Zbogom

Odločil sem se odnehati. Sklad je zmagal.

Ko sem gonil kolo v tisti hrib, se je ta končal tako, da je izza ovinka pogledala Marija. S prijazno naklonjeno glavo je kimala ubogemu Mazziniju (ali pa sem se že tako tresel od izčrpanosti) in stala je tam v kapelci, na ravnem.

Tisti trenutek sem spoznal, da v naših poslih s Skladom Marija ne bo prikazala. Ker so v tej instituciji itak sami moški. Žensk očitno ni mogoče tako hitro prepričati, naj gredo za Potemkinove fasade zgrešenim odločitvam.

Sklenil sem, da je dve leti dovolj. Če letos ne pričnemo snemati, ne bomo nikoli. Prvega januarja poteče pogodba s producentom in obnovil je ne bom. Konec. Drugo leto bo imel Sklad mir in bo lahko lepo posloval dalje po starem. Po vseh teh popravkih scenarija, po vseh preloženih rokih, izneverjenih obljubah sodelavcem, je čas za Sladke sanje sedaj ali nikoli. Zbrana ekipa je itak sestavljena iz ljudi, ki imajo v življenju početi še dosti drugega, ne čakati in sedeti na sestankih. Sklad je zmagal na edin način, s katerim lahko uničiš kreativne ljudi, ki so uspešni v svojem poklicu. Z dolgoletnim sestankovanjem in presipanjem iz šupljeg v prazno. To vedno deluje.

Ker pa se sam pod članek podpišem, naj navedem še imena članov upravnega odbora Filmskega sklada: gospodje Boštjan Hladnik, Igor Košir, Zoran Pistotnik, Vladimir Vajda, Zdenko Vrdlovec, Matjaž Zajec, predsednik pa gospod Toni Tršar. Direktor Sklada je gospod Tone Frelih.

Naj zaključim optimistično - nimam občutka, da sem zadnja leta boja vrgel stran. Spoznal sem nekaj krasnih ljudi in ti ostanejo za zmerom. Dobil precej udarcev čez ledvica, a bund še vedno ne maram.

Popakiram še vse to dokumentacijo, jo lepo zložim v predale, se znebim še zadnjih dveh kopij scenarija. Če ga kdo hoče, naj pošlje dopisnico z naslovom na uredništvo. Tako.

Delovna miza je prazna.

Sladke sanje

Zaradi vseh teh pustolovščin sem bogatejši za nekaj, kar nisem mislil, da bom kdaj dobil. Kos papirja, ki bi ga dal uokviriti in obesiti na zid - če bi kak zdi imel. Res, nisem eden od onih, ki bi na steni gledal diplome s tekmovanja za bralno značko ali kakršnekoli podobne dokumente. Še razne plakete in nagrade ležijo na dnu nekega predala.

A ta list...

Takole je bilo: razmišljal sem o glasbi za film Sladke sanje in vedno bolj mi je po glavi hodila samo ena plošča. Nostalgičen in enostaven zvok, okleščen vseh modnih muh in predvsem navlake. Vse združeno v naslovni skladbi plošče A Night On Earth, ki jo je posnel ameriški ansambel Brave Combo. Zelo renomirana skupina, ki je izdala že precej plošč in sodelovala z vsemi mogočimi glasbeniki, od raznih japonskih avantgardistov do Tiny Tima, legende velikih hipi festivalov (skupna plošča Girl je najboljši uvod v Brave Combo). Ko se je ženil David Byrne, šef skupine Talking Heads in velik poznavalec godbe iz celega sveta, je prav njih izbral za ansambel, ki bo godel na žurki. Glasbeno jih je zelo lahko opisati. V katalogu založbe Rounder, ki je razvrščen po glasbenih zvrsteh, jih najdete v predalčku Polka. Res. A najdete jih tudi v predalčku Alternativa, pa Rock in Pop. Zelo točen opis.

Nakar sem si kar nekako domislil, da bi jih povprašal, če bi bili pri volji napisati filmsko glasbo za Sladke sanje.

Najprej sem šel malo stat pred ogledalo in si tipat čelo. Ni bilo vroče, a to vedno počno v ameriških filmih osebe, ki se jim dozdeva, da izgubljajo razum.

Poslal sem faks in jih povprašal, kaj menijo o pisanju filmske glasbe.

Odgovorili so standardno: odvisno od ponudbe, so rekli.

OK.

Na mizo sem postavil angleški prevod scenarija, pripravil kuverto in sedel za računalnik tipkat spremno pismo. Ha, ponudbo! Se spomnil, da stanejo avtorske pravice za narejeno glasbo 150.000 DEM; torej za nekaj, s čimer nihče nima nobenega truda več. Nekaj, kar je narejeno, opravljeno, končano. Tu pa lahko celemu ansamblu za pisanje povsem nove filmske glasbe ponudim dobesedno le nekaj odstotkov od onega zneska!

Vedel sem, kaj mi je storiti - spet sem šel stat pred ogledalo. Tokrat se nisem samo tipal po čelu, marveč sem tudi spodvihaval veke in si gledal spodnji del zrkla. Videl nisem nič neobičajnega, kar je gotovo pomenilo norost. Rekel sem si: če bi bil ti, tepec, oboževalec kake mega zvezde, a la Madonne, mar bi tudi njo gnjavil z nekimi svojimi projekti? Iskreno sem si pogledal v oči in pokimal. Evo, norost!

Hej, za bedne fičnike hočem najeti skupino iz Texasa, kjer je vse veliko! In to skupino, katere oboževalec sem! Drage deklice, to je kot da bi z žepnino hotele kupiti Paddyja iz Kelly Family, da samo za vas napiše in odpoje za cel CD popevčic. Res. Spet sem šel nazaj za tipkovnico. Prvič po nekaj desetletjih sem pogrešil pisalni stroj. Pri njem bi vsaj videl pred sabo kup porabljenega papirja, tu pa sem neprestano pritiskal tipko Delete. Kako lahko banalen znesek zamaskiraš v vabljivo ponudbo? Če bi to znal, ne bi pisal literature in člankov, marveč prodajal kake vzvišene izdelke, recimo bombažne nogavice v paketih po pet.

Nazadnje sem ravnal kot zadnja pizda. V kuverto sem porinil le scenarij in ga poslal. Brez pisma.

Počakal en mesec.

Faksiral pismo, povprašal po zdravju, scenariju in dodal še znesek.

Dobil takoj odgovor.

List, vreden okvirja in razstave na zidu.

Šef Brave Comba je pisal, da so prebrali scenarij, se izjemno zabavali in da bi radi sodelovali pri projektu.

Hej, pomislite: Brave Combo!

Iz te snovi so sladke sanje.



Objavljeno v Sobotni prilogi časopisa Delo, 13. septembra 1997

Nadkrščanska televizija

Hitro preklapljanje TV kanalov je nedvomno najvišji možni užitek, kar ga nudi televizija. Najprej sem opazil, da to počno prav vsi. Potem pa, da je na enem samem kanalu vedno vladajo trgovci, neodvisno od ure in dneva. Znalci so mi povedali, da je to postaja TV3 in pripomnili "krščanska televizija". Počasi se je izkazalo, da je ta izraz široko uveljavljen. Bolj ali manj bežne znance sem malo povprašal in vsi so mi potrdili, ja, je krščanska televizija in ja (drugič), vedno kažejo dolgovezne oglase, ki sodijo v poseben žanr "TV prodaje". Ta je nastal v Ameriki že v šestdesetih (s televizijo vred) in bojda so že prve oddaje silno povečale prodajo hvaljenih izdelkov. Očitno jim še danes ne gre slabo, saj priprava takega, včasih tudi enournega filma, z ogromno statisti in precej lokacijami, zagotovo stane več kot povprečni slovenski film.

Pa ostanimo pri krščanski televiziji. Malo sem preverjal še sam in božje besede na tem sporedu nisem zasledil. Med trgovce so včasih vrinili le video spot za popevko Torn gospodične Natalie Imbruglie, v katerem neznani osebki odnašajo iz scene vse, kar je odnesti mogoče in tako nazadnje gospodična ostane sama med praznimi zidovi. Verjetno z neprestanim predvajanjem tega spota uredniki programa subtilno opozarjajo na težak položaj svoje televizije.

No, odločil sem se poiskati vsaj nekaj spletnih naslovov, na katerih oddajajo tuje krščanske televizije. Tako bi verniki lahko kar preko domačega računalnika spremljali duhovni TV spored in tako nadoknadili tisto, za kar jih TV3 prikrajša. Sem si bil mislil. Pa malo dvomil zraven: mogoče pa je to danes povsod svetovni standard in ne bom našel ničesar primernega? Malo sem prek interneta pogledal program postaje The Shepherd's Chapel, ki oddaja 24 ur na dan in nek gospod je pridigal. Preklopil sem na Doc Net, nekdo je razlagal bibilijo. Hm, očitno TV prodaja vseeno ni svetovni standard krščanskih televizij? Kapnilo mi je šele ob tretji postaji, imenovani COPE, kjer so najavljali pogovor o "depresiji, pomanjkanju samozavesti, težavah s spanjem, zdravjem,..." in tako dalje. Naredilo je klik in v glavi so se mi kockice končno zložile. Bil sem slep, a zdaj sem spregledal! O, kakšen tepec sem bil! Zaskelela me je krivica, ki sem jo povzročil neznancem na TV3 s krivim obdolževanjem. Oprostite mi, grešil sem!

"Verjamem, ker je nesmiselno!" je vzkliknil filozof in ta paradoksalna izjava najbolje zaobjema bistvo vere: prepad med razumom in srcem, v katerem zmaga slednji. Če človek prične mozgati o Bogu, ki skrbi za sleherno živo bitje; še več, bitje, ki je kdaj živelo in bo kdajkoli živelo, razum prišepetuje: "Nesmisel!", srce pa upa: "Verjamem!".

Ja, ko človek gleda TV prodajo nekakšnih vzmeti, ki bodo iz vas v treh tednih naredili body builderja, če jih boste uporabljali le po dve minuti na dan, razum šepne: "Nesmisel!", srce pa upa: "Verjamem!" To je to. Brez vere ni TV prodaje. Zato skeptiki, agnostiki in ateisti nikoli ničesar ne kupijo; povedano po domače: so slabe stranke. A povejmo odkrito, kaj je njihova največja kazen: kako si želijo, da bi imeli dosti poguma za vero in torej za nakup!

Ker ameriške TV postaje še kar vztrajajo pri standardnih krščanskih vsebinah, program TV3 dokazuje, kako visoko nad njimi v veri smo Slovenci. Prvič mi je postala jasna in razumljiva fraza o izbranem in Bogu ljubem narodu, ki jo zadnje čase slišimo vse bolj pogosto. Kajti, v Boga je lahko verovati - pogledaš lepoto sveta in mu jo pripišeš; pogledaš grozote in ga obtožiš. A verjeti v TV prodajo - to zahteva višjo stopnjo vere. Da se ti bo za 2.499 SIT (+ poštnina) življenje popolnoma spremenilo, da vas ne bo obiskal le poštar z nakaznico in paketkom, marveč čudež osebno, to zahteva pravo vero. TV prodaja je torej nad-vera sama; če za fiziko pride metafizika, potem za metafiziko pride TV prodaja.

Kako smešno torej zveni oddaja ameriške postaje COPE, kjer naj bi strokovnjaki v povezavi z duhovniki odpravljali depresijo (ko vsi vemo, da je zadosti naročiti le odstranjevalec mozoljev), pomanjkanje samozavesti (daj elektrode na mišice in ojačaj pred televizorjem) in težave s spanjem (kupi Sobakawa blazino)... Smešno? Banalno! Beseda nič ne stane; če verjameš, dokaži z nakupom! Tako kot so prvi kristjani dokazovali svojo vero z mučeništvom, se prvi nadkristjani dokazujejo s potrošništvom.

Vsaki pošteni oddaji TV prodaje se na daleč vidi, da vsebuje in nadgrajuje mašo. Voditelja sta dva, moški in ženska, pri čemer uradni Vatikan drugod po svetu še malo zaostaja, beseda teče o čudežih in spremembah; tudi pričevanja ozdravelih so pogosta.

Pa moja razlaga nadkrščanskosti TV3 drži? Sklenil sem preveriti s poskusom. Slišal sem namreč, da je tudi TV Slovenija posvetila del svojega programa krščanskim vernikom, bojda v nedeljo zjutraj. Skratka, navil sem budilko. Šel sedet pred televizor. TV3 je že maševala z ribiško palico Instant Fisherman, s katero boste v trenutku ujeli jato rib. Ahm, gotovo se tema navezuje na pridigo na gori in Jezusa, ki le s par začetnimi ribami nahrani vse navzoče.

Preklopil sem na TV Slovenija in čakal. Začeli so z več kot pol urno mašo, tokratna tema je bila čudežna blazina Sobakawa. Nakar so priobčili še priprošnje za oblikovanje zadnjice s pripravo Butt Shaper, ki jih je vodila gospa Barbara Drnač, potem pa so pustili še par minut govoriti nekemu duhovniku. Verjetno kompromis za onih nekaj staromodnih kristjanov, ki še niso dojeli nove TV duhovnosti.

Govorice so bile resnične, TV Slovenija nedeljo zjutraj posveti veri. Razlike med tisto uro in celim dnevom na TV3 ni nobene, torej je TV3 res krščanska televizija v celoti in povsem.

Quod erat demonstrandum.



Objavljeno na strani z reportažami v časopisu Delo, 24. februarja 1998

Skrivnost delovanja državne uprave

Videti je, kot bi večina ljudi sploh ne razumela bistva, po katerem deluje državna uprava; zato se po nepotrebnem hudujejo ali celo razburjajo. Poglejmo torej za kulise delovanja oblasti.

Pred časom so se po časopisju pojavili oglasi, ki so vabili na ogled spletne strani z nazivom Elektronska civilna iniciativa - ECI (http://www.sploh-si.net). Tam lahko preko lepo oblikovanih zaslonov izveste, da je nekomu ignoriranja države Slovenije dovolj - bralce poziva, naj potujejo po Spletu in iščejo strani, na katerih Slovenija ni omenjena, četudi bi morala biti. Nakar naj upraviteljem napišejo protestno pismo, kopijo pa pošljejo tudi Elektronski civilni iniciativi, da bo tovrstne grešnike pribila na črno listo, kjer jo bodo s protestnimi pismi zasipali tudi drugi mimoidoči. Skratka, tipično ameriška javna akcija v slogu "Piši svojemu kongresniku", ki je seveda podprta z nagradno igro - nekateri protestniki bodo nagrajeni; nekdo bo odletel v Ameriko, spet drugi bo s programom Flight Simulator navidezno letel kamorkoli; na seznamu tolažilnih dobitkov pa je tudi igra s primernim imenom Civil Assault.

Naziv "civilna" sicer malce zavaja; pobudnika sta Urad vlade za informiranje (http://www.uvi.si/uvi/) in Microsoft Slovenija (http://www.microsoft.com/slovenija/): kaj imata državna uprava in ameriška multinacionalka opraviti s civilno družbo, pojma nimam. Proti pobudi se je v svojem uvodniku oglasil gospod Samo Kuščer v reviji Monitor (11/VIII, stran , priznati pa moram, da tudi mene pogosto sprašujejo po mnenju o njej. Veste, pravzaprav ne smem reči ne bev ne mev, saj sem enkrat kmalu po osamosvojitvi tekel na tedanje Ministrstvo za informiranje in se prebil celo do ministra samega s povsem podobnim predlogom, ki pa je bil bolj osredotočen na sestavljalce enciklopedij in drugih virov podatkov. Če torej Urad za informiranje na las podobno zamisel uresničuje čez sedem let, sem lahko le zadovoljen. Vsekakor pa drži tisto, kar je o podobnih zadevah zapisal velik poznavalec človeške duše, gospod Machiavelli: "Če namreč misliš nanje [na državne zadeve], ko so daleč, jim zlahka odpomoreš; če pa čakaš, da pridejo bliže, je prekasno za zdravilo, kajti bolezen je postala neozdravljiva. Z njo je nekako tako, kot je, pravijo zdravniki, z jetiko. To je namreč skraja lahko pozdraviti, pa težko spoznati; ampak, če jo takoj spočetka ne prepoznajo in ne zdravijo, jo je s časom zlahka prepoznati, a težko ozdraviti. Prav tako je z zadevami države, zakaj če že od daleč spoznaš bolezni (to pa je dano samo sprevidevnemu), ki klijejo v njej, jih brž pozdraviš; kadar pa se, ker jih niso prepoznali, tako razpasejo, da jih vsakdo spozna, ni več zdravila." (Vladar, stran 11, po prevodu Nika Koširja).

Če bi takrat nastajajoča država Slovenija z elektronskim informacijskim paketom oskrbela vire podatkov, danes ne bi bilo treba po omrežju iskati one, ki te vire uporabljajo. Saj neko levo ameriško podjetje ni namenoma prilepilo na svojo spletno stran napačne slovenske zastave namenoma - tako je dobilo od onih, ki se z distribucijo informacij ukvarjajo. Bolje pa, da država to počne sedaj, kot nikoli.

Opisati pa moram še nek drug dogodek, ko me je pred časom ustavil član nekega drugega dela državne uprave in mi rekel: "Gospod Mazzini, o vašem predlogu pa že resno razmišljamo." Debelo sem zeval in se čudil; pri najbistrejši zavesti mi ni kapnilo, da bi kdajkoli temu uradnemu organu predlagal karkoli. V pogovoru se je razjasnilo, da sem pred skoraj desetletjem pisal o nečem, kar bo država morala prej ali slej opraviti. Po članku je bilo vse tiho, očitno pa je bila v mehanizem države zasejana kal, ki bo kmalu zabrstela. Še kako desetletje, pa bo začeto tisto, kar je bilo očitno že pred leti.

Hm, ta dva dogodka sta me pripravila k razmišljanju. Najprej sem se spomnil neke zgodbe, v kateri se ljudje srečujejo lahko tudi vsakih nekaj let, vendar vedno nadaljujejo s pogovorom točno na onem mestu, kjer so ga prejšnjikrat prekinili. Hm, le kje sem to bral? Zveni kot vic, če ne, potem Swift? A nekako mi je spomin bolj vlekel na mladostno prebiranje znanstveno fantastičnih zgodb. A takoj, ko sem se tega žanra domislil, mi je skrivnost državne uprave postala očita; o, kako preprosto je!

Vsak, še tako bežen potrošnik znanstvene fantastike, je že naletel na zgodbo, v kateri se vesoljec odpravlja na polet med zvezde. Tule nastopi razlaga, ki jo navajam po spominu in ob kateri se bodo znanstveniki križali: Letel bo hitreje od svetlobe ali nekaj podobnega, zato bo medtem čas na zemlji tekel drugače, hitreje. Vesoljcu bo minilo leto, onim na zemlji pa desetletje. Skratka, astronavt se bo vrnil s potovanja za časa svojih vnukov. Povedano preprosto, odhaja v svet, kjer čas teče drugače.

Odhaja v državno upravo. To, da državni upravi čas teče drugače kot nam, smrtnikom, je pravo in edino možno pojasnilo za vse njeno ravnanje. Občan nekaj predlaga in desetletje kasneje državni uradnik trzne - tako dolgega zamika ne moremo pojasniti z ničemer drugim, marveč le z razlago o dveh povsem različnih tokovih časa. Hej, saj ste kdaj gledali posnetek zasedanja parlamenta in priznajte, zagotovo se vam je zazdelo, da so oni gospodje in par gospa tam nekako... kako bi rekli... iztaknjeni iz časa? Da ne razpravljajo o nujnih zadevah globalnega tehnološkega izziva, ki stoji pred malim narodom, marveč o narodni spravi, recimo. Vojna se konča leta 1945, leta 1998 pa državni uradniki razpravljajo o tem, kdo je dobil, kdo zgubil, kdo je sploh kapituliral, kdo ne in podobno. Če to ni drugačen tok časa, kaj pa je potem? Rabite še kakšen dokaz? Se mogoče pravdate? Se pritožujete nad počasnim delom sodišč? Niso sodišča počasna, le čas jim drugače teče, razumite vendar. Uradnik obrne fascikel ali dva, pa minejo leta in proces zastara. Kje pa je konec državne uprave in kdo še sodi vanjo? Državnih uslužbencev je obilo in silno so si različni; druži jih le enak tok časa. Poglejte zdravstvo - enkrat lansko leto sedim v čakalnici in mimoidoča medicinska sestra poreče starejšemu gospodu zraven mene: "Gospod, sedaj pa boste vi in vaši prijatelji (našteva imena), kmalu prišli na vrsto za operacijo." Gospod pa žalostno dvigne glavo in reče: "Vsi so že pomrli. Sam sem ostal." Ste kdaj slišali kaj bolj žalostnega kot tole srečanje dveh različnih tokov časa - na eni državni uradnik, ki hitro pripravlja vse potrebno za nujne operacije, na drugi pa občani, ki v povsem drugem toku časa nerazumevajoče cepajo kot muhe.

Stopimo še na drugo stran in se poskusimo vživeti v kožo uradnika; mar je njemu lahko? O, kje pa! Najbolj pretresljivi trenutki onih znanstveno fantastičnih zgodb nastopijo tik pred potovanjem, ko se vesoljec poslavlja od družine in predvsem od otrok. Ko se bo vrnil, bodo namreč že odrasli ali celo starci. Sedaj pa si predstavljajte državnega uradnika, ki mora skozi te srcetrgajoče trenutke vsako jutro, ko odhaja v službo, pa ne ve, kako stari bodo njegovi ljubljeni, ko se bo popoldne vrnil. Kaj naj torej državni uradnik stori, da si tegobe olajša? Ena sama možnost je - svojo družino mora čimprej potegniti v isti tok časa, torej v državno službo. Da se bodo starali enako hitro kot on. Temu plemenitemu in razumljivemu ravnanju mnogi oporekajo in govorijo celo o dinastijah ter o privilegijih, kakšna krivica! A pojdimo dalje: zakaj ne bi v svoj tok časa potegnili še vse prijatelje, da si bomo lahko skupaj delili lepe trenutke? Tako državna uprava raste ekspotencialno in prej ali slej se bo srečno končalo. Vsi državljani bodo državni uslužbenci in uresničile se bodo tisočletne sanje. Vsi bomo končno na isti valovni dolžini minevanja časa, iztrgani iz njega, iz sveta, ki nas itak ni nikoli razumel.

Na poti med zvezde.

 

Objavljeno na strani z reportažami v časopisu Delo, 10. novembra 1998

Slovenski pojoči Jeremije

Da so najbolj uspešno prodajani slovenski popevkarji in predvsem popevkarice tudi najmanj prisotne na internetu je dejstvo; če torej kraljic popevk ni na spletu, kdo pa tam sploh je?

Skratka, hotel sem se malce sprehoditi po slovenskem delu interneta in se na lastne oči prepričati, kako je na njem zastopana bolj sredinska, torej popevkarska scena. Pred časom sem zasledil časopisne reklame za spletno stran, ki naj bi združila slovenske glasbenike in omogočala pretok informacij med njimi in tole je bila prilika, da se prvič odpravim v njeno smer. MusicNet (http://www.musicnet.si/) je bila zame čisto razočaranje. V treh zaporednih obiskih na različne dneve nisem iz onega imenika mogel dobiti niti enega samega ubogega podatka; neprestano je javljal to in ono napako, predvsem pa okvare v indeksu. Še bolj črnjohast pa sem postal, ko sem pričel brati odprti forum, v katerem naši glasbeniki razpravljajo o svojih žgočih problemih. Najprej sem prebral veselje nad tem, da so na POP TV ukinili oddajo Stojana Aurerja, češ, on je za goste vabil hrvaške glasbenike namesto slovenskih. Nekdo drug se je hudoval nad državo, ker ne omogoči njegovega prodora na hrvaški trg. Spet tretji je zagovarjal ostre ukrepe proti uvoženi glasbi. Nekdo je ugotovil, da ne more biti slaven in bogat zaradi slovenske "XXXXin (Pre-,Kre-,Lovš-) mafije", spet nekdo je z grozo opazil, koliko mulcev se pričenja učiti kitaro in kakšna gneča bo čez nekaj let in tako dalje. Globoko sem se naslonil nazaj in le žalostno posmrkal v robček. Pa se zraven veselil, ker nisem del te scene; četudi je nisem prav poceni odnesel, saj slovenska literarna scena ni prav bistveno boljša, da o filmski ne govorimo. Pustimo sedaj te krasne primere negativne motivacije, ko ubog slovenski glasbenik po cele dneve ne razmišlja, kaj bi storil, da bi bil boljši oziroma bolj priljubljen, marveč le razmišlja, koga bi bilo dobro odpikati, koga odrezati, kaj pa prepovedati, da bi se njegov status dvignil. V to temno bivanje mu kak osamljen žarek svetlobe prinese le nesreča drugega; očitno je POP TV slovenskim glasbenikom podaril najlepše božično darilo. Raje poglejmo idealni svet za slovenskega pop glasbenika: uvožena glasba je prepovedana, vsak uspešni domači izvajalec (razen njega) se mora prisilno upokojiti, država ga podpira spred in zad, kar vključuje odpiranje tujih trgov. Hm, za malo državo je tovrstna akcija problem, a moj skromni um lahko predlaga le dve rešitvi. Prva je potratna, druga pa ekonomična. Po prvi bi moralo obrambno ministrstvo najeti gospoda Bergerja, da bi zorganiziral estetsko dovršen desant na Zagreb (izmenično bela in črna padala) in bi se po tej glasbenoljubni vojni tržišče razširilo. Ekonomična rešitev pa so trojke slovenskih glasbenikov, ki ponoči vdirajo v stanovanja ljudi v sosednjih državah in jim izročajo sezname plošč slovenskih izvajalcev, ki jih morajo kupiti do njihovega naslednjega obiska, drugače... (pomahajo s pištolo). No, gremo dalje: v idealni državi za slovenskega glasbenika bi bile ukinjene tudi glasbene šole, saj vzgajajo bodočo konkurenco, prav tako pa bi bil najstrožje prepovedan vsak zasebni pouk. Glasbeni učitelji bi bili izgnani v temne kotičke podzemlja. Si predstavljate: greste ponoči domov in nenadoma izza temnega vogala pomiga roka in vas povabi bliže. Pristopite in iz sence previdno pokuka glasbeni učitelj v dolgem usnjenem plašču, ga razpre in na levem škricu mu visi violina, na desnem pa kitara. Pa sikne: "Psst... a si za eno učenje, poba?" Na drugi strani bi dobili legijo učencev, ki bi postali odvisni od pouka in bi tudi s krajo in prostitucijo zbirali denar za plačevanje ur glasbenim učiteljem. Sociala bi morala ustanoviti posebne programe, s katerimi bi tem odvisnikom pomagali prebroditi krizo. Recimo z valjanjem po podu in igranjem namišljenih kitar.

Pa poglejmo zadevo še z druge plati, kamor očitno pogled jamrajočih slovenskih glasbenikov ne seže. Dajmo odgovorit na prav presenetljivo vprašanje, ki ga v slovenskem glasbenem tisku nisem videl zastavljenega niti enkrat, a je že skrajni čas zanj: mar obstaja kvaliteten slovenski pop/rock glasbenik, ki se mu ni posrečilo izvoziti "na jug"? Šokantna misel, mar ne? Povprašal sem znance v prestolnicah držav bivše Jugoslavije in ja, vsi poznajo "XXXXin mafijo", imajo vsaj kako njihovo ploščo, da o Lačnih Francih in Buldožerjih ne govorimo. Sploh iz Beograda pravijo, da so lanskoletno najboljšo slovensko rockersko ploščo, Neovangelij skupine Demolition Group, odlično sprejeli in je bila deležna obsežne ocene tudi v tamkajšnjem tisku. A slovenski pojoči Jeremija bo to stran medalje gladko pritisnil ob tla, ker bi bila zanj preveč moteča.

Lažje je jamrati kot delati in enostavneje je uničevati druge kot izboljševati sebe.

 

Objavljeno na strani z reportažami v časopisu Delo, 5. januarja 1999.

Patriot za začetnike

O slovenskem filmu Patriot so kritiki napisali mnogo besed, povečini negativnih. Mar ni čas, da zanj najdemo tudi kako dobro besedo in ga črko za črko zrinemo na piedestal kamor sodi?

Ko so se luči v dvorani prižgale, sem bil tako zmeden in vrtoglav, da sem komaj našel do avta. Grozoten, za ego uničevalen občutek, da sem pogledal v obličje nedoumljivega, kar prekaša moje sposobnosti tako zelo, da razumevanja ne bom nikoli dosegel, pa če se še tako trudim. V glavi so se mi grmadila samo vprašanja, ki so ostajala brez odgovora; deklica, ki si je film ogledala z mano, ga je odpravila s sila malo besedami, kar si jaz, ki sem od njih števila plačan, nikoli ne morem privoščiti. Rekla je: akcijski film za stare mame. Kar pomeni, da kake silne akcije v njem ni bilo, saj občutljivih duš priletnih gospa ne kaže prizadeti, po drugi strani pa so te gospe že tako senilne, da jih nič ne začudi, ker prizori nekako nimajo zveze drug z drugim, osebe ta trenutek delajo to in za tega, malo kasneje ono za nekoga drugega in tako dalje. Vsak prizor je sam zase, pride iz teme in vanjo izgine, kot si pač pri svojih letih starostno dementio predstavljam. Meni osebno se je film po prvem vtisu zdel nekako bolj epruvetno organski - jojmene, učene besede! Organski zaradi tega, ker je večina drugih filmov videti, kot bi jih nekdo napisal in nekdo zrežiral; ta pa je tak, kot bi kar zrasel skupaj in sestavnih delov, ki so pač plavali v prajuhi, sestavljeni iz nametanih klišejev in stokrat videnih prizorov. Zakaj pa epruvetni? Ker bi tak stvor v boju za obstanek takoj podlegel, v varnem zatišju domače filmske epruvete pa je mirno ugledal luč sveta.

Tisto noč je pihal strašanski veter. Zavijalo in tulilo je okoli oken, veter je tolkel z vejami ob steklo, v nepredirni temi pa je ležal stisnjen v kot avtor tega zapisa in celo noč ni mogel spati. Počasi, počasi je ugotovil, da je filmu storil krivico. In po dolgih nočnih urah mozganja, še sedaj meni, da je oprasnil le površje mojstrovine, imenovane Patriot.

Tehnična inovativnost

Vsakih deset, dvajset let pride pred oči strokovne javnosti film, ki postavi nove standarde. Ne govorim o računalniški grafiki, marveč o filmih kot Rašomon, ki je osupnil kritike na kanskem festivalu - kamera je prvič lagala, saj je Kurosava pokazal vse nasprotujoče zgodbe, čeprav je do tega filma veljalo nenapisano pravilo, da so lažne zgodbe povedane, prikazana pa le resnična. Drugič, prizori subjektivne kamere in njenega preganjanja po gozdu so bili osupljivo inovativni ter postali odtistihmal standardni del repertoarja. Podobno je osupnil Državljan Kane, pa Križarka Potemkin in druga velika dela. Med ogledom Patriota sem se prvič začel nelagodno presedati že nekaj minut po začetku, v sekvenci atentata.
Zlikovec naperi metalec raket.
Avto eksplodira
Oseba v avtu kriči.
Opa, sem si rekel, mar ne bi moral biti kader s zaporedno številko tri pred kadrom številka dva? Kako lahko žrtev kriči, če je poprej že eksplodirala? Podobno čudno razvrščeni kadri si še sledijo, a najbolj zgovorna je sekvenca, v kateri odstranijo bombo iz jedrske elektrarne. Takole: na sredi prazne mize je pričvrščena utripajoča luč, za katero je videti, da so jo sneli s prvega komunalnega vozila in za tole opremo bi bilo treba scenografa in rekviziterja trikrat z gajžljo po goli riti, a pustimo zdaj to; no pravila igre so taka: kadar luč utripa, je v elektrarni bomba in ko ugasne, bombe ni več. Enostavno, mar ne? Nakar gledamo kader
kjer luč ugasne in se prisotni veselijo, nato
kjer vidimo števec na bombi, ki obstane in zatem
strokovnjaka za eksploziv, ki se poti nad žico ter v silni življenjski ogroženosti razmišlja, katero mora prerezati.
Moment, porečete, saj bi moralo biti ravno obratno, mar ne? Najprej strokovnjak, ki prereže žico, števec se ustavi, luč ugasne in sledi vsesplošno veselje. Da, tako bi bilo v običajnem, tehnično neinovativnem filmu. Patriot pa je prelomnica, saj vpelje nekaj, česar še nismo videli in si drznem poimenovati kot negativno montažo, katere bistvo je, da so kadri zlepljeni v obratnem vrstnem redu. Pogumno; saj bi kak filmsko neizobražen gledalec znal vzklikniti: "Ejga, prvi film na svetu, v katerem bomba odneha kar sama!", a povejte mi, katerega inovacija pa je bil še sprejeta s takojšnjim razumevanjem? O tej noviteti nimam več kaj reči, saj nisem strokovnjak, nedvomno pa jo bodo na filmskih akademijah razčlenjevali še leta in leta. Spomnim pa se neke znanstveno fantastične zgodbe, v kateri je bilo vse ravno obratno; starci so vstajali iz grobov, se pomlajevali in kot dojenčki legali v maternico. Očitno torej vemo, po kateri literarni predlogi bo posnet naslednji slovenski film.

Vzgojnost

Kakšna je današnja mladina, vemo - sami mladoletni delikventi, bodoči kriminalci. Zatorej mora Patriot postati obvezen šolski ogled. V podzavest jim bo vtisnil vzorce obnašanja, ki bodo kasneje pomagali oblastem, da jih lažje krotijo. Primer: glavni junak pobegne iz zapora, proglasijo ga za državnega sovražnika številka ena in išče ga vse, kar leze in gre. Junak pa se mirno napoti domov poslušat odzivnik in se preobleč. No, ko bo današnja mlada generacija čez dolga leta pobegnila iz zapora, bo ravnala taisto, saj so to videli v filmu. Doma pa jih bo čakala policija in kriminalcem ne bo jasno, kaj so sploh storili narobe, da so jih oblasti tako hitro prijele.

Vzgojnih elementov je na pretek, a naj omenil le še enega: gibalo filma je boj za tajno šifro, ki jo ima vgravirano na ploščici okoli vratu glavni junak. Ko šifro povedo, vidimo, da je sestavljena iz tročrkovne besede in petih številk, nekaj, kar si je tako težko zapomniti kot telefonsko številko, recimo. A ko na obesek naleti vrhunsko usposobljena tajna agentka, mora v paniki potegniti k sebi računalnik in pretipkati ta ubog niz vanj, da si ga bo ja zapomnila. Pazite, računalnik! Navaden košček papirja ni dovolj dober za vrhunske agente. Mora biti prav računalnik in ker je imela gospa na voljo samo nekaj sekund, je verjetno silno uživala v čakanju na ogrevanje mašine, potem zaganjanje operacijskega sistema, pa okolje Windows je naredilo Ta-ta-ta in tako dalje. V soglasju z reklamnim geslom "Pametni pišejo" ti prizori navajajo mladino na zapisovanje vsega, kar učitelj reče, ne da bi o tem tudi kaj razmislili ali se celo kaj poskušali zapomniti. Res, Patriota v šole, pod nujno!

Državotvornost

To, kako se je ustvarjalcem v medijih posrečilo predstaviti Patriota kot drag film, je velika uganka - če sta svoje ljudi in opremo obrambno in policijsko ministrstvo prispevala zastonj, kakšni stroški potem filmu sploh še ostanejo? A to pustimo računovodjem, sami pa poglejmo, kako film ažurno odgovarja vsem, ki rovarijo s tem, da je med vojaki in policaji kaj narobe, da vladata nered in neposlušnost. Eden antologijskih prizorov je oni, ko glavni junak pobegne iz policijskega štaba. Malo poprej je negativec, policijski šef, razdelil policajem junakovo sliko in jih opozarjal, za kako nevarnega človeka gre. Zakaj bi jim delil njegovo sliko, sicer ne vem, saj je bil junak poprej tudi sam policaj, njihov kolega in celo šef, a očitno niso senilne samo stare mame. No, skratka, policaji dobijo nalogo, da morajo tega človeka onesposobiti. Nakar ta oseba priteče mednje (policaji stojijo), se jih ob nekaj celo zaleti (policaji stojijo), steče v avto, spelje (policaji stojijo), dokler negativec ne zavpije "držite ga!" in policaji oživijo ter se zapodijo za ubežnikom. Čudovit prizor, ki izrecno pokaže, da je oblast trdna in stebri oblasti nič ne solirajo po svoje, marveč le izpolnjujejo povelja. Če bo šlo tako naprej, bodo morali vsi nositi slušalke, po katerih bodo v neprestani povezavi s šefom, da jim bo ukazoval: "Premakni levo nogo... vdihni... premakni desno nogo... izdihni..." Torej se nedvomno približujemo Evropi, saj posnetki policajev, ki se vrtijo okoli zahodnih državnikov že kažejo te ljudi opremljene s slušalkami.

Humanost

Patriot je eden najbolj humanih filmov, kar sem jih imel priložnost videti. Tako je human, da glavna junakinja dela najprej za negativce, potem pa jim pade v roke in se oni delajo, kot da se še niso srečali, pozitivci pa ji itak sploh ne zamerijo in skratka, vsi skupaj ravnajo skladno s plemenitim geslom "vsi smo krvavi pod kožo". Tako zelo human je, da pusti človeku popiti kavo do konca. Evo, dobesedno: negativec v svojo pisarno naroči pogovor z glavnim šefom iz ozadja, v katerem se malce pomenita o ubojih, nato skleneta razstreliti jedrsko elektrarno Krško in z Migi zbombardirati Slovenijo. Pač, tak običajen telefonski čvek, kakršne vsi radi marnjamo. V naslednjem prizoru pa že priteče pozitivec v neko sobo, ki jo vidimo prvič, do tehnika v beli halji, ki ga tudi še poprej nismo videli in naš junak od tehnika zahteva poročilo o tem, kaj se je negativec pogovarjal. Opa, torej v policijski centrali prisluškujejo in snemajo vse pogovore! Kako to, da je eden od šefov policije, ko je planiral veleizdajo, prav izrecno naročil, naj ga kličejo na prisluškovani telefon? O tem sem že govoril: čarobna beseda je vzgojnost, saj s tem zarotnike navajamo, da vedno uporabljajo dokumentirane metode snovanja zločinov, če pa ne morejo do prisluškovanega telefona, naj uporabijo megafon in svoje načrte trobijo po ulici. V skrajni sili naj si zvijejo časopis v trobljo in vpijejo vanj. A drugo vprašanje je pomembnejše - človek, zadolžen za prisluškovanje, je slišal podrobnosti strašnega načrta za uničenje Slovenije in časa za reagiranje ima le kako uro ali dve. On pa nič. Na prvi pogled nelogično, a odgovor ponuja skodelica kave, ki jo tehnik pravkar odlaga, ko junak pridrvi k njemu. Torej, vsebino je slišal, saj jo junaku celo pokomentira, odreagiral pa ni, ker se je znašel sredi humanega filma, ki mu dovoljuje mirno popiti osvežilni napitek, preden bo krenil reševat sebe in državo. Po drugi strani mogoče Patriot celo sugerira, da je tehnik premalo plačan, češ, ne morejo me tako slabo plačati, kot lahko jaz dolgo pijem kavo? Ali pa je film tako zelo zvest slovenski literarni tradiciji, kjer je skodelica kave svetinja? Kakorkoli, pohvalno v obeh primerih.

V imenu humanosti film žrtvuje tudi edini zanimiv dramski element, do katerega se nekako ležerno in na videz po naključju prikoplje. Na eni strani oblegani računalnik brani gospa mama, na drugi strani vdira njen sin - izjemno izhodišče za dramo, ki nas bo pribila ob stole in ki ima, kot vsaka prava drama, v sebi vse zasnove mita; a ustvarjalci Patriota so mamo in sina na hitro odbrenkali in prav so storili. Prvič, hudo nehumano je spreti med sabo starše in otroke, drugič, nehumano je z gledalcem manipulirati in mu v napetosti zviševati pritisk, izvabljati solze, smeh, čustva.

Je pa v svoji humanosti film vedno na strani ponižanih in razžaljenih, predvsem pa na strani malega človeka. Glavni junak pobegne iz zapora tako, da zvabi k rešetkam čuvaja, ga obvlada in mu izmakne ključe. Ko se bodoči begunec napne za skok, se opre ob rešetke in razločno vidimo, da so vrata že odklenjena - čemu torej ni kar odkorakal, zakaj rabi ključ? Poglejte, v enem prejšnjih prizorov smo slišali zvoke pretepanja, četudi kasneje junak ni imel niti praskice, a očitno so ga torej mučili fizično! Odklenjena vrata zapora pa so znak strašnega psihičnega mučenja! Kajti glavni junak je policaj in ve, kakšni morajo biti zapori - njihova osnovna značilnost je, da so pač zaklenjeni. Sedaj pa ga ti zlobneži, anarhisti, ki bi radi razrušili red, stlačijo v odklenjen zapor! Kako mora junak trpeti, ko vidi, da teptajo ves red, na katerega prisega - biti zaprt v odklenjenem zaporu, mar ni to nekaj strašnega za redoljubnega človeka, katerega smisel življenja je držanje pravil? Saj bi lahko pobegnil že prej, a ni čudno, da pričaka čuvaja, se bori z njim in ga zaklene v celico, naj se lopov nauči, kaj je red! Če ga že zaprli niso po pravilih, naj po njih vsaj pobegne!

Če vas zebe v noge, se lahko mimogrede prehladite, so vedno trdile stare mame. Mar human film lahko dovoli, da katerikoli igralec, predvsem pa dama v glavni vlogi, teka naokrog bos? Nikoli! Zato junakinja na begu sredi gozda najde čevlje. In glej, glej, očitno so ji prav! Ah, kakšna skrivnost življenja se mi je odkrila! Zato torej naši ljudje jeseni množično rinejo v gozd. Bliža se zima in najti si morajo toplo obutev. Ni čudno, da so čevlji tako dragi. Kupcev je malo, saj lahko vsak gre v naravo in si jih natrga. Spomladi so sprehodi po gozdu prečudoviti. Nadihate se svežega zraka in še naberete sandal in salonarjev. Ali pa sprehod v visokogorski gozd, kjer pod mecesni narabutate alpinistično obutev. Končno mi je pregovorna ljubezen Slovencev do gozda pojasnjena. Za naš gozd smo mi prave Imelde, kaj naj rečem drugega.

Zaupanje v moč človeškega uma

Naj se malo izpovem: veste, veliko delam z računalniki. In že desetletja dolgo mi je povsem jasno, da so avtorji pradavnih terminalov na tipkovnice postavili tudi posebno skupino tipk, ki se imenujejo funkcijske tipke. Tem naj bi programerji ali pa uporabniki dodeli kako nalogo, ki jo mora računalnik pogosto opraviti. Da ubog uporabnik ne bi na dolgo in široko tipkal ukazov ali klikal sem ter tja, pritisne funkcijsko tipko in zadeva je opravljena! Recimo, načeloma dandanes velja prva med temi tipkami, z oznako F1, za tisto tipko, ki prikliče na zaslon navodila in pomoč uporabniku. Sedaj pa naj kar priznam, da funkcijskih tipk ne uporabljam prav veliko, ker sem silno pozabljiv in prej ali slej pozabim, katero nalogo sem dodelil posamezni tipki. Film Patriot pa me je počastil z obnovljenim zaupanjem v človeka. Ko sovražni Migi napadajo Slovenijo, vidimo štab naše vojske in oficirja, ki takoj doume položaj ter zavpije legendarni stavek: "Pritisni F2" ali nekako tako. Podrejeni pritisne funkcijsko tipko F2 in Migi eksplodirajo. Kaj naj rečem? Prelepo. Po drugi strani pa... če bi bil jaz za onim računalnikom... Ko vse pomešam... Mar ne bi v takem primeru padel v strašansko zadrego in mučne dileme: "Kako je že bilo? F1 je zaslonska pomoč, F2 sestreli Mige, F3 sesuje NATO, F4 pokliče tajnico in ji naroči kavo... Opa, ali pa je ravno obratno... Mogoče F2 pokliče kavo in F3 sestreli Mige? Ali pa... jebi ga, bom kar nekaj pritisnil, potem bomo pa videli..."

Približevanje Evropi

Patriot gledalca preprosto zasuje s preveč inovacijami, da mu ne bi povzročil vrtoglavice: omenjena negativna montaža, nato mobilna glasba (muziciranje sintisajzerjev lahko odvzamete s kateregakoli prizora in prilepite na kateregakoli drugega - neverjeten novum!), še najbolj zahtevna pa je logika zgodbe. Najprej sem mislil, da gre za tisto razvpito podvrst, ki jo imenujejo fuzzy, a kmalu ugotovil, da gledam nekaj povsem novega, kar je nedvomno onkraj in lahko mirno poimenujemo kot metalogika. Preprosto nimam več besed, film si morate ogledati sami. Bojda je glavna značilnost Evropejca, ki se je rodil v civilizaciji, dedinji grško-rimskega nasledstva, da se neprestano sprašuje zakaj in čemu. Ogled Patriota vas bo navdal z največjo možno dozo evropejstva.

Samoironična distanca

Krivec se piše Krivec.

Scenaristična inventivnost

Malenkost, ki jo moram pripisati čisti koincidenci: nekaj dni pred ogledom filma sem se udeležil nekega pogovora o pisanju scenarijev in eno od vprašanj se je glasilo, kaj je zame dober scenarij. Odgovoril sem, da je to tisti, ki je pol koraka pred mano, gledalcem. Ne cel korak, kajti potem ne razumem nič več oziroma avtor čara rešitve iz rokava. Skratka, tisti, ki me drži v pripravljenosti tako kot korenček oslička; vedno ima pobudo in nikoli se mi prav ne pusti ujeti. Naslednje vprašanje je seveda bilo, kako prepoznam scenarij povsem brez domišljije. Kar na hitro sem se izmazal, češ, to je pa oni, kjer na sredo filma vtaknejo pregon z avtomobili, katerega atrakcija je tudi podrta stojnica s sadjem in zelenjavo. In glej čudo, v osrednjem pregonu s avtomobili v filmu Patriot podrejo tudi stojnico s sadjem in zelenjavo. Kar sapo mi je vzelo in zazeval sem! A s kotalečega sadja nas vodi oster rez na profil osebe, ki stoji ob oknu in očitno gleda to dno avtorske domišljije ter reče: "To je grozno!" Pomislite, natanko isti stavek, ki sem ga hotel spregovoriti tudi sam! Si predstavljate, kako so me avtorji ujeli v zanko - sem že mislil, da sem jih zalotil brez domišljije, a so prebrali moje misli in se mi z njihovim citiranjem porogali! Bravo! Še!

Odstiranje skrivnosti

Zadnje čase sem po časopisih nekajkrat naletel na pisanje o filmih, ki ga nisem mogel povsem razumeti. Če se omejim samo na tisto, kar je objavil časopis Delo, je bil tak prispevek gospoda Toneta Freliha, v katerem je upravičeno zaskrbljen nad slovensko kinematografijo. Malo čudno se mi je zdelo, saj je bil do nedavnega direktor Sklada, torej je nekaj let v rokah držal vse vzvode upravljanja, sedaj pa je brez položaja in se ga je kar na lepem polotila zaskrbljenost. Nato, recimo, kritika gospoda Petra Kolška, ki je raztrgal film Temni angeli usode. Gre za izdelek, ki je nastajal istočasno kot Patriot, gospod Kolšek pa je bil član programske komisije Sklada, ki je Patriota izbrala, Temnih angelov pa očitno ne. Malo čudno se mi je zdelo, da novinar slabo oceni nekaj, kar kot funkcionar itak ni maral - mar bi bilo možno obratno? Da kot funkcionar ne mara, kot novinar pa hvali? Težko, a? A po ogledu Patriota mi je postalo vse jasno - ta film uvede toliko tehničnih in logičnih inovacij, da je gospod Frelih upravičeno zaskrbljen, če jih bodo slovenski ustvarjalci sposobni vse doumeti in uporabiti brez njegovega vodstva. Gospodu Kolšku pa Temni angeli seveda niso mogli biti všeč, saj so povsem drugačni od Patriota, ideala, kateremu se je pustil očarati med prvimi.

Prošnja kulturnemu ministru

Spoštovani gospod minister, mar res ni mogoče, da bi po svojih močeh pomagali odpraviti krivico, ki so jo deležni člani Filmskega sklada Slovenije? V zaključni špici slovenskih filmov so zapisani vsi sodelavci, še tako obrobni. A roko na srce, šofer, ki je na snemanje pripeljal ekipo, bi bil lahko tudi kdo drug, člani filmskega sklada, ki so se borili za Patriota, pa so lahko samo eni. Zakaj torej niso nikjer napisani? Zakaj ni predzadnji napis filma: "Ta scenarij je povsem očaral programsko komisijo v sestavi (imena)" in zadnji: "Film je izboril in financiral upravni odbor v sestavi (imena)". Mar je pravično, da priimki najbolj zaslužnih mož in žena izpadejo iz zaključne špice? Ko bo film letos pomladi osupnil kanske sladokusce, mar ne bo krivično, da bodo ljudje, ki so njegov potencial doumeli prvi, ostali anonimni? Ne dvomim, da boste tudi sami uvideli nujnost tega ukrepa in se borili zanj, tako da ne bo več slovenskega filma, ki bi ostal brez podpisanih glavnih tvorcev. Hvala.

Do takrat si bom po svojih skromnih močeh občasno drznil priskočiti na pomoč. Scenarij Patriot je očaral programsko komisijo v sestavi Marjan Ciglič, Andrej Inkret, Peter Kolšek, Rapa Šuklje in Dušan Voglar. Film Patriot pa je v okviru nacionalnega programa finančno podprl upravni odbor filmskega sklada Slovenije v sestavi: direktor Tone Frelih, predsednik Toni Tršar, člani Boštjan Hladnik, Igor Košir, Zoran Pistotnik, Vladimir Vajda, Zdenko Vrdlovec in Matjaž Zajec.

Slava jim!



Objavljeno (močno skrajšano) na strani z reportažami v časopisu Delo, 2. februarja 1999.

Čaj, njegov vzpon in padec

25. september 1660, navedek iz Pepysovega dnevnika: "Poslal sem po skodelico čaja (kitajska pijača), ki ga še nikoli prej nisem pil." 22. maj 1788, H. More piše o čajanki, ki so jo tedaj pripravljali ob osmih: "...je med novimi neumnimi norijami te zime."

Tako Angleži, ki so od prve evropske omembe čaja (pa še ta je pripadala Portugalcem leta 1559) prepotovali dolgo pot. Pepys, ta, še danes branja vredni zapisničar vsakdanjega življenja, je klonil skoraj stoletje kasneje. Še dobrih sto let kasneje je bilo videti zbiranje ob čaju "neumna norija", za katero ni nič kazalo, da se bo obdržala. Slovenci smo v razvoju pravi ekspresni vlak; če lahko en sam človek, ki niti ni tako zelo star, lahko doživi vzpon in padec čaja pri nekem narodu, potem so Angleži za nas nedvomno mala malica. Ker popijem količine čaja ogromne, pač ni čudno, da sem lahko v lokalih spremljal njegov vdor in poraz, nekako vse stopnje pa sem imel priliko doživeti koncentrirano v zadnjem tednu.

Najprej, arhetipska slika slovenstva zame niso ne avbice ne kranjske klobase, marveč ogromen moder lonec z belimi pikicami in v njem vrel poparek, vnaprej zaslajen prek vsake mere. Če ga hočete naročiti, ga ne smete imenovati s pravim imenom, marveč rečete čaj, četudi poparek listov čajevca ni nikoli videl. Nakar vas vprašajo, a z rumom ali z limono in vas čudno gledajo, če odklonite oboje. Tega ni nikjer drugje in to je samo naše. Kadar omenijo narodne simbole, mi vedno pred očmi vstane ogromen pisker, v katerega seže zajemalka in vam napolni skodelico. S tekočino, ki vas pogreje in okrepi in ki je tako nujna po lazenju po hribih, da jo moramo nujno zaščititi kot etnografsko značilnost in narodno bogastvo. V planinske koče nobenih filter vrečk, avtomatov, pravega čaja in kaj vem še česa - nikoli!

Spomnim se še mestnih bifejev, kjer so poparke neprestano vreli po planinskem načelu, seveda samo v sezoni, torej pozimi, v dobi prehladov; kdo bo pa ostale dni v letu pil čaj, lepo vas prosim? A prostorska stiska jih je izgnala. Za povrh so stroji za pripravo kave dobili tudi pipico za brizganje vrele vode in modri lonci z belimi pikicami so izginili neznano kam. Na vrhnjih policah bifejev so se pojavile škatle s filter vrečkami domačih poparkov; kraljeval je predvsem planinski čaj, obzirni oštirji pa so ponavadi imeli pri roki tudi kake kamilice proti želodčnim težavam. Po propadu socializma so bifeji evolvirali v cafeje, pube in podobne posnetke plemenitih vplivov in škatla s planinskim čajem nekako ni dobro legla na mahagoni in marmor. Predvsem je škatel moralo biti več in v moje veliko olajšanje so se namnožile tudi v pravo smer. Med poparki so se prikazali prvi čaji. Poslej je bilo življenje lažje in kot sem navajen ob črkovanju svojega priimka vedno poudariti dva z-ja, tako sem ob naročilu čaja vedno pristavil obvezno mantro: "vodo posebej, vrečko posebej, mleko posebej. Hvala." Čaj je zadeva, ki zahteva skrajni fanatizem ali povedano preprosto: zakaj bi plačal in pil sadove tujega neznanja, če lahko plačam le sestavine in si naredim želeno pijačo sam?

Precej let je postopek deloval brezhibno. No, na poglede, ki so mi govorili "Zoprnež!" sem se navadil, včasih sem požel kak prav zabaven odziv (natakar v lokalu za Bežigradom: "Ne bi jaz to pil, pa če mi plačate!"), a prej ali slej sem moral trčiti ob čer. V ugledni slovenski instituciji so me vprašali kaj bi pil in povedal sem po pravici, pa še z obveznim navodilom zraven. Nakar sem dobil naročeno in ahm... ahm... očitno bom moral navodila še bolj razdelati. Vsaj oni prvi del bom moral iz "vodo posebej" spremeniti v "vrelo vodo posebej".

Odšel sem se tolažit v zavetišče meni podobnih - konec koncev ima Ljubljana lokal, ki se imenuje čajna hiša in kjer lahko različne vrste čajev naročate z jedilnega lista, ha! Tam sem srečal fotografa Miha in pisatelja Andreja in skupaj smo naročili rundo. Sam ponavadi pijem zeleni čaj in rad imam blagega, torej sem vsebino čajnika takoj prelil v skodelico. Fotograf Miha obožuje črni čaj in sicer dobesedno, krepak mora biti, da bi vola podiral, zato je v skodelico natočil le kapljico, videl, da je še povsem brezbarvna in se odločil čakati petnajst minut. Lepo smo klepetali, sam sem s pitjem celo hitel, da mi ne bi čaj v čajniku postal premočan. Nakar je fotograf Miha nalil čaj. Odlog mu ni pomagal, še vedno je bila tekočina docela prozorna. Miha se je čudil in debelo gledal. Nato je vzdignil pokrovček čajnika in, kako naj to povem, čaja ni bilo nikjer, mislim, listov oziroma njihovih koščkov ali vsaj prahu. Le redka tekočina. Z Andrejem sva hkrati dvignila pokrove in - enako. Fotograf Miha se je šel razburjat - kaj, 250 SIT za redko vodo, na katere jakost sam ne morem vplivati? - in povedali so mu, da so prešli na sistem filter vrečk. Pomočijo, potegnejo in servirajo. Iz jakosti čaja sklema, da verjetno vsak natakar dobi zjutraj po eno filter vrečko in če jo pred večerom ožame do konca, mu jo odtrgajo od plače. Pisatelj Andrej je najprej izjavil, da se na čaje ne spozna in se torej vzdrži komentarja, potem pa storil ravno nasprotno in mogoče celo zadel žebljico. Rekel je: "Poglej okoli sebe, sama mularija. Tem lahko servirajo kar hočejo, pa ne bo nihče nič opazil! Zakaj bi se torej trudili?"

Četudi, roko na srce, v teorijo čajnih vrečk ne verjamem. Vsak dan sem se vračal in naročal čaj, in tretji dan po razkritju sem v čajniku zasledil dokaj velik del čajnega lista. Od sreče sem plesal po stolu. Takoj preveril pri natakarju, če mogoče ta list ni znak kake nagradne igre. Ni bil. Torej teorija filter vrečk odpade - če bi se pretrgala, bi bilo sledi v vodi več; za povrh so listi v filter vrečkah bolj zdrobljeni. Nekje v globinah kuhinje edinega ljubljanskega čajnega raja se je očitno spet pojavil velik moder lonec z belimi pikami; o, dobrodošel! V njem verjetno enkrat za cel dan zavrejo poparek, potem pa iz njega nalivajo z zajemalkami. Je mogoče, da je krog sklenjen? Smo se vrnili tja, kjer smo že bili, k bistvu, ki ga sedaj seveda prikrivajo zveneča imena, uglajena strežba, eksotični jedilni listi? Je čaj k nam prišel in propadel? Pijača, ki je zavojevala svet, pred katero je klonil še vsak imperij, od onega v katerem sonce nikoli ne zaide, preko otomanskega cesarstva do širnih ruskih prostranstev, taka pijača ni mogla zavojevati majcene Slovenije? S tem je naša država dobila prepoznavno znamenje, si končno našla identiteto in bo zaslovela po svetu. Turisti se bodo k nam kar vsipali ter nas spraševali po skrivnosti našega uspeha. Iskreno jim bomo povedali: tujega nočemo, ker svojega modrega lonca s pikicami ne damo!

TV budisti

Napočil je trenutek kesanja: vedno sem malce s prezirom gledal na ljudi, ki po cele dneve presedijo pred televizorjem. Češ, zamujajo življenje. Kakšen bebec sem bil. A tega je konec! Zagledal sem luč in prihaja iz katodne cevi.

Saj je prav neverjetno: ko sem pred leti pisal kulturniške kolumne za ranjke Razglede, sem po mnogih poskusih in napakah našel najkrajšo pot do zamisli – usedel sem se pred televizor in ni mi bi bilo treba gledati niti pet minut, že sem vedel, o čem bom pisal tokrat. Počasi se mi je razjasnilo, kakšno krivico javno mnenje dela onim ljudem, ki se lepo zleknejo čez kavč in potem uživajo v gledanju zaslona. Včasih gricknejo kak čips, da si malo razgibajo okončine in občasno se odpravijo na pohod do hladilnika. Zmerjajo jih z lenobami, z zakrnelci, Američani jim pravijo kar »couch potatoes«, torej na kavč zavaljeni krompirji. Grozno. A iz lastnega primera lahko sklepam takole: Televizija se mi je izkazala za neverjeten vir navdiha. Še več, izkristaliziralo se je prav osupljivo razmerje - gledam jo nekaj minut, potem pa o videnem premišljujem še vsaj nekaj ur. Torej bi mi že enourno gledanje zaposlilo možgane za cel dan. Res sem bolj počasne pameti, vendar tako hudo podpovprečen tudi ne, da se ne bi lahko primerjal vsaj s katerim od nepremičnih celodnevnih gledalcev. Kdaj potemtakem oni najdejo čas za premišljevanje o videnem? Spomnil sem se velikega modreca Bude in njegovega učenja o najvišjem stadiju, ki ga lahko človek doseže – o stanju brez potreb in brez zahtev, v stanju zadovoljnega mirovanja. Doumel sem, da so stalni gledalci televizije na neprimerno višji duševni stopnji od mene, ki begam, tekam in neprestano nekaj delam. Njih je televizija z vsem opravljenim premišljevanjem izmodrila do te mere, da jim je točno jasno, kako je življenje sen in slepilo, ki ga ne potrebujejo. Kavči v dnevnih sobah so vrhovi Himalaje in oni so modreci, ki počivajo na njih. Z roko sežejo po čips ali gredo do hladilnika le zategadelj, da nam ohranijo komplekse v mejah normale. Tako rekoč z mimikrijo so se vklopili med navadne smrtnike. Kakšna moč kontrole in samoobvladovanja, kakšna volja! Preberimo skupaj resnično izpoved, ki sem jo našel na WOOF! - Dog Stories - Cirko's Virtual Reality (http://cgi.pbs.org/wgbh/woof/noroll/dogstories/story23.html): "Prejšnji teden sva z možem gledala oddajo o avstralskih živalih. Eden najinih psov, Cirko, enoleten avstralski ovčar, se je nenadoma pričel zelo zanimati za televizijo. Na zaslonu so bili dingi in najin pes je stekel do televizije in začel renčati. Z očmi je sledil premikom dingov, dokler niso izginili z zaslona. Nakar je stekel za televizor, da bi videl, kam so šli dingi. Nobenih dingov! Šokiran se je vrnil pred ekran in zagledal potok. Pričel je lizati zaslon, kot da pije." Čudovita zgodba, ki nam potrdi dvoje: najprej, da smo ljudje res krona stvarstva. Kako se znamo obvladovati! Kakšno moč volje imamo! Uboga žival liže zaslon in renči na navidezne sovražnike, mi pa vse podobne prizore stoično prenesemo, ne da bi trznili. Dobro, za trenutek izvzemimo osamele gledalce in gledalke raznih porno kanalov.

Drugič, edino televizija lahko prodre globoko v nas. Kakšna podzavest! Zanjo se je dovolj zlekniti na kavč in že je na površini – edino televizija lahko rije neprimerno globlje v same gene. Ste opazili: pes gleda televizijo, verjetno vsak dan vsaj nekaj časa. Nič se ne zgodi. A videz vara. Televizijski žarki kopljejo, prodirajo, vedno globlje so. In nenadoma so v genih. Avstralski (!) ovčar zagleda dinge, tipično avstralske (!) živali in četudi pes Avstralije še nikoli ni bil videl, je z njim konec. Nagoni so se prebudili. Po tem razodetju mu lahko pokažejo tudi navadno (avstralsko) vodo, pa jo bo pil.

Porečete: otroci! Za njih je gledanje zagotovo škodljivo. Vsaj tako je množično prepričanje. Hitro brskanje po svetovnem spletu odkrije o televiziji samo troje vrst strani. Najprej tiste, na katerih teče čvek o programih, potem strani navdušenih oboževalcev in strani, na katerih zaskrbljenim staršem svetujejo nadomestna opravila, ki bi otrokom odvzela televizijo. Res je, da preveč modrosti prekmalu škodi. Zato je mogoče celo dobro, da je gledanje televizije maskirano v nekakšno zastonjsko elektronsko varuško. Nasvet strokovnjaka s Parentsplace (http://www4.parentsplace.com): "Ne škodi, če otrok pogleda eno ali dve izobraževalni oddaji na dan. Tako dobijo starši čas za oddih, za skodelico kave ali branje časopisa. Potem bodo oboji, starši in otrok, bolj sproščeni." Splošno znano je, da imajo primitivna plemena inicializacijski ritual, s katerim otroka sprejmejo v svet odraslih. Manj znano je, da ima tak ritual tudi zahodna civilizacija. Imenuje se neomejeno gledanje televizije. Umirajoči starši na smrtni postelji izročijo dedičem TV kontroler, ležejo v trugco, kavč pa s tem sprostijo. Tista oddaja ali dve, ki naj jo pogleda otrok, sta njegova priprava na svet odraslosti. Na svet, v katerem bo lahko pil kavo, saj bo med tem inicializiral svoje potomce. V slovenski literaturi obstaja čudovita zgodba o človeku, ki se je bal odrasti in je hotel za vedno ostati droban otrok pod materinim krilom. Imenuje se Skodelica kave. Ta simbol odraslih (po trditvah ameriškega strokovnjaka), avtor zgodbe prav histerično zavrne. "Ne, mati, nočem kave" = "nočem odrasti". Prelepo.

Še vedno se najdejo nekateri, ki televizijo podcenjujejo. Recimo na Lee Harrison's Television Page (http://imcnet.net/~lbh/television.html), kjer avtor pravi: "Verjamem, da je televizija največji dosežek človeštva v dvajsetem stoletju." Kakšno podcenjevanje! A tudi tu resnica udari na plan. Isti avtor malce kasneje doda: "Zame je televizija... PRIJATELJ!". Kako res! Dodam lahko le: nesebičen prijatelj. Nikoli se nam ne utrudi pripovedovati in s svojimi žarki nam prodira do srži. Ker ima kontroler, nam ni treba vstajati, da bi se ga dotaknili. Ker je negiben, nikoli ne pobegne in ker je brez rok, nam ne krade kokic.

Avto, moja država

So norci, ki plezajo na Himalajo. Pa drugi, ki se pustijo izstreliti iz topov. Da o tretjih, ki letajo na luno, ne govorim. A najhujši so tisti, ki si upajo s kolesom zapeljati po Ljubljani.

Veste, zahteve so težke: za vožnjo po prestolnici so sposobni le umsko nadpovprečno razviti ljudje, pa še ti bodo dostikrat onemeli ob čudnih ostankih kolesarskih stez, ki se prepletejo druga v drugo in se zavozlajo v Gordijski vozel. Presekajo ga lahko le z mečem, imenovanim prekršek. Dalje, morajo biti neverjetno ozki in dobro bi bilo tudi, če bi krmilo kolesa obrnili za 90 stopinj, kajti, ko se znajdejo na cesti, bodo ugotovili, da so slovenski avtomobilisti politične vrste – ali so pomaknjeni skrajno desno ali pa skrajno levo. Tistega obveznega pol metra od roba si ne upa privoščiti skoraj nobeden. A ker so ceste spletene iz stranskih in glavnih, bo vsak pošten kolesar pogosto nadrsal – z obrazom in trupom preko sprednjega dela vozila, ki je z glavne ceste vehementno zavilo na stransko preko kolesarske steze. Ali kot je jezno zatulil voznik dvema na tleh ležečima kolesarjema, ki sta pravkar otipavala kosti: "A sem dau žmigauc al' nisem, a?" In nazadnje, z vsakim obratom pedala bo v nevarnosti, da negira naslov onega starega filma Dušana Makavejeva "Človek ni ptica". Kajti plavanje je sorazmerno enostavno; letenje je veliko nevarnejše. Pošten slovenski voznik parkira na kolesarski stezi, po možnosti na onem delu, kjer je pločnik malo znižan, da bi se nanj povzpeli invalidi na vozičkih. V tem primeru namreč voznik prihrani vsaj za stotin ali dva obrabe amortizerja, kar nekaj sto tolarjev pa, ker mu ni treba plačati parkirnine. Vendar tu še ni konec prihrankov! Ker je parkiral tik pred ciljem vožnje, bo obraba podplatov komaj omembe vredna in ene čevlje bo naš Slovenec lahko nosil leta in leta – verjetno je povprečje slabo obutih nižje samo še v Carigradu. A pravi voznik ne izstopi kar tako, marveč se iz avta izžene! Eksplodira, takorekoč. Vrata odpre sunkovito in - bumf! – mimo vozeče kolo se prilepi obnje, kolesar pa že leti. Obstaja posebna varianta, ki si jo lahko privoščijo le kamionaši ali vozniki zelo visokih terenskih vozil. Ti odpirajo vrata v taki višini, da kolesarje muharijo – tu žrtev ne more poleteti, ker se ob pločevino dobesedno prilepi. Vsak, kdor je po Ljubljani prevozil in preživel vsaj eno kolesarsko sezono, ta je že letel ali bil umuharjen. Povprašal sem jih kar nekaj in vsi so poročali enako: voznik ali voznica najprej s strahom pregledata vrata, nakar začutita še moralno dolžnost na tleh ležečemu kolesarju povedati kakšno vzgojno o tem, da naj naslednjič bolj pazi. Zadnja lastna izkušnja kaže vseeno premik v humanejše vode, tako rekoč izbruh prijaznosti in človečnosti. Po ogledu vrat mi je voznik na tleh ležečemu rekel: "Kva pa tko buliš? A sm ti reku oprost al' ne?" in je odpeljal. Redki boste imeli srečo priti v stik s takim humanistom (in ga preživeti). Poznam človeka, ki tovrstne voznike pretepa. Hmmm ...

Po drugi strani pa, kaj pa počno takega: v bistvu samo premeščajo kolesa vašega prevoznega sredstva iz zaporedja v vzporedje. Poglejte. Peljete se po kolesarski stezi in pod vami je pač naprava, pri kateri sta kolesi nameščeni drugo za drugim. Ja? Nakar vas voznik izstreli ali prilepi ob vrata in vam s tem omogoči možnost, da za celo življenje pristanete na invalidskem vozičku. Torej se boste po taisti zaparkirani kolesarski stezi še vedno lahko prevažali z napravo, le da bo ta imela kolesi vzporedno. Kdo bi se, prosim lepo, razburjal zaradi take malenkosti? V obeh primerih pa boste imeli manjše število koles od voznika, kar vas po definiciji dela manjvredne. Voznika boste s številom koles dosegli šele na vozičku za prevoz krste, a takrat itak nimate več besede.

Dobro, stanje je takšno in kot je videti, se ne bo spremenilo. Vendar, čemu? Videl sem že kar precej držav in Slovenija je v tem pogledu edinstvena. Kako je to mogoče? Si lahko drznem postaviti teorijo: v 19. stoletju so se današnje velike evropske države združile iz številnih državic, fevdov ali kakorkoli so se že male kraljevine imenovale. V Sloveniji se to ni zgodilo, še vedno je razcepljena na majhne enote, v katerih malemu številu podanikov vlada en sam despot. Enota se imenuje avto, despot voznik, podaniki pa potniki. Slovenski geografski atlas je torej edini na svetu, ki lahko ob vsaki državici našteje stvarne podatke kot so kubatura, pa medosno razdaljo in podobno. Razmišljajmo dalje: če je avto moja država, potem na cesti ne le vozim, marveč v resnici tekmujem z ostalimi državami, ni tako? Zato se ne bom dovolil prehiteti – katera država pa hoče zaostajati v razvoju? Neprestano bom prehiteval, kajti le tako bom čimprej med razvitimi državami! Zato se nikoli ne bom umaknil s prehitevalnega pasu, ker gre za pošteno osvojeno ozemlje, ki mi ga nihče ne sme vzeti. Neprestano bom jemal kredite, prodal delnice, skratka, vsak tolar bom vlagal v državo! In tako dalje. Še več: poleg vseh držav, ki me obkrožajo, sem opazil bitja, ki se gibljejo kar po svoje. Le kdo bi lahko to bili? Nimajo svojih držav, to je očitno. Torej so bedni tujci, prišleki, emigranti! Še več, mogoče sploh niso ljudje? Tam zunaj, v vmesnem prostoru med državami, zna biti džungla in po njej se sprehajajo divje zveri! Upleniti eno ali dve, kaj pa je to takega, če le ulov preveč ne poškoduje državo!

Razmislite še enkrat in vse vam bo jasno: zato kralj ne more lepo počasi odpreti vrat, marveč mora iz svojega gradu kreniti v sunkoviti protinapad. Zato mora fevd parkirati pred vrati cilja, da ne bi kdo pomislil, da je eden od onih brezpravnih izgubljencev brez lastne države. In zato mestna oblast ne naredi ničesar, ker kralj kralju pač oči ne izkljuje.

Pa porečete: ha, kaj pa policija? Hm, takole: enkrat predlanskim, sredi poletja, sem pešačil mimo hale Tivoli in videl dva policaja, ki sta brala levite mulcu na kolesu, ker se je bil peljal po napačni strani verjetno najširše kolesarske steze v mestu. Avtomobili so čakali na zeleno. V tistem pa je po Celovški neverjetno hitro pridrvel motorist, visoko vzpet samo na zadnje kolo in prevozil rdečo. Policaja sta obmolknila, gledala za njim, dokler ni izginil (tablice se ni videlo, ker je bil pač tako visoko dvignjen), nato pa sta se mirno vrnila k oštevanju mulca na kolesu. Dobesedno nadaljevala sta prekinjen stavek. Pripetljaj je nerazložljiv, dokler ne pomislite takole: mimo se je pripeljal mogočen kralj v svojem premičnem fevdu in policaja sta mimohod pospremila tako, kot se spodobi – torej s spoštljivo mirno držo in molkom. Nato sta se vrnila krotit eno od zasačenih divjih zveri. Veste, policaji so vedno na strani držav(e).

Svetovni prvaki

Štefan Novak je bil lokalni mladinski funkcionar in ko je konec sedemdesetih umrl, je doživel standardno slovo. Proslavo na občinskem nivoju, z zborčkom, ki je zapel Lipa zelenela je, govorom lokalnega politika in z branjem Štefanove začetniške poezije, pospremljene s hvalospevnim komentarjem.

Precej dolgočasno pravzaprav, četudi na mestih ganljivo. Sploh za njegovo dekle, ki je sedela v prvi vrsti in je včasih presunljivo zahlipala. Zanimivejše je postalo šele, ko se je nekomu iz občinstva tako zasmilila, da jo je pričel tolažiti, češ, saj ni konec sveta in znova se boš zaljubila etc ... Stal sem na odru in pil lastno kri iz pregrizene spodnje ustnice. Pa še tako sem komaj zadrževal napade smeha in jih le v skrajni sili preusmeril v hlipanje za robčkom. Mladi funkcionar Štefan Novak namreč nikoli sploh ni obstajal in njegove slabe pesmi sem na hitro nakracal kar sam, da o vsem drugem ne govorim. Vključno s političnim govorom, ki sem ga prepisal iz uradnega glasila Komunist, vendar tako, da nisem sledil stolpcem, marveč sem iz prvih treh pobral prvo vrstico ter šele zatem krenil v drugo. Nastal je brezpomenski mišmaš in ko nihče od občinstva ni nič opazil, sem sklenil, da v življenju pa že ne bom politik – četudi je mnogokrat nedvomno koristno, da ljudem v očeh ugasne žarnica, ko odpreš usta in da te nihče ne posluša. Proslava je bila uspeh ravno zato, ker ni nihče opazil, kako uspešna je. Če je o njej poročal lokalni časopis, ne vem.

Je pa zagotovo tiste čase Delo pisalo o umrlemu dr. Sergij Levu, kateremu je bila posvečena posebna številka revije Problemi; velikemu človeku z obsežnim opusom, ki je imel malo pomanjkljivost – nikoli ni obstajal. Žalostno, da danes ta velik literarni dosežek lažne realnosti (h čemer itak stremi sleherna literatura), ki je nastal v glavi Iztoka Sakside in tovarišev, povsem prezrt.

Če je bilo včasih treba za nateg organizirati celo proslavo ali izdati kar posebno številko revije, danes zadostuje spletna stran. Lepo oblikovana, z vsaj nekaj vsebine, je realnost sama. Ni človeka, ki bo šel preverjat, če nek prototip avtomobila, ki je, recimo, na taki strani predstavljen, sploh obstaja. Tudi zato ne, ker dostikrat preverjanje sploh ni mogoče. Ni tako nepomembne stvari na svetu, ki ne bi našla navdušenega privrženca, da ji bo posvetil življenje. Potem je odvisno samo od njegove retorične spretnosti, če bo obveljal za bedaka s preveč časa ali pa za velikega umetnika, mogoče celo upornika.

Pred nekaj leti so pri nas na veliko pisali o nekem Joey Skaggsu, ki producira lažne novice, mediji jih pa objavljajo. Seveda ima gospod lastno spletno stran JOEYSKAGGS (http://www.joeyskaggs.com) in na njej pribeležena svoja dela. Zadnje iz leta 2000 je lepo urejena spletna stran pogrebnega podjetja The Final Curtain (http://www.finalcurtain.com/), ki ponuja (bodočim) uporabnikom, da v spominskih parkih sami kreirajo lastne nagrobnike, spomenike in podobno. Si lahko zamislite nesluten uspeh potegavščine? Novičko so objavili svetovni mediji! Ha, ha, pa sem vas! Pomislite še enkrat: mar je vi ne bi? Glede na ameriško domiselnost pri pogrebih in na število naših upokojencev, ki desetletja varčujejo za točno predpisan ritual in kamne, novica niti ni ne vem kako posebna, še več, prav standardna je. Ogled pogrebne strani pokaže, da je nekdo kar precej ur vložil v izdelavo in edini komentar, kar ga imam, glede na doseženo, je: ej, nekateri pa imajo preveč časa!

Velja pa si zapomniti na spletni strani objavljeno mantro gospoda Skaggsa, ki pravi tudi: "Odgovarjam za svoja dejanja/nikoli ne bom storil česa kaznivega/../nikoli ne bom goljufal za denar/.."

V naših krajih je glavni oboževalec gospoda Skaggsa postal gospod Mišo Alkalaj z Inštituta Jožef Štefan, kjer je zaposlen kot varuh superračunalnika, ki pa je, roko na srce, krepka zavožena slovenska investicija, za povrh že dolgo nedelujoča. V nedrjih inštituta je nastal pred leti že nateg medijev z nekakšnimi bio raziskavami na človeku in mogoče so zato novinarji spet pomislili na isto poreklo naslednje zgodbe: Študent prava Matjaž Rogelj se je javil s svetovnega prvenstva v računalništvu v Braziliji, češ, zmagal sem in s tem sprožil samodejne mehanizme, od novic na prvi strani do predsednikove čestitke. Ker pa nihče od nas računalnikarjev za tovrstno tekmovanje še ni bil slišal in ker je doba interneta že globoko razpredena, so se seveda našli novinarji, ki so šli novico preverjat in balon je počil. Kaj imata pri tem Skaggs in Alkalaj, bodo raziskali kriminalisti, saj se je oglasilo šolsko ministrstvo in povedalo, da je Roglju priprave na nateg financiralo z debelimi milijoni tolarjev. Ups!

O temi ne bi pisal, če ne bi že kmalu pričel pogrešati pero, ki bo zapisalo bistvo tega, kar je Rogelj sploh naredil. Čakal sem in čakal, pa nič. Govorijo o goljufiji, kazni, pregonu, same nebistvenosti! Torej, drage dame in gospodje, dajmo že končno rekapitulirat, kaj kaže, da se je sploh zgodilo: študent prava je na računalniškem področju uporabil kulturniške trike. To je vse. Zdaj pa še razlaga.

Leta 1997 sem za Sobotno prilogo napisal štiri članke z naslovom Slovenska kulturniška laž. (arhivirani so na http://www.MihaMazzini.com pod menijem Knjige/E-branje/Eseji/Dostava na dom) in v prvem sem omenil tudi neuspešno iskanje podatkov o triumfalni udeležbi našega gledališča na nekem festivalu v Južni Ameriki. Dobro, svetovni splet je bil tista leta precej manjši, a da tudi preko klepetalnic nisem mogel iz eksotičnega mesta najti nikogar, ki bi o uspehu slišal, se mi je zdelo čudno. Na trditve v članku se ni odzval nihče. Popoln molk. Le gostovanje naših gledališč po toplih krajih se je nadaljevalo z nezmanjšanim tempom. Če v tujino potuje film, to pomeni za državo stroške poštnine in četudi zraven priložijo še režiserja, gre za eno letalsko karto. Tudi ko potujejo naši štirje literarni Ahasverji, ki so s svojimi branji že obredli svet, gre še vedno za sorazmerno nizkoproračunski kulturniški turizem. Ko pa na pot krene gledališče, nenadoma postane vse ogromno. Država mu je že itak plačala postavitev predstave, ki zna biti celo dražja od snemanja filma, nakar pride vabilo iz kake tople države (ste se kdaj vprašali, zakaj nihče noče iti prezebat na Grenlandijo, četudi tudi tam gotovo najdete kak festival?) in vabilo je golo, brez spremnega denarja. Država plača torej še potovanje celotne ekipe (najmanj deset ljudi in še oprema!). Potovanje vedno traja vsaj 14 dni za, recimo, tri do štiri predstave – medtem, ko so bili Rolling Stones že stari kot poper, preden so si lahko privoščili kak prosti dan na turneji. Gledališčniki zraven povabijo še nekaj naših novinarjev, ki jih potem gostijo in trepljajo, ti pa poročajo o velikanskih uspehih (ki jih na internetu dostikrat ni najti). Če vprašate povprečnega slovenskega obiskovalca gledališča, kje je svetovni center teatra, vam bo omenil kako Južno Ameriko ali pa Avstralijo – ha, ha, ha!

Matjaž Rogelj je torej sledil receptu gledališčnikov in uporabil državo, da mu je financirala pripravo predstave. Tudi naslednjega koraka, odpotovanja, se je lotil pravilno, torej na državne stroške. A tu je že naredil prvo napako, upajmo, da ne iz škrtosti: s sabo ni peljal vsaj treh računalniških novinarjev. Če bi ga podprli ti, preverjanja po internetu ne bi sploh prišla na vrsto. Naslednja napaka je bil izbor tekmovanja. Računalnikarji se pač spoznajo na svetovni splet in znajo na njem kaj najti. Gotovo se jim bo zapičilo v oko, kako je nenadoma nek anonimus boljši od njih, pa bodo preverili. Bolje bi bilo, če bi Rogelj izbral kako bolj kulturniško tekmovanje, recimo svetovno prvenstvo v tuva petju ali v ljudskih plesih na eni nogi. Skratka, Rogelj je hotel biti razkrinkan in vse je počel v ta namen. Zadostovalo bi, če bi bil tiho in na šolsko ministrstvo prinesel lažno potrdilo o zmagi, pa bi fascikel romal v predal. Nihče ga ne bi mogel izkoristiti niti za politična obračunavanja, saj so denar dajali ministri različnih strank. Očitno je Rogelj raje na naslovnicah večkrat, kot enkrat samkrat.

Kaj sedaj? Kar se potovanj kulturnikov tiče: so prireditve, kjer nas zares hočejo in nam to tudi plačajo. In one druge, kjer mi, kot država, zares hočemo in moramo biti, pa bomo zato tudi plačali. Vse vmes pa je kulturniški turizem. Oboževanje Skaggsa ima pridih hlapčevstva – če pri nas nimamo vsaj sto boljših nategovalcev medijev, potem se lahko kar samoukinemo. Upajmo, da se bo Mišo Alkalaj naučil izbirati prijatelje malo selektivneje; mogoče pa bo poskrbel za zadnji udarec: šarmantno se bo zarežal in potegnil na mizo dokaze, da Skaggs sploh ne obstaja, marveč si ga je on izmislil že davno. Kaj pa z Rogljem? Državi predlagam, da naj ravna po ustaljenem postopku, kot bi bil Matjaž pač še en slovenski kulturnik. Ko se vrne, ga morajo sprejeti na ministrstvu ob kozarčku šampanjca in bobi palčkah, ob letu pa mora nujno dobiti Prešernovo nagrado. Če ne za življenjsko delo, ker je še mlad in od njega še mnogo pričakujemo, pa nagrado Prešernovega sklada zagotovo. Čestitam!