PRI ZIBELKI

Počivaj mirno, angelj šibki,
Ki dni le šteješ, ne še let,
Počivaj srečno v topli zibki
Ko v popji mlade rože cvet.

Sedaj trenotke sreče jasne
Deli nebeški ti vladar,
zdaj ure ti teko prekrasne,
krasnejših, oh, ne bo nikdar.

Zibelka s cvetjem je nastlana
In angelji pojo okrog;
Britkost nobena ni ti znana,
Ne teža rev, nadlog in tog.

Vihar sovražen svet pretresa,
Razganja srca divji boj;
Nad zibko jasna so nebesa,
V nedolžnem srci je pokoj.

Zato le spavaj, angelj šibki,
Ki nič ne veš še, kaj je svet,
Počivaj, snivaj sladko v zibki
Ko v mehkem popji mladi cvet.

Saj, ko porasteš, dete zalo,
Drugače bode mnogokaj;
Da bi le vedno mi ostalo
Nedolžno, čisto kakor zdaj!

KESANJE

Da zabil bi reve in teže.
Na posteljo starček se vleže;
A ura za uro beži,
In sen mu ne stisne oči.

In, glej, o polnočni se uri
Odpahnejo v sobico duri,
In studne pošasti skoz nje
K postelji se mu pripode.

"Kedo ste, obrazi prekrasni,
Plašeči ob uri me pozni?
Kaj hoče ta nočni sprevod,
Neznancev nadležni prihod?"

"Mi nismo neznani duhovi,
Mi tvoji nekdanji smo dnovi,
In tvoja dejanja s seboj
Pripeljemo v vas ti nocoj.

Tu želje smo tvoje in misli;-
Saj vedno smo bile ti v čisli,
Kaj zdaj nam odmičeš oko,
Zakaj ti trepeče telo?

In tukaj smo tvoje norosti,
Norosti zgubljene mladosti,
Zvijače, krivice, laži,
Katerim roditelj si ti!

Kot zvesti sinovi in hčere
Ti krajšati hčemo večere;
Skrbno si gojil nas nekdaj,
Zato te ne zabimo zdaj.""

In besno okrog zavrte se,
In zlobno mu v lice reže se,
Pretvarjajo studni obraz,
Da mozeg preleta mu mraz.

In vedno ob uri v že pozni
Duhovi se vračajo grozni,
Pošasti ponavljajo ples,
In starček ne stisne očes.

Zgubljeno na veke je spanje,
Dobljeno pekoče spoznanje:
Narhujša je vseh bolečin
Kesanje, krivice, spomin!

DARITEV

Daritev bodi ti življenje celo:
Oltar najlepši je -- srca oltar,
Ljubezen sveta v njem -- nebeški je žar,
Gospodu žrtva -- vsako dobro delo.
O, da srce gojilo bi vsekdar
Ta sveti žar, naj živo bi gorelo,
Enako kresu vedno ti plamtelo,
Bogu in domu žgalo vreden dar!
Odločno odpovej se svoji sreči,
Goreče išči drugim jo doseči,
Živeti vrli mož ne sme za se.
Iz bratov sreče njemu sreča klije,
Veselje ljudsko njemu v oku sije,
In tuja solza mu meči srce!

IZGUBLJENI RAJ

Izgubljen človeku je zemeljski raj,
Adamova deca v prognanstvu se joče,
In prosi, naj sreče zapravljene kraj
Odpre jej na novo dobrotljivi oče.

Nespametno ljudstvo, čemu -- li tvoj stok?
Na delo! Ne nosi mi križema rok!
Povrni se samo v prvotnost nazaj,
In našlo povsodi prvotni boš raj!

PRIMULA

Poletni dan na zlatih žarkih
Iskriv na svet je solnčni prah,
Po tratah se vsejal in jarkih,
Zaril se v prst, zavil se v mah.

Tam solnčne matere rojenci
Blede zaprti v grob teman,
Svetov nebeških izseljenci
Mrjo v nesreči dan na dan.

Vže zimski dan visi nad bregom,
Čez dol besni leden vihar
In gozd in plan ječi pod snegom, -
Gorje ti, vboga solnčna stvar!

Kako sirota zdaj trepeče,
Oh, da bi mogla gor nazaj,
Če ne, pa vsaj iz nočne ječe,
Da gleda vsaj domači raj!

In zlato solnce, glej, prigreje,
Odpre snežni se zapah,
In solnčec stotisoč prismeje
Se tam, kjer mrl je solnčni prah.

Oj, to se v travi jasno bliska,
Po jarkih vse svitlo, zlato,
Stotisoč tam trobentic piska
Glasan pozdrav domu v nebo!

SIROTI

Cvetica nerazvita,
Rastoča vrh planin,
Ti zapuščena; skrita
Poganjaš sred pečin.

Kedo -- li te zaliva,
Komu pač ti si mar,
Cvetica ljubezniva,
Pa jaz ti bom vrtnar!

Skrbno te bom zalival,
Lepo te bom gojil,
Če tudi drug te bo vžival,
Ko cvet se bo razvil.

Oj dete, dete malo,
Nedolžno dete ti,
Sirota si ostalo,
Kedo zate skrbi?

Pa če nikdo na sveti,
Jaz bom pod skrb te vzel,
Le rasti v lepem cveti,
Cvetu bom jaz vesel.

Za blagost ti goreče
Bom prosil, angelj moj,
Če tudi tvoje sreče
Delil ne bom s teboj!

DOMOVINI

O vdova tožna, zapuščena,
ti mati toliko sirot,
s krvjo, solzami napojena,
ki bol poznaš le, nič dobrot,
oj mati vdanega ti sina,
oj zala mati -- domovina!
Ti krasna si krasnejše ni,
kar jih obseva zarja dneva;
krepostna si, krasnejše ni,
a krona venča te kraljeva.
a trno tvoj venec je,
in tvoj rod -- mučenec je;
sovražni svet te le prezira,
prezira te in te zatira!
Kdaj to gorje pač mine ti?
Kdaj se oko ugasne kalno?
Kdaj slečeš to obleko žalno,
kdaj sonce zlato dine ti?
O, da z močjo in srečo slavo,
ne s krono trnovo, nebo
ovilo bi ti sveto glavo-
kako bi jaz ti pel glasno!
A ker nikdo ne šteje te,
ker ves svet te tepta,
jaz ljubim tem srčneje te,
jaz ljubim tem zvesteje te,
a ljubim te -- s solzami!
Oj mati moja domovina,
ljubezen moja ti edina,
Bog čuvaj dobrotljivi te,
Bog žini te, Bog živi te!

POZABLJENIM

Vseh mrtvih dan!
Na tisto tiho domovanje
kjer mnogi spe nevzdramno spanje,
kjer kmalu, kmalu dom bo moj,
in -- tvoj,
nocoj se vsu je roj močan,
saj jutri bo vseh mrtvih dan!
Bledo trepeče nad grobovi,
tisoč svetil,
in križe, kamne vrh gomil
jesenski večajo cvetovi --
vseh mrtvih dan!
Kjer dragi spe jim po pokopi,
kleče, solz živeči tropi,
oh dušo tre jimje srce:
na grob lijo grenke solze,
da bode grob od solza rosan,
saj jutri bo vseh mrtvih dan,
vseh mrtvih dan!
Solzite,
molite...
In jaz?
Ko misli vsakedo na svoje,
koga, koga pa srce moje
spominja se tačas?
Vas, pozabljeni grobovi,
Kjer križ ne kamen ne stoji,
kjer luč nobena ne brli.
O, če nikdo
nocoj se vas ne spomni,
pozabil ni vas pevec skromni
in pa -- nebo!

OJ ZBOGOM, TI PLANINSKI SVET!

Na nebu zvezde sevajo,
na vasi fantje pevajo,
pojo glasno, pojo glasno,
pri srcu pa jim je hudo.

Kaj bi ne bilo jim hudo,
Kaj bi ne bilo jim bridko,
od doma se proslavljajo,
na vojsko se odpravljajo.

Planine sončne, ve moj raj,
jaz tudi ločim se sedaj;
a Bog le ve, kaj tu pustim,
a Bog le ve, kaj zda trpim.

Tu narod biva še krepak,
tu biva narod -- poštenjak,
ki svet ga okužil ni,
in ga šas omehkužil ni.

Tu rod je moj, tu moj je kraj,
tu živel rad bi vekomaj,
ni kraja mi krasnejšega ,
ni ljudstva mi milejšega.

Kar sreče sem na svetu užil,
sem jo v mladosti cvetu pil
sem pil vrh sončnih jo višin,
planine prost prosti sin.

In zdaj, planine,ve moj raj,
od vas tja v tuji moram kraj,
kako mi pa je to težko,
li oni tam gori ve samo.

Oj zbogom, domovinski svet,
oj zbogam ti planinski svet,
nebeški čuvaj te vladar,
ne pozabim te nikdar, nikdar!

VOJAK NA POTI

Pomladni cvet odeva svet,
tako cvetimo mi;
Pod nebom ptičev trop neštet,
po cest gremo mi!

A ptički skozi jasni zrak,
lahko živo lete,
legak je tudi njim korak,
a težko je srce.

Saj ptjičji rod se vraša zdaj,
domov, glasno žgoleč:
mi svetla tla domača zdaj
pustili smo trpeč.