3. poglavje

POVEST O LEPI ANI

I.

Zalesje je prijazen majhen trg s kopico starinskih hiš, katerih strnjena vrsta dopušca eno samo dolgo glavno ulico, ki se na vzhodni strani pod grajskim hribom razceplja v dve razlicno usmerjeni cesti: leva tece na zacetku v ravni crti kakor napeta struna po zelenem zalešcanskem polju, nato pa se izgubi med hribovjem, kjer se mukoma preriva med skalnimi soteskami proti koroški strani; desna pa hiti skozi gozdove in klance proti mestu. Tam, kjer se koncuje ravno potegnjena crta leve ceste, se na nevisokem, toda strmem gricu košati Gradišce, siva razvalina nekdanjega zaleškega gradu. Pod njo se dolina ustavlja, toda podoba je, da se hoce nazadnje še enkrat z vso silo razširiti. Vendar ostane samo pri neuspelem poskusu, kajti prehitro jo zaustavi gricevje, ki se ne mara umakniti ter daje prostor samo razsecni kotlini, obmocju Belega dvora, dosedanjega domovanja Gradnikov. Hiša sama se šopiri nekako v sredini med dvema pomembnima cestama, ob zakljucku nižjega, kotlino obrobljajocega grebena. Severovzhodno pod tem je majhen ribnik. Na drugi strani se vzpenja proti nebu apnenasto hribovje, katerega skrajni, proti dolini segajoci izrastek je Gradišce s svojo razvalino. Ta gorski svet je podoben ogromnemu stopnišcu, zakaj višine se grmadijo skokoma, kakor da hoce sleherna slednjo prekositi, tja do vrhunca stožcastega Rudnika. Kamor seže pogled, vsepovsod smrekovi gozdovi, iz katerih štrle mestoma sivkasti pogoni skalovja ali pa se svetlikajo iz njih široke, obdelane poseke z belimi lisami, samotnimi gorjanskimi kmetskimi hišami, ki se ustavjajo šele tik pod vrhovi.

Z razvaline se vidi na dolino najlepše. Ogledni stolp je še dobro ohranjen, zato se brez bojazni popneš po ozkih kamnitih stopnicah do line s starodavnim zvoncem, katerega tenki glas si ljudsko izrocilo tolmaci po svoje: ulit je iz zlatega in srebrnega nakita nekdanjih grašcakov kot spomin in pokora na mnoge storjene grehe in prizadete krivice. Dolina je opojno lepa! Kakor na dlani se razgrinja pred teboj tja do pregrade sinjih Golckih planin*. Podobna dolgi stegnjeni kaci se zvija po njej Ložnica, tekoca najprej po sredini, potem pa ves cas ob južnozahodnem vznožju dolinskega hribovja. Bistra in poskocna recica, ki jo obroblja zelen pas jelš in vrbovja, prejema izpod Gradišca mocan dotok: cez izprano skalovje grmi iz ozke špilje* slap, katerega spenjena voda takoj goni veliko mlinsko kolo.

Na južnovzhodni strani se Gradišce izteguje, stikajoc se z belodvorsko posestjo, katere del je nekoc bilo. Tik pod razvalino stoji v pravcati gošcavi sadnega drevja bela hišica, dom nekdanjih grajskih valptov*. V njej je bivala sedaj Gradnikova Mica, teta ubeglega Gradnika: ves hrib tja do žive meje, ki se je položno spušcala v belodvorsko kotlino, je bil njena last. Od starega gradu je ostalo, razen oglednega stolpa, le še nekaj napol porušenih sten, pric nekdanjega obzidja, pod hišo pa se je v smeri proti kotlini raztezal bivši grajski vrt, ki je na eni strani prehajal v sadovnjak, na drugi pa ga je zaustavljalo skalovje grajskega grica, katerega razorana stena je visela skoraj navpicno ob njem in nad njim.

Teta Mica je stanovala v svoji hišici že dolgo vrsto let, odkar je bil umrl njen oce, prvi gospodar Belega dvora. Podedovano posestvo, ki je bilo zdaj zanemarjeno, toda ne ravno majhno, je nudilo samotarki dovolj, toliko vsaj, kolikor je rabila za svoje skromne potrebe. Dninarjev ni najemala, vse delo je opravila sama, zaradi cesar se ni mogla niti se ni morala brigati za boljšo izrabo zemlje. Sadno drevje je bilo že prastaro, vendar je kljub temu še dobro rodilo. Jabolka in hruške z Gradišca so po svojem okusu slovele po vsej okolici, na njegovih prisojnih bregovih so zorele najzgodnejše cešnje in marelice, najokusnejše breskve, najslajše slive. Na grebenu tik ob razvalinah so se košatili celi gozdovi pravih kostanjev, prehajajoc pocasi v gosto bukovje, ki je prerašcalo ves hrib tja do druge stopnice, do naslednjega, nekoliko višjega hriba, kjer so se listavci in iglavci cedalje bolj mešali, dokler niso koncno prevladali obsežni smrekovi in macesnovi gozdovi.

Takšno je bilo Lovrekovo in Polonicino novo domovanje, tu sta našli siroti varno zatocišce tik ob ljubi stari domaciji, ki je nista mogla zlepa pozabiti, ker sta tudi poslej neprestano opazovala, kaj se je zgodilo z njo po njunem odhodu.

Teden dni po materinem pogrebu je obenem z razpisom prisilne prodaje zasegla posestvo sodnija v Razborju na predlog Miklausinovega odvetnika. Teta Mica sploh ni cakala na nadaljnje dolocbe sodnije, marvec je oba otroka takoj po pogrebu odvedla s seboj. Splašeni siroti sta se je oklenili z ganljivo zaupljivostjo, ki je starko osrecavala in jo bodrila, da se je svoje težavne naloge lotila s podvojenimi silami. Predvsem je skrbela, da sta se v njenem domu pocutila cimbolj udobno in prijetno.

Njena hišica, prislonjena k zložnemu pobocju pod razvalinami, s pogledom na prostrani vrt, do katerega so vodile kamnite stopnice, se je dozdevala otrokoma kmalu prijetnejša od gosposkega Belega dvora. Vse se je tišcalo lepo skupaj: na desni kravji hlev in svinjak, v hišici pa velika soba z ogromno zeleno pecjo, dve manjši cumnati in zacrnela kuhinja.

V leseni uti za hišo so imeli svoj prostor še steljnik*, nad njim parna*, natlacena s senom, spredaj ob zidu pa drvarnica, iz katere sta otroka pridno nosila drva v kuhinjo. Oba sta se v kratkem docela vživela na Gradišcu, v glavnem zaradi blagodejne domacnosti, ki ju je takoj objela z nežno in obzirno roko.

Po vecerji so obicajno vsi trije posedali na trati pred hišo in gledali na zvezde, prikovane na visoko nebo, ali pa na Zalesje z njegovo razpršeno kopo luck, za katero so iz bolj oddaljenega rudnika vcasih švignili rdeckasti plameni. Tu in tam je otrokoma ušel pogled proti zapušceni domaciji, ki se je osamela in nema belila iz nocne temine.

"Lepo je pri vas, teta," je nekoc ob taki priliki zavzdihnil Lovrek, "a zame je Beli dvor vendarle najlepši."

"Jaz sem pa rajši tukaj pri vas, teta," je zašepetala Polonica. "Drugod me je kar strah ... Odkar je mamica umrla ..."

"Beži, beži, kaj te bo mame strah!" jo je pokaral brat. "Mama bi pomagala, vedno, ce bi le mogla, še zdaj, ko je mrtva."

"Saj mamice me tudi ni strah, ampak vsega drugega ..."

"Zares, lep je Beli dvor" je prekinila teta otroški prepir, "samo mi Gradniki nimamo na njem prave srece. Nemara smo ga prelahko dobili ..."

"Zakaj pa, teta, povejte, povejte!" je radovedno silil Lovrek vanjo.

Starka ga je ostro pogledala, kakor da se hoce prepricati, ali govori iz njega samo igriva otroška radovednost ali resnicno zanimanje za usodo davnih prednikov. Deckove pazljive oci so ji bile menda dovolj tehten dokaz, zato je sklenila roki pod kolenom in dejala: "Če še nista prevec trudna, vama povem, kako je bilo pred mnogimi leti, ko še tudi mene ni bilo na svetu."

Vsa razvneta sta otroka zatrjevala, da bi lahko poslušala do polnoci in tudi še dlje, ce bi bilo treba. Starka je dobrovoljno prikimala in pricela s svojo povestjo, ki so jo spremljali murni, prepletajoc noc z nevidnimi strunami. Z razvaline, ki se je vsa crna stikala z nebesnim obokom, je zdaj in zdaj potegnil lahen veter, in poslušajocima otrokoma se je zdelo, da se vse okrog njiju oživlja, dobiva oblike ter se nato spet razblinja, kakor megla, ki jo gledaš pred seboj in je vendar ne moreš ujeti, ko dospeš do nje.

II.

"Pred davnim casom," je pripovedovala teta Mica, "ko je stal na Gradišcu velik grad, tam, kjer je zdaj Beli dvor, pa samo grajska pristava, so nekega dne pridivjali Turki v našo dolino. Kmetsko ljudstvo je zbežalo pred njimi v hribe in gozdove. Samo grajski so ostali za svojim trdnim zidovjem, ki pa ni mnogo zaleglo, kajti grduhi so ga z naskokom zavzeli, ga oplenili in nazadnje zažgali. Od tistih dob gradu nikoli vec niso mogli pošteno popraviti, za novega pa je menda primanjkovalo denarja. Mnogo pozneje, ko se ni bilo vec bati turške nadloge, so dedici raje zgradili nov dvor nad pristavo, tvoj ljubi dom, Lovrek. Poslej je tam stanovala gospoda, grašcinski oskrbniki pa še zmeraj pod starim gradom, katerega ruševine so bolj in bolj razpadale. Tale vrt, ki ga vidita, so si omislili poznejši lastniki, francoski grofje. Bojda je bil poprej sila lep - dokler je bila tlaka in so kmetje zastonj garali. Pozneje je seveda propadel.

Povedati vama moram, da so bili prav Gradniki, vajini predniki, dolga leta oskrbniki, in menda jim tudi ime poteka od njihovega nekdanjega bivališca na gradu. Moj pokojni oce, vajin praded, so bili poslednji med njimi, zakaj božja previdnost je odlocila, da so nazadnje sami kupili grašcinsko posestvo. To pa se je zgodilo tako. Moj ded so imeli dva sinova in eno hcer. Najstarejši, cigar potomci še živijo, se je priženil na veliko hribovsko kmetijo, mlajša dva pa sta ostala na Gradišcu: to sta bila moj oce, Blaž Gradnik, in moja teta Ana. O njej je šel po vsej dolini glas, da v sedmerih farah ni lepšega dekleta od nje. Gospodinjila je mojemu ocetu in živela sta mirno in složno v tej naši hišici.

Ko so moj oce prevzeli oskrbniške posle, je bil grajski gospod francoski grof d'Harancourt. Njegova rodbina je bila, kakor so mi pozneje pripovedovali oce, svoje dni pribežala s Francoskega, kjer je podivjano ljudstvo vso plemenito gospodo pomorilo ali pa jo pognalo z grašcin v tuji svet. K sreci so d'Harancourtovi rešili dosti nakita in denarja, tako da so si pri nas lahko kupili Beli dvor. Eden od mladih se je celo oženil v našem kraju in tako ostal v dolini tudi še potem, ko so se njegov brat in vsi njegovi vrstniki spet vrnili v svojo francosko domovino. Kakor so mi rekli oce, ti francoski grofje niso bili slabi ljudje. Na Belem dvoru so za mojega oceta živeli trije, stari grof in njegova sinova, oba prav lepa, vesela in priljudna fanta. Posebno mlajšega, Žaka, so imeli ljudje zelo radi. Njega sem kot otrok videla s svojimi lastnimi ocmi, ko sem bila stara okrog šest let, približno takrat, ko je mojemu ocetu prepustil Beli dvor. Visok in teman je bil in skoraj sem se ga bala, ker se ni nikoli nasmejal. Vcasih me je poujckal na kolenih ali mi zamrmral na uho, da imam Anine oci. Nikoli ne bom pozabila, kako žalosten je bil ob tisti priliki njegov obraz.

Mladi Žak (Jacques) se je najraje mudil na Gradišcu, zlasti pozneje, ko se je moral njegov starejši brat Žan (Jean) preseliti na Francosko, sprva zaradi primerne izobrazbe, nato pa zaradi rodbine. Njegov stric, ki je bil dobil povrnjena bogata rodbinska posestva, ga je namrec posinovil in tako je moral decek ostati pri njem. Mati obeh groficev je bila umrla še pred Žanovim odhodom, stari grof pa se je kot strasten lovec najraje potikal po svojih gozdovih, ki so bili v tistih casih polni raznovrstne divjadi. Ubogi Žak je bil tako docela prepušcen samemu sebi in bilo je razumljivo, da je najraje zahajal v prijazno oskrbniško hišico. Z Ano, ki je bila približno njegovih let, sta postala že v otroški dobi nelocljiva prijatelja. Neprestano sta ticala skupaj, izvzemši ure, ko se je moral Žak doma uciti in se pripravljati za svoj poznejši plemiški stan. Na Gradišcu se je grofic naucil izvrstno govoriti naš slovenski jezik in še kot mladenic se je raje pomenkoval s preprostimi ljudmi kakor z grajsko gospodo, ki je z drugih gradov hodila na obisk k Belodvorcanom.

Po smrti mojega deda je bilo teti Ani osemnajst, mlademu grofu pa dvajset let in prijateljstvo med njima je bilo še vedno tako prisrcno kakor v otroških letih. Kmalu pa se je vse spremenilo. Nekega dne je namrec stari grof poklical mojega oceta k sebi.

"Blaž," je dejal na kratko, kakor vedno, kadar je govoril s podložnimi, "oženiti se boš moral. Oskrbnik brez gospodinje, to ni nic."

"Ana mi prav dobro gospodinji ..."

"Za Ano se je tudi našel snubec. Mladi Muskada bi jo rad za ženo."

"Muskada?" so se zamislili moj oce.

Že samo ime vam kaže cloveka tuje krvi. Njegov oce je bil svoje dni pripomogel, da se je grofovska rodbina srecno rešila pred razdivjanim ljudstvom, zato so ga vsi mocno cenili. Pozneje pa se je porocil s Slovenko in se skoraj cisto ponašil. Grof ga je postavil za grajskega logarja, a po njegovi rani smrti je potrdil rodnega mu sina Antona za njegovega naslednika. Gori na veliki jasi pod Rudnikom, ki se s ceste prav dobro vidi, je stala nekoc grajska logarija, tam je bil Muskadov dom, dalec od ljudi, visoko nad dolino, kar pa njega ni dosti motilo, saj je bil bolj samotarske cudi. Kakor so mi ga opisali oce, je moral biti lep clovek, a ne po našem okusu: ožganega rumenkastega obraza, crnih las in hudih oci, tako da so se ga mnogi bali in se niso radi na samem srecali z njim. Bil je pac Španjol*, ceprav ga je rodila slovenska mati, in tudi znacaja je bil južnjaškega.

"Boljšega moža ne dobi zlepa," je prigovarjal stari grof obotavljajocemu se mojemu ocetu, zakaj Muskada je bil zaradi svoje molcecnosti in lovske izurjenosti gospodarjev miljenec.

"Najboljše bo, da povprašam njo samo," so menili oce.

Ko so tisti dan prišli domov, je Ana obešala perilo, mladi grof pa ji je pomagal. Lepa mladca sta se ves cas med delom šalila in se po otroško zabavala, tako da se je še ocetu dobro zdelo.

"Ana," so zaklicali že od dalec in se hoteli tudi nekoliko ponorcevati, kajti za Muskado niso bili prav nic vneti, "Ana, snubca imaš ..."

Ob njihovih besedah sta Žak in Ana kar otrpnila ter z bledima obrazoma in široko odprtimi ocmi obstala na mestu kakor vkopana.

"Kaj ste rekli, Blaž?" je koncno namesto onemelega dekleta zahlipal mladi plemenitaš.

Ocetu se je njuno obnašanje zdelo nekam nepotrebno, vendar so si ocitni strah obeh razlagali bolj kot veliko zacudenje, pa so vseeno gnali šalo še naprej.

"Snubec se oglaša, prav zares," so dejali smejoc se. "Muskada je povprašal zate. Kaj bi ga hotela, Ana?"

Sestra se je sunkoma obrnila in brez odgovora zbežala v hišo. Žaku pa je zalila obraz temna rdecica. S stisnjenimi pestmi se je približal mojemu osuplemu ocetu.

"Kako si drzne?" je siknil. "Ano hoce? Kdaj vam je to rekel?"

"Ne, pravzaprav mi niti ni sam povedal, ampak gospod grof, vaš oce, ki na vse kriplje podpirajo njegovo snubitev."

Razburjeni mladenic je za hip pomolcal.

"Moj oce? Dobro, dobro. Takoj moram k njemu, Ani pa sporocite, da se nemudoma vrnem."

In že je oddirjal s tako naglico proti Belemu dvoru, kakor bi mu bilo gorelo pod nogami. Moj oce so ostali sami pred hišo. Nekaj se jim je zasvetilo v glavi in hudovali so se nase, da niso že poprej oci bolje odprli. Šli so za Ano v sobo, kjer so jo našli vso v solzah pri oknu sloneco.

"Kaj ti je, Ana?" so jo vprašali. "Snubec vendar ni taka nesreca! Druga dekleta bi bila vesela."

"Jaz pa ne. Ne maram in ne maram Muskade. Kaj sili za menoj? Že nekolikokrat sem mu rekla, naj me pusti pri miru."

"In to izvem šele danes?"

"Samo Žaku sem povedala, prevec sem se jezila."

"Samo njemu? Tako, tako."

Oce so imeli svojo sestro nadvse radi, zato so bili zdaj nejevoljni, ker se jim ni bila zaupala. Malo so povesili šobo, vendar jim je zla volja hitro minila.

"Nic se ne boj, Ana," so rekli, "jaz te ne bom silil k možitvi! Dlje ko ostaneš pri meni, ljubše mi bo."

Naslednji dan so oceta spet poklicali na Beli dvor. Na cesti pod balkonom je cakala velika kocija. Hlapec je že sedel na kozlu in prigovarjal nemirnima konjema. Ocetu se je ob tem pogledu stisnilo srce in zla slutnja jim je govorila, da ne bo nic prida. Zares je bil stari grof kakor samo hudo vreme.

"Žak odpotuje na Francosko," je dejal osorno, kakor še nikoli, "cas je, da se priuci poštenemu delu. Predolgo se je igral in družil z osebami, ki niso njegovega stanu."

Oce so bili še mladi in jezavi, pa so pri prici zarohneli: "Gospod grof, ce mislite na mojo sestro ..."

"Nic ne mislim," jim je segel njihov gospodar v besedo. "Svojega sina pospremim do mesta. Ko se vrnem, se pomeniva tudi o Ani."

V tistem trenutku je stopil iz hiše Žak in se z negotovimi koraki približal mojemu ocetu, ki so razburjeni stali pred svojim gospodom ter od jeze in nejevolje niso vedeli, kaj bi poceli.

"Na svidenje, cez nekaj dni!" je rekel stari grof. "Hajdi, Žak, voz naju caka!"

"Z Bogom, Blaž," se je poslovil mladenic potrto in ponudil mojemu ocetu svojo roko. Medtem ko je njegov oce sedal v kocijo, jim je mimogrede še naglo zašepetal: "Recite Ani, da je nikoli ne pozabim!"

Čez nekaj hipov je nato pocil bic, voz je oddrdral proti glavni cesti, oce pa so se prav žalostni vrnili domov, sklenivši pri sebi, da na prizanesljiv nacin prepricajo sestro o potrebi locitve. Tudi so ji hoteli povedati, da mora biti prej ali slej konec tudi najlepše mladostne tovarišije, kajti resno življenje nameri vsakemu cloveku delež nadlog in težav. Skrbelo jih je samo, da bi se Ana ne žalostila prevec, zato so bili kar veseli, ker jih proti pricakovanju ni nic nadlegovala, ne s solzami ne z vzdihi. Edino nekoliko bledejša se jim je zdela, to je bilo vse.

In ko je stari grof, ki se je bil cez teden dni vrnil, neke septembrske nedelje pripeljal s seboj mladega, mrko zrocega logarja Muskado, od zacetka sploh ni marala niti besede slišati o možitvi. In potem je stopil grof tesno k njej, jo premeril s svojimi ostrimi ocmi, kakor bi ji hotel prodreti prav do globin srca, ter ji dejal cisto tiho, tako da so komaj moj oce slišali njegove besede: "Nespametna deklina. Vem, da ti roje neumne misli po glavi, toda izbij si jih cimprej iz glave! Kar si želiš, ne sme in ne more biti!"

Takrat je uboga Ana povesila glavo.

In ko jo je grof nato še enkrat bolj glasno vprašal, ali hoce postati Muskadova žena, se ni vec upirala, zahtevala je samo leto dni odloga. Med tem casom pa je logar ne sme nadlegovati, vse naj ostane kakor doslej. Moj oce niso mogli pozabiti tistega trenutka, ko je Muskada hlastno pograbil Anino roko, da tako potrdi slovesno zavezo. Zdelo se jim je, da zro pred seboj nevarno zver, in kar prestrašili so se ob njegovih pretecih besedah: "Ne pozabi, Ana, da si poslej moja nevesta in da te ne prepustim nikomur na svetu!"

Njegove hudourne oci so se divje zasvetile, Ana pa je kakor brez življenja strmela skozi okno in jih bržkone sploh ni slišala. -

III.

Teden za tednom je mineval in polagoma se je zjesenilo. Na Gradišcu in na Belem dvoru je potekalo življenje mirno in tiho, kakor doslej, samo bolj pusto in žalostno je bilo, kajti v oskrbniški hišici je onemelo veselo Anino petje, na gradicu pa so vsi pogrešali vedrega Žaka. Stari grof, ki se v tem letu zaradi naduhe ni mogel zabavati z lovom, nazadnje ni vec vzdržal samote. Tik pred zimo se je kljub nevarnostim tega letnega casa in naporom dolgotrajnega potovanja nepricakovano odpravil k svojima sinovoma v daljno Francosko. Takrat je bilo še prav malo železnic, potovati so morali vecinoma z nerodnimi in pocasnimi poštnimi vozovi. Za starega cloveka dokaj neprijetna in nevarna zadeva.

Zato pa se tudi ni nihce cudil, ko je cez nekaj tednov prispelo iz Francoske porocilo, da je bil stari grof že med potovanjem nevarno zbolel in se komaj privlekel do svojih ljudi. Vso zimo so ga zdravili, toda brez uspeha: spomladi jim je izdihnil. Vest o njegovi smrti je prispela v dolino leta 1840, tik pred velikonocnimi prazniki. Prav dobro se spominjam te letnice, tolikokrat so jo imeli oce v ustih.

Teta Ana je tisto zimo mnogo prejokala, vendar se ni proti ocetu z nobeno besedo potožila. Kakor je bilo dogovorjeno, Muskada res ni zahajal v hišo, toda ljudje so ga pogosto videli, kako je v mraku oprezoval okrog razvalin in strmel v Anina razsvetljena okna. Nekoc so ga zalotili tudi oce in ga jezno vprašali, kaj pocenja. Logar jih je zviška pogledal - kakor dva žareca oglja so bile v temi njegove oci - in cisto mirno odgovoril: "Čakam, da potece dogovorjeni rok."

Oce si niso mogli kaj, da ne bi izrazili svojega dvoma o srecnem zakonu med njim in Ano, posebno, ker nevesta ne kaže nikakega veselja, toda Muskada je divje zavrtel glavo in dejal s pretecim glasom: "Ana mi je obljubila in jaz cakam ... Vse drugo me nic ne briga. Nikomur ne svetujem, da mi postavlja ovire, ne tebi ne komu drugemu, najmanj pa kakemu mlecnozobemu groficu ..."

Po zadnjih besedah je srdito zaškripal z zobmi in oce so bili poslej še trdneje prepricani, da Ana ob njem ne bo srecna. Veckrat so poskušali pomeniti se z njo, a dekle se je trdovratno izogibalo odgovora in molcalo, samo molcalo. Niso vec silili vanjo, a opazili so, kako venomer tuhta in tuhta."

Teta Mica je prestala s pripovedovanjem, menec da se ji je grlo povsem izsušilo. In tako živo se je bila zatopila v svojo povest, da je šele zdaj zacutila na svoji nogi glavico sladko spece Polonice.

"Glej, glej, sirotico, kako trdno spi," je vzkliknila starka. "Jaz sem res pametna. Pripovedujem in pripovedujem, pa ne pomislim, da taka zgodba ni za otroke."

"Veste, teta," je menil Lovrek, "Polonica je še premajhna in še ne razume vsega."

"Kaj pa ti?"

"O, jaz razumem vse. Žak in Ana sta se rada imela, a stari grof ni pustil, da bi se bila vzela. Strašno sem radoveden, kako se bo izteklo."

"No, nesiva najprej Polonico spat. Kaj praviš, mogoce bi bilo tudi zate najbolje, ce bi se spravil v posteljo?"

"Ne, ne, teta," je živahno ugovarjal decek, "meni morate zdaj že do konca povedati, drugace vam sploh ne zaspim."

Ko je bila teta deklico varno položila na ležišce, se je vrnila z Lovrekom na kamnito klop pred hišo in nadaljevala svojo povest. Tema se je bila med tem zgostila, zvezde so se iskrile v okrepljeni svetlobi, nocna tišina se je poglobila in razširila. Pokoj je motilo edino plahutanje netopirjev, ki so se kakor nocni ogledniki polnocnih strahov z mehkimi poleti spreletavali nad slemenom.

"Na velikonocno nedeljo se je bila Ana že navsezgodaj odpravila k vstajenju v sosednjo dekanijsko cerkev, medtem ko so oce cuvali dom. Ker je kljub davno koncanemu cerkvenemu opravilu ni bilo dolgo na spregled, so postali nestrpni in tudi nekoliko nemirni. Nazadnje niso mogli vec potrpeti, pa so se povzpeli na stolp, da bi se razgledali po dolini. Zares so kmalu uzrli svojo sestro pri cestni kapelici, saj jo poznaš, Lovrek, spodaj pod razvalino, poleg nje pa mladega moškega. Logar Muskada ni mogel biti, njega bi bili spoznali že od dalec, vendar se jim je tudi Anin spremljevalec dozdeval nekam znan. Zabrlizgali so na prste in pomigali Ani z roko, naj se podviza domov. Dekle jih ocitno ni slišalo, kajti s povešeno glavo se je naslanjalo na kapelico in poslušalo pred seboj stojecega moža, ki je vneto govoril vanjo in pri tem krilil z rokami, kakor da je zelo razburjen. Šele na drugi ali tretji žvižg sta se oba obrnila, pogledala proti razvalini, pomahala z rokami in urno pohitela po cesti proti domu.

"Za božjo voljo, saj to je grof Žak!" so se zacudili oce, ko sta se jim nekoliko približala. Kar nic po volji jim ni bila ta rec in z zaskrbljenim obrazom so pricakovali mlada cloveka, ki sta vsa zasopla, hkrati pa srecna in razigrana, lepemu jutru podobna, nekaj trenutkov pozneje pribežala v hišo. Ocetovega mrkega obraza še opazila nista, ker sta imela oci samo drug za drugega.

"Bog vas živi, Blaž!" je zaklical mladi grof in mu ponudil roko. "Spet sem pri vas!"

"Pozdravljeni in dobrodošli, vaša milost," so dejali oce in s svojim pozdravom nalašc poudarili svojo podrejenost mlademu gospodarju, "nismo vedeli, da pridete."

"Nic zato, saj sem vas vse skupaj hotel iznenaditi, posebno Ano. In resnicno, posrecilo se mi je. Kaj ne, dragica?"

Dekle je ob tej ljubkujoci besedi zardelo ko roža in v zadregi mencalo svoj predpasnik, oce pa niso prav vedeli, ali naj povprašajo, kaj se je bilo zgodilo, ali naj pocakajo, da se jim pozneje odkrije sestra sama.

"Le preobleci se, Ana!" so veleli. "Velikonocna južina je že pripravljena. Če bi gospod grof hoteli prisesti ..."

Žak je rad privolil in sestra je šinila v svojo cumnato. Ko sta bila moška sama, so oce najprej še enkrat izrekli svoje sožalje zaradi smrti starega grofa, pismeno so namrec to že bili storili poprej, za kar jim je mladi grof krepko stisnil roko. Po kratkem premolku je brez uvoda dejal: "Blaž, moj rajni oce so mi na smrtni postelji dovolili, da vzamem Ano za ženo."

Mojemu ocetu je presenecenje zaprlo sapo in kakor v snu so poslušali mladenicevo pripovedovanje, ceš da se je njegova rodbina sprijaznila z njegovo namero in da on, Anin brat, edini clovek, ki mu zdaj pripada odlocilna beseda o sestrini usodi, menda ne bo nasprotoval njuni zvezi, ko drug brez drugega ne moreta živeti.

"Boste videli, kako lepo nam bo," je zakljucil. "Beli dvor pripada po ocetovi volji odslej meni, vi ostanete moj oskrbnik, Ana pa bo moja ljuba žena. V lepi slogi in ljubezni bomo živeli. Kaj pravite? Ali ste zadovoljni?"

Oce so le s težavo premagali svojo osuplost. Ko pa so spoznali, da je resnicna, velika sreca potrkala na preprosta vrata oskrbniške hišice, so iz vsega srca pritrdili. Hip nato so se z zelo neprijetnim obcutkom spomnili Muskade.

"Joj, kaj porece logar? Anino besedo ima ..."

Mlademu ženinu se je zmracil obraz in z zanicljivo skrivljenimi ustnicami je menil, da si uslužbenec pac ne bo upal kljubovati lastnemu gospodarju. A oce so ga opozorili na logarjevo divjo nrav in na njegove nevarne pretnje. Po dolgotrajnem posvetovanju sta se dogovorila, da gredo oce takoj po kosilu Muskadi povedat, kako so se okolišcine spremenile.

Moj oce so bili pogumen in mocan clovek, a tisto popoldne jim je bilo tesno pri srcu. Muskada je ob njihovem porocilu ves pozelenel v obraz. Brez odgovora in slovesa se je obrnil in s stisnjenimi pestmi zaropotal v logarijo. Na pragu je v tujem jeziku izpljunil nekaj kletvic skozi zobe. Oce so mu prigovarjali, naj bo pameten, a logar jih ni maral poslušati, marvec se je obrnil in zatulil kakor razkacena zver: "Poberi se, hinavec! Muskada vam že vsem skupaj pokaže ..."

In izginivši v veži, je zaloputnil vrata s tako silo za seboj, da se je lesena koca stresla od vrha do tal.

"Joj, joj," so tarnali oce ob vrnitvi sami pri sebi, "ce se le s tem divjakom ne bo slabo izteklo? Paziti bo treba, kajti vsega je zmožen."

Doma so grofu Žaku natancno porocali in mu niso prikrivali svoje bojazni. Svetovali so mu, naj logarja nemudoma odpravi, najbolje nazaj na Francosko ali v Španijo, da ne bo njemu in Ani preblizu. Mladi grašcak se je silno razsrdil in še isto uro poslal po upornega tekmeca, toda sel ga ni našel doma. Logarija je bila zapušcena. Gluha stara dekla, ki je gospodinjila, ni mogla nicesar povedati. Španjol je izginil, da nihce ni vedel, kam.

Ta nepricakovani beg je vse preplašil in nekaj dni je bil celo grašcak Žak poln strahu, ne zase, pac pa za svojo lepo nevesto. Ko vendarle vec tednov ni bilo nobenega glasu o Muskadi, se je pomiril z nekoliko samoljubno mislijo, da je iz samega strahu pred njim pobegnil v tuje kraje. Po njegovem prizadevanju je še Ana premagala svoje poprejšnje vznemirjenje in se veselo prepevaje sukala po hiši ter se pripravljala na srecni dan svoje poroke, ki naj bi bila v zacetku jeseni. Edino cujecnosti mojega oceta Muskadov skrivnostni molk ni uspaval: neprestano so oprezovali in sumili, v hišo pa so vzeli hudega psa, ki ni nobenega tujca pustil blizu. Sestre niso nikamor pustili same. Podnevi se je morala predvsem izogibati bližnjega gozda, ob nastopu mraka pa so ves cas stražili sami ali pa so naprosili kakega drugega zanesljivega cloveka.

IV.

Približno teden dni pred poroko je lep popoldan izvabil Ano iz hiše. Že dolgo se je spravljala h gozdni kapelici, da bi v zahvalo za svojo sreco poslednjic v dekliškem stanu okrasila kip Matere božje. V ta namen je nesla s seboj košarico cvetlic, a zvesti in hudi Tiras jo je spremljal. Isti dan so sušili otavo na bregovih pod kapelo. Vse, kar je le gibalo roke, so poklicali oce k delu, zato za Ano niso imeli nobenega spremljevalca. Nazadnje jih je dekle vendar preprosilo, da je smelo samo v gozd, zlasti, ker je v nevarnosti z lahkoto priklicalo pomoc. Zabicevali pa so ji, naj dobro gleda okrog sebe in se veckrat oglasi. Ana se je smejala njihovemu strahu, saj se je bila že docela pomirila, no in seveda, po glavi so ji rojile lepše misli.

"Nikar se ne boj zame!" se je zasmejala. "Saj ga ni vec v naših krajih, tega hudogledeža ... Tudi Žak je mojih misli ..."

Prešerno je udarila brata po rami, se zasukala na peti in veselo prepevaje zaplesala navkreber ter cez nekaj hipov izginila za grmovjem. Pred njo je dirjal Tiras in njegovo glasno lajanje je odmevalo iz gozda. Oce so gledali za njo in pri srcu jim je bilo grozno cudno, kakor da se je pravkar za vselej poslovila od njih. Siloma so se pomirili in se vrnili na bregoviti travnik, kjer je grajska služincad s tlacani vred obracala že skoraj suho otavo, jo nalagala v plaste in s krikom valila navzdol. Vsem je kar teklo z obrazov, zakaj vzdušje je bilo za ta cas nenavadno soparno. Ljudje so zevali od vrocine in napora.

"Mirujte nekoliko!" so veleli oce, zaslonili z dlanjo usta in zaklicali v gozd, iz katerega je takoj zadonel Anin glas. Z enakim uspehom so jo še nekolikokrat poklicali, potem pa so se pomirili in jo naposled celo pozabili klicati, zakaj nad Plešivcem so se z veliko hitrostjo zgrinjali hudourni oblaki. Nenadna nevihta bi seveda utegnila zmociti lepo posušeno krmo. Ocetov mocni glas je podžgal delavce, da so še z vecjo vnemo spravljali otavo k cesti, kjer so jo urno nakladali na pripravljene vozove.

Ko so spolzele na razžarjena lica prve kaplje, so štirje težki zvrhani vozovi pravkar grmec oddrdrali proti grajskim kozolcem. Oce so se globoko oddahnili, ker so rešili krmo pred nalivom, in se šele zdaj spet spomnili na Ano. Veckrat zaporedoma so jo poklicali, toda odziva ni bilo. Že so hoteli h kapeli, ko je po cesti pridirjal na svojem konju Žak, ki je bil dopoldne odjezdil v Razbor, kjer je imel na sodniji opravke. Razigrano je vprašal po svoji nevesti.

Oce so mu povedali, kam je bila odšla in zakljucili: "Najbrž se je zbala nevihte. Kajpak, doma je ..."

To so rekli bolj sebi v tolažbo, zakaj njihov zbegani obraz in tresoci se glas sta preocitno izdajala njihov strah. Žak je molce spodbodel konja in v vedno hujšem dežju, bliskanju in grmenju odjahal k oskrbniški hiši, medtem ko so se oce zaleteli po bregu h kapelici. Še preden so dospeli do prvih bukev, so videli, kako hiti mladi grof po grebenu v isto smer: Ane torej še ni bilo doma ... Smrtni strah jih je pognal proti vrhu.

Pohlevni prvotni naliv pa se je v tistem trenutku okrepil v bobnajoco ploho, katere bes je rastel od trenutka do trenutka. Slednjic je hrulo na zemljo, kakor da je nebo en sam ogromen kotel vode. Nad hribovjem se je bil utrgal oblak in z vseh strani so se s strelovito naglico valili umazani rumenkasti hudourniki. Hkrati je privršal vihar, ki se je treskoma zaletaval v gozd, lomil drevesa in bical deževne curke. Oce so mi pozneje pripovedovali, da niso nikoli, ne poprej ne pozneje, preživljali hujših trenutkov. Vihar jih je butal k tlom, voda jim je spodnašala noge, v obraz pa jih je udarjal dež, da so se kakor slepi opotekali dalje. Okrog njih je pokalo, kakor da se svet podira, in vsa pokrajina je bila zavita v žveplenosiv mrak, kakor da je napocil sodni dan. Obupavali so: bodece trnje jim je praskalo lice, z glavo so se zaletavali ob debla in stežka so lovili sapo.

Po neskoncnem trudu so naposled vendarle dospeli do kapelice. Komaj so se malce zavedli in se razgledali okrog sebe, jim je od groze zastalo srce: pred železnimi, na stežaj odprtimi vrati je ležal zvesti Tiras - z razbito lobanjo, mrtev ... Po tleh raztresene cvetlice je sukala in vrtincila deroca deževnica, kakor bi se hotela poigrati z njihovo onemoglostjo, na železni ograji je visela raztrgana in premocena Anina svilena ruta, med grmovjem pa se je bil zataknil njen prazni jerbas. Dekletove stvari so bile tu, nje same nikjer.

Pod drevjem se ploha ni tako mocno cutila, in po kratkem oddihu so zaceli oce iskati drugih sledov. Naenkrat jih obupen krik za njihovim hrbtom pretrese v dno duše. Hlastno se obrnejo: mladi grof, ki je z gradiške strani pridirjal h kapelici, stoji kakor okamenel pred raztrgano ruto, njegov obraz je smrtnobled ... Še enkrat krikne, potem pa se zvrne na tla kakor posekan hrast. Istocasno švigne v smreko nad njim z zaglušnim pokom ognjena kaca, ki vrže mojega oceta vznak, drevo pa mahoma spremeni v žareco baklo. Voda dere s tako silo, da skoraj zagrne nezavestnega mladenica pred kapelo. Upehani oce ga s težavo dvignejo in odnesejo nekoliko višje, kjer ga po dolgem trudu zbude iz omedlevice.

Ko je revcek spet odprl oci, je po nesreci najprej zagledal izgubljeno ruto. Kakor brez uma je skocil na noge, s pretrganim glasom klical Ano in begal po gozdu. Nazadnje se je ustavil pred mojim ocetom, ki so še enkrat preiskovali vse koticke.

"Kako si mi cuval Ano? Kako si mi cuval Ano?" je vzklikal in ni razumel njihovega bodrila, zakaj prehudo ga je bilo udarilo.

Ko se je bilo neurje odvleklo na vzhodno stran cez hribe, je voda nagloma odtekala in skozi ostanke bežecih oblakov je že spet prisijalo sonce. Zdaj so oce napol zlepa, napol zgrda odvedli mladega grofa na Beli dvor. Že med potjo ga je stresala mrzlica in skoraj nezavestnega so položili v posteljo. Oce so sklicali vse moške od blizu in dalec, jih razdelili v skupine in poslali iskat nesrecno Ano. Iskalci so se razpršili po hribovju, pretaknili vsak grm, prelezli sleherno skalovje, pogledali v slednjo duplino, prebrskali kot za kotom, klicali na vse strani - zaman ves trud. O dekletu ni bilo ne duha ne sluha. Izginilo je brez sledu, kakor pred štirimi meseci logar Muskada.

Preizkovalci so obiskali tudi zapušceno logarijo. Tam so ugotovili nekaj cudnega: hiša je bila do golega izpraznjena, kakor da so se njeni prebivalci izselili. Mnogi so ob tem odkritju sumili, da je bilo Muskadu znano kako nepristopno skrivališce, kamor je najprej spravil obleko in živež, nato pa ugrabljeno Ano. Kje, kje bi to bilo? Mislili so na eno izmed mnogih podzemnih jam: vse so pretaknili, toda našli niso nic.

Iskanje je trajalo skoraj brez oddiha teden dni, dokler niso obupali tudi najpogumnejši, da bi sploh še našli pogrešanko. Čez dva ali tri tedne, ko že niti moj oce niso imeli vec upanja, pa so perice na grmovju ob Ložnici opazile razprano in razcefrano Anino krilo, tisto, ki ga je onega dne imela na sebi. Jasnosti pa tudi zdaj ni bilo: morda je bila revica mrtva, morda pa je Muskada zahteval od nje, da se preoblece ter je njeno krilo vrgel v vodo - kdo bi vedel?

Žak je prebolel hudo pljucnico, besnel v vrocici, preklinjal Muskado, zmerjal mojega oceta in z milim glasom klical svojo nevesto. Mnogo dni se ni zavedel. Skoraj gotovo bi bil takrat umrl, da ni pripeljal njegov brat s Francoskega izvrstnega zdravnika s seboj. Ko je po dolgem casu le ozdravel, je bila v dolini že trda zima, in šele takrat so mu povedali o najdenih ostankih Anine obleke. Ta vest ga je nekam manj pretresla, kakor so se bili poprej bali. Odslej je bil trdo preprican o njeni smrti in, kakor je zaupal ocetu, mu je ta gotovost bila skoraj v tolažbo." -

"Zakaj pa?" je vprašal Lovrek in se s strani ozrl proti gradiškemu grebenu, kjer so se od obzorja komaj vidno kazale temne sence dreves.

"Mrtva se je vsaj rešila Muskade ..."

Decek je zadrhtel in se bojece stisnil k teti.

"Ali so jo pozneje našli?"

"Ne! Izginila je in do danes ne ve nihce živih, kje leže njene uboge kosti. Grof Žak je še tisto leto zapustil naše kraje. Posestvo je za prav nizko ceno dal v zakup mojemu ocetu, ki so se naslednje leto oženili. Dobili so dva otroka: najprej decka, vajinega deda, in mene. In bilo je, kakor da je bila ena nesreca dovolj: vse jim je šlo za cuda izpod rok. Kajpak so bili tudi zelo podjetni in so si znali poiskati dohodkov tam, kjer jih drugi sploh niso slutili. Najvec pa so jim nesle vožnje v mesto. Še dobro se spominjam, koliko konj smo imeli in koliko so prevozili ... Belodvorska kolesa so bila noc in dan na cesti."

"Konec zgodbe?" je vprašal Lovrek nekoliko razocarano.

"Konec, kajpada. Morda bi še hotel slišati, kako je bilo z Žakom? Oce so mi pripovedovali, da se je najprej prostovoljno javil k vojakom in potem mnogo let preživel v vroci Afriki ali tam nekje. Po revoluciji l. 1848, ko se je odpravilo tlacanstvo, se je spet nepricakovano prikazal na Belem dvoru. In glej cudo! Podobno mojemu ocetu je imel tudi on nekako žalostno sreco z denarjem: najprej mu je umrl starejši brat, tako da je bil Žak za njim edini dedic velikega imetja, prav tako so pomrli vsi materini sorodniki, s cimer mu je pripadla tudi razborska grašcina. Na svojo izgubljeno nevesto ni nikoli pozabil, le govoriti ni maral o njej. Tisti cas je najraje posedal pri gozdni kapelici, molcal in razmišljal, pogosto tudi molil. Nekoc sem se ojunacila in mu sledila. Tam pred kipom Matere božje je klecal, bridko jokal in med ihtenjem spraševal kakor dete: "Marija, ti si jo zadnja videla ... Povej, kako je izginila, kam jo je odpeljal! ..." Jok odraslega moža se mi je zarezal v srce, in tako neskoncno se mi je zasmilil, da sem planila k njemu, se ga oklenila okrog vratu in na vso moc ihtela z njim. On se je nato pomiril in me stisnil k sebi ter rahlo pobožal po glavi, tako da sem po vsem razburjenju menda nazadnje zaspala v njegovem narocju.

Čez nekaj dni je zaupal mojemu ocetu, da mu žalostni spomini onemogocajo bivanje na Belem dvoru. Ponudil mu je posestvo v nakup po tako nizki ceni, da sta se zgladka pogodila. Vidiš, Lovrek, tako so si Gradniki pridobili Beli dvor ..."

"Žak pa se je vrnil na Francosko in naši kraji ga niso nikoli vec videli," je dopolnil decek.

"Zmotil si se. Bog ni hotel, da pozabi na našo dolino. Na Francoskem se je zaradi rodbine oženil, in ko se je nekoc, to je bilo poslednjic v njegovem življenju, v raznih zadevah razborske dedišcine mudil v dolini, je pripeljal s seboj prikupnega desetletnega decka, svojega sina. No, zdaj tudi on že ni vec med najmlajšimi. Takrat sem bila že odraslo dekle. Grof Žak mi je narocil, naj vsako leto na dan sv. Ane zanj okrasim gozdno kapelico. Obljubila sem mu in svojo obljubo sem do danes zvesto izpolnjevala ...

Celo njegov sin nas je po ocetovi smrti še nekolikokrat obiskal, no, nazadnje je cisto izostal. Pac pa sem slišala, da je truplo svojega oceta po njegovi smrti prepeljal v razborsko grobnico, s cimer je baje izpolnil njegovo poslednjo željo. Pravijo, da še zdaj vsako poletje preživi v naši dolini. Na Ljubeli, Stropnici in Smodivniku ima velika lovišca: lov da je njegovo najvecje veselje, kakor njegovemu staremu ocetu."

"In vaš oce, moj praded?"

"Ej, dobro se jim je godilo. Ko so se postarali, so prepustili Beli dvor mojemu bratu Francu, vajinemu dedu, sami pa so si obdržali Gradišce, ki je sedaj moja last. Vidiš, modra preudarnost vajinega pradeda je tako ohranila Gradnikom košcek zemlje, po kateri Miklausin, hvala Bogu, ne more seci."

"Kaj pa je bilo s tistim Gradnikom, ki se je nekam priženil?" je poizvedoval Lovrek.

Teta se je namrdnila: "Njegovi potomci še vedno živijo na Stropnici. Ampak nikar si jih ne želi! Pišejo se kakor mi, drugace pa nic vec ne vedo, iz cigavega rodu izhajajo."

Lovrek je zazehal: "Čudne stvari ste mi nocoj povedali, prav zadovoljen sem. Zakaj pa vi, teta, niste ostali na Belem dvoru?"

Starka ni takoj odgovorila in tudi pozneje so ji šle besede nekam trdo z jezika.

"Veš, Lovrek, mi Gradniki smo cudne krvi, nekoliko trmasti, nekoliko prevzetni in mocno zamerljivi. Z vajinim dedom, Bog mu daj dobro, saj je bil izvrsten clovek, sva se nekoc hudo sporekla in potem nisva vec našla poti drug k drugemu. Malce preponosen je kajpak bil na svojo bogatijo ..."

"Kaj pomaga bogatija," je modroval decek. "Kakor na kup, tako s kupa, smo se ucili v šoli."

"No, za Gradnikov rod ta pregovor ne velja," se je uprla nekoliko razžaljena teta. "Grabeži in sleparji niso bili nikoli. Sprva so imeli dosti srece, to je res, ali kakor si slišal in sam doživel, še vec nadlog ..."

Lovrek se je stisnil k njej in jo pricel gladiti po véli roki, kakor bi se bil hotel oprostiti za svoje objestne besede. Dobra starka ga je razumela in ga rahlo poljubila na celo.

"Tako, zdaj pa urno spat, pozno je že in jutri moramo zgodaj na noge!"

V.

Po stari navadi so na Gradišcu vsak vecer molili po en del rožnega venca. Pobožna teta si ga tudi nocoj ni prihranila, ceprav se je kazalec stare stenske ure pomikal že proti enajsti. Lovrek se je sicer pošteno trudil, da bi z zbranimi mislimi dvignil duha k Bogu, a tetina molitev je trajala zanj malce predolgo. Nehote so mu zacele begati oci po prostorni, a nizki sobi, ki jo je za silo razsvetljevala na peci stojeca petrolejka z mocno privitim stenjem. Neenakomerna luc je risala po stenah pošastne sence, ki so zdaj bolj zdaj manj temnile svetniške slike, obešene okrog Križanega. Decek je sprva brez prave misli opazoval nemo, a mikavno igro luci in senc, potem je štel slike in si jih po vrsti ogledoval: najrazlicnejši, pestro pobarvani svetniki, svetnice in angeli so krasili sobo. Nazadnje so se njegove oci ustavile nad vrati, vodecimi v tetino spalnico, kjer je visela mocno zatemnela in preprosta podoba. V sredini križa s kratkimi in širokimi robovi je bilo v obliki kvadrata razstavljeno Marijino ime, od katerega so izhajali enostavni pušcicasti okraski.

Dlje ko so se deckovi pogledi pasli na starinski sliki, ki jo je tako rekoc šele danes zacudeno opazil, tem bolj ga je mucila radovednost, in z veliko nestrpnostjo je cakal na konec vecerne pobožnosti. Teta se je komaj utegnila pošteno prekrižati, ko je ža planil k njej in jo obsul z vprašanji.

"Kaj pomeni risba nad vrati? Odkod jo imate? Ali je stara? Tako cudna je, ali ne?"

Pobožna starka je necaka strogo pogledala: "Ali si se že pokrižal?"

Šele po popravljeni malomarnosti mu je pojasnila, da svete podobe niso prav nic cudne.

"To je castitljiva stara slika, ki je že vec sto let v Gradnikovi rodbini. Uceni gospodje so se že zanimali zanjo ..."

Lovrek se je zdaj nekoliko spoštljiveje ozrl na zarumenelo in po muhah onesnaženo podobo, a še vedno se mu je zdela cudna in med ostalimi barvnimi svetniki vsekakor malce preprosta.

Poslovivši se od tete, se je zehaje odpravil v svojo podstrešno sobo, katere neveliko okno je gledalo proti vzhodu. Sredi sobe je obstal. Od tam se je zagledal v temni gozdni parobek, kamor se je vzpenjala pot h gozdni kapelici, o kateri je bil nocoj toliko slišal. Doslej razmeroma pogumen, se je nocoj nekako strahoma oziral v noc, katere skrivnostno oko je skozi široko odprto okno strmelo vanj. Razdražena domišljija je v vetru se gibajoce veje mahoma spremenila v potuhnjene pošasti in belkasto kamenje na poti v okostnjake. Hlastno je zaloputnil lesene vetrnice, se zaril v posteljo ter se pokril cez glavo. Oteženo dihanje, slab zrak in custvo sramu pred samim seboj so povzrocili, da je kmalu opustil to skrivanje pred namišljenimi prikaznimi. Krcevito je stiskal oci in poskušal zaspati.

Ravno takrat pa je preko Rudnika priveslal zapozneli mesec, radovedno pokukal skozi špranje in nametal po stenah celo kopico rumenih lis. Decek, ki je naskrivaj odprl oci, si je globoko oddahnil: "Mesec! Hvala Bogu, zdaj bo dovolj svetlo."

Jadrno je skocil k oknu. Odpahnivši vetrnici*, se je z olajšanim srcem vrnil na ležišce ter v nekaj trenutkih trdno zaspal, medtem ko so njegovo sobo do zadnjega koticka preplavili mirni valovi mesecine.

Sredi noci ga je prebudilo iz globokega spanja pritajeno trkanje na vrata. Šinil je kvišku in z neenakomerno nabijajocim srcem prisluškoval šumom noci in bronastim zvokom, ki so pocasi, zateglo in skrivnostno trkali na njegovo uho. V zvoniku oddaljene župnijske cerkve je menda pravkar bilo polnoci. Naenkrat se je decek z nepopisno grozo spomnil, da leži cisto sam v nekdanji Anini sobi, iz katere je bila nesrecna deklica pred mnogimi leti odhitela svojemu nedoumljivemu koncu naproti ... Spet se je zaslišalo rahlo trkanje, ki pa je takoj prestalo.

"Teta, ali me vi klicete?" je vprašal z zamolklim, od strahu drhtecim glasom, ceprav je vedel, da ona mirno spi v svoji cumnati.

Nic odgovora, vse tiho ... Skozi lesena tla se iz spodnje izbe razlocno sliši tiktakanje stare ure. Decek caka, strmec proti vratom, na nekaj strašnega, na kaj, sam ne ve. Že prepricuje samega sebe, da je sanjal, ko se v gluho tišino ponovno oglasi trkanje, prav razlocno in oddeljeno, kakor da udarja košcen prst ob les. Zdaj je konec obotavljanja: kakor brez lastne volje se Lovrek dvigne z ležišca, stopi na tla, pocasi odpre vrata in pogleda ven. Stopnišce, nagnjeno proti severu, zagrinja crna tema. Oprijemaje se zidu zdrkne navzdol in že drži roko na hišnih vratih, ki jih previdno odklene.

Duri se odpro in v vežo zavalovi celo jezero mesecine, hkrati pa zapoje v deckovem srcu nenavaden pogum. Drzno dvigne oci in se ozre naokrog. Česar pricakuje v globinah svoje duše, vidi zdaj pred seboj: zgoraj na poti stoji lepo mlado dekle, obraz mu je obsijan in poln mile otožnosti.

"Lovrek, jaz sem, teta Ana," spregovorijo deklicine ustnice. Njen glas zveni zadušeno, kakor da prihaja iz daljnega kraja.

"Takoj sem te prepoznal," rece decek in se podzavestno cudi svojemu miru. Prav nic se je ne boji, nasprotno, neka skrivnostna sila ga vlece k njej. Z ljubeco radovednostjo upira pogled v svojo nesrecno sorodnico, vso belo in prozorno, tako da vidi skozi njeno telo drevesa, grmovje in kamenje.

"Odkod prihajaš po toliko letih?" vpraša zaupljivo.

"Moj dom je blizu. Moj dom je blizu, toda zelo je skrit, zelo je skrit. Ali hoceš z menoj? V moj skriti dom?"

"Seveda, zakaj pa ne. Samo pokaži mi ga! To se bodo teta cudili ..."

Lepa Ana prime decka za roko. Ob njenem dotiku se mu nehote ustavi korak, zakaj njena dlan je ledeno mrzla in pritisk njenih košcenih prstov se mu trdo zajeda v kožo.

Toda mladenkin glas klice in vabi: "Pojdi, Lovrek, ni dalec moj dom, ni dalec moj dom ..."

Ni se mu mogel upirati. Neznano navdušenje ga je prevzelo in brez odpora ji je sledil po njeni poti, ki se je vzpenjala vzdolž gradiškega grebena in vodila k samotni gozdni kapeli. Čez nekaj casa ju je zagrnil gozd, katerega gosto temo so le kradoma razsvetljevali posamezni lunini žarki, prodirajoci skozi redke vrzeli med košatimi krošnjami stoletnih bukev. Čim globlje pa sta prodirala vanj, toliko obcutnejši je postajal gozdni hlad in ubogi Lovrek je kmalu drgetal po vsem telesu od mraza. Šklepetaje z zobmi je milo pogedoval na svojo molceco spremljevalko, ki se ni menila za njegovo trpljenje, temvec urno korakala ob njem, držec ga krepko za roko.

Koncno se je gozd umaknil srednjeveliki jasi, kjer se je hkrati s potjo konceval greben ter prehajal v višji hrib, drugo stopnico skalne grmade, na katere vznožju se je starodavno svetišce prislanjalo k dokaj visoki, divje razklešceni apnencasti steni. Po njenih vlažnih cereh se je spreletaval modrikast sijaj, ki se je družil in spajal z ogljenocrnimi sencami, medtem ko so od starosti zacrnelo kapelo preplavljali lunini žarki s takim preobiljem, da je sijala in blestela kakor zaklad v kresni noci.

Dekle se je zaustavilo, izpustilo deckovo roko in z gibkim prijemom brez kljuca odprlo železna vrata, ki so se škripaje in sunkovito zavrtela v tecajih. Nato je s ponižno sklonjeno glavo stopilo pred preprosti, na visokem podstavku stojeci kip Matere božje. Z razprostrtimi rokami se je obrnilo k zavzetemu Lovreku in z mocnim glasom pocasi, skoraj glaskovaje, zaklicala: "Marija! Marija! Marija!"

V tistem trenutku je Lovrek z vso razlocnostjo videl njen obraz: bil je prosojen in brez krvi, kakor okamenel v globoki žalosti. Ob pogledu nanj je zaplalo v deckovi duši neskoncno usmiljenje in na lici so mu pripolzele vroce solze socutja. Vse bi storil, samo da bi se njena žalost umaknila veselju, ki bi se njenemu lepemu oblicju bolje prilegalo.

Dekle pa je zdaj, kakor da cita njegove misli, znova ponovilo svoj klic, iz katerega je še dolocneje kakor poprej zvenela prošnja za pomoc.

"Ali ti morem pomagati?" je vprašal decek vneto.

Ona je prikimala in se spet obrnila h kipu, ki ga je zdaj z obema rokama objela, kakor da ga hoce prevaliti z mesta: nenadoma se je res premaknil in brez šuma zdrknil na levo stran kapele. V ozadju je zazijala mracna duplina, iz katere je rohnelo togotno bucanje podzemnih voda. Lovrek je kar otrpnil od groze, a nemo prosecemu deklicinemu klicu se ni mogel ustavljati. Kakor proti svoji volji se je pomikal za svetlo postavo, ki je izginjala v crno temo globine. Ker se je zbal, da bi je ne dohajal, je nekoliko prevec pohitel. V svoji naglici se je z vso silo zaletel z glavo ob prenizki vhod, tako da se mu je zabliskalo pred ocmi in ga je mocni zalet vrgel nazaj. Od strahu in bolecine je na ves glas kriknil. Tedaj je vse okrog njega mahoma utonilo v nepredirnem mraku, iz podzemlja pa so zajecali tožeci glasovi. Iznenada je privršal silovit vrtinec, pograbil prestrašenega decka in ga v blaznih vrtincih sukal po zraku, dokler ga ni slednjic zalucal nekam v brezdanjost. Med padanjem je decku pohajala sapa in v smrtni stiski je iz globine srca vzdihnil k Bogu, naj ga reši pogube. V tistem trenutku je telebnil na tla, da so se mu skoraj razmajale kosti. Z obema rokama je nekaj casa krilil in tipal okrog sebe in kmalu spoznal, da sedi na tleh ob svoji postelji. Skozi na stežaj odprto okno se mu je z jasnega neba šcip porogljivo režal naravnost v obraz.

"Hvala Bogu, saj se mi je samo sanjalo," je zašepetal Lovrek z mocno olajšanim srcem in pri prici zlezel nazaj v posteljo. Komaj je prav zatisnil oci, je že zaspal ter se prebudil šele v belem jutru naslednjega dne.

Pri zajtrku je pripovedoval teti, kaj se mu je ponoci sanjalo in kako se je bal. Starka ga je napeto poslušala in decku se je zdelo, da je bila nekam žalostna.

"Tudi tebi?" je zamrmrala razburjeno.

In ko jo je decek zacudeno pogledal, je dodala: "Ko sem bila mlada, sem rajno teto pogosto videvala v sanjah. Nic se ne boj! Bržkone se ti je vse pomešalo v glavi, moja zgodba in tale stara slika, ki si si jo sinoci tako skrbno ogledoval. Saj pravijo, da pred spanjem ni dobro govoriti o takih stvareh ..."

"Tete Ane se tudi v sanjah nisem bal," je odvrnil Lovrek, "pac pa pozneje."

Po zajtrku je odskakal v hlev, kjer ga je že nepotrpežljivo pricakovala njegova prijateljica, pridna Čada, hrepeneca po socni travi. Teta pa je med pospravljanjem in brisanjem mize vznemirjeno šepetala: "Revica, kaj še zmeraj nisi našla pokoja ...?" In sklenila je, da takoj prihodnjo nedeljo placa za sveto mašo ubogim vernim dušam v vicah.

Lovrek pa v prekrasnem jutru nic vec ni mislil na ponocne doživljanje. Ko je prignal na pašnik, je izpustil kravo in sedel pod visoko, z zelenimi plodovi bogato obloženo tepko ter se zatopil v zgodbo o pridni Rozi Jelodvorski, ki je tako zvesto ljubila svojega ujetega oceta. Med citanjem je slucajno segel z roko v lase: "Ajsa!" je vzkliknil, zakaj na lobanji je zacutil ob dotiku roke precejšnjo bolecino. Osupel se je potipal še enkrat. Seveda, oteklina, skoraj bula ... Kje se je pac tako udaril ...

"Ali sem s postelje tako mocno padel? Mogoce ... Kaj pa, ce sem se vendarle potolkel gori pri kapeli?"

Zdajci se je spomnil, kako trdo ga je na nocni poti teta Ana držala za roko. S strani in skoro strahoma je poškilil na svojo levico: na koži so se videle modrikaste pege, sicer komaj vidne, toda v vrsti, druga ob drugi ...

"Prav za to roko me je držala ... Niso bile sanje ..."

Tisti dan se je malo brigal za svojo Čado, ki je bila zaradi njegovega omalovaževanja vidno vznejevoljena. V globoki zamišljenosti si je zdaj zatrjeval, da je samo zelo živo sanjal, potem je bil spet preprican o resnicnosti svojih nocnih doživljajev.

"Pomoci je želela od mene?" se je vprašal. "Prav res, pomagati bi ji bil moral. Samo ne vem, kako ..."

Zaslutil je, da ga veže z nesrecnim dekletom nevidna vez, ki se spleta s teh mirnih, v soncu se kopajocih dobrav nekam v neznani, vsemu živemu nepristopni kraj smrtnih senc ...

4. poglavje

PISMO IZ SLAVONSKIH GOZDOV

I.

Sredi meseca oktobra se je pred zapušcenim Belim dvorom kar trlo ljudi, ki jih je bila vecinoma prignala radovednost k dražbi lepe domacije. Resnih kupcev je bilo bore malo, in zajetni razborški kanclist je bil od mnogega neuspešnega izklicevanja ves zaripel v obraz. Prodaja premicnin se je zelo zavlekla, kajti prisotni niso kazali posebnega zanimanja za dragoceno starinsko, toda deloma že preperelo in majavo pohištvo.

Blizu izklicne mize je sedel trgovec Miklausin, cigar še vedno obvezani obraz je izražal mrko veselje in napeto pricakovanje. Že zdaj je bil preprican, da ostane posestvo njemu, saj se ni nihce upal in se tudi ni mogel meriti z njim, ki se je bil dolga leta pripravljal na to uro. In res, omara za omaro, skrinja za skrinjo, živina, vprega, orodje, stroji in vozovi, vse je z malenkostnimi izjemami nazadnje ostalo njemu. To je bil v glavnem uspeh njegovega dobro premišljenega ponašanja pri draženju: trdovratno je primikal cisto majhne vsote, dokler se drugi ponudniki niso navelicali dražiti. Ko pa je prišla vrsta na nepremicnine, sploh ni bilo resnega kupca razen njega, in proti veceru je postal Beli dvor Miklausinova last. Dobil ga je za ceno, ki ni mnogo presegla iztožene dolžne vsote. Redke gledalce, udeležence poslednjega dejanja belodvorske žaloigre, je nehote zazeblo, ko je trgovec zmagoslavno vstal, da podpiše zapisnik: zdelo se jim je, kakor da prisostvujejo ocitnemu ropu.

Med njimi je bil tudi Lovrek, ceprav ga je bila teta zaprosila, naj ostane doma. Danes pa je ni mogel in ni smel slušati, moral je biti pri dražbi, moral si je natancno ogledati bodocega gospodarja na Belem dvoru. Prej ali slej - o tem je bil trdno preprican - ga bo ta moral spet prepustiti njemu, Lovreku, ki je bil obljubil svojemu ocetu, da nikoli ne pozabi na izgubljeno domacijo. Pravzaprav je bil zadovoljen, da je ostala Miklausinu, glavnemu krivcu propada njenih dosedanjih lastnikov, kajti od njega jo bo nekoc spet zahteval. Srecni kupec je bil pravkar gotov s podpisovanjem in je vzravnal svojo sloko postavo. Komaj polovica shujšanega žoltega obraza je štrlela iz belih obvez, tako da se je zdel negiben in otrpel. Toliko živahnejše so bile nemirne sive oci, ki so pohlepno švignile preko sadovnjakov na bregovih ter njiv in travnikov, razpoloženih po kotlini, in se nazadnje ustavile na gosposkem poslopju, katerega belino so preprezale popoldanske sence visokih smrek, rastocih na pobocju med hišo in nekoliko nižje ležecimi gospodarskimi poslopji.

Ko se je bil trgovec nasitil opoja, ki ga ljudem njegove vrste povzroca gola zavest lastništva, je ošvignil s pogledom množico, da bi se naslajal tudi ob nevošcljivosti in priliznjenem obcudovanju, ki sta govorila z raznoterih obrazov. Tedaj je naravnost pred seboj uzrl velike, temne oci Gradnikovega Lovreka, upirajoce se vanj brez srda, nekam zvedavo, kakor bi ga hotele preceniti. Miklausin se je zdrznil in proti svoji volji vprico ljudi, ki jim srecanje obeh pogledov ni ostalo prikrito, nameril oci drugam. Nato, kakor da se sramuje svoje bojazni, je nasršil obrvi in se izpod cela potuhnjeno ozrl na sovražnikovega potomca, na katerega doslej sploh ni bil utegnil misliti. A deckove uporne oci, polne prezira in neprikritega ponosa, niso popustile. Pred njimi je obšla trgovca ponovno hipna slabost. V trenutku svoje zmage se je zacutil poraženega in zaslutil je s skoraj belestno jasnostjo, da mora svoje staro sovraštvo prenesti zdaj na tega otroka, podzavestno sledec osnovnemu zakonu cloveške duševnosti: kdor stori zlo, sovraži svojo žrtev, zakaj zaradi nje mora zanicevati samega sebe.

"Čakaj, ošabno Gradnikovo seme," je siknil med zobmi. "Tebe bo pa treba spraviti v trde roke, da te ne pogubi Gradnikov napuh."

Miklausin, mož premišljenih sklepov in hitrih dejanj, je sicer tudi tokrat zelo pohitel, a v Lovrekovo sreco je bil vseeno prepozen. Ucitelj Urbancic je bil namrec zadevo varuštva že davno zadovoljivo uredil. Sodnik, ki je ucitelja poznal in cenil kot dobrega lovca, je brez ugovora pristal na njegov predlog, naj se osirotelima otrokoma postavi za varuha teta Mica, njuna najbližja sorodnica. Tudi obcina je bila s to rešitvijo popolnoma zadovoljna, ker se ji ni bilo treba brigati za siroti. Samo Miklausin je pihal od jeze in klel svojo malomarnost in kratko pamet. Istocasno pa si je zapisal v spomin ucitelja, motilca svojih nakan, da z njim o priliki pošteno obracuna.

Zaenkrat sta bila otroka, ki se nista niti zavedala pretece nevarnosti, zašcitena pred njim ter sta se veselila prijetnega življenja pri teti. Za starko sta seveda pomenila obcutno breme. Njeno posestvo za dolinske okolišcine sicer ni bilo med najmanjšimi, razen tega je ležalo v neposredni bližini trga in srednjevelikega premogovnika, ki sta bila za razne pridelke, posebno za mleko, dobra kupca, a bilo je skrajno slabo obdelano. Kaj hocete, teta je bila stara in sama, mnogo ni rabila, še prevec ji je vsega hodilo. Drugace pa je bilo zdaj z otrokoma, katerih krepki tek je brezobzirno zahteval svoj dobro odmerjeni del. No, teta Mica je bila mirne cudi in je tudi docela zaupala božji previdnosti. "Bo že Bog dal!" je dejala, nekaj vec, kakor doslej. Spoznala je, da bo morala poslej najemati dninarje in jih sproti placevati. Z vzdihom se je odlocila, da dvigne za zacetek nekaj denarja iz hranilnice, kjer so bili naloženi njeni prihranki, namenjeni predvsem bolezni in pozneje otrokoma. Res, za prodano posestvo je po poravnavi vseh dolgov ostalo otrokoma še nekaj denarja, toda z njim teta sploh ni hotela imeti opravka, zakaj dražba je bila po njeni sodbi nedopustno nasilje in Miklausinovo pocetje nesramna goljufija. Če bi bila vzela en sam vinar - tako si je domišljala - bi jo bila v imenu osleparjenih otrok priznala in jima tako za vselej zaprla pot na izgubljeni Beli dvor.

K sreci je usoda sama usmiljeno poskrbela, da tetine skrbi niso bile pretežke. Staro, zanemarjeno, toda pri vsem tem za cuda zdravo in žlahtno sadno drevje je tisto leto obilno obrodilo, tako da je vrglo prav cedno vsotico, dovolj veliko, da se ni bilo treba bati zime. V otrocih je tudi dobila dva vsega upoštevanja vredna pomocnika: Polonica je pasla in pomagala pri gospodinjstvu, Lovrek pa je iz bližnjega gozda marljivo vlacil suhljad in paklest*, ostanke prejšnjega leta. V drvarnici jih je razsekal, žagal in cepil s takšno vnemo, da so frcale treske dalec naokrog. "Ej, zima, Gradišce se za tvoje ledeno gospostvo dobro pripravlja ..."

Vecja od vseh, še tako morecih skrbi je bila za starko blagodat prijetne otroške družbe. Teta zdaj nic vec ni bila sama, dvoje mladih, zaupljivo vdanih bitij se jo je tesno oklenilo, in pod njunim vplivom se je starkina v samoti izoblikovana, skoraj prestroga resnoba vedno bolj umikala ljubeznjivi šegavosti. Jasneje in razlocneje se je spominjala svojih lastnih srecnih mladostnih let ter se potapljala in vživljala vanje. Proti zatonu svojega življenja, po dolgih samotarskih letih, polnih molitve, posta in grenkega zatajevanja samega sebe, je doživljala ure ciste in globoke srece. Misel na bližnjo smrt, ki jo je bila doslej v urah osamelosti zelo težila, je pobegnila pred naskokom zdravega otroštva.

II.

Po Vseh svetih je bilo konec neskrbnih pocitnic. Mladi pastirji so se umaknili s pašnikov in se pripravljali na ponovno ali celo prvo pot v ucilnico, da si v njej naberejo potrebne ucenosti. Štirirazredna ljudska šola v Zalesju je bila nastanjena v nekdanji grajski konjušnici, dolgo raztegnjenem, nelepem pritlicnem poslopju ob cesti cisto na koncu trga. Med številnimi otroci, ki so se tiste dni spet vsipali v njene zatohle sobane, sta bila tudi oba Gradnikova: Lovrek je hodil v tretji, Polonica pa v drugi razred.

Sprva jima je bilo šolsko življenje neugodno. Soucenci so se ju nekako izogibali ali vsaj niso prihajali k njima s prejšnjo prisrcnostjo in zaupljivostjo. Doma so bili slišali toliko strašnih zgodb o njunem ocetu, da so bili v negotovosti, kako naj se obnašajo do zlocincevih otrok. Ponosnega in obcutljivega decka je njihovo vedenje žgalo v dušo, in edino nespremenjena in celo povecana naklonjenost ljubljenega ucitelja Urbancica - Lovrek je tudi letos ostal v njegovem razredu, kjer je obiskoval drugi oddelek - ga je nekoliko tolažila. Po uciteljevem zgledu so se mu polagoma približali mnogi sošolci, toda zdaj se jim je umikal Lovrek, oklenivši se toliko tesneje samo Kotnikovega Janeza, edinega vdanega prijatelja, ki ni prav nic kolebal, marvec zvesto prijateljeval z njim, ko so se mu bili vsi drugi izneverili. Poslej je vezalo oba decka nerazdružno prijateljstvo, a tretja v njuni zvezi je bila Polonica, ki je imela zdaj namesto enega dva zašcitnika. Skupaj so tekali v šolo, skupno so se vracali iz nje, se igrali se, pasli živino, lovili po gozdu in si pomagali pri slehernem težjem delu.

Nekoc se je nerazdružni trojici, hiteci po popoldanskem pouku proti domu, pridružil ucitelj Urbancic, ki ga je bil lepi novembrski dan, poln prijetne soncave, zvabil na zaleške poljane. Ko je uzrl pred seboj otroke, se je vzbudila v njem želja, da bi obiskal novo domovanje Gradnikovih otrok.

"Lovrek," je zaklical, "ali me vzameš s seboj in mi malo razkažeš Gradišce?"

Živahno cebljanje je utihnilo, otroci so obstali in se obrnili, Lovrek pa je pol vzradošcen, pol v zadregi prikimal.

"I, seveda, gospod ucitelj, ce le hocete, saj poznam vsak koticek."

"Velja!" je rekel ucitelj in uravnal svoj korak otroškemu brzenju. Med veselim, šegavim razgovorom so kmalu premerili pot do Gradišca. Mladi šolnik se je znal otrokom tako dobro prilagoditi, da so kramljali z njim kakor s prijateljem, naravno in odkrito.

Teta, ki tujega gospoda ni takoj prepoznala, ga je sprva bolj hladno pozdravila. Pozneje pa se je spomnila, se opravicila in ga prijazno povabila, naj se udeleži njihove skromne malice. Ucitelj, kmetski sin izpod zelenega Pohorja, se je z veseljem odzval in kakor za stavo hrustal z otrokoma dišece sadje in drobil okusni rženi kruh. Po izdatni južini sta se z Lovrekom popela na Grajski gric, od tam pa na ogledni stolp, ki se je s svoje strmoglave višine ošabno oziral po rdecih strehah ponižnih vaških hišic, stiskajocih se mu prav ob boke. Ostala razvalina je bila podobna ogromni groblji*, ki so jo prerašcali vsevprek trava in mah, grmovje in razno drugo rastlinje. Celo nekaj smrecic se je košatilo na ruševinah.

S posebnim zanimanjem si je ogledal ucitelj zanemarjeni nekdanji grajski vrt, ki je segal, razclenjen v tri široke terase in obdan z visokim zidom, cisto do ceste. S terase na teraso so vodile še cisto dobro ohranjene stropnice iz raznega kamenja. Vrt je imel prekrasno južno lego, a bil je skoraj neobdelan: samo na najvišji terasi tik pod hišo se je stiskalo v desni kot nekaj pohlevnih gred, vse drugo sta prekrivala detelja in trava, pušcajoc prostor edino dvema ogonoma* krompirja. Drugod se je bohotil plevel v družbi nepredirnega grmovja malin, ostrog, bezga in lipovke, in prav ob zidu se je stiskalo celo krdelo kopriv.

"Škoda!" se je nehote ukradlo iz uciteljevih ust, ki mu je krenil pogled cez vrt na zanemarjeni, vzhodno od Gradišca dalec tja do Belega dvora šireci se sadovnjak.

"Ti, Lovrek!" se je obrnil nazadnje k decku. "Ali bi te veselilo vrtnarstvo, veš, pravo in razumno?"

"Pa še kako! S teto sva se itak že domenila, da spomladi vrt nekoliko ocedimo."

"Glej, glej! To me veseli, decko! Samo nekaj ti povem: ne šele spomladi, nemudoma moraš priceti z delom!"

"Zdaj pred zimo?"

"Zdaj, zdaj. Jesensko delo je vcasih važnejše od spomladanskega. Vidiš, z vrtnarstvom je tako: ne zadošca samo pridnost, treba je tudi mnogo razumeti. Kaj bi se dalo iz tega vrta narediti ... Saj mu ni para dalec naokoli, ne po velikosti, še manj po legi. Kajpak, popolna preureditev bi terjala nekaj cvenka ... A tudi brez njega bi se dal popraviti."

"Kako, gospod ucitelj?" je vneto vprašal decek.

"Letos se nam menda obeta pozna zima. Pricnite z rigolanjem* in prekopavanjem! Med grude nasujte živega apna, pozneje gnoja! Najprej osnaži vrt nemarnega plevela in ga požgi. Uredi kompost iz gnilega sadja, listja in dracja, ki ga vidiš okrog potresenega! In sadovnjak ... Ali ne vidiš mahu, ki duši pridno drevje? Ostrgaj ga, zavaruj jablane in hruške pred zajedalci, obreži jim nepotrebne veje, pa boš videl, kako se pomladijo. Kar je posušenega in gnilega, proc z njim, da še zdravega ne okuži!"

Lovreka je oblila rdecica, zakaj uciteljeve besede je razumel kot grajo. Opraviceval se je in zatrjeval, da opravi vse po njegovi želji, samo to je, da ne ve, cesa bi se najprej lotil.

Ucitelj je uvidel, da sta ga njegova gorecnost in ljubezen do vrtnarstva zavedli nekoliko predalec, zato se je nasmehljal potrtosti svojega ucenca in ga potolažil: "Napak si me razumel. Nikomur ne ocitam malomarnosti, ne teti ne tebi: ti še ne znaš, ona ni mogla in ni utegnila. Toda ti postajaš vecji in mocnejši, zmeraj bolj ti gre delo izpod rok."

"Kar zacel bi rad ..." je silil decek.

"No, ce si fant od fare, zacni. Povem ti prav natancno, kako in kaj. In pozimi se veckrat sestaneva in pomeniva, kako se streže vrtu. Videl boš, da se priuciš vsemu, ce se le na zacetku ne ustrašiš truda."

Lovreku je od srece in zadovoljstva postalo kar vroce.

"Tako dobri ste z menoj, gospod ucitelj!"

"Tiho, fantic! Ostane torej pri dogovoru. In za namecek ti zaupam še nekaj, seveda le, ce znaš molcati kakor pravi mož!"

Od razburjenja decek ni spravil glasu iz grla, pac pa trikrat zaporedoma pokimal in s svetlimi, verno vdanimi ocmi strmel v svojega oboževanega ucitelja.

"Veš, Lovrek, tisto noc, ko je umrla vaša mamica, sem srecal tvojega oceta."

"Našega ata?" se je stresel otrok.

"Da, vašega ata. Dolgo sva se pogovarjala. Siromak je manj kriv, kakor si ljudje mislijo ..."

"O, jaz to dobro vem," ga je prekinil decek.

Ucitelj je prisluhnil tihemu prizvoku v Lovrekovem odgovoru, toda rekel ni nic in nadaljeval: "Prosil me je, naj pazim na vaju otroka, posebno nate, Lovrek, da zrasteš v vrlega moža. In nekaj pomembnega mi je narocil, naj ti povem: da nikoli ne smeš pozabiti svoje domacije ..."

"To je rekel tudi meni, preden je odšel," je ušlo Lovreku.

"Tudi tebi?" Toliko bolje si zapomniš. Ampak vedi, da vrl možak ne postaneš v dveh dneh, tudi ne v dveh tednih, komaj v dveh desetletjih ... Dosti truda te bo stalo. Ali se ga ne ustrašiš? Ali hoceš izpolniti ocetovo prošnjo?"

"Hocem, seveda hocem," je obljubil decek brez pomisleka in oci so mu od vzhicenja zablestele. "Kar povejte, kaj naj storim ... Samo da bo Beli dvor spet naš ...!"

Ucitelju ni bilo po volji, da je v ocetovih in sinovih mislih vedno in vedno silila v ospredje posest, medtem ko bi bile potrebne vrline samo sredstva za dosego cilja, a bil je dovolj moder, da je razumel potek njunih misli. Zlasti otroku je bila samo domacija resnicno otipljiva, mocno obcutena in razlocno vidna. Na tej osnovi je moral graditi, zakaj nad Belim dvorom in za njim je hotel ucitelj pokazati decku lepše in višje cilje. Zaenkrat je bilo dovolj, da so se vse deckove sile usmerile proti izgubljeni domaciji, pozneje naveže nanjo vse ostalo.

"Potem je vse v redu," je zakljucil razgovor. "Zdaj me povedi še v sadovnjak! Tam moreš že jutri priceti s cišcenjem, seve, ce bodo zadovoljni tudi teta."

Ogledovaje posamezna drevesa, je opozoril ucitelj Lovreka na skrivljene in betežne starce med njimi: "Polni so lišajev in mrcesa in ogrožajo še druge, zdrave. Kar posekajte jih, spomladi jih pa nadomestimo z žlahtnim mladim zarodom."

Dolgo sta se še sprehajala pod široko razvejevljenimi jablanami, nekoliko ožjimi hruškami, visokodebelnimi cešnjami in zdaj že docela golimi cokastimi slivami, in gazila po listju, ki se je trdovratno oprijemalo njunih cevljev. Povsod je znal Urbancic svetovati kaj novega in koristnega, tako da je bilo nazadnje ocitno prevec navodil. Ucitelj se je zbal prenasicenja, vendar je podcenjeval Lovrekov izvrsten spomin, ki si je bil vso snov gladko prisvojil.

"Ej, bistra glavica si," je dejal šolnik zadovoljno, ko je bil njegov ucenec obnovil dobljene nauke. "Le še dobro mero vztrajnosti! In pomni dobro! Površno mi nikar ne delaj! Naglica ni nikjer dobra, najmanj na vrtu! Drugo pravilo: Najprej z glavo premisli, nato šele z rokami opravi!"

Decek je obljubil, da se bo tocno ravnal po njegovih besedah in ucitelj je njegovi gorecnosti zaupal, zakaj spoznal je, da se mu odpira, kakor rodovitni njivi, doslej premalo negovana duša, željno pricakujoca zdravega semenja. On je hotel biti njen negovalec. Sklenil je, da razvije otrokove dokajšnje sposobnosti in se pri tem posluži treh temeljnih pomocnikov: njegovega zanimanja za zemljo - to je bilo vsem Gradnikom v krvi -, njegovega hrepenenja po Belem dvoru in deckove ljubezni do njega, svojega vzgojitelja. Kolikor je še ni bilo, si jo je moral postopoma pridobiti.

V trdem mraku sta se napotila k teti, kateri je bilo vse prav, še vec, zelo srecna je bila, ko ji je ucitelj prepricevalno dokazal, za koliko se bo zboljšalo posestvo ter povecal njegov donos, saj je sama že dolgo razmišljala o potrebnih spremembah. Kar vesela je bila lepega in brez težave izvedljivega nacrta, ki naj bi se pricel takoj uresnicevati. Opravicevala se je, da se doslej sama ni bolj pobrigala za posestvo, a gospod ucitelj bo razumel: za koga bi se naj bila pecala in ubijala? Zdaj je drugace; zdaj je nastopila živa potreba in pa, mladina naj nadaljuje.

"Po moji smrti bo posestvo njuno. Kar se stori, je vse za njun prid. Seve, za rigolanje utegne biti Lovrek prešibek. Najela bom pac nekaj delavcev, da opravijo težje delo."

Tako je zakljucila teta in hvaležno stiskala roko poslavljajocemu se šolniku, ki je obljubil, da pride veckrat pogledat, kako bo potekalo in napredovalo delo. Mimo tega namerava pozimi njenega necaka seznaniti še z raznimi koristnimi vrtnarskimi nauki in ga nauciti marsikaterih opravil.

III.

Vrt in sadovnjak sta oživela. Teta je bila še tisti teden najela dva postarna*, nekoliko pocasna, toda zanesljiva dninarja, ki sta v nekaj dneh posekala na vrtu nepotrebno grmovje, iztrebila plevel in izruvala divjake, ki so se bili razplodili po njem, ter nato zacela s prekopavanjem gornje, najvišje terase. Že to je bilo mnogo, saj je površina celotnega vrta merila blizu trideset arov. Obe spodnji terasi sta samo temeljito prekopala. Tam je nameravala teta spomladi nasaditi krompir in crno deteljo. Lovrek pa je trdno upal, da scasoma obojico popolnoma izpodrine ter ju nadomesti z žlahtnimi povrtninami, prav, kakor je bil svetoval ucitelj.

Tudi sam ni držal rok križem. Kot veverica hitro se je zvijal po drevju, kjer je tocno po dobljenih navodilih z žicno krtaco snažil lubje, strgal mah in gobe, obrezaval veje in žagal suhljad. Tudi je okopaval zemljo okrog debel, raznim škodljivcem nastavljal pasti v obliki lepenkastih obrocev, mlajša drevesa zašcitil pred zajci s posebno zmesjo iz apna in kravjeka ter pospravljal in sežigal nesnago, ki se je bila med snaženjem nabrala po tleh.

Tik pred božicnimi prazniki je dolino pozdravil prvi sneg, ogrnivši jo v blesteco zimsko haljo, in prekinil domala opravljeno delo. Decku je bilo skoraj žal, a odškodovale so ga zanimive ure, prebite v toplo zakurjeni veliki izbi pri knjigah. Ucitelj Urbancic je prihajal pozimi skoraj dan za dnem na Gradišce, ne toliko iz cistega clovekoljubja in cuta prevzete odgovornosti, marvec predvsem iz prijetne navade: v tej hišici je bilo vse tako preprosto, odkrito in domace, da se mu je zdelo lepše kakor v samotni sobi ali zakajeni gostilni. Svetlo je gorela petrolejka na mizi in v peci so prasketale bukove klade, med tem ko so sedeli ljudje vsak pri svojem opravku: teta je vecinoma lušcila bucne pecke ali pletla nogavice, pri cemer ji je delala družbo Polonica, ce se ni ukvarjala z domacimi nalogami, Lovrek pa je z žarecimi lici, odprtimi usti, ušesi in ocmi prestrezal vrtnarsko modrost, ki mu jo je ucitelj tolmacil z besedo in sliko.

Stara teta je vcasih v skrbeh povpraševala dobrega moža, kako ga naj poplaca za njegov trud, on pa jo je smehljaje zavrnil, ceš veceri na Gradišcu so mu zabava in oddih. S tem, da Lovreka poucuje, tudi sam ponavlja snov, ker bi jo sicer nemara pozabil. Decek si igraje vse zapomni, ce mu le enkrat pove.

O ubeglem ocetu, kakor po dogovoru, niso nikoli govorili; ucitelj je molcal iz obzirnosti, teta pa je želela, da se beguncevo ime izreka le v molitvi. Otroka sta res vsak vecer molila zanj, a iz razumljivih razlogov ga nista pogrešala, saj ga tudi pred njegovim pobegom pogosto nista videla po cele dni. Bridkeje sta žalovala po materi, katere izgubo pa sta cas in skrbeca tetina ljubezen razmeroma kmalu omilila.

Najveckrat je mislil na Gradnika mladi šolnik. Brat mu je namrec bil svojcas javil, da se priporoceni možak pri njem sploh ni oglasil, iz cesar se je dalo sklepati, da si je premislil ali se kako drugace izmuznil mašcevalni roki pravice - ce se revežu med potjo ni kaj pripetilo ... Ucitelj bi bil najraje vse, kar je vedel, javil sodniji, ki bi naj potem sama poiskala zasledovanca. Preteca kazen bi niti ne bila prehuda, kajti Miklausinova rana sploh ni bila smrtnonevarna in se je že davno zacelila. Po prestanem zaporu bi bilo na Gradišcu tudi za Gradnika dovolj dela in jela in celo prilike, da si tako ali tako pridobi ugrabljeno domacijo. Vendar ta izhod je bil ucitelju zaprt: vezala ga je moška beseda. Veckrat je razmišljal, ali bi ne kazalo, pouciti Gradnika s primernim oglasom v casopisju, a ta nacrt je opustil, pa ne toliko zaradi visokih stroškov, marvec zaradi velike verjetnosti, da naslovljencu sploh ne pride pred oci. Nazadnje je sklenil, da pocaka leto dni, nato pa prijavi zadevo oblasti, ki naj ukrene svoje.

Kadarkoli pa je s svojimi razmišljanji prišel do tega zakljucka, je pricel znova dvomiti. Ali ne poteka vzgoja otrok zdaj v mnogo ugodnejših okolišcinah? Ali bi sploh bilo želeti, da se zagrenjeni, osramoceni in na ves svet jezni mož s pecatom zlocinca naseli v prijaznem in mirnem domu na Gradišcu? Ucitelj si je moral priznati, da bi utegnil najbolj slabo vplivati na dovzetno Lovrekovo dušo. Za Polonico se ni bilo treba bati: ona se je bila z vsem hrepenenjem zapušcenega otroka oklenila tete ter je bila pri njej v varnem zavetju. Pa tudi pri najboljši vzgojiteljici! Kakor je bilo posestvo zanemarjeno - navsezadnje to ni bilo žensko delo -, tako je bilo v hiši in okrog nje vse cedno, pometeno, pobrisano in odrgnjeno. Smeti in pajcevin nisi opazil, perilo je bilo vedno oprano, zlikano in zakrpano. Kuhinja je blestela od snage, in jedi, ki so prihajale iz nje, so bile okusne in tecne. Z drugimi ljudmi je teta malo govorila, z otrokoma pa se je znala pomeniti, pripovedujoc jima mikavne zgodbe iz nekdanjega grajskega življenja, ki so se prenašale pri Gradnikih od rodu do rodu: o vitezih in njihovih bojih, o kmetskih vstajah in sovražnih napadih, o turških pohodih in roparskih tolpah, vcasih celo o strahovih in o zlatih zakladih, skritih nekje pod razvalinami, v nepristopnih zemeljskih hodnikih.

Ucitelj Urbancic je vse to dobro opazil. Kljub svoji mladosti je bil zelo tenkocuten vzgojitelj. Kakor je na vrtu in sadovnjaku takoj presodil, ali je zemlja za to ali ono rastlino primerna ali ji cesa primanjkuje ali pa jo dušece preobilje žene v prebohotno rast, tako je hitro spoznal domace okolje zaupane mu mladeži. Za Lovreka in Polonico bi si ne bil mogel misliti boljše sredine: iz te zemlje bosta ob primerni pomoci zrasli zdravi in krepki osebnosti. Vsekakor, Lovrekovo rast je bilo treba pravilno usmerjati: decek brez odlocne moške roke podivja ali pa se pomehkuži. Prepreciti prvo in drugo je smatral ucitelj za svojo poglavitno nalogo.

IV.

Zima je potekla kaj hitro. Lovrek se je mnogo naucil in je komaj cakal, da svoje znanje temeljito preizkusi. Njegov ucitelj se sicer ni nikoli zadovoljil s samimi besedami, marvec je v izdatni meri uporabljal slike in risbe in marskikaj tudi pokazal v živi naravi, a resnicna uporaba je bila v tem letnem casu mocno omejena.

Ko pa se je pomlad po kratkem obotavljanju skoraj cez noc razlila po dolini, hribih in dobravah, hej, to vam je bilo gibanja, ker to so se vam spreminjali gradiški bregovi. Prva vrtna terasa, razdeljena na tocno izmerjene grede, je bila polna socnih povrtnin, ocišceno in pomlajeno drevje v sadovnjaku je pokalo od brstenja, na spodnjih vrtnih terasah pa so pridno sadili krompir, fižol in zelje, glavno hrano za lacna usta v bodoci zimi. Še detelja se je morala umakniti: za Čado je bilo krme vec ko dovolj v sadovnjaku, razen tega se je vse leto tja do pozne jeseni pasla na gradiškem grebenu okrog razvalin in tudi v gozdu. In teta je že razmišljala, ali bi ne kazalo kupiti še eno kravo, zakaj dobro mleko se je v trgu zlahka prodalo. Urbancic, njen prvi svetovalec, ki ga je poslušala skoraj tako verno kakor duhovnega gospoda, je pritrdil, in po veliki noci se je pridružila Čadi brhka Liska. Polonica je imela eno varovanko vec.

Uciteljeva skrb za osirotela Gradnikova otroka tržanom ni ostala prikrita. Nekateri so ga hvalili, drugi pa so se mrdali, ceš naj se raje briga za šolo, ceprav so bili njegovi ucni uspehi priznano odlicni. Vecinoma takšno govoricenje ni bilo niti resno mišljeno, marvec je imelo svoj izvor v enolicnem življenju majhnega trga. Vse brez izjeme so zelo presenetile vec kot ocitne izboljšave tetinega posestva na Gradišcu. Toda skoraj ga ni bilo cloveka, ki bi Gradišcanom ne bil privošcil boljšega uspevanja. Edino Miklausin, ki je slutil, da mu v tem ugodnem in varnem zavetju raste nevaren mašcevalec, se je jezil. Glasno hvalo uciteljeve požrtvovalnosti in nepremagane cilosti zasovraženega rodu je celo smatral za slabo prikrito obsodbo svojega lastnega pocetja. Tako sta mu postala otroka vecni kamen spotike: bila sta kriva, da se njegova vest ni mogla prav pomiriti in da ni utegnil nemoteno uživati sadov svoje krivicne zmage.

O, nemara bi bilo njegovo sovraštvo že davno ugasnilo, ko bi bila Gradnikova otroka odvisna od njegove pomoci, ce bi bil on njen dobrotnik, ce bi ji on mogel izkazovati svoje usmiljenje. Saj bi bil na ta nacin premamil notranjega sodnika, ki mu je v noceh kradel spanje in mu trapil srce s pekocimi ocitki, cisto gotovo pa bi bil preprical o svoji velikodošnosti lahkovernejše javno mnenje. Čisto gotovo, tako bi se bilo prej ali slej zgodilo, ce bi ne bil ta zeleni šolnik zelo po nepotrebnem vtaknil svojega nosu v pravdo med njim in Gradniki.

Moral mu je pokazati svojo moc in malo ohladiti njegovo nepotrebno clovekoljubje. V ta namen se je spoprijateljil s starim sitnim naduciteljem, ki ga doslej ni bil kdovekaj cenil in spoštoval. Zdaj ga je pogosto ustavil in ga s prijateljsko vsiljivostjo povlekel s seboj v gostilno. Z majhnimi uslugami, litrckom vina, obilno in dobro vecerjo in vsakojakimi darili si je pridobil srce skopega ter dokaj sebicnega šolnika, in pot do koncnega sporazuma se je kmalu ugladila. Naducitelj svojemu mlademu tovarišu itak ni bil posebno prijazen, zakaj bil mu je mnogo prepameten in prevesten. Z neprikritim zadovoljstvom je pritrjeval zlohotni trgovcevi graji in se drage volje ravnal po njegovih željah.

Prilika se je našla brez težave. Šolski vrt je pripadal naducitelju, toda udobni stari samec se ni maral pecati z njim, marvec ga je raje prepustil Urbancicu. Vidni uspehi vešcega tovariša pa so ga tako bodli v oci, da jih je zanikoval in jih potuhnjeno, za Urbancicevim hrbtom, omalovaževal.

"Oblasten je od sile. Po šolskem vrtu hodi, kakor bi bil njegov," se je nekoc pritoževal Miklausinu. Ta je pozorno prisluhnil.

"In vi to trpite?"

"Predober tovariš sem, ne maram zdrah. A naj bi že bilo, ko bi res sam delal. Kaj še! Otroci so mu za dninarje, gospod pa se košati s svojimi uspehi. V zadnjem casu ima že kar stalnega pomocnika, tistega Gradnikovega fanta."

"Tako?" je zategnil Miklausin in pogledal izpod cela.

"Še en kozarcek, gospod naducitelj?"

Posledica nadaljevanja tega prijateljskega pomenka se je pokazala že naslednji dan. Ko je Lovrek po koncanem pouku cakal Urbancica na šolskem vrtu, se je s trdimi koraki sprehodil mimo naducitelj. Zaradi namišljene nevljudnosti ga je z osornimi besedami vprico hihitajocih se soucencev ozmerjal, mu poslej strogo prepovedal dostop na šolski vrt ter ga nazadnje spodil domov. Preplašeni otrok, ki se ni zavedal, da bi bil kaj zakrivil, se je poskušal opraviciti, toda komaj je odprl usta, je že imel klofuto na obrazu. Osramocen in ves v solzah je zbežal.

Nekaj minut po tem dogodku je prihitel na vrt ucitelj Urbancic, ki so mu otroci porocali, kaj se je bilo pravkar dogodilo. Z namršenimi obrvmi je tisti dan zapušcal svoj ljubi vrt. Pot ga je peljala na Gradišce, kjer je obupanega decka komaj in komaj potolažil. Naslednji dan je javil svojemu predstojniku, da poslej ne bo vec upravljal šolskega vrta, iz katerega mu on odganja brez upravicenega razloga najzmožnejše ucence.

Naducitelj se je sprva prestrašil njegovega samozavestnega nastopa, zvecer pa ga je Miklausin spet toliko podkuril, da je spisal in odposlal na deželni šolski svet lažnivo ovadbo, v kateri je naslikal Urbancica kot upornika in za šolo nevarnega cloveka. Morda bi bil res dosegel zaželeni uspeh, ce bi ne bil pretiraval. Tako pa je nekega dne nenadoma potrkal na vrata njegovega razreda natancni in skoraj neprijetno odkritosrcni deželni šolski nadzornik, ki se ga je zaradi teh lastnosti vse balo. Naducitelj je imel prav ob njegovem prihodu še posebno smolo. Čeprav je bila odbila že deveta ura, se je še vedno mudil v svoji pisarni, in ko je po dokajšnji zakasnitvi stopil v razredno sobo, je v njej ves prepadel zagledal med klopmi pridno izprašujocega nadzornika, cigar obraz ni kazal posebnega zadovoljstva. S kratkimi besedami ga je oni poucil, da bo zaradi njegove prijave izvršil disciplinsko preiskavo, hkrati pa temeljito pregledal njegovo šolo. Zares je ostal dva dneva, in uspeh je bil za vodjo porazen: Urbancicev razred je bil dalec najboljši, vsi ostali pa ... hm, ne mara se prehudo izraziti ... zelo šibki, cisto prav, zelo šibki, a njegov, naduciteljev, najšibkejši ... In kar se tice prijavljene nepokornosti, bi hotel ugotoviti samo nekaj: ce se nekomu prepusti delo, mu je treba dati tudi pravice. Urbancic je ravnal povsem korektno, cesar on, nadzornik, o drugih na žalost ne more trditi ... In v bodoce si ovadbe take vrste prepoveduje, ali pa ...

Naducitelju se je nos strašno povesil. Svojega mlajšega tovariša se je odslej bal in mu ni vec grenil življenja, zakaj naklonjenost takega visokega gospoda je bila v tistih casih velika stvar. In prisrcno prijateljstvo med trgovcem in šolnikom se je dan po nadzornikovem odhodu popolnoma ohladilo. Miklausin se je togotil, toda naducitelja ni bilo nic vec na spregled, in samozavestni mladi mož je še naprej nekaznovan mešal trgovceve štrene.

V.

Čas je brzel, kakor da odteka po deroci reki. Že se je približevala prva obletnica Gradnikovega bega in smrti njegove žene, ko se je nekega dne primuzal v šolo stari trški pismonoša, izrocil osuplemu Urbancicu najprej priporoceno pismo in denarno nakaznico, nato pa mu odštel na mizo pet stotakov.

"Petsto kron? Zame?" se je cudil ucitelj ter mencal med prsti odrezek s popolnoma neznanim pošiljateljevim imenom: Martin Volk, Našice v Slavoniji.

Nu, vsekakor je bila v pismu potrebna razlaga. Hitro ga je razpecatil in potegnil iz ovoja vec gosto popisanih listov.

Takole se je glasilo:

Dragi gospod ucitelj!

Gotovo boste takoj uganili, kdo Vam piše, ceprav se boste v zacetku morda cudili. Upam, da se še spominjate najinega razgovora na Ložniškem sedlu - leto dni bo tega -, kjer ste potolažili obupanega cloveka, da je spet zadihal, in mu obljubili, da boste cuvali nad zakladom, ki ga je moral pustiti vnemar. Dolgo se nisem oglasil: delal sem in štedil, in prihranjeni denar, ki Vam ga pošiljam istocasno s svojim pismom, je trdi zaslužek enega leta. Uporabite ga, prosim Vas, kakor sva se domenila, po svoji vesti in razsodnosti.

Zanimalo Vas bo, kako sem dospel semkaj in kaj sem vse doživel.

Od svojega brata ste pac že davno izvedeli, da se nisem poslužil njegove pomoci. Po dolgotrajni vecdnevni hoji cez pohorske planine sem lacen in utrujen zagledal pred seboj Dravo. Naneslo je, da sem kmalu dospel do velike žage, kjer so tesali, zbijali in vezali kar vec splavov naenkrat. Z drvarji in splavarji se zapletem v pogovor in izvem, da jim primanjkuje ljudi. Pobarajo me, ali bi se jim pridružil. Brez težav smo se dogovorili in nihce me ni vprašal ne po listinah ne po rodu. Naslednje jutro smo odrinili proti Mariboru, kjer se k sreci nismo ustavili, marvec brez prestanka vozili dalje. Šele v Ptuju smo si privošcili nekaj ur pocitka. V tem mestu sem si kupil "Štajerca," zakaj sklepal sem, da je ta protislovenski list bržcas izkoristil ugodno priliko in po svoje porocal o moji nesreci. Saj ga je moj nasprotnik že dolga leta vneto razpecaval med našimi kmeti in delavci. Nisem se motil: marsikaj grdega je bilo notri o meni crno na belem, hkrati pa najcudovitejša tolažba ... Moj nasprotnik samo ranjen, živi, bo ozdravel ... Otroka pri teti ... Tisto noc, verujte mi, sem po dolgih dneh spet mirno in sladko spaval na trdih brunih splava, ki se je pozibaval ob bregu. Smrt moje uboge žene je bila prežalostna novica, ali revica je bila že dalje casa težko bolna in vem, da mi je odpustila ...

V tisti noci sem razmišljal, ali bi se vrnil in se javil sodniji: sklenil sem potovati dalje. Posestva bi v danih prilikah ne mogel rešiti, jeca pa bi mi gotovo zlomila voljo in me pahnila med nicvredneže, medtem ko se mi je na tujem ponujala prilika, da kaj zaslužim in nekoc stopim pred svoja otroka: "Zapravil sem vama domacijo, zdaj vama jo vrnem."

Gospod ucitelj! Prvi obrok je pred Vami. Ni mnogo, vsaj za moje nekdanje pojme ne, v svoji nespameti sem nekoc tako vsoto zapravil v enem tednu. Zdaj sem garal zanjo leto dni. Upam, da bo scasoma vedno vec, kajti obeta se mi služba paznika pri novo sestavljeni drvarski skupini. Toda pozabljam, da še ne veste, kje sem zdaj, in kako me je zaneslo semkaj.

Srecno smo pripluli do Osjeka, kjer sem se presrcno poslovil od vrlih Pohorcev - zlate duše, Bog jim poplacaj dobroto! - in krenil v mesto, da se razgledam in nekoliko povprašam po delu. Bil je vprav tržni dan. Na sejmu sem z zanimanjem opazoval živahno vrvenje slavonskih seljakov, ki so ponujali svoje blago. Zdajci zaslišim - menda mi je že bilo tako namenjeno - za svojim hrbtom krepko, ali mojim ušesom nad vse prijetno slovensko pridušanje. Lahko si mislite, s kakšno naglico me je zasukalo. Kletvice so prihajale iz ust postavnega fanta, ki je z vso silo vlekel za seboj mocno natovorjeno mulo, ali trmoglavo živince se ni hotelo premakniti z mesta. Brž mu priskocim na pomoc, in ko me je spoznal za svojega rojaka, sva se takoj zapletla v razgovor. On je bil kuhar za vecjo skupino drvarjev ter je tisti dan kupoval v mestu potrebno brašno. Živo mi je prigovarjal, naj odrinem z njim med domace ljudi, poštene dolenjske fante, ki me gotovo z velikim veseljem sprejmejo v svoj krog. Poleti, ko je povsod dovolj lažjega poljskega dela, namrec v gozdovih primanjkuje delavcev ter so zato tudi bolje placani. Kuharjeve besede so mi donele v uho, kakor angelsko petje, in brez pomišljanja sem ga slušal. Zaposlitev sem dobil zares z lahkoto. Vneto sem se lotil dela, kakšnega dela! Ne morete si predstavljati, kako me je dajalo, ceprav me doslej nikoli niso šteli med slabice. Da, da, poslednja leta mojega zgrešenega življenja so me bila izžela, saj sem imel v roki veckrat liter in karte, kakor sekiro in žago. Neznansko sem trpel, ali vdal se nisem, zlasti, ker so se mi fantje spocetka posmehovali in me dražili. Znana Gradnikova trdoglavost je koncno premagala vse težave, in danes se pomerim v delu z vsakim izmed njih, dasi so odlicni korenjaki, ki se še medveda ne ustrašijo.

Dvanajst nas je. Spimo v leseni, iz neotesanih brun zbiti bajti, na mehkem gozdnem mahu. Vse je zelo preprosto, nic za razvajenega cloveka. Oken ni, kurimo sredi koce, kadi pa se skozi vrata in špranje, kamor se hoce. Dim nam ne moti zdravega spanja in volcjega teka. Dan za dnem otepamo koruzne žgance, dobro zabeljene z mastnimi ocvirki, ali se jih ne navelicamo. Gospod ucitelj, da bi videli, kako jih mlatim. Nikoli v življenju mi niso tako dišali. Nic cudnega: zjutraj skoro še v temi se že pricnemo gibati, sekamo, zabijamo, podiramo, obsekavamo, cepimo, prenašamo in prevažamo les brez prestanka tja do trde noci. Edino za jed si še ukrademo nekaj casa. In še ob nedeljah ne mirujemo: pilimo žage, brusimo sekire, krpamo obleko. Poleti ni hudo, ali toliko bolj pozimi, ko nam nagajajo tema in mraz, veter in zameti! Vkljub temu sem zdrav in krepak, kakor že dolgo ne, in tudi zadovoljen bi bil, ako bi me ne pekla vest ob spominu na blago mojo ženo, na deco in na izgubljeno domacijo. Vcasih bi se najrajši razjokal, ce bi me ne bilo sram. Tako pa rajši stisnem zobe in se vedno iznova zakolnem, da bom garal in se pehal, dokler vsaj deloma ne izbrišem svojega velikega greha. In moje upanje raste od dne do dne.

H koncu še ena prošnja. Bodite tako dobri, dragi gospod ucitelj, pa mi o priliki sprocite na spodaj navedeni naslov, kako je z mojima otrokoma! Seznanite me z vsem, kar menite, da bi bilo vredno pisanja! Ali sta zdrava, kako napredujeta v šoli in, ali morata zavoljo mene trpeti, ali ju kdo mrzi in preganja ... Če se morete in hocete z odgovorom požuriti, utegnem prejeti pismo še pred zimo: gotovo mi bo olajšalo marsikatero uro napornega dela v snegu, mrazu in viharju. Pošta se nam namrec bolj poredkoma dostavlja, ker smo od Našic oddaljeni skoro tri dni hoda, in dobimo jo le, kadar mora naš kuhar po živež. (Nanj boste tudi pismo naslovili.) Pozimi radi zametov ne more nikamor, zato že koncem jeseni nakupi vsega, kar nam je potrebno. In takrat upam, me doseže tudi Vaše pismo.

Za Vašo veliko dobroto se Vam že zdaj iz vsega srca zahvaljujem in si želim samo, da bi Vam jo nekoc mogel povrniti. Rad bi Vam še narocil, da pozdravite moje drage, ali se bojim. Edino mojemu sinku - temu lahko zaupate, cvrst decko je! Povejte mu ob priložnosti in na primeren nacin, kako, veste bolje od mene, da njegov oce neprestano misli nanj, na njegovo sestrico in na domacijo. O denarju nic! Naj mu ostane zacasno prikrito, da se trudim za boljšo bodocnost. Samo, ako bi pritisnnila huda sila ali pa se pojavila kaka druga nujna potreba (recimo izboljšanje tetinega posestva ali kaj slicnega), jim sezite pod roko! Dokler sta otroka še majhna, upam, ne bosta rabila te pomoci, pac pa pozneje, po tetini smrti, saj so že priletni, otrokoma moja pomoc nemara mocno zaleže. Upam, da bo scasoma vedno izdatnejša, kajti moj namen je, pošiljati vec in vec, ali vsaj toliko, kakor tokrat, dokler bom le kolickaj mogel.

Še nekaj! Svojega odgovora nikar ne oddajte v Zalesju, marvec pocakajte, da Vas pot zanese v mesto. Je bolj varno! Razen Vas naj nihce ne pozna mojega sedanjega bivališca in mojih namenov.

Iz vsega srca Vas pozdravlja do groba Vam vdani

S. G.

V Slavonski šumi, meseca junija 1902.

Naslov: Martin Volk,

Našice v Slavoniji,

poštno ležece.

Pripis:

Sporocite mi tudi, kdo in za kako ceno je kupil posestvo!

Bržkone si lahko odgovorim sam, ali rad bi imel popolno gotovost.