Prijava na forum:
Ime:
Lozinka:
Prijavi me trajno:
Trajanje:
Registruj nalog:
Ime:
Lozinka:
Ponovi Lozinku:
E-mail:

ConQUIZtador
Trenutno vreme je: 24. Apr 2024, 00:11:54
nazadnapred
Korisnici koji su trenutno na forumu 0 članova i 1 gost pregledaju ovu temu.

Ovo je forum u kome se postavljaju tekstovi i pesme nasih omiljenih pisaca.
Pre nego sto postavite neki sadrzaj obavezno proverite da li postoji tema sa tim piscem.

Idi dole
Stranice:
1 3 4 ... 12
Počni novu temu Nova anketa Odgovor Štampaj Dodaj temu u favorite Pogledajte svoje poruke u temi
Tema: Miha Mazzini  (Pročitano 27953 puta)
Administrator
Capo di tutti capi


Underpromise; overdeliver.

Zodijak Gemini
Pol Muškarac
Poruke Odustao od brojanja
Zastava 44°49′N - 20°29′E
mob
Apple iPhone 6s
Metodov govor
Pucvekove besede - avtobus in sprevodnik - citat iz Julija Cezarja - povratki k Pucveku

Sedaj vam bom ponovil besede, s katerimi je Metod Pucvek potolažil sestro Jero. Držal se bom izvirnika, edini poseg, ki sem ga opravil, je prevod v knjižno slovenščino. Začetek citata:

"Ti pojdi, Jerica, in ji razloži
da je ne mislimo žaliti, daj ji
vrni mast, ki jo more potešiti!"

Konec citata.

Kot slišite, gre za klasični enajsterec in takoj, ko sem legel, sem ga spoznal in se tudi spomnil, od kod mi je znan.

Veste, vse to le zahvaljujoč moji pridnosti med študijem. Sleherno knjigo, ki so jo gospodje profesorji ali asistenti omenili, sem poiskal v knjižnici in jo prebral. Dostikrat, sploh pri bolj plodnih avtorjih, sem se pod tovorom opotekal po pločniku in zdržal breme študija le zaradi moje dolgoletne fizične utrjenosti, značilnosti pravega železarja. Omeniti moram droban dogodek, ki me je tedaj zelo razhudil, šele čez leta pa sem spoznal, kako zelo sem se motil. Z bremenom knjig našega avtorja sem vstopal na avtobus mestnega prometa, ko me je voznik grobo zaustavil in zahteval še en žetonček, za prtljago, kot se je izrazil. Prtljago? Prosim vas, dame in gospodje, kakšno prtljago? Voznik se ni hotel ukloniti, kar je bilo razvidno že iz oblike njegove lobanje. Kar naprej je gonil svoje: še en žetonček, še en žetonček. Sramota! Tako sem glasno in jasno izjavil ter protestno odšel peš. Knjige so prtljaga! Sramota!

Leta so morala preteči, da se mi je jeza umirila in sem o dogodku razmislil. Mi, komparativisti in literarni kritiki brskamo po življenju pisateljev in zbiramo zasebne podrobnosti, kar opravičujemo z boljšim razumevanjem pisateljevega dela. A če odmislite vse te pikanterije in neslanosti, morate priznati, da pisatelj ni njegov videz, njegove afere in škandali, pisatelj je tisto, kar je napisal. Pisatelj je njegovo delo. In njegovo delo je pisatelj. Še danes se spomnim tistega voznika mestnega avtobusa - neizobraženega in po lobanji neinteligentnega - in grenko me prešine pri srcu ob krivici, ki sem mu jo bil storil. Kako je mogel nagonsko začutiti, da ne vstopa en sam potnik s knjigo pod roko, marveč vstopava dva: jaz in pisatelj. Dve osebi, dva žetončka. Kako upravičeno!

 

No, vrnimo se k enajstercu, ki sem ga takoj razpoznal. Naslednjega dne sem v občinski knjižnici takoj preveril in res, v prvem prizoru petega dejanja Shakespearove drame Antonij in Kleopatra pravi Cezar Prokuleju (v prevodu gospoda Janka Modra). Začetek citata:

"Ti pojdi, Prokulej, in ji razloži
da je ne mislimo žaliti, daj ji
kar more v žalosti jo potešiti!"

Konec citata.

Noč sem preživel vročičen. Zjutraj, ko sva se z Edom poslavljala, sem spotoma povprašal Metoda Pucveka, če pozna Shakespeara. Takoj mi je zatrdil, da se med njegovimi sodelavci ni nihče tako pisal, je pa res, da je že dolgo upokojen. Po krajšem razmisleku je dodal, da mu tudi iz vasi ta priimek ni znan.

Ne želim zavlačevati, rad bi vam samo povedal, kako zelo sem se primera oklenil. Pred seboj sem zagledal vse moje cenjene profesorje in v meni je vzklilo upanje, da bom nekoč enak njim. Da sem našel svojega pisatelja.

Še nekajkrat sem se vrnil k Metodu in ga spraševal to in ono, nekoč sem uporabil celo sam skalpel znanosti, teste za obkrožanje, vseskozi pa sem se pripravljal vzeti odtis dlani. A kako to izvesti?
IP sačuvana
social share
Pobednik, pre svega.

Napomena: Moje privatne poruke, icq, msn, yim, google talk i mail ne sluze za pruzanje tehnicke podrske ili odgovaranje na pitanja korisnika. Za sva pitanja postoji adekvatan deo foruma. Pronadjite ga! Takve privatne poruke cu jednostavno ignorisati!
Preporuke za clanove: Procitajte najcesce postavljana pitanja!
Pogledaj profil WWW GTalk Twitter Facebook
 
Prijava na forum:
Ime:
Lozinka:
Zelim biti prijavljen:
Trajanje:
Registruj nalog:
Ime:
Lozinka:
Ponovi Lozinku:
E-mail:
Administrator
Capo di tutti capi


Underpromise; overdeliver.

Zodijak Gemini
Pol Muškarac
Poruke Odustao od brojanja
Zastava 44°49′N - 20°29′E
mob
Apple iPhone 6s
Pucvekova smrt in konec Orfove afere
Amerikanci se vmešajo - Orfov sindrom - Pucvek umre - konec Orfove afere

Orfov inštrumentarij je še kar trajal, a priznati moram, četudi so me kulturne teme vedno iz srca zanimale, jim tokrat nisem posvečal prave pozornosti. Moje srce je bilo drugje. V Podbrdu.

Mene so veliko bolj skrbele moje raziskave. Nikakor se nisem hotel prenagliti, namenoma sem postopal prav zgledno šolsko, tako kot so me učili na fakulteti. Nikakor pa nisem hotel prehitevati dogodkov.

Dne 27. septembra 1983, enaindvajseti dan Orfovega inštrumentarija, sem v časopisu prvič zasledil omembo Orfovega sindroma. Novica je bila alarmantna in je zares precej prispevala k hitrem koncu okrogle mize. Že po desetem dnevu je namreč umrljivost državljanov, predvsem rednih gledalcev, začela skokovito naraščati in sindromi so bili pri vseh isti: truplo so našli pred televizorjem, popolnoma nedotaknjeno, nobenega znaka nasilja, le s popolnoma prazno lobanjo. Umrlemu so namreč možgani odtekli skozi ušesa. Smrt sama bojda ni povzročala nobenih bolečin, saj so možgani najprej popolnoma zvodeneli, preden so odtekli. Šele celih deset dni kasneje so znanstveniki izdali uradno sporočilo in pri svetovni zdravstveni organizaciji registrirali novo bolezen. Naj takoj povem, da se po aferi Orfov inštrumentarij, bolezen ni nikjer več pojavila, razen enega samega primera v Združenih državah (USA), o katerem poroča kolega Bill (rojen William) Sienkiewitz: šlo je za nedoletno osebo, ki je v tretje zapored gledala ponovitev serije Zvezdne steze - naslednja generacija.

No, in kako se naj ne bi ustrašil za Metoda Pucveka, ki je okroglo mizo spremljal od samega začetka? Koliko mogoče hitro sem se podvizal na prvi vlak proti Gorici in med hojo v hrib nad Podbrdom so me obletavale hude slutnje, pomešane z upanjem.

Ko sem vstopil in zagledal Jero, je bilo vsega upanja konec. Metod Pucvek je bil tisti trenutek že mrtev. Zgodaj zjutraj je namreč začel obilno izkašljevati kri, odpeljali so ga na Golnik, kjer je ob 10.15 umrl, star 83 let. V borih enajstih dneh najinega znanstva je prehodil vso pesniško pot od klasičnega enajsterca do smrti zaradi Kochovega bacila.

Jetika je torej bila vzrok smrti in ne Orfov sindrom. Pravi poet torej vzdrži tudi še tako dolge okrogle mize o visoki kulturi.

 

Metod je umrl. In četudi nepovezano, se je naslednji dan Orfova afera končala. V precejšnji meri zagotovo zaradi vznemirljivih novic o Orfovem sindromu, ki je množično kosil po deželi, nekaj pa zagotovo tudi zaradi prelepega govora gospoda Cirila Zlobca v skupščini, ki je danes v vseh čitankah objavljen pod naslovom Težko je biti Slovenec zadnjih 21. dni.

Dvaindvajseti dan, ob zori, so posebne enote vdrle v stavbo televizije. Pokazalo se je, da je bilo za talce že davno prepozno. Vsi so že dolgo tega podlegli tej strašni novi bolezni, le pri enem se patologi nikakor niso mogli zediniti ali ga je ugonobil Orfov sindrom, ali pa je bil tak že pred ugrabitvijo.

Upornim novinarkam in udeležencem okrogle mize so v srce zabili drenove količke, odsekali glave, usta napolnili s česnom in trupla polili z blagoslovljeno vodo. Naslednji dan so jih javno sežgali na trgu Sidro. Apage Satanas in ekzorcizem je vodil sam nadškof Alojzij Šuštar in povem vam, bila je prelepa slovesnost.

Tisti, ki ste bili tedaj premladi in svečanosti sežiga niste videli, si jo lahko ogledate na video kaseti, ki jo je izdalo zasebno podjetje Evropska kultura in je bila izvozno izjemno uspešna.

Ah, skoraj bi pozabil: kaseto predvajajo vsako leto na informativnem dnevu fakultete za novinarstvo. V poduk in razvedrilo.
IP sačuvana
social share
Pobednik, pre svega.

Napomena: Moje privatne poruke, icq, msn, yim, google talk i mail ne sluze za pruzanje tehnicke podrske ili odgovaranje na pitanja korisnika. Za sva pitanja postoji adekvatan deo foruma. Pronadjite ga! Takve privatne poruke cu jednostavno ignorisati!
Preporuke za clanove: Procitajte najcesce postavljana pitanja!
Pogledaj profil WWW GTalk Twitter Facebook
 
Prijava na forum:
Ime:
Lozinka:
Zelim biti prijavljen:
Trajanje:
Registruj nalog:
Ime:
Lozinka:
Ponovi Lozinku:
E-mail:
Administrator
Capo di tutti capi


Underpromise; overdeliver.

Zodijak Gemini
Pol Muškarac
Poruke Odustao od brojanja
Zastava 44°49′N - 20°29′E
mob
Apple iPhone 6s
Metod Pucvek je največji slovenski pisatelj
Uvod - cikličnost literature - zakaj ni pisal - Pucvekov namig - prihodnost za kritike

Mislim, da lahko sedaj mirne duše izrečem trditev, zaradi katere smo se tukaj zbrali: Metod Pucvek je največji slovenski pisatelj vseh časov. Dobesedno in dokončno; po njem ne bo večjega.

 

Zakaj, porečete, saj ni ničesar napisal. Prav zato, odgovarjam. Prav zato je bil v samem središču svetovnega, ne samo našega umetniškega dogajanja. In bil je edini izmed naših avtorjev, ki je bil ob pravem trenutku na pravem mestu. Poglejte, naše stoletje je doba razpada umetnosti, kot bi rekli pesimisti ali pa - kot pravijo optimisti - logični iztek umetnosti. Slikarstvo se je zaključilo z Maljevičevim Črnim kvadratom, sliko vseh slik, črnino, v kateri so zbrane vse barve, hkrati pa se prav nič ne vidi. Glasba se je končala s Cageovo tišino, v kateri so zbrani vsi zvoki, hkrati pa se prav nič ne sliši. In poglejte, le še literatura je blodila in iskala usmiljeno dušo, ki jo bo zaključila v epohalnem delu. Namesto dela smo dobili kar cel avtorski opus in namesto neznanega tujca celo domačega avtorja. Pucvekovo delo je opus magnum literature, zadnji veliki roman, tišina in praznina, v kateri so za slovo zbrane vse teme in vse besede.

 

Porečete, zakaj ravno Pucvek, zakaj ne kdorkoli drug, ki prav tako ni ničesar napisal. Zakaj pa ne on, odgovarjam. Ne pozabite, da je dokazano imel vse naravne danosti za pisanje in veličino. Pravite, da jih ni uporabil. O, pa jih je, še kako primerno času. In nikoli ne bom pozabil dotika velikega avtorja, ki sem ga doživel tisti večer. Iz molka v klasični enajsterec in nato spet v molk.

Namig in nič več.

Veliki avtorji se ne širokoustijo, veliki avtorji dovolijo pazljivim bralcem, da jih v njihovi veličini zasačijo.

 

Metod Pucvek ni samo zadnji največji pisatelj, marveč je tudi prvi v popolnoma novi generaciji pisateljev.

Edini je, ki je enak največjim avtorjem pradavnine. Za primer vzemimo sfingo pred Tebami in mezopotamski klinopis na ploščici. Sfinga je za postavitev uganke potrebovala, recimo, dvajset sekund. Kot poroča zgodovina, je veliko poslušalcev za razrešitev potrebovalo vse svoje življenje.

Mezopotamski klinopis je avtor naklesal v nekaj minutah. Z njegovo interpretacijo pa se je ukvarjalo nekaj generacij izjemno pazljivih bralcev, ki se jim ga še do danes ni posrečilo povsem razrešiti.

Kaj imata torej skupnega ta dva velika avtorja iz pradavnine? Obadva sta povsem anonimna, sfinga je bolj legendarno mitsko ime, o mezopotamskem avtorju pa ne vemo ničesar. A kar je najvažneje: obadva sta za ustvaritev umetnine potrebovala zelo malo časa. Vsekakor precej manj, kot njihovi bralci oziroma poslušalci za ukvarjanje z njunima izdelkoma.

Prava in večna umetnina je torej tisto, kar avtor naredi sorazmerno hitro, odjemalce pa bega še nekaj prihodnjih generacij. Prava umetnina je torej uganka. In da jo občinstvo sprejme resno, mora dobesedno nanjo staviti svoje življenje. Zadnje prave umetnine torej pripadajo Sfingi pred Tebami.

Zadnjih par tisoč let pa se je vse skupaj popolnoma sprevrnilo in degeneriralo. Avtorji se vedno bolj trudijo ugajati občinstvu in to pokažejo na najbolj neprimeren način. Svoje delo kinčajo in zaljšajo, da bi čimbolj ugajalo, polirajo in brusijo leta in leta, skratka; avtorjev vložek časa postaja vedno večji, bralčev pa se hitro manjša. In kako bralcu to ne bo godilo, to prilizovanje, to klanjanje avtorjev! Pridem, naklonim kratek pogled na avtorjevo življensko delo, in že odfrčim naprej. Tuja življenjska dela in s tem življenja še nikoli niso bila tako poceni kot dandanašnji.

Gospod Canneti je trideset let pisal svojo knjigo Masse und Macht, zato, da jo lahko preberete v dobrih dveh dneh, če ne hitite prav zelo.

Višek je degeneracija dosegla z izumom filma - četudi mi ni čisto jasno, kaj ima ta opraviti z umetnostjo - ko petdeset ljudi pol leta (skupaj torej 25 let) dela nekaj, kar odjemalec pogleda v uri in pol.

Kam je vse skupaj prišlo, ni čudno, da je umetnost propadla.

Porečete, kaj pa modernizem, ko se gledalec sprašuje, kaj naj bi tisto, kar je videl ali bral pravzaprav pomenilo. A tu obstaja bistvena razlika med modernizmom in umetnino. Pri umetnini pogledaš dvakrat, da vidiš obakrat nekaj drugega, pri modernizmu pa pogledaš dvakrat, da obakrat vidiš popolnoma isto. Pucvek torej popravlja napako renesanse: ta ni šla dovolj v bistvo tega, kar moramo prevzeti od pra-avtorjev in je zatorej tudi žalostno spodletela. Metod je odločno presekal vozel in skrajšal muke današnje umetnosti, tako, da se je vrnil k mitskim velikanom preteklosti: kjer je njegov časovni vložek enak nič in je zato vložek občinstva vedno večji od avtorjevega. Poglejte samo nas, ki smo se tukaj zbrali zaradi njega, četudi nam še minutke ni naklonil. Še v mislih ne, kaj šele v svojem delu.

In naslednjih nekaj tisoč let bo občinstvo hitelo in poskušalo ujeti avtorja, ne pa obratno.

Kot vidite, se je proces že dodobra začel in gotovo ste ga sami občutili.

Druga polovica našega stoletja ni stoletje umetnin, marveč njihovih interpretacij. Pucvek je idealen avtor za interpretiranje. Prvič, mrtev je,

- spomnil bi vas na prvi stavek, zapisan v učbeniku prvega letnika, stavek, ki ga slišite na vsaki proslavi in podelitvi nagrad, v vsakem govoru ob kulturnih praznikih in ki je že tako zlizan, da me ga je že prav sram ponoviti - začetek citata:
Samo mrtev pisatelj je dober pisatelj.
Konec citata. -

drugič, ničesar ni napisal.

Kar pomeni, da mu lahko kritiki pripišemo karkoli. Nikoli ne pozabite, da avtorje ustvarjamo mi, kritiki, in jih mi tudi podremo, kadar se nam zljubi. V dosedanjih, nepravičnih tisočletjih, je včasih kakšen avtor ušel - naredili smo ga, a nismo ga mogli podreti. Z novo generacijo avtorjev ne bo nikoli več tako.

Pucvek je moj in samo moj.

Pucveka brez interpretacije sploh ni.

Še nekaj, če obstaja končno število možnih interpretacij umetnine, recimo milijon, in avtor umetnino zares ustvari, je s tem že porabil eno izmed možnih interpretacij. Tako nam jih ostane le še borih 999.999. In zakaj, vas vprašam, zakaj naj bi mu mi kritiki, mi avtorji avtorjev takorekoč, to dopustili? Da se meša v naš posel in nam krade dragocene interpretacije, za katero sleherno izmed njih se mora vsakdo izmed nas tako zelo truditi. Avtor naj molči, mi pa ga interpretirajmo! Zadosti je avtorjevega prilizovanja občinstvu! In še bolj zadosti je našega prilizovanja avtorstvu! Nič več: interpretacija naredi umetnino - interpretacija je umetnina in tako bo poslej naslednjih nekaj tisočletij! Z Metodom Pucvekom smo kritiki strgali jarem tlačanstva in prihodnost pripada nam! Pazite se, avtorji! Prihodnost je naša!

NAŠA!
IP sačuvana
social share
Pobednik, pre svega.

Napomena: Moje privatne poruke, icq, msn, yim, google talk i mail ne sluze za pruzanje tehnicke podrske ili odgovaranje na pitanja korisnika. Za sva pitanja postoji adekvatan deo foruma. Pronadjite ga! Takve privatne poruke cu jednostavno ignorisati!
Preporuke za clanove: Procitajte najcesce postavljana pitanja!
Pogledaj profil WWW GTalk Twitter Facebook
 
Prijava na forum:
Ime:
Lozinka:
Zelim biti prijavljen:
Trajanje:
Registruj nalog:
Ime:
Lozinka:
Ponovi Lozinku:
E-mail:
Administrator
Capo di tutti capi


Underpromise; overdeliver.

Zodijak Gemini
Pol Muškarac
Poruke Odustao od brojanja
Zastava 44°49′N - 20°29′E
mob
Apple iPhone 6s
Dostava 
na dom 




Uvod

Zdelo se mi je, da bi moral tej knjigi, zbirki povečini v Razgledih objavljenih prispevkov, napisati uvod.

Pa sem ga.
IP sačuvana
social share
Pobednik, pre svega.

Napomena: Moje privatne poruke, icq, msn, yim, google talk i mail ne sluze za pruzanje tehnicke podrske ili odgovaranje na pitanja korisnika. Za sva pitanja postoji adekvatan deo foruma. Pronadjite ga! Takve privatne poruke cu jednostavno ignorisati!
Preporuke za clanove: Procitajte najcesce postavljana pitanja!
Pogledaj profil WWW GTalk Twitter Facebook
 
Prijava na forum:
Ime:
Lozinka:
Zelim biti prijavljen:
Trajanje:
Registruj nalog:
Ime:
Lozinka:
Ponovi Lozinku:
E-mail:
Administrator
Capo di tutti capi


Underpromise; overdeliver.

Zodijak Gemini
Pol Muškarac
Poruke Odustao od brojanja
Zastava 44°49′N - 20°29′E
mob
Apple iPhone 6s
Dodeljevanje subvencij

V zlatih letih socializma sem najbolj pogrešal: 1. banane Chiquita, 2. čokolade Milka in 3. literarne agente. Banane imam, čokolade tudi, le literarnih agentov ni nikjer na vidiku. Na prvi pogled jih tudi nikoli ne bo, saj govorim o ameriško-angleškem tipu agenta, ki od uspešne prodaje literarnega izdelka pokasira 10%. Le kdo bi hotel deset odstotkov od mizerije?. Hm, mar res ta plemeniti poklic v teh krajih nima perspektive?

Problem lahko zastavimo čisto preprosto: kje v umetnosti je sploh toliko denarja, da je tudi deset odstotkov zadostna motivacija? Sto mark honorarja za zgodbo to že ne bo. Kaj pa kulturno ministrstvo in njihove subvencije? Hm, hm. Pa Soros? Hm, hm.. Preproste stvari odpadejo, knjige in plošče so poceni banalnosti, a film, gledališče, multimedijalne predstave - hoj, pod sto tisoč mark tu nihče še prdne ne.

Cilj je znan. Določiti moramo le še tip literarnega agenta. Je to svetovljan, ki s cocktailom v roki kramljaje sklepa pogodbe na srečanjih finančnega jet seta, kar ljubijo Američani? Tule, vidite, mi je roka nad tipkovnico omahnila in se preselila na brado. Le kakšen mora biti v slovenskih razmerah uspešen literarni agent?

Nakar sem se spomnil drobnega, ponavljajočega dogodka izpred nekaj mesecev, ko sem moral cel teden obiskovati neko podjetje: v ponedeljek dopoldne sem šel po Cankarjevi in srečal gospoda X (imenujmo ga tako, gre za znanega umetnika starejše generacije). Srečal sem ga tudi v torek ob isti uri. Pa v sredo. Pa v četrtek. V petek tudi. Vsakič je zavil na ministrstvo. Je tam v službi ali kaj? Preveril sem - ni. Pozanimal sem se in glej, gospod X vsak dan vkoraka v ministrstvo, popije kavico in se pozanima, kako kaj napreduje njegova vloga za subvencijo. Poleg njega sem zvedel še imena drugih gospodov in gospa, ki so prav tako stalni obiskovalci ministrstva. Prva posledica za našo temo ni preveč zanimiva: nihče od njih že dolgo ni naredil kaj omembe vrednega. Veste, če morate vsak dan uradovati po pisarnah, se z umetnostjo bolj težko ukvarjate. Sodim po sebi: kadar pišem roman, se zakopljem v klet in prilezem ven šele s končanim rokopisom. Ne predstavljam si, da bi moral vsak dan razbijati koncentracijo za nekaj urni izlet na ministrstvo. Druga posledica je ključnega pomena za našo temo: na seznamu dobitnikov subvencij so vsi omenjeni gospodje in gospe.

Predvsem oni.

Odkril vam bom skrivnost in prosim, ne povejte je nikomur. Kulturno (pa tudi znanstveno, a o tem kdaj drugič) politiko države lahko strnemo v eno samo pravilo, ki ga tudi poplava čveka ne more preglasiti in zabrisati: ne subvencioniramo dobrih projektov, marveč ljudi, ki nam najbolj težijo. Če si vzamete leto dni časa in vsak dan gnjavite, gnjavite, gnjavite, gnjavite, gnjavite .... je subvencija vaša. Dali vam jo bodo, da se vas znebijo. Če delate, kar pomeni, da nimate časa za sitnarjenje, boste ostali ob strani kot pozabljene gate. Dokaz: vložite prošnjo in pismeno vam ne bodo nikoli odgovorili (ne Ministrstvo, ne Soros). Sistem je preprosto tako ustrojen, da pričakuje vaš osebni obisk. Po možnosti vsakodneven.

Dobro, locirali smo vire denarja in metode uspešnosti. Kakšen je torej idealen literarni agent za slovenski konec tisočletja?

To je majhna in debela gospa v dimijah, ki počasi, trudoma prisopiha v pisarno (bodočega) donatorja in se nenadoma, bliskovito, prične na ves glas dreti: aaaaaaaaaaaaa jaoj jaoj jaoj jaoj jaoj jaoj jaoj!!!!!!!!!!!!! Tako se dere do konca šihta. Naslednji dan pride spet. In spet. In spet.

Aaaaaaaaaaaaa jaoj jaoj jaoj jaoj jaoj jaoj jaoj!!!!!!!!!!!!! Kuku lele! Joooooj!!!! Kuku meni!!!!!! Ajoj a ajoj!

Po prvem tednu med ječanje in tuljenje vmeša besedo subvencija, ki jo ob ponedeljkih, sredah in državnih praznikih zamenja z dotacijo, da ni preveč dolgčas.

Po prvem mesecu prične namigovati na konkreten projekt in vpletati ime avtorja: kuku lele ajoj ajoj Mazzini subvencija dotacija jaoj jaoj!!!

Prej kot v enem letu je subvencija moja, Ministrstvo mi jo dodeli iz zlate rezerve.

In v tem trenutku šele nastopim jaz, slovenski umetnik; prekvašen v duhu nacionalne substance, spočit in predvsem zadovoljen, da sem celo leto lahko uspešno delal, ne da bi se mi bilo treba ukvarjati z birokracijo, se pred vhodom v stavbo sestanem z literarnim agentom in mu izročim obljubljene odstotke. Štejem in šopa, po vsakem bankovcu oslinim palec in že načrtujem nove umetniške uspehe. Res, poklic literarnega agenta ne pozna počitka. Zato rečem:

"Dobro je babo, ajd sad malo i na Soros, pa kod Slejka!"
IP sačuvana
social share
Pobednik, pre svega.

Napomena: Moje privatne poruke, icq, msn, yim, google talk i mail ne sluze za pruzanje tehnicke podrske ili odgovaranje na pitanja korisnika. Za sva pitanja postoji adekvatan deo foruma. Pronadjite ga! Takve privatne poruke cu jednostavno ignorisati!
Preporuke za clanove: Procitajte najcesce postavljana pitanja!
Pogledaj profil WWW GTalk Twitter Facebook
 
Prijava na forum:
Ime:
Lozinka:
Zelim biti prijavljen:
Trajanje:
Registruj nalog:
Ime:
Lozinka:
Ponovi Lozinku:
E-mail:
Administrator
Capo di tutti capi


Underpromise; overdeliver.

Zodijak Gemini
Pol Muškarac
Poruke Odustao od brojanja
Zastava 44°49′N - 20°29′E
mob
Apple iPhone 6s
Avtorske pravice

Gostince, ki pravkar odpirajo svoj lokal, bi morali strogo izolirati. Nujno! Že davno so prešli vse meje dobrega okusa. Poglejte: bodoči birt stoji pred svojim novim lokalom in se potaplja v misli. Do tega trenutka je vse opravil z denarjem, sedaj pa mora pridobitev poimenovati - uporabiti mora domišljijo. Ja, to pa je hudič! Gostilna brez imena? Nemogoče! Vmes poseže božja previdnost. Novopečeni lastnik mora po opravkih v center Ljubljane in - rešitev! Nad cesto zagleda transparent, s katerim ga gledališče vabi k ogledu predstave Stella. Iz žepa potegne trot'n'ziher fotoaparat in - sack! - v majhnem slovenskem mestecu zablesti lokal z imenom in logotipom gledališke predstave. Ta je že zdavnaj pokojna, ko gostilna še vedno obstaja - pa naj še kdo čveka o kratkem življenju in trajni umetnosti.

Zagotovo ste že opazili naslednje pravilo: sleherni transparent v centru Ljubljane porodi vsaj eno gostilno v provinci. Casa Leonardo obesi plakat in s tem krsti šop pizzerij po deželi. McDonald pribije izvesek, s katerim najavlja svoj prihod in - dogodek, vreden opisa: sredi noči hitim po Čopovi, pogledam v sijoči raj bodoče hamburgdžijinice, kjer delavci hitijo z zadnjim pripravami za otvoritev. Uro kasneje se peljem domov in sredi Kranja vidim fast food kiosk, dokončan, pobarvan rdeče, z značilnimi M-i. Si predstavljate to hitrost? Slišali ste že o ljudeh, ki si za kosilo doma sami pripravljajo hamburgerje, a tokrat ste zvedeli za človeka, ki si je naredil svoj lasten McDonald (do it yourself Mac?).

Večini še hoditi ni treba nikamor. Zadostuje pogled na ekran ali časopisno stran. Ko se je začela reklamirati zavarovalnica Tilia, so takoj vzniknile gostilne z njenim imenom in logotipom. Pustimo tokrat razne Alfe čisto pri miru. Bojda Društvo neprijaznih natakarjev Slovenije odpira lokal z imenom Jurski park. In tako dalje. Primere sem napisal za podlogo resnega pravila, ki se tiče spoštovanja avtorskih pravic v teh krajih in se ga nekako vsi izogibajo glasno izreči.

V pravljicah lahko junak odnese s seboj toliko zlatnikov, kolikor jih zmore zagrabiti z rokami. Za avtorske pravice velja podobno pravilo: tvoje je, kar lahko odneseš s čutili. Zato zakon o avtorstvu ne pride nikamor, saj je pravilo globoko zakoreninjeno v slehernem izmed nas in zakonsko ščitenje avtorskih pravic zveni kot snubljenje v nenaravna dejanja. Še droben dokaz: v gorenjskih krajih pravijo "nič nisem odnesel" namesto "nič se nisem naučil" ali "nič se nisem zapomnil", kar jasno odraža čutilno grabljenje. Ko bi ta trenutek sprejeli zahodno zakonodajo in jo izvajali, bi to radikalno spremenilo našo vsakdanjost. Izvajanje zakona o avtorskih pravicah bi pomenilo konec novinarstva v teh krajih. Na prste ene roke (delavca na žagi) lahko naštejem časopise, ki ne kradejo tujega zelja vsepovprek, saj se novinarska varianta pravila glasi: tvoje je, kar lahko izrežeš s škarjami. Po uveljavitvi zakona in prvi pošiljki novinarjev bi se zapori spremenili v raj. Jetniki bi lepo in modno oblečeni degustirali slastne specialitete (Jana), vzdihovali nad tegobami jet-seta (Lady), se seznanjali z zadnjimi dosežki filmske umetnosti (Stop), za zdravje bi skrbela istoimena revija, učili bi se iz zgodovine (Radar), ne nazadnje pa tudi mladoletni delikventi ne bi ostali brez svojega deleža pozornosti (Ž), če se omejimo le na prispevek modre vdove. Ozrimo se še na medij, ki je ves zaobjet v videzu in v oprijemljivi obliki sploh ne obstaja. Ah, televizija. Ta je šele v pasjem položaju, saj prepričuje gledalce, naj ji plačajo tisto, kar so videli in je torej, skladno s prej pojasnjenim pravilom, itak zastonj in njihovo. Ni čudno, da počne to z očitno slabo vestjo. Je pač v precepu. Na teren pošilja biriče trkat na gledalčeva vrata, hkrati pa ne upa odpreti tujim valptom, ki mlatijo po njenem obzidju. Za povrh se hočejo znebiti Kalinovega Fanta s piščalko! Ta logotip je bil izbran namenoma in s tankim posluhom za spoštovanje avtorskih pravic na televiziji. So mar sedanje generacije vodilnih to pozabile? Kličem k razumu: ohranite znak TV Slovenija! Vse tuje televizije prilepijo na reportaže in spote svoj znak in naša TV preprosto potrebuje logo z veliko močjo prekrivanja, kot bi rekli avtorji reklam za pralne praške. Porečete: fantek je pokončen, večina tujih oznak ležečih! Res, a tudi mladoletne osebe moškega spola lahko dobijo (pogoste) erekcije in iz strokovne literature (božanski Markiz, recimo) je znano, da lahko iz malega zraste gromozanska batina, zadosti dolga, da prekrije še tako razpotegnjen logotip. V skrajni sili tudi fantki ležejo k počitku. Kaj, če tuji zlobneži naredijo zares ogromen znak? Zato pa imamo fantka; njihova glavna značilnost je, da prerastejo vzornike. Za povrh: mar mora revež vseskozi igrati na piščalko? Glasbeno nadarjen, lahko v sili poseže tudi po kontrabasu ali cerkvenih orglah, na primer.

Če avtorskih pravic ne bodo počasi učinkovito uzakonili, bo poklic televizijskega režiserja postal docela podoben poklicu bojnega pilota. Med čisto običajno oddajo bo sedel sredi številnih inštrumentov, stikal po gumbih in vpil navodila: logotip na 12.10! Nujno! Dva logotipa z leve! Rdeč alarm! Pošljite okrepitve! Pet fantov s piščalko! Dva ležeča na 05.33! CNN se vrtoglavo prebija na 14.12! Mayday! Roger! Over!
IP sačuvana
social share
Pobednik, pre svega.

Napomena: Moje privatne poruke, icq, msn, yim, google talk i mail ne sluze za pruzanje tehnicke podrske ili odgovaranje na pitanja korisnika. Za sva pitanja postoji adekvatan deo foruma. Pronadjite ga! Takve privatne poruke cu jednostavno ignorisati!
Preporuke za clanove: Procitajte najcesce postavljana pitanja!
Pogledaj profil WWW GTalk Twitter Facebook
 
Prijava na forum:
Ime:
Lozinka:
Zelim biti prijavljen:
Trajanje:
Registruj nalog:
Ime:
Lozinka:
Ponovi Lozinku:
E-mail:
Administrator
Capo di tutti capi


Underpromise; overdeliver.

Zodijak Gemini
Pol Muškarac
Poruke Odustao od brojanja
Zastava 44°49′N - 20°29′E
mob
Apple iPhone 6s
Literarne veselice

Zadnje dni prejšnjega leta so na televiziji zavrteli oddajo Osmi dan, v kateri so avtorji pripravili inventuro lanskega kulturnega dogajanja. Tistim, ki so oddajo videli, je ni treba opisovati, preostalim pa jo bom raje zamolčal, saj niso moji najhujši sovražniki. No, še tem je ne bi zares in za dolgo privoščil. Kulturna redakcija je šla svojo nalogo opravljat v neko kmečko gostilno; basali so se za cikcakasto tekočimi mizami, redko obloženimi s štefani svetlega vina in hlebci kruha. Snemanje hrane je itak najtežja naloga na svetu tudi za tako mojstrskega kamermana in tako smo bili lahko deležni celo bližnjega posnetka sija žaltavega sira in bleščečih očesc klobase. Dobro, pustimo hrano. Pa oddajo tudi. In njeno vsebino. Ni važno, ni važno. Dovolite mi čisto droben pomislek, na katerega bom naslonil današnje razmišljanje. Predstavljajte si človeka, ki snuje celoletno rekapitulacijo slovenskega kulturnega dogajanja. Zakaj je umestitev kulture v kmečko izbo, pred štefane in klobase nekaj samo po sebi umevnega? Ha, zakaj?

Prvi pomislek: dobro, mogoče so avtorji Osmega dne hoteli biti drugačni, izstopajoči? Hm, lansko leto sem dobil tri vabila na kulturniško-pisateljska srečanja (ja, res me ne vabijo prav pogosto, sem pač zoprnež). Prvo me je mamilo v neko kmetijo na Štajerskem, drugo v kmetijo na Dolenjskem, tretje pa celo v najvišje ležečo kmetijo na Gorenjskem. Tri kulturniška srečanja, trikrat na kmetih, trikrat ob vinu, hlebcih in klobasah. Je to lahko res le koincidenca?

Že veste odgovor in se veselo hahljate - so pač narodnobudilni časi, mar ne? Kaj naj bi kulturniki počeli drugega in predvsem drugače, če pa so popevkarji jasno in glasno trasirali pot. Ti so krivi! Popevkarji so okužili vse po vrsti in že je slišati glasove, ki so vstali v bran kulture ter zahtevajo cenzuro. Ni več hita brez harmonike in ljubljene domovine na kmetih. Vsakdo bi letal prek hribov in dolin v avbicah in irhovcih ter s tem izpričal svoj globoki patriotizem. Kič je pač vse tisto, kar je gledalcu videti kot priškrtnjena vrata v raj. Kulturniki so seveda visoko nad takimi primitivci, a mogoče jih je euforija zagrabila okoli ovinka, preko desnega žepa v nezavedno? So podlegli popevkarjem, tej kužni žloti?

Pa je ta moda res šele od včeraj? Mar ne gre za starejši in predvsem globji mit? Vzemimo za primer ljudi, ki so bili dolga leta odsotni iz te dežele in iz njenih modnih norosti - poglejmo izseljence, ki po dolgih letih pridejo na kratek obisk v domovino. Te zagotovo vsak dan ne bombardirajo zadnji hiti slovenske estrade. A kako veselo plešejo v narodnih nošah in vriskajo ob potici in vinu! Tole bi morala biti tema posebne raziskave: Slovenci so v svetovnem merilu edini narod, katerega izseljenci nikoli niso naredili ali organizirali kakršnekoli kulturne inštitucije, ki ne bi bila le maskirano folkloriranje. In kaj je najbolj šokantno: nobene razlike ni med izseljenci, ki so odšli pred tridesetimi od onih pred petdesetimi, recimo. Tako nikakor ne morete reči, ja, zadnjih nekaj let nas kvarijo popevkarji, prejšnjih nekaj desetletjih pa norodnozabavni bendi. Mit slovenskega raja bi se v tem primeru moral poznati le določeno število generacij, ne pa kar pri vseh po vrsti.

Pustimo uboge popevkarje (sedanje in prejšnje) pri miru. Videli boste, da so bili v bistvu zadnji, ki so odkrili čarobni ključ uspeha. Raje vzemite v roke literarno berilo za osnovne šole in sledite biografskim podatkom uvrščenih velmož. Pravi slovenski Pisatelj se vedno rodi na kmetih, nakar odide v mesto in se tam ustali. V svojih delih doživeto opisuje naravo, mesto pa vidi kot podružnico Sodome in Gomore, kraj greha in predvsem trpljenja iz katerega mora čimprej pobegniti. Tega ne stori, saj se še dobro spomni, kako trdo je moral delati v mladih letih. Če postane zadosti premožen, na stara leta kupi sredi podeželja vilo ali grad ter si izpolni sanje. Vrne se v naravo, ne pa tudi na kmete. Ker so po drugi svetovni vojni avtorski honorarji bolj mizerni, varianta z vilo odpade, nadomesti jo stanovanje v kakem zaspanem naselju, ki ni več vas, mesto pa tudi ne. Najbolj revnim pride prav predmestje.

Prvi tovrstni pisatelji so zgradili arhetip, ker pač drugače ni bilo mogoče. Popevkarji torej plonkajo tisto, kar so pisatelji pogruntali že pred stoletji. Danes pa čakamo avtorja, ki bo vstal in javno priznal, da je bil rojen v mestu in da ne loči prav dobro krompirjevih bobkov od mladih zelenih paradižnikov. No, tega bomo že dobili, težja pa bo najti publiko, ki heroja ne bo pri priči križala in pometla pod preprogo.

Raj je, vendar je bil novoletni Osmi dan le njegova polikana simulacija. Če greste žurat za lončeno peč, morate to storiti do konca. Vsaj na posnetkih, ki smo jih bili deležni, pa ni bilo slišati cviljenja povabljenih gospa in videti bliskovitih rok gospodov, ki jih ščipajo za zadnjice. Pravzaprav še poštena kvanta ni padla, kaj šele lepa zborovska pesem za povrh. Domačijskost je žanr kot vsak drug in njegova pravila so jasna. Če nočete do konca, raje sploh ne začenjajte.
IP sačuvana
social share
Pobednik, pre svega.

Napomena: Moje privatne poruke, icq, msn, yim, google talk i mail ne sluze za pruzanje tehnicke podrske ili odgovaranje na pitanja korisnika. Za sva pitanja postoji adekvatan deo foruma. Pronadjite ga! Takve privatne poruke cu jednostavno ignorisati!
Preporuke za clanove: Procitajte najcesce postavljana pitanja!
Pogledaj profil WWW GTalk Twitter Facebook
 
Prijava na forum:
Ime:
Lozinka:
Zelim biti prijavljen:
Trajanje:
Registruj nalog:
Ime:
Lozinka:
Ponovi Lozinku:
E-mail:
Administrator
Capo di tutti capi


Underpromise; overdeliver.

Zodijak Gemini
Pol Muškarac
Poruke Odustao od brojanja
Zastava 44°49′N - 20°29′E
mob
Apple iPhone 6s
Kurbanje, kvartanje in pijančevanje

Nekatere zakonitosti naše civilizacije so videti tako kremenite, da zlepa ne najdete dvomljivca, ki bi jih vzel pod lupo in preveril. Med njimi je gotovo sveta trojica, simbol finančnega propada: kurbanje, kvartanje in pijančevanje. Logično, mar ne? Nimate pripomb? Tudi sam jih nisem imel, dokler...

Sedel sem v pizzeriji in žvečil obed, ko je mizo nasproti zasedel gospod s tremi spremljevalkami, ki jih je pripeljal na slavnostno pizzo ob svojem rojstnem dnevu. Veste, sem pač čisto navaden običajnež in v gostilne hodim iz istih razlogov kot vsi ostali: vlečem na ušesa pogovore za sosednjo mizo (jem in pijem lahko tudi doma!). No, debata je postala zanimiva šele v trenutku, ko je ena izmed gospa povprašala gostitelja, koliko zasluži. Povedal je silno majhen znesek in požel val začudenja, kako lahko s tako mizerijo sploh preživi. Rekel je, ja, kaj rabim več, saj mi denar še ostaja! Ne pijem, ne kadim, ne kurbam se, ne kvartam! Gospe so vrtale vanj in nazadnje je priznal, da ga včasih popade neubranljiva strast po napolitankah in te so njegova edina skušnjava. Ah, srečal sem kolega, torej. Ne zaradi napolitank, ki jih ne maram, marveč zaradi asketizma. Tudi sam ne podlegam naštetemu zlu, vendar je končni rezultat presunljivo nasproten: kljub boljšemu zaslužku sem vedno brez denarja. Kako je to mogoče? Globoko sem se zamislil in pričel mozgati. Kurbe in karte imajo v moji življenski bilanci čisto nulo, priznam, in tako prvi dve postavki med potmi v finančno katastrofo odpadeta. Pil sem, a je tega že dolgo. Poskusil sem se spomniti tistih dni, ko sem denar zapravljal za alkohol in nekako se mi ni zdelo, da bi se mi finančno stanje popravilo, ko sem zadevo porinil ad acta. Kaditi sem nehal precej let zatem in kljub temu, da Marlboro ni prav poceni cigareta - sploh pri količinah, ki sem jih bil povlekel vase -, mi kasneje denar še vedno ni ostajal v žepih. Razlike nisem niti opazil. Zdelo se mi je, da poznam vzrok - večino denarja zapravim za hrano. Nakar sem pred kakim letom nehal tudi (prekomerno) jesti. Finančno gledano nobene razlike. Čujte, tole je pa že sumljivo. Pomakam za zajtrk žlico v nizkokalorični jogurt in pri tem že komaj čakam večerje, ko bom ponovil taisto, hkrati pa sem še vedno brez denarja. HA?

Oči mi je odprl šele gospod iz pizzerije. Najprej sem prav nevljudno začudeno poskušal na zunanjosti odkriti razlog njegovega uspeha in moje polomije. OK, obleko je imel po bolj - ahm, ahm, prijazno - predpredzadnji modi, a tudi sam nisem nikakršna Imelda. To že ne bo. Sosedje so se pogovarjali naprej in krenili v opis doživetij na zadnjem sindikalnem izletu, ki se ga je gospod udeležil, saj na izletu ne zapravi nič več kot doma. Primerjal sem svoje spomine na zadnje potovanje v kako evropsko prestolnico in v tistem trenutku se mi je posvetilo. O, kako preprosto! Denar zapravim ves in vedno v iste namene. S seboj prinesem cel kup knjig in plošč; nekaj kaset ne sme manjkati, kak CD ROM disk in video kaseta tudi ne; in ko sem tam, hodim v kino in rinem po muzejih. Pravzaprav živim natanko tako kot doma, le malce bolj skoncentrirano.

Iz lastnih izkušenj vam povem četrto, še hitrejšo pot do finančnega kolapsa od kurbanja, kartanja in pijančevanja: KULTURA! O ti prasica, koliko denarja sem zmetal zate! Če so vaša edina in poredka strast napolitanke, potem še sanjate ne o vrečah denarja, ki ga posesa vase ta pijavka. Lahko naenkrat požrete za milijon dolarjev? Pokadite? Popijete? Kvartat in kurbat se morate prav ekscesno, preden poženete tak denar. Pri kulturi kupite eno samo sliko in frrr...; verjetno si boste morali še sposojati. Prav panika me je zagrabila! Morali bi nekaj storiti, kreniti osveščevat ljudi? Zastal sem: mogoče ljudje to že vedo? Seveda, tako bo! Saj je tovrstna droga hudo redka in docela nerazširjena! Med populacijo je določen odstotek pijancev, določen odstotek kvartopircev in kurbirjev, a vsak od teh odstotkov je precej večji od tistega, ki ga zasedajo ljudje, odvisni od kulture. Gre pač za finančno tako težko drogo, da jo slehernik intuitivno spregleda in ne poseže po njej, le redki butli slepo vkorakamo v past. Pri tem smo to ponavadi taisti runkli, ki zasedamo medije in tako seveda - kot vsi zasvojenci - ropotamo same dobre stvari o zlu, ki nas uničuje. Trdno verjamem, da nas je večina takih, kot sem bil jaz pred prisluškovanjem v pizzeriji: naivnežev. Zagotovo je vmes tudi nekaj pokvarjencev, ki so kulturo že davno spregledali, vendar molčijo. Sramota! Rotim vas, zaradi otrok, ki pravkar v šoli poslušajo laži o kulturi in njeni blagodejnosti: uprimo se! Dovolj je bilo! A bomo dovolili navajanje mulcev na trde droge ali kaj? Poleg komun za narkomane in delovnih skupin za alkoholike moramo takoj ustanoviti skupine za odvajanje od kulture, kjer nam bodo terapevti vbili v glavo, da ni treba kupiti vsake nove knjige, plošče in kaj je še teh polipov, v katere so maskira kulturno zlo. Tako! Sam nočem nobene zahvale, dovolj mi je zavest, da nisem molčal kot drugi podrepniki, se pa priporočam za častno članstvo v društvu Zdravljenih kulturnikov, takoj po ustanovitvi.

Objavljeno v Razgledih, 4. februarja 1994
IP sačuvana
social share
Pobednik, pre svega.

Napomena: Moje privatne poruke, icq, msn, yim, google talk i mail ne sluze za pruzanje tehnicke podrske ili odgovaranje na pitanja korisnika. Za sva pitanja postoji adekvatan deo foruma. Pronadjite ga! Takve privatne poruke cu jednostavno ignorisati!
Preporuke za clanove: Procitajte najcesce postavljana pitanja!
Pogledaj profil WWW GTalk Twitter Facebook
 
Prijava na forum:
Ime:
Lozinka:
Zelim biti prijavljen:
Trajanje:
Registruj nalog:
Ime:
Lozinka:
Ponovi Lozinku:
E-mail:
Administrator
Capo di tutti capi


Underpromise; overdeliver.

Zodijak Gemini
Pol Muškarac
Poruke Odustao od brojanja
Zastava 44°49′N - 20°29′E
mob
Apple iPhone 6s
Tisti, ki svoje delo opravljajo iz veselja

Nekateri svoje delo opravljajo iz veselja, ne zaradi denarja. Na prvi pogled se zdi, da gre za idealno in srečno razmerje, vendar vas moram takoj opozoriti na pazljivo branje stavka - idilika je drugje; takrat delaš z veseljem in si za tisto tudi dobro plačan; redka zadeva, vam rečem. Tokrat govorimo o čisto posebnih primerih, ko človek delo opravlja s takšnim veseljem, da ga plačilo sploh ne zanima. Četudi mu ne bi plačali, bi še vedno delal naprej. V vsaki družbi se skrivajo taki posamezniki in vsi po vrsti so - nevede - strup za civilizacijo v današnji obliki. Gremo po vrsti. Poznam pisatelja starejše generacije, ki je zadovoljen z vsakim drekcem pekcem, ki ga dobi za honorar. Založniki to vedo in mu z leti plačujejo vedno bolj ušivo, on pa je še naprej zadovoljen. S tem fenomenom seznanijo založniki vsakega avtorja takoj, ko stopi skozi vrata, seveda kot primer: poglejte, tak renomiran pisatelj, pa tako skromen. No, ker je šlo za prvi tak primer, me ni skrbelo. Nakar sem pred leti za kratek čas zašel v profesionalne kroge ljudi, ki računalniško postavljajo knjige. Tam so mi z veseljem povedali za človeka, ki mu povrnejo stroške za papir in nakažejo sto mark, on pa jim postavi gromozansko debelo buklo matematičnih formul. Gre za profesorja, ki to počne iz veselja. Še kasneje sem se zavedel, kako nekaj mojih znancev finančno naglo propada, vsi po vrsti pa izdelujejo plakate in transparente. Dobro, revolucionarna leta so minila, a začenjajo se propagandna - posel bi jim moral cveteti. Ha, kje pa. Povedali so mi, da se je pojavil nadebudnež, ki te stvari počne iz veselja in je zadovoljen še s tako mizernim plačilom. No, lansko leto sem napisal scenarije za nekaj kratkih oddaj za televizijo in kot že slutite, tudi tam imajo človeka, gospo natančneje, ki dela dobre oddaje za drobiž. Da, to počne iz veselja.

Skratka, v vsaki poslovni sferi je vsaj en tovrstni primerek in ni čudno, da je državno gospodarstvo v razsulu, beda in nezaposlenost vedno večji, plačila pa zmerom manjša. Oni so krivi, verjemite! Izolirajmo le primer gospoda matematičnega profesorja, ki formule postavlja iz veselja. Zaradi njega se pri nas ni nikoli razvil in zato ne obstaja poseben segment stavskih firm, ki bi se specializirale na matematični stavek. Ni jih. Vse podela gospod za sto mark in stroške papirja. S tako konkurenco se preprosto nihče ne more bosti. Izdelava transparentov je v določenem območju lepo cvetela, nakar se je pojavil navdušenec in sesul vsaj deset podjetij. Nič se ne zafrkavam, ti so zares morali odpustiti delavce. Navdušenci bi torej najraje delali kar zastonj. In koliko v obliki davkov dobi od nultega honorarja država? Nič. Koliko pa od mizerije? Mizerne odstotke. Tovrstni ljudje so tak strup, da ga v omejenem prostoru te kolumne nikakor ne morem opisati v celoti, predstavljajte si sami.

Poleg dela iz veselja mora biti izpolnjen še en pogoj, da se človek pretvori v tovrstnega partybreakerja - svoje delo mora opraviti odlično. Če bi proizvajal škart, ne bi škodil nikomur, saj ga nihče ne bi mogel postaviti za vzor.

Ker so taki ljudje po celem svetu in so zagotovo bili vedno, mora torej v sami strukturi družbe obstajati mehanizem, ki jih zatre. Odgovor lahko najdete v Petrovem načelu, opisanem v istoimeni knjigi (L. J. Peter, slovenski prevod 1974). To načelo pravi, da v hierarhiji vsakdo prej ali slej najde svojo stopnjo nesposobnosti. Dobrega mizarja bodo nadrejeni opazili in ga postavili za vodjo delavnice. Če bo dober, bo napredoval v pisarno. Prej ali slej bo prišel na delovno mesto, za katerega ne bo sposoben in bo slabo delal. Degradirali ga ne bodo, saj je že predolgo v firmi; napredoval pa tudi ne bo, saj se ne odlikuje več. Tako se počasi vsa hierarhija napolni z ljudmi, ki so nesposobni za dela, ki jih opravljajo. No, modificirana varianta vsekakor velja tudi za obravnavane primerke. Delajo z veseljem in odlično; povišajmo jih torej. Pisatelj in novinarka naj postaneta urednika, profesor matematike vodja izmene, izdelovalec transparentov zaposli še nekaj ljudi in tako postane direktor. Sistem sam tako vse strupene sestavine povleče izven mest, na katerih sejejo le škodo, obup in gorje. Kljub temu pa so obravnavani posamezniki zoprni tudi na novih delovnih mestih: kako naj se o plačilu pogajate s človekom, ki vam zavida vaše delo in bi ga najraje zastonj opravil namesto vas?

Nazadnje: kaj pa s tistimi, ki napredovanje odklonijo ali pa nikakor nočejo iz posameznika prerasti v vodjo podjetja? Redki so in pospraviti jih moramo na tiho. S kakim blagim izgovorom jih zvabimo v temačno, zakotno ulico, jim nenadoma stisnemo roke okoli vratu in - ah, veselje! - problem je rešen. Zakaj skrivaj, mar ne bi bila boljša javna usmrtitev v poduk ostalim? Oh, storili smo to enkrat, pa se je vse skupaj neverjetno izrodilo. Nekega tipa, ki je svoje delo opravljal iz veselja, ne zaradi plačila, smo v opomin pribili na križ, pa ga ljudje že dva tisoč let ne morejo pozabiti in kar je najhuje, smisel dejanja se je že davno izgubil, ostala sta le zmeda in pomp.
IP sačuvana
social share
Pobednik, pre svega.

Napomena: Moje privatne poruke, icq, msn, yim, google talk i mail ne sluze za pruzanje tehnicke podrske ili odgovaranje na pitanja korisnika. Za sva pitanja postoji adekvatan deo foruma. Pronadjite ga! Takve privatne poruke cu jednostavno ignorisati!
Preporuke za clanove: Procitajte najcesce postavljana pitanja!
Pogledaj profil WWW GTalk Twitter Facebook
 
Prijava na forum:
Ime:
Lozinka:
Zelim biti prijavljen:
Trajanje:
Registruj nalog:
Ime:
Lozinka:
Ponovi Lozinku:
E-mail:
Administrator
Capo di tutti capi


Underpromise; overdeliver.

Zodijak Gemini
Pol Muškarac
Poruke Odustao od brojanja
Zastava 44°49′N - 20°29′E
mob
Apple iPhone 6s
Ljudski mit o veselem Slovencu

Pravijo, da ima vsak narod mit, s katerim se identificira. Takorekoč zgodbo nad zgodbami, ki jo vsaka nova generacija pisateljev pove (vsaj) še enkrat. Slovence naj bi poosebljala Lepa Vida, zgodba, polna dobrot, ki bi si jih želel sleherni narod: Lepa Vida (ženska: feminizem, emancipacija) zapusti bolnega moža (evtanazija, pravica do izbire) in odide z zamorcem/mavrom (prej neuvrščenost, sedaj multikulturnost), nazadnje pa se vrne domov (narodna zavest, izseljenci, sprava). Ni kaj, zgledno. Pa je res to tista zgodba ali pa gre le za krinko? Katero zgodbo najpogosteje piše zadnja izoblikovana generacija pisateljev in jo takoj posnamejo filmarji? Cankarjev Martin Kačur je zgodba o nadarjenem in izobraženem človeku, ki pride bogu za hrbet, v pustoto, takorekoč med nižjo raso in tam še sam poživini (Cankarjeva beseda). Film se je imenoval Idealist. Pred leti je Jani Virk napisal zgodbo o učitelju, ki pride poučevat bogu za hrbet. Film se je imenoval Vaški učitelj. Konec lanskega leta je Feri Lainšček objavil roman Ki jo je megla prinesla, o duhovniku, ki ga premestijo bogu za hrbet. Filma še ni, a bo.

Prvo, kar zbode v oči med branjem omenjenih del, je bogastvo besednjaka, ki se vsuje iz avtorjev med opisovanjem vasi, koder je nesrečnik pristal. Povsod blato, močvirje, kaluže, ljudje so plesnive animalične beštije, pokvarjenci po videzu in duši, navajeni zločinov in tudi umori jim niso tuji. Še Bog je tiste kraje zapustil že davno. Izpišite si le pridevnike in ostrmeli boste, verjemite. Še ena pomembna zadeva: nihče od glavnih junakov ne poskuša okolja spremeniti zares, z akcijo. Kačur v Blatnem dolu obljubi ustanovni sestanek čitalniškega društva, pa spodvije rep med noge in se na njem sploh ne pokaže. Virkov učitelj je tako sam sebi odveč, da ne pograbi niti ravnateljice, ki se mu ponuja, kaj šele kaj drugega. Lainščkov Jon Urski naj bi obnovil cerkev in ko to končno zaradi lastne koristi začneta delati dva vaščana, je ves zmeden in čuti, da nekaj ni prav.

Formula: nadarjen in izobražen človek, silom prilik porinjen v najnižjo kasto, ne naredi ničesar, marveč le jamra in žalostno propade. V tem mitu se torej mlajša generacija pisateljev tako hitro najde? Nihče med njimi ni napisal nove Lepe Vide, Kačurji pa se kar valijo. In ne samo pisatelji, tudi filmarji se z lahkoto najdejo v tej zgodbi. Da o kritikih sploh ne govorimo! Zakaj?

Ker vsak med nami misli, kako grdo ga je Bog zajebal, ker ga je rodil kot Slovenca. Zato. Pika. Avtor, umetnik, talentiran in izobražen človek, je porinjen med prostake in butlje, ki ga niti približno ne cenijo, še več, zaničujejo ga in pljujejo po njegovi drugačnosti in vzvišenosti, dokler ubogo revše ne kloni in potone v blato. Dobro, je to občutje avtohtono? Nikakor ne, vendar se za njegovim poreklom ne ozirajte proti zahodu, kamor so zadnja leta usmerjene vse glave, marveč proti materi Rusiji. V Ameriki je zgodba o človeku, ki pride za božji hrbet, standard in prava folklora. Le nadaljevanje je drugačno. Prišlek pograbi zadeve v svoje roke in svet spremeni po svojem obličju. Imenujte to ameriški način, sen ali kakor hočete, v bistvu gre za totalno nezmožnost dojemanja pasivnosti v ekzilu - kaj pa je zgodovina Amerike drugega, kot zgodba o ljudeh, ki so jih pregnali Bogu za hrbet, v največjo vukojebino, kar so se je angleški gospodje lahko domislili, prišleki pa so iz nje naredili najmočnejšo državo sveta. V Rusiji so pošiljali kaznjence v Sibirijo in izgnanci je niso prav nič spremenili, bolj jamrali so - upravičeno, verjamem. Zakaj se niso lotili spreminjanja? Zaradi drobne razlike med angleško in rusko justico - Angleži so izganjali brez povratka, dosmrtno, Rusi pa povečini za določeno časovno obdobje, zato so njihovi kaznjenci čakali, da izgnanstvo mine, bodoči Američani pa so morali pljuniti v roke. Je mogoče, da je posebnost slovanske duše posledica drobne pravne razlike?

Slovenski Martini Kačurji torej čakajo, da kazen mine, saj ne spremene ničesar. Kazen bo minila s smrtjo in več sreče bodo mogoče imeli prihodnjič; očigledno verjamejo v reinkarnacijo, zatorej lahko mirno sklepamo, da je povprečni slovenski umetnik vedno budist. Pa Lepa Vida? To je izvozni mit - Kačur je naš mit, ko smo sami med sabo, ko pride tujec, potegnemo na dan Lepo Vido in rečemo, hoj, hej, taki smo. Kačurja pa pod mizo ali v omaro, reveža. Spet formula: Martin Kačur : Lepa Vida = import : export.

Eh, sama teorija. Še nekaj praktičnega, nasvet, ki po katerem bodo z veseljem planili vsi, ki se ukvarjajo s čistostjo rase; od raznih strankarskih prvakov do tistih, ki podeljujejo državljanstva. Kako torej ločiti čistokrvnega Slovenca od tujca? Rodovnike za pet kolen nazaj je moč ponarediti, izpit iz znanja slovenščine preplonkati ali se ga celo naučiti. Ena sama pot je, eno samo nezmotljivo pravilo: pravi Slovenec je tisti, ki bi rad bil kaj drugega. Ergo, tisti, ki bi radi bili Slovenci, to zagotovo niso.
IP sačuvana
social share
Pobednik, pre svega.

Napomena: Moje privatne poruke, icq, msn, yim, google talk i mail ne sluze za pruzanje tehnicke podrske ili odgovaranje na pitanja korisnika. Za sva pitanja postoji adekvatan deo foruma. Pronadjite ga! Takve privatne poruke cu jednostavno ignorisati!
Preporuke za clanove: Procitajte najcesce postavljana pitanja!
Pogledaj profil WWW GTalk Twitter Facebook
 
Prijava na forum:
Ime:
Lozinka:
Zelim biti prijavljen:
Trajanje:
Registruj nalog:
Ime:
Lozinka:
Ponovi Lozinku:
E-mail:
Idi gore
Stranice:
1 3 4 ... 12
Počni novu temu Nova anketa Odgovor Štampaj Dodaj temu u favorite Pogledajte svoje poruke u temi
Trenutno vreme je: 24. Apr 2024, 00:11:54
nazadnapred
Prebaci se na:  

Poslednji odgovor u temi napisan je pre više od 6 meseci.  

Temu ne bi trebalo "iskopavati" osim u slučaju da imate nešto važno da dodate. Ako ipak želite napisati komentar, kliknite na dugme "Odgovori" u meniju iznad ove poruke. Postoje teme kod kojih su odgovori dobrodošli bez obzira na to koliko je vremena od prošlog prošlo. Npr. teme o određenom piscu, knjizi, muzičaru, glumcu i sl. Nemojte da vas ovaj spisak ograničava, ali nemojte ni pisati na teme koje su završena priča.

web design

Forum Info: Banneri Foruma :: Burek Toolbar :: Burek Prodavnica :: Burek Quiz :: Najcesca pitanja :: Tim Foruma :: Prijava zloupotrebe

Izvori vesti: Blic :: Wikipedia :: Mondo :: Press :: Naša mreža :: Sportska Centrala :: Glas Javnosti :: Kurir :: Mikro :: B92 Sport :: RTS :: Danas

Prijatelji foruma: Triviador :: Domaci :: Morazzia :: TotalCar :: FTW.rs :: MojaPijaca :: Pojacalo :: 011info :: Burgos :: Alfaprevod

Pravne Informacije: Pravilnik Foruma :: Politika privatnosti :: Uslovi koriscenja :: O nama :: Marketing :: Kontakt :: Sitemap

All content on this website is property of "Burek.com" and, as such, they may not be used on other websites without written permission.

Copyright © 2002- "Burek.com", all rights reserved. Performance: 0.093 sec za 18 q. Powered by: SMF. © 2005, Simple Machines LLC.