VOJAK NA POTI

Pomladni cvet odeva svet,
tako cvetimo mi;
Pod nebom ptičev trop neštet,
po cest gremo mi!

A ptički skozi jasni zrak,
lahko živo lete,
legak je tudi njim korak,
a težko je srce.

Saj ptjičji rod se vraša zdaj,
domov, glasno žgoleč:
mi svetla tla domača zdaj
pustili smo trpeč.

ZIMSKI DAN

Sneženi prt zemljo odeva,
krasna pod njim sta gozd in plan;
z neba jasneje sonce seva
kot je sijalo letni dan.

Iskre po polju diamanti,
po drevju biseri blešče,
potok se v srebro zdi vkovan ti,
v zlato vkovane pa gore.

Kar ti oko najdalje plava,
vse jasno, krasno, vse svetlo!
Krog bela steza se planjava,
nad njo se modro pne nebo.

A vsa lepota, ki tu seva,
mrtva se duši moji zdi;
kjer cvetja ni in kjer ni speva,
življenja ondi srcu ni.

Ta beli prt je za cvetice
prostrt širok mrtvaški prt,
ta mrzli svit odgnal je ptice,
kjer še je v cvetju gaj in vrt.

To sonce ko pokopana sveča
nad mrtvo stvarnico visi,
pač slika sonca je bleščeča,
a živo sonce to več ni!

Vsa zemlja v mrzli tej bleščobi
pobeljena gomila je,
in meni na tem splošnem grobi
bridkost srce zalila je:

Podoba žive naše dobe
si ti, oj jasni zimski dan,
prepoln kot ona si svetlobe,
kot ona -- mrtev in hladan!

Po glavah svetlo je in jasno,
a v srcu zimsk je mraz in mrak;
tam ne poganja cvetje krasno,
tam ne odmeva spev sladak.

Ti pa, srce, mi čuvaj cvetje,
da mraz ne stre ga in vihar,
poshrani v toplo ga zavetje
kot umen in skrban vrtnar.

In vi, oj pesmi tožni glasi,
v tej zimi ne molčite nič;
saj tudi v golem grmu včasi
zapoje kak samoten ptič!

Ti, cvet in spev pozimski, budi
ljudem spomin krasnejših let,
a budi hrepenenje tudi,
da vrnil bi se spev in cvet!

TRI LIPE

Na vrhu zelene gore
tri lipe ponosno stoje,
zvečer so še stale na gori,
kdo ve, če pa bodo ob zori?

Tesarji trije še pred dnem
napravljajo se k lipam trem,
in vsak teh tesarjev na rame
sekiro nabrušeno vzame.

Čuj! Glasi že mah se na mah
in lipe se zvrnejo v prah,
med delom tesar pa tesarja
zaupno tako nagovarja:

De prvi, mladenič vesel:
"Te dni bom nevesto si vzel,
za se in nevesto mi zorno
zdaj posteljo stešem prostorno."

De drugi: "Prinesle nocoj
so tri rojenice s seboj
mi hčerko v naročju cvetočem -
zibelko stesati ji hočem"

A tretji: "Jaz nimam žene,
otrok ne, ne ljube zveste,
ni treba mi postelje pirne,
ni treba zibelke nemirne,

Umrlo je meni srce,
umrle so nade sladke,
umrla ljubezen goreča,
umrla življenja je sreča.

Zdaj rakev bom stesal temno
in ložil bom nadeje v njo,
k njim mene še kmalu denite,
pa v črno zemljo zakopljite."

Dekletce po gori grede,
pogovore čuje le te,
pri delavcih mladih se ustavi,
tesarju pa trtjemu pravi:

"Kaj pravim ti, mladi drvar,
ne teši si rakve nikar;
čemu li bi hotel umreti,
ko lice ti v prvem je cveti?

O škoda teh lepih oči,
če smrt jih prerano ugasi,
in krasnega škoda života,
če grobna obda ga temota!

Oj mladi, oj lepi tesar,
na rakev ne misli nikar!
Ko tebi zares bi zvonilo,
še meni oko bi rosilo!"

Izgine dekle za goro,
tesar se ozira za njo,
po glavi pa misli roje mu,
iz misli dekletce ne gre mu.

Sekire tesarske zvene
in trske od debel lete -
dva prva sta delo končala,
kar mislila, to sta stesala.

Ko teše pa tretji tesar,
primeri se čudna mu stvar:
glej, rakev se širi in širi,
in noge ji vzrastejo štiri.

To rakev mrtvaška pač ni,
to postelja pirna se zdi...
Ko dvajseti dan je napočil,
tesar se je -- tretji poročil.

Ob letu spet pojde v goro,
a tesal -- zibelko tam bo,
o rakvah mu sodba je taka:
za rakev naj lipa še čaka!

NAŠA ZVEZDA

Zvezda mila je migljala
in naš rod vodila je;
Lepše nam ta zvezda zala,
nego vse, svetila je.

Toda,oh, za goro vtone,
skrije se za temni gaj;
svetle vprašam milijone:
vrne li se še kedaj?

A molče zvezdice jasne,
odgovora ne vedo,
dol z neba višave krasne
nemo na vprašalca zro.

Pridi, zvezda naša, pridi,
jasne v nas upri oči,
naj moj dom te zopet vidi,
zlata zvezda srečnih dni!

MOJO SRČNO KRI ŠKROPITE!

Mojo srčno kri škropite
po planinskih sončnih tleh,
kakor seme jo vrzite
po doleh in po bregeh.

Pomlad iz krvi rodila
cvetke tisočere bo
ter prijazno mi gojila
svoje nežne hčere bo.

Deve zorne, dečki zali
brali bodo rože te,
v kite bodo jih spravljali,
devali jih na srce .

In srce jim bo ogrelo
cvetje, vzraslo iz krvi
da za rod in dom plamtelo
bode jim do konca dni.

NA SVETI VEČER

Pod goro gre dekletce mlado,
ko svet obhaja sveto noč,
spoznalo bi v potoku rado,
kaj višnja ji namenja moč

Na valih lunih svit trepeče,
trepeče v deklici srce,
želeče pa in koprneče
očesci upre na dno vode.

In glej, iz dna valov pozdravi
jo znan, krasan in ljub obraz,
ki ji z nasmehom sladkim pravi,
da tu je njiju združbe čas!

K potoku vleče tudi mene,
ko sveto noč proslavlja svet,
tam morda tema se razseže,
ki v njo neba je sklep odet.

Prinagnil bodem se nad vodo,
prisluškal, kaj bo val šumljal;
ne svoje, naroda usodo
v preročni valih bom iskal.

Kdaj srečno moje bo domovje?
Rešitve njemu le še ni?
Kaj mi razkrilo boš, valovje?
Nadja srce se in -- boji!

NJEGA NI!

Rože je na vrtu plela,
pela pesemco glasno,
živo v lice zarudela,
ko je stopil on pred njo.

"Daj mi cvetko, dete zalo,
da na prsi jo pripnem,
za spomin cvetico malo,
preden v tuje kraje spem."

Kito cvetja mu je dala,
s cvetjem dala mu srce,
sama v vrtu je ostala,
on po svetu šel od nje.

Rože je na vrtu plela,
pesmi pela je glasno -
kaj da vrta več ne dela,
kaj ne poje več tako?

Deklica glavo poveša,
vene obraz, prej cvetoč,
nekaj nje srce pogreša,
solz ji potok lije vroč.

Čez ograjo vrtno gleda -
mnogo mimo vre ljudi -
deva bleda, deva bleda,
njega od nikoder ni!

V MRAKU

Le vtoni, vtoni za goro,
le vgasi, sonce, luč svetlo,
oj padi, padi gosti mrak,
prinesi srcu mir sladak.

Čemu sijalo bi lepo,
čemu, oj sončece zlato?
Povsod sirotam sevaš le,
nesrečen rod ogrevaš le!

Kdo gledal bi ta hrib in dol,
zaklet le v revo, jok in bol,
hinavstva, zmot, trpljenja poln,
sirot in sirotenja poln?

Dokler mi siješ, sonce ti,
hladu, miru mi v srcu ni,
mori pogled, teži spomin
me svojih, ljudskih bolečin.

Le skrij se, sonce jasno, skrij,
izgini svet izpred oči,
da zabi žalostno srce
človeške zmote in gorje!

NA BREGU

Na bregu stojim in v morje strmim:
pod mano srdito valovje
rohni ob bregovje;
do neba praši megleni dim,
v obraz mi brizgajo pene
ob skalne stene;
a stena skalna
ostane stalna,
in jaz se na robu ne ganem,
viharju kljubujem, ostanem!
Ko v steno valovje vsode vihar
ob me se zaganja;
a duh se ponosni ne vklanja:
Ti streti me hočeš, potreti nikdar,
vsode sovražne besneči vihar!

SVETA ODKLETEV

Sen sanja srce moje zlat:
odprto je nebo,
in ven se vpisuje zbor krilat,
kaj bo, kaj bo pač to?

Čuj, gori kliče višnji Bog:
"Nocoj bo svet odklet,
in konec bode rev, nadlog,
in raj mu vstvarim spet"!

Kot jasni vtrinki trop duhov
spusti se v solzni dol,
nesoč zemljanom blagoslov
in lek za žal in bol.

In razkropi se sončni trop
isreč na vse strani,
pod slamnati in zlati strop
zdraveč, blažeč hiti.

Kjer joka se nesreče sin,
otre mu z lic solze,
kjer najde hišo bolečin,
odnese ji gorje.

In krog po svetu trop bleščeč,
skoz temo šviga noč,
in bliska meč krepko vihteč
razganja teme noč.

In zmot, laži in zlobe duh,
zavisti kleti gad
in srd, krivica in napuh
grme v pekla prepad!

In bes, ki v srcu tičal je,
celo  v najboljšem -- skrit,
duh božji ga izbičal je,
poslan nas poblažit.

Resnice sonca sije zdaj,
ljubezni greje žar,
in cvet je zopetcvetni raj,
in srečna vsaka stvar.

Oj, to je zemlje vzvišan god,
človeštva zlati dan!
Prenovljen svet, prerojen rod,
kot bložji spev krasan!...

Z višav nadsončnih kraljev kralj
se zemlji nasmehlja
iz prst njegovih iz daljnjih dalj
jo dvigne do neba.