DVOBOJ MED MOSTAMI IN KOMENDO

V mladosti smo vsi izgorevali v veliki ljubezni in v strašnem sovraštvu. Ta dva skrajna ognja sta ves čas gorela v nas. Velikokrat sta si bila tako daleč narazen, da je bil plamen prvega topel in prijazen, plamen drugega pa mrzel in pogubljajoč. Še večkrat sta se prelila drug v drugega, med njima ni bilo jasne meje, ena skrajnost se je spajala z drugo v istem stiku. Naši odnosi so bili polarizirani samo na zunaj, navznoter pa smo bili nenavadno podobni zrelim osebam. To se je izkazalo tudi v velikem dvoboju med dvema večno polariziranima vasema: med Mostami in Komendo.

Moste in Komenda sta se imeli radi kakor pes in jež, okdar smo pomnili drug drugega. Olje na ogenj so k temu prilivali tudi starejši, ki so vsak za svojo vas govorili, da je neakj posebnega. Moste so bile pomembnejše križišče in močnejše stičišče vasi, Komenda pa je bila pomembnejša v zgodovinskem in kulturnem pogledu. V Mostah smo si sami postavili šolo, v Komendi pa sta ostala le dva razreda. Tako je bilo v prvih povojnih letih urejeno butalsko pametno: v prva razreda smo iz cele fare hodili v Komendo, v vse višje razrede pa vsi v Moste. Moščani so sami zgradili šolo samo za svoje otroke, Komendčani pa so se jim smejali, da jim bodo kure zbrskale pesek. V Mostah so prirejali najboljše veselice in edine tombole klobas v Sloveniji, v Komendi so se hvalili s slabo obiskanimi kulturnimi prireditvami. V Mostah so bili doma najtrdnejši kmetje, v Komendi pretežno le bajtarji in delavci. Najhujše pri vsem tem pa je bilo, da je bil v Komendi sedež občine, ko je bilo vsakemu otroku jasno, da bi moral biti v Mostah. Povrhu so Kamničani na moščansko šolo nabili celo tablo, na kateri je črno na belem pisalo: Osnovna šola Komenda- Moste. Kadarkoli je šel mimo kakšen Moščan, je na ves glas zaškrtal z zobmi in prav nič ni čudno, da imamo Moščani tako slabe zobe. Tega so krivi Komenčani.

Vse to sem zapisal kot prepričan Moščan. Komendčani so navadne šleve, napihnjenci, hribovci, berači... Zelo mi je žal, ampak z Moščani se ne morejo niti primerjati. Zato ni nič nenavadnega, da smo jim tudi mi po vzoru starejših tu in tam napovedali vojno. Naj se ve, kako sveta so moščanska tla! V zadnjem večjem spopadu med Mostami in Komendo smo sodelovali vsi tisti Moščani, ki nas je bilo kaj v hlačah. V hlačah pa nas je veliko. Za boj proti Komendi smo združili vse svoje sile. Za nekaj dni so prenehale obstajati vse druge velike in male bratovščine, vse druge fantovske skupine, vsi drugi simpatizerski krožki. Za boj proti Komendi smo ustanovili VAM, veliko armado Most.

"Ko skopni sneg, jih napademo v imenu boga Marsa!" je šlo od ust do ust. Čeprav mi, mlajši, nismo imeli vpogleda v celovite priprave, smo takoj začutili, da gre tokrat zares. Zato smo se opremili tako s fračami kakor z loki, tako s puščicami kakor s kopji. Ker sva imela midva z Rajmundom tudi nekaj trgovske žilice, sva ob prostih popoldnevih izdelovala frače in loke. Oboje sva po nizkih cenah tudi prodajala. Resnici na ljubo je treba zapisati, da sva nekaj orožja prodala celo Komendčanom. Trgovina je tekla nekako pod geslom: posel je posel, cvenk pa cvenk. Vse drugo s komendske strani je bilo umazano, edinole cvenk ni bil.

Uro pred napovedanim velikim spopadom med Mostami in Komendo smo se zbrali v bližini Andrnove hiše. Ta je stala tako rekoč na meji med ozemljema. Narava je sama po sebi vedela, da Moste in Komenda ne gresta skupaj, zato je naredila na tem koncu gozda velikansko mlakužo, ki se je razlivala med gozdom in travnikom. Če je bilo močnejše deževje, je bila mlakuža prevelika, da bi se dala prečkati. Ob manjšem pa so se zalizovali v gozd drobni jeziki in se je dala na nekaterih mestih spretno preskočiti. Seveda le zato, da bi Moščan pregnal Komendčana hitreje domov.

General moščanske vojske je bil moj brat Ciril. Bil sem počaščen, da sem bil tako blizu generalnemu štabu. Družinske vezi so delovale tudi v tem primeru.

"Kdor se bo posebej odrezal, bo takoj po bitki povišan v višjega oficirja!" je hotel dvigovati moralo moščanski vojski moj brat. Dobro je vedel, da je glavno v VAM morala.

Moščanski vojščaki - na travniku se nas je do zob oboroženih zbralo kakšnih štirideset, petdeset - smo zarjuli ko lačen lev. Pokazali smo škrbine proti hosti, kjer naj bi se skrivali mlečnozobi Komendčani. Po nenapisanih pravilih je spopad potekal vedno na čistini pred gozdom. Tam smo se ročno sprijeli, se metali ob tla, se podili naokrog, si skakali v hrbet... uporabljali smo vse ročne spretnosti. Orožje je bilo v teh spopadih samo za okras in za zbujanje večje jeze.

"Pridite na plan, šleve komendske!" so zavpili vojščaki iz prvih moščanskih vrst.

Ni bilo treba dolgo čakati. Zamajale so se veje na robu gozda, završčalo je v krošnjah dreves, zacopotalo je po lužah... Iz vseh grmovij, izza vseh debel, iz vseh luž so lezli Komendčani, od nas še bolj srditi. Tokrat se jih je pokazalo vsaj ducat več od nas. Kdo ve, kje so novačili svoje vojščake. Bržčas tudi po sosednjih farah. Komendčani so pač taki, da jim ne moreš zaupati.

"Predhodnica naprej, drugi stoj!" je dal povelje naš Ciril. Trobentač je zatrobil v bojni rog, narejen iz lubja. Proti mejni mlakuži se je pognalo sedem najbolj srčnih. Tisti pač, ki bi bili radi povišani v višje častnike.

Tudi na drugi strani je bilo izrečeno enako povelje...

Stisnili smo frače in loke. Zdajle se bo začelo. Tako se bomo stepli, da bodo po zraku leteli lasje in dlaka, da bodo Komendčani odšli domov z buškami in s praskami, da bodo še dolgo občutili, kdo smo mi.

"Skočite na našo stran, če si upate!" je zavpil nekdo od zoprnih Komendčanov.

"Pa skočite vi na našo!" smo jim zaklicali nazaj.

Dolgo dolgo smo se samo obstreljevali z grdimi besedami in izzivali drug drugega. Napetost je rastla iz minute v minuto. Iz oči je sijala takšna sovražnost, ko da bi bili na ruski fronti. Mivka ob mlakuži je bila vsa poteptana in razrita. Samo iskrica bi se morala še vneti in vžgal bi se pravi bojni ogenj.

Ciril je poklical na bojni posvet vso svojo VAM, vojaško armado Most.

"Vsakemu vojščaku je jasno, da ozemlje ni zavzeto, če se ne zavzame s pehoto... Prodreti moramo na sovražno stran, zmetati te komendske žabe v vodo in pripojiti vse komendsko ozemlje moščanskemu..."

"Tako je!" smo zarjuli soglasno.

"Čez lužo!" se je glasilo povelje našega generala."Proč s Komendčani!"

Proti luži se je zagnalo dober ducat najbolj srboritih. Komendčani so se že od daleč podelali v hlače. Zadenjsko so se umaknili za dober korak proti gozdu.

To nas je še bolj spodbudilo.

"Na drugo stran! Naprej preko luže! Prostovoljci, kaj čakate!"

Najmanj pet jih je hotelo hkrati preskočiti makužo na najožjem delu. Ciril je videl, da bodo lahko po nepotrebnem mokri, zato je zaklical:

"Po eden in eden čez vodo! Kdo je prvi prostovoljec?"

Predenj se je postavil Drago z vasi.

"Jaz, gospod general!"

"Odlično, vojščak Drago! Ti skoči prvi na drugo stran! Še danes te bom povišal v višjega častnika."

Drago je zažarel v obraz, ko da bi mu kdo podaril sto cekinov. Vsi drugi smo zarjuli in vzdvignili orožje visoko v zrak. Le čakajte, Komendčani, zdajle boste videli, koliko je ura!

Ciril je z rokami naredil prostor, da bi Drago lahko na mivki vzel zalet in skočil na sovražno ozemlje.

"Za Moste! Za pravično stvar!"

Drago se je pognal, kar so mu dale moči, in odskočil...

"Večerjali bomo že v Komendi!"

Z očmi smo spremljali Dragov enkratni skok. Horuk... letel je in letel... ter pristal na robu mlakuže na drugi strani zarinjen globoko v mivko. V smrtni tišini je nekaj čudno zaškrtalo. Drago je glasno zastokal in se zgrudil na mivko.

"Au, noga!" se mu je izvilo iz prsi.

Obe vojski sta obnemeli.

"Saniteta, naprej!" se je takoj znašel komandant.

Spogledali smo se. Drago si je očitno zlomil nogo. Na prekleti komendski zemlji. In kdo je pravzaprav v VAM saniteta? O tem se nismo nič pogovarjali...

"Boli!" je zastokal Drago.

Komendski poveljnik je vzdignil bojno zastavo in zavpil:

"V napad! Ali ne vidite, da gre samo za poceni prevaro! Naprej, do končne zmage!"

A nobeden se ni premaknil. Vsi smo strmeli v Draga, ki se je v bolečinah zvijal na mivki.

"Ciril, zdravnika! Boli!"

Velika armada Most je imela srce na pravi strani. Odvrgla je orožje in sama od sebe poskakala na sovražno stran. Očitno je bilo, da ne gre za nobeno šalo.

"Boli! Pomagajte!"

Tudi Komendčani so se kmalu odtajali. Obstopili so poškodovanega vojščaka in mu začeli prigovarjati, da bo še vse dobro.

"Hitro k zdravniku!"

Trije Moščani in dva Komendčana smo se pognali v vas po cizo. Zabredli smo v mlakužo, tako da smo bili vsi mokri do kolen, ter s skupnimi močmi naložili Draga na Andrnovo cizo. Trije so jo vlekli spredaj, ducat pa jo je porivalo zadaj. Vsi drugi smo se uvrstili za cizo. Gruča moščanskih in komdnskih bojevnikov je bila videti kakor skupina pogrebcev. No, na srečo je bil Drago živ...

"Ježeš, kaj pa se je pripetilo?!" so se ustrašili Dragovi domači.

"Ah, nič! Samo nogo si je po nesreči zlomil..."

Dragov oče je napregel konja in odpeljal sina k zdravniku v Kamnik.

Vrnil se je z debelim mavcem na nogi. Prva stvar, ki jo je vprašal, ko se je vrnil, je bila:

"Kako pa se je končala vojna med Mostami in Komendo? Smo zmagali Moščani?"

"Vojna je začasno preložena..." mu je razložil komandant."Zaradi tebe smo podpisali začasno premirje... Dokler se ti ne pozdraviš... Ne moremo se bojevati brez najbolj pogumnega bojevnika..." Ob teh besedah mu je pripel veliko medaljo, narejeno iz brezovega lesa. Za hrabrost.

Vsak pameten Moščan ve, da se vojna med Mostami in Komendo zares ne more kar tako končati. Dragovo nezgodo je treba maščevati. Komendčani so krivi, da jo je tako skupil. Če ne bo prišlo do odločilnega spopada v tej generaciji, bo pa v naslednji. Bojevali so se prejšnji rodovi, bojevali smo se mi in bojevali se bodo tudi prihodnji rodovi. Tako kakor se spodobi za vse velike vasi med seboj.

Vsi dobro vemo, da se Komendčani držijo ljubeznivo samo zato, da bi nas premagali. Ampak Moščani jim ne bomo nasedli. Če mene vprašate, sem trdno prepričan o zmagi Most. Komenda mora biti prej ali slej poražena!

Če mislite drugače, ste zagotovo iz Komende...

POČITNICE NA PŠATI

Ko si mlad, si prepameten, da bi poslušal druge. Nasveti starejših so ti odveč. Vse moraš skusiti sam, na svoji koži. Ne zavedaš se, da bi izkušnja starejših lahko bila bližnjica do življenjskega spoznanja. Pri tem niti ne pomisliš, da lahko nehote pride do usodnega koraka, do stopinje preko roba, do kaplje, ki se zlije čez jez...

Bilo je poleti, ob času mlačve. Na podu smo imeli veliko mlatilnico, na kateri smo zmlatili vse domače žito, povrhu pa je k nam vozilo mlatit še najmanj četrt vasi. Sam sem bil določen za odvezovanje snopov na vozu. Snope sem razvezoval in jih podajal skozi lino na pod mami, ta je snope porivala v zobe mlatilnice. Izpod mlatilnice je pobiral zrnje ata, brata Ciril in Andrej pa sta na lesenih rešetkah pobirala slamo in jo povezovala v otepe.

"Vidiš, tebi pa ni treba nič hoditi na morje. Boš kar na vozu dovolj ogorel..." je hotel ata v šalo oviti naporno delo. Na vozu je bilo vedno peklensko vroče. Pod je bil postavljen tako, da se je sonce z vso močjo upiralo ob južno stran. Bil sem tako ogoret ko kakšen zamorec. Povrhu me je ves čas špikalo snopje, me ranjevalo do krvi in se mi zabadalo v noge. Oblečen pa nisem hotel biti kaj dosti, saj bi mi bilo tako še bolj vroče.

"Vama je lahko!" sem se večkrat obregnil ob brata, ki sta v senci pobirala slamo."Vročina vama ne more do živega..."

Brata sta ob takih pripombah samo skomigala z rameni. Bila sta premočena do kože, hkrati pa se jima je že po pičle pol ure pobiranja slame nabralo na obrazu toliko prahu, da sta bila videti kakor klovna v cirkusu. Izpod centimetrske umazanije so se jima videle samo oči in usta, kadar sta jih odprla. Resnica je bila pač taka, da ni bilo nikomur pretirano prijetno: meni je bilo prevroče, a se zunaj vsaj kadilo ni;znotraj, na podu, pa je bila vročina precej manjša, a se je tako kadilo, da je bilo težko vzdržati. Zato je bila mlačev eno najbolj zoprnih del. Sam pri sebi sem že tedaj sklenil, da bom - če kdaj pridem do kakšnega cvenka - za to delo najel takšnega človeka, ki mu ne bosta vročina in prah šla do živega.

"Kaj pa se držite tako kislo!" se nam je čudil ata."Malo delamo, opoldne malo počivamo, zvečer pa povrhu še uživate prave počitnice na Pšati..."

Na morje tedaj iz naše vasi ni hodil še nihče. Komaj smo vedeli, da si nekateri lahko privoščijo počitnice na Jadranu. Za nas sta bila morje potoka Tunjica in Pšata. Ker je Tunjica ob suši skoraj presahnila, smo se zatekali k Pšati. Pšata je bila naše veliko moščansko morje. Na Pšati smo ob večerih preživljali tisto, čemur so drugi pravili počitnice.

Ves dan smo med mašinanjem, kakor smo pravili mlačvi z mlatilnico, živeli za tistih nekaj večernih minut. Ko je vročina popustila in je bilo delo za tisti dan pri kraju, smo se vsi trije bratje zapodili na Pšato.

"Ampak pazite, da ne boste šli vroči v vodo!" nas je vedno opozarjala mama.

"Že prav, že prav..." smo ji odgovarjali."Saj sami vemo, da je nevarno..."

Resnici na ljubo je treba povedati, da njenega nasveta nismo jemali niti najmanj zares. Starši so zato na svetu, da delijo zastonj nasvete, mladi pa zato, da jih ne upoštevajo. To se je godilo vse do tistega večera, ki bi se bil kmalu usodno končal tudi za našo družino...

Mašinali smo posebej grdo snopje, med katerim je bilo vse polno zrelega plevela. Celo skozi lino poda se je k meni na voz kadilo kakor iz dimnika, na podu pa se med seboj še videli niso. Povrhu je bilo ves dan tako peklensko vroče, da sem mislil, da bom zgorel na vozu. Nekajkrat sem skočil na tla in si zlil na glavo vedro vode, a je samo zašumelo, čez nekaj minut pa je bilo še slabše. Vročina je še bolj pritisnila, prav se je še laže nabiral na mokro kožo.

Ko sem porinil zadnji snop skozi lino, sem skočil z voza in pohitel k bratoma.

"Gremo, mene bo konec, če takoj ne skočim v Pšato!"

"Naju tudi!" sta pritrdila Ciril in Andrej, oba tako prašna po vsem telesu, ko da bi bil kdo nanesel centimetrsko sivo kremo čez in čez na njuno kožo.

"No, pa si privoščite počitnice na Pšati!" nam je zaklical ata, ki ni nikdar zgubil smisla za humor."Danes smo naredili toliko, da bi nas bili še v zadrugi veseli!"

Mama je stekla za nami in na ves glas zaklicala:

"Ampak ne takoj v vodo! Počakajte, da se ohladite!"

Njen nasvet nam je šel pri enem ušesu noter, pri drugemu pa ven.

Kar poleteli smo do mlina, kjer je bila Pšata vedno dovolj globoka. Pred jezom se je voda nabirala v široki strugi, pod jezom pa se je naredilo pravo malo mirno jezerce, kjer se je bilo najbolj varno kopati. Andrej, zvest svojemu imenu Hrabroslav, se je z vrha jeza na glavo pognal v globino. Vzdignil je roke in z njima zarezal v gladino. Čez nekaj trenutkov se je pokazala povsem drugačen iz vode. Bil je spet takšen, kakor sem ga bil vajen. Tudi Ciril se ni bil kaj dosti obotavljal. Prav tako je stopil na vrh jezu in se pognal navzdol. Oba brata sta bila spretna plavalca in tudi skakalca v globino.

"No, kaj pa čakaš! Skoči še ti!" sta mi zaklicala iz vode navzgor. Ker tudi na kamniško kopališče nismo hodili, sem komajda znal plavati.

Zato si še zdaleč nisem upal skočiti z vrha jezu. Z velikim strahom sem vedno plaval le do klopce, ki je gledala iz vode na robu jezerva pod jezom. Če je bil kje v bližini kakšen boljši plavalec, sem raje pustil prednost njemu. Brez strahu sem preplaval le deset metrov. Ne v Pšati in še manj v Tunjici ni bilo nikjer širših tolmunov, edinole pod jezom se je dalo plavati nekaj metrov več.

"Skoči, reva! Ali si se podelal v hlače?!" sta me dražila brata.

Splezal sem do roba jezu, se ga oprijel z rokami in se po njem spustil skoraj do začetka jezerca, potem pa se z nogami naprej pognal v vodo. Pod jezom je bila seveda najglobja.

Tisti trenutek, ko sem priletel v vodo, mi je telo zadrhtelo in se uskočilo. Zdelo se mi je, ko da se je v hipu ustavila mlatilnica. kakor da bi padel jermen z nje. Roka se ni hotela več premakniti, prav tako nobena noga. Srce je zastalo. Vleklo me je na dno...

Imel sem samo še toliko moči, da sem odprl oči. Vsenaokrog je bila voda, voda, sama voda...

Čutil sem samo to, da sem se z nogami dotaknil tal. Tal pod jezom! Tri metre pod vodo!

Tega sem se tako prestrašil, da sem z vsemi močmi zakrilil z rokama. S skrajnim naporom sta se le premaknili za nekaj centimetrov. Neznana sila me je porinila na površje.

"Na pomoč! Utonil bom!" sem nemočno zaklical in spet me je potegnilo navzdol.

Potem sem izgubil zavest. Okoli mene se je naredila tema, sama črna tema...

Oči sem odprl na pesku pod jezom. Ob meni sta stala brata in se mi smehljala.

"Hm, sva mislila, da se šališ... Drugič si raje počasi zmoči telo..."

Vsi smo uvideli, kako prav je imela mama. Sam sem spoznal, da sem bil od vseh treh najbolj vroč, zato me je tudi zagrabil krč. Ko ne bi bilo bratov zraven, bi bilo po meni.

Tega sem se močneje zavedel šele naslednjega jutra. Ko sem nesel mleko v zbiralnico, sem na lepem zaslišal navček iz zvonika. Nekdo je umrl! Vedno me je streslo ob milem zvoku navčka. Tokrat pa me je še posebej spreletel srh po vsem telesu. Takole bi lahko zvonilo tudi meni...

V zbiralnici so mi povedali, da je umrl mlinarjev pomočnik. Ves vroč je skočil v vodo in ni ga bilo več iz nje. Zgodilo se je prav tistega večera, ko smo se kopali mi trije.

"Na produ pod jezom leži. Pred pol ure so ga potegnili iz Pšate..."

Stekel sem domov in povedal bratoma in staršema, kaj se je pripetilo na Pšati. Šli smo vsi pogledat, ali je to res mogoče.

Na produ pod jezom je bila zbrana velika gruča vaščanov. Vsi so molčali in nemo zmajevali z glavami. Na sredini med njimi je ležal mlinarjev pomočnik, pokrit z belo rjuho. Roko je imel napol skrčeno. Videti je bilo, ko da bi hotel zamahniti z njo in izplavati iz globin. Bilo mu ni niti devetnajst let...

"Kdaj pa se je šel kopat?" sem poltiho vprašal mlinarjeve sosede.

"Zvečer, pred mrakom... Ves dan je delal v mlinu, zvečer pa se je kar z okna pognal v Pšato... V vodo in v - smrt..."

Pretreslo me je do kosti. Mi smo se kopali prav do trde noči. Mlatilnico smo ustavili šele pred mrakom. Nesrečno truplo mlinarskega pomočnika je bilo tedaj že v Pšati. Tudi nam bi se bilo lahko zgodilo isto. Sam sem komaj ušel ledenemu objemu smrti...

Zazdelo se mi je, da me je za vrat zagrabila mrzla roka in me hoče zadaviti. Izpod jeza je prišel leden šepet besed:

"Tokrat sem te pustila pri miru... Drugič te pa ne bom... Tudi ti si se sinoči igral z menoj..."

Čeprav mlinarjevega pomočnika nismo poznali od bliže, je šla vsa družina k pogrebu. K zadnjemu počitku so ga odnesli v beli krsti, svojci so zasuli grob s samim belim cvetjem, na sveže izkopani zemlji je ležalo pet belih vencev. Jokal sem za njim kakor za svojim bratom. Imel sem občutek, da pokopavamo enega od nas. Mlinarjev pomočnik je umrl tudi za nas...

Ničkolikokrat sem pozneje zagledal pred očmi napol iztegnjeno roko. Rad bi bil zaplaval iz vode, pa ni imel moči. V globinah Pšate ga je srečala smrt in ga brez vprašanja pokosila s svojo koso. Smrt ima najraje nepremišljene...

Od tistega časa naprej mami ni bilo treba več opozarjati, naj se po delu ohladimo. Čeprav smo bili vsi prepoteni in prašni, smo se zmeraj za četrt ure usedli v travo in počakali, da nam ni bilo več vroče. Nad nami je visela napol iztegnjena roka mlinarjevega pomočnika...

KAMNIŠKE GOSPE

Slovenci smo v svoji pravi biti poljedelci, kmetje. Življenje nam poteka samo na podeželju, na vasi. Tisto v mestih je samo ubogo životarjenje, nadomestek življenja, ki ni vredno tega imena. Prvotno smo vsi živeli na kmetih, mesta so si izmislili tisti, ki niso znali živeti z zemljo...

Približno tako mi je mesto prikazoval ata, kadar sem ga spraševal, zakaj je med nami taka razlika: mi noč in dan garamo, privoščimo si malo stvari, tam po mestih pa posedajo po senčnatih vrtovih, pijejo kavico in uživajo življenje z veliko žlico.

"Oh, te kamniške gospe!" je ata ob takih pogovorih zmeraj zamahnil z roko, češ saj ne znajo živeti."Ko dobijo možje plače ali pokojnine, živijo tri dni na veliko, potem pa se komaj prebijejo do naslednjega prvega. Če ne bi bilo nas, bi drug za drugim že v nekaj tednih odšli v krtovo deželo..."

Mama je večino jajc, ki jih je pobrala po gnezdih, zaklenila v omaro, da jih je potem lahko nesla k svojim kamniškim strankam ali na trg ob torkih in sobotah.

"Prav pa ni, da hranimo jajca zanje..." sem se nekoč uprl.

"HJa, tako kruti spet ne smemo biti, da kamniškim gospem ne bi dali pravice do življenja..." je bil velikodušen ata.

Velike in male kamniške gospe sem poldrugo desetletje tudi sam odkrival od blizu. Ko sem imel šest let, sem se naučil voziti kolo, in prva daljša pot me je vodila z mlekom na krmilu v sedem kilomtrov oddaljeni Kamnik.

"Jejtana, kako priden fantek!" me je pri rumeni hiši počakala kamniška gospa tako prijazna, da se je kar topila. Vzela mi je kanglo s kolesa, prelila mleko v svoj lonec, mi dala piškot in rekla: "Ampak tri litre ga ni. Samo dva in pol ti ga bom plačala... Bom že mami povedala, kako slabo ga je namerila..."

"Vidiš, ali ti nisem rekel?!" mi je zvečer dejal ata, ko sem mu povedal, da se mi je zgodila krivica."Nimajo denarja niti za tri litre mleka... Naj jim bo... Mi ne bomo propadli, oni pa tudi morajo živeti..."

Tako sem vozil kamniškim gospem mleko, jajca, včasih tudi solato in krompir leta in leta. Zmeraj se je izteklo tako, da sem na koncu dobil kakšen piškot ali bonbon, pri plačilu pa je vedno zmanjkalo za kakšne pare.

"Pameten fantek si in dobro veš, da ti je mama dala le tisto, kar je ostalo doma... Najboljše pa ste sami pojedli..."

V meni so take besede vpile kakor največja krivica na svetu. To ni bilo res, pa če bi jih imel še tako rad, te kamniške gospe. Mami so se znale prikupiti s kavico ali s kakšnim likerjem, mene pa piškot ali bonbon ni mogel obrniti na glavo. Doma smo dajali na stran v resnici vse najboljše samo za prodajo. Zmeraj tudi z najboljšim namenom, da nam ne bo kdo kaj oporekal.

Ko sem začel premišljevati s svojo glavo, sem se do konca uprl:

"V Kamnik ne grem več. Ne bom jim vozil na dom, potem pa nas hočejo še priškrtniti pri plačilu..."

"No, kakšen pa si!" ni mogel razumeti ata."Brez nas bodo kamniške gospe shirale..."

Tudi na te besede me ni mogel več ujeti.

"Ne grem, pa pika!"

"No, ti bom pa napregel voz!" mi je dejal ata."S konjem boš šel, kajne?"

Imeli smo dva konja: pridnega Fuksa in muhastega Miška. Fuks je bil močan delovni konj, Miško pa napol tekaški, napol delovni konj. Pri oranju in vseh težjih delih sta bila vprežena seveda oba, za nedeljske izlete in za hitrejše poti pa smo vpregli samo Miška, ki je znal v zapravljivčku steči kakor pravi dirkalni konj. Bil pa je sila muhaste narave. Ko smo ga zapregli v voz, je vedno pogledal nazaj, kdo fura. Ata je rad ubogal, prav tako oba brata, ženskam pa ni hotel voziti. Če je imela v rokah vajeti mama ali kakšna druga ženska z vasi, je začel prhati, kopati z nogo, ob udarcu z bičem pa skakati čez oje in pri tem od jeze spuščati vodo iz sebe. Mama tako Miška ni furala. Kadar je bilo treba oddati v Kamniku krompir, je napregla Fuksa, ta pa je v svoji počasnosti potreboval do mesta dve debeli uri.

Ata je prikazoval Fuksa in MIška kot vas in mesto. Fuks je priden in deloven, miren in vztrajen, MIško pa je vihrav in neugnan, muhast in nepredvidljiv. Meni je bila ta razdelitev sila všeč, s pripombo, da bo treba tudi tega mestnega škrica iz našega hleva prej ali slej spraviti k pameti. Zlepa ali zgrda. Večno se ne bomo pokoravali, tudi mama ne, njegovim muham.

"Prav," sem rekel atu."S konjem bi pa šel. Ampak naprezi mi Miška!" Šlo je kajpada tudi za to, da sem že toliko velik, da si upam sam furati konja in da znam ukrotiti celo vihravega Miška.

"Pa se ga nič ne bojiš? Kaj pa, če te prevrne?"

"Mene?" mi ni šlo v glavo.

Ata mi je napregel Miška v voz in mu zabičal, naj bo pameten. Miško je ob pogledu name na zapravljivčku pomignil z ušesi in jezno prhnil skozi nosnice, po dvorišču pa ni pokopal.

"Aha, čuti, da si že pravi fant!" je rekel ata, ga udaril z roko po hrbtu in rekel: "Le glej, da ga boš ubogal... Drugače bodo kamniške gospe lačne..."

Po naših ulicah navzdol je šlo brez težav. Mišku ni bilo treba težko vleči, saj sem v Kamnik peljal le mleko, jajca in zabojček solate, zato se glede tega ni mogel pritoževati. Biča, ki ga v ženskih rokah ni prenesel, nisem nameraval uporabljati, kajti rad bi bil videl, da bi se vso pot dobro razumela. V dir sem ga mislil spraviti le s priganjanjem z vajeti.

Do vzpona pod vasjo Križ je šlo v redu. Miško je pridno vlekel zapravljivček, sam pa sem sedel spredaj na sedežu kakor baron. Prepričan sem bil, da me gleda ves svet, tako sem bil ponosen, da grem lahko sam s konjem v Kamnik.

Ko se je cesta začela vzdigovati, je MIško meni nič tebi nič obstal. Jezno je pogledal nazaj, ko da bi mi hotel reči: kaj pa nama je treba hoditi v Kamnik! Ali ne bi bilo lepše biti doma, ob polnih jaslih?

"Hija!" sem zaklical na ves glas in ga pognal z vajeti, da bi šel naprej.

Miško pa nič.

"No, kaj pa ti je zdaj..." sem skočil na tla in šel gledat v jarek, ali ne leži kje kakšna poginula žival. Včasih se konj ni hotel premakniti naprej samo zaradi prevelikega smradu. Nič ni bilo ne v jarku, ne na cesti.

"Greva! Kamniške gospe čakajo!" sem segel po biču. Z njim sem ga hotel samo prestrašiti.

Miško pa je v hipu pobesnel. Ko da bi šle tudi njemu na živce prefinjene kamniške gospe. Vzdignil je zadnje noge in začel z njimi na vso moč poskakovati ter sekati nazaj proti zapravljivčku. Toliko časa je poskakoval, da je preskočil oje, ga tako močno zasukal na stran, da se je prelomilo, sam pa je od jeze vso cesto poškropil s svojo rumeno vodo.

Vse, kar sem lahko naredil, je bilo to, da sem ga odvezal in ga za uzdo pripeljal domov. Pri tem je pokazal neverjetno krotkost...

Starša sta bila seveda jezna, da sem se vrnil: mama, ker nisem pripeljal v Kamnik gospem zaželjenega, ata pa, ker je bilo po moji krivdi zlomljeno oje zapravljivčka.

"Še konj drži s teboj!" je dejal ata čez nekaj dni, ko smo oje zamenjali in je šlo spet po starem naprej. Edinole meni ni bilo treba več voziti v Kamnik mleka in jajc.

"Oba sta enaka!" je mama zmajevala z glavo."Ti in Miško. Če hočeš, da gre naprej, se je treba znati tudi ukloniti, biti ponižen... To te bo v življenju še močno teplo..."

Imela je prav. Drevo, ki se ne zna upogniti, se hitreje zlomi kakor tisto, ki to naredi spotoma, komaj opazno. Toda kaj, ko nam je ata vsadil globoko v dušo trden kmečki ponos. Le kaj bi mesto brez vasi, kaj bi beton brez zemlje, kaj bi životarjenje brez pravega življenja...

PLANIKE NAD PREPADOM

Ko na kmetiji ni bilo več obvezne oddaje, ko so propadle tudi kmetijske obdelovalne zadruge, ko so se kmetje lahko bolj naslonili nase, je tu in tam ostalo nekaj ur prave prostosti. Na vasi so začeli govoriti o dopustih. Nekdaj so bili to samo prazniki in žegnanje doma in pri sorodnikih, zdaj pa so na lepem začeli nekateri odhajati celo na morje kakor mestna gospoda. Tudi mi smo hoteli živeti tako kakor drugi. Radi bi živeli bolje, radi bi od življenja vzeli košček lepšega, radi bi segli čim više. Za nas je bila to Velika planina.

Ker je moralo življenje na kmetiji kljub temu teči naprej, sva na prvi dopust za tri dni odšla z mamo peš na Veliko planino. O njej nismo vedeli kaj dosti, čeprav smo jo vsak dan gledali od doma navzgor. Ata nam je po pripovedovanju svojih vojaških znancev vedel povedati samo to, da imajo od junija do septembra na Veliki planini krave na paši, pastirji pa živijo v lesenih planinskih stanih. Mama je iz Kamnika večkrat prinesla novico, da se je ta in ta mestna gospa odpravila na Planino na počitnice za cel teden. Sam pa sem še vedel, da je do vrha Velike planine tri ure hoda.

Po velikem delu, ko sta bili pri kraju žetev in mlačev, je nastopilo pred izkopom krompirja nekaj dni zatišje. To je bil čas po Velikem šmarnu. Tedaj smo si tudi mi lahko privoščili tri dni dopusta.

"Standard nam vse bolj raste..." je nekoč rekla profesorica Ana v naši kuhinji."Standard pa pomeni tudi to, da smo prosti, da lahko gremo na oddih."

Z mamo sva napolnila stara nahrbtnika do vrha in hajdi s kolesom do Stahovice. Tam sva kolesi pustila pri, prijaznih ljudeh in se zagnala v hrib. Tako sva bila navdušena, da greva lahko na dopust, da sva prišla do roba Velike planine v borih dveh urah. Tam pa so se nama pred očmi razlivali ljubki planinski griči na planoti, vmes lesene koče kakor v jaslicah, ob njih jezerca, vse polno steza, viharniki... Iz daljave je prihajalo zvonjenje kravljih zvoncev, dišalo je po smoli in lesu, čez milo planinsko idilo je brila lahna sapica...

"O, Bog, kako je lepo!" se mi je izvilo iz prsi. V pravem trenutku sem se v Veliko planino zaljubil kakor v dekle. Z mamo sva se brez vnaprejšnjega dogovora nastanila pri Majaronovi Franci, pri planšarici, ki je pasla za tri gospodarje. V eni koči je živela sama, drugi dve pa je oddajala naključnim turistom. Vzpostavili smo pristne prijateljske stike. Franca je pripovedovala o svoji življenjski smoli, mi - v poznejših letih je za kakšen dan prišel na Veliko planino tudi ata - o svojih pogledih na svet, o kmetovanju na ravnini, o ravnanju z živino, prav o vsem. Z mamo sva preživela tri najlepše dni v naravi, med dobrimi in prijaznimi ljudmi, v prostosti, ki me je pozneje vedno vabilo nazaj. Ko sva se vračala v dolino, se mi je v prsih trgalo srce.

Naslednjega leta smo šli na Veliko planino trije: ata, mama in jaz, doma pri živini pa sta bila brata Ciril in Andrej. Ata je dopust na Planini izkoristil za obsik pri svojih vojaških znancih. Z enim od pastirjev, z Janezom, je bil skupaj na služenju vojaškega roka v Bitoli. Oba sta bila zgovorna in tako ni bilo čudno, da smo proti večeru komajda utegnili iti domov v svojo kočo.

"Pa še kaj pridi, Andrej!" mu je rekel tovariš iz vojaških dni."Bova še kakšno rekla. Če pa želiš, si tamle spodaj pod mojo kočo naberi nekaj drv. Drugače bodo segnila."

Ata je obljubil, da se kmalu spet oglasi, pa tudi drva za naše potrebe je nabral.

Na Planino se je proti večeru spuščala vse gostejša megla. Take megle nismo bili vajeni, zato nismo kaj dosti dali nanjo. Kot veliki dopustniki smo pogumno zakoračili v mrak, proti sosednji Gojški planini onkraj Velike planine, slabe pol ure hoda.

"No, pa da boš res kaj kmalu prišel spet na obisk!" mu je dejal znanec.

"Bom, bom."

Hodili smo pol ure, hodili eno uro, Gojške planine pa ni bilo nikjer. Ata je nosil drva v naročju zvesto kakor dojenčka. Končno smo v megli in poltemi le naleteli na prvo leseno bajto.

"Ta je prav taka kakor Janezova..." je rekel ata.

"Pastirski stani so vsi enaki..." je dejala mama.

"Kje pasploh smo?!" ni šlo meni v račun. Nalašč sem rekel tako na glas, da bi me slišal kdo v koči. Izza koče se je vzdignila znana postava.

"Hja, Janez, saj to si pa ti!" je presenečen ugotovil ata. Očitno smo se v megli izgubili in se zavrteli naokrog. Oče je bil tako jezen, da je treščil drva Janezu pred prag."Na, tu jih imaš! Še enkrat jih ne mislim nositi na Gojško!"

"No, saj prav, da si prišel spet na obisk, ampak tako hitro te vseeno nisem pričakoval..." se je zasmejal znanec in nas odpeljal do sosednjega hriba, kjer smo potem le našli pot do Gojške planine."In ne pozabite: Planina je prijazna samo na videz, drugače pa skriva na tisoče pasti... O, koliko se jih je že ubilo tu!"

Tretje leto sva šla na počitnici na Veliko planino sama z Rajmundom. Toliko lepega sem mu povedal o Planini, da se ni mogel upreti. Napravljena nisva bila prav nič po planinsko, celo čevlje sva imela kar navadne, za kožuh je bil zimski suknjič, kljub temu pa sva se imela sama v koči prelepo. Počutila sva se kakor kralja na svojem. Sama sva si kuhala žgance, sama sva posedala na ograji in prepevala kakor slavčka na veji, sama sva stikala po planjavi sem ter tja in raziskovala neznani svet.

Nekega večera nama je planšarica Franca povedala, da se jih je na Planini največ ubilo tam za žičnato ograjo v prepadih, ko so lezli po planike.

"Bognedaj, da bi kdaj lezla tja. Le malo se jih vrne živih."

Bilo je tako, kakor če bi rekla, naj vendarle greva tudi midva po planike.

Zjutraj sva navsezgodaj vstala in se odpravila novi pustolovščini nasproti. Že slišalo se je prelepo: planike nad prepadom, nevarnost, nekaterim uspe, drugim ne...

"Stojta!" je kakor iz tal zrasla Franca tik pred ograjo."Se mi je kar zdelo, da nameravata tja čez... Prav včeraj se je tamle v prepadih spet nekdo ubil iz Kamnika... Imel ni niti sedemnajst let..."

Obljubila sva ji, da se ne bova poigravala s smrtjo, in odšla na drugo stran Planine. Ves čas pa sva pogledovala tja proti robu in se v mislih vračala v prepade.

"Ni nujno, da si nepreviden... Midva sva pametnejša od drugih in ne bova plezala po skalah... Planike gotovo rastejo tudi na travnatem pobočju med prepadi..."

"Vsak bi si odtrgal samo po eno... Več tako in tako ni lepo... Ampak eno najlepšo bi morala imeti za ušesom..."

Planike so naju tako vznemirjale, da nisva mogla živeti brez njih. Vse poti so vodile naravnost v prepade za ograjo. Ko je Franca odšla za svojim delom domov, sva se midva kakor senci spustila pod oograjo na drugo stran in po strmem travnatem pobočju naravnost tja, kamor ne bi smela. Obetal se je lep sončen dan, brez megle in neviht, kakor nalašč za trganje planik.

Steza je bila vse manj vidna. Sredi prvih skal se je potka med travo končala in je ni bilo več. Tudi viharnikov ni bilo nikjer več, samo še skala, ena samabela skala, več sto metrov navzdol. Že na prvi previsni skali sva zagledala tri lepe planike. Imele so velike žametne liste z drobcenimi rumeni cvetovi. Gledali so v naju kakor z vabljimi otožnimi očmi.

"Splezajva za nekaj metrov niže... Tja, kamor še ni stopila človeška noga..."

Spustila sva se ob skalah za dobrih sto metrov niže, tako da bi lahko osvajala planinski svet od spodaj navzgor.

"Prvo in glavno je življenje!" sva se nasmehnila drug proti drugemu s tesnobo v srcu. Dolina spodaj se je bleščala v soncu, skale so postajale vse bolj vroče, midva pa sva visela na steni ko dva pajka."Če bo videti, da ne moreva odtrgati najlepših, jih bova raje pustila naravi."

Začela sva plezati po živi skali navzgor. Odlično je šlo. Oprimek za oprimkom, korak za korakom.

"Poglej, kako je tistale lepa!"

"Še lepša je tista na vrhu stene!"

"Samo prgišče zemljice, pa tako čudovita roža!"

"Menda alpinisti najlepšim nosijo črno zemljico..."

"Pazi, da ne zdrsneš in ne boš padel v črno zemljico!"

"Samo tistole utrgam, potem se vrneva..."

"In nikomur ne bova povedala, kje sva jih dobila. To je najina največja skrivnost..."

Med plezanjem in pogovorom sva se tako močno zaplezala, da ni bilo poti ne naprej ne nazaj. Držala sva se kakor pajka za steno, vsenaokrog pa sama skala, sama skala...

"Poglej, kako čudovite žametne oči ima!"

"In kakšne razkošne liste!"

Ko sva utrgala vsak svojo planiko in si jo zataknila za ušesi, sva se želela vrniti po isti poti. Pa ni šlo. Če bi se v steni obračala, bi zgrmela v prepad. Več sto metrov navzdol. Naprej pa tudi nisva več mogla.

"Reši se, če se moreš!" je zaklical Rajmund.

"Le kam! Saj sam vidiš, da ne morem ne naprej ne nazaj..."

Noge so se mi od strahu začele nalahno tresti. Tudi oprijem z rokami ni bil več gotov. Na čelu so se mi nabrale znojne kaplje. Samo če zamižim in se spustim, bom poletel več sto metrov navzdol in bo konec, konec...

"Če se boš rešil ti, pokliči gorske reševalce!"

"Če pa ti, jih pokliči ti!"

"Zdaj pa raje varčuj z močjo in molči!"

Čas je potem povsem izgubil svojo razsežnost. Šlo je samo še za golo življenje. Se bova rešila ali pa bova končala tam spodaj kakor tisti sedemnajstletnik iz Kamnika?

Začel sem si na vso moč prigovarjati: Ne, ne smem zgrmeti tja dol! Vse je odvisno od mene samega. Od moje previdnosti, od mojih moči. Planina je svojo žrtev letošnje poletje že dobila. Midva se morava rešiti in ostati živa. Oba!

Milimeter za milimetrom sem se vračal po isti poti kakor navzgor. Čutil sem, kako mi pojenjujejo moči. Hkrati pa mi je srce z vso močjo tolklo in mi prigovarjalo, naj vzdržim. Samo še tale korak, samo še tale oprijem...

Kdo ve, koliko časa sem plezal... Morda eno uro, mogoče dve, morebiti celo več... Nazadnje sem vendarle priplezal do travnate ruše ob robu skal. Oprijel sem se šopa trave in se izmučen ulegel na strmo pobočje.

"Samo da sem živ! Hvalabogu!"

So sem si za silo opomogel, sem se povzpel navzgor, proti robu na vrhu. Rajmund me je že čakal.

"Nikoli več! Izzivala sva smrt. Gledala sva ji naravnost v oči..."

Potem je potegnil iz hlačnega žepa nekaj okroglega:

"Poglej, ura! Našel sem jo na skalni polici... Verjetno od tistega fanta..."

Nisem mogel verjeti očem! Spreletel me je srh po vsem telesu. Da, ura, ura prav tistega fanta, ki se je ubil v steni... Še vedno je tiktakala. Fantu pa je življenje obstalo za zmeraj. Tako kakor bi lahko tudi nama.

"Nekaj dobrega pa sva vendarle naredila... Uro bova nesla domačim..."

Bila sva tako izčrpana, da sva se komajda privlekla do Frančine koče. Zaspala sva ko ubita. Vso noč se mi je bledlo, da padam, padam v prepad.

"Presneta mulca!" je bila zjutraj Franca vsa iz sebe."Ves dan sem vaju iskala... Se mi je kar zdelo, da sta lezla v prepade..."

"Ali bi vi lahko vrnili tole uro domačim?" sva ji dalo najdeno zapestno uro."Naju preveč spominja na nesrečo..."

Franca se je ob pogledu na uro prekrižala in se tako zgrozila, da bi se bila kmalu sesedla.

"Pameti pa res nimata, pameti..."

kadarkoli se spomnim Velike planine, se spomnim tudi tiste svoje prve prelepe planike. Ob njej pa tiktaka ura, tiktaka kakor peklenski stroj... Pred očmi mi zaplešejo velike otožne oči sredi žametnih lističev... Zdaj vsaj vem, zakaj so tako otožne. Prevelikokrat so videle smrt od blizu... Zdi se mi, da je tudi moja prva planika poškropljena s kapljami krvi... Hotel sem seči še vuše, hotel sem seči še dlje, tam pa je samo neskončno nebo, večna tišina, samotna prostost...

KADITI PREPOVEDANO!

Deda nisem poznal. Odšel je od nas tri leta prej, preden sem se rodil. O njem pa so mi veliko pripovedovali. Posebno ata mi je

rad pravil o svojem očetu. Od vsega je ostalo v meni samo to, da je bil ded hud kadilec. Kadilec posebne vrste. Tobaka sploh ni kadil, ampak ga je žvečil. Po ves ljubi dan žvečil, vmes pa ga je tu in tam izpljunil na tla. Po podnicah je bilo po njegovi zaslugi vsak dan več kupčkov mastnih tobačnih pljunkov. Da tak vtis ne bi bil pregrob, sem si ob tem predstavljal avstroogrskega možakarja, z dolgimi sivimi brki pod nosom, ki so valovali gor in dol kakor valovi lepe modre Donave, nad tem čudovitim okrasom pa sem se zagledal v sivo modro glavo, ki je zastonj dajala nasvete. Čeprav se nisva nikdar srečala, je prav takšne ded sedel ves čas na tistem belem oblaku, ki je plaval nad Mostami in me ves čas tudi opazoval. Opazoval in mi dajal nasvete.

Ko sva s prijateljem Rajmundom prvič na paši poskusila kaditi srebrot, se mi je ded na oblaku skrivnostno nasmehnil in mi poltiho dejal:

"Kajenje je prijetna razvada moških, zato glede tega ne poslušaj žensk!"

Ded je imel prav. Ko sem prišel domov, je mama takoj začutila, kaj sva delala s prijateljem ob ognju. Zgodovina o tem sicer molči, a je treba povedati, da takrat zaušnici nisem ušel. Vendar sem jo moško prebolel. Seveda, ko pa je bil ded na moji strani.

Vse skupaj se je močno zapletlo, ko smo šli na šolski izlet na Komendsko Dobravo. Tam je bila partizanska bolnišnica, ki so jo Nemci požgali. Vsak razred si je moral to bolnišnico ogledati, napisati šolsko nalogo o partizanskem junaštvu, zraven pa tudi na veliko razmišljati o junaštvih naših očetov in dedov. Sam sem ob tem mislil samo na deda na belem oblaku.

"Zdaj si že velik! Lahko bi potegnil kakšen dim!" mi je zašepetal iz daljave, ko smo se ustavili pred našo vaško trgovino. Razredničarka Neva nas je pustila, da smo si šli sami kupit priboljšek za popotnico. Stopil sem do svojih najboljših prijateljev in jim po dedovem nasvetu dejal: "Bonbonov pa že ne bomo kupovali. Dajmo kaj drugega! Kaj pa... če bi si privoščili... cigarete!"

"Cigarete, cigarete!" je navdušeno prikimal ded od zgoraj, sošolci pa tudi niso imeli nič proti. Vsi odrasli - ali skoraj vsi - so kadili, pa si ne bi upali mi, ki smo bili tik pod vrhom!

Počakal sem, da se je vrsta v trgovini razredčila, nato pa na skrajnem desnem koncu pulta dejal:

"Škatlica drave - za tovarišico!"

Prodajalka, prijazna Žirovnikova mama, ki je vsakogar dobro poznala, me je začudeno pogledala. Verjetno je vedela, da tovarišica Neva ne kadi drave. Da pa bi bil začel sam kot eden vzornih učencev kaditi, bi bila spet prehuda. Za deda seveda ni vedela.

Ko sem se uvrstil nazaj v našo skupino, se mi je zdelo, da imam v žepu tako veliko skrivnost, da me vse gleda. Na veliko smolo je prav tistega dne zbolel moj najboljši prijatelj Rajmund. Na sumu sem ga imel, da je zbolel samo zato, ker smo morali do Komendske Dobrave pešačiti. Do tja je bilo dobrih pet kilometrov, to pa se ni ljubilo vsakomur. Zato je ob podobnih izletih vedno manjkalo pet ali šest učencev - iz zdravstvenih razlogov.

Škoda, pa ne bo poskusil, kako je, če si velik! Partizanska bolnišnica nam ni šla toliko do živega kakor vse drugo, kar je bilo povezano s takim izletom. Na izletu si se lahko pogovarjal s prijatelji tudi take stvari, ki se jih drugače nisi spomnil. Na izletu si lahko osvajal dekleta, ne da bi ti pri tem kdo kaj oponašal. Na izletu pa si lahko tudi v trenutku odrastel s cigaretami!

Bolnišnico smo si ogledali na hitro, tovarišica razredničarka pa nam je povedala nekaj podrobnosti o izdajalcih in mučenih partizanih. Nato se je naslonila na smreko, si privlekla iz torbice cigarete, si eno nažgala, puhnila v zrak oblak dima ter dejala:

"Kdor zna sam domov, naj kar gre... Posebno tisti, ki ste s tega konca... Vsi drugi pa imate deset minut prosto, potem bomo šli skupaj v Moste..."

Videl in slišal sem samo dvoje: kako odrasla je bila v tem, ko je puhala dim pod oblake, vse tja do mojega deda, in da imamo deset minut prosto. Pomignil sem tistim petim, ki so svoje prihranke vložili v škatlico cigaret. Kot rokovnjači smo se zapodili daleč proč za grmovje in prižgali vsak svojo cigareto.

"Kako lepo dišijo! Tobak me je zmeraj privlačeval. Zdaj smo tudi mi veliki! Odrasli kadijo iz navade, mi pa iz užitka! Z bonboni si človek uničuje samo zdravje, s tobakom si ga pa krepi! Kakšna sreča, da smo se postavili na svoje noge!"

Vsem po vrsti je prva cigareta nadvse prijala. Res je tu in tam katerega prisilila v kratek kašelj, a ga je spretno skril v pest.

Zdaj smo odrasli! sem veselo pogledal proti oblakom in se zasmejal dedu. Bil je seveda ves čas z mano. Zadovoljno mi je prikimal, češ: res je, odrasel si, moj nepoznani vnuk!

Komaj smo pokadili prvo, smo že prižgali drugo. Tudi dve dekleti sta bili vmes, pred njima se je bilo treba postaviti še toliko bolj.

"Poglej, kako potegnem dim vase! Poglej, kako ga zadržim v sebi! Poglej mene, čez nos ga spuščam!" Bili smo taki korenjaki, da nam ga ni bilo para pod soncem.

Sredi največjega uživanja se je oglasil doneč glas na gozdni poti:

"Gremo! Šest Moščanov manjka! Kje pa ste?!"

Na hitro smo prižgali vsak še po eno cigareto, v škatli pa sta ostali samo še dve. Čeprav nas je vse sililo na kašljanje, dekleti pa sta začeli tudi bljuvati za grmovjem, smo hoteli tobačno veselico pripeljati do konca. Kaditi v skupini je veliko lepše kakor sam kje za kakšnim vogalom.

"Ivan! Breda! Gremo!"

No, pa smo tam! Opazili so, da prav mene in sošolke Brede ni. Midva sva imela najboljši uspeh, zato bi morala biti vodilna tudi glede discipline. Stresel sem se po vsem telesu. Molče smo se spogledali, kaj nam je storiti. Breda je odvrgla ogorek v mah in ga pohodila.

"Tukaj smo... Že gremo!" je zaklicala.

Fantje smo se obotavljali. Radi bi z veliko slastjo pokadili do konca. Res je nerodno, da tako veliki fantje, kakor smo bili mi, ne morejo nikjer v miru kaditi. Doma so nam bile za petami mame, v šoli pa tovarišice. Zato nismo hoteli kar tako zapraviti ene od najlepših priložnosti v naravi.

"Gremo!"

Še preden smo utegnili pokaditi do konca, se je pred nami znašel sošolec Marjan. Padel je med nas kakor jastreb med kokoši.

"O, golobčki pa kadijo!" se je zarežal. Takoj je stekel k tovarišici Nevi in sporočil o svojem velikem odkritju. Videlo se mu je, da je užaljen, ker ga nismo povabili v svojo kadilsko druščino.

Odvrgel sem škatlo, v kateri sta bili samo še dve cigareti, da ne bi imel pri sebi nobenih dokazov. V usta pa smo si zataknili kislice.

"Danite vame!" je zahtevala tovarišica razredničarka nenavadno strogo, ko smo pricapljali do nje. Morali smo, kaj pa smo hoteli...

"Res je... Kadili ste!"

"Midve samo dve cigaretki!" sta se naredili malenkostni sošolki. Resnica je bila nekoliko drugačna, a tudi zanju ni bilo pomoči.

"To vas bo ravnatelj vesel! In prav v mojem razredu se je moralo to zgoditi!" se je takoj zasmilila razredničarka sama sebi. Vsi smo odšli poklapani domov: mi, ker smo pričakovali ukore, razredničarka, ker ima tako slabe učence. Bolj ko smo se približevali Mostam, manjši sem bil. Le kakšen zlodej me je premotil, da sem se odločil za cigarete. Pogledal sem proti oblakom. Deda ni bilo nikjer... Presneti ded!

Poti nazaj ni bilo. Po celi šoli se je zvedelo še istega dne, kaj se je zgodilo v slavnem šestem a-ju.

"Ukor po ravnatelju!" je povedala razredničarka naslednjega dne."In prosim, da ga res podpišejo starši! Drugače vas bo vseh šest izključenih in vas bomo dali v poboljševalnico!"

Počutil sem se, ko da se je pred mano podrl ves svet. S seboj sem imel velike načrte. Če ne bom pilot, bom zagotovo kapitan dolge plovbe. Če pa ne bom kapitan, bom inženir, ki bo gradil največje mostove na svetu. Če ne bom inženir, bom pevec kakor Rafko Irgolič s svojim črnim vrancem. Nekaj velikega vsekakor bom. Tu pa so mi začeli groziti s poboljševalnico, pred mano je ležal ukor po ravnatelju, za naslednji dan pa je bil napovedan sprejem pri njem.

"Ne morem verjeti, da sta tudi odličnjaka krenila po tako slabih poteh... One štiri smo imeli že tako odpisane, ampak da sta vmes tudi vidva..." je zmajeval ravnatelj z glavo proti meni in Bredi.

Imel sem občutek, ko da bi stal pod vislicami. Vsak trenutek mi bodo zategnili zanko okoli vratu in - konec bo vsega!

Za zdaj zadeve ne bom gnal naprej... Če pa boste naredili še kak najmanjši prekršek, bom takoj ukrepal..."

Najmanjši prekršek bi lahko vsak posebej naredil s podpisovanjem ukora. Sam pri sebi sem že pri sprejemu pri ravnatelju trdno sklenil, da ukora ne bom sam podpisal. Da bi me vtaknili v poboljševalnico, tega res nisem hotel tvegati. Ampak kako dobiti podpis, pri tem pa nikomur povedati, kaj se nam je pripetilo... Zavlekel sem se na seno in premišljeval, premišljeval... Najraje bi se od sramote vdrl v zemljo. Prej ali slej bosta zvedela za prekršek tudi moja brata. Povedala bosta staršem. Pri njima v tem primeru ne bom imel zaveznikov. Treba bo vendarle igrati z odprtimi kartami in prekršek pojasniti staršem...

Nič, kar nabijejo naj me! Premlatijo naj me kakor ajdovico. Res me je zapeljal ded, ampak kadil sem sam. Kriv sem in za to moram pretrpeti tudi kazen... Zločin in kazen... Na lepem sta postali tako veliki besedi, da sta bili večji od naše hiše. Posebno KAZEN je pisalo s takšnimi črkami kakor dvojni kozolec na vrtu.

Proti večeru sem se do skrajnosti obupan in vdan v usodo privlekel iz skrivališča in se hotel predati staršem, Kar bo, pa bo. Prav treba mi je bilo kaditi. Ne bom pilot, ne bom kapitan, ne bom inženir, ampak Rafko Irgolič bi še vedno lahko bil. Na eni od slik je kot kavboj tudi on kadil...

Tedaj je znova posegel vmes moj ded. Večno mu bom hvaležen. Prav v trenutku, ko sem hotel pokazati ukor po ravnatelju mami in ga ji dati v podpis, je zmanjkalo elektrike! Res so v tistih časih kar naprej nekaj preklapljali, pa vendar...

Na lepem sva se znašla z mamo v temi, ata pa ni bilo v hiši.

"Mama, tole mi hitro podpiši!" sem planil k njej.

"Počakaj, da pride elektrika..."

"Ne, ne, kar takoj podpiši... Saj si prižgala svečo..." Sveča je brlela komaj toliko močno, da sva se za silo videla v obraz.

"Ne vidim, če ni toka..."

"Prosim te, mudi se mi! Rad bi šel spat..."

"Uh, si siten!"

V poltemi je zdrsela po črti njena okorna pisava. Bila je taka, da je ne bi znal ponarediti niti poklicni ponarejevalec.

"Boglonaj!" sem ji skočil v objem in brž odhitel iz kuhinje.

"Čakaj, kaj pa sem podpisala?"

"Ah, nič posebnega..." sem ji veselo odvrnil."Zdaj grem spat. Zbudi me ob pol sedmih!"

In že me ni bilo več. Oglasil pa se je ded - z lučjo! Zaspal sem tako trdno, ko da sem ves dan okopaval peso.

Razredničarka Neva je naslednjega dne gledala vsak podpis po več minut posebej. Pri mojem ni mogla reči nič slabega.

"No, vidim, da si kljub vsemu pošten fant!"

Tisti "kljub temu" me je sicer zabolel, a sem se vseeno zadovoljno naslonil nazaj. Ukor mi je podpisala mama, drugo pa ni bilo pomembno. Vsaj tako sem mislil. A se je na šoli šele začelo.

"Ohoho, kadilci skrivači!" nas je obsojala vsa šola med odmorom. Bili smo glavna posebnost, predmet za posmehovanje. Hodili so nas gledat kakor opice v živalski vrt.

Pri tovarišici za računstvo in geometrijo se je začelo tudi med poukom razglabljati samo o cigaretah. Ko je tovarišica stopila v razred, je brez besed vzela v roke kredo in na tablo napisala velike številke:

"Vsak dan pokadite po eno škatlo cigaret. Koliko porabite za cigarete, če vzamemo, da živite sedemdeset let, od tega kadite šestedese let, škatla pa stane dva dinarja... ?"

Pogledala je po razredu sem ter tja in slovesno dejala:

"To nam bo izračunal naš vrli kadilec Ivanček!"

Izračunal sem brez težav, da bi za cigarete dal triinštirideset tisoč dvesto dinarjev.

"No, nekako za dva lepa nova avtomobila... Ali se torej splača kaditi?"

V želodcu se mi je obrnilo. Šlo mi je na bruhanje. Seveda bi imel raje v življenju dva bleščeča nova avtomobila, kakor pa, da bi vse to pognal v zrak. Odrasel si lahko tudi tako, da se voziš v lepem avtomobilu...

Pri zgodovini je tovarišica brez pozdrava začela:

"Tobak so k nam v Evropo prinesli iz Amerike. Nekdaj so ga imeli za okrasno rastlino, ker pa so mu pripisovali čudežno moč, so ga začeli uživati tudi kot mamilo. Za časa Ludovika XIII. in Jakoba I. je bil tobak prepovedan s posebnim odlokom, papež Urban VII. pa je kadilce tudi izobčil iz svojega občestva... No, kadilec Ivan, ponovi, kar sem povedala!"

Jecljajoče sem ponovil vse, kar nam je povedala, pri tem pa sem se počutil, ko da bom vsak trenutek razpadel na sto koscev... Tobak je mamilo, kadilci so bili v zgodovini izobčenci... V grlu so se mi nabirale sline, ki bi me rade zadušile.

Pri slovenščini:

"Kadilci so ljudje, ki ne znajo obvladovati sami sebe... Prosim, naj se kateri od kadilcev javi in naredi v tem stavku besedno in stavčno analizo... No, Ivan, bomo začeli kar pri tebi!"

Tako zoprne analize še nisem opravil v življenju. Stavek je bil preprost in zato z njim ni bilo posebnih težav, podton pa tako sramoten, da bi se bil najraje vdrl v zemljo. Ves čas sem gledal v tla, v želodcu pa se mi je vse bolj vzdigovalo. Analiziral sem namreč stavek: Kadijo samo neumni moški in grde ženske...

Do viška smo prišli pri gospodinjstvu:

"Znano je, da vsi tisti, ki kadijo, umirajo najmanj pet let prej kakor nekadilci... Med rakavimi bolniki, posebno med rakavimi bolniki grla, prebavnega trkta in tudi ožilja, je kar devetdeset odstotkov kadilcev... Znanstveno je dokazano, da kajenje pospešuje raka ali ga celo ustvarja..."

Ko sem bil poklican k tabli, da bi ponovil vse o raku, ki ga povzroča nikotin, me je do konca zvilo. V trebuhu me je začelo na vso moč trgati, v črevih in v žrelu sem začutil na tone katrana, v ustih je gorel ogenj... Po vsem telesu sem začel dreveneti, v obraz pa postajati bled kakor kreda.

Vrpičo vseh sem se pred tablo sesul na tla kot kup nesreče.

"No, to je od cigaret!" je rekla tovarišica za gospodinjstvo in mi z mokro gobo omočila čelo.

"Danes pojdi raje domov! Če se boš jutri opomogel od kajenja, pa spet pridi k pouku!" Učiteljičine besede so izzvenele, ko da bi hotela reči, da bom v šolo hodil samo, če se bom dokončno odpovedal cigaretam, oziroma če bom prebolel raka.

Doma sem ostal dva dni. V sanjah sem noro bledel, da padam v vodnjak, v vodnjaku pa so ležali žareči cigaretni ogorki. Potaplja sem se v smolnati katran in se pekel v njem kakor v peklu. Nazadnje sem se zdrav zbudil...

"Ali kaj veš, kaj si govoril? Prosil si, naj ti kupimo belo krsto in ne črne kakor katran..." mi je povedala mama."Ata se je tako bal zate, da se je jokal... Rekel je, da bo vse storil, če ostaneš živ, da postaneš pilot... Vidiš, kako te je greh obremenil... Le zakaj si se nama tako grdo zlagal!"

"Samo da si ozdravel, moj pilot!" je položil roko name ata brez očitnja v glasu. Nobeden v družini ni nikdar več rekel besedice o kajenju, meni pa se je kajenje priskutilo za vse življenje. Še danes sem velik sovražnik kajenja. Takšni, ki imamo za sabo grenko izkušnjo, smo najhujši...

In kaj si misli o meni moj ded? Bog si ga vedi! Kaj preveč že ne more biti navdušen nad svojim vnukom, ko pa je ta tako na hitro končal svojo kadilsko kariero. Ali pa se je na svojem oblaku samo zato pripeljal nad Moste, da bi mi pomagal biti boljši od njega. Navsezadnje dedom, živečim ali tistim na belih oblakih, ne more biti vseeno, kaj se dogaja z njihovimi potomci... Morda pa je tako samo popravljal vtis o sebi...

POMLADANSKI SNEG

Mlačnih ljudi nisem nikoli maral. Življenje gre naprej samo z ljudmi, ki se znajo navdušiti nad stvarjo ali človekom. Pa čeprav jih pri tem zanese. Samo zanos lahko prinese drugačno vrednost trenutka. Samo v preizkušnji se ljudje kalimo, samo v izjemnem trenutku se pokažemo v pravi luči.

Tako je bilo tudi z našim pomladnim šolskim izletom na Veliko planino. Vsepovsod zelenje in cvetenje, vsepovsod novo življenje, vsepovsod prebujeno hrepenenje.

"Po našem šolskem načrtu bi morali iti kam v naravo..." je dejala razredničarka nekega sončnega dne. Zunaj je bilo tako toplo in prijazno, da je bilo prav bogokletno sedeti v razredu in se guliti za ocene. Prava šola bi lahko potekala samo v naravi.

"Pojdimo do kriškega bajerja!" so predložili nekateri.

"Ali pa na mengeški hrib!"

"Imam še boljši predlog: pojdimo na tridnevni izlet na Veliko planino! Jaz se vam ponudim za vodnika!" sem bil ves v ognju jaz. Veliko planino sem dobro poznal, rad bi se čimprej odpravil po njenih samotnih tratah, a je bilo poletje še daleč, rad pa bi jo tudi razkazal vsem tistim, ki še niso bili tam gori.

"Hm, predlog ni slab..." je zamišljeno prikimala tovarišica Neva."Na Veliki planini imam dobrega znanca, ki ima čez zimo v najemu dve pastirski koči..."

"Na Veliko planino! Na Veliko planino!" sem začel navijaško vpiti tako na glas, da so mi pritegnili tudi drugi sošolci.

"Saj tudi mene vleče, ko je tako lepo sonce... Edinole vreme me skrbi..."

Dobil sem domačo nalogo, da poslušam radio, kakšno vreme se obeta za konec tedna.

"V petek se bo nadaljevalo sončno vreme, v soboto pooblačitve in proti večeru že prve padavine... Močno se bo ohladilo..."

Zadnji stavek sem namenoma preslišal. Na veliko pa sem razglašal prvi del vremenske napovedi. Seveda je vremenu na radiu prisluhnila tudi razredničarka.

"Preveč ni obetavno. No, pa bomo vseeno šli... Se bomo pa v soboto vrnili..."

V petek navsezgodaj, v prelepem sončnem vremenu, smo se s kolesi odpeljali do Stahovice, spravili kolesa v neko šupo pa hajdi v hrib. Kolena smo grizli skoraj tri ure, a nam ni bilo dosti mar. Imeti bi morali pouk, pa smo bili prosti, sonce je tako bogato razsipavalo žarke, da smo bili vsi kakor prerojeni do zadnjega vlakna, pred nami pa so bili trije prosti dnevi v hribih.

"Ali ni prelepo!" smo vsi obstali kakor vkopani, ko smo pridrveli na rob Velike planine in se zagledali v neskončne travnate dobrave. Vmes so se svetila jezerca kakor božja očesca, ob njih pa so bile posejane lesene koče.

"Za tole ima zasluge naša ljuba tovarišica Neva..." sem se hotel prikupiti razredničarki, ker nas je vendarle uslišala.

"Kar Neva mi reci!" mi je rekla, da bi od presenčenja kmalu padel na zadnjo plat."Nad tisoč metri ni več nobenih pregrad. Zdaj nisi več moj učenec, ampak smo vsi samo planinci."

"V redu... Neva!" sem bil sam toliko predrzen, da sem takoj izkoristil njeno prijaznost. Tudi pozneje sem jo ves čas klical po imenu, ko da sva skupaj pasla krave.

Najprej smo se zapodili v Domžalski dom. Tam smo vzeli iz nahrbtnikov malice, si zraven naročili še vroč čaj in imeli pravo pojedino. Gorski zrak je opravil svoje: vsi smo bili lačni ko volkovi.

Nato smo odšli prav do pastirskega naselja na Veliki planini, do dveh koč, ki ju je imel v najemu razredničarkin znanec Boris. Pričakal nas je s kitaro v roki, na štedilniku pa se je kadil čaj, v katerega je vlil kar precejšen del vsebine iz rumove steklenice.

"Na planincah sončece sije, na planincah sončece sije..." smo zapeli z Borisom ob prihodu. Peli smo tako vzneseno veseli in zadovoljni, da so nam še vrhovi odgovarjali in so nam lesene koče z užitkom prisluhnile.

V obeh kočah je bilo čudovito toplo. Dišalo je po lesu in smoli, v nosnice nam je silil prijetno vonj planinskega čaja, po telesu se nam je razlezel rum.

"Vsi zajčki na čajček. Ni boljšega čajčka za zajčka, kakor je tale pod božjim tronom!" se je spustil Boris na našo raven, nam nalival novega in novega čaja v skodelice, zraven pa pel, igral kitaro, pravil šale - bilo je imenitno!

Zvečer smo vendarle zgodaj zaspali, saj je bila za nami dolga pot in tudi velika skrb. Zjutraj pa smo se v novo svetlo jutro zbudili ko prerojeni. Zdelo se mi je, kakor da sem se v koči tiste noči na novo rodil. Čeprav smo bili vsi napravljeni le v preproste obleke in obuti v navadne šolne, smo z Nevo in Borisom prehodili vso Veliko planino po dolgem in počez, si ogledali Vertrnico, kjer je stalno ležal sneg, se ustavili v Jarškem domu in se do sitega navaljali po travnatih rebreh.

"Na hitro še pospravimo, potem pa brž v dolino!" je dejala tovarišica Neva, ko se je sonce prevesilo na drugo stran.

V koči nam je Boris spet skuhal najboljši čaj na svetu, postregel pa nam je tudi s pesmijo. Ko je videl, kako radi prepevamo, se je usedel na prag koče, mi pa smo se nabrali okoli njega kakor čebele v panju. Prvikrat v življenju sem slišal tudi nekaj bolj robatih in kosmatih pesmi. Zastavil je s tisto ljudsko, ki jo pod Veliko planino dobro znana:

"Na Vel'ko planino prav strma je pot,
čez Pasje pečine jo maha en trot..."

Nekateri so jo poznali in so mu takoj pritegnili:

"Ti-hojlarija-hojlarija-hojlarija-drom,
ti-hojlarija-hojlarija-drom..."

Ko je Boris začutil, da smo eno, je navdušeno nadaljeval:

"Na Vel'ki 'mam sina, na Mali 'mam hčer,
oba sem naredil v soboto zvečer..."

Pritegnili smo mu še glasneje in še bolj ubrano.

Sledila je še vrsta bolj kosmatih kitic, mi pa smo mu ob vsaki veselo zapeli refren. Zdelo se nam je, da nas je kar neslo in neslo naprej. Ko je Borisu zmanjkalo novih kitic, sem pomislil, da teh prelepih trenutkov ne bi smelo biti nikoli konec. Zato sem na znano melodijo sam zapel na ves glas:

"V Mostah gradili smo šolo sto let,
so zbrskale kure nam šoder za klet..."

Vsi so planili v smeh, Tudi tovarišica razredničarka in Boris, nato pa so zapeli kakor sto zborov skupaj znani refren. Verz je bil všeč tako Komendčanom kakor Moščanom. Prvi so nam prav to metali pod noge, drugi pa smo bili že tako močni, da smo se lahko šalili na svoj račun. Odziv me je opogumil.

"Ravnatelj nas gleda vse dneve postran',
gotovo zaradi ukorov ga je sram..."

En zlog je bil v drugi vrstici preveč, a se je kljub temu dalo razumljivo zapeti. Drugi tega še opazili niso. Po refrenu sem nadaljeval:

"Tri hlače sem strgal, tri kole dobil,
kako bi se šole potem veselil..."

Čutil sem, da je treba iti še bolj v samo jedro.

"Smo šipe razbili, plačali pa nič,
verjetno zato bo še enkrat hudič..."

To je bilo že bliže ljudski zbadljivki. Videl sem, kako vsem žarijo oči, tudi razredničarka je uživala. Zaradi njenih svetlih rdečakstih las smo ji pravili tudi Rženka. Začutil sem, da je treba nekaj zapeti tudi o njej.

"Najboljša od vsej je Rženka zares,
nam petke deli, pa čeprav smo čez les..."

Bilo je, ko da so me zagrabili valovi, sam pa sem sedel vrh njih.

"Je Ančka veselo in pridno dekle,
se rada po šihtu še z nami daje..."

Priznanje je veljalo prizadevni slavistki profesorici Ani, ki nas je učila igrice po pouku. Treba pa je bilo reči še kakšno o učitelju risanja, kateremu smo zaradi avstroogrskih mustač pravili Brko.

"Največji umetnik je Brko, naš fant,
obesil je slike pod toplar na štant..."

Ko sem obdelal vso šolo, sem se lotil še Borisa.

"Naj čajček nas greje, kitara zveni,
a boljšega fanta od Borisa ni..."

Sami nismo vedeli, kdaj se je zvečerilo. Na lepem smo se začudeno spogledali: sonca ni bilo več nad vrhovi, koče so izginjale v polmraku, na zemljo je legal večer. Za korajžo sem brž spesnil:

"Tri dni, tri noči še ne gremo domov,
čeprav sneg nasuje prek gorskih vrhov..."

Ob tej dvovrstičnici je vsem zastal refren v grlih. Spogledali smo se. Čudno črno je bilo za Krvavcem.

"Večer že prihaja, ostanemu tu..." je v pesniških poudarkih povedala razredničarka.

Naprej pa ni več šlo. Tudi sam sem mahoma izgubil ves smisel za pesnjenje. Boris pa je vstal in rekel:

"Tale pesem pa je posebej za našega pesnika..." In je zapel s prelepim žametnim glasom Sivo pot, ki ga vodi na Gorenjsko.

Ganilo me je do solz.

Potem smo se zaprli v kočo. Okoli vogalov je začelo zoprno pihati, črni oblaki so bili bliže in bliže, še pred polnočjo je začel naletavati sneg.

S prvim svitom smo bili spet vsi na nogah. Bilo je nenavadno, a presneto resnično: niti vrat nismo mogli odpreti. Pred kočo je ležalo - pol metra snega!

Pogled skozi okno je bil prečudovit. Tako deviško bele Velike planine nisem videl nikdar več. Ko da je neznana roka položila čez in čez eno samo veliko belo ponjavo. Male koče so bile videti pod njo kakor majceni hribčki. Vsenaokrog pa sam sneg, sneg...

Bilo je hkrati nebeško lepo in zemeljsko žalostno...

"Le kako bomo šli v šolnih domov..." smo se začeli spogledovati obupani. Sneg pa je še vedno naletaval.

"Ne smemo čakati... Lahko ga nanese še pol metra..." je dejal Boris, na silo odprl vrata in odkidal gaz do sosednje koče, kjer so bili ujeti v snegu sošolci skupaj z razredničarko.

Po kratkem posvetu smo se odločili, da takoj krenemo. Ne glede na pol metra snega, ne glede na slabo obutev in obleko. Lahko je samo še slabše...

Prvi je stopal Boris, za njim razredničarka, mi pa smo se udirali po njunih stopinjah do pasu v belo slepoto.

"Samo sledite nama... Nič ne govorite, da ne izgubljate moči po nepotrebnem... Niže ko so svetega Primoža sneg ne more ležati..."

Navodil smo se držali kakor svetih zapovedi. Čeprav smo bili že po nekaj metrih premočeni ko cucki, čeprav so nam začele pohajati moči že do roba planjave, čeprav smo na Pasjih pečinah tvegali tudi smrtno nevarnost, smo se le prebili do cerkve sv. Primoža. Tudi tam je ležal sneg, vendar pol manj. Tik pod dolino nas je pričakalo samo blato in luže.

"Smo vsi?" nas je preštela tovarišica Neva.

"Vsi!"

"Pojdite čimprej domov, da se ne prehladite! In oprostite!" je iztisnila z zadnjimi močmi, potem pa se - tako kakor mi - s kolesom v ledenem dežju napol zmrznjena zapodila proti domu.

Kazalo je, da bom na kolesu v resnici zmrznil. Padal je tako leden dež, da se je kar prijemal obleke, premočen sem bil do kože, povrhu pa še brez moči. Pred očmi sem videl le toplo peč, skodelico čaja, prijazna starša...

"Da ste le vsi živi!" sta me pričakala starša na pragu."Izzivali ste usodo. Le kako, da učiteljice nimajo prave pameti..."

Zamolčal sem, da sem glavni krivec prav jaz. V šoli sem jih prav jaz navdušil za ta izlet, na Veliki planini pa nas je zaradi mojega pesnjenja tako močno zaneslo.

Spravil sem se na vročo peč, ki me je že čakala, mama mi je takoj pripravila vroč čaj in zaspal sem ko ubit. Naslednjega dne pa sem bil zdrav kakor dren. Pohitel sem v šolo. Prišla sva samo midva s prijateljem Rajmundom, vsi drugi so ostali doma. Prišla je tudi razredničarka.

"Pouka danes ne bo..." je rekla s prehlajenim glasom. Potem je pogledala proti meni in mi tiho dejala: "Malce sva pa le pretiravala, kaj?" V njenem glasu ni bilo nobenega očitka, le spoznanje, katero sem na srečo odkril brez posledic.

"Sva... tovarišica... Neva!" sem ji rekel po planinsko.

Stopila je k meni in me pobožala po laseh:

"Ej, ti moj pesnik!"

Čutil sem, da bi mi rada rekla: Življenje gre zmeraj na dvoje. Po eni strani je treba hoditi po utrjenih poteh, po drugi pa ga je treba sprejemati tudi na tistih stezah, ki so polne zanosa, čustev, pretiravanja. Drugače je življenje ena sama dolga siva pot, en sam kamniti kolovoz...

LJUBEZEN V VERZIH

Pravijo, da je s prvo ljubeznijo približno tako, ko da si se nalahno urezal z nožem: malce zaskeli in spet je vse po starem. Tisti, ki smo prvo ljubezen občutili globlje, vemo, da to ni res. Prva ljubezen je kakor vrtnica: vidimo samo cvet, samo rožo, šele na koncu opazimo tudi trne. Prva ljubezen je najboljša življenjska šola. Sam sem imel to srečo, da sem se šolal v verzih...

Bilo je v sedmem razredu, ko sem se nesmrtno zaljubil. Seveda v sošolko. Igrali smo Kekca. Ona je bila Mojca, jaz pa Kekec. Ker je bila slepa, sem jo za roko vodil po odru sem ter tja, jo nosil čez brv in jo zdravil s čudežnim zdravilom. Le kako se ne bi spotoma tudi zaljubil vanjo, ko pa je imela tako prisrčno pegast nosek, tako globoke modre oči, tako mehko srce.

Lahko bi rekel, da je bila kriva za mojo prvo ljubezen profesorica Ana, ki je izbrala vlogi Mojce in Kekca. Nekoliko pa sva se potrudila tudi sama. Bila sva v letih, ko sem jaz počasi zapuščal gozd in travnike, lovske in morske dogodivščine, prijatelja Rajmunda in starejše vzornike. Zdaj sem bil v središču pozornosti sam, popolnoma sam, z menoj pa oseba z drugega življenjskega brega.

Same vaje za igro so bile premalo. Z Mojco - tako sem jo klical tudi v zasebnem življenju - sva se zmenila za srečanje tudi v popoldanskih urah. Prvič v gozdu med Mostami in Komendo. Proti večeru, ob šestih, dobre tri ure po končani vaji za Kekca.

Ob tri četrt na šest sem bil že v gozdu. Mojco sem nameraval počakati pod brvjo. Rad bi jo opazoval, kako bo nestrpna, kako bo s hrepenenjem gledala proti Mostam - in to, pomislite, Komendčanka! -

kako je nasploh videti dekle, ko je zaljubljena. Toda načrt ni uspel. Mojca me je ob brvi že čakala. Bila je premočena do kože. Nalahno je namreč vse popoldne rosilo.

"Saj še ni šest..."

"Veš, spomnila sem se, da bo danes doma naš očka in me ne bi pustil nazaj..."

"Pomeni, da si me čakala več ko tri ure?!"

"Ja, šla sem osemindvajsetkrat od Most do Komende..."

Moral bi jo poljubiti, a je nisem znal. zato sem jo samo nalahno pobožal po mokrih laseh in ji obljubil pesmico. Ljubko je zavila z očmi in rekla, da pesmi obožuje. Bil sem presrečen, da ji bom lahko vsaj nekaj dal. Vse do večera sva se pogovarjala o šolskih predmetih, zvečer pa sva se razšla kot najboljša sošolca. Že med prvo uro naslednjega dne sem ji poslal listek s pesmico:

"Komendska Be-Be,

ali kaj misliš name?"

Tedaj je bila nadvse popularna igralka Brigite Bardot, Be- Be, moja Mojca pa ji je bila na las podobna. Njen glas je do pičice spominjal na slavno Francozinjo, prav tako ljubko je znala našobiti ustnice, pa tudi postavo je imela prav tako kakor velika zapeljivka.

Ni minilo niti pet minut, ko se je pod mojo klopjo znašel listek z verzom:

"En kis na tvoj fris
ti pošilja tvoja miss!"

Zardel sem do ušes. Verz se mi je zdel napisan precej čez rob. Če sem ga prav razumel, je Mojca namigovala na poljubovanje. Mene pa je bilo že ob misli nanj grozno sram. To naj še malo počaka. Osvojiti jo moram najprej s pesmimi. Za naslednji dan sem ji obljubil pravo pesnitev. Posebej zanjo. Takšno, ki ne bo sestavljena samo iz dveh vrstic. Moderno. Udarno.

Pesnil sem vse do polnoči. Navdiha kakor nalašč ni bilo. Povrhu me je motil naš Muri, ki je prav tistega večera zavijal ko ponorel. Še luna na nebu se mi je rogala in me navihano gledala. Končno sem spravil na papir smiselno celoti. Da bi bil videti čimbolj moderen pesnik, sem napisal Protestno pesem. Posebej za Mojco sem bil jezen na ves svet, da bi me po pesmi odkrila, kako drugačen sem od drugih. Napisal sem:

"Protestna pesem...
Svetla noč z mesecem, z Mesecem!
Muri zavija, tuli...
Nekdo se sprehaja po luni, po Luni!
Zemljan preklinja psa...
Ne ve, da v psu sovraštva ni, le - lakota!"

Pričakoval sem, da mi bo Mojca ob tem globokem občutenju sveta kar sama padla okoli vratu. Lepe ženske imajo rade pametne moške. Protestno pesem sem povrhu napisal tako, da sem vsako črko pobarval z drugo barvo. Največ z modrimi in črnimi, da bi poudaril brezizhodnost položaja.

Pod klopjo se je takoj zatem znašel naslednji verz:

"Pisker na glavo si povezni,
raje razmišljaj o svoji ljubezni!"

Bil sem pretresen. Tej punci letijo verzi kar sami iz glave. Ima tudi občutek za mero. Navaden cepec sem. Pišem ji protestne pesmi o našem lačnem Muriju, namesto da bi občudoval njeno lepoto. Ker smo pri slovenščini prav tedaj jemali Petrarka, sem ji sklenil napisati sonet. Pravo pesniško obliko za mlade zaljubljence. Resnico pa je treba zaviti v prispodobo o naravi. Laški enajsterec. Dve kvarteti, dve tercini. Malenkost za pravega pesnika! Še tistega popoldneva sem spravil skupaj pravi sonet:

"Pšenično klasje se zlati na polju,
drhte in trepetajo v vetru bilke,
zorijo polna zrna v vročem soncu,
poletja vonj puhti iz žitne njive.
Ujela se postovka je na nitko,
pozorno gleda iz višav na polje,
zbudila je iz spanja prepelico,
še ped pedi je tja do žetve moje.
Že sklanja se ženica, snope veže,
po vratu in v obraz jo sonce peče,
pot grenki jo v očeh močno skeleče.
A vendar je pobirati to klasje
res prava sreča za življenje naše,
saj ravno ono kruh nam dobri daje."

Čutil sem, da je nekaj rim precej šibkih, da so asonance komaj za silo, da tudi vsebinsko stvar ni najboljša. Soneta bi bil morda vesel Jovan Vesel Koseski. Petrarka pa bi ga vrgel v smeti. Toda na tihem sem računal, da bo moja Julija upoštevala, da sem le navaden kmečki fant, da imam rad polje in kruh, da sem ljubezen do nje izpovedal na posreden način.

Ves na trnih sem pričakoval njen odgovor. Prispel je šele naslednjega dne. Bal sem se, da mi bo spet poveznila kakšen pisker na glavo, a mi je v odgovor poslala prelepe besede:

"Od nekdaj sem spala s tvojim imenom na ustnicah,
in kamorkoli grem, se tvoja roka znajde v moji.
kadarkoli bi rada rekla: Jaz, rečem: Midva!
Samo za naju so slovničarji izumili dvojino.
kadarkoli premišljujem o tebi, razmišljam o nama."
Z rdečim črnilom je bil pripisan poziv k ljubezni:
"Ljubiva se, jaz in ti!
Zame obstajaš le še ti...
Tvoje oči in vse, kar imaš ti...
Upam, da me tudi ti ljubiš,
ker drugače me do smrti pogubiš..."

Šel sem se pogledat v ogledalo, ali sem res tako enkratno lep. Do tedaj sem mislil, da imam najdaljši nos na Kranjskem, da sem navaden kmečki butec, da se ne bom mogel nikdar v življenju oženiti. In glej čudo! Iz ogledala je gledal vame pravi vaški lepotec, velik kakor moja brata, možat kakor ata, resen kakor mama. Nič ni čudno, da je Mojca popolnoma ponorela za mano. Verjetno tudi zaradi mojih razumskih zmožnosti. Sonet o žetvi je bil bistveno boljši kakor tista njena rima: "ljubiš - pogubiš." Dopuščal sem ji glede napačnega naglasa pesniško svobodo, pa vendarle...

Poljubiti pa si je na naslednjem sestanku še vedno nisem upal. Po glavi so se mi začele ob srečanju z njo vrteti same kalsične pesniške oblike. Petrarka pač. Sklenil sem ji podariti basen. Basen o čričku. Prispodoba o uživanju življenja. Življenje je treba zajemati z veliko žlico. Posebno v zakonu. Z drugimi besedami, Mojci sem hotel ponuditi zvestobo do groba in jo poprositi za roko.

Basen je imela tale čudoviti moto:

"Pazite tudi vi, dragi moji,
da v delo se ne boste zakopali,
pozornost obrnite kdaj še k ženki svoji,
da ne odnesejo jo dolgi časi!"

Basen je obsegala devet kitic, vsako sem napisal z drugo pisavo, ob robu pa sem narisal še črička z violino.

Tudi ona mi je odgovorila pesniško:

"Moj dan se začne s teboj,
živim le zate, dragi moj,
ti si edina zvezda, ki mi sveti,
s teboj želim živeti in umreti."

Bila sva tako rekoč že poročena. Le matičar in župnik bi morala najino zvezo še potrditi. Plaval sem na oblakih. Nebesa so mi kar sama narekovala Grajsko romanco. Romanco v petinštiridesetih kiticah. O ljubezni med logarjem, tosem bil seveda jaz, in grajsko gospodično, ki je bila kajpada komendska Be-Be. Ljubezen premaga vse nepremostljive ovire. Romanca se je končala z naslednjo idilično sliko:

"Mlada grajska zdaj pospravlja,
kuha, šiva in pomiva,
srečo pri gozdarju večno
noč in dan uživa."

Pričakoval sem, da bova določila samo še datum poroke. Kaj drugega iz tako velike ljubezni ni moglo nastati. Toda naslednjega dne sem dobil tale njej odgovor:

"Lep si še - a zame ne,
ljubim še - a tebe ne,
tvoja bogatija - ena sama domišljija,
te pozdravlja - bivša simpatija!"

Bil sem tako poparjen, da smo komajda spravili pod streho igro o Kekcu. Mojco sem na hitro pozdravil kar pred hišo, besedilo sem izdrdral, ko da ne bi bilo namenjeno nikomur, nje pa niti pogledati nisem hotel več.

Tri dni me je stiskalo v prsih, me bolelo in skelelo ob vsakem koraku, nato pa sem dobil od Pehte listek z verzom:

"En kiss na tvoj fris
ti pošilja tvoja miss!"

Pehta se je med igro nesmrtno zaljubila v korajžnega Kekca...

Takoj sem ji odgovoril:

"Suhadolska Be-Be,
ali kaj misliš name?"

Dobil sem odgovor:

"Od nekdaj sem spala s tvojim imenom na ustnicah..."

Med naslednjim odmorom se mi je posvetilo. Sam sem cimpral verze spotoma, na novo, dekleta pa so imela za te priložnosti pri roki zvezek s stoterimi verzi za vsako priložnost. Ej, fantje, kako smo bili nespretni! Dekleta so nas peljala v šolo že v osemletki. Kaj sem hotel drugega: za mlečno čokolado sem si sposodil zvezek z znanimi verzi za eno popoldne, prepisal vse, kar bi mi utegnilo priti kdaj prav, potem pa s Pehto nadaljeval veliko ljubezen v verzih. Trajala bi še danes, če verzov ne bi zmanjkalo...

STRIČKI IZ RADIJSKE ŠKATLICE

Bolj ko sem odraščal, bolj sem iskal resnico o življenju. Je prava resnica tista, ki jo poznam iz domače vasi, ali pa je tista, ki jo beremo v knjigah, jo poznamo iz časnikov, jo slišimo iz radijskih sprejemnikov? Je resnično tisto, kar doživljam skupaj z domačimi, kar mi dajejo starši in bratje, kar mi podarja prijatelj Rajmund, ali pa je res samo tisto, kar sprejemam od zunaj, iz zunanjega sveta, ki vdira v mojo notranjost kakor kristalni čisti izvir izpod gora? Je pametnejše poslušati najbližje, zaupati najbolj iskrenim prijateljem, se družiti s svojo okolico, ali pa je bolje sprejemati tisto, kar so drugi ustvarili v najtrših razmerah, kar je drugim privrelo na dan v času najglobljega premišljevanja, kar je drugim nastalo kot biser v školjki življenja?

Veliko sem rastel ob radiu. Resnica iz radijskega sprejemnika se je velikokrat spajala z resnico z domačega dvorišča. Še več: dostikrat je bila kar ista. Radio smo poslušali ob vsakem prostem trenutku. Bilo je, ko da bi obstajla trajna srčna zveza med Ljubljano in Mostami pri Kamniku. Najbolj so vžigale radijske igre. Otroške in za odrasle. Ob poslušanju si si lahko bogatil domišljijo, ob poslušanju si si lahko ustvaril svoje mnenje, ob poslušanju si lahko radijske glasove prenesel v domačo vas. Tako ni bilo nič čudnega, da so zajci, namesto da bi tekmovali v petju na Goljavi, to počenjali na našem zelniku. Cankarjev Polikarp je umrl nekje na meji med Mostami in Komendo.

Najbliže pa so nam bili trije Nestroyevi veseljaki iz radijske priredbe Lumpacija Vagabunda. Nitka, Dreta in Smola so bili doma tudi v naši vasi. Nitka je bil mož šivanke in sukancas konca vasi, Dreta je bil večkrat okajeni čevljarček z onkraj Tunjice, Smola pa gospod Novak, ki je udaril na plan ob polni luni. Prav ob polni luni pa se je tudi meni zgodilo nekaj nenavadnega.

Radijskega sprejemnika dolgo nismo imeli. Tako smo spored poslušali kar z detektorjem. Brata sta od nekod prinesla dolgo žico in jo obesila med hišo in hlev. Nekdo jima je prodal kristal in slušalke, sama pa sta navila tuljavo, in tako je bil radijski detektor nared. Postaje so se spreminjale tako, da si prestavil prožno iglo na kristalu, spored pa se je seveda poslušal samo na slušalke.

"Drevi bo spet ponovitev Lumpacija Vagabunda... Škoda, ker ne morem poslušati..." mi je povedal brat Ciril, ki je redno spremljal spored ljubljanske postaje. Hudomušno igro o treh pijančkih, ki so na tomboli obogateli, so na Radiu Ljubljana ponavljali kar naprej. Vsako leto vsaj dvakrat. Bila je res enkratno narejena: z Ježkom, Tiranom in s Severjem, z glasbo in pesmimi. Vsi smo znali na pamet njeno osrednjo pesem, ki so jo zapeli, kadar so odpluli iz domače luke:

"Vandraj, vandraj, vandrovc moj,
saj ti lunca sveti,
kam pa šel boš spat nocoj,
ko si sam na sveti..."

ko smo igro prvič poslušali - zbrali smo se pri sosedu, ob velikem radijskem sprejemniku - je bil atu najbolj všeč verz, ki je govoril o tem, da je vandrovcem hudo, če jim nič ne odrine kmet. Ata je bil nadvse ponosen na to, da vsaj lačni nismo bili velikorat. Mami so se smilile uboge neveste, ki so padle takšnim vagabundom v roke. Mlajši pa smo vsi držali z vandrovci. Čeprav so bili vsi trije zapite duše, so nam bili vzor. Celo pozdravljali smo se tako, kakor so se naši trije veliki junaki:

"Vreme je bomba. Če se bo tako držalo, bo letina odlična. Če ne bo toča pobila in če ne bodo vrabci prosa pozobali. Ali imaš kaj denarja?"

Če je kdo, ki po naključju ni poznal teh junakov, vprašal, kaj si rekel, si mu celotno "pesmico" ponovno zrecitiral.

Ker me je radio tako močno privlačeval, tudi sedme ponovitve nisem hotel zamuditi. Da bi to radijsko veselo igro lahko poslušal v miru sam, sem zaprosil brata Cirila, ali jo lahko grem poslušat na njegove slušalke ob njegovi postelji.

"Le kaj sprašuješ! Pazi samo, da ne boš med igro zaspal. Po igri pa pojdi spat v svojo posteljo..."

Vsi trije bratje smo spali v podstrešni sobici v istem prostoru. Postelji bratov sta bili vredni precej več, ker sta imeli na sredini radijski detektor z dvema slušalkama.

Začetek radijske igre sem pričakoval tako nestrpno, ko da bi bil pred mano odločilni izpit. Srce mi je bilo razburjeno, ko da se z vandrovci vred ponovno odpravljam v svet po srečo. Končno je prijazna gospa iz slušalk le napovedala:

"Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, v vaše domove bi radi ponovno ponesli prek radijskih valov igro o treh veseljakih, ki jo je napisal priljubljeni avstrijski pisatelj Johan Nestroy. Želimo vam prijetno poslušanje!"

Oglasil se je gong, nato pa so pred moje oči privandrali Nitka, Dreta in Smola s pesmijo na ustih:

"Vandraj, vandraj, vandrovc moj,
tale bela cesta
celo dolgo noč nocoj
moja bo nevesta..."

Videl sem jih, kako so se ustavili v Jermanovi gostilni, brez ficka v žepu, radi pa bi jedli, pili, se veselili.

"Naj bo Jošt al' Polde,
če ima v žepu solde,
se obnaša kakor kavalir,
ej, birtova deklina, daj nam liter vina,
tu denarje vzemi, da bo mir..."

Denarja pa niso imeli, ti ubogi veseljaki. V nekaj sekundah so se spojili z našimi tremi moščanskimi pijančki, ki so bili na las podobni onim iz radijske škatle. Jerman jih je spravil spat na seno, tam so sanjali čudežno številko 7359, na loteriji pred moščansko šolo so zadeli ogromno cvenka, nato pa so vsak po svoje zastavili novo življenje. Globoko v zavest so se mi zarezale njihove besede. Posamezni stavki niso nikdar izpuhteli iz glave.

"Dajmo zbrat denar za srečko! Jaz ne dam nič, kdo da še kaj zraven?"

Proti koncu igre sem z njimi vred na postelji na ves glas prepeval, tako sem se vživel v igro. Še velika debela luna se mi je smejala izza brajde.

"Ko pa jutro vstane, oj,
sonce te pokliče,
vandraj, vandraj, vandrovc moj,
čez zelene griče..."

Plaval sem z njimi na krilih pesmi, plaval po stezah sreče in na oblaku, skupaj s simpatičnim priprošnjikom vseh popotnikov - z Lumpacijem Vagabundom - in nazadnje z njimi odpaval v ... sanje!

Ko je hotel brat Ciril iti spat v svojo posteljo, je našel mene še na njej.

"Hej, vstani in pojdi spat v svojo posteljo!"

Brez besed sem menda skočil na tla in odšel iz sobe. Brata sta me začudeno gledala, mislila pa sta, da grem prej še na stranišče, zato sta me pustila pri miru.

Sam pa sem šel lepo po stopnicah navzdol, odklenil težka vežna vrata in stopil v svetlo noč. Sprejela me je velika polna luna. Po dvorišču se je razlivala takšna mesečina, da je bilo svetlo kakor podnevi. Na vasi so peli fantje... Ne, niso peli fantje, ampak naši trije vaški patroni. Razločno sem jih slišal:

"Kaj bi štel doline, kaj bi štel konfine,
koder naša pot pelja, juhej,
naravnost in okrog ogla,
zemlja je okrogla,
in nikoder konca ni sveta..."

"Kje pa ste?" sem poltiho zaklical v svetlo noč

"Na vasi... Ne moreš zgrešiti... Tam, kjer stoji tabla z napisom..."

Iztegnil sem roke in odplaval na vas. Pred gostilno Pri Jermanu sem res zagledal neko tablo. Na njej je bila samo ena črka. Črka U. Druge se niso več dobro videle. Nekdo jih je zabrisal. Na sumu sem imel naše tri veseljake, ki so objeti stali ob tabli in prepevali na ves glas pesem o cesti:

"Boš ob njej sladko zaspal,
glavco boš na travco djal,
boš zaprl trudne oči,
vandrovček zaspi, zaspi..."

Njihova pesem je uspavala tudi mene. Bilo je, ko da bi mi vaški veseljaki zapeli uspavanko. Ulegel sem se na srebrno travo in po njihovem navodilu zatisnil oči. Počutil sem se tudi sam kot eden od vandrovcev.

Kdo ve, koliko časa bi bil spal in jim delal družbo, ko me ne bi bila prebudila trda roka. Bilo je čudno, a resnično: ob meni sta stala brata Ciril in Andrej in se mi smejala...

"Te je malce luna nosila, kaj?!"

Luna ni rekla nič, le poredno se je namiznila in se skrila za veje.

"Kje pa so Nitka, Dreta in Smola?" sem začudeno razprl oči.

"Se ti še vedno sanja, kaj?" sta se mi režala brata.

"Ne, vse je čista resnica... Še malo prej so bili tukaj... Naš krojač s konca vasi, naš čevljar z onkraj Tunjice, naš mizar Novak..."

"No, pokaži, kje so!"

"In tu je stala neka tabla, na kateri je bila prva črka U... Le kam ste jo odnesli?"

"Uuu!" sta plosknila brata z rokami."Močno te je zagrabila, tale polna luna. Brž domov, da ne bodo drugi zvedeli... Še sreča, da te ni nihče opazil..."

Domov sem stopal strašansko razočaran. Naših treh veseljakov ni bilo nikjer, prav tako pa tudi ne nobenega drugega znamenja.

Domači so potem drugim pripovedovali kot smešno prigodo, kako me je nosila luna po poslušanju igre, sam pa sem bil ves čas prepričan, da srečanje z našimi veseljaki ni bilo iz trte zvito. Dogodek se mi je razjasnil ob neki drugi polni luni.

Na lepem sem se spet znašel sredi vasi, med našimi tremi veseljaki, zbrani pa so bili tudi vsi drugi vaščani. Z našo družino vred. In s prijateljem Rajmundom v ospredju. Držali smo se za roke in prepevali:

"Vandraj, vandraj, vandrovc moj,
naj ti lunca sveti..."

Na lepem sem zagledal prav tisto tablo, ki sem jo videl prvič. Stopil sem k njej, da bi prebral, kaj v resnici piše na njej. Megleno se je vendarle videlo tudi tisto za črko U. Pokazale so se še štiri črke. Zlogoma sem prebral:

"U-S-O-D-A!"

Od tiste noči naprej vem, da je moja usoda razpoznavanje med ljudmi iz mesa in krvi ter med tistimi iz radijske škatlice, srečevanje s tistimi iz naših vasi in tistimi, ki bi morali živeti vsaj v knjigah večno, ali rečeno krajše: odkrivanje obeh plati resnice o življenju...