč šel tako počasi, da bi srečal čimveč znancev. Vsi po vrsti so me zbadali:

"Malce zgodnji si... Pomlad je še daleč..."

Sam pa sem vsem odgovarjal enako:

"Hja, je že tako, da smo umetniki vedno korak pred drugimi..."

Živeti je veliko lažje, če znaš življenje vzeti tudi z vesele plati...

HRIBOVSKA MORNARICA

Lepo je sedeti na brvi in bingljati z nogami v prazno, pod tabo pa šumlja potok, daljna roka morja. Še lepše je namočiti noge v potok Tunjico in biti tako povezan s celim svetom. Tunjica se izteka v Pšato, Pšata v Kamniško Bistrico, Kamniška Bistrica v Savo, Sava v Donavo, Donava v Črno morje, Črno morje je povezano s Sredozemskim morjem, Sredozemsko morje z vsemi oceani sveta. Pomeni, če daš noge v Tunjico, si povezan z Ameriko, Azijo in Avstralijo. Najlepše pa je odkrivati veliki beli svet od blizu in sam. Z vodne strani, kajti voda je tisti naravni element, ki tako čudovito povezuje ves svet, da je potrebno imeti le majhno barko, majhen čoln, in že je ves svet tvoj.

Tako sva premišljevala s prijateljem Rajmundom, kadar sva zasanjano gledala v hiteče brzice Tunjice. Morda ne bi nikdar odrasla, ne bi nikdar odšla v veliki svet po vodni poti, če bi vsi starejši držali besedo. Tako pa sva odplula v širni svet samo zato, ker je med odraslimi toliko figa mož.

Da bi tu in tam ujela še kakšen dodatni dinar na dninah in pri vaških obrtnikih, sva se rada ponujala za delo pri vsakem, ki je pomoč sprejel. Največkrat samo za kos kruha ali celo za rezino salame zraven, obrtniki pa so večdnevno delo raje nagradili z nekaj dinarji.

Tiste pomladi, ko sem dopolnil dvanajsto leto, sva z Rajmundom več dni pridno pomagala pri mizarju Novaku. Bil je nekoliko na svojo stran narejen človek. Raje je imel omare kot pogovor z ljudmi. Tu in tam pa se ga je tako nažehtal, da spet ni bilo veliko z njim. Midva pa sva si rekla, da ni slab človek, in sva se mu ponudila za pomoč.

"No, fantička, če bi že rada delala, potem mi znosita tole žagovino v steljo... In oblanje tudi... Lahko pa še vse tiste letve na vrt... Če želita, lahko drobne letve razsekata za drva... No, drv lahko nasekata nekaj več tudi za vsakdanje potrebe. Sam tako nimam časa za to..."

Naložil nama je dela za ves teden, da bi imel mir pred nama. Gotovo je bil prepričam, da bova že po enem dnevu odnehala. Tisto, kar sva z Rajmundom zastavila, sva speljala do konca, pa čeprav v svojo škodo. Načelna sva bila zmeraj. Res je bilo, da se ni dalo z nikomer vnaprej dogovoriti za plačilo, toda vsakdo je vedel, da se na koncu vendarle spodobi dati vsaj malico. Pri Novaku pa ni kapnilo niti prvega dne, niti drugega, niti tretjega...

"Ja, sta pa res zagnana!" se nama je čudil, ko sva mu počistila vso mizarsko delavnico, pred drvarnico pa je nastal lep kupček drv.

Midva sva delala naprej, ko da imava normo. Pravzaprav sva jo imela. Do konca tedna sva hotela narediti vse, kar nama je naročil. Če bi se dalo, pa še precej več. Potem bo že segel v žep in nama dal nekaj cvenka. Pa tudi s kakšno drugačno oddolžitvijo bi bila zadovoljna.

Prišel je konec tedna, delavnica je bila počiščena kakor še nikoli, na dvorišču polna skladovnica drv, v stelji žagovina in oblanje, v kuhinji drv za ves teden... Mojster Novak pa nič.

"No ja, pa res nista od muh..."

To je bilo vse, kar je rekel. Čakala sva, da bi naju povabil vsaj v hišo na malinovec ali nama obljubil kaj drugega, on pa nič.

"No, zdaj pa le pojdita domoc, da vaju ne bodo iskali po hišah..." nama je rekel in neprijazno zaprl vrata za nama. Vrgel naju je tako rekoč ven.

Počutila sva se ogoljufana kakor hlapca Jerneja. Potrudila sva se na vse kriplje, on pa se je naredil Francoza. Nobenega plačila, nobene lepe besede, nobenih obljub... O, prijateljček, takole poceni je pa ne boš zvozil!

"Ljudje imajo prav: Novak je strašen skopuh..."

"Treba mu bo dati kakšno lekcijo..."

"Samo kako..."

Bila sva prepričana, da sva tako dobra po srcu, da lahko odigrava vlogo pravičnikov. Ni bilo treba dolgo premišljevati. Ob Novakovem podu so stale na soncu velike široke deske. Pravo razkošje za tiste čase. Novak jih je sušil za svoje omare. Preštela sva jih. Bilo jih je štirinajst.

"Sama si vzemiva nagrado!" so nama zažarele oči kakor hudobcema v peklu.

"Res, te deske bi bile ko nalašč za čoln!"

Dolgo dolgo sva se že ukvarjala z mislijo, da bi s čolnom odplula tja do zadnjega oceana sveta. Iz Tunjice v Pšato, iz Pšate v Bistrico, iz Bistrice v Savo...

Še tistega dne sva naredila peklenski načrt. Deske za čoln mu bova preprosto vzela. Zakaj pa se ni hotel z nama niti pogovarjati o plačilu. Toliko sva že vredna, da bi naju lahko vsaj vprašal...

Skočila sva do mojega brata Cirila, ki je bil mizarski pomočnik.

"Koliko bi stale deske za štirimetrski čoln?"

"Prav malo ne. Najmanj eno mojo plačo."

"Pa bi ti nama naredil čoln, če bi deske priskrbela?"

"Bi, zakaj pa ne!"

Več mu nisva hotela razlagati. Tisto, da bova deske "priskrbela", je bila najina stvar, kako, kdaj in kje. Čeprav naju je bilo strah pred tako veliko krajo, sva vseeno prepričala sama sebe, da si samo jemljeva večjo nagrado.

"Samo pravica se bo izravnala..."

Naslednjo noč sva spala na našem senu. Bilo je še presneto hladno, zato dolgo dolgo nisva mogla zatisniti oči. Stiskala sva se skupaj, si šepetala o tem, kako bova izpeljala svoj veliki načrt in čakal, čakala, da bo ura čimbolj pozna. Po polnoči naju je zmanjkalo. Skoraj bi bila prespala noč. Zbudila sva se, ko so petelini peli že na ves glas.

"Zdaj ali nikoli!" sva skočila s sena in se kakor dve senci splazila do Novakovih desk. Vse sva pretehtala do nadrobnosti. Dovolj bosta dve deski, dve najlepši deski. Če bi se kaj zapletlo, se bova potuhnila. Deski pa bova raje odnesla v bližnji gozd kakor domov. Tako Novak ne bo mogel dokazati, da sva jih vzela prav midva. Ko bo iz desk nastal čoln, se ne bo več videlo, da so deske Novakove.

Prvo sva odnesla v Jelše brez težav. Ko pa sva hotela zagrabiti drugo, so se Novakova vrata odprla... Legla sva na tla ko na fronti. NOvak je zehajoč stopil na dvorišče, pogledal po zraku gor in dol, nato pa se je vpričo naju odtočil ob debeli jablani. Ležala sva v travi komaj nekaj metrov vstran. Mislil sem, da me bo razneslo od strahu. Na srečo naju Novak ni opazil. Bil je še prezaspan. A nekaj je menda vendarle zaslutil. Stopil je na drugi konec dvorišča, vzdvignil glavo in se ozrl naokrog, nato pa se vrnil v hišo.

"Hitro, da se ne vrne!"

Vse se je srečno izteklo za naju. Tudi drugo desko sva odnesla v gozd in jo pokrila z listjem. V nedeljo po maši pa je brat Ciril že zastavil s čolnom. Najprej je tisto desko, ki je bila širša, prežagal na sredini počez, da sta nastali dve koničasti polovici. Konici je nato združil in to je bilo dno čolna. Drugo desko je prav tako prežagal na pol ter ju pritrdil kot stranici na dno od zunaj. Iz Novakovih desk je nastal lep dvometrski čoln, s katerim se je dalo pluti tako po Tunjici kakor po Pšati, v načrtu pa sva imela tudi Bistrico. Čoln sva še tiste nedelje lepo pobarvala z lužili, da se ne bi videlo, čigave deske so pod barvo. Na desno stranico pa sva po bratovem nasvetu napisala: SPLOŠNA PLOVBA TUNJICA-PŠATA.

"Splavili ga bomo na večer, da se bo manj videlo..." je bil Ciril najin veliki zaveznik. Prav nič ni spraševal, kje sva dobila te dve veliki deski, zagotovo pa je slutil, čigavi sta."Po stari navadi mora imeti vsako plovilo ob krstu tudi botra. Saj me bosta vzela za botra, kajne?"

"Seveda! In hkrati boš častni kapitan Splošne plovbe Tunjica-Pšata!"

Prav tedaj, ko smo nesli čoln iz gozda proti Tunjici, se je po gozdni poti pripeljal mimo - Novak! Vsem je zastal dih. Ujel nas je na delu samem. Prijavil nas bi milici, Cirila bodo zaprli, naju z Rajmundom pa vtaknili v poboljševalnico.

Novak je ustavil kolo, ga prislonil k drevesu in stopil k nam. Strokovnjaško je pregledal čoln in potrkal s prstom po deskah:

"O, lepi deski! Zdrav les!"

Drugega ni rekel nič. Prepričani smo bili, da je vedel, čigavi sta bili deski. Hkrati pa je bil vendarle toliko dober in pameten, da nam je pustil naše veselje. Le prepričati se je hotel, kateri tat mu je zmaknil tako dragocenost.

"Stric, saj bova še prišla pomagat..." sva zaklicala midva za njim. Tisti trenutek bi se počutila veliko lepše, če bi naju oklofutal, ko da naju je pustil pri miru.

Splovitev smo opravili hitreje, kakor smo imeli v načrtu. Ciril je ob čolnu razbil steklenico s kokto, midva pa sva poskakala v čoln in - hajdi! - veselo po Tunjici navzdol. Sanje so se začele uresničevati...

Če si prost kakor ptiček na veji, nimaš nobene skrbi. Če pa nekaj imaš, nimaš samo ti tiste stvari, ampak drži tudi stvar tebe v svojih krempljih. Tako je bilo tudi s čolnom. Želela sva si ga tako srčno, hkrati pa so se z njim začele same velike težave.

Prve dni bi se bili po Tunjici gor in dol vozili samo najini bratje in sestre. Hudo sva bila užaljena. Že res, da so starejši in pametnejši, ampak čoln je najin. Saj sva midva zaslužila deski zanj! Na srečo so po tednu dni popustili in ga predali v najine roke.

Iz čolna sva želela iztisniti nekaj več. Zato sva ustanovila Mornariško družbo Tunjica-Pšata za prevoz potnikov, blaga in drugega.

"Jaz bi bil tudi rad član vajine Družbe..." so se po vrsti začele priglašati sošolci. Vsi bi radi pluli, vsi bi radi imeli čoln.

Nameravala sva vpeljati za članarino po eno lepo desko, vendar sva to misel opustila, hotela sva se ukvarjati predvsem z mornariškimi zadevami, ne z lesno trgovino. V Mornariško družbo sva začasno sprejela le Jožeta, ki je od doma prinesel debelo verigo, s katero smo čoln privezali na štor ob Tunjici.

Prevoz po velikih rekah Tunjici in Pšati za plačilo pa ni stekel tako, kakor je naša Družba pričakovala. Dekleta bi se rada vozila zastonj, ker so znala tako lepo zavijati z očmi, fantje pa zato, ker so nas skušali podkupiti s frnikulami, sličicami iz albumov, fračami in z loki... Le denarja ni imel nobeden. Pa čeprav smo računali od Jelš do izliva v Pšato en dinar, po Tunjici in Pšati do Mengša pa samo dva dinarja.

Povrhu smo tudi sami zašli v denarne škripce. Menili smo, da bodo prevozi dobro tekli, zato smo kupili liter gostega malinovca in tri kokte, na Cirilovo posojilo, nazadnje pa smo vse skupaj popili sami in na dobiček pozabili. Rešila nas je samo Cirilova širokosrčnost, saj posojila ni zahteval nazaj. Zanaprej pa tudi ni hotel več vlagati v našo Družbo.

"Postali bomo raje raziskovalci..." smo sklenili nekega večera. S čolnom smo začeli raziskovati gornji tok Tunjice, vse do kraja Tunjice, kjer potok izvira. Odkrili smo na desetine starih štedilnikov, avtomobilskih karoserij in druge šare, koristnega pa ni bilo kaj dosti. V bližini Gore pa smo vendarle naleteli na sveteče se kamenje. Spremenili smo se v pralce peska, da bi si nabrali nekaj zlatih zrn, vse skupaj pa se je sprevrglo v prepir, kajti Jože je hotel raziskovati na svojo roko. Zato sva ga z Rajmundom brez milosti izključila iz Mornariške družbe, verigo pa zaplenila zase.

Ob višjem stanju vode, posebno še ob povodnjih, je nastala tudi težava, kje naj bo čoln privezan. V potoku bi se lahko odtrgal in bi ga izgubila. Zato ga je bilo treba spravljati na suho. Če pa je na suhem, pomeni, da se lahko tisti, pri katerem bo čoln, vozi sam.

"O, v moji odsotnosti se že ne boš vozil z drugimi sošolci!" se je uprl Rajmund.

"Tudi tebi ga ne zaupam za stalno. Več časa imaš, ker ne hodiš na polje, in bi se sam s svojo obilno žlahto kar naprej vozaril naokrog..."

Komaj da sva prišla do sporazumnega sklepa, da bo čoln en teden spravljen pri meni, sen teden pri Rajmundu, za plovbo drugega člana pa mora vsak vprašati prijatelja.

Ob prelomitvi tega dogovora sva se tako močno sprla, da se nisva pogledala štirinajst dni, pa čeprav sva v šoli sedela v klopi ves čas drug zraven drugega. Prišlo je na ušesa celo naši razredničarki Nevi.

"Oba pred tablo" No, povejta mi vse, kar vesta o čolnih!"

Oba sva molčala kakor grob. Pri zgodovini se o čolnih nismo kaj dosti učili.

"Če mi ne povesta, kaj imata s tem presnetim čolnom, bom obema dala cvek!"

Molčala sva kakor ribi.

"Podajta si roki, drugčae dobita ukor po ravnatelju!"

Še na misel nama ni prišlo.

Razredničarka se je sprehodila po razredu gor in dol, nato pa jo je prešinilo:

"Vesta, kaj, nekaj pametnega imam za vaju... Kako bi bilo, če bi na čoln pritrdila jambor, na jambor pa rjuho... Lahko bi plula brez vesel... Ali hočeta, da vama prinesem načrte?"

"To bi bilo nekaj!" sva poskočila vesela in do konca ure klepetala samo o jamborih. Z jadrom kajpada ni bilo nič, saj po struhag Tunjice in Pšate na veter nisva mogla računati, prijatelja pa sva le spet bila.

Povrhu je razredničarka Neva s tem zbudila med sošolci takšno pozornost do čolna, da ga prihodnejga dne nisva več našla. Smuknili so ga fantje s Križa. Našla sva ga šele tretji dan na kriškem bajarju, vsega zapuščenega in poškodovanega pod vrbo.

Spomladansko deževje je imelo tudi svojo prednost. Gramoznici ob hiši Rajmundovih sta se tedaj napolnili z vodo. Nastali sta dve lepi jezeri, prava mala Bleda. Nekoč naju je Pucinov Jože slikal v čolnu, pod njo pa je v nemščini napisal: Ferien am See. Počitnice ob jezeru. Ob deževju so se za čoln ponovno začeli zanimati tudi starejši fantje. Midva sva ga jim velikodušno posojala.

Najboljši od vseh je bil Albin. Imel je strogega očeta, ki ga je puščal od doma le po nekaj minut. Tudi med tistim deževjem ga je spustil na zrak za pol ure.

"Jaz sem kapitan dolge plovbe prve vrste!" je pridrvel do gramoznice in zaprosil za plovbo za pet minut."Grozno se mi mudi po zaklad na drugi strani jezera."

Kaj sva hotela, odstopila sva mu ga, da bi se naužil vsaj malo radosti ob skromnem izhodu iz hiše.

Vzdignil je roke in zavpil:

"Ljudje, poglejte! Prihaja kapitan prve vrste!"

Na robu gramoznice mu je na travi spodrsnilo. Namesto da bi vstopil v čoln, se je zapeljal pod njim po zadnji plati navzdol in štrbunknil naravnost v vodo. Vsem je zastal dih...

Ko se je na površju umazane vode pokazala razkuštrana glava, smo se vsi oddahnili. Albin je z velikim naporom splaval do brega, tam smo mu dali količek, da se je rešil iz jezera.

Doma je tistega dne doživel še eno nesrečo. Na hitro si je hotel posušiti čevlje, da ga oče ne bi nabil, del jih je v štedilnik in jih - zažgal.

"Tega sta vidva kriva!" nama je nekoč spotoma Albinov oče navil ušesa."Ko ne bi bilo tega prekletega čolna, bi imel Albin še danes dobre čevlje..."

S čolnom se je proti pričakovanju kmalu zatem za zmeraj končalo. Najina hribovska mornarica je namreč ostala brez osnovnega sredstva - zaradi lenobe. Bilo je prav na dan, ko mi je mama prinesla iz Kamnika nove gumijaste škornje.

"Pazi, da jih ne zmočiš... Dokler niso zmočeni, so topli."

Obljubil sem ji, da jih bom prej raztrgal kakor zmočil.

Bilo je takoj po pouku in želela sva se voziti s čolnom po naših dveh velikih jezerih. Bili sta napolnjeni do vrha, zato bi bil užitek še večji. Ker sva imela čoln tedaj spravljen v šupi pri Rajmundovih, bi ga morala odnesti dobrih sto metrov ob Tunjici navzdol, da bi prišla do prve gramoznice z vodo.

"Ah, kaj ga bova nosila... Kar zapeljiva se!" sva se složno odločila in porinila čoln v deročo Tunjico. Prav nič še ni upadla, pa čeprav ni več deževalo. Struga je bila do vrha napolnjena z umazano vodo, s seboj je še vedno nosila listje in veje, ob koreninah pa so se delali veliki vrtinci.

"Ali sva kapitana ali nisva!" sva si dajala samozavest in se spravila v čoln. Niti od brega ni bilo treba odriniti. Visoka voda naju je kar sama vzela in odnesla po Tunjici navzdol.

"Juhuhu" To je lepše ko z motorjem!"

V bližini gramoznice sva vzela vesli in skušala z njima čoln naravnati proti bregu, da bi izstopila. Čoln pa nič. Ko da bi ga nosil vrag, kar hitel je naprej in naprej. Za najina posega se še zmenil ni.

Rajmund se je močno nagnil na levo stran, da bi ga usmeril k bregu s težo. Nič. Nagnil se je še močneje. Čoln še vedno nič. Nagnil se je čisto nad vodo. Še vedno nič. Nagnil se je še bolj in - padel v vodo!

Ostal sem sam v hitečem čolnu. Gramoznica je bila že mimo. Rajmund se je komajda izkobacal iz deroče vode. Mene pa je neslo še vedno naprej in naprej...

"Na pomoč! " sem zaklical."Utonil bom!"

Nihče me ni slišal. Rajmund se je ob sestopu močno udaril z nogo ob skalo, drugih ni bilo nikjer. Mene pa je neslo in neslo naprej, naravnost proti Pšati. Ko bi čoln pridrvel v trikrat večjo Pšato, bi bilo konec z mano. Tam res ne bi bilo več rešitve.

"Mama! Ata! Na pomoč!"

Voda me je prinesla že do prvih strjenih hiš. Malo niže naprej se je začenjala škarpa.

Konec je z menoj!

Pred oči mi je stopil Albin. V odločilnem trenutku kljub nesreči ni izgubil prisebnosti. Moram se rešiti. Izskoči!

Tako močno sem se odrinil, da sem pristal s celim telesom na bregu. Le noge, s škornji vred, sem imel še v vodi. Hitro sem se skobacal na varno in stekel po bregu za čolnom.

"Pomagajte, rešite čoln!" sem vpil ko jesihar. Pa je bilo že prepozno. Odneslo ga je naprej v Pšato, iz Pšate v Bistrico, iz Bistrice v Savo... na kraj sveta.

"No, vsaj čoln bo videl vse oceane sveta..." sva se potolažila z Rajmundom, ko sva si ogledovala njegovo rano na kolenu in moje premočene škornje.

"Kakor dobljeno, tako izgubljeno," je odplutje čolna v sedmi ocean pokomentiral brat Ciril.

"Bilo je kratko, a lepo... Takšno, kakor je življenje..." sva se midva z Rajmundom sprijaznila z usodo z globljo filozofsko mislijo.

Usedla sva se na brv nad Tunjico in se zagledala v hiteče valove. Navsezadnje je najlepše sedeti na brvi in bingljati z nogami v prazno...