II.

Četa se je naslednji dan že mocno približala fronti. Široka bela cesta, po kateri so zdaj korakali vojaki, je bila proti sovražnikovi strani zavarovana z visokimi ogradami, obitimi s smrecjem. Tako naj bi se onemogocil ali vsaj otežkocil vpogled dalec na obzorju se zibajocim balonom, ki so kakor ogromna jajca viseli visoko v zraku. Cesta je nato z oklešcenih pobocij vodila v ozko, globoko zarezano sotesko. Tu se je nevarnost nekoliko zmanjšala, zato pa je bilo treba požirati gosti prah številnih voznih, živalskih in cloveških kolon, prihajajocih iz Tridenta z živili, strelivom in drugimi potrebšcinami. Ob onesnaženem potoku so se neprekinjeno vrstile barake in kuhinje, skladišca in pokopališca, hlevi, težki topovi in višja poveljstva. Semkaj, v zatišje smrekovih gozdov, ni vec segla moc laških granat. Pac pa je soteska pogrešala sonce - bila je hladna in temacna. Od vrha do vrha se je razpenjal tanek reženj nebeške sinjine in vanj se je upiralo mnogo hrepenecih pogledov.

Čez nekaj casa so vojaki zapustili glavno cesto, vodeco v Assiago, in se odcepili proti levi. Bolj in bolj je šlo navzgor, in po dveurni hoji so prispeli do polkovnega štaba, kjer jih je cakalo piclo kosilo in še piclejši pocitek, zabeljen s škodoželjnimi napovedmi pomembno naokrog postopajocih kuharjev in njihovih pomocnikov o bližajocem se strahotnem laškem napadu. Prestrašeni pogledi so poletavali preko navpicne, vec sto metrov visoke skalne gmote, ki se je vzpenjala nad taborišcem polkovnega štaba, do ostrega grebena nad njo: za njim so bili zakopi ... Tam je žela smrt ... Da, da, tukaj pri štabu so bili brezskrbni, saj se jim ni moglo nic pripetiti, ker jih pod to navpicno steno ne doseže nobena granata ... Tu so varni kakor doma in nikomur ni nic hudega: niti lesenim stanovanjskim barakam niti dan in noc cvileci žagi niti pravkar dograjeni vzpenjaci, ki dovaža v majhnih gondolah razlicne tovore na fronto. Žal so za vojake preozke in prenevarne: zato morajo, reveži, cokljati dolge tri ure peš na vrh, medtem ko opravi vzpenjaca isto pot v desetih minutah ... K sreci se vojakom ne mudi ...

Popoldne so prispelo ceto razdelili in tako locili tovariše, ki so vec kot tri mesece složno prenašali križe in težave vojaškega življenja v zaledju. Kdo ve, ali bodo vsi srecno odnesli zdravo kožo iz zakopov, katerih grozeca, ceprav nevidna bližina jih je cedalje bolj plašila? Lovreka so spet razporedili k 8. ceti, kamor si je bil tudi sam želel, nadejajoc se, da pride k svojemu nekdanjemu cetnemu poveljniku, dobremu in pravicnemu možu. A zdaj je izvedel o njem, da je postal bataljonski poveljnik, njegovo ceto pa je prevzel neki novi castnik.

Po koncani razdelitvi moštva je stari dobrodušni polkovnik poklical k sebi najprej castnike, takoj za njimi pa podcastnike, da jih pred odhodom na fronto obremeni še z nekaterimi dobronamernimi, toda povsem nepotrebnimi nauki. Stari vojak je pred strumno stojeco vrsto z velikim navdušenjem ponavljal že stokrat premlatene modrosti o vojaških dolžnostih in vrlinah ter se opazno naslajal ob svoji zgovornosti. Lovrek, ki je stal tik pred njim, se je zazrl v urno pregibajoce se ustnice, nad katerimi so enakomerno odskakovali kratko pristriženi osiveli brki. Čim dlje je poslušal besedno povodenj, ulivajoco se iz polkovnikovih ust, tem manj je razumel, in nazadnje se mu je zmeglilo pred ocmi, celo se mu je orosilo s potnimi kapljicami, soba se je zamajala in zasukala ter v zmeraj hitrejših kolobarjih drvela okrog njega.

"Za božjo voljo, cetovodja!" je vzkliknil polkovnik in v zadnjem trenutku prestregel Lovrekov padec. Njegov pribocnik je urno pristavil stol.

"Čisto prsten je v obraz ... Dajte konjak!"

Sam mu ga je vlil med stisnjene ustnice in z vzdihom olajšanja ugotovil takojšnji blagodejni ucinek krepke pijace, kajti Lovrek je odprl oci in zmedeno pogledal okrog sebe. Ko je opazil nad seboj sklonjenega polkovnika, je prestrašeno šinil kvišku ter se v zadregi opraviceval, ker je omagal v tako neprimernem trenutku.

"Nocoj ne greste v zakope! Četovodja ostane na moje povelje tako dolgo pri polkovnem štabu, da si spet opomore," se je poveljnik obrnil k pribocniku. "Nastani se lahko v podcastniški baraki."

Tovariši so se zvecer z razumljivo zavistjo poslavljali od njega in mu cestitali k nenavadni sreci: najmanj dva dneva se še lahko izogiba kroglam in izmika ušem, naslaja ob pošteni postelji, pri štabni kuhinji pa do sitega naje. Lovrek se je zadovoljno muzal in se brez odlašanja utaboril v dodeljenem bivališcu, snažni leseni hišici. Po granatah se mu zares ni tožilo, a tukaj je bil, hvala Bogu, skoraj na varnem. Po vecerji se je udobno zleknil na trati pred barako in se zamaknil v škrlatno žareci skalni rob, ki je pocasi bledel v nastopajocem mraku. Rahel veter je prinašal do njegovega nosu krepko vonjavo gorskih zeli in ga spominjal davno minulih casov pastirjevanja na Stropnici.

Z rastoco temo pa se je porajalo v Lovreku nekaj nerazumljivega: njegovo prvotno ugodje se je prevracalo v bolec nemir, ki ga je naganjal v zakope. Tako se mu je zdelo, kakor da ga klice notranji glas, naj beži s tega kraja, kakor da sliši sredi taborišcnega šumenja, vrešcanja, žage in škripanja vozov razlocno povelje: "Pojdi, pojdi!" Bolj ko je prepriceval samega sebe, da podlega bedastemu pomisleku, bolj je v svoji notranjosti verjel, da se ne vara; vedel je, da bo poslušal ta glas. Kakor proti svoji volji je res oprtal nahrbtnik in puško ter brez odjave odšel v zakope.

Na poti je dohitel vod saperjev*, ki so noc za nocjo izstreljevali skalne zaklone v tretji obrambni crti. Pridružil se jim je, da se tako izogne neprijetnostim srecanja z vojaškimi orožniki, ustavljajocimi posameznike. Steza se je v neštetih zavojih zajedala v skalovje, tako da so vojaki hudo sopihali in se od casa do casa prepoteni ustavili. Vcasih je zablešcala mocna luc: nad greben je priplavala raketa, razsvetlila ostrine vrhov, potem pa pocasi padala in ugašala. Tu in tam so zapeketale puške in zaregljale strojnice, toda obicajno hitro utihnile.

Ko so se povzpeli na prvo sedlo, se jim je odprl pogled proti Suganski dolini, kjer je bilo tisti vecer dokaj nemirno. Rdeckastemu bliskanju in zamolklemu pogrmevanju je sledilo nemirno puškarjenje, podobno klokotanju vrele vode, ki sili iz pokritega lonca. Vendar ni trajalo dolgo in je polagoma prehajalo v nedolžnejše streljavkanje. Od casa do casa je nekje dalec zamolklo pocilo, nakar se je visoko nad njihovimi glavami s hrušcem zapeljala težka granata in se kmalu zatem razpocila nekje za hribi. Odurni in pošastni bojni zvoki so se na cuden nacin spajali z bitjem in žitjem sanjajoce gorske noci. Kljub poslankam smrti so neutrudno prepevali murni, radostno je cvetel slec in raznoliko planinsko rastlinje je opojno dehtelo. In Lovrek se je znova spomnil na planše svoje mladosti ... Kako dalec so tisti težki dnevi na Stropnici! In vendar, v primerjavi s sedanjimi nadlogami so se mu dozdevali prijetni, polni ocarljive lepote. Šele sedaj je Lovrek dojel prastaro resnico, da je velikost cloveškega trpljenja in veselja odvisna od mnogih okolišcin ... Marsikaj, kar je danes strašno, dobi nemara že jutri drugo veljavo ter postane celo prijetno ...

Ali ni tudi njegovo doživetje z Vido takšne vrste? Do vcerajšnjega dne so ga težili spomini kakor mora, toda vest o njenem trpljenju in hrepenenju jih je mahoma obdala s sladkostjo in lepoto. V sebi je neutrudno obujal najmanjše podrobnosti o njej, a njenega obraza ni zmogel vec živo priklicati predse; bežni vtisi redkih srecanj so že prevec obledeli ali pa se je njeno bitje tako spojilo z njegovim, da si ga ni znal vec predstavljati izven sebe.

Med tem so prispeli do vrha in Lovreku je bilo skoraj žal, da je že konec poti. Pred njim se je razgrnila obsežna gorska planota, ki se je spredaj vnovic dvignila v valovit greben, po katerem so se vlekli zakopi. Po vsem, sovražniku nevidnem pobocju pod njimi so se lesketale številne luci, sevajoce iz barak, zaklonov in kavern.

Saperji so se zdaj locili od cetovodje in krenili na desno, Lovrek pa je korakal sam dalje in kmalu prispel do bataljonskega poveljstva, kjer se je javil majorju, svojemu nekdanjemu cetnemu poveljniku, ki ga je veselo pozdravil in mu dodelil svojega ordonancnika* za spremljevalca k 8. ceti.

Podnevi bi morala tja po ozkem, v živo skalo vsekanem rovu, vodecem v glavni jarek - in potem premeriti vso dolgo razpostavitev bataljona od 5. do 8. cete -, zdaj v temi pa sta si lahko dovolila bližnjico ter si tako prihranila spodletavanje, spodbijanje in spotikanje po zakopih. Ordonancnik, zgovoren možakar, je prišleca seznanil z vsemi spremembami v polku, s splošnim položajem na fronti, z laškimi, strašen napad obetajocimi razglasi, ki so jih trosili laški letalci po vsej crti, in drugimi omembe vrednimi dogodki.

"Saj res," se je nenadoma spomnil ordonancnik, "osma ceta je vceraj dobila novega poveljnika."

"Koga?" je vprašal Lovrek sprva brez vecjega zanimanja.

"Pozabil sem, kako se piše, samo to vem, da ni pešak. Pred kakimi štirinajstimi dnevi so ga od vozacev poslali k nam in zdaj tu poveljuje ceti ... Kaj hoceš, edini castnik je pri osmi, morali so mu izrociti poveljstvo, ceprav se je major na vse pretege branil ..."

"Za vraga, menda se ne piše Miklausin?" je vprašal Lovrek z neprijetno slutnjo v srcu.

"Miklausin, seveda Miklausin. Ali ga poznaš?"

"Še predobro. In prav meni se mora to zgoditi! Najraje bi se vrnil k majorju in ga prosil, naj me dodeli kam drugam."

"Nikar, prijatelj, saj ga poznaš! Tebe hoce k svojim starim vojakom, ne pomaga nic."

"Prekleto nakljucje!"

"Kaj pa imaš z njim?"

"Eh, to je dolga zgodba. Staro sovraštvo, iz istega kraja sva doma. Veš kaj, govori z majorjem in mu razloži ..."

"Poskusim sicer lahko, vendar pa dvomim, da bo kaj iz tega ..."

Pred ozkim dohodnim rovom, ki je vijugal sem in tja, sta se ustavila in se nato drug za drugim spustila vanj. Pri tretjem ovinku se je pod varstvom mogocne skale rov spet nekoliko razširil in nudil dovolj prostora za leseno, v skalovje vstavljeno hišico, iz katere so se žalostno cmerili klici vojnega telefona.

Ordonancnik je pokazal na ozko špranjo, skozi katero je svetila luc.

"Doma je. Kar potrkaj in se javi! Vso sreco in lahko noc!"

"Hvala! Lahko noc!"

III.

Lovrek se ne more takoj odlociti za vstop, a po kratkem razmisleku vendarle pristopi k vratom in krepko potrka. Na zamolkel odziv iz notranjosti pritisne na kljuko, za sežaj odpre lesena vrata in vstopi. V veliki sobi, osvetljeni s šcemecim sijem karbidovke, vidi pri surovo izdelani mizi pišocega castnika, obrnjenega s hrbtom proti njemu, v desnem kotu pa telefonista, ravnokar sprejemajocega neko sporocilo.

Četovodja se strumno vzravna, udari s peto ob peto in oddrdra z vojaško odrezanim glasom: "Gospod porocnik, cetovodja Gradnik pokorno javlja svojo dodelitev k 8. ceti."

Ne da bi vstal, se sedeci castnik s preracunljivo pocasnostjo obrne k njemu - Lovrekov prihod mu je že davno javljen - in zapici vanj svoj hladni pogled, pri cemer se mu ustnice komaj opazno zakrivijo. Kar nekaj casa nemo stremi vanj, a Lovrek niti za hip ne umakne pogleda. Kakor skozi meglo vidi pred seboj Ulrikov mladi in cedni obraz, in pomisli: kako potuhnjena igra usode ... Spet ju je vrgla skupaj ... K novemu boju, k zadnji prizkušnji?

Zdaj porocnik naglo vstane in zamrmra: "Glej, glej, stari znanci se srecujejo!"

A takoj nato, brez predaha in s pretiranim vojaškim glasom: "Četovodja, zakaj ste tako pozni? Ostalo moštvo se je že zdavnaj prijavilo. To je malomarnost, ki je zlasti pri podcastnikih ne maram trpeti! Še enkrat in vaše zvezdice bodo odletele z ovratnika ..."

"Pokorno javljam ..."

"Jezik za zobe! Govorite, kadar vas vprašam! Jutri k cetnemu raportu!"

"Pokorno javljam," se mu Lovrek mirno postavi po robu, "zaostal sem na izrecno povelje gospoda polkovnika."

"Tako?" se pobesi Ulrikov obraz. "No, o tem se še prepricam. Zacasno prevzamete cetrti vod, ker mi manjka castnikov, toda zapomnite si dobro, da zahtevam v službi vestnost in da tudi najmanjšo malomarnost strogo kaznujem."

"Od koga naj prevzamem vod?"

"Dosedanji poveljnik je korporal Sitar, popolnoma nesposoben clovek. Oglejte si natancno svoje moštvo in zakope ter prevzemite strelivo! Odstopite!"

Lovrek je trcil s petami in odšel. V temi pa se je nasmehnil, kajti mocno ga je veselilo, da je Ulrik pred njim nastopil popolnoma službeno in pri tem tako dosledno posnemal avstrijske aktivne castnike ter njihov naduti nacin obcevanja s podrejenimi.

"Vecje usluge mi ne moreš storiti, prijatelj Miklausin! Samo tako naprej!" je mrmral sam pri sebi na poti k svojemu vodu.

Za poveljnikovo hišico se je dohodni rov v topem kotu obrnil na desno in kakor poprej, zaradi obrambe pred ucinkom sovražnih granat, vijugal na levo in desno, dokler se ni strnil z glavnim jarkom, ki se je dva metra globoko zajedal v skalovje.

K okopom, kjer so bile namešcene strelne line, so vodile stopnice, a vsakih pet do šest korakov je zaprla pot in zožila jarek mogocna traverza, ki je šcitila vojake pred kroglami in granatami, naletavajocimi z boka.

Pri vsaki strelni lini je slonela temna senca - nepremicno in nemo.

"Hej, tovariš!" je zaklical Lovrek, "kako pridem k 4. vodu?"

"Naprej in na levo!" se je glasil kratki odgovor.

Lovrek je stopal dalje. Kljub svetli junijski noci je moral previdno postavljati noge, da se ni spotaknil ob kamenju, ki ga ni manjkalo. Čez nekaj casa je prispel do slabo razsvetljene odprtine, iz katere je donelo zamolklo govorjenje in enakomerno zvencanje cepinov. V osrcju zemlje so si vojaki dolbli varno zavetje pred sovražnimi granatami in minami. Kako dobro je Lovrek poznal to naporno delo! Koliko casa je minilo, preden so v skalovju iztrgali kolikor toliko prostorno in zavarovano kaverno.

Naenkrat se je jarek nenadoma spustil navzdol. Strme kamnite stopnice so vodile na ravnejši svet, toda preden si ga dosegel, si najmanj dvakrat padel. Spet traverza za traverzo in nepremicne sence med njimi. Z laške strani se je od casa do casa dvignila raketa, šinila v svetlem loku visoko pod zvezde, se zaiskrila in nato v šcemeci svetlobi, v kateri si opazil tudi najmanjši kamencek pod nogami, pocasi drsela navzdol - zadrževana s padalom - in se nekje med frontama zadušila v mokri travi. Zmeraj ko je raketa ugasnila, se je tema zgostila in otežila premikanje po zakopih.

Pred Lovrekom se nekaj zgane ... Hip zatem ga že obsije luc žepne svetilke. Nejevoljno si zakrije oci:

"Ne sveti mi v obraz, budalo!"

"Glejte no! Vendarle je prikolovratil?"

Lovrek spozna dobrodušni glas starega vojnega tovariša, s katerim sta si pri isti ceti dobri dve leti delila križe in težave.

"Ti si, Planinšek?" vpraša radostno. "In sredi noci rokovnjaciš po jarku in ustavljaš poštene ljudi ...?"

"Le pocakaj, kmalu me boš posnemal!"

"Kaj pocenjaš?"

"Pri strojnicah sem, že od pomladi," se je pohvalil korporal Planinšek in s ponosno kretnjo pokazal na temno luknjo v okopih. "Tam imam puško. Pa ti?"

"K cetrtemu vodu sem namenjen. Kje neki je, zaboga ?"

"Takoj poleg nas. Pokažem ti, kar z menoj pojdi!"

Na tistem kraju so zakopi spet splezali na hrib in le utrjen skalnat pomol je kakor polotok silil proti sovražni crti. Odtod si dobro razlocil med bojnima crtama se razprostirajoco planoto, z obeh strani zamejeno s španskimi jezdeci in bodikavo žico: to je bila pokrajina smrti, kjer so še vedno bledele kosti neštetih napadalcev. Ponoci so jo venomer razile krogle - fiu, fiu -, kakor da jo hocejo ljubosumno obvarovati pred živimi ljudmi.

Pri 4. vodu, kamor je sedaj prišel Lovrek, so pridno dolbli in vrtali luknje za dinamitne naboje, razstreljevali skale, nosili kamenje iz kavern in ga usipali cez okope. Med vojaki je Lovrek prepoznal nekaj nekdanjih tovarišev, ki so hrupno pozdravili svojega novega poveljnika in mu takoj priceli tožiti, v kako zanemarjen odsek so jih bili poslali. Zares je bil rov še razmeroma plitev, kaverna pa šele v nastajanju. Senca napovedane laške ofenzive je moštvo priganjala k tlaki, tako da so brez obotavljanja - iz skrbi za svoje življenje -, po 15 ur na dan garali v kaverni in pri poglabljanju jarka.

"Kar prav je, da si prišel!" si je oddahnil korporal Sitar. "Tebi je to delo znano in bo šlo zdaj hitreje od rok. Hiteti moramo. Nocoj smo spet pozdravili trojico laških ubežnikov. Pravijo, da nam bo huda predla, da nas nameravajo vse pokoncati z granatami in plini ..."

Lovrek je skomignil z ramo: "Kaj hocemo? Bomo že kako prestali."

V tistem hipu se je dalec za Assiagom veckrat zaporedoma zabliskalo, v zraku nad njimi je zasikalo in zapelo, zatulilo, zašumelo. V svitu laških in avstrijskih raket je bilo videti, kako je zadaj v tretji obrambni ceti regnila zemlja v silovitih razstrelkih.

"Tako bo vso noc," je menil Sitar. "Zdaj motijo saperje in jih obmetavajo z železjem, kmalu bodo pa nas ..."

Ni še dobro izgovoril, ko je nedalec od njih, prav za laškimi zakopi dvakrat ali trikrat zamolklo pocilo, kakor da je kdo spustil debelo desko na tla.

"Za božjo voljo," je kriknil neki vojak in pokazal na razsvetljeno nocno nebo, kjer je plavalo vec podolgovatih crnih predmetov, "mine spušcajo ...!"

Otrpli od groze so možje cakali padec zlovešcih ujed, a v njihovo veliko zacudenje in neizmerno olajšanje so zaplule preko njih. Nekje nad globeljo so se prekopicnile in v navpicni crti švistnile navzdol. Tresk za treskom, obupno zavijanje, podobno kriku izgubljenih duš ali joku obupanih dojenckov ...

"Štab so napadli," so ugibali vojaki.

"Nove mine imajo, tako dalec jih doslej še niso metali. Menda so se res spravili nad štab ... Z granatami mu doslej niso mogli do živega."

"Jutri bo slaba z menažo!" je napovedoval star pešak. "Čeprav nekaj blagoslova štabovcem ne bo škodovalo ... Saj se jim itak predobro godi."

Prvim minam so sledile druge, vendar se zdaj gledalci niso vec zanimali zanje ter so se znova lotili dela.

"Gradnik, ti se pa spravi spat," je svetoval Sitar. "Nocoj že še jaz opravim tvoje delo!"

Lovreku je kar odleglo, saj je bil zares utrujen, in korporal ga je odvlekel k svojemu ležišcu v majhni duplini pod zakopi. Čeprav je takoj zaspal, ni bil deležen pravega pocitka, saj so ga že prvo uro napadle uši, krvolocne roparice zakopov, in ga grizle z neusmiljeno vztrajnostjo. Nemirno se je premetaval po trdih deskah in le velika utrujenost ga je zmeraj znova zazibala v spanec.

Opolnoci je prišel nadzirat porocnik. Korporal Sitar mu je porocal, kako potekajo zapovedana nocna dela.

"Kje je cetovodja Gradnik?" ga je prekinil porocnik. "Ali ni prevzel voda?"

"Pokorno javljam, spi. Novo moštvo ima prvo noc vselej prosto, da se odpocije ..."

"Kaj me briga! Takoj ga prebudite!"

Korporal je debelo pogledal, vendar je pokorno izvršil castnikov nespametni ukaz ter obzirno predramil specega tovariša.

"Kaj je to, cetovodja?" je porocnik nahrulil od spanca še nekoliko omoticnega Lovreka, ki se je postavil predenj in mu salutiral. - "Pazite se! Že drugic vas moram grajati! Spite lahko podnevi, zdaj pa se blagovolite ukvarjati z moštvom!"

Po teh besedah se je odstranil, vendar se je v tisti noci še trikrat vrnil v zakop, nadejajoc se, da cetovodjo vendarle premaga spanec. Lovrek se ni brigal zanj. Z veliko spretnostjo in dobrim uspehom je vodil izstreljevanje in poglabljanje kaverne, utrjevanje okopov, obzidavanje traverz in izsekovanje jarka. Porocnik se je togotil, dokler ga ni slednjic zapeljalo sovraštvo, da ga je vprico zacudenega moštva ozmerjal ter mu ocital popolno nesposobnost. V svojem besu je celo preslišal bataljonskega poveljnika, ki se je bil za njegovim hrbtom nepricakovano pojavil v zakopih.

"No, gospod porocnik, kaj se je zgodilo? In prosim vas, ne kricite v neposredni sovražnikovi bližini!"

Porocnik je zmedeno podal službeno porocilo.

"Oho, cetovodja Gradnik!" je zažugal major. "Mar ste vse pozabili v zaledju? Star in izkušen frontnik, kakršen ste vi! Kaj ste ga polomili?"

Lovrek mu je s kratkimi, toda jasnimi besedami razložil svoje odredbe in majorju se je obraz razlezel v prijazne gube.

"Saj sem vedel," je dejal in podcastnika potrepljal po rami, "Gradnik je mož na svojem mestu. Kar tako dalje!"

Nato je pomignil porocniku, naj mu sledi v stranski rov. Tam se je ustavil in dejal s pritajenim, toda strogim glasom: "Gospod porocnik, drugic dobro premislite, preden se spet osramotite pred moštvom! Četovodja Gradnik pozna zakope mnogo bolje od vas, torej ga ne dražite brez potrebe in se rajši zanesite nanj!"

In namigujoc na vecno nasprotovanje med pehoto in konjenico je dodal s porogljivim smehljajem: "O konjih nemara kaj razumete, toda naše obrti se morate šele nauciti. Nauciti, vam recem, nauciti pri navadnem vojaku ..."

Nato ga je hladno pozdravil in se oddaljil, a po nekaj korakih se je še enkrat obrnil k nepremicno stojecemu porocniku: "V bodoce prepovedujem podobne izpade! Razumete, gospod porocnik?"

IV.

Lepi noci je sledil še lepši dan, katerega prijetnosti so vojaki uživali vsak po svoje: nekateri so zleknjeni dolgo podremavali na soncu, drugi so trebili suknje in ubijali uši, tretji so pisali pisma, pri cemer so jim namesto mize prišli prav municijski zaboji, cetrti so kadili in se pomenkovali, šivali in krpali - ali pa strmeli predse in mislili na kdove kaj. Od casa do casa so vzbudila njihovo pozornost sovražna letala, ki so bila tisti dan zelo živahna ter so se z obcudovanja vredno spretnostjo umikala izstrelkom avstrijskih obrambnih topov.

Edino v kaverni delo ni pocivalo, prevec se je mudilo. Podnevi so bili v njej zaposleni tisti vojaki, ki so se bili ponoci vsaj nekoliko odpocili. Z zagrizeno pridnostjo so krcili odporno skalovje ter rili globlje in globlje vanj. Preznojeni in prašni so prihajali na svetlo, da se oddahnejo in naužijejo svežega zraka. Bili so podobni sužnjem starega veka, ki so egipcanskim faraonom gradili neboticne piramide.

Zaposleni in nezaposleni vojaki so z nestrpnostjo pricakovali vecer, prinašajoc v zakope menažo, tobak in pošto.

"Nocoj bo težko kaj prišlo," je podvomil eden izmed pocivajocih in drugi so mu pritrdili.

Vendar so se motili, kajti popoldne jih je obiskal cetni telefonist in razpršil njihovo bojazen, rekoc, da se kuhinjam ni prav nic zgodilo ter da bo hrana prispela kot obicajno.

"Ali veš, Gradnik," se je nato telefonist obrnil k Lovreku, "da je polkovni štab trikrat vprašal, ali si zares že pri ceti."

"Zakaj neki?"

"Ponoci je mina raznesla podcastniško barako, in kakor porocajo, ubila tri v njej prenocujoce narednike. Zate so trdili, da si cetrti in tako tudi javili bataljonu. Šele major jim je povedal, da si že tukaj. Polkovnik kar ni hotel verjeti, in pravijo, da je bil ves iz sebe od veselja, ker si ušel smrti ..."

Lovrek je osuplo prisluhnil telefonistovim besedam in se nato brez besed umaknil; za trenutek je moral biti sam, dogodek ga je namrec mocno presunil. Svoje rešitve si z golim razumom ni znal razložiti. Odkod je govoril tisti zapovedujoci in hkrati svareci glas, ki mu je še zdaj zvenel v ušesih? Katera nevidna, a pricujoca sila se je bila pobrigala zanj? Beseda slutnja mu uganke ni znala razrešiti, in tudi o nakljucju ni bilo možno govoriti, kajti zakopov si sploh ni želel ter se je sprva celo veselil, da bo lahko še nekaj dni ostal v varnem zatišju polkovnega štaba.

In spomnil se je svojih sanj, v katerih je prvic videl teto Ano, spomnil se je privida na Stropnici, ki ga je obvaroval pred zlocinom ... V svojih deških letih je še trdno verjel, da ga nekaj veže z njo, da se ona briga zanj, pozneje pa je to verjetnost zavrgel kot nesmiselno in nemogoce ter vse pripisal svoji nekoliko prebujni domišljiji. Kaj pa, ce je vendarle resnica ...? Kaj, ce je tudi vceraj onostranstvo na skrivnosten nacin poseglo v njegovo življenje ...? Resda je manjkala prikazen, kakršno je videl v sanjah in prividu, toda glas, njen glas je razlocno slišal ... - Neumnost, se je kar naenkrat razhudil nase, prazne marnje ...! Saj ni vezi med nami in mrtvimi, saj je vse le slucaj, ki se rad pojavlja v najbolj zapletenih oblikah. - Slucaj, slucaj, je ugovarjal notranji glas, to je revna beseda, to so bergle za tiste, ki želijo vse razložiti s šibkim cloveškim razumom, pa jim zmanjka prepricljivih dokazov ... In cudno, ta glas je zmagoval: kljub notranji razdvojenosti - kljub nihanju med custvom in razumom -, se je Lovrekovo srce nekako naskrivaj in s sramežljivo pobožnostjo zahvaljevalo Bogu ter ga prosilo še za nadaljnjo pomoc. Tudi za teto Ano je pohitela topla molitev proti nebu ... Po tej odlocitvi se je v Lovrekovem srcu naselil sladki mir, pocutil se je zašcitenega z mogocno roko, ki ga je varovala pred hudim in vodila njegova pota. Kaj se mu je lahko zgodilo? Poslej je pogosto prisluškoval svojemu notranjemu glasu, govorecemu iz globine srca, in zdelo se mu je, da mu zagotavlja srecno vrnitev domov ... - Kakor mi je pac namenjeno, tako bo, je menil in bil pri tem trdno preprican, da ne bo padel na bojišcu ...

Njegova srecna rešitev pa ni spremenila samo njegovega duševnega življenja, marvec je pognala svoje kroge tudi izven njega in si poiskala izraz v Lovrekovi zunanji usodi. Polkovnik, dobra duša, si je bil ocital, da je kriv smrti cetovodje Gradnika. Ko je izvedel resnico, je v svoji radosti cetovodjev predcasni odhod v zakope oznacil kot posebno hrabrost in vnetost za vojno službo. Po daljšem telefonskem pogovoru z njegovim bataljonskim poveljnikom ga je povišal za narednika in mu v dnevnem povelju izrekel pohvalo. Tako se je Lovrekov vojaški položaj toliko utrdil, da se mu Ulrik osebno v nicemer ni upal nagajati.

A sovraštvo je iznajdljivo, nasploh pa pozna vojašcina mnogo navidezno nedolžnih in dovoljenih, da, celo predpisanih nacinov, ki do krvi izmucijo tistega, ki jih mora okušati na svoji koži. Porocnik je torej lepo molcal, toda kadarkoli je šlo za kakšno nevarno izvidniško pocetje pred zakopi - za težavno in neprijetno dostavo lesa, cementa in bodikave žice -, vselej je dolocil Lovrekov vod, ki se je sprva nejevoljno srdil samo na porocnika, pozneje pa zmeraj bolj na Lovreka kot posrednega krivca za njihovo trpljenje. Vojaki so vsekakor vedeli, da se njihov vodnik po svojih najboljših moceh trudi zanje, vendar pa jim to spoznanje ni niti zmanjšalo garanja niti razložilo, zakaj padajo udarci po njihovih hrbtih - zakaj ne opravita sovražnika sama med seboj. Skratka, prvotno zaupanje moštva se je umikalo slabi volji, in ce bi ne bilo strahu pred grozeco laško kanonado, bi bilo nemara prišlo do izrazov ocitne neposlušnosti, na kar je Ulrik komaj cakal.

Toda vesti o sovražnikovih pripravah so bile cedalje resnejše in glasnejše. Njihovi glasniki so bili mnogi laški ubežniki, ki so se z dvignjenimi rokami pojavljali v vecernem mraku pred avstrijskimi zakopi in prinašali s seboj najneverjetnejše vesti. Vojakov se je lotevala groza in s podeseterjenimi silami so dan in noc rili v zemljo. Tako je zapovedano utrjevanje zakopov dobro potekalo, vendar je Lovrek kljub temu zacutil odtujevanje vojakov; zameril jim je njihovo krivicno hudovanje in se jim notranje vedno bolj odmikal. Usoda pa mu je pripravila nadomestilo s prihodom prijatelja Stanka, ki so ga bili zares - kakor je pricakoval - kot topnicarskega opazovalca potisnili v zakope -, in sicer na njegovo željo v odsek mariborskega strelskega polka, kjer se je želel sestati z Lovrekom.

"Nekje v tvoji bližini se nastanim," je rekel ob svojem prihodu in nato dodal nekoliko tiše, oprezujoc okrog sebe: "Dolgo tako ne bo. Ali si premislil?"

"S teboj pojdem."

"Dobro. V prihodnjih dneh se pomeniva o vseh podrobnostih."

"Tudi nacrt že imam ..."

"Ej, to je dobro! Vse mi poveš, ko bova sama. Kaj dela prijatelj Ulrik? Mimogrede sem se oglasil pri gospodu cetnem poveljniku, pa se me ni nickaj razveselil. Namerno sem ga vprašal po tebi, ceš gotovo je vesel domacina ... Da si videl njegov obraz! Ko testo se mu je povesil! Hladno me je zavrnil, ceš da obcuje z moštvom samo službeno in da to pricakuje tudi od mene. Šema domišljava ... Ali ti hudo pije kri ...?"

"Zdaj ne vec, ker si ne upa. Ampak ljudi mi je spuntal, ker jih zaradi mene goni kakor pse in jim nalaga najslabše delo. Zdaj se srdijo name, ko jim vendar ne morem pomagati ..."

"Nic ne de, te vsaj ne bodo prevec pogrešali ..."

Po prijateljevem prihodu se je Lovrek takoj lotil priprav. V ta namen se je ob pravi priložnosti zaupal svojemu dobremu prijatelju, korporalu Planinšku, zavednemu savinjskemu hmeljarju, ki se je sprva nevšecno zmrdaval, ceš pobeg k figavim Lahom mu nickaj ne diši. Kdo ve, na kakšne limanice jih posade? Ko pa mu je Lovrek porocal o snujocih se legijah v antantnih državah, kamor gredo tudi oni, je pristal in mu obljubil, da bo priskrbel vse potrebno ter seznanil z nacrtom še svojega rojaka in prijatelja Kozinška. In pricelo se je tiho snovanje in dogovarjanje, ki ga ni nihce opazil. Le Ulrikove prežece oci so nekaj slutile.

Stankov prihod je bil porocniku sprva skrajno neljub, pozneje pa, ko je prejel obvestilo o njegovih pogostih sestankih z narednikom, ga je razgibalo upanje, da ujame oba v nevarne zanke veleizdaje. Njegov vohun in hkrati njegov sluga - slišal je na pranemško ime Wratschko -, zagrizen ponemcenec iz ptujske okolice, je po njegovem narocilu zasledoval vsak narednikov korak.

Nekega vecera, ko je moral 4. vod vnovic po deske k vzepnjaci, se je Lovreku, kakor že veckrat, pridružil porocnik Golob. Vohun ju je opazil ter jima od dalec sledil. Pri vzpenjaci je Lovrek najprej izdal potrebna povelja, nato pa se je s porocnikom umaknil k bližnji skali, odkoder je lahko spremljal delo vojakov in hkrati nemoteno razpravljal s prijateljem o dozorevajocem nacrtu. Zatopljena v pogovor nista opazila, kako se je med brinjem, vlacjem ter slecevim grmicevjem kakor kaca plazila proti njima temna cloveška postava. Če bi bila vsaj malo previdnejša in bi ne bilo ropotanja ter premetavanja pri razkladanju in nakladanju desk, bi gotovo ujela na uho lomeco se suhljad in zasacila zahrbtneža. Usoda pa je hotela drugace in Wratschko se je za njima neopazno potuhnil za skalo.

Prijatelja sta se sprva pogovarjala bolj potiho, tako da vohun kljub napenjanju ušes ni odnesel nic, pozneje pa sta se razvnela, a tudi vohun se je medtem prikradel nekoliko bliže.

"Dobro si se domislil!" je slišal porocnikov glas. "Pred strojniškim gnezdom ni bodece žice, blizu laških zakopov je, Planinšek ureja službo, on in Kozinšek pa pobegneta z nama ... Izvrstno! Veš kaj, Lovrek? Boljšega nacrta ne iztuhtava, zato nic odlašanja, zlasti ker nas drugace prehiti laška ofenziva ... Kdaj torej udarimo?"

"Če hoceš, lahko že jutri ponoci. Zvecer spravimo nahrbtnike v rov, med drugo in tretjo uro zjutraj, ko bosta Planinšek in Kozinšek pri puškah, pa jo natiho uberemo po bregu. Kaj pa Lahi, ali nas ne bodo pozdravili s kroglami?"

"Jaz znam laško. Šel bom naprej in jih pripravil ..."

"No, potem je vse v redu ..."

Lovrek je vstal, ko je videl, da so vojaki že koncali z nakladanjem, vohun pa je jadrno smuknil v grmovje, kjer je tišcal glavo k tlom tako dolgo, dokler ni zamrlo topotanje nog, polglasno preklinjanje otovorjenih mož in ropotanje kotalecega se kamenja, znamenja, da so že na poti v zakope. Nato je vohun previdno vstal in po ovinkih odhitel k svojemu gospodarju ter mu z razžarjenim, pohvale pricakujocim obrazom povedal vse, kar je slišal.

Porocniku se je spacil obraz v okrutnem zadovoljstvu, vzhicenja, ki ga je je pricakoval njegov sluga, pa ni pokazal.

"Skozi strojniško lino pod pomolom ... Glej, glej, zamisel ni slaba ... No, gospodje utegnejo doživeti veliko razocaranje ..."

Tako je mrmral in stiskal pesti, da so mu zapokali clenki na prstih.

V.

Pod skalnim pomolom, ki se je - podoben rilcu - razprezal pred zakopi ter izven žicne pregrade v smeri laške bojne crte, se je nahajalo dobro skrito strojniško gnezdo, obvladujoce obsežno in nekoliko viseco planoto smrti, po kateri so Lahi že tolikokrat brezuspešno naskocili avstrijske postojanke. Pot do njega je vodila iz zakopov - skozi globok in dolg podzemeljski rov, iz katerega se je približno na sredini odcepljal drugi, še nedokoncani hodnik, predviden za zasilni izhod v primeru nepricakovanega sovražnikovega vpada v jarke. Zdaj je delo v njem že dlje casa mirovalo, saj so bile vse delovne sile potrebne za utrditev in povecanje že izdelanih kavern, v katere naj bi se zateklo moštvo med topovskim ognjem.

V ta nedokoncani rov se je okrog polnoci in v spremstvu svojega sluge pritihotapil porocnik Miklausin, oborožen s pištolo ter opremljen z elektricno žepno svetilko. Mrzlicno razburjen je pricakoval ubežnike, zato so mu minute tekle zelo pocasi. Zasleduha sta bila že vsa otrpla od dolgega prežanja, ko so okrog druge ure zjutraj nedalec od njiju zabobneli koraki. Nekoliko zatem so se oglasili zamolkli glasovi in doneli, kakor da prihajajo iz globokega vodnjaka.

"Le dobro se naspi, Miha! Kdo ve, kolikokrat še ..."

"Slabo kaže. Lahko noc, Planinšek!"

"Koncno! Izmena nocne službe! Planinšek je med zarotniki, zdaj ne more vec dolgo trajati," je šepetal porocnik svojemu spremljevalcu in trepetal od nestrpnosti.

Čez cetrt ure so se vnovic zaslišali koraki. Mimo njunega skrivališca je zablisnila luc in spet izginila. Po stopnicah, ki so vodile k strojnicam, se je razlocno slišalo nabijanje okovanih cevljev. Glasovi so pojemali in naposled zamrli. Zdaj je bil skrajni cas! Zasleduha sta se dvignila in se previdno plazila za ubežniki. V temi sta se veckrat ustavila, si za hip posvetila in prisluškovala z napetimi ušesi. Nato sta se neslišno pomikala dalje, dokler nista nenadoma zagledala ozke dupline, v kateri se je gnetlo in pogovarjalo vec ljudi.

Eden izmed njih - porocnik Golob, kakor je dognal Ulrik po njegovem debelem glasu -, se je že vzpenjal k lini.

"Nasvidenje, fantje!" se je še enkrat obrnil k tovarišem. "Ko pocita na laški strani dva zaporedna strela, jo udarite za menoj!"

Ulrik, ki je z naperjeno pištolo opazoval Stankov pobeg, se ni zganil, ceprav se je cudil samemu sebi, zakaj ga izpušca iz nastavljene pasti. O, dobro je vedel, le priznati si ni maral: ni mu bilo zanj, Gradnika je hotel zasaciti, ujeti in odgnati. Golobov pobeg bo tehtno potrdilo njegove krivde ...

Pok, pok ... Dogovorjena strela ... V trenutku, ko se eden izmed vojakov zavihti na podstavek pred lino, zaigra svetilka in obsveti duplino.

"Stoj! Roke kvišku!" zavpije porocnik Miklausin in plane z dvignjeno pištolo k zmedenim, pred lino se gnetocim vojakom. Nihce ga ne posluša, a tudi napovedanega strela ni, kajti že se premika klobcic teles sem in tja. Sluga Wratschko se po Ulrikovi zapovedi vrže na Lovreka ter ga ne izpusti. Med ruvanjem je eden izmed vojakov že izginil skozi lino in tudi korporal Planinšek uspešno izgine v temo. Srecno se prevali na prosto ter jo ubere k Lahom. V strahu je pozabil na otepavajocega se tovariša in ga prepustil njegovi usodi.

Lovrek se brani z obupno besnostjo in že je videti, da se bo otresel svojega napadalca, ko mu Ulrik trešci pištolo na glavo, da omamljen omahne in se opotece. Po nesreci se spotakne še ob svoj na tleh ležeci nahrbtnik, ki ga spodnese in vrže po tleh. Kakor bi mignil, sedita sovražnika na njem in Ulrik pritiska cev pištole na njegovo sence.

"Vdaj se!"

Lovrek je izcrpan in se nic vec ne brani. Zmagovita nasprotnika ga zgrabita vsak za eno roko in ga surovo potegneta s tal. Ulrikov obraz je smrtnobled, roke mu drhtijo, iz sršecih oci švigajo bliski blaznega zadošcenja.

"Pa smo te dobili, ticek!"

Ujetnik ne odgovori, zaradi cesar ga poročnik neprijazno strese za ramo. Komaj pa se ga dotakne, zarjove zunaj vojni bog.

Bum, bum, bum! Tresk, tresk!

Tisoč ognjenih jezikov zaplapola v daljavi, tisoč besov zasika, zašumi in zatuli. Oglušujoče treskanje, grmenje in bobnenje hiti za njimi, zemlja se stresa ob silnih udarcih. Granata za granato, mina za mino, sto strelov v enem hipu ... Pred lino plešejo neprestani bliski ...

"Ugasnite luč, gospod poročnik!" krikne sluga.

Ulrik ga takoj uboga. Sluga na njegov ukaz zgrabi obe ujetnikovi roki; z železnim prijemom ju stiska za njegovim hrbtom in ga v temi poriva po stopnicah pred seboj, dokler se poročnik ne opogumi in spet prižge svetilko.

Tako so se počasi pomikali naprej. Njihove sklonjene postave so na vlažno se svetlikajoče stene zarisovale dolge sence, medtem ko je okrog njihovih ušes udarjalo kakor zamolklo hrumenje pomorske vihre. Rik tulečega železja je kljub njihovemu umiku v varnejši del hodnika postajal vedno glasnejši in srditejši; skalni strop nad njihovimi glavami se je nalahno tresel in z njega je kakor dež curljal droben pršič kamenja ter peska.

Šele sedaj se je Ulrik prav zavedal svojega položaja. Z Lovrekom vred je bil zaprt v predoru, iz katerega ni mogel k svoji, sami sebi prepuščeni četi, dokler je sovražnik zasipal zakope s takšnim ognjem. Ob tem spoznanju se mu je skrčilo srce in nestrpno je priganjal svojega slugo, naj vendar pohiti. Še je upal, da se mu posreči vrnitev v eno izmed četnih kavern ...

Lovrek, ki ga je bil Ulrikov nepričakovani napad v prvem trenutku docela porazil in mu odvzel moči za učinkovitejšo obrambo, je medtem že prišel k sebi. Tuhtal je, kako najbolje izkoristiti nastalo okoliščino in se osvoboditi. Nasprotnika ga v svoji razburjenosti nista niti razorožila in za pasom mu je v usnjenem toku še vedno tičala nabita armadna pištola. Presenetiti ju mora in vse bo dobljeno ...

Na ovinku, kjer sta se rova razhajala, se nepričakovano vrže nazaj in slugi iztrga iz rok. Sunkovito ga pahne proti poročniku, tako da oba izgubita ravnotežje in telebita na tla. Lovrek plane v nedokončani rov in se ustavi šele, ko ne more več dalje. Nato sname iz omota pištolo, sprosti zaklep in napne petelina. Tako, Ulrik, pa pričnimo dvoboj, toda pod drugačnimi pogoji ...

Nasprotnika se preklinjajoč pobirata s tal, a v temi sta drug drugemu napoti. Poročnik tiplje okrog sebe in išče izgubljeno svetilko, sluga pa grabi za svojim ujetnikom v prazno.

"Ni ga več, ušel je ..."

"Kako si ga držal, bedak? Morava ga spet ujeti!"

"Saj nama ne more pobegniti!" se opravičuje Wratschko. "V zakope ne more, razen če hoče v smrt, če pa se je zatekel v stranski rov, je še bolj v pasti ... Odtam ne more nikamor ..."

Poročniku kar odleže ob teh besedah. S krutim smehljajem na ustnicah kresne vžigalico in v njenem svitu pobere svojo električno svetilko. Z njo prodira za pobeglim sovražnikom.

"Stoj! Še en korak in ustrelim!" se oglasi iz teme Lovrekov glas tako preteče, da pogumna zasledovalca prestrašeno odskočita.

"Vraga, pozabila sva ga razorožiti," zašepeče sluga in se umakne.

"Kaj se bojiš, šleva! Prestrašiti naju hoče! Takoj ti dokažem!"

Tudi poročnik se boji, toda nepričakovani poraz ga je razvnel in navdal s čustvom ponižanja, ki ga lahko splakne samo pogum. Brez premisleka skoči v temo, kjer se naenkrat ukreše krvavordeč blisk. Bum, zagrmi po hodniku: tik nad Ulrikovo glavo švistne krogla, se odbije ob steni in drdraje odleti nekam na tla. Zasledovalca se jadrno umakneta v glavni hodnik, kjer se šepetaje posvetujeta.

"Oborožen je zlodej, toda uiti nama ne more," ugotavlja poročnik. "Najina naloga je, da mu zapreva pot k strojnicam. Tu na križišču se utaboriva!"

Iz bojazni, da bi se ubežnik ne priplazil neopazno k njima - z lučjo sta morala ravnati varčno, poleg tega pa bi strelcu z njo nudila dober cilj -, sta iz spodnjega rova znosila več zabojev z rezervnim strelivom, s katerimi sta se za silo zavarovala. Šele zdaj sta pomirjena sedla na tla, napenjala ušesa in čakala.

Zgoraj je razsajalo bojno neurje in skalni obok se je ob nabijanju tisočerih udarov sumljivo pozibaval in stresal; po glavah je trkljal droben grušč in se usipal pesek, tu in tam se je s stropa odkrušil debel kamen in se nevarno prikotalil do njiju, da sta preplašena šinila kvišku. Grozeče bobnenje je hrulo po vsem hribovju, se prelivalo v kotline in postajalo zmeraj glasnejše. Tresk neštetih eksplozij se je spajal s čudnim steklenim cingljanjem, ki je pretresalo kosti in mozeg, in iz zaplinjenih jarkov se je v podzemeljski rov priplazil duh po žveplu in zažganih cunjah, kar je še bolj otežilo dihanje. Peklenski krohot min, granat in šrapnelov* se je v blaznih zavojih lovil naokrog in lučal na okostje zemlje točo, ki je zbila vse, kar je bilo živega in celega. Skalni obok se je vedno bolj pozibaval in vdajal.

"Najtežje granate mečejo ...," meni sluga z boječim glasom. "Sam Bog pomagaj, da bi se strop ne sesul ..."

"Prazen strah! Gotovo vzdrži," ga tolaži poročnik, čeprav tudi njega prevzema groza.

"Tresk, tresk! Skalovje hrestne in regne s čudnim jekom: ogromen plaz kamenja se zruši v hodnik, skalne stene pokajo, se usedajo in pogrezajo z zamolklim grmenjem ... Dva smrtna krika, ponovno treskanje in spet grmenje ... Nov plaz se sproži in plesketaje zasipa hodnik ... Oblak prahu in drobnega peska napolni rov, iz neprestanega bobnenja se trgajo zadušeni kriki. Tako vpije človek na meji razuma in človečnosti, odmaknjen od življenja, ko misli le še na to, kako obdržati samega sebe, kako ostati živ ...

Lovrek, stisnjen v najoddaljenejši kotiček hodnika, komaj diha. Dim in prah ga dušita, sicer pa se ga groza razdejanja ni dotaknila. Prepadel se tlači k skalovju in ugiba, kaj se je zgodilo. Predirljivi kriki mu mesarijo dušo; želja, da bi pomagal trpečima sovražnikoma, se bori z razumom, ki mu pravi, naj ne sili v pogubo. Naposled njegovi razbičani živci ne prenesejo več groznega vpitja. Previdno se plazi po hodniku, od časa do časa obstane in streže z ušesi, nato pa se spet pomakne dalje, tipa z rokami in zadeva ob kamenje. Kriki pred njim slabijo ter prehajajo v stokanje. Lovrekova noga zadene ob lesen predmet, vsaj tako se mu zdi. Oklevaje izvleče svetilko iz žepa in posveti predse.

Njen slabotni svit mu razkrije več razmetanih zabojev, za njimi pa se gmoti groblja*, ki docela zapolnjuje dohodni rov. Skalna plast je bila na tem mestu manj odporna, tako da ni vzdržala nabijanja granat ... Zato poguba ... Rov proti strojnicam je na boljšem, le do polovice je zasut ... A kje sta ranjenca?

Lovrek ne razmišlja dolgo. Hitro seže po kamenju, kajti če si hoče odpreti pot k zraku in strojnicam, kjer je zdaj menda še najvarnejše, ga mora odmetati. Strojnice so blizu laških zakopov, poleg tega pa sovražnik ne pozna njihovega gnezda ... Ta predel potemtakem ni tako izpostavljen ognju. Na to, da ga srečnejši pobegli tovariši ne bodo izdali, se je Lovrek trdno zanesel. Tam spodaj se mu ni treba bati ničesar, a ko pojenja streljava, jo pobriše za njimi.

Od napornega in hlastnega dela curlja Lovreku pot po licih, vendar se ne zmeni zanj, da se le osvobodi iz zatohlega prostora. Čez nekaj časa se prerije na stopnice, od tam pa zdrvi k strelni lini, skozi katero se že preliva jutranja svetloba. Poredni zlati prameni se poigravajo z bleskavo črnino strojnic. V kotu opazi poleg svojega še dva nahrbtnika, ki ju ubegla tovariša nista več utegnila ponesti s seboj. Zdaj je rešen! Konzerve, kruh, sir in mrzel čaj, vse, s čimer so se bili oskrbeli, če bi Lahi ne bili preveč postrežljivi: vse je v njih. Zdaj se mu ni treba ničesar več bati, vesel in zadovoljen je lahko ...

Kar naenkrat mu moreča groza stisne srce. Ali sta Ulrik in njegov sluga zares mrtva? Ali nista samo onesveščena, omamljena? Morda se dušita pod neusmiljeno grobljo, pod katero jima odteka poslednja kaplja krvi ... Ne more ju tako pustiti ... Vsaj prepričati se mora ... Zakaj neki? mu odgovarja porogljiv glas. Zakaj se bojiš za svojega neizprosnega sovražnika, ki te je zasledoval in želel ugonobiti! Gotovo bi te bil brez premisleka in očitkov vesti izročil vojnemu sodišču in s tem smrti ... Prepusti ga usodi, ki mu jo je namenil pravični Bog ...! Ne posegaj v njegove ukrepe!

Lovrek se bori s samim seboj, strmi na pokrajino smrti, nad katero se z vrhov od časa do časa privlečejo umazane megle. Nehote si predstavlja Ulrikov čedni, okrvavljeni obraz, v bolečini osteklenele oči, polomljene in razmesarjene ude ... Ne, ne, te predstave ne prenese! Prepričati se mora! Sledeč prvemu nejasnemu nagonu, se požene po stopnicah in odhiti k usodnemu križišču. Znova odmetava kamenje ... Njegovi ostri robovi mu do krvi ranijo dlani, znoj ga obliva, vendar ne odneha, dokler ne začuti med prsti nekaj mehkega, še toplega: človeško roko ... Trdno jo zgrabi in vleče, kup se ruši, kamenje odletava in preti, da bo zasulo tako rešenca kot rešitelja. Po velikem trudu se Lovreku končno posreči, da potegne pokopano in še drhteče truplo docela izpod groblje. Trudoma ga pograbi in odnese nižje, na varnejše mesto.

"Ulrik!" zašepeče, ko mu obsveti okrvavljeni in razdejani obraz. Kakšna sreča, da ni popustil! Kakšna sreča, da ima v svojem varnem zavetišču tudi nekaj obvez, v hladilnikih strojnic pa celo nekaj vode ...! Obzirno si spet naloži nezavestnega sovražnika na roke in ga odnese v strojniško duplino, kjer ga položi, pomaknivši poprej puške v kot, na cementni podstavek pred strelsko lino. Kaj ga brigajo pomnoženi znaki in glasovi nezmanjšanega uničevanja, rohnečega višje nad njim? Še enkrat pohiti h groblji, vendar mu zdaj ni treba dolgo odkopavati in hiteti, kajti poročnikov sluga Wratschko je mrtev! Njegova glava je docela zdrobljena ...

Tresoč se od groze in studa ob pogledu na strahotno zmaličenega mrliča, pobegne nazaj k negibno ležečemu Ulriku, kjer se loti pregleda njegovih ran. Večina ran k sreči ni nevarna, toda leva roka je zmečkana in kakor vse kaže, večrat zlomljena. Bogve koliko ne more pomagati; za silo mu očisti rane, jih razkuži z jodovo tinkturo ter obveže, poslužujoč se veziva in perila, ki ga izvleče iz nahrbtnikov. Ranjenec trpi pod njegovimi prijemi, čeprav se še ne zaveda; obraz mu voščeni od bolečin, prsi mu pretresa težko hropenje, na ustnice mu sili krvava pena in roke se mu sunkovito dvigajo. K sreči se Lovrek spomni, da ima nekje stekleničko ruma - tako imenovano železno rezervo -, ki bi utegnil pomagati.

VI.

Ob blagodejnem učinku ruma se ranjenec polagoma prebuja, njegovi pogledi begajo po kaverni, iščejo, razbirajo in sprejemajo vtise, ne da bi vedeli, kaj početi z njimi. Zavest se javlja zelo počasi, nekako kradoma, z njo pa prihaja tudi bolečina, neznosna in okrutna, ki dušo malone znova požene nazaj v temo nezavesti. Lovreka prevzema usmiljenje, ko zre to igro strašnih občutkov, ki se zrcali z Ulrikovega obličja.

Ker je Lovrek stal v senci za lino, ga ranjenec ni takoj prepoznal, čeprav je srepo in dokaj dolgo upiral vanj svoj pogled, zastrt po nastopajoči vročici.

"Kje sem?"

Slabotno in komaj slišno se je oglasilo njegovo vprašanje. Lovrek ni takoj odgovoril. Nepremično stoječ ob steni, je vztrepetal pod težo trenutka in nehote zavlačeval razjasnitev dejanskega položaja.

"Ali si me ti, Franc, rešil in obvezal?"

"Ne," je nehote s šepetajočim glasom odvrnil Lovrek.

"Kje je Franc, kje je moj sluga?"

"Mrtev," je zadonelo v kaverni, in poročnik se je zdrznil ob togotnem prizvoku izgovorjene besede.

"Kaj je z ubežnikom? Mar je tudi ...?"

"Gradnik je nepoškodovan."

Ulrik je globoko vzdihnil, zamižal in se nekoliko zamislil, nato pa, kakor v prebujeni zli slutnji, razprl oči in prestrašeno vprašal: "Kdo si ti? Ne poznam te!"

Lovrek je pristopil tesno k njemu. V svetlobi, ki je lila skozi strelsko lino in jasno obžarjala njegov obraz, ga je Ulrik prepoznal, onemel in čez nekaj časa zamrmral z nenadnim, topim mirom, kakršnega često pokažejo obtoženci ob razglasitvi smrtne obsodbe: "V tvoji oblasti sem. Kar brez ovinkov: kaj boš storil z menoj? Čemu si me sploh izkopal in obvezal?"

"Odgovori najprej ti! Čemu si me preganjal?"

"Da te uničim," je zahropel Ulrik in čudno vrtinčil oči. "Le bulji vame! Tako je, kakor pravim, nič se te ne bojim. Če bi me ne bila prehitela laška ofenziva, bi te zdaj kot ubežnika gnali k vojnemu sodišču ... In kaj bi te tam doletelo, že sam veš ..."

Ulrik je govoril jecajoče, toda hitro, in njegovi pogledi so živčno begali po mirnem Lovrekovem obličju, kakor da razbirajo z njega učinek izgovorjene izpovedi.

"Kaj še čakaš? Ubij me!"

"Pozabljaš, da si ranjen, pozabljaš, da sem človek."

Lovrek je govoril s prisiljeno zadržanostjo, v njegovem srcu pa se je nabirala jeza, ki so jo, komaj pozabljeno, zanetile ranjenčeve izzivalne besede. Čeprav je sprevidel njihov pravi namen, bi se bil vendar komaj obvladal, da se niso v tistem trenutku skrivile Ulrikove ustnice v neznosni bolečini, porojeni iz jasneče se zavesti.

"Ne vzdržim, ne vzdržim," je zaječal. "V imenu božjem, hitro me pokončaj! Preveč boli, preveč, preveč ..."

Lovrek je pograbil z rumom in vodo napolnjeno aluminijasto čašo ter mu jo ponudil.

"Ne maram, ne maram," se je branil ranjenec in otepal okrog sebe ter si od bolečine grizel ustnice. "Ubij me že, da bo konec ...!"

"Nisem tvoj rabelj!"

Tresk! Bum, bum! Od nekod z vrha je pribrenčal kos železa, se čisto blizu skrite line zapičil v zemljo in strgal od nje visok steber prsti, kamenja in peska, ki je kakor toča zaropotal na cementni obzidek. Lovrek je pokazal na črnosivi, pogled zastirajoči prah in resno dostavil: "Raje moli, kajti tudi tu ni več varno. Prej ali slej naju oba poišče granata ..."

Toda ranjenec ga bržkone ni več slišal. Preveliki telesni napor in notranje razburjenje sta mu znova odvzela zavest. Iz njegovih spenjenih ust se je prikrotovičilo stokanje, oči so se mu zavile, da je bila videti zgolj belina, čeljusti so se stisnile in telo mu je podrhtevalo kakor v tresavici. Lovrek je z vsemi močmi zadrževal odskakujoče truplo, da ni telebnilo na tla. Ko se je prvi napad polegel, mu je vlil nekaj kapljic ruma med šklopotajoče čeljusti, kar pa je pomagalo le za kratek čas. Sledila je še cela vrsta napadov, katerih divjanje se je izčrpalo šele tedaj, ko je ranjenec obležal na cementni plošči brez znaka življenja.

Zunaj se je medtem zdanilo, vendar pa dnevna vedrina in lepota nista mogli prepoditi gostih oblakov črnega dima, ki se je vlačil nizko nad grebenom, vzbujajoč vtis nepriljudnega, z dežjem nasičenega jesenskega dne. Bobnenje in treskanje je hruščalo dalje, toda k sreči še vedno ni seglo do zavarovane in skrite dupline. Kvečjemu so včasih prifrčali manjši drobci blodnega železja ali pršiči prsti in peska, ki so se kakor vodometi neprestano dvigali iznad zakopov. Zaradi groznega butanja je Lovreka pričela boleti glava in njegova ušesa so bila kakor omrtvičena. Čudna zmedenost se ga je polaščala, vse naokrog je izgubljalo svojo določenost in stalnost. Misli, ki so ga obletavale kakor vešče, se niso mogle strniti ter so nemirno - kakor izgubljene ovce po pašniku - begale po njegovi duši in iskale trdno osrednjo točko. Naposled jo je z velikim trudom vendarle našel.

Rešitev iz zagate - to je vendar najpomembneje, mar ne? A ranjenec, kaj bo z njim? Samemu sebi ga ne more prepustiti ... In če se z njim na ta ali oni način vrne v avstrijske zakope, ali ne zaigra s tem svojega življenja, če je morda poročnik temu ali onemu zaupal svojo nakano? Sploh pa, zakaj bi bil plemenitejši od Ulrika? Ali mu ni ta človek nekaj ur poprej neprikrito stregel po življenju? Zaslužil je svojo usodo! Ha! Kako bi se zvijal hudobni starec v Zalesju, če bi vedel, v čigavih rokah je v tem hipu življenje njegovega edinca ... Ob tej zahrbtni misli, ki nekako ni spadala k njegovemu značaju, se je Lovrek v trenutku streznil in jo s studom odpodil. Znašanje nad zapuščenim ranjencem - ne, to bi ne bilo človeško ... Ravno zato, ker mu je nesrečnik izročen na milost in nemilost, ga mora rešiti, tako ali drugače ...

En sam izhod se jima nudi: beg v laške zakope! Zdaj ko razen peščice hitro se izmenjajočih in preplašenih straž v avstrijskih zakopih nihče ne pazi na ozemlje pod pomolom, bi bil pobeg razmeroma lahek. V polmraku se splazi z ranjencem proti laškim rovom, s čimer gotovo reši sebe, nemara pa tudi Ulrikovo življenje. Seveda mora paziti, da ne izda skritega strojniškega gnezda, ker bi Lahi utegnili izrabiti ugodno priložnost in bi spustili pomol v zrak, z njim vred pa stotine njegovih, v bližnjih kavernah se skrivajočih tovarišev. Najboljše bo, da počaka na noč, ali pa ... da v najskrajnejšem primeru vendarle žrtvuje Ulrika ... Enega samega človeka, ki ga je Bog itak oplazil s svojo mogočno roko ...

Ne sodi, da ne boš sojen! mu kakor grozeč odmev zadoni v duši, in srh ga spreleti po vsem telesu. Prevzame ga misel na Boga ... Dremajoči spomini na vse, kar je o njem čital, se učil in slišal, kakor ognjenik buhnejo na dan in najrazličnejša osebna doživetja dobijo v njihovem svitu čudno svojstven pomen. Ali ni vse njegovo življenje dokaz božjega usmiljenja, to življenje, ki se je često odmikalo k prividom in sanjam? To življenje, ki se mu najgloblja spoznanja niso razodevala z razumom, pač pa s čustvom ...! Tudi današnje srečanje z Ulrikom je tako edinstveno, da mora imeti zanj, za oba poseben namen in smisel ... To ni naključje, namen je, nemara preizkušnja ... Čemu bi se bila sicer prav onadva rešila v ta samotni kotiček, odrezan od vsega sveta? Čemu leži pred njim ranjeni Ulrik, izročen njegovemu preudarku ... Ne, ne preudarku, njegovemu srcu ...! Preizkušnja srca je ... Lovrek je zastokal, si z obema rokama zakril lice in mukoma zavračal naval novih, dobrih in zlih misli, o katerih je bil na tihem prepričan, da ga ne bodo razsvetlile. Saj je predobro čutil, da se mora prepustiti skrivnostnemu glasu, ki je že ves čas klical in trkal v globini srca ...

Z bolnim pogledom se je ozrl na negibno ležečega ranjenca, kateremu so bolečine začasno popustile ter nekako splaknile spačeno in ranjeno lice, ki ga je z voščenim izrazom gledalo iz obvez in temno skodranih las. Lovreku se je zazdelo, da dobiva pred njim ležeče obličje vedre otroške poteze malega Ulrika, ki ga on - niti po dogodku pri mlinu - ni nikoli prav sovražil. Njegovo sovraštvo je bilo še najbolj podobno srditi radovednosti razdraženega psa, ki ga paglavci obmetavajo s krepeljci in kamenjem, ki pa takoj, ko jim je pokazal zobe in jih pognal v beg, spet leže in pozabi na motilce njegovega miru. Oni, oni ga niso pustili pri miru ... Ko bi moralo biti ravno obratno ... Kaj je naganjalo Miklausina, očeta in sina, da sta vsepovsod poskušala škodovati Gradnikom? V globini duše je Lovreku že vstajal pravi odgovor, vendar ga je svinčena utrujenost, ki se ga je po prečuti noči zmeraj bolj polaščala, tlačila pod prag zavesti. Brez moči je zdrknil na tla in skoraj v istem trenutku trdno zaspal, čeprav ni bila višje zgoraj vojna vihra niti za trenutek pojenjala.

Lovrekov spanec je nemiren; moti ga zmeden krogotok raznoraznih predstav. Njegova duša ne ve, kam naj se obrne: plašno bega naokrog, dviga, spušča in poganja se med mlečnobelimi oblaki ter hiti po ozkih in strmih gorskih stezah. Na njih obstane, kajti pred seboj zasluti osmislitev vsega. Vzpenja se vedno višje - nevidna roka ga vodi na sam vrh ... Nenadoma stoji na široki ploščadi, z nje se ozira na morje megla, tako turobno v svoji sivi puščobi, da se mu od žalosti krči srce. Joj, zablodil je, izgubil pot in zdaj je sam ... Toda glej! Morje zavalovi, na sredini se gosti, na sredini raste in dobiva čedalje vidnejše oblike ponosnega, v snežni belini se bliskajočega poslopja. Kaj ni to Beli dvor? Komaj plaho vprašanje zapusti ustnice, že se pordeči streha in zazelenijo grički ... meglena ravan izgine ... vzbrsti grmičevje, drevesa vzcvetijo ... Lovreku od veselja zastaja dih in kar ne more se nagledati premile lepote ... Toda kako čudno je nemiren ljubki grič, s katerega se ozira Beli dvor ... Kako se boči in sloči ter spreminja barve. Najprej je zelen, nato ves moder, nazadnje rdeč ... Joj, saj to je srce, srce žareče, krvavordeče srce! Še eno, še več, troje, petero src krvavi pod Belim dvorom in se šibi pod njegovo težo ... Srca žarijo, puhteča žerjavica jih razganja ... Slednjič buknejo iz njih visoki plameni, poženejo se ob pročelju prav do slemena in v trenutku zajamejo stavbo. Ogenj in dim se poganjata do neba, srca tam spodaj pa postajajo zmeraj bolj rdeča, izgorevajo in izgorevajo ... Nazadnje požar pogasne. Tanek steber rožnatega dima se suklja nad prežarjenimi srci in njihova nadzemska lepota izvablja iz Lovrekovih oči solze veselja in vzhičenja. Drugo za drugim se preplati* in iz sredine se izvijejo bele postave, sprva nejasne in prozorne, z zabrisanimi obličji ... Polnijo in jasnijo se v močni svetlobi, ki je nenadoma zableščala izza oblakov ... Teta Ana? In mladenič ob njej, Žak? In za njima, ali se ne smehlja Muskada? Vedno več ljubih in znanih obrazov! Mile oči zablestijo pred njim z dobrotljivo toploto materinske ljubezni, teta Mica se mu nasmiha, govori in maha z roko ... Ustnice dragih oseb se premikajo in Lovrek čuti, da mu hočejo nekaj razodeti, nekaj velikega in zelo pomembnega. Toda on ne sliši ničesar, ne sliši ... Nato, kakor da je od nekod zapihal veter, zafrfotajo bele halje, zaplapolajo krila, obrazi oblede ... in postave izginejo ... Iz žarečih, odprtih src se še vedno suklja dim ...

"Ne hodite! Povejte!" krikne Lovrek.

Tedaj se kakor v odgovor razdeli nebo. Iz sredine s kruto jasnostjo zasije ogromna luč, ki se neprestano veča in približuje. Nebeška zvezda je, ki strmoglavlja na zemljo ... Ne, ne, to ni zvezda!

"Božje oko je!" pomisli Lovrek in buta z glavo ob tla, pričakujoč uničenja in odrešenja. Ko se to ne zgodi, vnovič dvigne oči. Grozota in strah sta preminila. Blago in prizanesljivo se smehlja božje oko, a Lovrek v trenutku razume vse, kar mu razodeva, le da tega z mislimi ne zna zajeti, še manj povedati z besedami ...

"Bog, Bog v nebesih!" vzklika iz vsega grla. "Ti mi pomagaj!"

Ob zvoku lastnega glasu se zmeden prebudi in si zastira oči pred ščemečo svetlobo, ki seva v lino iz oddaljenega laškega žarometa. Dolgi trakovi njegove bleščave so podobni tipalkam, ki švigajo na desno in levo, raziskujoč bojišče. Nazadnje se umaknejo na drugi konec medfrontne, z bledimi kostenjaki posejane planote. Strelska lina je spet temna, vendar jo vsak trenutek razsvetle krvavordeči bliski razstrelkov in žar laških raket, ki v presledkih vzletavajo nad zakope. Prelivanje svetlobe spremlja bobnenje zemlje in tuljenje granat v zraku. Divji lov še vedno hruje nad pokrajino, njegov zalet še ni ustavljen, čeprav se dozdeva Lovreku nekoliko slabotnejši.

"Tako dolgo sem spal?" pomisli glasno, še vedno pod močnim vtisom svojih sanj.

"Vode, vode!" zaječi Ulrik.

Lovrek se urno dvigne in mu ustreže. Rahlo spušča kapljico za kapljico med ranjenčeve žgoče in spokane ustnice. Tudi glava je vroča, kar je vsekakor slabo znamenje.

"Čimprej ga moram spraviti k zdravniku!" je sklep, ki ne dopušča omahovanja. Samemu sebi se čudi, da je sploh mogel kolebati in dvomiti.

Medtem se je ranjenec spet zavedel. Z vročično svetlimi očmi je strmel v Lovrekov obraz, ki se je poln skrbi sklanjal nadenj.

"Kaj bo z menoj?" je vprašal s šibkim, a razločnim glasom.

"Vse je v redu!"

"Ti pobegneš za onimi na laško stran, kajne? Mene boš pustil tukaj ... ne? Nič hudega, saj me bodo našli, ko preneha streljanje. Naredniku Weilerju sem povedal, kam sem namenjen ..."

"... da uloviš mene, kajne?"

"Tega mu nisem izdal. Edino moj sluga je vedel vse ..."

"In ta je mrtev," ga je dopolnil Lovrek.

"Z lahkoto me bodo našli ..."

"Ne vem. Po moji presoji je zasut ves gornji rov, ker je bil že poprej preplitvo izpeljan. Pred koncem ofenzive ne gre računati na odkopavanje, in še potem bi trajalo dneve in morda celo tedne, preden bi našli nezasuti del. Edini izhod je ta lina pred teboj!"

"Potem je vsega konec!" je šepnil Ulrik in zamižal, kakor da si hoče prikriti resničnost.

Lovreka je Ulrikova malodušnost močno pretresla.

"Poslušaj ...," je začel, a oni ga je hripavo prekinil.

"Nikar ne omenjaj mojemu očetu," je dejal, "kako bedno sem umrl. To edino prošnjo mi izpolni, Gradnik z Belega dvora ...!"

"Oj, Ulrik, kako črno mora biti tvoje sovraštvo, da mi podtikaš to podlost. Takšnega, kakršen si, ranjenega in brez pomoči, naj te pustim počasi umreti od gladu, žeje in mrčesa, v najhujših mukah ...?"

Izpod Ulrikovih priprtih vek je blisnil bežen žarek upanja.

"Da, tako mislim. Človek si in sovraštvo boš poplačal s sovraštvom."

"Ti me sovražiš?"

"Tvoje sovraštvo vračam."

"Jaz te v tej uri ne sovražim več in morda te prav od srca nikoli nisem sovražil. Da, tvojega očeta, tega pač ... Toda zdaj celo zanj ne vem prav gotovo ... Samo nekaj vem: iz vsega srca te pomilujem."

"Ne maram tvojega pomilovanja!" je zahropel Ulrik. "Moraš me sovražiti, saj sem sin tistega Miklausina, ki te je pognal z Belega dvora in te preganjal, kjer te je mogel. Nikoli me ne prepričaš o nasprotnem. Vem, da zdaj samo lažeš in se hliniš ...!"

"Ne lažem! Le ti se pretvarjaš in tvoje besede mi pričajo, da obsojaš očetovo početje ..."

"Kaj še!" je odvrnil Ulrik s krohotom, iz katerega pa se je slišala bolna pritrditev. "Vedno sem ga občudoval, ker je bil prebrisan in brezobziren, ker ni bil slabič ... Samo slabiči in nezmožneži podlegajo, močni si krčijo svojo pot ..."

"In kam prištevaš v tem primeru sebe?"

"Molči! Jaz sem slabič, vedno in vselej sem bil slabič ..."

Pred lino so se znova pojavile tipalke žarometa in Lovrek je v njegovem siju uzrl čudno spremenjen Ulrikov obraz: velika potrtost se je spajala z nemim krikom po milosti, po življenju. Dvom in upanje, odpor in vdanost, vse je izražalo to brezkrvno obličje pred njim.

"Tudi jaz nisem močan v tvojem smislu. Nikoli nisem hodil preko trupel in tudi poslej ne mislim. Ne maram obteževati svoje vesti s tvojo pogubo, zato te bom spravil na varno ..."

"Lažeš!" je viknil Ulrik.

"Razumem, da mi težko verjameš. No, dobro! Poslušaj! Prisegam ti pri Bogu, v katerega menda tudi ti veruješ, da te vsaj poskusim rešiti! Moli k njemu, da mi pomaga ...!"

VII.

Po tej, z možato resnostjo izgovorjeni zaobljubi je Ulrik nenadoma obupno zajokal. Brezumni, skoraj otroški jok je pozneje prešel v težko in moreče ihtenje odraslega človeka, pri čemer so mu poskakovale prsi in hlipala usta. Iz oči so mu vrele debele solze, ki so počasi kapljale na tla.

"Kaj ti je?" se je Lovrek z zadrževanim sočutjem sklonil nadenj. "Ali ti je slabše?"

"Ne, ne! Preveč, preveč! Ne vzdržim!"

Dolgo je stokal, dolgo ječal ter se nikakor ni mogel umiriti. Lovrek ga je obzirno izpraševal in mu ponujal svojo pomoč, toda Ulrik je samo odmahoval z roko, požiral solze in drgetal v poplavi telesnih in duševnih bolečin. Ko se je slednjič vendarle za silo pomiril, se je zagledal v svojega usmiljenega nasprotnika.

"Prepričan sem bil, da me boš pustil umreti ...," je dejal čez nekaj časa. "In jaz bi še rad živel, tako rad bi še živel ..."

"Nisem tvoj rabelj!" je osorno odvrnil Lovrek.

Toda zdaj ga je razumel, saj je enako občutil sam. Tudi njemu se je prav zdaj, ko je bilo toliko možnosti smrti in tako malo upanja, da se srečno rešita, kakor še nikoli hotelo življenja. Tistega življenja, ki je skrivalo v sebi še toliko razočaranja ... Njegova mladost, zaklenjena v tesne rešetke vojašnice, se je zaganjala proti vsemu, kar bi jo hotelo prikrajšati v njenem razmahu, dokler ni omagala in nekaj časa mirovala.

Zatopljena v nevesele misli sta mlada moža umolknila in podzavestno prestrezala zunanjo bučanje, ki se je v dolgih urah poenoličila, ne da bi bila istočasno prenehala tudi njena strahota.

"Takšen si, kakršnega sem se te bal," je obotavljajoče se spregovoril Ulrik in izbiral primerne besede.

"Že kot otroka si me mučil ... Takrat ko smo se spoprijeli pri jezu, sem te moral jezno občudovati, ker si se drznil korakati mimo nas, trških pretepačev ... Kljub temu ali pa prav zaradi tega sem te sovražil ... Tudi ko si me pozneje rešil iz vode, ti nisem bil hvaležen, temveč sem se srdil nase in nate ter iskreno obžaloval, da nisem utonil ..."

"Pusti, pusti! Otroške marnje!" ga je zavračal Lovrek, boječ se, da bi se ranjenec ponovno ne razvnel.

"Ne, ne, tako je bilo, popolnoma odkrito govorim. Toda prav tako sem obupaval, ker so te nedolžnega pregnali na Stropnico, čeprav bi se iz vsega srca veselil tvojega trpljenja, če bi bil ti res vsaj malo kriv ..."

"To je pač malenkost v primerjavi z drugimi, hujšimi zadevami ..."

"Vem, malenkost zate, toda zame, sinu svojega očeta, ni malenkost."

"Marsikaj bi bilo drugače, če bi tvoj oče popustil ..."

Ulrik se je grenko nasmehnil: "Kako bi naj popustil? Saj je bil kriv! Ne glej me tako osuplo! Njegovo krivdo sem slutil že kot otrok in prav zaradi tega ste mi bili vsi Gradniki zoprni, kakor mi je bil vedno odvraten vaš Beli dvor ...

"Beli dvor odvraten?" se je nehote ogorčil Lovrek.

"Beli dvor, da! Zato odvraten, ker je bil še vedno vaš; ker sem se vsakokrat, kadar sem hodil po posestvu, čutil sokrivca, ker sem videl v svojem očetu tatu ..."

"Ali je mogoče?"

"Neštetokrat sem obsojal očetovo početje, ki je ustvarjalo iz Gradnikov junake in mučence, nas Miklausine pa blatilo ... Zaradi tega sem pobesnel, kadarkoli si mojemu očetu očital tatvino ... Samo jaz sem smel to, čisto natiho, ne pa ti, ki si bil v mojih očeh junak in mučenec ...!"

"Zdaj marsikaj razumem ..."

"In pozneje, ko sem nekoliko dorastel in bi bil tako rad ponosen na svojega očeta, za čigar bogastvo so mi bili mnogi nevoščljivi, sem jaz moral zavidati in občudovati tebe, kljubovalca, ki si pred vrati samega Belega dvora zgradil bojno postojanko, iz katere si se branil in izpadal, doraščajoč v močnega in samozavestnega človeka ..."

Lovrek se je samo grenko nasmehnil, ko se je spomnil na svoj boj in izgubljeno ali vsaj daleč odmaknjeno življenjsko srečo. "Ni bilo vse tako lepo! Brez zvestih prijateljev ... " je oporekal.

"Jaz tudi prijateljev nisem imel," mu je segel v besedo Ulrik, z očitno željo, da se mu docela izpove. "Venomer sem bil sam, nikoli prav srečen, čeprav sem imel vsega dovolj in so me vsi slavili. Kaj mi je bilo do očetovega denarja! Polagoma pa sem zakrknil, postajal sem zloben. Naposled sem si domišljal, da je moj način življenja najzabavnejši in najpravilnejši ... Žal ta zamisel ni mogla odgnati vse pogosteje nastopajočih ur samote, v katerih sem čutil praznoto svojega življenja ..."

"Hrepenel si," je povzel Lovrek, ko je Ulrik zaprl utrujene ustnice, "drugam te je sililo ..."

"K vam, k vam drugim me je sililo," je skoraj kriknil ranjenec. "Kako sem sovražil naše jalovo in neznačajno narodno odpadništvo, porojeno iz golega dobičkarstva. Mi, nemčurji, smo bili siti in vendar neprestano lačni; grabili smo, odirali, izdajali ... In jaz, jaz, ki sem bil v srcu na strani značajnih, nisem mogel in nisem smel k vam ..."

"Takšen si, Ulrik, v resnici? Takšne misli so te navdajale?"

"Oh, samo misli ..., samo želje ..., nič drugega! Nič dejanj ..."

"Vendar si hrepenel za lepim, čistim in nedotaknjenim, hrepenel kot vsi mladi, trpel, ker je tvoje življenje teklo v napačno strugo. Tudi jaz sem hrepenel in trpel, in danes se mi zdi tisto hrepenenje in trpljenje najlepše, kar sem kdaj doživel. Očistilo me je, prerodilo ..."

"Ti nisi bil sam ..."

"O, tudi osamelost poznam. Vedi, da me je nekoč obdržala v domačiji edino misel na Beli dvor. Bogve, kam bi me bilo sicer izvabilo ...?"

"Beli dvor, Beli dvor," je zamrmral Ulrik. "Ti ga ljubiš, jaz pa ga sovražim. Očetu je bilo to znano, slutil je, da ga jaz ne bom mogel ali hotel obdržati."

Ob tem priznanju je Lovrek zadrhtel po vsem telesu. V temi je poiskal Ulrikovo roko, jo nežno stisnil in zašepetal: "Če si zares tako občutil, ni treba sovraštva med nama, ne zdaj niti pozneje, če se srečno vrneva domov ..."

"Saj ne poznaš mojega očeta!"

"Dobro ga poznam, morda celo bolje od tebe, a po najinem razgovoru bi bilo nadaljnje sovraštvo med nama nesmisel in greh."

"In Beli dvor ...?"

"Zanj se bom boril, kakor sem se doslej, to je jasno."

"A če podležeš, ali me ne boš znova zasovražil?"

Lovrek je v negotovosti za hip pomolčal. Toda ko se je spomnil na svoje čudne sanje, ki so ves čas njunega razgovora prežale v njegovi podzavesti in ravnale njegove besede, je odločno vzkliknil in svečano poudaril: "Ne, mojega sovraštva je konec! Beli dvor je naposled samo košček zemlje, predrage preljube domače zemlje - toda človeško srce je več, je mnogo več ..."

"Daj mi roko!" je zaprosil Ulrik.

Ko mu jo je Lovrek radostno pomolel, jo je hlastno pritisnil na svoje žgoče ustnice in zašepetal: "Hvala ti!"

"Ne delaj neumnosti!"

"Zakaj si, Lovrek, tako dober?" je namesto odgovora vprašal ranjenec. "Odkod zajemaš svojo moč?"

Lovrek se je zamislil: "Ne vem, ali sem dober. Pogosto me trapijo zle misli. Morda sem se navadil poslušati svoj notranji glas, ker sem uvidel, da mi vselej prav svetuje ..."

"Tudi ti slišiš notranji glas?" se je kakor v grozi zavzel Ulrik. "Tudi ti? In ga poslušaš? Tudi jaz bi ga moral ..."

Utihnil je, zaprl oči in dolgo ni bilo besede iz njega: bilo je videti, kakor da je zadremal. Lovrek je previdno odtapal k stopnicam, se spustil nanje in se predal mislim. Ulrikova izpoved mu je bila resnično razodetje, in že dolgo mu ni bilo tako lepo pri srcu kakor v tej uri, v tej pošastni temnobi. Čisto je pozabil na svoj in Ulrikov nevarni položaj, kakor da je v notranjem doživljanju povsem otopel za divjanje zunanjih sil. Nekaj rezkih treskov v bližini pa ga je nenadoma prebudilo iz sanjarjenja in ga napotilo k lini. Čudno! Tako brez vsakega odmora še nikoli niso streljali. Skozi odprtino se je na visokem nebu narahlo odsvitalo iskrenje zvezd, po vrhovih pa se je pretakal širok krvavordeč trak, ki se je napenjal in spet oplahoval, ponekod celo zastal ter nato znova buknil kvišku. Avstrijski zakopi so bili še vedno odrezani od sveta, kar je Lovreka znova spodbudilo, da pobegne k Lahom in tako reši sebe in Ulrika. Ko se je ozrl nanj, je opazil, da strmi s široko odprtimi očmi v strop.

"Vse kaže, da bova morala k Lahom. Ali si zadovoljen? Najhitreje prideš do zdravnika."

"Ne k Lahom!" je zatarnal ranjenec s čudno cmeravim glasom, ki je jasno pričal, kako močno se je izčrpal v prejšnjem razgovoru.

"Pobrigajo se zate, ne boj se!" mu je prigovarjal Lovrek. "Nazaj te pri najboljši volji ne morem spraviti, kajti pot nama je zaprta."

"Ne k Lahom!" je ponavljal Ulrik. "Tam gotovo umrem! Domov, k očetu moram ...!"

"No, dobro!" je obzirno popustil Lovrek, ko je spoznal, da se je poročnik v svoji nejasni zavesti uporno oklenil ene same misli. "Pa še nekoliko počakam, mogoče streljanje res popusti ..."

Ker ranjenec ni odgovoril, se je Lovrek zaskrbljeno sklonil nadenj, zastrl s svojim plaščem lino in s svetilko obsvetil njegov obraz: bil je razžarjen, skoraj zabuhel. Očitno ga je ponovno naskočila vročica. Kmalu nato je pričel blesti in otepavati okrog sebe. Od časa do časa je klical mater in očeta, ju nekaj prosil in se kregal z njima, nato je umolknil ter divje škrtal z zobmi. Večkrat se je poskusil dvigniti, a bolečina ga je vsakokrat vrgla nazaj na ležišče.

Lovreku je bilo tesno pri srcu. Kaj naj stori, če se ranjenčevo stanje ne izboljša in njegov odpor ne popusti? Nazaj v avstrijske zakope ga v neprestanem butanju granat ne prinese ... A četudi bi ogenj popustil, ali bo mogel tako daleč in po tako strmem pobočju, preden ga opazijo Lahi in ga zasujejo z granatami? Bržkone propadeta oba, bržkone ju raztrgajo, preden dosežeta zakope ... Ulrik se mora vdati, ne kaže drugače!

Vnovič se je sklonil k njemu in mu dejal z mehkim glasom: "Prijatelj, morava k Lahom, druge rešitve ni. Nazaj ne moreva, tukaj mi pa umreš!"

Iz Ulrikovih ust ni bilo odgovora, a njegove oči so se široko zableščale v temi. Šele ko je Lovrek ponovil svoje besede, je spregovoril z obupno vdanostjo, ki se ne prepušča nikakršnemu upanju: "Stori kakor hočeš! Ampak pri Lahih umrem ..."

"Če pa ne moreva nazaj!"

"Tam umrem!" je trdovratno ponovil Ulrik, znova zatisnil oči in obležal s stisnjenimi ustnicami, ki so izdajale njegovo neomajno prepričanje.

Lovrek ni več silil vanj. Ranjenec se je s trdnostjo, lastno ljudem s šibko voljo in oslabelim bolnikom, oklenil svojega spoznanja ter bil prepričan o njegovi resničnosti. In ker vera gore prestavlja, je bilo kar verjetno, da bi pri Lahih zares ne ozdravel - kljub njihovemu morebitnemu prizadevanju in njihovi zdravilni umetnosti ...

VIII.

Nazaj v avstrijske zakope! Drugega izhoda ni! Lovrek se je oprezno nagnil čez težko dihajočega, v delno nezavest pogreznjenega Ulrika. Brez šuma je odstranil prevesne, umetno izdelane ruše, ki so zakrivale lino, da bi tako čimbolj razširil izhod. Nato je splezal ven, skrbno prevalil ranjenca počez, tako da je bila njegova glava obrnjena proti njemu, ga počasi izvlekel skozi lino ter ga zunaj položil na rosna tla. Lino je nato je zadelal, se vzravnal in pogledal naokrog.

Nehote ga je prevzela takšna groza, da mu je zagomazelo po vsem telesu. Tako si svoje poti ni predstavljal, tako težke ne in ne tako brezupne! Frfrajoči ognjeni jeziki so se trgali nad zakopi, a sledilo jim je treskanje v tako nepretrgani izmeni, da ni bilo mogoče razlikovati posameznih pokov. Rohneče brbotanje, sestavljeno iz hreščečih eksplozij tulečega železja in bobnečih pretresov zemlje, je še vedno valovilo po vzdušju. V varnem zatišju pod zemljo se vse ni tako zelo čutilo. Zdaj pa se je tik pred njim dogajal veličastno-grozni prizor razdejanja in pokončevanja: vedno nove strele, od hipa do hipa obžarjajoče črnikasti dim; po pobočju so se cefrali posamezni kosmi smrdeče plinske zmesi, v bližini pa so se v razkopano in razkrito zemljo brenče zasekovali drobci granat in kamenja.

Lovrek se je nekaj časa razgledoval, kakor da si ne more vsega dovolj trdno vtisniti v spomin. Pogledal je na uro: svetlikajoči se kazalec je naznanjal drugo uro po polnoči ... A junijske noči so kratke! Po tretji uri se že prične svitati ... Oh, zakaj je Ulriku šinila v glavo ta nesrečna zamisel? Kako otročje lahko bi ga prenesel k laškim zakopom, ki so tiho in na prvi pogled neobljudeno dremali spodaj pod njim. Bržkone sovražnik še ni mislil nehati z obstreljevanjem ...

Lovrek je sedel k ranjencu, naslonil lakti na kolena in si z rokami zakril oči ter pričel tuhtati. Ali naj kljub Ulrikovi trdovratnosti tvega pobeg k Lahom ter prevzame odgovornost zanj? V tistem trenutku se je spomnil doživetja ob prihodu na fronto, ko ga je notranji glas rešil gotove smrti, in na vso moč mu je prisluhnil tudi zdaj. In glej, zazdelo se mu je, da se ga oklepa mehka roka ...

Dviga in obrača ga nazaj proti avstrijskim zakopom ... Prijazen glas mu prišepetava odnekod, naj se podviza... Lovrek je začutil blagodejno bližino nečesa pomirjujočega. Odločno je skočil na noge.

"Preizkusiva svojo srečo!" se je sklonil k Ulriku. "Nazaj te ponesem. Bog nama pomagaj!"

Ranjenec, ki je kakor mrtev ležal na tleh, ga menda sploh ni slišal. Lovrek ga je najprej z eno roko nekoliko privzdignil, da mu je lahko pod hrbet podložil drugo - pazljivo, da se ne dotakne najobčutljivejših poškodb - in se z odločnimi koraki človeka, ki natančno ve, kaj želi, z ranjencem na rokah pognal po pobočju. Pričela se je nevarna in naporna hoja, težavna že za enega samega, kaj šele za nekoga, ki je nosil negibno, kakor svinec težko truplo. Desno in levo so mimo njega žvižgali razstreljeni drobci, zmeraj bolj pa ga je dušil žvepleni dim, ki se mu je valil naproti. - Zazdelo se mu je celo, da mu pešajo noge, da mu gore roke od pekoče utrujenosti ... Zdaj zdaj bo moral izpustiti svoje breme ... Ne sme naprej, odpočiti se mora, kajti kmalu bo dospel do pasu najhujšega ognja, kjer ga lahko reši edinole čimbolj pospešeni dir. Počiva in zbira moči. Nekako raztresen posluša bobnenje nad seboj in dozdeva se mu, da ne besni več tako silovito, da celo nekoliko popušča. Oh, ko bi le bilo res! V tem upanju se spet počuti krepkega in svežega. Nenadoma vstane, stisne Ulrika tesno k sebi in prične bežati, blazno bežati ... Fiu, fiu, žvižga okrog njega, tresk, tresk, hreščijo granate. Kamenje in prst škropita nanj, roko mu kakor udarec biča oplazi nekaj ostrega in pekočega, njegova pljuča komaj sopejo. Toda Lovrek ne omaga, pogreza se v granatne lijake, spotika se ob raztrgane ostanke bodeče žice, pada in spet vstaja, sili dalje, dalje. Smer se mu zdi prava, na dobro srečo, na božjo pomoč beži ... Zdaj je menda že na vrhu, prav blizu zakopov ... Dalje, dalje ...! Nenadoma naravnost pred njim zagori slepeč blisk. V hrbtu začuti neznosno bolečino, ki ga s takšno silo pahne naprej, da se ne more več ustaviti. Z ranjencem vred strmoglavi v globok lijak, kjer obleži polnezavesten, ugibajoč, kaj se je zgodilo z njim. Bolečina v hrbtu ga nekoliko vzdrami, poskusi se dvigniti. Zaman, zaman ... Tako! Zdaj je konec! Prva granata, mina ali šrapnel, ki udari v bližini, ga bo raztrgala, raznesla na drobne kosce ...

Bolj in bolj se mu izgublja izpred čutov obdajajoča ga resničnost, predstave se gnetejo in izvijajo, zdaj so zelo nejasne in nerazločne, nato spet v žareči luči prijetnega spomina ... Polonica in Janez blisneta mimo, vesela in nasmejana; Vida se sprehaja v bleščavi jutranjega sonca, izteza roke proti njemu in ga kliče, kliče ... K njej hoče, a strahovita teža ga potiska k tlom, ubup mu razganja prsi ... Ne more je doseči ... Ko pa uzre tik pred seboj njene lepe oči, nalite s solzami in prepolne ljubezni, mora k njim, mora! S strahotnim naporom, ki mu mesari mozeg in drobovje, se opotekaje dvigne ... V tistem hipu privid izgine. Lovrek se zbudi.

Osupel obrača glavo ... Kje je? Poleg sebe zagleda smrtnobledega, vsega okrvavljenega Ulrika, visoko nad njim tulijo granate, ki se razčehavajo nekje v ozadju, a nekje blizu njega regljajo strojnice, kričijo ljudje, pokajo ročne granate ... Laški napad? Zares, prvi svit je na nebu, najprimernejši čas ...! Kmalu kriki zamrejo in le zdaj pa zdaj še poči kak posamezen strel. Naprej, Lovrek! Klical bi rad, a skeleča bolečina v prsih ga ustavi; hoče vstati, a je brez moči ... Kaj bo z njima? Naprej, mora mu uspeti!

Strašno trpi, naposled pa se vendarle spravi na kolena. Objame nezavestnega ranjenca in se z enim samim sunkom, ki mu vnovič skoraj ugrabi zavest, postavi na noge. Omotičen spleza iz lijaka - kakor v sanjah premaga usipajočo se strmino - in stopa naprej ... Pijano se opoteka čez ruševine, čez razsekane španske jezdece in nerazpočene mine. Čudež ga drži na nogah! Nekje oddaleč ga dosežejo zmedeni klici, naslednji trenutek pa mu že zmanjka tal. Z Ulrikom na rokah se pogrezne v črno temo, in padanju ni ne konca ne kraja ...

Onemogel in ves povezan, ležeč na nosilnici v kaverni, ki jo je razsvetljevala v kotu pritrjena karbidovka, se je spet prebudil. Slaboten plamen je obmetaval skalovje s sencami, ki so se zdele neresnične in nemogoče. Svet, kamor ga je bila potisnila zavest, ni mogel biti pravi svet ... Ali sem umrl? je pomislil. Premaknil se je, toda v prsih ga je močno zabolelo. S hitrim korakom je priskočil k njemu bradat vojak.

"Nikar, tovariš, nikar!"

"Kaj je z menoj?" je vprašal Lovrek s težkim jezikom in strahoma občutil, da ga ob vsaki spregovorjeni besedi zaskeli v prsih.

"Hudo si jo izkupil! Šrapnel v pljučih in prestreljeno roko imaš. Kar tiho, drugače se ne izližeš!"

"Kje je Ulrik? Kje je poročnik Miklausin? Ali še živi?"

Vojak, čigar dobrodušno zaskrbljene oči so Lovreka umirjale, je skomignil z rameni.

"Ali še živi, mi ni znano."

"A kje je?"

"Pred pol ure so ga hudo ranjenega odnesli na polkovno zbirališče. Nič se ne ve, kako bo z njim."

"Ali je kaj govoril?"

"Nič. Samo po tebi je enkrat vprašal."

"In..."

"Tiho zdaj! Ne smeš več govoriti! Zdravnik prihaja."

Lovrek je poslušno umolknil in zaprl oči. Proti večeru, ko so se vrnili sanitetniki, so tudi njega odnesli k polkovnemu štabu. Od tam so ga še tisto noč prepeljali v bolnišnico.

13. poglavje

SVITANJE

I.

Četrtič po izbruhu velike vojne so pozvanjali velikonočni zvonovi, oznanjali vstajenje in prerojenje - brez odziva, brez odmeva. Še vedno ni bilo videti konca krvave morije na neštetih bojiščih, še vedno ni bilo kraja človeški stiski. Država je zasipala ljudi z malovrednim papirnatim denarjem in jim z neusmiljeno strogostjo odvzemala poslednje zaloge živeža. Njeni siti izvrševalci so se znašali nad reveži ter se prizanesljivo izogibali žitnic in hlevov odpadniških bogatašev.

Narod je vsa leta z angelsko potrpežljivostjo, pravzaprav z živalsko topostjo, prenašal raznotere nadloge in s krvavečimi srci prejemal tožne vesti o smrti svojih dragih daleč na tuji zemlji, to pomlad pa mu je bilo že zvrhano dovolj. Redki dopustniki se niso več vračali na fronto, temveč izginjali v težko pristopne planinske gozdove na Rudniku in Kozjaku, kjer so se v mnogoštevilnih podzemeljskih jamah uspešno izmikali vsakršnemu zasledovanju. Ljudstvo jih je kljub grožnjam oblasti zalagalo z živežem ter jih opozarjalo na orožniške in vojaške patrulje, ki so od časa do časa preiskovale gozdove.

Tudi četrta povojna noč je bila še vedno resnobna in tiha, vendar pa se je v preplašenih srcih kalilo prvo rahlo upanje. Tudi letos so ušesa dolinčanov pogrešala ubrano in svečano petje zvonov - vojaštvo jih je za topove že davno snelo iz zvonikov -, zato pa so bili glasovi samotarjev v farnih cerkvah smelejši in samozavestnejši, obetajoči konec dolge, predolge stiske.

Večerni vlak je na veliko soboto s precejšnjo zamudo prihlaponil v Zalesje, pa ne toliko zaradi premnogih potnikov, prej zaradi slabega premoga in obrabljenih vagonov. Kar je bilo dopustnikov, so se že od daleč željno ozirali skozi okna, na postaji, polni vojakov, pa so brž poskakali na tla ter odhiteli vsak na svojo stran. Eden izmed vojakov v oguljeni, umazano sivi uniformi je bil visok mož s črno brado in bledim, shujšanim obrazom. Železničar, ki je ob postajnem izhodu že od pamtiveka pobiral vozne listke, ga je zvedavo pogledal, toda tudi on ni prepoznal v njem mladega Gradnika.

Ne da bi postal, je ta krenil po vedno blatni cesti v kostanjev drevored in nato proti trgu, kateremu se je pozneje ognil, ter zavil ob Ložnici naravnost proti Gradišču. S poljan ga je z milo dobrodošlico pozdravljal pomladanski veter, noseč s seboj vonjavo pebujajoče se zemlje. Pri farovškem mostu se je Lovrek težko sopeč ustavil ter se zagledal v nekoliko naraslo in kalno rečico, ki je z godrnjavim zadovoljstvom drla čez grmade grušča, in šele potem z očmi poiskal Gradišče. Bela hišica, zelena tratica pred njo, zapuščeni vrt in goli sadovnjak - vse se mu je nasmihalo, ga vabilo in klicalo ... Cvetoče breskve in marelice ob zidovih so bile dvojčice rožnatih plamenov, po sadovnjaku razsejane češnje pa so bile podobne velikim belim šopkom. Ogledni stolp, ves trd in mrk, se je vzpenjal proti nebu ter je, kakor se spodobi, po vojaško pozdravljal svojega mladega gospodarja.

Čudovit pa je bil Beli dvor! Ves pomladanski je blestel med temnim zelenjem smrek, a nad njegovim slemenom so krmarili trije ali štirje oblački, obžarjeni z zadnjimi odsevi večernega sonca. Tudi danes je ob pogledu nanj Lovrekovo srce pričelo hitreje utripati, vendar pa tistega burnega vzhičenja, kakor v prejšnjih letih, ni bilo v njem: nekako odtujila sta se drug drugemu. Ali pa se je on preveč spremenil ...?

Pri farni cerkvi, ki je družno z belim župniščem kraljevala na gričku onkraj Ložnice, je tenko zaklenkalo. Bučanje orgel in petje cerkvenega zbora se je v slovesni ubranosti razlivalo skozi odprta vrata navzdol do Lovreka. Ta je s trudno kretnjo snel vojaško čepico z glave in se zagledal v razsvetljena okna, ki so bolj in bolj rumenela v valovanju nastopajočega mraka. Sprevod se je začel z velikonočno pesmijo, iz cerkve so se usuli ljudje, pretežno ženske in otroci, se postavili v vrste ter med glasnim petjem in zvončkljanjem zavili okrog cerkve. Nad glavami je zaplaval baldahin in se z njimi počasi pomikal dalje.

Po končani procesiji so se ljudje pred cerkvijo zgrnili v gosto gručo, odkoder so se potem počasi razhajali. Vsa pota so bila posejana s svetlimi in temnimi postavami, hitečimi proti domu. Lovreku, ki se je v času svoje bolezni - ko je mesece in mesece nihal med življenjem in smrtjo - notranje odmaknil od ljudi, ni bilo nič do srečanja z znanci, zato je raje počakal, da so se razšli. Nikamor se mu ni mudilo in tukaj je bilo prijetno.

Šele naraščajoči, iz vode in vlažnih poljan puhteči hlad ga je pregnal dalje. Med počasno hojo je vdihaval svež zrak in z olajšanjem občutil, da ga njegova pljuča laže prenašajo in da se tudi manj upeha. No, tako kakor je nekoč hodil, če ga je pokojna teta poslala v trg po to ali ono stvar, seveda še dolgo ne bo, morda nikoli več ... Sleherni, tudi najmanjši napor ga še vedno izmuči ter mu orosi čelo in obraz z znojnimi kapljicami.

Pri Kotnikovih se je ustavil. Vrata so bila zapahnjena. Njegovemu trkanju se ni nihče odzval, zato je potrpežljivo sedel na klop pred hišo in čakal, da se pokaže kdo domačih. Spet se je predal sanjarjenju, v katerem je misel podila misel, ne da bi se zavest ob eni ali drugi ustavila in zbrala, in ždel tako zamaknjeno vase, da je preslišal korake bližajočih se ljudi. Po glasovih je spoznal svoje prijatelje.

"Nekdo je pred hišo ...!" je zaskrbljeno dejala mati Kotnica.

"E, kak vojak bo," je zagodrnjal njen mož in prikrevsal bližje k Lovreku, ki se je potajil, nekoliko iz radovednosti, nekoliko iz ginjenosti, ter ni vstal s klopi.

"Oh, oče, nikar ne hodite k njemu!" je vzkliknil zvonki dekliški glas, ob katerem je Lovreka prevzela mehka radost - saj je bil glas njegove sestrice.

"Hej, mož, kaj bi radi?" je zaklical stari Kotnik in z nezaupljivo opreznostjo stopil še bližje, stiskajoč v roki debelo palico. V tistih časih so namreč samotne domačije vznemirjali raznorazni klateži in nepridipravi, ki so se jih ljudje po pravici bali.

Lovrek se ni mogel več pretvarjati. Skočil je k preplašeno se odmikajoči sestri, jo kljub njenemu odporu prižel na srce in jo prisrčno poljubljal.

"Hej, vi, ali ste nori?" je zarentačil stari Kotnik in nasilnega tujca krepko odrinil od mladenke, onemogle od presenečenja.

"Ali me res še niste spoznali?" se je zasmejal Lovrek.

Ob tem vprašanju se je Polonica malone opotekla in se ihteč zgrudila na njegove prsi. Tudi Kotnika sta pristopila in mu stiskala roko. Med vzklikanjem in izpraševanjem so ga potegnili v sobo, kjer so prižgali luč in sedli k hrastovi mizi.

Kljub stiski za svečavo* so tisti večer pri Kotnikovih še dolgo svetili, kajti vprašanj in pripovedovanja ni in ni zmanjkalo, pa tudi do spanca ni bilo nikomur. Lovrek jim je pripovedoval o svojih doživetjih na fronti, pri čemer je previdno izpustil zgodbo o svojem poslednjem boju v zakopih.

"Veliko si prestal," je kimal gospodar in zadovoljno basal svojo začrnelo pipico z dolgo pogrešanim vojaškim tobakom, ki mu ga je sedaj prinesel Lovrek, ter nato s pomembnim obrazom spuščal v zrak goste oblačke sivkastega dima. "Zadnje mesece si bil v bolnišnici, praviš. Kaj pa vojaščine si se za zmeraj rešil?"

"Ne vem. Pravzaprav so me odpustili za nedoločen čas. Zdravnik v Mariboru mi je pač dejal, da me ne pokličejo zlepa ..."

"Oh, kako ti privoščim, Lovrek!" je vzdihnila mati Kotnica. "Doma hitro ozdraviš, lepo ti bova stregli s Polonico! Ko bi tudi naš Janez imel to srečo ... Bogve kod se revež potika? Že tri tedne ni glasu od njega ..."

In kakor domenjeni, sta Kotnica in Polonica enodušno zaihteli, in tudi oče je začel čudno hrkati ter se odkašljevati, dokler se ni naposled s prisiljeno jezo obrnil k ženskama.

"Nikar se ne kisajta, bo že pisal! Do zdaj je imel vendar še dosti sreče! Poglejta Lovreka, kaj vse je doživel, pa je le danes tukaj med nami!"

Lovrek je tolažil ihtečo Kotnico, dopovedujoč ji, da včasih, zlasti ob premikanju čet, vojna pošta pri najboljši volji ne zmore dela in da na vzhodni fronti, kjer so Janeza še vedno slutili, sploh nimajo več prave vojne. Zares mu je uspelo, da so se žalostni obrazi nekoliko razvedrili ter so se Kotnikovi s Polonico vred utešeni spravili k počitku.

Pri teh dobrih ljudeh je Lovreku tiho in mirno ter brez praznične razigranosti minila velika noč. Po praznikih, ko se je vrnila tudi dekla Ančka, ki je veliko noč preživela pri neki prijateljici, so se Lovrek, Polonica in Ančka preselili na Gradišče, ki so ga z združenimi močmi v nekaj dneh uredili tako, kakor je ostal v spominu mladega gospodarja.

Res so hiteli, saj Lovrek kar ni mogel dočakati bivanja med domačimi zidovi, ki so toliko let čuvale in obkrožale njegovo mladost, spremljale njegovo otroško rast in prisluškovale njegovim mladeniškim samogovorom. Vedel je, da bo med domačimi zidovi spet našel tisti spokojni mir, ki ga je ves čas pogrešal, tisto ponotranjenost, ki mu bo poleg telesnega zdravja povrnila tudi duševno svežino. Nameraval se je čimbolj odtujiti ljudem ter se zbližati z naravo. Od nje si je veliko obetal: miru, zdravja, življenjskega veselja ... vsčga!

II.


Glej čudo! Pričakovane okrepitve ni bilo, čeprav so si v malone strnjeni vrsti sledili zlati pomladanski dnevi, ki so bledega, pod oglednim stolpom posedajočega moža obsipali s svojimi žlahtnimi in okrepčujočimi prameni. Podremaval je, naslonjen na pleten naslonjač, ali pa se zamišljeno razgledoval po ozeleneli in razcveteli dolini pod seboj. Često je z zadrževano sapo opazoval sivkaste martinčke in zelene kuščarje, ki so se sončili na razžarjenem kamenju in že ob njegovi najmanjši kretnji plašno švignili v svoje luknje. Premišljeval in premišljeval je, vendar se kljub vsemu ni ničesar domislil. Misli so mu kakor skozi sito curljale in izginjale v podzavest, in Lovreku se je ves čas zdelo, da se njegova duša noče ali pa ne more vrniti k svojemu nekdanjemu načinu življenja.

Zaradi te notranje odrevenelosti se mu je zdravje le počasi vračalo, a njegove telesne moči so se ob vsakem neznatnem naporu hitro izčrpale. Zdaj ko se je na sestrino prigovarjanje spet obril, se je pokazalo, kako nežen in skoraj prozoren je njegov še vedno zali obraz, v katerega so telesni napori in duševne bolečine začrtali neizbrisne poteze.

Sam se svojega stanja ni čisto jasno zavedal ali mu vsaj ni bilo neugodno. Polonici, ki ga je naskrivaj in žalostno pogosto opazovala, pa se je zdelo, da ne kaže nikakršnega zanimanja za obdajajoči ga svet. Ob lepih dneh ga je zategadelj z zvijačo zvabila na vrt, in ob pogledu nanj so bolniku res zablestele oči v starem ognju, a žal samo za nekaj trenutkov. Kmalu ga je vnovič prevzela toposti sorodna brezbrižnost. Ni se zmenil za tisočere glasove mladoletja* okrog sebe, marveč je z bolno naslado in kakor od daleč sledil vrvenju svojih misli, ne da bi jim poskušal določiti vsebino in smer. Misli so kakor morje pljuskale ob zavest in jo spet zapuščale, se ponavljale in nemirno valovile, pretvarjajoč Lovrekovo budno stanje v meglene sanje, iz katerih so ga za kratke hipe iztrgali redki obiskovalci, najnujnejši dnevni opravki ali pa - redkeje - spomini.

Včasih se je zagledal proti zahodnemu koncu doline, kjer jo je ustavljalo hribovje: tam so se kakor bele lise kopičile - razborške hiše ... Ob takih trenutkih je v njegovem srcu nekaj zazvenelo, zapelo in udarilo s sladko bolečino: prikazal se je Vidin obraz ... Ne za dolgo! Kakor da je spomin nanj pretežak, je po nekaj hipih zdrknil v globino, čeprav bi ga Lovrek tako rad zadržal. Takrat se je nenadoma zavedel svoje notranje razklanosti in vznemirila ga je misel, da je vez med preteklostjo in sedanjostjo še vedno pretrgana, da se sedanjost niti v željah ne vzpenja v bodočnost ...

S poslednjimi aprilskimi dnevi se je - nekoliko prezgodaj - spustil v dolino pravcati majski razcvet. V zraku je zvenelo, kakor da je poln skritih pevcev; nad razžarjenimi skalami so migotali tanki stolpiči zraka, opojen vonj cvetličja in grmičevja se je v toplih valovih prelival po vzdušju, vzbujajoč že s samim dotikom lepe in srečne misli.

Nedeljski popoldan je bil prepoln majske prelesti, in bolnika, sedečega pod oglednim stolpom, se je polastila prijetna dremavica. Glava mu je omahnila na blazino, pritrjeno na naslonjač, in v njegovi duši so zarajale očarljive, čeprav zmedene slike. Njegovo uho je kljub temu še vedno prestrezalo zvoke iz zunanjega sveta, ropotanje vozov, hitečih spodaj po cesti, spremljalo njihovo oddaljujoče se drdranje, poslušalo, kako so bobneče zdrveli čez most in se izgubili v daljavi. Ali pa je prisluhnilo brlizganju, sopenju in hrumenju vlaka, prihajajočega s koroške strani. Tudi nagajivo tleskanje veverice, ki je tekala po vrhovih nad njim, mu ni ušlo, niti ščebetanje ptičkov, ki se je kosalo s stoterimi drugimi, od blizu in daleč poletavajočimi glasovi. Vsi ti mnogoteri vtisi pa so bili neločljivi in Lovrek se jim je z velikim ugodjem nastežaj odpiral.

V pisani mešanici glasov se pojavi novi vtis, vznemirljivi zvok: lahni koraki, prožni in znani ... Čeprav ne more odpreti oči, ga vsega objame pričakovanje nečesa lepega. Polonica ni, ugotovi v polsnu. Njeni koraki ga ne vznemirjajo, predobro jih pozna. Bržkone sanja, a tokrat so sanje neobičajno žive! Naenkrat se ga nežno dotakne žametno lice, sladko dehtenje zavalovi okrog njega, srce pa mu prične bolestno nabijati. Ah, to so sanje, tiste dolgo pričakovane, v globinah srca zakopane sanje! Trda skorja odrevenelosti poči in izpod nje kakor ognjenik bruhne staro, a vendar novo čustvo ... Vida, Vida! In glej, še sedaj ni konca: dekliško lice se še tesneje stisne k njemu, še blažje zaveje vanj duh njenih las. In ko Lovrek ves otrpel odpre oči, se zazre v milo, nad njim sklonjeno obličje: v velike rjave oči, ki se upirajo vanj s takšno ljubeznijo, da ga spreleti srh neizrečene blaženosti. Prepričan, da je še vedno ves v sanjah, vnovič zameži, predaja se jim in prisluškuje srečnemu utripanju svojega srca. Zasuti zakladi mladosti se dvigajo, moč in zdravje, mladost in lepota - vse se vrača, čeprav le v prividu.

Tedaj začuti na svojem licu nekaj mokrega. Vnovič pogleda in zatrepeče ... V dekletovih žarnih očeh se utrinjajo solze, polze po licih in se prelivajo na njegova...

"Vida!" zašepeče napol vzdramljen, onemoglo, plašno in hkrati nejeverno. "Niso sanje, žive sanje?"

"Niso sanje, moj ubogi Lovrek!" odvrne ona kakor v odmevu ter se skloni še globje k njemu, da ga njeni lasje malone zagrnejo in prekrijejo. Nato ga toplo poljubi na ustnice.

Lovrek medli v neskončni sreči, na krilih blaženosti se dviga nad zemljo. Krikniti hoče, pa ne more, glas se mu izgublja v grlu ... Višek človeškega bivanja doživlja ... Ni zaman trpel, se mučil in hrepenel: zdaj je stokratno, tisočkratno poplačan. Ko premine omamica prvih trenutkov, se mu zazdi, da nove moči vznikajo iz njega kakor nevidni vrelci, da krožijo po njegovih udih krepki življenjski tokovi, ki ga naganjajo, naj vstane in s silnimi rokami razmeče svet.

Prvi val prekipevajočih čustev naposled uplahne, še vedno pa ga močno prevzema tiha in globoka radost. Vida sede na opornico naslonjača, ovije eno roko okoli Lovrekovega vratu, z drugo pa dvigne njegovo shujšano desnico v svoje naročje in jo pestuje kakor nebogljeno dete.

"Moj ubogi Lovrek ..."

"Zdaj je vse dobro! Samo, da si pri meni ..."

"Nihče več naju ne loči!"

Lovrek zadrhti ob njenih odločnih besedah in se s polnim pogledom uzre vanjo. Doslej ga je opajala že sama zavest njene bližine, zdaj jo je hotel videti. Na njenih ustnicah je počival srečen smehljaj in dekliška milina je mehčala bolestno trpke poteze, zarisane na licih. Trpela je, sirotica, zaradi mene je trpela, je pomislil, in solze hvaležnosti ter sočutja so mu zameglile oči.

"Spremenila sem se, kajne?" se je nasmehnila Vida njegovemu zaljubljenemu občudovanju. "Oh, ni čudno! Toliko sem pretrpela ..."

V zadregi je umolknila in zardela do ušes, kajti šele zdaj se je spomnila, da bi morala počakati, dokler ne bi on prišel k njej ... A ljubezen jo je premagala in brez pomisleka se mu je ovila okrog vratu. Lovrekov zavzeti, obožujoči pogled ji je povedal vse in jo pomiril. Zakaj bi še naprej trapila drug drugega, ko sta se tako dolgo čakala in vedela, kako sta si draga ...

In pogovor je stekel. Vida mu je pripovedovala, kako je - na željo staršev - vojna leta prebila pri neki teti, ki ji je zelo naklonjena. Ko sta se letos pripeljali v Razbor, je izkoristila prvo priložnost in pohitela v Zalesje. Pri Stanovniku je izvedela, da je spet na Gradišču ... In kakor ne perutih jo je poneslo k njemu!

"Trdno sem prepričana," je končala z ljubko resnobo, "da spadava skupaj. Ko so te odpeljali, sem mislila, da bom umrla od žalosti ... Vsa ta dolga leta sem čakala glasu od tebe, dvomila, večkrat obupavala ... Zakaj mi nisi nič pisal?"

"Mnogo sem ti pisaril, zlasti na začetku. Ko pa le ni bilo odgovora, sem opustil," je odvrnil Lovrek, trudeč se, da bi njegov odgovor ne zvenel preveč očitajoče.

Vida je stisnila ustnice in njene oči so zažarele.

"Razumem, razumem ... Prestrezali, zadrževali so tvoja pisma, jih prikrivali ... Bridko je, toda resnično ..."

"Pozabiva!" je predlagal Lovrek po daljšem premoru. "Kar je bilo, je bilo! Samo nekaj me zanima: ali si prejela lansko leto Golobovo pismo s fronte, bilo je nekje v juniju ..."

"Nisem."

"Od njega sem namreč izvedel, da te moja pisma niso dosegla. Ponudil se je, da vzpostavi zvezo med nama. No, kmalu zatem je pobegnil k Lahom, mene pa je oplazil šrapnel ..."

Lovrek je nato Vidi na kratko izpovedal svoja doživetja v zakopih - brez prikrivanja in samohvale. Dekle mu je nekoliko preplašeno, vendar z velikim zanimanjem prisluhnilo. Omilil je le Ulrikovo obnašanje. A Vida je z žensko tenkočutnostjo vseeno pravilno razbrala pravi potek njune bitke in se ga med pripovedovanjem tesneje oklenila. Nazadnje je s tresočim se glasom dejala: "Ponosna sem nate, dragi! Vedno sem te zelo cenila in že od prvega trenutka sem te imela rada."

"Od prvega trenutka? Ali še veš, kdaj je bilo to?"

"O, prav dobro. Takrat, ko si trinajstletni punčki poklonil kito poznega cvetja."

"In potem, ali nisi pozabila?"

"Moja ljubezen je morda spala, a ko sem te spet zagledala, se je prebudila."

Lovrek je umolknil in sam pri sebi oblikoval vprašanje, ki mu je dolga leta težilo dušo. V mislih je imel tisto novembrsko noč, ko je iz Razborja obupan taval domov - k tetini smrti. In tako močan je bil ta spomin, da se mu je zazdelo vzdušje okrog njega naenkrat hladnejše - kakor da je teman oblak zasenčil vedro nebo, kakor da je njegova sreča manjša, manj neskončna ... Še vedno je bolelo, še vedno ...

"Na Revčka Andrejčka si pač pozabila ...," je dejal s težavo.

"Na koga?"

"Na gledališko predstavo ... Takrat bi mi morala odgovoriti na moje pismo ..."

"Uh, ti človek!" se je razhudila deklica. "Ko bi ne bil tako bolan, bi te še danes po petih letih pošteno skregala! Lani, da veš, sem po naključju našla tvoje nesrečno pismo, ki mi ga je svoje dni mama tolikokrat oponašala. In pri tem o njegovi vsebini nisem imela pojma, kajti pogumni pisec, ki bi ga po predstavi kaj rada to in ono povprašala, je izginil ko kafra ..."

Lovrekov obraz je zalila temna rdečica: povesil je glavo, navdan z mešanico veselih in žalostnih misli. Tako se je torej razrešila uganka njenega molka, ki je tolikim nočem odvzela spanje, tolikim uram mladostno vedrost ... Zdaj ji je moral vse pojasniti. Kakor da bi se sprožil plaz, je privrela na dan zgodba o tem poglavju njegovega življenja. Brez olepševanja ji je opisal svoje takratno duševno stanje, a Vidine roseče se oči, čedalje močnejši pritisk njene roke, predana napetost njenih ust - vse to mu je pričalo, da jo je ta zgodba vznemirila močneje kot vojne grozote v daljnih zakopih.

Sklonila se je čisto k njemu: "Nič nisem vedela, dragi moj, samo slutila sem in čakala, čakala nate ..."

"Moja nespamet je bila vsega kriva ..."

"Ne bodi žalosten! Najbrž nama je bilo tako usojeno ... Morda sta se morali najini duši v trpljenju očistiti in prekaliti ..."

"Samo," je okleval Lovrek, "ali ti bom dovolj dober kot preprost vrtnar, če te zaprosim ..."

Več ni zmogel, kajti njena mala, a krepka roka mu je z veliko odločnostjo zalepnila usta: "Ne maram takih besed! Tvoja bom, če me le hočeš. Zdaj sem, hvalabogu, polnoletna, atek pa se že dolgo strinja z menoj, teta tudi ... No, mama in Zoran pa se počasi privadita ..."

"Težko ti bo ..."

"Nič težko! S ponosom bom stala ob takšnem možu, kakršen je Gradnikov Lovrek, ki ima samo to napako, da samega sebe podcenjuje. A zdaj moraš predvsem ozdraveti! To naj bo tvoja prva skrb, vse drugo se izpolni ob svojem času. Kadarkoli prideš pome, dragi, jaz bom pripravljena!"

Lovrek je z ganjenim in hvaležnim srcem pogledal to krasno in pogumno dekle, ki je tako samozavestno krmarilo čoln svoje in njegove sreče, in ji vroče poljubil roko.

Vida je kar prebledela od sreče, ko je začutila, da je zadnja ovira premagana, in zašepetala: "Zdaj pa brž k tvoji sestri!"

Polonica, ki je v kuhinji likala perilo, je začudeno sprejela srečno se smehljajoča, z roko v roki prihajajoča zaročenca in po kratkem pojasnilu ihte objela Vido. Ko so potem skupaj posedeli pri mizi, se je nenehno ozirala zdaj na brata, v katerem se je kakor po čudežu vedno bolj vžigala nekdanja življenjska sila, zdaj na brhko gospodično, ki je tako ljubko in po domače kramljala z njo. Naslajajoč se ob bratovi sreči, je natihoma mislila tudi na svojo bodočnost.

Čez nekaj časa se je Vida spomnila na dogovorjeno uro. "Joj, teta bo nestrpna! Pri Stanovniku me čaka. Pohiteti moram!"

Lovrek jo je pospremil samo do ceste, kajti zaradi njegove šibkosti mu ni dovolila dalje. Med potjo sta se domenila, da ga Vida kmalu spet obišče, segla sta si v roke in se razšla. Po dveh ali treh korakih pa sta se - kakor dogovorjena - oba hkrati obrnila, se nasmehnila in si pomahala. To sta ponovila še nekolikokrat, dokler jima drevje ni zakrilo pogleda.

Lovrek se je z naglico, ki bi si je pred nekaj urami ne mogel zamisliti, vrnil pod ogledni stolp in od tam še dolgo zasledoval njeno čez polje hitečo postavo ter jo z očmi spremljal prav do trga.

"Hitro moram ozdraveti, ljubi Bog, hitro!" je vzkliknil in globoko zasopel.

III.


Lovreku se je po Vidinem obisku zdravje opazno popravljalo. Že se je silil pomagati Polonici, ki ga je sprva naganjala nazaj na sonce, ko pa je opazila, da mu gibanje samo koristi, se je rade volje vdala. Njegovo vrtnarsko srce je zaplalo v novem zanimanju - že v prvi uri, ko je stopil na vrt, je popravil to in ono, spremenil slabo lego rastline ali odstranil ovire pravilne rasti.

Nekoč, ko je Polonica z radostnimi očmi zasledovala njegove vešče gibe, je sredi dela nenadoma pritekel k njej in ji zašepetal na uho: "Cvetlice sadim! Za mojo in tvojo svatbo!"

Polonica je zardela preko ušes in se v zadregi iztrgala iz bratovih rok. Ko pa se je spomnila, da se nima česa sramovati, je iz globine srca vzdihnila: "Da bi se le Janez kmalu vrnil!"

Poslej sta vedno pogosteje snovala načrte za bodočnost. Po vojni, ki ni mogla več dolgo trajati, bosta razširila in prezidala hišo, da bo v njej za vse dovolj prostora; znova se bodo lotili - v velikem obsegu - vrtnarstva in sadjarstva ... - Ob takih pogovorih se je Lovrek z zadovoljstvom spomnil na svoj skriti zaklad, ki jim bo pomagal na noge, kajti za zlato se je dobilo vse, za bankovce malo ali nič. O, tudi trgovine s sadjem, jajci in maslom se znova poprime, ni vrag, da bi ne uspevala! Lepo gnezdece si bodo zgradili, tudi Vidi bo lepo v njem!

Čeprav na Beli dvor v svojih načrtih še ni pozabil, se je nekdanja, skorajda zagrizena strast, s katero je mislil na dom svojih prednikov, umaknila tihemu upanju, da si ga zagotovo pribori, če ostane zvest samemu sebi. Zato si je želel najprej urediti dom na Gradišču, da se bo lahko gmotno in duhovno pripravljal na prevzem dediščine, kadar pokliče ura. In če ne ... Tudi brez Belega dvora bo srečen ... Čeprav bi vanj tako rad povedel Vido ...

Medtem se je zmeraj bolj krepil. Polonica je v šali menila, da ga vsak Vidin obisk opomni, kako je treba pohiteti. Ko je Janez Krstnik tisto leto prižgal svojo baklo, se je Lovrek že počutil povsem zdravega - še isti dan je pohitel k Vidi. Po dogovoru sta se dobila pri Gregorinovem logu, tam torej, kjer ju je pred štirimi leti ločila sovražna usoda. In na ta večer, ko se je sonce kar nerado potopilo za sinje planine in je odsev njegove žerjavice še dolgo ožarjal otemnele vrhove, sta sredi zorečega žita in dehteče košenine sklenila, da ne bosta nič več čakala. Še jeseni se vzameta.

Lovrek si je dve uri kasneje židane volje žvižgljal proti domu. Od časa do časa je sicer kakor senca vstala pred njim preudarnost treznega razuma, češ nihče ne ve, kako dolgo bo še trajala vojna in kako se bo iztekla. Pred oči sta mu stopila pomanjkanje in beda, ki sta iz dneva v dan okrutneje trkala na vrata dolinskih domačij; pomislil je na ženske, ki so se za sladkor, sol in moko nastavljale pred trgovinami ter preklinjale ohole, na račun ljudstva se bogateče pijavke; ob vsem tem je nejevoljno preganjal neprijetne svarilce in se tolažil z mislijo, da se bodo povrtnine toliko laže prodajale in zamenjevale za drugo blago. Skratka, na Lovrekovi jasni sreči je ležala mrka senca, ki je občutno temnila blestenje njegovih svatovskih sanj.

Zamišljen je prispel do vaške cerkvice, ki se je na vznožju Gradišča ponižno skrivala med drevjem. Večer je bil svetel, kakor da lije izpod neba nevidna luč na sanjajočo pokrajino. Lovrek se je spomnil Poloničinega strahu pred klateži, za katere je bil mrak najboljši čas, in pospešil korake. Tedaj se izpod zvonika nenadoma utrne senca, pohiti proti njemu in mu zastavi pot.

"No, kaj je zdaj to?"

"Lovrek."

Boječe, skoraj moledujoče izgovori neznanec njegovo ime; sključeno, skoraj ponižno stoji pred njim, težko sope in čaka odziv. Lovrek se začudi: stari Miklausin stoji pred njim ... Prvo srečanje po štirih letih ...

"Kaj želite od mene?"

"Čakal sem te," zašepeče starec.

"Mene?" se zavzame Lovrek.

Miklausin bruhne v jok, krčevito pograbi njegovo roko in med solzami zahlipa: "Vse vem, Ulrik mi je vse povedal. Tako rad bi se ti zahvalil ..."

"Pustite, pustite, gospod Miklausin!" se brani mladi mož, ki mu je nekako neprijetno poslušati nasprotnikove izlive. "Povejte mi raje, kako je z njim!"

"Doma je, pred tremi dnevi so mi ga poslali. Roko su mu odrezali. Pa še ni dovolj, še ni dovolj ... Tudi ledvice so menda poškodovane. Naslednji teden ga bodo še enkrat operirali. Slišal sem, da je hudo nevarno, čeprav mi fant taji ... Poslovit se je prišel, revež ..."

"Jaz pa sem mislil, da je že zdavnaj na nogah."

"Sinoči mi je zaupal, kako je bilo z vama, in verjemi mi, vso noč nisem zatisnil oči. Zdi se mi, da se za vselej poslavlja, da odhaja v smrt ... Predober je ... Vse bi rad popravil, se z vsemi pobotal ... Zato prosi tudi tebe, da bi ga še nocoj obiskal ... Saj vem, da se ti upira," je dostavil in glas mu je zadrhtel v zadrževanih solzah, "vendar pomisli, da te prosi tako bolan človek ...!"

Lovrek ga je presunjeno poslušal. Ali je to isti nenasitni in grabežljivi Miklausin, ki je uničil njegovega očeta in preganjal njega samega? Pred seboj je videl bednega starca, v strahu koprnečega, brezupno trpečega očeta, ki je celo v njem vzbujal sočutje.

"Dobro, pridem!" je obljubil. "Poprej moram še k sestri, da ne bo v skrbeh."

"Hvala ti!" je vzkliknil Miklausin in odhitel nazaj proti trgu.


- - -


Kake pol ure kasneje je mladi Gradnik potrkal na vrata njegove hiše. Starec ga je že pričakoval in ga odvedel v razkošno opremljeno jedilnico, kjer je v naslonjaču sedel njegov edinec in že od daleč iztezal shujšano desnico proti svojemu rešitelju. Miklausin ju je pustil sama. Z Ulrikovega obraza je sijalo čisto veselje, ki mu je bilo sprva primešane nekaj zadrege.

"Oprosti," je prosil po prvem pozdravu, "da se ti še nisem zahvalil ... Za oboje: za tvojo požrtvovalnost in še bolj za tvoj molk!"

"Ej, kar se tega tiče, rajši oba molčiva! Ni vredno besed! Kako je s teboj?"

"Bolj slabo ... Zdravniki me sicer tolažijo, da se z operacijo vse uredi, a jaz jim prav nič ne verjamem ... No, naj bo že tako ali drugače, vdal sem se. V težkih bolniških mesecih sem mnogo premišljeval in razglabljal, a nazadnje sem našel vso uteho v Bogu. Posvetiti se mu nameravam, če ozdravim ...

"Duhovnik?" je vprašal Lovrek nejeverno.

"Da, duhovnik!" je prikimal Ulrik z vase zamaknjenim pogledom. "Čutim, da je to edini poklic, ki me bo držal pokonci. Če le ozdravim ... Rad bi ozdravel, veš ... Misel, da se odpovem vsemu posvetnemu, me je vsega prevzela ... In rad bi pomagal tudi drugim v njihovih nadlogah ... Tako bi marsikaj popravil ..."

"Morda si še premisliš ..."

"Ne, ne! Moj sklep je nepreklicen. Oče še ne ve in tudi ti mu ne omenjaj! Najprej moram ozdraveti. Morda se me Bog usmili ... V njegovih rokah je odločitev, ali me je izbral za duhovniški poklic ali me hoče k sebi. Naj bo tako ali drugače: živ ali mrtev, čist hočem prestopiti mejo smrti! Zato moram čimprej urediti najino oziroma našo zadevo ..."

"Našo zadevo? Katero?"

"Takoj ti bo jasno," se je glasil Ulrikov skrivnostno-svečani odgovor.

Čez nekaj časa so se desna vrata nastežaj odprla in v jedilnico je stopil njegov oče, držeč v desnici šop listin. V jedkem svitu električne luči je Lovrek opazil, kako zelo se je mož postaral. Nekdanja zajetnost je izginila, dolga postava se je sključila, lasje pobelili, obraz še bolj zgrbančil. Z negotovimi koraki je stopical po gladkem parketu in očitno skušal zavleči svoj prihod v njuno bližino, saj je spotoma brez prave potrebe premestil nekaj stolov in nato pogladil težko zaveso pred oknom. Pri mizi je nato še dolgo listal in urejal papirje, in šele sinovo nestrpno pokašljevanje ga je prisililo, da mu je prikimal s pokornim in hkrati nemirno pričakujočim pogledom.

"Prijatelj Lovrek," je začel Ulrik, "moj oče ti bo sedaj povedal, koliko je znašal dolg tvojega očeta, preden je prišel Beli dvor na dražbo. Čisto točno ti bo povedal," je poudaril, kakor da hoče že vnaprej zavrniti vse ugovore.

"Čemu to?" je bil presenečen mladi Gradnik.

"Moj oče ti želi na tej osnovi predlagati kupčijo, za katero ti ne bo žal."

Pogledal je starca, ki je živčno prelagal orumenele papirje pred seboj, in mu namignil.

"Hm, hm," je zakašljal Miklausin, "tako je! Ulrik ti je čisto prav povedal. Tvoj oče mi je dolgoval, kakor so izkazovale podpisane menice ... No, da ... no, da," se je popravil, ko je ujel sinov preteči pogled, "tvoj oče je prejel 80.000 kron gotovine, 80.000 zlatih kron ...

"Ne več ...?"

Zaradi te vsote, ki jo je tudi pred šestnajstimi leti dejanska vrednost posestva občutno presegala, je morala domačija propasti; zaradi nje se je njegov oče pregrešil nad tem človekom, tem zavratnim goljufom, in se potikal kdove kod po širokem svetu.

Ulrik, ki je pozorno opazoval prelivanje bledice in rdečice na Lovrekovem obrazu, se je sedaj zbal izbruha njegove jeze. V strahu, da bi njegov bes lahko pokvaril vse, kar si je v večurni bitki z očetom le stežka izbojeval, je pohitel: "Poslušaj, Lovrek! Moj oče ti hoče vrniti Beli dvor, če priznaš ta dolg ..."

Blisk iz jasnega neba ne bi mogel imeti večjega učinka.

"Ne šali se!" je zastokal Lovrek in se nehote prijel za glavo, kakor da bi se hotel prepričati, ali je še na svojem mestu.

"No, tati, ponovi mu moje besede, ker še zmeraj ne verjame!"

"Hem, hem," je goltal Miklausin in besede mu kar niso hotele iz ust. "Zares, takšna je moja ponudba. Prevzemi Beli dvor za dolžnih 80.000 kron, za 80.000 predvojnih kron ..."

"A s plačilom se ne mudi!" mu je sin segel v besedo. "Kajne, tati?"

"Res je, ne mudi se ... Čeprav z lahkoto najameš posojilo ... Posestvo je v krasnem stanju, dosti denarja sem vtaknil vanj, zlatega, ne papirnatega ..."

"Ampak, kakor rečeno, s plačilom se ne mudi," je trdovratno ponovil Ulrik.

"Mislite resno, gospod Miklausin? Ali ne boste pri kupčiji preveč izgubili?"

Miklausinov obraz je preletela senca: "Izgubim, izgubim ..."

"Ničesar ne izgubi," se je Ulrik zagnal kvišku, da je starec od strahu zavekal, in skočil k Lovreku, "ničesar ne izgubi, ali razumeš? Samo pridobi: moj in svoj mir. Ti, Lovrek, velikodušno pozabljaš ... Če bi šlo po moje, bi ne smel plačati niti vinarja, a glej, moj oče ne more iz svoje kože ... Saj je iz ljubezni do mene pripravljen storiti dejanje, ki skoraj presega njegove zmožnosti ... Oprosti mu, oprosti nama ... In reci, da pristajaš!"

Lovrek je vstal in se približal trgovcu.

"Gospod Miklausin," je dejal resno, "sprejemam vašo ponudbo in se obvezujem, da vam povrnem očetov dolg do zadnjega vinarja ... Kar se je zgodilo med nami, pa si moramo odpustiti ... Tudi moj oče se je pregrešil ..."

Nato mu je ponudil roko, ki jo je starec sprejel, si jo pritisnil na prsi ter pri tem jecljaje izgovarjal nerazumljive besede. Potem je, kakor da se je nečesa spomnil, urno zapustil sobo.

Mlada moža sta nekaj časa molčala, nato je Ulrik tiho dejal: "Ali je prav tako?"

"Zdi se mi, da sanjam. Plemenita duša si, Ulrik! Le kako sem se lahko tako motil o tebi ..."

"Nisi se motil! Brez strašnih ur v kaverni, brez najinega razgovora in tvojega junaštva bi morda nikoli ne odkril dobrega v sebi ... Šele tedaj sem jasno spoznal, da sem bil vseskozi nesrečen, ker sem hodil po krivi poti ... Spoznal sem resnične izvore sovraštva in zlobe ... Z očetom vred sem se čutil krivega pa sem hotel zares postati takšen, kakršen bi moral biti v tvojih očeh ... Oh, zdaj mi je tako dobro! Nikoli še nisem bil tako miren ..."

"In tvoj oče?"

Namesto odgovora se odpro vrata. Starejša dekla prinese na širokem pladnju steklenico rumenega, zlato se utrinjajočega vina in tri svetlo brušene kozarce. Za njo se je spet pojavil trgovec, počakal, da je dekla zapustila sobo, in natočil vse tri kozarce.

"Mladina ima srce in pamet! Bog vaju živi, Lovrek in Ulrik! Da bi bila še dolgo zdrava in srečna!"

Kozarci so zazveneli z globokimi, polnimi glasovi.

"Tu imaš odgovor na tvoje vprašanje!" je šepnil Ulrik.


- - -



Kljub ugovorom je Miklausin spremljal Lovreka proti domu in mu govoril med potjo: "Kar nekam lahek sem, noge me bolje nosijo. Veš, Lovrek, tvoj oče in jaz, oba sva bila trdoglavca ... Kolikokrat se mi je sanjalo o njem ... Razcapanega in zapuščenega sem ga videl pred seboj ... Ne vem, kaj bi dal, če bi danes stopal med nama ..."

Lovrekov vedri obraz je prepregla žalost.

"Sam Bog ve, kod hodijo! Toliko let že ni glasu od njih ..."

"Oh, samo da bi bil še živ!"

"Kako srečni bi bili, če bi izvedeli, kaj se je nocoj zgodilo."

"Vsaj na otrocih poskušam popraviti svojo krivdo. Kaj meniš, ali mi Bog ozdravi Ulrika?"

"Prepričan sem, da bo šlo dobro ..."

"Samo zaradi otroka sem privolil v prodajo. Odkrito ti povem, težko se ločim od Belega dvora. Preuredil sem ga, popravil, izboljšal! Dosti denarja sem vtaknil vanj ..."

"Zares je gosposki in zal, da mu ni para daleč naokrog."

"Kajne?" se je starec prav po otroško razveselil njegove pohvale. "Kakor sem že dejal, dosti denarja sem vtaknil vanj ..."

"Dosti vam je pa tudi vrgel v vseh teh letih," ga je spomnil Lovrek, ki mu je pričelo počasi že presedati Miklausinovo poudarjanje. "Že sama jabolka so vam vse povrnila ..."

"Saj nič ne rečem," je pohitel trgovec. "Ne boj se, ne bom prelomil besede! Kar sem rekel, sem rekel. Da mi le Ulrik ozdravi ... Veš, zagrozil mi je, da umre, če mu ne ustrežem. Naj mu bo! Samo da ozdravi ... Še vedno ostane dovolj zanj in tudi za Greto."

"O tem ni dvoma."

"Tebi je lahko govoriti!" se je razvnel Miklausin, ki mu iz tega ali onega razloga ni ugajal Lovrekov pritrdilni odgovor pa tudi sinovi pogledi ga niso več vodili. "Krasno posestvo prevzameš skoraj zastonj ... A moja izguba bo velika. Kaj naj počnem s papirjem, ki mi ga našteješ? Eh, prenaglil sem se, Ulrik me je čisto zmedel ..."

Obupan se je ustavil, na obrazu mu je pisalo, kako divja v njem nahitro obujena skopuška strast, ob kateri je vse drugo izginjalo, minevalo. In Lovreku je ledenela kri v žilah, ko je pomislil, da se utegne starec nazadnje še skesati.

"Če vam je toliko za zlato," je rekel hlastno, "nekaj ga imam ..."

"Koliko?"

"Sedanje vrednosti ne poznam, a kar nekaj je: 200 napoleondorov in 500 avstrijskih zlatnikov."

"Ej, to je dobro, to je pa dobro," si je oddahnil Miklausin. "Kolikor imaš, boš dal v zlatu, drugo, no, drugo naj bo v papirju, samo da ustrežem Ulriku. Vidiš, vidiš! Razsoden dečko si! Zlato pa že, zlato ... Izguba se le malce omili ..."

Lovrek bi Miklausinu zaradi goljufivih menic najraje izprašal vest, saj se mu je na vso moč upiralo, da se postavlja v vlogo velikodušnega dobrotnika, a pravkar zaustavljeno kolebanje med njegovo očetovsko ljubeznijo in skopostjo ga je opozorilo, naj bo raje previden ter ne izziva pregnanih duhov.

"Takoj po podpisani pogodbi vam naštejem zlatnike na mizo!"

"Dobro, imenitno! Jutri ob osmih te pride iskat moj voznik, tako da že dopoldne vse uredimo. O zlatu pa Ulriku nič ne omenjaj, to je najina stvar ..."

"Ne bojte se!"

"No, dovolj daleč sem te pospremil," se je naenkrat spomnil starec. "Lahko noč! Zlato mi lahko že jutri prineseš, če hočeš?"

"Prinesem. Lahko noč!" je odgovoril Lovrek in jadrno odhitel domov, hvaleč na tihem grofa d' Harancourta, ki mu je dal na razpolago tako uspešno sredstvo za utešitev skopuške strasti. Razgovor pa ga je malone spravil ob vso dobro voljo. Ni se mogel načuditi, kako je Ulrik izsilil od svojega očeta takšno odpoved. Bržkone se je poslužil najhujših groženj. Osameli bolnik se mu je zdaj v srce zasmilil. Lovrek je za trenutek obstal sredi poti in si iskreno želel, da bi bila Ulriku nadaljnja usoda mila.

Bolj ko se je potem na svoji poti bližal Gradišču, bolj je pozabljal na skopega starca. V čaru božanske kresne noči so mu noge bolj poplesavale kakor hodile; nekako v opoju je prisluškoval cvrčanju neutrudnih nočnih goslačev in se oziral v visoko nebo, kjer se je sredi iskrečih zvezd kakor na beli rjuhi razgrinjala rimska cesta, in mislil je na Vido, ki jo kmalu popelje na Beli dvor ... Glej! Že ga pozdravlja njegovo svetlo pročelje ... In Lovrek obstane in zavriska, da odjekne daleč naokrog. Vznemirjen pasji lajež mu odgovori - med vojno so se vaški psi domala odvadili fantovskega ukanja v kasnih ponočnih urah.