Triglavski kralj
Črtice iz življenja župnika Jakoba Aljaža

Te liste posvečam nadaljevalcu
Ajaževega dela
dovškemu župniku Francetu Urbaniji
Za pomoč se zahvajujem vsem Dovžanom in Mojstrančanom,
posebno pa še prijatelju Sreču Mežnarju

KAZALO
Moje rojstvo
Prva knjiga
Pastirska dogodivščina
Gospod naj bo
Nagrajeni premifer
Vzpon na Storžič
Mestni škric
Pomagati ljudstvu
Dve veliki polomiji
Sveta noč, blažena noč
Vihar na Begunjščici
Na vrhu zvonika
Na velikega petelina
Cecilijanska vojska
Cesar na obisku
Čez Luknjo v Trento
Skladateljski začetki
Prvič na Triglavu
Slovo z Dobrave
Lurška Mati božja
Slikanje za Avstrijce
Triglav, moj dom
Stolp na vrhu Triglava
Pastir pripoveduje
Najvišja pravda
Staničevo zavetišče
Zdravnik Pirc
Domovina je v nevarnosti
Mlakarju rešil življenje
Kdo bo prej
Smrt v Severni steni
Kredariška mati vseh koč
Triglavska kapela
Kako dobiti bogatega ženina
Najbolj nenavadna zgodba
Aljaževa Micka
Tominškova slovenska pot
Grand hotel Vrata
Moj vodovod
Matilda prvič potrka
Plaz odnesel dom
Pesem za škofa
Kar sem rekel, sem rekel
Nove orgle
Orlovski dom
Novi zvonovi za zlato mašo
Življenje je hrepenenje
Poslavljanje
Post scriptum

MOJE ROJSTVO

Rodil sem se na pragu malega srpana leta Gospodovega l845. Po pravici povem, da se rojstva prav nič ne spominjam, čeprav sem bil zraven. Povedali pa so mi, da sem se že pol ure star drl tako na glas, da so oče prihiteli v izbo sila zaskrbljeni, boječ se, da hoče mali kričač podreti našo bajto takoj prvega dne.

"Pevec bo, pevec..." je rekla babica, ki je bila vajena takšnih kričavih otrok. Oče so se glasno oddahnili in menda rekli:

"Tudi prav. Čeprav je v naši hiši četrti po vrsti, dobrih pevcev ni nikoli preveč." In so odšli pomirjeni ven. Mati pa so me prejkone pobožali po napol goli glavici - pretirano lasat nisem bil nikoli - ter se z ljubeznijo zagledali v moje zarosene oči.

"Pa kako pametno gleda!" so baje vzdihnili. "Gotovo bo gospod." "Gospod" je kajpada pomenilo, da bom služil Bogu in da ne bom ostal navaden teleban. Mati pa so s svojo iskreno željo že tedaj pristavili svoj piskrček tudi zase: radi bi bili pri enem od svojih otrok priskrbljeni na stara leta, da jih ne bi ta mlada metala iz hiše. Na Gorenjskem smo pač bolj trdih besed in ostrih dejanj, zato je za vsako mater dobro, da se umakne na stara leta v svoj kot. Najbolje pa je, če kar od doma. Glede njene želje, da bi bil gospod, si prve tedne svojega življenja nisem preveč belil redkih las, kajti podobne namere so imeli mati tudi z mojimi tremi brati, pa se niso pri nobenem izpolnile. Vseh skupaj, če štejem še tiste, ki so privekali pod Šmarno goro na svet v naši hiši pozneje, nas je bilo osem otrok. Osem otrok in oba starša, se pravi skupaj deset ljudi pod skupno streho. Ravno prav, da nismo pretirano tolkli močnika, in nekoliko premalo, da bi okusil hudo lakoto že za časa svojega otroštva.

Sv. Jakob je bil nekaj tednov naprej, zato so mi oče dali to lepo ime takoj ob rojstvu.

"Res naj bo Jakec, ko pa je tako fletno majhen!" so potrdili tudi mati. Prepričan sem, da so se na hitro zaljubili vame, ker menda nisem bil pretirano tečno otroče, le mleka mi ni bilo nikoli dovolj. Ker pa mati niso želeli, da bi postal v življenju preveliko tele, so poskrbeli, da sem pil več mesecev predvsem njihovo mleko življenja.

"Bačnica je rodila, tik pred velikim delom!" je šlo od ust do ust po vsem Zavrhu, novica pa je segla vse tja do Šmarne gore in do Smlednika.

"Otroci pa res nimajo nič smisla za kmetijo..." so menda zmajevale na vasi največje opravljivke ter mi tako že navsezgodaj dale vedeti, da sem prišel na svet ob nepravem času. Pa se nisem prav nič žrl zato. Za vsakega človeka je zmeraj pravi čas na zemlji, le prav ga je treba izkoristiti.

Oče so menda dejali, da bodo poželi tudi brez moje matere, kar pa ni bilo potrebno, kajti moja mati so bila sila pridna ženska in so že štirinajst dni po mojem rojstvu vzeli srp v roke kot vsa leta poprej.

Na svoj god - na sv.Jakoba dan - 25. julija sem bil star že skoraj tri tedne, živahen in radoživ pa tako, kot bi imel že cela dva meseca. To si upam zapisati zato, ker me je prav na godovni dan prišla pogledat smleška babica. Ko je pogledala v košaro pod našo veliko tepko, je za cel korak odskočila ter presenečeno vzkliknila:

"Ja, ali je to sploh Jakec?!"

Vidite, že nekaj dni po rojstvu sem bil tak korenjak, da me niti lastna babica ni več prepoznala. No, morda je tako rekla tudi iz same človeške praktičnosti, kajti oče so ji potem, ko je svoje začudenje nad mojo hitro rastjo izrazila vsem članom družine, nasuli v predpasnik poln pehar najboljših marabel, ki so prav tedaj dozorele. Pa škoda ni bila prevelika: Bog nas je tisto leto obdaril s takšno letino, da bi drugače marabele še segnile pod drevesom.

Sam pa sem - to moram vendarle dodati - v zadovoljstvo vseh tako glasno zakričal, da se je slišalo vse tja do bele Ljubljane, pa čeprav je bilo do tja debelo uro hoda...

PRVA KNJIGA

Pozneje, ko sem bil v šolah v Ljubljani in celo na Dunaju nekaj mesecev, smo kar trikrat pisali šolski spis z naslovom Moja prva knjiga. Pa so se mi sošolci vedno smejali, ko sem jim pravil, da sem se s knjigo prvič srečal pri treh letih. Po pravici povedano, se nisem jaz srečal s knjigo, temveč se je knjiga srečala z menoj. Zgodilo se je takole:

Oče niso znali prebirati knjig, po svoje pa so jih vseeno imeli radi. V naši hiši v Zavrhu je imela knjiga vedno častno mesto. Mati so prinesli od svojega doma kot pomemben del svoje bale tudi sto let staro Sveto pismo. Kadar so imeli kaj časa, so radi pogledali vanj. Oče so bili na to njihovo znanje nadvse ponosni.

"Bačnica ni navadna ženska: zna 'puhštabe' prebirati..." so mater rade nosile po zobeh vaške klepetulje, vendar so te besede izgovarjale z veliko spoštljivostjo.

"Kjer ženska knjige bere, rad moški srajce pere..." so se hoteli iz moje matere šaliti možakarji iz Zavrha. Dobro se spomnim - tedaj sem bil že deček - da so nekoč očeta v zvoniku na Šmarni gori obstopili pritrkovalci ter ga kar naravnost vprašali, ali je res, da zna njegova žena celo črke tako spretno premetavati po ustih, da iz tega nastane pametna učena beseda.

"O, moja Špela pa to zna!" so s ponosom pritrdili oče, potem pa veleli udariti najljubšo melodijo pri pritrkavanju - v škofovske tri. Treba je namreč povedati, da so bili moj oče na Šmarni gori cerkveni ključar, najboljši pritrkovalec po vsej gorenjski deželi, povrhu pa takšen pevec, da so jih celo gospod prošt Zupan, ki so veliko k nam hodili, večkrat javno pohvalili. Pa se zato niso prav nič prevzeli. Dobri so bili res, v vseh pogledih, tega ne morem zamolčati!

No, pa naj se vrnem k Svetemu pismu, ki je ležalo na trikotni polici v bogkovem kotu nad jedilno mizo. V naši hiši je bilo dela vedno čez glavo, saj smo imeli precej veliko posestvo - za sto trideset mernikov setve. Zato je bilo malo pravih prazničnih dni. A spoštovali smo vse. Da pa je pravi praznik, smo vedeli otroci po tem, da so tedaj mati vzeli s poličke Sveto pismo ter nam na glas prebrali iz njega nekaj vrstic.

Še danes jih vidim, kako počasi in razločno so se prebijali od besede do besede. Najprej skrajno previdno od zloga do zloga, nato pa še enkrat nekoliko hitreje, da je misel dobila zaokroženo celoto.

Oče so ob takih dneh sedeli vzravnano ob peči ter tako vlekli besede na uho, kot bi bile čisto zlato. Če se je vmes oglasil kdo od otrok s svojim pogledom na svet, se pravi s cviljenjem in jokom, so oče ob teh slovesnih trenutkih radi stegnili roko proti njemu. In to tako spretno in hitro, da še sam nisi vedel, od kod se je vzela njihova roka. Lahko vam potrdim iz lastnih izkušenj, da so imeli prav trdo in košato!

Tako sem že kot dve ali trileten fantiček spoznal vsaj dvoje: prvo, da je največja učenost spravljena v debelih bukvah, drugo pa to, da je treba jemati iz njih resnice previdno in s skrajno poslušnostjo, sicer ti slaba prede.

Nič čudnega zato ni bilo, da me je tisti kotiček nad mizo mikal tudi ob navadnih dneh, ne samo ob praznikih. Nekega deževnega dne, ko se je nad Šmarno goro menda utrgal oblak, starši in moji starejši bratje pa so vedrili nekje na polju pod kozolcem, sem se toliko opogumil, da sem splezal najprej na klop za mizo, potem pa sem toliko časa vlekel k sebi prtiček, na kateri je bilo tudi Sveto pismo, da sem prejel pravi božji blagoslov od zgoraj. Učeno bi se temu lahko reklo, da sem se prvič srečal s knjigo. Od blizu...

Prtiček sem namreč toliko časa vlekel k sebi, da sem najprej dobil na glavo Sveto pismo, zatem pa še lončeno vazo, v katero so mati dajali lepe poljske cvetlice. Vaza se je razbila, knjiga je odskočila na klop, sam pa sem telebnil na tla, kot sem bil dolg in širok. Tam sem obležal z velikansko buško na glavi. V trenutku mi je zrasel rožiček kot kozličku.

Bil sem prepričan, da je po meni.

"Ježešmarija!" so skočili mati k meni, ko je po dolgem dolgem čakanju vendarle zarožljalo v vratih. Nevihta nad Šmarno goro se je toliko unesla, da so domači prišli s polja domov.

"Strela je udarila v Jakca!" so ugotovili oče ter pokleknili k meni, da bi videli, ali sem še živ.

Na ves glas sem zastokal, kajti vedel sem, da se bom tak zagotovo bolj smilil vsem svojim najbližjim.

Ko so mati videli, da stokam še vedno lahko, so si oddahnili. Z očmi so premerili razdaljo od klopi do bogkovega kota ter verjetno pri sebi na hitro ugotovili, da so moje roke ravno toliko dolge, da so dosegle prtiček na polici.

"Samo da se Sveto pismo ni raztrgalo..." so se sklonili h knjigi, jo poljubili ter z veliko ljubeznijo položili nazaj na polico. Moram priznati, da sem bil kar malce razočaran, da je bila knjiga več vredna od mene.

"Kmalu bi bila ob svojo doto," so se pošalili oče, ko so sprevideli, da sem bil kar sam sebi tista razborita strela. Toliko pa so bili vendar usmiljeni, da me niso našeškali. Dobro pa se še spomnim njihovega dvignjenega prsta: "Fantič, če te še kdaj vidim, da boš plezal sem gor, ti leskovka ne uide."

Plezal sem pozneje še precej višje, pa mi je leskovka kljub temu ušla. Res pa je tudi, da sem od tistega prvega srečanja s knjigo v naši hiši pogledoval s še večjim spoštovanjem tja gor v bogkov kot.

Naj povem kar naravnost: dolgo dolgo sem bil prepričan, da je Sveto pismo kar samo skočilo s police na mojo glavo, da bi se čim prej naučil brati iz njega. Ker pa sem bil preveč zaprte glave, je knjigi hotela pomagati še vaza. A kaj, ko ni bilo pri hiši nobenega takega lijaka, da bi mi lahko pamet v glavo vlivali...

PASTIRSKA DOGODIVŠČINA

Čeprav nas je bilo pri hiši osem otrok, je tudi mene v predšolskih in v prvih šolskih letih vsak dan doletela čast, da sem gnal krave na pašo. Naša vasica Zavrh namreč leži tik pod Šmarno goro, na tako lepem kraju, da bi se še angelci preselili sem, če bi zvedeli zanjo. Pod vasico se razprostirajo pisana polja, nad njo se dvigujeta Grmada in Šmarna gora, tik ob naši hiši pa se začenjajo gozdovi. Gozdovi, ki so bili moje čudovito zavetje. To pravim zato, ker sem vedno gnal past krave na takšen kraj, kjer sem imel pred seboj vse: travnike, gozd in za njima visoke bele planine... Krave tako in tako niso imele drugega dela, kot da so se pasle; mi, otročaji, pa smo stikali po gozdovih za gnezdi, smukali koruzo na sosedovih njivah in jo pekli, se šli ravbarje in žandarje ter bili nasploh najbolj zaposleni na svetu.

Najbolj smešno pri vsem tem je bilo, da so me oče zelo radi določili za jutranjo pašo. To je pomenilo, da so me vrgli iz postelje kmalu potem, ko se je zasvitalo nad Šmarno goro, meni pa se je kot po pravilu začelo sanjati, da sem prakvar zajahal belega konja.

"Hej, pokonci, Jakec! Krave že mukajo!" Teh besed ne bom pozabil, pa če bi živel tristo let. Oče so bili drugače dobrovoljen mož, vendar pa zjutraj niso poznali nobene milosti. Če nisi vzel njihovih besed resno, so drugič prištorkljali v kamro tako glasno, kot bi pridrvela divja jaga s Šmarne gore, tretjič pa so se navadno že pojavili s korcem vode v rokah. Meni ni bilo kaj dosti do te bistre zdrave studenčnice, zato sem zmeraj raje poskočil že po prvem klicu iz postelje. Le enkrat sem tako poenostavil vstajanje, da sem hkrati vstal in se tudi že umil - z očetovo pomočjo.

Krave so drugače nadvse koristne domače živali, imajo pa to napako, da bi rade imele ob sebi kar naprej kakšnega pastirja. Meni se je zdela za silo pametna le Liska, ki je imela občutek, koliko daleč sme od našega pastirskega ognja ob robu gozda, pa še ta me je nekoč močno razočarala. Vsekakor me je prav Liska peljala prvič v visoko šolo...

Na srečo sem si pastirsko kariero delil s sosedovimi fantiči. Ker smo bili zmeraj za skupno stvar, smo ogenj zakurili skupaj s sosedovimi, kravam pa smo pustili, da so se pomešale med seboj - podobno kot mi. Tiste pomladi, ko me je Liska pustila na cedilu, sem bil tako rekoč že odrasel fant, saj sem imel že osem let!

Zdi se mi, da sami nismo bili prav nič krivi. Krave smo morali vedno napasti pred začetkom pouka. Ker je bilo do Smlednika daleč, mi je za hojo v šolo zmeraj zmanjkalo časa. In tako - praktičen, kot sem bil - sem velikokrat zajtrkoval kar na paši. Najlepše je bilo zato pasti od tistega časa naprej, ko se je na njivah že ponujal zgodnji krompir.

Tako smo kravam dali prosto, sami pa smo zakurili ogenj in vanj vtaknili nekaj drobcenih krompirjev. Sosedovemu Franciju sem naročil, naj še malo pogleda po hrastih, če je kje kakšno jajce, kajti h krompirju bi se odlično prileglo še kaj boljšega. Jajc nismo dobili, krompir pa je bil tako slasten, da se še zdaj oblizujem, kadar se spomnim nanj. Pekli smo ga in pekli, brskali po vroči žerjavici, jedli in se oblizovali, na lepem pa je zazvonilo jutranjico, sedmo uro...

"Joj, v šolo bo treba!" smo se spogledali presenečeno. Treba je namreč vedeti, da se ura na paši rada ustavi. Sončna ura je sicer hitela naprej, naša - narejena iz pastirskega ognja in vročega krompirja - pa je obstala.

"Kje so krave?"

"Tudi Liske ni!"

Moram vam reči, da se na krave ne gre zanesti. Celo na našo Lisko ne, pa čeprav je bila najpametnejša krava med kravami. Prav tedaj, ko bi jo moral odvleči z njenimi tovarišicami domov, je ni bilo nikjer. Kot bi se vdrla v zemljo!

Ko je zazvonilo jutranjico, je vedno nastala panika. V eni uri je bilo treba odgnati krave domov, jih spraviti v hlev, se napiti svežega mleka, se umiti in priti do šole v Smledniku. Če bi bil čarovnik, bi to težko zmogel. Pa nisem imel teh sposobnosti.

Nikjer ni bilo niti ene Bačnikove krave. Kot bi se mi nalašč vse poskrile. Skočim na travnik pod gozdom: nobene krave nikjer. Kličem in iščem na robu gozda: vsepovsod gluha tišina. Moledujem Lisko, naj se mi oglasi vsaj s kratkim mukanjem: njej pa je moja šola deveta briga.

Tedaj mi je v glavo šinila odrešilna misel. Človek veliko več vidi, če je visoko razgledan. Zato sem urno splezal na bližnji smreko. V trenutku sem bil na vrhu.

"Liska! Kje si!" sem zaklical tako na glas, da se je moralo slišati vse do mojega učitelja Dolinarja in tudi katehet Aljančič je verjetno napel ušesa.

Liska pa nič.

Zaklical sem še enkrat in še enkrat in še enkrat...

Liska pa se kot nalašč ni oglasila.

Tedaj se je zgodil moj prvi veliki čudež. Pripomniti moram, da je bil res lep pomladni dan, ves umit in svež, tako čist, da se je videlo z moje smreke pol Kranjske.

Zagledal sem se tja gor proti Julijcem. In - komaj boste verjeli! - iz meglic je dvignil glavo sam sivi očak Triglav ter mi kratkomalo dejal:

"Jakec, pusti krave, te nimajo pameti! Ni vredno, da bi tratil čas z njimi..."

Morda bo kdo rekel, da to ni bil Triglav. Pa je bil! Lahko pri naši Liski prisežem, da je bil! Ko sem šel z očetom na sejem v Trnovo, je tam neki mož v gosposki suknji prodajal nemške zemljevide gora ter na vsa usta zraven hvalil očeta Triglava, ki naj bi bil po njegovem nemški kralj gora. Debelo sem ga gledal, zakaj bi bil nemški kralj, ko pa je vendar stoji na kranjskih tleh. Tudi oče so mi pozneje dejali, da takega zemljevida, četudi bi znali brati, ne bi nikoli kupili, kajti ne more biti gora nemška, če stoji na naših tleh... Zdaj pa sem imel sam jasen dokaz, da je Triglav prava slovanska gora, kajti resnično je spregovoril v našem jeziku.

"Hej, Stol, prebudi se!" sem razločno slišal očaka Triglava klicati proti Karavankam. In res! Stol se je naenkrat zaspano pretegnil iz jutranjih meglic, napol glasno kihnil, potem pa hripavo odvrnil:

"Oprostite, gospod Triglav, malce sem zadremal. Kiham pa zato, ker mi je včeraj premočno teklo po hrbtu, povrhu pa je pihal mrzel veter s severa."

"No, no, že prav..." mu je odvrnil oče Triglav. "Pazi pa le nase. Si najvišji v Karavankah in taki so v največji nevarnosti. Kako pa kaj tvoji sosedje - v Kamniško-Savinjskem koncu?"

Pa ni bilo treba čakati niti trenutka na odgovor. Storžič tam na koncu polja si je elegantno odkril kapo, se priklonil pred obema in dejal:

"Spoštovana gospoda, dobro jutro! Veseli me, da sta se dobro naspala. Kaj pa dela moj sosed Krvavec? In moja sestrična Ojstrica?"

Pogled se mu je uprl proti vzhodu.

"O, hvala, vse je v najlepšem redu!" mu je odvrnil Krvavec tako na glas, da ga je lahko slišal tudi oče Triglav.

"Malce se mi še drema..." je zazehala Ojstrica na vzhodni strani, glasno zazehala ter se spet pokrila z meglo čez glavo, da bi v miru spala naprej.

"Dobro, dobro..." je zamrmral očak Triglav zadovoljno. "Samo da ste vsi zdravi in vsi na svojem mestu... Sporočite moje pozdrave tudi drugim velikim in malim otrokom pod seboj!"

Čeprav takrat tega še nisem razumel, sem bil prepričan, da velja pozdrav Triglava tudi meni. Tako sem bil srečen, da sem lahko poslušal ta jutranji pogovor vrhov, da sem z obema rokama zagrabil za vrh smreke, se začel od veselja na vso moč zibati sem ter tja, zraven pa na ves glas prepevati:

"Triglav je slovenski kralj gora, Triglav vse vrhove rad ima..."

Po pravici povem, da sem čisto zgubil občutek za čas. Ves zamaknjen sem se zibal v vrhu smreke vsaj pol ure, če ne celo uro ali pa še dlje. Prepeval pa sem tako na glas, da sem preglasil vse ptice v gozdu. Verjetno bi tedaj spesnil svojo najdaljšo pesem, če se ne bi naenkrat oglasil pod smreko osorni očetov glas:

"Jakec, ali si znorel! Kje pa imaš krave?! V šolo pa si tudi že zamudil!"

Pa mi je bilo vseeno tako za krave kot za šolo. Prepričan sem bil, da mi bodo vsi takoj odpustili, ko jim bom povedal, kakšen čudež se mi je zgodil na vrhu smreke.

"Oče, naš najvišji vrh sem slišal govoriti!" sem kar z vrha smreke zavpil očetu.

"Ti bom že pokazal Triglav!" so bili oče nenavadno nataknjeni. "Takoj dol, smrkavec, in po krave!"

Meni pa se ni dalo splezati z višav. Na vrhu sem se počutil nadvse varnega in tudi tako pomembnega, da sem misel na nižave takoj opustil.

"Dol, sem rekel!"

Trdno sem se oprijel za vrh smreke in se zazibal sem ter tja:

"Triglav je slovenski kralj gora..."

"Če ne prideš ti dol, bom prišel jaz gor!"

Tudi te očetove besede me niso ganile. Zagugal sem se še

močneje ter nalašč začel prepevati še glasneje.

"Jakec, saj si čisto nor!"

"Triglav, Triglav..."

Oče so bili tako jezni, da bi verjetno res prišli kar pome na vrh smreke, če ne bi tedaj vmes posegla višja sila. Smreka se je očitno globlje zavedala resnosti trenutka kot jaz sam, da bi moral že zdavnaj sedeti v šolski klopi in vleči s kredo po tablici, pa se je na lepem odločila in mi odpovedala gostoljubje.

Naenkrat je reklo - resk, resk! - in z vrhačem v rokah sem začel leteti kot ptica. To je bila drugače moja velika mladostna želja, a kaj, ko je imelo to letenje napako: letel nisem med vrhovi smrek, temveč sem padal naravnost proti tlom.

"O, sveta Marija! Pomagaj!" sem zaklical na ves glas.

In - res mi je pomagala! Z vrhačem vred sem priletel naravnost na grmovje pod smreko ter pristal v široko razpredenem srobotu tako lepo na sredini, kot bi se ujel v mrežo. Res je bilo, da sem potem potreboval več kot četrt ure, da sem se izvlekel iz srobota, a bil sem živ in zdrav kot dren za našo hišo. Pa je bilo z vrha do tal več kot šest metrov!

"Ti imaš pa res srečo..." so ugotovili oče. Jeza jih je v hipu popustila, tako so se zbali mojega poleta s smreke na tla.

"Čudež se je zgodil... Slišal sem govoriti Triglav..." sem povedal žarečih oči.

"Ja, res se je zgodil čudež... Ampak čudež, da si ostal živ..." so odvrnili oče. Pogladili so se po bradi in dostavili resno: "Fantič, za šolo si danes prepozen. Bom že uredil z gospodom Dolinarjem, ti pa najprej poišči krave, potem pa skoči na Šmarno goro Materi božji prižgat svečo. Ona te je rešila zagotove smrti..."

Oče so bili globoko veren mož, prav nič manj kot mati, zato sem res čez eno uro že stal pred Marijinim kipom na Šmarni gori. Krave so namreč medtem same prišle domov, vsi v družini pa so prav tako kot oče menili, da me je varovala sama Devica Marija.

"Veš, drugi mi ne verjamejo, ti pa mi zagotovo boš: slišal sem govoriti gore med seboj... Vrhovi so prav tako živi kot mi. Le kralj Triglav jim mora dati dovoljenje za pogovor..."

In še danes sem prepričan, da mi je Marija v cerkvi na Šmarni gori prav nalahno prikimala. Marija, moja največja življenjska zavetnica...

GOSPOD NAJ BO !

Šola mi ni delala preglavic. Vsi so me imeli za enega najbolj brihtnih otrok pod Šmarno goro, sam pa sem menil, da nimam prave konkurence vse tja do Krvavca in Storžiča. Pa se tedaj še nisem odpravil višje v hribe kot na Šmarno goro. Res pa je tudi, da so bile vse tiste vasice pod njo tako majhne, da se mi z vrha niso zdele omembe vredne.

Neke sončne nedelje se je na našem dvorišču pojavil sam šolski nadzornik gospod Jurij Zavašnik. V Smledniku sem ga videl le tedaj, ko je bilo kaj narobe. Hudo hudo me je zapekla vest, kaj vse sem storil... Hm, pa res! Sosedovega Francija sem spotaknil najmanj vsak dan dvakrat na poti do šole, tisto pomlad sem razmetal najmanj ducat sračjih dnezd, pri pouku sem rad pogledoval skozi okno proti planinam in sem večkrat poslušal samo z enim ušesom, povrhu pa se pri verouku nisem učil na pamet zapovedi - ker sem že vse znal - od matere in od očeta.

"Zaradi vašega fanta sem prišel..." je dejal gospod šolski nadzornik ter pomenljivo pogledal proti meni. Oče so rekli, da so glede tiste smreke sicer uredili, sam pa sem imel občutek, da ponovno letim z vrhačem vred proti tlom.

"Le naprej, le naprej, gospod Jurij!" so bili mati prijazni z njim. "Dolgo se že nismo videli..."

Ko so vsi skupaj - šolski nadzornik Jurij Zavašnik, oče in mati odšli v hišo - sem bil prepričan, da me bodo zaradi vseh mojih grehov zagotovo pahnili v ječo. Kajpada, tudi kradel sem, od sosedovih tepk do gob po gozdu, delal sem se važnega po vasi, da sem slišal govoriti Triglav, povrhu pa sem se do krvi stepel s tistim petošolcem, ki je bil za glavo večji od mene in je zahteval, naj ga pozdravim v nemščini. Moja gorenjska trma mi tega res ni dopuščala.

Dolgo dolgo jih ni bilo iz hiše. Upal sem, da bo vsaj strela treščila v našo slamnato streho in me tako rešila vseh muk, pa se to ni zgodilo. Po dolgem posvetu so me poklicali v hišo, šolski nadzornik gospod Jurij Zavašnik pa mi je slovesno rekel:

"V Ljubljano boš šel, v šolo. Oče in mati se strinjajo s tem."

Pozneje sem izvedel, da smo bili z gospodom šolskim nadzornikom Zavašnikom v sorodu - po materini strani. Zato so se tudi mati tako potegnili zame.

"Gospod boš!" so mi rekli s ponosom. Sam pa sem v mislih že maševal pred oltarjem na Šmarni gori in se sam sebi zdel nekaj posebnega. Po eni strani mi je bilo to zelo všeč, po drugi pa na lepem nisem vedel, kam bi dal vso tisto lepoto, ki se je ponujala kar sama pod Šmarno goro - od čudovito pisanih polj do šumečih gozdov, še posebej pa me je skrbelo za očeta Triglava.

Oče niso bili pretirano navdušeni nad mojim šolanjem v Ljubljani, saj so morali zaradi tega razvezati mošnjiček, a glasno niso ugovarjali. Rekli so le:

"Le glej, da se boš pridno učil! In da boš res gospod postal. Škricev je že tako preveč!"

Gospodje so bili samo duhovni, tisti torej, ki so ljudem veliko pomagali, škrici pa so bili tisti, ki so ljudem poskušali piti kri na vsakem koraku, pa naj bi bili to dacarji, advokati ali druga posvetna gosposka.

"Jakec je pameten fantič in naju ne bo nikoli razočaral..." so dejali mati in me pobožali po razkuštranih laseh z velikim zaupanjem. Njihove oči so bile polne notranjega zadovoljstva in globokega prepričanja, da mi ne more spodleteti.

Tako sva z očetom potrkala na vrata velike ljubljanske šole, ki so jo imenovali tudi normalka.

"Po kaj pa ste vi prišli, gospod ključar s Šmarne gore?" je vprašal vodja normalke Šlakar, ko sva prestopila njegov prag.

"Rad bi videl, da bi našega fanta v vašo šolo zapisali!" so odločno dejali oče.

"Tako je prav!" si je pogladil svojo kozjo bradico gospod Šlakar. "Dvakrat prav. Vidim, oče Tone Aljaž, da imate glavo na pravem mestu. Pred vami je rekel nekdo iz Smlednika: Fanta sem v šolo pripeljal! Pa sem mu odvrnil: Prav, potem pa naj bo tu - za kurjača... Hahaha, takole sem mu rekel... Vi, Bačnikov oče, pa vidim, da se znate sukati tudi v višjih krogih. No, potem tudi fant ne more biti prehudo neotesan..."

Očetu se je zelo dobro zdelo, da so jo tako dobro zvozili pri vodji normalke. To, kaj se je zgodilo ob vpisu, so zato radi povedali na vsakem žegnanju. Sam pa sem tudi takoj spoznal, da je bolje, če imam knjigo odprto na pravi strani in če iz nje čim več preskoči v mojo butico.

Mati so mi ves čas močno stali ob strani. Kadar sem odhajal nazaj v šolo, so mi vedno prinesli še posebej suhe hruške ali krhlje ter mi jih skrbno zavili v rutico, rekoč:

"Tole sem hranila posebej zate, da ne boš lačen postal - gospod!"

Mati pač niso vedeli, da so me v ljubljanski šoli na začetku močno obkladali s "kmetom" in "neotesancem" ter da sem moral prenekateremu od blizu pokazati pesti, da me je pustil pri miru. Moje najslajše maščevanjem mestnim srajcam pa je bilo to, da sem pred tablo ali v klopi vedno vedel povedati tisto, kar so učitelji pričakovali od mene, veliko pa je bilo takih, ki so postali v hipu mutasti. Sam sem kaj hitro spoznal, kaj pomeni zdrava kmečka pamet in kako dobro bučo sem nosil na svojem vratu. Pa čeprav sem bil kot fant bolj čokat in nizek kot ne.

Iz Bačnikovega Jakca sem kljub temu na hitro postajal res pravi gospod. Tega se morda niti ne bi zavedel, če mi ob počitnicah ne bi rekla soseda:

"Samo še sprehajalna palica ti manjka in ljubljanska frajla pod roko, pa boš tak gospod, da ne boš nobenega več poznal..."

A meni ni bilo do take slave...

NAGRAJENI PREMIFER

Morda se bo čudno slišalo, a vendar je bilo res: najraje sem imel petje. Pa ne zato, ker se takrat ne bi nič učili in bi samo prepevali narodne popevčice, ampak zato, ker sem imel petje rad še od doma. Moj oče so kot šmarnogorski ključar radi veliko pritrkavali, pa tudi petje so nadvse čislali.

Na velikonočni, binkoštni in rožnovenski ponedeljek se je na Šmarni gori vedno zbralo na stotine pevcev. Po cerkveni ladji je odmevala tako mila pesem, da bi morala seči kamnu do srca, če bi ga imel. Mene je tedaj vedno presunilo tako globoko, da sem imel ob najlepših pesmih vpričo drugih solzne oči.

Zunaj cerkve pa so oče med znanci naprosili po nekaj ljudi, da so stopili skupaj in zapeli še kakšno slovensko narodno. V kvartetu. Tedaj kvarteti še niso bili tako znani in so zato zbudili veliko pozornost. Preprosto ljudstvo pa jih je rado poslušalo in očetu je marsikdo dejal:

"Bačnik, tako globoko basiraš, da se Šmarna gora trese..."

H kvartetu so navadno pristopili še drugi boljši cerkveni pevci, med katerimi je bilo običajno največ bogoslovcev, in zdelo se je, da poje vsa Šmarna gora.

Tako mi je bila ljubezen do petja dana že doma, na gimnaziji pa me je petje najprej učil profesor Heinrich, pozneje pa gospod Nedved, na katerega imam najlepše spomine. Slednji mi je kmalu po prvem srečanju dejal:

"Dijak Jaka, vi imate talent za glasbo. Ne zanemarite ga!"

In ga res nisem zanemaril. Šlo pa mi je močno na živce, da smo peli predvsem nemške pesmi. Tako v šoli kot v cerkvi. Bilo je videti, kot da so napisane lepe pesmi samo v nemškem jeziku. Da to ne drži, sem takoj ustanovil svoj kvartet. Po očetovem zgledu. Sam sem pel prvi tenor, sošolec Kunstelj drugi tenor, drugi sošolec Poč prvi bas in sošolec Golob drugi bas.

Roko na srce, kar je bilo res, je bilo res: na začetku smo peli - ker ni bilo napisanih pesmi za štiriglasje - predvsem nemške, srbske, ruske in hrvaške pesmi.

"Ali ste sami Švabi?!" so nas dražili drugi, pa čeprav je bilo veliko slovanskih pesmi vmes.

Bil pa je pravi praznik, ko sem dobil v roke pesem Davorina Jenka iz Cerkelj na Gorenjskem z naslovom Naprej, zastave slave... A kaj, ko te zastave slave, pa naj jih pišem z malo začetnico ali pa z veliko, če bi mislil na vse Slovane, tedaj niso smele plapolati javno.

Tako se je zgodilo, da sem kot prvi premifer bil ob nagrado!

Povedal vam bo, kako sem jo izgubil. Naš profesor Nedved je bil velik glasbeni strokovnjak in je sodeloval tudi pri Filharmoničnem društvu in v Čitalniškem zboru. Bil sem v četrti gimnaziji, ko je bil v gledališču za nekega visokega plemiča pripravljen velik filharmonični koncert. Gospod Nedved pa je imel deveti čut za to, kaj bo komu všeč, in je zaprosil nas, dijake, da bi vmes mi kakšno zapeli. Štiriglasno.

"Če jo bomo zapeli, potem jo bomo v slovenskem jeziku!" sem bil takoj odločen jaz.

"Prav," je bil takoj za stvar gospod Nedved, ki se je malo pred tem po nepotrebnem zameril Slovencem, kajti namesto čitalniških pevcev je vzel nemške filharmonike za izvajanje oratorija, pa je bil seveda ogenj v strehi. Kot tujec je pač premalo pazil na to, kdo pripada kakšnemu taboru: več mu je bilo do prave kvalitete izvajanja.

In tako je naš dijaški kvartet nastopil na tem velikem koncertu. Pripominjam, da ni bil naš prvi koncert, kajti nemalokrat smo že peli tako cerkvene kot posvetne pesmi, na novih mašah, pogrebih in pri vseh šolskih slovesnostih. Res pa je, da večinoma v nemškem jeziku.

Tedaj pa smo peli v slovenščini!

Gostje so pokazali veliko navdušenje nad našim petjem, gospod Nedved je ponovno pridobil Slovence, sami pa smo kar žareli od zadovoljstva, da se tudi slovenske besede tako lepo slišijo v koncertni dvorani.

Bilo pa je to tik pred koncem četrte gimnazije. Bil sem odličnjak in sem kot najboljši pričakoval nagrado. Vsi odličnjaki so jo do tedaj dobili. Take so imenovali, da so premiferji, dobitniki nagrad.

"No, premifer Aljaž, tvoja slava bo šla še višje kot na vrh Šmarne gore!" so me dražili sošolci. Malo so mi po lepi slovenski navadi kajpada tudi zavidali, a se nisem žrl zato, kajti nekdo je moral biti v razredu najboljši. In če sem bil najbolj odprte glave, temu pač nisem mogel oporekati...

Na končni proslavi so bili najprej na vrsti govori, nato smo nekaj peli - kajpada po nemško - potem so bile spet na vrsti govorance in deklamacije, čisto za konec, za vrhunec programa, pa je bilo zmeraj na sporedu podeljevanje nagrad.

"In zdaj naj pride na oder - premifer Jakob Aljaž!" so mi prišepetavali s strani sošolci.

Pa mi ni bilo treba iti na oder. Slovesnost je bila na kratko zaključena z nemško pesmijo in - konec!

Tudi sam sem mislil, da se je podrl svet. Le zakaj me niso poklicali po nagrado? So pozabili? So prelomili dolgoletno navado? So me namenoma prezrli?

Po ovinkih sem šele na večer zvedel, da so nagrade - ukinjene.

"Nagrade so tako in tako zadnja leta dobivali samo slovenski dijaki, pa jim to ni šlo v račun... Vidiš, tako je, če so slovenske buče prebrihtne!" so opravičevali odločitev vodstva moji sošolci.

"Ampak tega nam ni nihče prej povedal?! In zakaj so morali nehati ravno pri meni?!" sem si sam na ves glas razbijal butico.

"Ti si jim prišel kot naročen naproti. Si preprost kmečki fant, torej daleč stran od uglajenega nemškega gospodiča iz mesta... Nemškutarju Ivanetiču si se grozno zameril, ker si kljub stoterim nastavljenim zankam vse znal, kar pomeni, da si nedojemljivo tečen... Povrhu pa..."

"Povrhu pa si na koncertu pel slovensko pesem..." je dopolnil sošolce najbližji vir informacij. "Meniš, da boš krojil šolo po svojem okusu?!"

Tako je nagrada za najboljšega splavala zaradi slovenskega petja na koncertu prvič po dolgoletni tradiciji po vodi. Uradno je bilo rečeno, da tako in tako ni dosegala svojega namena, ker so se "kmečki fantje z njo pretirano ponašali in je nevzgojno vplivala na druge sloje."

"Če je pa tako, dam vseeno za pijačo!" sem se postavil pred sošolce in jih povabil v gostilno. "Toda z mano pojdite samo tisti, ki znate peti slovenske pesmi!"

Tistega večera smo kljub žandarjevim opozorilom trikrat zapeli Naprej, zastave slave. Čeprav je sošolec Marko razlagal, da gre v pesmi v bistvu za "slavne zastave", sem sam tistega večera "slave" ves čas pel z veliko začetnico.

"Naprej, zastave Slave, v boj junaška kri!"

Najbolj glasno jo je torej pel prvi premifer, ki ni dobil nagrade...

VZPON NA STORŽIČ

V hribe sem že kot dijak zahajal srčno rad. Tako sem s sošolcem najprej zlezel na Blegoš, potem na Kum, zatem na Krvavec - seveda peš od doma - še posebno živo pa mi je ostal v spominu vzpon na Storžič. Kako tudi ne, ko sem ga z domačega dvorišča - kadar sem bil doma - gledal noč in dan. Zdel se mi je kot okostenel velikan, ki je hotel pobegniti s polja visoko v hribe, pa ga je tik pod planinami ujela ujma in se je kar tam postavil v pozor.

"Oče, jutri, na Gospodov dan, bi šel pa rad v hribe..." sem vprašal po lepi navadi očeta. Materi ni bilo treba preveč razlagati, sem jih imel vedno na svoji strani.

Oče so v odgovor samo zagodrnjali, kar je pomenilo, da se z mojim neumnim početjem ne strinjajo, branili pa mi tudi niso, ker je bilo veliko delo že pri kraju, mlačev pa še daleč.

"Spotoma grem tudi na Brezje," sem rekel materi, da bi dobil vsaj pri njih popolno odvezo.

"O, le pojdi, sin moj! Brezjanska Marija ti je že enkrat rešila življenje. Tega nikoli ne pozabi!"

Ko sem tudi očetu razložil, da ne bom brez maše, so se toliko udobrovoljili, da so me pustili brez nerganja.

S sošolcem Tonetom sva jo mahnila kajpada kar peš od doma. Žepe sem imel tako polne kot berač pred stolnico, za zabavo nisem nikoli dobil niti beliča, kaj mi je torej preostalo drugega kot pot pod noge. Izpod Šmarne gore do Brezij pa je kar nekaj ur hoda. Na božjo pot smo hodili najraje ponoči. Zvečer smo šli iz Zavrha, proti jutru pa smo bili že na Brezjah. Pripomniti moram, da so nekaj desetletij nazaj hodili na božjo pot pravzaprav v sosednjo vas, k Mariji Udarjeni v Ljubno. No, za časa moje mladosti pa smo že hodili na Brezje.

Midva sva s sošolcem mlela cestni prah podnevi, kar je bilo še veliko bolj zabavno, kajti kot po pravilu so se vsi vozovi peljali ravno v nasprotno smer in nama pomagali le toliko, da sva se lahko do sitega naužila odličnega cestnega prahu. A ko je človek mlad, se na take zakuske hitro privadi.

Zgodaj popoldne sva se že kopala v Savi, skupaj s sošolcem Grogom, ki je bil doma pod Brezjami. Vrgli smo tako debato o hribih, da se je kljub zahajajočemu soncu kar kadilo.

"Tisti nemški zdravnik Kneip pravi, da je najbolj zdravo biti nekaj časa v mrzli vodi, nato pa se spotiti na vročem soncu. To je treba ponoviti na dan vsaj sedemkrat... Celo papež hodi k njemu na kuro," se je navduševal nad knajpanjem, ki je bilo tedaj zelo v modi, sošolec Tone.

"Za mene je dosti bolj zdrava hoja po hribih. Pri knajpanju je veliko lenarjenja, zato pa je tako všeč vsej mestni gospodi," je ugotavljal sošolec Groga. "Pri hoji v hribih pa si enkrat vroč, enkrat mrzel, povrhu pa si ves čas aktiven s celim telesom."

"Jaz tudi pravim, da ni bolješ stvari kot gorski turizem," sem pristavil sam. "Nekje sem bral, da se v hribih na veliko delajo rdeča krvna telesca, ker je tako čist in svež zrak."

"Zato pa imaš tako rdeč nos, kadar prideš sem gor višje na Gorenjsko," se mi je smejal Groga in pokazal proti Storžiču. "No, se ga kaj bojiš?! Nedolžen ravno ni!"

"Kaj bi se ga bal!" sem zamahnil z roko. "Na Šmarno goro grem vsako jutro še pred zajtrkom, Kum smo osvojili s sošolci po kosilu, Blegoš pa smo zavzeli nekega popoldneva namesto večerje."

"No, Storžič je pa visok čez dva tisoč metrov in ga bomo imeli kar za vse tri obroke naenkrat..."

In tako je tudi bilo res. V soboto smo imeli še dovolj opraviti, da smo stopili na Brezje na kratko pomolit, potem pa sem se z vozom odpeljal naravnost v Trstenik, kjer je bil doma sošolec Markič, ki nas je vse tri povabil na dvatisočaka. Še pred Tržičem sta se oba sošolca skesala, češ da nista preveč trdna v nogah ter sta se z vozom odpeljala nazaj domov.

"Bom šel pa kdaj drugič s teboj..." se je izvil sošolec Tone, "ko ne bom imel želodčnih težav." Pa je imel le tisto bolezen, ki se ji reče "ta lena".

"Dovolj je že, da sem vama razkazal Brezje z okolico..." je menil sošolec Groga. "Za Dobrčo bi bil še nared, Storžič pa naj še malo počaka, nikamor mi ne bo ušel."

In tako sem spet ostal sam. Na srečo me je narava obdarila s posebnim značajem, ki mu nekateri pravijo tudi prava gorenjska trma. Edini sem se podal v Trstenik. Sošolec Markič me je bil tako vesel, da mi je prinesel iz čebeljnaka najboljšega cvetnega medu, med mojo malico pa je skočil h gospodu župniku po daljnogled.

"Če že greš v hribe, se je treba tudi primerno opremiti..." Pri tem ni mislil na posebej okovane čevlje, ampak predvsem na daljnogled, s katerim bi z vrha gledal navzdol domače kraje. Župnik je bil blaga duša in nama je daljnogled z veseljem posodil.

Svetoval pa nama je tudi, naj se paziva na Storžiču gamsov, ki jih je z vsakim letom več, pa čeprav skrbijo za naravno ravnotežje na tem koncu najbolj divji lovci.

Ob tem je povedal tole resnično zgodbico:

"Na Storžiču divjih koz kar mrgoli. Čez zimo in na pomlad se pasejo po južni strani, na soncu, poleti pa gredo na severno stran, kjer je še dovolj paše, pa še prevroče jim ni. Nekoč sta dva divja lovca skoraj na samem vrhu Storžiča uplenila tako lepega divjega kozla, da ga gosposki lovci niso nikoli videli niti na slikah. Toda - o groza! - lovski čuvaj, ki je imel ta rajon na skrbi, je imel dober sluh, pa tudi dobro stopinjo po skalah, in ju je po strelu dolgo dolgo časa zasledoval. Pa sta se divja lovca dobro znašla. S seboj sta imela za vsak primer saje. Ko ju je čuvaj prignal prav do vrha, si je eden od njiju namazal obraz s sajami, drugi pa je nalašč toliko zaostal, da ga je čuvaj ujel. - Kje pa imaš kozla? ga je le-ta takoj napadel. Seveda prvi divji lovec ni imel pojma o nobenem kozlu. - Ne vem. Nisem še nobenega videl. Tu sem samo zaradi planinskih užitkov. Res pa je, da se klatijo po hribih vse vrste nepridipravi. Sam pri sebi nisem več gotov, ali so moje oči prav videle ali pa sem tako zbegan od višine: malo prej sem videl hudiča s puško! Lovski čuvaj je bil tako jezen, da bi najraje nameril puško v divjega lovca, ki se tako norčuje iz njega.- Raje daj kozla sem, drugače lahko še jaz ustrelim kakšnega kozla... je zaškrtal čuvaj jezno ter naperil puško naravnost v bledoličnega divjega lovca. Tedaj pa je izza skale stopil drugi divji lovec, do vratu namazan s sajami, v rokah pa je imel svojo puško.- Če mu ne boš dal miru, bom poklical še vseh preostalih sto hudičev s puškami... je dejal s hripavim glasom, pri tem pa se še grdo pridušil. In - ne bosta verjela - lovski čuvaj jo je tako jadrno ucvrl s Storžiča, kot bi ga res podilo sto kosmatih."

Vsi smo se nasmejali do solz tej resnični prigodi s Storžiča, po svoje pa nama je bila všeč tudi zato, ker sva imela rada v hribih mir. V planine sem hodil bolj zaradi miru kot rdečih krvnih telesc, čeprav se tudi teh nisem nikoli branil.

Zjutraj sva se s sošolcem Markičem že z zoro vred opravila na velikana ob polju. Seveda sva se pred tem krepko podprla, pa tudi malico, kosilo in večerjo sva nesla s seboj. Ker tedaj še nismo poznali nahrbtnikov ali kakšnih drugih planinskih torb, sem nesel v pleteni košari vso hrano jaz. To pa je bilo pet svežih jajc, dve zagozdi kruha in pol litra vina. Obroki niso bili kaj prida obilni, a so pomenili za tiste čase pravo razkošje.

Ker je bil Markič opremljen z daljnogledom, je mene doletela ta čast, da sem lahko vso pot do vrha nosil košaro v svojih rokah. Na začetku je pot položna in lepa, pozneje preide v gozd in je prav prijetno senčnata, proti vrhu pa so same take skale, da sem komajda obvaroval jajca pred neizbežnim koncem.

Tik pod skalnatim vrhom, kjer je treba nekaj deset metrov plezati po skalnatem žlebu, so mi jajca odpovedala poslušnost. Ne vsa, pač pa samo tri. Tako smo vrh Storžiča dosegli: midva s sošolcem Markičem, košarica, pol litra vina, dve zagozdi kruha in le dve jajci. Tri sem namreč ročno spustil po žlebu navzdol. Pravzprav so sama skočila iz košarice, tik pod vrhom.

"Škoda, vsaj na vrh bi lahko počakala," je menil sošolec Markič in se mi pri tem tako sladko smejal, da bi ga morda zaposlili celo v kakšni sladkorni fabriki.

"Morda pa so se na soncu že zvalila in so skočila iz lupin piščeta..." sem dodal sam.

Kakorkoli že: če boste kdaj lezli na skalnati Storžič in če boste kje zagledali kakšno rumeno planinsko rožo, ji lahko brez oklevanja daste ime: planinska jajca. Slišal sem namreč govoriti, da v planinah zraste roža na vsaki pedi zemlje in prav gotovo je kaj rumenega pognalo tudi s pomočjo vsebine moje košare.

Na vrhu sva z Markičem dobila tak tek, da sva v petih minutah skupaj pojedla vso malico, kosilo in večerjo hkrati.

"Morda pa se tisti hudič še vedno klati po planinah in si ga ti z jajci nakrmil..." se mi je režal Markič. "Storil si dobro delo, ki ga je Bog zagotovo videl."

Potešen sem šel nazaj, sam pri sebi pa sem spotoma izumljal nekaj pastirski malhi podobnega. Ljudski pregovor pravi: v sili hudič še muhe žre. Pa bi bilo bolj prav, če bi se reklo: v sili hudič jajca žre.

Tole o jajcih me je tako prevzelo, da sem pozabil povedati, kako lep razgled je s Storžiča. Bil je tako jasen in čist dan, da sva videla vse do Kranja in Ljubljane, celo moj Zavrh pod Šmarno goro je bil dobro viden. Tako sem bil prevzet nad lepoto moje domovine, da sem tam gori stal pol ure kot zamaknjen. Resnici na ljubo je treba povedati, da se je to vendarle dogajalo šele po vseh treh obrokih. Prazen žakelj pač ne stoji pokonci - niti na Storžiču...

Nazaj grede sva srečala pastirja, ki je pasel pod Storžičem velik trop ovac.

"Imata srečo, da sta danes šla na vrh. Storžič ima po tristo dni v letu kapo. Odkrije se samo nekajkrat čez poletje."

To naju je tako vzradostilo, da sva vso pot navzdol do Trstenika ukala kot fanta, ki gresta na nabor.

Doma sem očetu ves iz sebe povedal, kaj sem vse doživel in kako lep razgled je s Storžiča.

"Tepec! Ali je bilo treba zato lesti na Storžič, da bi gledal domov. Raje bi si doma ogledal naše dvorišče!" so me oče postavili na trdna tla. Meni pa eden mojih prvih vzpon v visoke slovenske gore ni mogel nikoli več izginiti iz spomina, tako je bil lep!

MESTNI ŠKRIC

Gimnazijo sem končal leta l866. Maturo in vse druge obveznosti sem opravil tako rekoč spotoma, brez vsakršnega spodrsljaja. To me je tako privzdignilo, da sem mislil, da kar letim po zraku - pa ne s smreke z vrhačem v rokah!

Ko sem se med počitnicami doma več ubadal s kmečkim delom, sem naenkrat sam pri sebi, pri tistih svojih enaindvajsetih zrelih letih, ugotovil, da sem prevelik gospod, da bi se vse življenje ukvarjal samo s kmeti. Mesto človeku glavo tako zasuče, da ima potem dve levi roki in da mu je senca pod domačo tepko bližja kot žgoč dan na bivcu. In sem sam pri sebi sklenil:

"Profesor bom! Takšen, da bom drugim učenost v glavo vbijal. Drugače pa bom mestni gospod, ki se bo z visokim cilindrom in s sprehajalno palico v roki sprehajal po beli Ljubljanci..."

Malce me je k temu nagnilo tudi to, da so šli kar trije moji najboljši prijatelji na Dunaj študirat svetovne jezike. Zato tudi meni lemenat ni več tako dišal kot prej. Resnici na ljubo pa je treba tudi dodati, da sem globoko v sebi čutil, da ni ravno tako lahko biti župnik. Toliko smo že nastopali s pevci na novih mašah in na drugih slovesnostih, da sem videl, da mora imeti župnik sto rok: poleg osnovnega poslanstva je tu še kopica gospodarskih zadev pa verouk pa odnosi s farani pa... Če si profesor, vzameš v roke samo tenko šibo in hop po rokah, če te ne ubogajo, ves preostali čas pa si res pravi gospod profesor.

Toda kako to povedati materi?

Ker sva se zmeraj odlično razumela, sem jim nekega nedeljskega popoldneva kar naravnost razložil:

"Mati, jaz ne bom gospod, jaz bom profesor!"

Mati so obstali tako presenečeni, da sem prvi hip mislil, da jih je udaril mrtvoud. Potem so sklonili glavo ter na ves glas zaihteli. Rekli pa niso nobene več.

Molk me je bolel močneje, kot bi mi kdo porinil sulico v srce. Od tistega časa naprej sem bil v naši hiši v Zavrhu tujec. Vsi so me gledali nekam postrani, kot da ne bi bil več njihov. Bratje so se me začeli na lepem izogibati, sestri pa mi nista hoteli oprati niti srajce več, kaj še, da bi mi kako drugače stali ob strani.

Tik pred iztekom poletja so mi oče trdo rekli:

"Ali smo te dali študirat za gospoda ali za škrica! To mi povej!"

"Eh, gospod pa tak! Navaden mestni škric bo Bačnikov Jaka,

pha!" so se mi posmihali tudi na vasi. Celo na Šmarni gori, kamor sem tako rad zahajal, so kazali za mano, češ da sem se v ljubljanskih šolah izpridil in da ne bom postal "gospod".

Meni pa je sam vrag prigovarjal, naj jih ne poslušam. Pri enaindvajsetih si pač ravno toliko zrel, da misliš, da vse veš, le tega ne veš, da presneto malo veš.

Vmes je ponovno posegel daljni sorodnik po materini strani šolski nadzornik Jurij Zavašnik. Mati so ga tik pred jesenjo šli sami iskat.

Odpeljal me je na pogovor v gozd.

"Ne moremo razumeti, da si se odločil za profesorja..." je takoj prišel na dan s pravo barvo.

"Tako sem se pač odločil..."

"Ampak domače si močno razočaral..."

"Sem jih pač razočaral... A življenje je na zemlji eno samo in treba je gledati nase..."

"Mogoče pa si le preveč sebičen..."

"Sem, a so drugi tudi... "

"Mati so mislili, da boš pravi gospod..."

"Tudi kot profesor jezikov jim doma ne bom v napoto. Pa naj gre v semenišče kdo drug od bratov..."

"Saj bi šel, pa nima nobeden takšne butice kot ti, pa še tvoja je napol piškava..."

Daljni sorodnik Jurij Zavašnik mi je razložil, da bom najbolj prizadel prav mater, ki je ves čas računala, da bo preživela stara leta z menoj v kakšnem urejenem župnišču na Gorenjskem. Tako pa sem ji podrl vse upe na lepo starost.

"Mater sem vedno spoštoval in jo bom tudi vnaprej. Nisem pa jaz edini, ki bi moral skrbeti za njeno starost!" sem povzdignil glas tako visoko, da je Jurij Zavašnik po petih minutah spoznal, da sem nepoboljšljiv primer.

"Nič se ne da narediti... Odločil se je za profesorja in pika! Pač ne bo nikoli pel nove maše..." je na kratko razložil daljni sorodnik moji materi ter na hitro zapustil hišo.

Tudi meni je do odhoda na Dunaj gorelo pod petami. Vsi so me gledali kot garjavo ovco, vsi so se že od daleč obregali vame, vsem sem bil v napoto. Zato sem jo na Dunaj potegnil cela dva dni prej, kot je bilo treba.

"Toliko ti dam, več pa ti ne bom..." so mi oče ob odhodu kupili samo vozovnico za vlak. "Zdaj, ko ne boš gospod, ne računaj na nobeno podporo z župnikove strani... Na Dunaju se boš moral sam preživljati..."

Vedel sem, da ne bom ne prvi ne zadnji, zato me to ni posebej skrbelo. Po svoje me je celo vznemirjalo, saj bi le tako lahko dokazal svojo popolno zrelost.

Nikdar pa ne bom pozabil materinih oči ob slovesu. Samo bežno so me pogledale, tako motne in oddaljene, kot bi bile že povsem mrtve. Potem pa so odplavale daleč daleč stran. Kot da so tistega trenutka, ko sem se odločil za profesorja, umrle. In te oči so me spremljale na Dunaju noč in dan...

POMAGATI LJUDSTVU

Na Dunaju sem se hitro znašel. Poleg svojih sošolcev z gimnazije sem dobil veliko novih znancev in prijateljev, posebno pa me je še veselilo, da sem se seznanil z gospodom Josipom Stritarjem, pesnikom, ki smo ga vsi v šoli poznali pod psevdonimom Peter Samotar.

Peter Samotar je bil od mene devet let starejši. Na Dunaju je bil zaposlen v neki bogati družini kot domači učitelj. Že na zunaj je bil res pravi mestni gospod: visokega stasa, s pristriženo kozjo bradico, napravljen vedno v frak, na glavi pa je imel tako rekoč noč in dan cilinder.

"Aha, ti si pa tisti Aljaž, ki prav lepo poje!" mi je segel prijazno po domače v roke, ko sva se prvič srečala. "Dober glas seže v deveto vas in celo na cesarski Dunaj!"

Bil sem tako presenečen, da me pozna iz pripovedi drugih, da sem mu še tistega dne razložil vse o nemčurjih v Ljubljani.

"No, vidim, da si pravi zaveden Slovenec... Zato te povabim v naše Slovansko pevsko društvo in v naše Akademsko društvo... Povabimo samo najboljše!"

Lahko si predstavljate, da tri dni in tri noči nisem mogel niti spati, tako sem bil počaščen. Jaz, Bačnikov Jakec z Zavrha pod Šmarno goro, sem po mesecu dni bivanja na Dunaju prilezel prav do vrha. Takoj sem zastavil s petjem, pa tudi z drugim delovanjem za slovensko stvar. Tisto, o čemer smo brali v Novicah ob nedeljskih popoldnevih na Šmarni gori, se je zdaj odvijalo tik pred mano v resnici!

"Vidim, da si predvsem pevsko nadarjen, zato ne bi bilo slabo, če bi nam pripravil predavanje o slovenski ljudski pesmi... Saj imamo Slovenci veliko lepih pesmi, ali ne?" me je že ob naslednjem srečanju vprašal gospod Stritar. Nalahno se je sklonil k meni in mi napol glasno zašepetal: "Moje pesmi si zagotovo bral! Pa najboljših še nisem napisal. Nastale pa so iz slovenskih ljudskih korenin!"

Tedaj sem sklenil, da bom tudi sam postal pisatelj in pesnik. Tu in tam sem že kot gimnazijec skoval kakšen verz, ob pogovoru z gospodom Stritarjem pa je začelo kar vreti iz mene. Vse noči sem potem čečkal na papir pesmice, pisal krajše povestice, zraven pa sem skladal glasbo za nove ljudske poskočnice.

"Imaš jutri popoldne ob petih čas?" me je ustavil gospod Stritar čez nekaj dni pred našo veliko šolo, kjer sem nabiral znanje klasičnih jezikov in starocerkvene slovanščine, ki jo je predaval gospod Miklošič.

"Imam! Nobenih predavanj nimam..."

"Prav. Potem pa nam boš ti predaval... o ljudski pesmi!"

"Z velikim veseljem, gospod Stritar!"

"Pazi le, da te ne bodo videli žandarji! Takšna srečanja so prepovedana... Pa ne bodo več dolgo... Po vsej slovenski deželi se pripravljajo veliko tabori, na katerih bomo javno zahtevali, da je slovenščina enakopraven jezik po vseh šolah, uradih in tudi drugod."

Na predavanju smo bili le štirje. Gospod Stritar, gospod Svetec, jaz in - sam nisem verjel svojim očem - gospod pisatelj Josip Jurčič! Gospod Jurčič z Muljave je bil le leto dni starejši od mene, po vsej slovenski deželi pa je bil že tedaj močno poznan kot pisatelj, saj je bil njegov Jurij Kozjak, ki je malo pred tem izšel pri Mohorjevi družbi, najlepša povest, ki sem jo kdaj prebral o naši zgodovini.

Mislil sem, da bo gospod Jurčič kaj posebno visok proti meni, pa me je takoj vzel za enakovrednega.

"Veseli me, da sem vas osebno srečal..." mi je prisrčno stisnil roko. "O vas sem že veliko dobrega slišal..."

Bil sem tako iz sebe, da sem komajda spravil skupaj kaj pametnega o ljudski pesmi. Vem samo to, da sem v predavanju najmanj petkrat ponovil:

"Vsak Slovenec je dolžan pomagati svojemu ljudstvu, posebno pa izobražen Slovenec..."

"No, kar zanimivo je bilo..." me je na koncu pohvalil gospod Stritar, potem pa mi dovolil, da sem prebral še pesem o Mili domovini (ki sem jo pilil tri dni skupaj) ter sestavek o moji prvi knjigi.

"Ne zamerite mi preveč, vendar menim, da ste talentirani predvsem kot pevec... Pametno bi bilo, ko bi se lotil zbiranja slovenske ljudske pesmi... Pesmi, ki jih pojejo naše matere in naše babice... Ko bodo te odšle v grob, ne bo nikogar več, ki bi jih zapisal... Vi imate pred drugimi veliko prednost, ker lahko zapišete tako besede kot note..."

Moram priznati, da sem bil kar malce poklapan, ker moji pesniški poskusi niso bili pohvaljeni. Gospod Jurčič pa mi je osebno izročil debelo knjigo, ki je prav tistega leta zagledala luč sveta. Na platnicah je pisalo: Deseti brat...

"Ja, to je nekaj za slovensko ljudstvo! Prvi slovenski izvirni roman izpod peresa domačega pisatelja!" je ves žarel v zanosu gospod Stritar.

"Gospodu Levstiku ni pretirano všeč. Pravi, da se ne znam sukati po parketu, da sem še preokoren v dogajanju po gradovih, blizu pa mu je Krjavelj, vaški original z moje Muljave..." je razlagal podrobnosti gospod Jurčič zagreto.

"Jaz pa pravim, da je Deseti brat odličen roman!" je pribil gospod Stritar. "Bral se bo, ko že nas več na svetu ne bo. Vsak naj po svoje koristi svojemu narodu. Vi, gospod Aljaž, mu boste lahko najbolj tako, da boste nabrali čim več slovenskih ljudskih pesmi ter jih tako za zmeraj ohranili svojemu ljudstvu... Čim prej pojdite od besed k dejanju!"

Vidite, kako čudno se zasuče življenje! Šel sem na Dunaj, da bi postal gospod profesor, pa me je gospod Stritar že po nekaj tednih pojal nazaj na Zavrh, da bi pri materi nabral čim več ljudskega blaga. Človek obrača, Bog obrne! so radi rekli v našem Zavrhu, in to je čista resnica.

Čez dan sem hodil na predavanja in na veliko študiral, na večer pa sem se sestajal z našimi prijatelji Slovenci ter jim sproti poročal, kako napredujem.

Na Dunaju sem zapisal v note več deset ducatov slovenskih narodnih pesmi. In ob vsaki sem se spomnil matere tam doli v Zavrhu, v hiši, kriti s slamo, z žalostnimi očmi...

Ničkolikokrat se mi je zgodilo, da sem se prebudil sredi noči samo zaradi teh pesmi. Med oddaljeno topotanje konjskih kopit po dunajskem tlaku se je ovijalo milo materino petje. Zdelo se mi je, kot bi me klicalo noč in dan domov...