DVE VELIKI POLOMIJI

Kdor gre na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj, smo se radi šalili doma, ko še nismo videli Dunaja od blizu. Cesarsko mesto je bilo v tistih časih sila imenitno - Ljubljana je res samo ena dolga vas - res pa je tudi, da takšno mesto hitro pokaže tujcu zobe. Posebno zaradi domotožja...

Kakorkoli se obrneš: tujec je povsod tujec. Ko sem razlagal drugim, kako lepe hribe imamo v slovenskih deželah, so se mi drugi rogali, da lepših od avstrijskih in švicarskih pač ni, zato pa tu tudi cveti tako planinski turizem. Ko sem jim pravil, da lepših pesmi, kot so zrasle iz naše zemlje, ni, so se šalili iz mene, da takšen jezik, ki ga prepevajo pastirji na paši, že ne more biti posebno primeren za pesmi. Ko sem jim pravil, da imamo tako lepe cerkve in tako blagozvočne znovove in orgle, da pride na božjo pot na eno nedeljo tudi po tri tisoč ljudi, so se mi smejali in me peljali v Štefanovo cerkev, ki jo obišče na tisoče vernikov vsak dan.

A kar tako se nisem dal potolči do tal. Res pa je, da te kot tujca posebno natančno opazujejo prav pri vsaki stvari. Na Dunaju sem nehote doživel dve veliki polomiji.

Prva je bila povezana s petjem. Naše Slovansko pevsko društvo je bilo daleč naokrog znano po tem, da poje najlepše na vsem Dunaju. Vsaj mi sami smo to razlagali vsakomur, ki nas je hotel poslušati, veliko pa je bilo tudi prave resnice v tem. Ko je bil v cesarski jahalnici, v največji dunajski pokriti dvorani, pripravljen dobrodelni koncert za padle v vojni, je skupno nastopilo čez tisoč dvesto pevcev z dvema velikima vojaškima godbama. Peli smo kajpada nemško, pa čeprav se je naše društvo tudi uradno imenovalo Slovansko pevsko društvo. In vsi so dejali, da smo bili med najboljšimi.

Smola pa se je prijela mene šele po tem velikem koncertu. Na Dunaju je tiste jeseni tri tedne skupaj deževalo. Sam nisem imel najboljše obutve - moji škornji so prepuščali vodo spredaj in zadaj - pa sem se na poti domov krepko prehladil. Vem, da se to zame kot za močno gorenjsko grčo ni spodobilo, toda kašelj se je hitreje naselil v meni kot kaj drugega.

Dober teden za tistim velikim koncertom je naše Slovansko pevsko društvo pripravilo svoj koncert, na katerem smo sklenili zapeti tudi nekaj slovanskih pesmi. Gospod Miklošič nam je na predavanjih starocerkvene slovanščine celo dejal, da ni lepših pesmi, kot so slovanske, s slovenskimi vred. In tako smo podprti s strokovnim mnenjem pripravili samostojni koncert, na katerem smo hoteli potrditi svojo zavidljivo kakovost.

"Glas, da je med študenti tudi tisti Slovenec, ki je v Ljubljani držal pokonci vse petje, se je raznesel že po vsem Dunaju..." mi je dejal sošolec tik pred nastopom. "Le glej, da ne boš z glasom zašel!"

Močno močno sem se odkašljal ter s sošolci Petrovčičem, Brezovarjem in Vencajzem nastopil v kvartetu, kar je bila moja pobuda. V kvartetu se pač bolje sliši - in tudi vidi - kdo lepše poje!

Pojemo in pojemo, ko pridemo s pesmijo do mojega sola z visokim a-jem.

"To je mojih pet sekund!" si mislim sam pri sebi ter še posebej dobro naravnam glasilke, da bi me vsi slišali, kako odličen pevec sem.

A je imel sam zlodej prste vmes! Ko pripojem prav do vrha visokega a-ja, se mi v grlu naenkrat nabere slina, ki noče ne naprej ne nazaj. Mislil sem, da bom solo speljal do konca, pa ni šlo! Sredi petja se mi je visoki a tako grdo podrl, da so opazili prav vsi poslušalci. Nemo so se spogledali med seboj, nekateri pa so tudi polglasno zamrmrali in negodovaje zmajevali z glavami.

Najhuje so se mi rogali pri tisti mizi, kjer so sedeli češki študentje.

"Jaz se bom kar ubil!" sem rekel po nastopu svojim sošolcem. "Prvič v življenju se mi je zgodilo to. Zaradi te presnete mokrote v škornjih..."

"Nič niso krivi škornji, kriv si ti sam!" je rekel Brezovar. "Jaz se grem sam najprej obesit!" In je osramočen odšel.

Tudi drugi so me na hitro zapustili.

"Vidite, kako slabo je slišati petje v kvartetih!" je dejal dirigent. "Posebno kranjski so zanič."

Sošolec Vencajz pa mi je zabrusil kar naravnost v obraz:

"Jaka, izgubi se!"

Po takem dogodku morate razumeti, da sem bil bolj poklapan kot zadnji cucek v dežju...

Druga velika polomija se mi je zgodila pri grščini. Poleg filozofije sem imel vpisano kajpada še grščino, latinščino in starocerkveno slovanščino. Grščina se mi je zdela od vseh štirih osnovnih predmetov najtežja. A sem si rekel že po prvem predavanju:

"Če hočeš biti res profesor, potem se zagrizi v klasiko!"

In sem se zagrizel, tako v jezike kot v literaturo. Slednja mi je bila vendarle nekoliko bližja, kajti nekaj sem slišal o grški književnosti že na gimnaziji, pa tudi zanimala me je.

Nekega jutra skočim pokonci in iščem zvezek za grško književnost, zvezka pa nikjer. Premečem vso sobo, prebudim sošolca, skupaj premečeva vse do zadnjega kotička: zvezka nikjer. Zunaj pa je že tretji dan lilo kot iz škafa.

"Kaj pa, če si izgubil zvezek, ko si skakal čez luže...?" je posumil sošolec.

Nisem mogel verjeti, a bilo je res: bržčas sem zvezek izgubil na poti domov. Odkar se mi je pripetilo tisto na odru s podrtim a-jem, sem se vode bal še trikrat bolj kot prej. Vprašal sem sošolce: nič! Spraševal sem ljudi na cesti: nič! Ostal sem brez zvezka, v katerih sem imel predavanja o grški književnosti...

Kajpada bi lahko vsa predavanja, ki so bila v zvezku, prepisal od sošolca, a tega nisem hotel prositi nikogar - tako ponosen sem bil. Imel sem namreč občutek, da se je vse zarotilo proti meni.

Prav tistega dne - Bog je že vedel, kaj je delal - sem dobil od gospoda Jurija Zavašnika pismo, v katerem so stale tudi tele besede:

"Dragi naš Jaka!

Najprej nekaj o domačih razmerah. Oče so mi rekli, da te pri študiju ne bodo mogli prav nič podpirati in da se boš moral sam preživljati. Tudi za vlak ti ne bodo mogli več dajati. Letina je bila slaba, kašče so prazne, povrhu pa je še Brezo tako napelo od sveže detelje, da so jo morali zaklati.

Pišem pa ti tudi zato, ker sem se prav danes srečal s prečastitim gospodom škofom Vidmarjem. Rekli so, da te v Ljubljani zelo pogrešajo in da je zdaj v stolnici kar nekam preveč tiho. Pa tudi gospod Foerster so enako rekli gospodu škofu.

Hočem ti povedati to, da - če te bo zagrabilo domotožje - se le vrni domov. Gospod škof so rekli, da bi te sprejeli tudi sredi leta v semenišče..."

Prebral sem pismo še enkrat in še enkrat. Nad glavo je obvisel en sam stavek:

"Gospod škof so rekli, da bi te sprejeli tudi sredi leta v semenišče..."

Še tistega večera sem se odločil. Ko sem pozneje premišljeval o tem, se mi je zdelo, kot bi se srečal s samim seboj.

"Kdo pa si ti, Jaka Bačnikov? Kmet si, rojen iz završke zemlje, navadna poljska roža izpod gorenjskih planin... Ti se že ne moreš iti mestnega škrica. Dunaj ni zate... Pa tudi Bog je že hudo nejevoljen, ker se tako smiliš sam sebi... Kmečki sinovi niso bili nikoli taki... Ali se nisi še pred nekaj meseci posmehoval sošolcema, ki si nista upala iti na Storžič, ti pa si ga zavzel s smehom in dobro voljo... Tudi duhovniški poklic bi znal dobro opravljati... Toda le doma, na domači zemlji, med svojimi ljudmi. Sam sebi pač ne moreš lagati!"

Tako mi je govoril moj obraz v ogledalu na steni. Čutil sem, da ima prav.

Da bi videl, kaj je v resnici v ozadju, sem še tistega dne napisal domov pismo, naj mi pošljejo denar, da se bom lahko vrnil z Dunaja.

Komaj bi verjel, a je bilo res: denar je prispel na Dunaj z obratno pošto v osmih dneh - kolikor je potrebovala poštna kočija v obe smeri.

"Hm, pa pravijo, da je bila letina slaba..." mi je šlo na smeh, v mislih pa sem že pasel ves srečen svoje ovčice na domačih tleh. In hvaležen sem bil Svetemu Duhu, da me je tako na hitro razsvetlil: nekateri so za to potrebovali leta in leta ali pa so zavozili vse svoje življenje.

"Mati, zdaj pa bom gospod, pravi gospod!" sem zaklical že na pragu. "V Smledniku že dolgo nismo imeli nove maše, zato se res spodobi, da jo imam jaz!"

Mati so me objeli tako krčevito, da sem se ustrašil, da mi bodo izdihnili ob samem mojem prihodu domov. Na roko pa so mi padale tako debele solze, da jih nisem videl iz materinih oči nikoli več, ne prej ne pozneje. Vedel sem, da so bile to solze največje materine sreče...

In res sem potem doma zapel novo mašo. Bila je srečna vsa moja družina, najbolj pa jaz in moja mati!

SVETA NOČ, BLAŽENA NOČ

Ko sem odhajal na svoje prvo službeno mesto v Tržič na Gorenjsko, v osrčje planin, je pritekel za mano sošolec Tone in mi dejal:

"Jaka, Tržičane poznam! Na prste bi lahko preštel tiste ljudi, ki še znajo slovensko. Tržič je ves nemški, zato to ni mesto zate. Upri se, pa čeprav škofovemu dekretu!"

Sošolec Tone, s katerim sva bila v semenišču veliko skupaj, ni bil človek takega kova, da bi želel komu škodovati. Kolikor sem poznal Tržič od daleč, sem vedel, da ima prav. Nemško govoreče ljudsko je iz leta v leto lezlo globlje v slovenske dežele. Tržič je bil nekaj ur hoda pod Karavankami, zato ni bilo čudno, da se je toliko Avstrijcev in Nemcev za stalno naselilo v tem gnezdecu med planinami, povrhu pa so imeli tudi vodstvo v nemških rokah.

"O, ti še ne poznaš Bačnikovega Jaka!" sem poskočil, kolikor sem bil dolg in širok. "Če me kaj spodbudi v življenju, me ovire na poti. Šel bom v Tržič, pa ne samo zato, ker tam potrebujejo kaplana, ampak tudi zaradi sebe."

Tone je žalostno skomignil z rameni, češ, ni mi pomoči. Pa mi tudi res ni bilo.

Povrhu sem imel za sabo tri grenke izkušnje z Nemci oz. nemčurji doma. Prva je bila ta, da smo na neki valeti leta 1867 v Šiški pri Vodniku prepevali slovenske pesmi - vodil sem namreč semeniški pevski zbor, v katerem je bilo čez trideset semeniščnikov - pa sem bil zato poklican pred sodnika - kot priča. Po mojem so me hoteli samo od daleč prestrašiti. Na tisti valeti so imeli nekateri vroče vseslovanske govore, jaz pa naj bi potrdil, da je bilo to res. Sodnik se je uradno pisal Gertscher, po naše pa naj bi se Gerčer ali celo Grčar. A je bil tak nemškutar, da je vsepovsod videl same nevarne Slovence: najraje bi dal odstraniti iz prosa tudi vsa ptičja strašila, ker so preveč dišala po značilnem slovenskem. Na tistem zaslišanju bi potegnil kratek konec, če bi kar na pamet podpisal zapisnik, pa sem toliko časa vztrajal pri popravkih, da sem potem podpisal samo nedolžno dejstvo, da je bila pri Vodniku v Šiški valeta, na kateri se je govorilo tudi o slovanskem združenju. Pa nič več... Drugo neslano šalo so nam prav tako podtaknili nemškutarji. Kot bogoslovci smo zapeli eno samo slovensko pesem našemu na Dunaju umrlemu poslancu dr. Tomanu, ko se je njegovo truplo s spremstvom ustavilo na ljubljanski postaji. Nemškutarji pa so menili, da se ob smrti ne spodobi peti slovenskih pesmi, ker so premalo svečane. Jaz kot pevovodja sem temu seveda ugovarjal. Na srečo so se zame potegnili Slovencem naklonjeni veljaki, kot so bili dr. Bleiweis, Costa in Svetec, ki so večkrat obiskali semenišče in močno cenili tako gospoda Foersterja kot mene... Tretjič pa sem za las ušel kazni, ker so me opazili na vižmarskem taboru leta l868. Tedaj nismo nič peli, res pa je, da nisem imel v ušesih vate, ko so govorili dr. Bleieweis, dr. Razlag in dr. Zarnik. Na črno listo so me dali samo zaradi navzočih na taboru.

Svoje prve službe v Tržiču nisem nastopil samo kot kaplan - kar mi je bilo obljubljeno - ampak tudi kot katehet v štirirazrednici, kot šolski vodja in celo kot učitelj. Nadomeščal sem namreč nekoga drugega, vendar povsem zastonj.

"Aljaž je že eden tistih mladih oslov, za katerega drži: če mu več naložiš, več nese," so se mi smejali po drugih farah, posebno na Brezjah, kamor sem hodil redno spovedovat, jaz pa si zato nisem prav nič belil las: človek je ustvarjen za delo in molitev.

Takoj pa sem zastavil z ustanovitvijo slovenske pevskega društva. Nemogoče se mi je zdelo, da med Tržičani ne bi bilo pravih Slovencev. Bogu bodi potoženo, da jih je bilo največ le med čevljarskimi pomočniki in vajenci, med samo gospodo pa bore malo. Celo v šoli sem bil za najmlajše samo "gospod Hilere".

"Kaj sem?!" mi ni šlo v glavo prve dni.

"Gospod Hilere!"

"Jaz sem za vas gospod kaplan, ne pa gospod Hilere. Če pa bi radi zvedeli, kako se pišem, vam povem, da se pišem Aljaž, po domače pa se je pri hiši v Zavrhu pod Šmarno goro reklo pri Bačniku."

"Ne, ne, vi ste gospod Hilere."

Tri dni in tri noči sem tuhtal, da sem prišel tej neumnosti do konca. "Gospod Hilere" ni pomenilo nič drugega kot "Herr Lehrer", se pravi "gospod učitelj", kar pa so vrli mladi Tržičani podvojeno rekli "gospod Hilere."

Najprej sem jih odvadil tega neumnega naslavljanja. Resnici naj bo zaupano, da včasih tudi s šibo. Pa nimam nič slabe vesti: s šibo sem jih samo slovensko učil.

Za kaplana v Tržiču sem bil postavljen šele leto dni po posvečenju. Moral bi vam podrobno opisati, kakšno ganljivo slovesnost smo imeli ob novi maši v Smedniku! Zbral se je vsa fara, postavili so dvanajst mlajev - ob vseh glavnih cestah, na slovesnost pa so prišli skoraj vsi moji sošolci iz semenišča in prijatelji iz mladih let. Najbolj od vernikov so bili srečna moja mati.

"Bog je uslišal mojo molitev! In tisočkrat naj ti povrne vse, kar boš dobrega storil v življenju, moj Jakec!" Po licih so ji lili debele solze, solze sreče. Na novi maši je bil tudi moj prijatelj Anton Foerster. Vedno mi je bil za petami. Takoj, ko sem nastopil službo v Tržiču, me je spet obiskal, rekoč:

"Tu, med hribi, boš lahko napisal kaj lepega slovenskega... Kaj zasanjanega, otožnega, večnega... Nekaj takega, kot je Gruberjeva Stille Nacht, heilige Nacht... Če želiš, ti jo pošljem, da jo boš imel za božič pri roki... Po avstrijskih deželah se ta pesem širi hitreje kot ogenj po pustinji..."

V tistem času so že izhajale različne pesmarice - tudi slovenske so bile vmes - vendar nisem nikjer zasledil te nove božične pesmi. Prijatelj Foerster je bil pač vedno za tri korake pred menoj. Kako tudi ne, ko pa je deloval tako v čitalnici kot na Glasbeni matici slovenski.

"To je bil pa velik ljudski mož - tale Gruber!" sem si takoj rekel, ko sem dobil njegovo pesem v roke. Sveta noč, blažena noč je bila tako milozvočno napisana, hkrati pa tako preprosta in v srce segajoča, da sem bil tudi sam prepričan, da bo v nekaj letih osvojila Slovenijo.

Poskusili smo jo do božiča naštudirati z našim... jaz sem mu rekel kar s čevljarskim pevskim zborom.

"Zakaj pa po nemško?!" so se mi uprli pevci. Že prvi dan sem jim namreč vbil v glavo, da bomo peli pretežno slovenske pesmi. Ker so drugi zbori po Tržiču - Tržič je namreč nadvse muzikalično mestece pod Karavnakami - peli samo nemško, smo mi peli samo slovensko. Zdaj pa sem na lepem silil vanje z nemško božično pesem.

"Zato, ker je v izvirniku nemška..." sem se skušal izviti, pri tem pa sem bil sam do sebe nedosleden.

"Ampak lepše bi se slišalo slovensko," je menil eden glavnih pevcev.

Tisti večer smo vadili samo melodijo. Res je bila tako lepa, da je bila vsem takoj všeč. Zvečer pa sem se kljub preobilici dela in preveliki utrujenosti kar v postelji sedeč spravil nad Stille Nahct ter jo predelal v slovenski jezik. Nekaj besed mi nikakor ni šlo na melodijo, pa sem jih kar po gorenjsko zaokrožil, da bi se zlogi lepo ujeli na metrično shemo.

"Imam jo! Sveto noč, blaženo noč!" sem ves žarel na naslednjih vajah. Žal je bilo na njih samo še dvajset pevcev. Nekaj je bilo menda razočaranih nad mano, nekaj pa jih je odpadlo zato, ker so morali podaljšati svoje delo v čevljarskih delavnicah.

Na hitro se je po vsem Tržiču izvedelo - najbolj še po nemških družinah - da vadimo posebno božično pesem. Če me je kdo vprašal, ali je to res, sem mu zadovoljno prikimal, da je.

Rezultat mojega postavljanja pa je bil dokaj klavrn. Tržiški delodajalci so se zmenili, da bodo delo podaljšali do sedeme večerne ure. Pomočnikom in vajencem so obljubili nekaj beličev več in tako - hote, načrtno, to je jasno ko beli dan! - uničili moj veliki pevski zbor.

"Vaje imamo lahko samo po osmi uri zvečer..." so mi povedali tisti, ki se jim je zdelo hudo.

Tedaj jih pa jaz nisem hotel imeti. Zdelo se mi je prepozno - zaradi prenatrpanega delovnika. Kaplana znajo povsod dobro izkoristiti, sicer pa je kaplan pač zato na svetu, da vskoči, kjer župnik ne more.

A prva slovenska predstavitev Svete noči ni propadla. Nemci in nemškutarji so se presneto ušteli. Vse do božiča sem vadil in vadil - sam zase - skrivoma, tako rekoč ilegalno, ponoči - in prav v Sveti noči prvič v Tržiču zapel Gruberjevo Stille Nacht v slovenskem jeziku. Sam, pred oltarjem, s kitaro.

Vernike v cerkvi je kar treslo od lepote in ganotja. Čutil sem, da bi mi najraje zaploskali. Zato sem jo pred koncem maše zapel še enkrat. in - glej, čudo! Pol cerkve jo je zapelo z menoj vred, po slovensko! Pa pravijo, da so gorenjske butice trde in da imamo Gorenjci namesto srca kamen v prsih.

Ko pa je bilo konec polnočnice, je ljudstvo kar sedelo in sedelo... Kaj takega se mi o božiču ni zgodilo nikoli več. Več kot polovica vernikov je potem še najmanj sedemkrat od začetka do konca zapelo Gruberjevo Sveto noč, blaženo noč v moji prepesnitvi.

Sošolcu Tonetu sem takoj po božiču napisal kratko pismo:

"Dragi Tone, nimaš prav! Tržič ni nemško mesto. Za božič je vsa cerkev pela slovensko do enih zjutraj!"

Pozneje sem mu natančno razložil, kako je prišlo do tega. Zvedel sem tudi, da so Sveto noč peli s Foersterjevo pomočjo tudi v Ljubljani, vendar v originalu. Moja prepesnitev je pozneje doživela še nekaj popravkov, v osnovi pa je ostala pesem taka, kot je nastala tedaj v Tržiču, za časa mojega kaplanovanja. Le-to je trajalo kar devet let, od 1871 do l880, a noben božič ni bil tako lep in tako svečan kot tisti z novo pesmijo. In kadarkoli se kje oglasi Sveta noč, blažena noč, se vedno v mislih preselim v mestece v osrčju Karavank.

VIHARNA BEGUNJŠČICI

Ker sem rad lazil po planinah, sem se že kot kaplan zapisal tudi med zeleno bratovščino. Nekoč smo šli na lov skupaj s Tržičani: dvajset Tržičanov in jaz. Rezultat je bil nenavadno ugoden zame: bil sem edini, ki je na Begujnščici ustrelil gamsa.

"To je pa zato, ker vas divji kozli ne poznajo. Za nas vedo, da smo dobri strelci, pa zbežijo od nas, še preden si pogledamo iz oči v oči," so se mi smejali tržiški lovci.

"Ne bo držalo," sem jim odvrnil jaz. "Narava ima rada živahne ljudi. Vi pa ste - resnica je včasih salamensko grenka - v večini taki, da mislite, da bodo kozli kar sami pritekli pred cev. Mene poglejte, po kakšnih policah sem plezal za njimi!"

Ob tem dogodku je prišlo do manjše zamere. Sam sem se kajpada malo preveč napihoval, tržiškim jagrom pa tudi ni bilo preveč po volji, da bi jim zelenec streljal najlepše gamse. Globoko v duši sem začutil, da sem tako rekoč ustrelil dvakrat kozla - prvič v resnici, drugič pa s hvalisanjem. Da pa drugo ne bi bilo preveč očitno, sem se za nekaj mesecev prikril in hodil brez puške po bližnjih hribih.

Na dan sv.Ane, v času najlepših izletov v hribe, sem kajpada spet maševal pri sv.Ani pod Ljubeljem. Po maši sva se s cerkovnikom Udetom nekaj časa hladila v senci pod košato lipo, pila kislico nekega domačina ter se šalila prav glede tistega kozla, ki sem ga ustrelil na Begunjščici.

"Morda pa ima še kakšnega brata..." me je dražil cerkovnik. "Čeprav ste komajda presedlali od 'raubšica' do pravega lovca, bi Tržičanom najlepše dokazali, da imate dober namen, če bi položili na dlako še kakšnega takšnega kozla."

"No, to imaš prav..." sem mu odvrnil. "Pri nas so takšni običaji, da je vsakdo najprej dvajset, trideset let divji lovec, šele potem, ko mu gre za nohte, postane pravi. Jaz sem to kar nekam prehitro preskočil. Kar pa se tiče streljanja: ali ni danes prelep dan, da bi si ga upal pokvariti s strelom? Pač pa te vabim na vzpon na vrh Begunjščice - brez puške!"

Cerkovnik je nekaj okleval, da se vreme kisa, da ni nič kaj trden v nogah, da ga čakajo otroci in žena, nazadnje pa je le privolil.

In sva šla! Po maši naravnost na vrh Begunjščice, ki je prav tak dvatisočak kot Storžič. Z živežem se nisva kaj dosti opremila, kajti računala sva, da bova do večera že doma. Le pol litra tiste kislice sva vzela s seboj, vse drugo pa sva imela še v trebuhih od opoldanskega obeda.

Dan je bil res tak kot iz škatlice vzet. Hodila sva nenavadno hitro, kajti priganjal naju je čas. Drugače sam nisem nikdar v hribe letal kot nekateri, ki gredo po rekorde v planine, ampak sem se vedno rad vmes tudi ustavil, se razgledal naokrog ter se predal lepotam planin med potjo tudi z daljšim predahom. Tistega lepega poletnega dne pa za postanke ni bilo časa. Glede utrjenosti pa mi tudi ni bilo treba tarnati, kajti pri sv. Ani sem bil do tedaj že najmanj tridesetkrat, čez Ljubelj na Koroško sem jo mahnil - kajpada peš - vsaj že trikrat, do pastirske planjave pod Begunjščico pa sem tudi bil že vsaj tolikokrat, kot je prstov na eni roki.

Čeprav je pihal vroč južni veter, sva jo dobro mahala navzgor ter se sredi popoldneva ustavila na samem vrhu, uživajoč prelep razgled na obe strani.

"Nekaj mi pravi, da bo tu čez nekoč tekla meja med Slovenci in Nemci..." me je na lepem prešinila misel, ko sem pogledoval zdaj sem zdaj tja.

"Ne bodite tako črnogledi!" me je ustavil cerkovnik Ude. "Meja med slovanskim in nemškim svetom mora potekati vsaj po Dravi, če ne bo še višje."

Sam pa sem vedel, da bomo lahko še srečni, če nam bodo drugi, tisti veliki in zoprni, pustili vsaj nekaj življenjskega prostora tostran Karavank.

Na lepem se je začelo oblačiti. Begunjščica se je v nekaj minutah zagrnila v tako gosto in črno meglo, da je bilo videti, kot bi hodil skozi saje, ne pa skozi megleno kopreno.

"Vihar bo!" je ugotovil Ude. "Saj sem vam rekel, da se pripravlja sprememba vremena..."

"Teciva, da naju strele ne ujamejo!" sem mu zaklical v odgovor ter jo jadrno ucvrl navzdol.

Sredi poti so naju ujele debele in kot toča mrzle ledene kaplje, na vse strani je začelo grmeti in treskati kot ob sodnem dnevu, tako je ropotalo in se bliskalo, da se je tresla vsa Begunjščica.

"Dam za mašo, če bova prišla živa dol!" je zaklical med grmenjem proti meni Ude.

"Pazi, kljub grmenju te dobro slišim in te bom v Tržiču prijel za besedo!" sem ga opozoril hudomušno.

"Če bova sploh prišla do Tržiča..."

"Če ne bova prišla, naju bodo pa prinesli... Naporno bo še manj... Povedala pa tudi sva, kam greva... Še dobro, da imava toliko planinske morale v sebi, da sva vsaj izdala, kam greva..."

Tedaj je treščilo naravnost v skalo pred nama. Dolga svetleča kača se je potegnila tako blizu naju, da sem bil prepričan, da bo siknila tudi po nama. A se je postavila pokonci in se zarila v zemljo tik pred mojimi nogami.

"Dam za tri maše!" je povišal Ude, jaz pa sem sam pri sebi sklenil, da jih bom posebno skrbno odpel. Če bom seveda še imel to možnost. Na tihem pa sem ugotovil, da se mi verjetno maščuje z drugega sveta tisti kozel, s katerim sem se postavljal po Tržiču.

Spet je treščilo, tokrat v macesen pred nama. Če bi se zatekla pod njegovo streho, bi že trkala pri sv. Petru.

"Samo čudež naju lahko še reši... Dam za sedem maš!" je bil praktične narave moj spremljevalec.

Velel sem mu, naj odvrže vse, kar ima železnega na sebi. Pa nisva imela prav nič, razen okovanih hribovskih čevljev.

Začelo je liti kot iz škafa. Sam pri sebi sem si mislil, da je to dober znak: vsaj ne bo tako treskalo. Pa je spet udarilo v najino bližino tako silovito, da naju je kar vrglo na tla.

"Teciva, tu ima hudič mlade!" sem dejal in se pognal kot nor v beg s Begunjščice.

In tedaj se je zgodil drugi čudež v mojem življenju. Prvega že poznate: tisti uspešni pristanek z vrha smreke. Tokrat pa sem treščil z nosom naravnost v pastirsko bajto.

"Kakšna ihta!" se mi je smejal pastir ob ognju. "Kateri hudič pa vas podi naokrog ob tem neurju?"

Tudi cerkovnik Ude se je srečen rešil v pastirsko bajto. Treskalo je še naprej, grmelo tudi, vendar pa je bilo v pastirski bajti videti veliko bolj oddaljeno in stokrat bolj varno.

"O, danes bo pa vse tiste, ki so ostali na planini, lizal presneto mrzel jezik gorskega jelena!" se je pesniško izražal pastir ter močneje podkuril, da se ne bi premočno prehladila. Verjetno ni treba posebej pripovedovati, da sva bila mokra ko cucka.

Pastir nama je dal ogrniti ovčje kože, pa tudi napojil naju je - z vročim mlekom.

"Kačje sline nimam, je tudi ne potrebujem. Človeku samo slabo stori. Mleko pa je zdravilno: za zdravega in za bolnega človeka..."

Še marsikatero modrost nama je natresel tistega večera. Povedal bom kar po resnici: še danes se mi zdi nenavadno podoben sv.Jožefu ali kakšnemu drugemu dobremu svetniku in Bog ve, če ni posebej za naju postavil tisto kočico prav na tistem mestu.

"Begunjščica ni tako nedolžna gora, kot je videti z naše strani. No, ker sta bila na vrhu, dobro vesta, da je s te strani vsa poraščena z zelenjem in drevjem, s koroške pa je skalnata, da te jo je strah gledati. Prav zaradi teh dveh obrazov je ugonobila že prenekaterega pastirja, pa tudi veliko drobnice si je vzela zase. Meni se je lani pripetilo, da se je prav v takšnem vremenu malo pod vrhom izgubilo žrebe. Vesta, ob ovcah pasem tudi po nekaj konj in žrebet. Tako ovce kot konji pa imajo vsak svoj značaj. Nekateri so pohlevni in ostajajo na varnem na planini: če je slabo vreme, se kar sami vrnejo v stajo. So pa vmes tudi taki - kot sta na primer vidva - da v slabem vremenu rinejo v nesrečo. Lani se mi je to zgodilo z žrebetom, ki je bilo po značaju sila težavno. Bog ve, kakšnega žrebca je bilo! Kobila je bila tiha in pohlevna, pravo utelešenje mirnosti in spoštovanja hribov. Žrebeta pa sem enkrat našel na koncu planine, drugič pod macesni pod vrhom, spet drugič v skalah... nobenega obstanka ni imelo nikjer. Ob lanski nevihti, ki ni bila nič milejša od današnje, jo je žrebe udarilo naravnost proti vrhu. Ko se je nevihta unesla, grem gledat, kje je, žrebeta pa nikjer. Naenkrat zagledam pod vrhom nekaj gamsu podobnega. Rečem si: tako velikega gamsa pa še ni bilo tu gori. Da ga ni nevihta prignala s koroške plati! Gledam in gledam, in si mislim: mogoče pa ni gams, ampak je moje žrebe. Če bo mahnilo z repom, je žrebe, če ne bo, je gams velikan... In - kakšna sreča! - imelo je rep! Povedal sem gospodarju, kako muhastega značaja je njegovo žrebe, in še tistega tedna je šlo s planine. Bilo pa je tako postavno in zdravega videza, da je gospodar dobil zanj celih sto petdeset goldinarjev. Vidita, takšen značaj, kot ga je imelo to žrebe, imata tudi vidva!"

"Že, že," sva se smejala zgovornemu pastirju. "Vseeno pa je med nama manjša razlika: midva sva vredna precej več kot tristo goldinarjev..."

Pozno ponoči so na kočo potrkali tržiški lovci. Ležali smo zleknjeni okoli ognja, pokriti s kožami ter dremajoč čakali jutra. Zunaj pa je tako ropotalo in tako godrnjalo, kot bi se mimo vlekla divja jaga.

"Oprostite, jaz sem, Anzelj, lovski čuvaj... Ali ste morda kaj videli kaplana Aljaža in cerkovnika Udeta... V tej hudi nevihti sta menda odšla na vrh Begunjščice..."

Pastir je bil takoj pripravljen za šalo:

"Videl ju že dolgo časa nisem več, slišal pa, slišal..."

"Sto zelenih, ali sta tako kričala?!"

"Kričala ne, pač pa smrčala... Vidite, tamle ob ognju smrčita..."

Tako prisrčno smo se objeli, kot bi se po dolgem čakanju na zemlji srečali v nebesih. Skrb lovcev me je ganila do solz.

"No, za pet maš bo ravno prav..." je začel mešetariti domov grede cerkovnik Ude. "Malce sem pretiraval s sedmimi... Saj bi v Tržiču še mislili, da sem se bal kot kakšna baba..."

Sam pa sem se tudi vpričo lovcev javno pokesal:

"V slabem vremenu ne bom več rinil v hribe... To vam tu pred vsemi obljubim... Ustrelil sem še večjega kozla, kot je bil tisti zadnjič..."

Vsi so se smejali in me spet sprejeli nazaj v zeleno druščino. Videli so, da nisem tako ohol, kot sem se pokazal na začetku. Res pa je tudi, da sem čez nekaj dni v Vaterlandu prebral, da je v Trstu pustošil takšen vihar, da je potopil sedem ladij. Veliko škode je naredil tudi na Primorskem, kjer je padala kot oreh debela toča, na Gorenjskem pa je pokosil prenekateri gozd do tal. V Tržiču, da, prav to je pisalo, pa je treščilo v troje gospodarskih poslopij, v gozdu je ubilo nekega drvarja, visok grajski gospod pa je bil tri dni pogrešan. Pomeni, da sva jo midva s cerkovnikom še poceni odnesla.

Vse to pa morda niti ne bi bilo napisano, če se ne bi prav iste nedelje odpravil na lov sam knez Windischgreatz in so ga potem tri dni in tri noči iskali po tržiških gmajnah. On pa se je s svojimi gonjači zapil v koči pod Storžičem, ker po celotedenskem lovu ni ustrelil nobenega kozla...

NA VRHU ZVONIKA

V mladosti sem preplezal prenekateri hrib, ki je bil višji od nekaj sto metrov, nikdar pa si nisem mogel predstavljati, da bom v Tržiču doživel največjo slavo zaradi vzpona na vrh zvonika. Pa je bilo to zapisano naravnost v župnijsko kroniko in Bog ve, če ne bodo tega raznesli še v kakšne druge bukve.

Bilo je takole. Gospod župnik se je odločil, da bo kot dober gospodar prekril streho na zvoniku z novim kositrom. Res je stara streha že močno puščala, pa tudi videz je bil slab. Obiskovalci iz tujih krajev so radi rekli:

"A v Tržiču ste kaplan? To je pa tam, kjer streha na zvoniku cveti, kajne?"

Ko sem to povedal našemu župniku, je še tiste nedelje vrgel z lece, da zvonik sam po sebi kriči po obnovi, obenj pa se spotakujejo tako tujci kot domačini. Za take priložnosti smo imeli posebne "ofre". Če si potipal vernike na pravem mestu, je bilo takšno darovanje lahko trikrat bolj uspešno. Sam sem zastavil pri otrocih: tako v šoli kot pri verouku.

"Kaj mislite, otroci, ali je Bog kaj žalosten, ko gleda izza oblakov na tale naš lepi čevljarski paradiž med hribi?"

"Ni. Tržič je lepo in verno mesto pod Karavnakami," so mi odgovarjali otroci.

"Pa ni čisto po vaše. Ko Bog pogleda izza oblakov, vidi najprej... No, kaj vidi?"

"Cerkev, " so odvrnili vsi v en glas tako v šoli kot pri verouku.

"In kaj ga najbolj zbode v oči?"

Odgovorili so, da oltar, lepe nabožne slike, stare orgle, prižnica... Eden je navrgel, da ga najbolj zbode v oči zvonik.

"Tako je, Janezek, prav imaš! Od daleč se najbolj vidi zvonik! Ampak poglejte, v kakšnem stanju je streha našega zvonika..." Naj mi bo oproščeno, ampak tako sem delal tudi pozneje: ko je bilo treba kaj izpostaviti, sem to znal, kot bi bil sam pisatelj Jurčič.

Rezultat - v nedeljo je bil v Tržiču takšen ofer, da ga ni bilo niti na žegnanjsko in zahvalno nedeljo. Na srečo tudi številčno močnejšemu nemškemu prebivalstvu ni bilo vseeno, kakšno streho ima zvonik njihovega božjega hrama.

Z župnikom sva najela krovca, pomagali so tudi domačini, in streha je bila v štirinajstih dneh prekrita. Novi kositer na zvoniku se je svetil tako bleščavo, kot bi bil iz samega zlata. Na lastna ušesa sem slišal otroke, kako je zdaj Bog zadovoljen, kadar se mu pogled ustavi nad tržiško cerkvijo.

Zataknilo pa se je pri plačilu. S krovcem, ki je bil velik strokovnjak za pokrivanje zvonikov, se je župnik namreč pogodil, da mu bo plačal vse na koncu - tako material kot delo. Delo ni bilo pretirano drago, kositer pa je bil drag kot žefran.

"Mein Gott, kakšni ste vi Kranjci! Še samega sebe bi prodali, če bi lahko. Za vaš zvonik sem porabil enajst kvadratnih metrov kositra, in konec besedi!" je trdil krovec jezno. Bil je zadrt Nemec, ki je v vsakem Kranjcu videl skopuha.

Čeprav sem bil samo kaplan, sem se - jezičen, kot sem - vmešal v obračun tudi jaz.

"Glavo stavim, da ni šlo toliko kositra..."

"Mein Gott, kako pa vi to veste!" me je omalovažujoče pogledal krovec. Videl sem, da mi je hotel ponižati dvakrat: kot kaplana in kot Slovenca.

"Takole, po občutku... Streha zvonika pač ne more meriti enajst kvadratnih metrov..."

"Meter je meter, meter ne laže... Mein Gott, a zdaj se bom pa še na tak način dajal z vami..." Predložil nama je načrt strehe, kjer so bile izrisane različne ploščine, vse skupaj pa naj bi po krovčevem mnenju zneslo celih enajst kvadratnih metrov.

"Ali veste, koliko je enajst kvadratnih metrov?!" sem se razgrel tudi jaz. "To je skoraj štirikrat po tri metre dolžine... Toliko kositra pa zagotovo niste porabili!"

Ker je bil nesramen on, se bil nesramen tudi jaz.

"Mein Gott, zdaj mi je pa tega dovolj! Plačajte mi enajst metrov kositra ali pa ga grem sam potrgat z zvonika!"

"Imam še boljšo zamisel!" sem pribil jaz. "Župnik vam ga bo plačal toliko, kot ste ga res porabili."

"Ja, toliko, kot sem ga res porabil. Enajst kvadratnih metrov!"

"Pa ga ni enajst!"

"Mein Gott, ga je!"

"Ga ni!"

"Ga je! Če pa mislite, da ga ni, ga sami zmerite! Zdaj, ko ni več odra na zvoniku!"

"Saj ga tudi bom!"

Tako sem bil razgret, da me ni mogel zadržati niti župnik. Ročno sem splezal na zvonik, z velikim tesarskim metrom vred, ter podrobno zmeril ves kositer od delčka do delčka.

Župnik je spodaj trepetal zame kot bilka na vodi, krovec pa je mahal z rokami, da takega norca še ni srečal v življenju.

"Poglejte, kaplan na zvoniku!" so se začeli dreti otroci pod cerkvijo in kmalu se je zbralo pol tržiškega firbca pod njo.

Jaz pa sem meril in meril ter nazadnje skupno nameril slabih devet metrov. Prej osem in pol kot devet.

"Salamensko si me prestrašil!" mi je stisnil roko župnik, ko sem vendarle priplezal na tla.

"Naš kaplan pa res nima vrtoglavice," so ugotavljali Tržičani. "Zanj je zvonik kot ena mala Begunjščica."

Krovec je moral potem kajpada odnehati. Župnik mu je plačal devet kvadratnih metrov kositra in nič več.

"Kakšna sreča, da imam planinca v svoji fari!" mi je rekel, ko je krovec odšel. "A veš, kaj mi je rekel ob odhodu?"

"Ne. Kaj posebno lepega pa zagotovo ne."

"Če bo treščilo v zvonik, naj njega ne iščemo več."

"Saj ne bo treščilo. Kjer plezam jaz, se vse srečno izteče..."

In res je bilo tako. Ista streha na zvoniku je zdržala še dolgo potem, ko sem bil jaz že na Dobravi in na Dovjem. Vsakokrat pa, ko sem s hribov poiskal v dolini mestece pod Karavankami, sem se v sebi tiho nasmehnil: da, slabih devet metrov ga je, enajst bi bila velika goljufija!

NA VELIKEGA PETELINA

Ugled med ljudmi ni stvar, ki bi si jo preprosto zataknil za klobuk in hajdi z njim po svetu naokrog. A ko ga dobiš, moraš paziti, da ga kar tako spotoma kje ne izgubiš ali celo zastaviš po nepotrebnem. Povedal vam bom primer, s katerim sem sam hodil povsem po robu ugleda.

Med vsemi lovci v Tržiču me je najbolj cenil spretni lovec Krvin, velik ljubitelj narave.

"Vi, turisti, delate reklamo za hribe zaradi zdravja, mi, lovci, pa na tak način tudi v resnici živimo," se je rad postavil pred mano, kadar se je oglasil - večinoma brez trofeje - pri nas v župnišču.

"No, ampak oboji skušamo zdravo živeti... Sicer pa sem iz dneva v dan bolj tudi sam pravi lovec..." sem mu skušal ugovarjati.

"Nič nisem rekel, da si nismo bratje: razlika je samo v tem, da mi, pravi lovci, hodimo zmeraj po različnih poteh, vam, turistom, pa je samo do tega, da bi prišli na vrh gore, to pa je tudi vse... Z naravo pa ne utegnete živeti..."

Imel je prav, zato je tudi mene vse globlje vleklo med zeleno bratovščino, toda kaj, ko na samih vrhovih ni bilo veliko divjadi.

"Jutri pojdite z menoj na velikega petelina. V dolini pod Storžičem, tam gori nad Lomom, dobro vem za enega, ki poje že tri dni zapored na istem mestu..."

Rečeno - storjeno! Lepšega vabila mi pač ne bi mogel nihče ponuditi. Ker tudi naš župnik ni imel nič, sva z lovcem odrinila iz Tržiča še pred večerom.

Prenočila sva v borni lovski koči nad Lomom. Bilo je ravno toliko prostora, da sva v njej na sredini zakurila ogenj, sama pa sva polegla na tla okoli njega, kajpada tako, da nisva molila glav v dim. Prekajena sva kljub temu bila prav dobro, kar pa po Krvinovih besedah ni nič slabega, kajti samo prekajeno meso se ne pokvari - niti v vročini. Pa ni bilo v koči prav nič vroče, posebno proti jutru ne.

"Velikega petelina še niste ustrelili, kajne?" so se s prvim svitom zasvetile oči lovcu. Ravno sem sanjal, da me hoče požreti medved, zato sem mu bil toliko bolj hvaležen, da je ležal pred mano samo Krvina. "Danes ga boste! Dam vam častno besedo."

"Preveč ne hitite z izjavami!" sem ga opozoril. "Zarečenega kruha se največ poje."

"Bodite brez skrbi, tu gori kar mrgoli divjadi! Pravijo na primer, da pod Storžičem ni več plešcev, planinskih orlov, pa sem enega pred nedavnim sam pihnil. Le glavo je treba imeti na pravem mestu."

"Vi jo kajpada imate. Kako pa je bilo to?"

"Saj bi vam povedal, pa ne smem, ker za streljanje velikega petelina veljajo tri pravila..." je postal skrivnosten lovec Krvin.

"No, o pravilih mi boste povedali pozneje... Ko odrineva iz koče. Kako je bilo torej s plešcem?" me je dajala radovednost tako močno, da bi mi kmalu razneslo butico od nje.

"No, vam bom pa povedal. Plešec je sila plašne in previdne narave, zato ga ni nihče uplenil v teh hribih že več let. Jaz pa sem ga - s pomočjo svoje pameti! Bilo pa je takole! Dobro vem, da plešec rad hodi na mrhovino. Več dni zapored sem mu jo nosil na isto mesto. Vso je sproti požrl, čeprav ga nisem videl pri delu. Mrhovino sem mu namreč prinesel na določeno mesto, potem pa sem jo pobral v dolino, da me ne bi videl. Sedmega dne, ko je bil orel že dodobra navajen na svojo poslastico, sem v bližini mrhovišča postavil majhen štor iz vej. Toliko, da sem imel plešca dobro na očeh oziroma na muhi. Celo od blizu je bilo videti, kot da je na lepem zrastel grm v bližini mrhovišča. Plešec prileti, se ogleduje naokrog, nekaj se mu zdi sumljivo, toda meso ga vabi še močneje, začne ga trgati z ostrimi kremplji, jaz pa - bum - in bil je moj! Ko boste prišli k meni na obisk, vam ga pokažem. Nobeden drug lovec v Tržiču ga nima. Vidite, tako se boste lahko vi postavljali z velikim petelinom!"

Pripoved lovca Krvine mi je bila všeč že sama po sebi, seveda ne bi imel prav nič proti, če bi se izpolnile tudi njegove napovedi.

"Zdaj pa k prvi lovski zapovedi!" je dejal Krvina in mi nalil iz svoje čuture na dlani nekaj kapelj vode. "Če si lovec pred odhodom na lov ne umije obraza, potem nima sreče..."

To vraževerje sem si sam pri sebi razlagal s tem, da pač po tako slabo prespani noči drugače ne bi dobro videl. In moram priznati, da mi je bila šega nadvse všeč.

Oba sva se po mačje umila, pri tem pa veselo nasmihala drug drugemu, češ, zdaj sva res prebujena do konca, čeprav se je komajda svitalo izza grebena.

"In zdaj pravilo številka dve!" je slovesno oznanil lovec Krvina in pri tem dvignil kazalec pomembno v zrak.

"No, to pa je?"

"Molitev!" je vzneseno povedal lovec, računajoč na moje veliko odobravanje. "Če lovec pred odhodom na lov ne moli, nima nobene sreče."

"To pa je res lepo!" sem mu prikimal, zadovoljen, da tudi lovci ne gredo kar tako mimo molitve. Krvina je bil drugače res globoko veren mož, zato sem vedel, da se mi ne prilizuje.

In sva molila. Krvina naprej, jaz pa za njim. Ni bilo lepo, a vendar je bila taka lovska šega: lovec je na koncu dodal, da bi nama Bog naklonil veliko lovskega blagra, z velikim petelinom v ospredju.

Potem sva le stopila na plano, v sveže jutro. Zunaj je bilo toliko hladneje, da me je streslo prav do kosti.

"Puško v pozor in za mano!" je zašepetal lovec. "Tega vam verjetno ni treba praviti, da morate vso pot molčati, da vas petelin ne sliši. Ko prepeva, zamiži in si zapre tudi ušesa, tako je glasen: tedaj se morava splaziti čim bližje..."

Hodiva in hodiva, petelinjega petja pa od nikoder.

Tik pred veliko goščo Krvina da prst na usta in mi zašepeče:

"Tukaj notri je eden zagotovo. Trikrat sem ga že slišal, kako je pel..."

V goščo sva se drug za drugim splazila sklonjena, s prstoma na petelinih.

Nič!

Pritisnila sva se k tlom in čakala, čakala...

Nič!

Počasi se je že začel delati dan. S Storžiča se je svit razlil čez vso dolino v takem razkošju, da lepšega jutra pod macesni še nisem videl. Splačalo se mi je oditi na lov na velikega petelina že zaradi tega jutra.

Čakava in čakava, nič! Gotovo sva sedela na mahu pol ure ali še več, petelin pa ni in ni hotel zapeti.

"Nič ne bo!" je čez čas spregovoril Krvina. "Danes ga ni."

"Pa drugič!" sem rekel jaz. "Saj sem vam dejal, da se zarečenega kruha največ poje."

Tedaj pa - frč! - nedaleč stran od naju. Samo deset korakov.

"Vidite, bil je tu!" so zažarele oči lovcu. "Le pel ni..."

Hitro sva zvedela, zakaj ni pel. Takoj za njim je še enkrat reklo frč in potem še enkrat in še enkrat.

"Kar tri ljubice je imel pri sebi, tristo hudičev!" je ušlo Krvini. Tako prisrčno se je pridušil, da sem mu kar sproti dal odvezo nad tako iskreno kletvico.

"No, da ne boste hodili praznih rok domov, pojdite z mano nekaj sto metrov višje... Že tedne in tedne opazujem srnjaka, ki bi ga bil vesel tudi baron Born... "

Malce lomastiva po grmovju sem ter tja in komaj prideva do gorske jase, naenkrat Krvina nasloni puško na lice in - pok! - strel predre jutranjo tišino.

Nisem se še dobro zavedel, kaj se dogaja, ko mi Krvina položi pred noge velikega srnjaka s smrekovo vejico v gobčku, meni pa zatakne prav tako vejico za klobuk.

"Takole, da ne boste zastonj hodili sem gor z menoj na lov!"

Malce sem se branil, češ, srnjak naj pač bo od tistega, ki ga je položil na dlako, pa se ni dal ugnati. In tako sem ustrelil svojega največjega srnjaka v življenju.

"Ampak nesli ga boste pa sami v dolino, pa čeprav bo šla kakšna kila dol!" se mi je smejal hudomušni Krvina ter mi oprtal velikana okoli vrata. Presneto dosti sem imel opravka z njim, da sem ga prinesel do Loma.

Tam so me obstopili domačini in me na vse pretege hvalili.

"Vi ste pa res lovec in pol!"

"Smo mislili, da pasete le duše, pa vidimo, da znate dobro pasti tudi srnjake."

"Čestitamo, čestitamo, gospod kaplan!"

Malo se mi je zdelo sitno, ker sem se bahal s tujim perjem, a sem bil kljub temu tiho - že zaradi Krvine, ki me je kar naprej trepljal po rami. Naj ima veselje.

Izšlo pa se vseeno ni tako, kot je mislil dobri tržiški lovec. Baron Born, lastnik godzov, je Krvino trdo prijel, zakaj

je dal odstreliti najlepšega srnjaka tako rekoč zelencu med tržiško lovsko bratovščino in - Krvina, da bi rešil mojo kožo - je priznal, da je bil vendarle on tisti nepridiprav, ki je položil srnjaka na dlako.

"Hm, ste pa res plemenit mož!" mi je navrgel baron Born potem nekega večera, ko sva se po naključju srečala pred cerkvijo. "Drugi streljajo za vas, vi pa se bahate s trofejami." Srnjakovo glavo sem namreč dal nagačiti in sem jo imel postavljeno na ogled v veži župnišča vsem na očeh.

"Krvinova želja je bila to..." sem se skušal zmazati.

"Ja, ampak tudi vam je godilo, da so vas ljudje hvalili..."

"To je pa tudi res. Komu pa ne godi, če ga hvalijo?!" In sva bila zgovorjena.

Šele čez mesec dni pa mi je lovec Krvina povedal še tretje pravilo, ki se ga je treba natančno držati, kadar greš na lov na divjega petelina.

"Tretje pravilo je pravzaprav prvo: na lov pojdi sam! Če pa že greš s prijateljem, morata ves čas molčati!"

"No, lepa stvar!" sem se zarežal Krvini. "Potem jaz že ne bom nikoli uplenil nobenega petelina, ne velikega ne ruševca, kajti Bog me je tako ustvaril, da sem prav klepetulja v irharcah."

Ugled pa mi vseeno ni pretirano padel, saj imajo povsod radi zgovorne ljudi...

CECILIJANSKA VOJSKA

Po prvi devetletki se mi je izpolnila velika želja, ki pa je kajpada želja vsakega kaplana, da bi bil sam na svojem - dobil sem svojo župnijo na Dobravi pri Kropi. Tržičane sem sčasoma močno vzljubil, posebno zaradi velikega pevskega daru, a ko mi je škof ponudil Dobravo, nisem okleval niti dneva, pa čeprav je bilo treba takoj začeti s popravilom cerkve, z zamenjavo orgel in zvonov... pač z vsem tistim gospodarskim delom, ki čaka vsakega župnika v vsaki župniji.

Tedaj sem vzel k sebi tudi svojo mater. Doma so se nekaj pričkali zaradi dote, mladi gospodar, moj brat, je pripeljal v hišo nič kaj prijazno žensko, stari in mladi pač ne gredo nikdar pretirano dobro skupaj, in tako so mati prišli na Dobravo.

"Jakec, tako dobro ti bom kuhala kot v mladih letih..." so se mi hoteli prikupiti s hrano. "Pa tudi drugače boš lahko na vsakem koraku občutil materino roko."

Pa mi ne bi bilo treba tega praviti: mati so ena sama, vsaka je najboljša na svetu. Res pa je, da mi niso samo kuhali in pospravljali, ampak so mi stali ob strani tudi ob hudih trenutkih.

Na Dobravi je vse drugo steklo kot po maslu, tudi z ljudmi je bilo veliko lažje delati, ker so bili skoraj sami Slovenci, pravo tržiško nasprotje. V svoji mladostni neizkušenosti sem se zapletel edinole s cecilijansko vojsko.

Kaj pa je to: cecilijanska vojska bo morda kdo rekel?

Štelo se je leto l883, ko so na Nemškem izdali več dobrih pesmaric, ki sem jih tudi sam naročil za svoje potrebe. Posebno lepo pa so bile napisane strokovne pesmarice nekega nemškega doktorja Witta, ki je izdal dve knjižici cerkvenih pesmi. Prva je imela naslov Fliegende Blaetter fur kath. Kirchenmusik, druga pa Music sacra. V teh dveh knjižicah so bile objavljene najlepše cerkvene pesmi - z notami vred - v latinščini. Nasploh je dr. Witt v nemških deželah zmagal z zamislijo, da mora biti cerkveno petje na visoki, Cerkvi dostojni ravni. V cerkve so namreč vse bolj vdirale gostilniške popevčice in druga šara valčkov in koračnic. To pa se tudi meni ni zdelo prav. Eno je za cerkveno bogoslužje, ki ga izvajajo učeni pevci, eno pa je za preprost narod. Vsi pa ne moremo biti enaki. No, in prav to misel sem jaz tudi javno zagovarjal. Bog mi je priča, da sem vse svoje življenjsko delo dal svojemu ljudstvu, res pa je tudi, da je bila zame cerkev največje svetišče, svetišče, kjer ni prostora za preveč preproste stvari.

"Jakec," so mi rekli mati, "ti že veš, kaj je prav. Druge pa tudi pusti pri miru."

Pa jih nisem, ker sem mislil, da vse vem in da imam v vsem prav. Šel sem že proti štiridesetemu letu, takšen možak pa je po mojem takratnem mnenju že toliko pameten, da lahko pamet tudi drugim soli.

Zgodilo se je takole. Z Antonom Foersterjem, stolnim zborovodjem in velikim skladateljem iz Ljubljane, sva bila velika prijatelja. Tudi gospod Foerster je zagovarjal cecilijansko petje v cerkvi. Ko je dr. Witt izdal še tisti dve knjižici, sva skupaj ugotovila, da drugače ne more biti.

V Ljubljani pa je bilo nekaj ljudi, ki so menili precej drugače. Med njimi je bil najbolj glasen Jakob Alešovec, urednik humorističnega lista Brencelj. Ko sem jaz javno zagovarjal svojega prijatelja Foersterja, da je na pravi poti, ko želi imeti v cerkvi lepo cerkveno petje v latinščini, se je Jakob Aleševec v časopisu spravil naravnost name. Zraven pa mi je še podtaknil, da sem proti skladatelju Riharju, ki je pisal ljudske in cerkvene pesmi v ljudskem duhu. Zanje je dr. Witt, ko jih je dobil v oceno, menil, da niso kaj prida. Za vse sem bil naenkrat kriv jaz. Kdor me je dobro poznal, je tudi dobro vedel, da sem se vedno boril za naš jezik in za naše pesmi. Kajpada pa mora imeti vsaka stvar svoje mesto in mora izpolniti svoj namen. O tem sem javno napisal in se tudi podpisal v Slovenskem narodu, ki ga je tedaj urejal moj znanec z Dunaja - pisatelj Josip Jurčič.

Alešovec pa je v Brenclju napisal približno takole neumnost:

"Jakob Aljaž - kratice tega imena in priimka so J. A. - se pravi I.A. - IA pa je znani glas, ki vse izda, kdo je tako pameten!"

Urednik se ni prav nič podpisal pod te besede, vem pa, da je bil Alešovec avtor tega posmehovanja. Po časnikih se je razvnela velika polemika. Nekateri so se zavzemali za cecilijansko petje, drugi pa za to, da se tudi na kor vnese samo ljudsko petje v domačem jeziku.

"Mi smo v večini!" je dal vedeti urednik Alešovec.

"Mi glasov ne štejemo, ampak jih tehtamo!" sem mu odvrnil prek Slovenskega naroda jaz, kajti gospod Jurčič mi je bil močno naklonjen.

Škof ni rekel nič, a je bil menda na moji strani, kajti tako kot vsaka stvar ni za v gostilno, tudi ni za v cerkev.

"Ljudje kolnejo zaradi vaših cecilijanskih pesmi, zato pa nam je toča pobila," je bilo zapisano v naslednjem časniku. Kmalu bi bil kriv za vse toče, požare in druge naravne ujme.

Naključje je naneslo, da so šli naši pevci prav tedaj na romanje v Rim in so v cerkvi po slovensko zapeli Riharjevo pesem, pa so jim celo Rimljanke ploskale. V časnikih je potem pisalo:

"Rim poje hvalo Riharju, doma pa nanj mečejo kamenje." Puščica je bila seveda naperjena name.

Jaz pa sem jim dejal:

"Ali bi vam peli hvalo tudi v primeru, če bi zapeli sredi cerkve sv. Petra Barčica po morju plava? Menda ne?"

Mati so mi po nekaj tednih svetovali:

"Jakec, raje umolkni, pa bo mir! Ti nisi imel prav, ko si gospoda Riharja omenil, kajti vsi mislijo, da si mu nevoščljiv, ker tudi sam skladaš pesmi: drugi pa tudi nimajo prav, ker bi radi pesmi s ceste prenesli v cerkev... Ampak, poglej, tudi sam si bil ves navdušen, ko si prestavil Sveto noč v slovenski jezik in jo zapel po naše v cerkvi..."

Hotel sem jim razložiti, da pač vsaka pesem ne spada v cerkev in da je Gruberjeva velika častna izjema. Pa sem bil res raje tiho, čeprav težko. Pri skoraj štiridesetih! Res pa je tudi - da mi ne bi kdo pozneje kaj neumestnega naprtil! - da nisem imel prav nič proti Riharju in da sem hotel le zagovarjati svojega prijatelja Foersterja. Pa čeprav z Dobrave v Ljubljano. V Ljubljani pa niso imeli toliko korajže, da bi se postavili zanj in so se raje iz mene norca delali...

V cecilijanski vojski nisem zmagal, to rad priznam,izgubil pa je tudi nisem. To se je izkazalo pozneje, ko sem znal biti trikrat bolj previden pri vsaki stvari...

CESAR NA OBISKU

Cesar se ni veliko vozil po naših deželah, kadar pa se je, je med nižjo oblastjo nastala prava panika.

"Kako: ali cesar ni človek?!" ni šlo meni nikoli v glavo ob takem pretiranem skakanju okoli njega.

"Tiho bodi, te bodo še zaprli!" so mi govorili drugi župniki.

"Mislite, da spadam med tiste nepridiprave, ki jih zmeraj zaprejo za toliko dni, kolikor je cesar pri nas?" sem se jim smejal v odgovor. Cesarja sem spoštoval ravno toliko, kot je on nas, Slovence: do kolen bi šel za njim v toplo vodo, če bi bilo treba. Če ne, pa tudi ne. Toliko so me že naučili po šolah, da je cesarjeva oblast le toliko od Boga, kolikor je tega Boga v samem cesarju. V našem ga ni bilo pretirano veliko, pa sem mu kljub temu želel, da bi ga Bog ohranil pri življenju sto let. A vzhičen nad njegovim obiskom res nisem bil.

"Doletela nas je ta čast, da bo cesar obiskal prav Bled!" mi je povedal blejski župnik Razboršek, moj bližnji sosed.

"No, ja, ga bomo vsaj od blizu videli in nam ne bo treba hoditi na Dunaj," sem malomarno menil jaz.

Vse pa se je zasukalo, ko sta mi blejski župnik in župan prišla povedat, da nameravajo cesarju posvetiti posebno pozornost - s petjem.

"Kdo pa naj bi mu pel?" me je spreletel srh po vsem telesu.

"Pa menda ne ljubljanski filharmoniki?" Kadar je prišel cesar ali kdo drugi z Dunaja na obisk v Ljubljano, so jim vedno peli nemške pesmi ljubljanski filharmoniki.

"Ja, kaže, da prav oni."

"Kako: ali jih boste ob tem, da imamo dosti domačih pevcev,

uvozili, da tako rečem, iz Ljubljane? To je nezaslišano!"

Napel sem vse moči, da bi nastopil moj zbor, v katerem sem imel najboljše pevce iz vse Gorenjske, od duhovnikov do učiteljev in navadnih stanov. Po načrtu bi morali cesarju najprej zapeti na železniški postaji v Lescah - dobrodošlico, v nemščini, temu se pač ne bi mogli izogniti - potem pa naj bi mu zapeli še zvečer na Bledu - serenado, za to pa sem sam dal roko v ogenj, da v slovenščini, pa če grem takoj v arest!

"Pa bo cesar zadovoljen z vašim petjem?" sta podvomila župnik in župan.

"To je moja skrb! Imeli bomo toliko vaj, da bomo prekosili sami sebe!"

Pohitel sem v Ljubljano k tiskarju Blazniku, da mi je natisnil note za več pesmi, na lastne stroške sem poklical na vaje še nekaj dodatnih najboljših pevcev, poskrbel sem tudi za vse drugo, samo da so vaje v Kranju uspele. Najprej smo jih imeli po glasovih, potem pa še trikrat vseh šestdeset pevcev skupaj.

Bilo je veličastno dirigirati tako velikemu zboru. Če to cesarju ne bo všeč, takoj skočim v blejsko jezero, sem si govoril sam pri sebi, nad glavo pa so mi še vedno plavali ljubljanski filharmoniki.

"Je kdo kaj omenil, da gorenjski pevci nismo dobri?" sem previdno potipal pri županu.

"Bilo je rečeno nekaj podobnega, a sem povedal, da imaš veliko okrepitev..."

Čez dva dni sem bil klican k baronu Schweglu, ki me je diplomatsko vprašal, kaj bomo peli - poleg himne seveda.

Razložil sem mu, da same lepe pesmi ter mu navrgel nekaj naslovov, ki jih zagotovo še ni poznal, kajti prevedel sem slovenske naslove v nemščino.

"Kaj pa Schubertovo Wie schon bist du? Boste to zapeli cesarju?"

"Bi, če bi bili pevci za to...." sem se izvijal. "A ko smo se zadnjič na vajah pogovarjali o tem, so mi rekli, da jim prav ta ne leži pretirano..."

"Že prav, že prav," se baron ni hotel več vtikati. Bil je med tistimi, ki so do Slovencev gojili zmerne simpatije in se ni hotel po nepotrebnem zapletati z nami.

Glavno pa šele pride. Medtem ko smo na postaji v Lescah lepo odpeli ob cesarjevem prihodu himno, se je močno zapletlo na Bledu. Župan je dal narediti velik splav, postavil je namreč debele plohe na dve ladji in ju z njimi med seboj povezal, in mi naj bi stali na tem splavu ter se na večer s cesarjem vred premikali po vodi nedaleč stran od cesarjevega čolna proti otoku. Toda ko so drugi nemški grofje zvedeli, da nameravamo na tem splavu peti same slovenske pesmi, so splav preprosto - skrili.

Tako smo ostali na bregu - sami. Da bi plavali za cesarjem, se ne bi spodobilo...

Ko se je njegova visokost pripeljala nazaj, smo bili mi že tako nabrušeni od jeze in molka, da bi najraje kar na obrežju prepevali pol noči skupaj. Pa so nam dovolili zapeti eno samo pesem, zunaj, pod hotelom, pa še tedaj nas je prišel neki grof nadret:

"Ali res ne morete pustiti presvetlega cesarja, da bi pet minut v miru počil, falotje!"

Užaljeni smo se umaknili nazaj k jezeru ter se pod vrbami usedli vsi pevci na štiri pletne ter skupaj od žalosti in razočaranja prepevali poldrugo uro. Bled nam je bil zagotovo hvaležen, cesar pa teh lepih pesmi tako in tako ni bil vreden.

Nazadnje se nas je vendarle usmilil blejski župnik. Peljal nas je v svoje župnišče in nas vse skupaj pogostil. Peli smo vso noč, zjutraj pa smo že ob petih pospremili cesarja s pesmijo na vlak.

Nič nam ni podaril, nič nam ni rekel, nič se ni rokoval z nami. Malo je slišal naših pesmi, pa smo bili mi kljub temu zadovoljni. Ljubljanski filharmoniki so ostali v Ljubljani, mi pa smo cesarju vendarle dali vedeti, vsaj z eno samo serenadno pesmijo, da smo na tej zemljici pod Triglavom doma Slovenci.

Polovico ošabnega vedenja sem cesarju odpustil, ko sem pozneje v časnikih prebral, da je sam prevzvišeni gospod ob obisku na Bledu izjavil:

"Kraji so zelo lepi. Najbolj pa so mi bili všeč s snegom pobeljeni vrhovi naokrog."

Cesar pač ni vedel, da znamo Slovenci tako lepo peti samo zato, ker lepote slovenske zemljice kar vrejo iz nas...

ČEZ LUKNJO V TRENTO

Nič novega ne bom povedal, če zapišem, da je človek v svojem bistvu slabši, kakor misli, da je v resnici. To lahko trdim tudi za svojo osebo, ki je prvič videla Triglav od blizu samo zaradi pretirane žeje...

V tistem času je bila navada - ne samo v letu l883, ko se je odvijala ta prigoda - da so si turisti vzeli na pot nekaj hrane in še več pijače ter se odpravili nekam v naravo, toliko pač, da so dobili dober tek, potem pa so družno pomlatili vse, kar so imeli s seboj. Tudi sam nisem bil nič boljši, če že svojih prijateljev in znancev ne bi rad metal v isti koš.

Neke lepe nedelje se je namreč večja druščina odločila, da gremo na izlet v Vrata. V triglavski dolini Vrat do tedaj še nisem bil. V mojih zgodnjih časih je bila namreč sila nedostopna, kajti pot je bila slaba, klanci pa takšni, da so jih lahko zmagovali le domači, slabih kolovozov vajeni konji in voli. Drugače pa je bila dolina Vrat daleč po Evropi znana kot ena najbolj divjih in hkrati prvinskih lepot pod visokimi gorami. Celo saksonski kralj jo je prišel pogledat. Seveda ni bil takšen norec kot mi, ki smo si jo hoteli ogledati za povrh: saksonski kralj je prespal v Mojstrani v gostilni pri Šmercu, od tam pa ga je stari Šmerc, znani lovec, pastir in gorski vodnik - baje je bil kar petstokrat na Triglavu - peljal v dolino Vrat.

Hodimo in hodimo ter se po treh urah le znajdemo pod samo Triglavsko steno. Visoko navzgor, skoraj tisoč metrov v višino, tako rekoč do samih nebes, se namreč na koncu doline Vrat dvigujejo navpične skale.

"Lepše doline ni na svetu," sem rekel jaz na ves glas.

"Res je tako," je pritrdil dovški župnik Janez Ažman, ki je bil navdušen gorohodec. Prav on je bil tudi kriv, da smo si šli tisto nedeljo ogledat dolino Vrat od blizu.

"Pravijo, da so švicarske doline lepše," je nalašč vrgel med nas kost kaplan Novak.

"Tebi se malo blede," mu je kar naravnost rekel dijak Jakelj. "Lepšega Bog ni mogel ustvariti."

Sedli smo na skale ter si ogledovali s takšnim zadoščenjem vse te lepote okoli sebe, da smo bili vsi omamljeni. Visoke strme skale, tihi studenčki, ki so vreli spod njih, gozdovi na straneh... nad vsem tem pa svetlo modra sinjina. Po mojem tudi v raju ne more biti dosti lepše.

Kar naenkrat pretrga tišino zamolkel udarec nekje v skalah.

"Nekdo nekaj dela..." je ugotovil dovški župnik Ažman. "Verjetno je spet Požganc na poslu." Povedal nam je, da je Janez Klinar, po domače Požganc, doma iz Mojstrane, eden najboljših gorskih vodnikov po teh hribih. Je tako zagnan, da kar sam utira bližnjice po skalah, dneve in dneve, ob vsaki prosti minuti.

"To se pravi, da že dolgo let hodijo turisti tudi na Triglav, kajne?" me je zagrabila radovednost tako močno, kot bi me uščipnil kleščar v zadnjo plat.

"O, to pa to!" so zasijale Ažmanu oči. "V nemških časopisih sem prebral, da se je na Triglav prvi povzpel neki gospod Willonitzer leta l778, v tem stoletju pa naj bi bili prvi bohinjski gorniki, štirje srčni možje... No, pa pesnika Valentina Vodnika tudi omenjajo knjige... Jaz pa pravim: prvi so bili na Triglavu, tudi na samem vrhu, naši pastirji in lovci! Triglav je že več stoletij samo naš! Domačini na Dovjem in v Mojstrani so mi pripovedovali, da so lazili za gamsi vse do Zelenega snega pod Triglavom... Veliko pa je bilo tudi takih, ki so hodili po čebele v samih coklih na trentarsko stran leto za letom. Namesto da bi hodili naokrog, so jo preprosto mahnili prek Luknje tam gori v Trento..." Z roko nam je pokazal stezo, ki je bila vidno prehojena.

"Pomeni, da je še zdaj stalna povezava med zgornjim delom Doline in Trente prek Luknje?" smo obstali presenečeni. "Koliko hoda pa je tu čez?"

"Odvisno, koliko hitro stopiš!" se je zasmejal dovški župnik. "Ko prideš do sem, v Vrata, je že skoraj pol poti za teboj."

Prav tedaj se je znova oglasil rezek odmev v skalah.

"Pojdimo tudi mi do Luknje!" sem predlagal. Radovednost me je vlekla predvsem k Požgancu. Že med potjo navzgor smo srečali več prijaznih in zelo vljudnih drvarjev, oglarjev in pastirjev, zato mi je nekaj govorilo, da tu ni zoprnih ljudi. Kdor rad hodi v hribe, ne more biti slab človek. Kdor pa živi za hribe, takšen je zagotovo še stokrat boljši.

"Prav!" je bil takoj za vzpon tudi župnik Ažman. "Če pohitimo, bomo do noči zagotovo nazaj."

Druga družba je oklevala in se je raje obrnila proti domu, ostali pa smo samo še štirje najbolj vneti: župnik Ažman, kaplan Novak, dijak Jakelj in jaz. Pa še mi nismo šli skupaj, ampak smo se razdelili: Ažman in Novak sta jo mahnila proti Luknji po kamniti drči navzgor, po nekakšni bližnjici, midva z Jakeljnom pa po močneje uhojeni stezi.

Nisva dolgo hodila, ko prideta proti nama dva človeka, oba gorniško napravljena: v škornjih, v irhastih pumparicah, z vrvmi okoli vratu.

"Greste v Trento?" me je pozdravil prvi, kot bi me vprašal v Zavrhu, če grem na Šmarno goro.

"Samo do vrha Luknje, da se malo razgledamo..."

"Najraje pa bi šli kar na Triglav..." se je pošalil moj spremljevalec Jakelj.

"O, tudi na Triglav se bo kmalu lahko prišlo s tega konca... Doslej sem vodil turiste le iz Kota, pa se mi zdi, da bo tu gor veliko lažje in bližje..."

"Zato pa zabijava kline pod Pragom," je dostavil drugi. "Veliko se bo poznalo."

Bila sta tako prijetna človeka, da smo klepetali najmanj četrt ure. Ko sem vprašal, ali je kaj hudo nevarna pot na Luknjo, mi je prvi povedal tole zgodbico:

"Ni prehudo. Paziti se morate le kamenja, ki ga sprožajo gamsi. Če kamenje prileti od daleč, vas lahko ubije... Drugih nevarnosti pa ni. No, medvedov se vam zaenkrat ni treba bati. Kdo ve, kje so prilezli čez, toda pred leti so bili celo v Vratih. Sam pa sem videl enega, ki je hotel priti prav čez Prag sem dol. Tako je rjovel od jeze, ker ni mogel naprej, da sem mislil, da se bo vsa Severna stena podrla. Ja, na lastne oči sem videl, kako je hodil sem ter tja ter iskal primeren prehod..."

"Zdaj, ko bodo klini, bo lahko priplezal..." se je pošalil drugi. "Zato pa jih zabijava."

Midva z Jakeljnom sva ju debelo gledala, ali mislita resno ali naju vlečeta za nos, pa je prvi rekel:

"Kobar se rad pošali. Medvedi že ne bodo lezli tam čez. Midva pa sva že velikokrat, tudi še prej, ko ni bilo klinov..."

"No, ko je že on povedal, kdo sem jaz, pa naj predstavim še jaz svojega tovariša: to je Požganc, najboljši gorski vodnik daleč naokrog... Če boste kdaj hoteli iti na vrh Triglava, se vama toplo priporočava... Vsak posebej... Najamete naju lahko v gostilni pri Šmercu v Mojstrani... Nisva draga, poceni pa tudi ne, ker so dobre reči od nekdaj imele svojo ceno..."

Tako sta mi bila všeč, da sem obema segel v roke ter se jima res priporočil za vzpon na vrh Triglava. Triglav me je vznemirjal že od mladih let naprej. Ko pa sem bral še Baumbachovo pravljico o Zlatorogu, sem se začel še toliko bolj zanimati zanj. Tedaj, na pohodu do Luknje, še nisem vedel, da bom tako usodno povezan z njim. Čutil pa sem, da se tu odpira povsem drugačen svet, svet lepote, svet divjine, svet spoštovanja.

"Hej, kje pa sta?!" sta zaklicala s strani dovški župnik Ažman in kaplan Novak. "Sta še živa?"

"Še, še, kar veselo naprej! Če ne prej, se snidemo na vrhu!"

Dijak Jakelj je takoj zatem opazil, da sta oba najina prijatelja nenavadno dobre volje. Kako tudi ne, ko pa sem njima zaupal vsebino steklenice, v kateri je bil moj - brinovec.

"Previdnost je pa res mati modrosti. Prav nič nisem bil moder, ko sem jima dal tistole reč."

"No, midva pa imava njuno steklenico z vinom..."

Ko sta na sneženem plazu prišli potki skupaj, sva midva z dijakom na vso grozo ugotovila, da sta najina prijatelja lahko pretirano vesela: izpraznila sta steklenico do zadnje kapljice.

"Pridi sem, se greva kepat!" sem namignil dijaku ter mu pokazal, naj nagne Ažmanovo steklenico z vinom. Za skalo sva se na sneženem plazu malo kepala, malo pa pila. Nisva hotela biti dosti slabša in sva v rekordnem času popila vse zaupano vino.

"Živel, kralj Triglav!" smo zavpili drug za drugim, ko smo po napornem vzponu vendarle prilezli na vrh Luknje. Triglav se nam je kazal s strani, pod nami pa se je nudil prelep pogled na obe strani, na Kranjsko in Goriško.

"Zdaj je res že čas, da skupaj pomalicamo... Ko v Vratih nismo utegnili..." je dejal župnik Ažman in privlekel iz bisage pol hlebca kruha in več koščkov sira. Pomlatili smo vse do zadnje mrvice v enem zamahu. Gorski zrak in hoja sta pač naredili svoje.

"Po lepi kranjski navadi bomo zdaj vse skupaj še malo poplaknili..." si je obrisal usta kaplan Novak, župnik Ažman pa je prisedel k meni, da bi bil prvi pri svoji steklenici.

"Izvolita, vsaka kapljica bo dragocena!"

Dovški župnik je prav na hitro nagnil steklenico z vinom, a se mu je takoj zaletela tekočina v grlu.

"Kaj pa je zdaj to?!" me je očitajoče pogledal. Res sem imel malce slabo vest, kajti v steklenico sva z Jakeljnom - potem ko sva popila vse vino - nabasala nekaj snega, pa ga je bilo v tekočem stanju nenavadno malo. "Kdo pa je popil - vse vino?"

"Nič se ne bova zagovarjala," sem rekel smeje. "In tudi nič ne bova spraševala po brinovcu. Lahko rečem samo eno: "Zob za zob, vino za brinovec."

Vsi štirje smo planili v takšen krohot, da se nam je zdelo, da nas je še bližnji sosed Triglav začudeno gledal.

"Kaj pa zdaj?"

"Kaj pa zdaj?!"

Resnica je bila vendarle precej bolj kruta, kot je bila videti tam gori z vrha Luknje. Do doline Vrat smo imeli dve uri in še najmanj toliko do Peričnika, do Mojstrane pa še več, do prvih hiš v Trenti pa je bilo po Ažmanovih besedah samo dobre tri ure...

"Bližje je v Trento!" je jasno in glasno povedal dovški župnik. "Če nočemo umreti od žeje, potem jo je najbolje mahniti k mojemu prijatelju Simonu v Trento..."

Midva z Jakeljnom, podkrepljena z vincem, sva bila samo zmerno žejna, lahko pa si predstavljate, kakšno sušo sta trpela Ažman in Novak po brinovcu...

In smo jo mahnili na drugo stran, v Trento. Iz obiska doline Vrat je nastal pravi pohodniški podvig!

Čeprav nas je na poti že lovila noč, z njo vred pa je postalo tudi precej hladneje, nas je v grlu pekla takšna žeja, da smo komajda zdržali. Celo meni se je zdelo, da sem požrl samo Saharo.

"Trentarji so najboljši pastirji in lovci, prav zato pa tudi najboljši gorski vodniki... Na Triglav vsako leto spravijo po nekaj ducatov ljubiteljev gora. Domačih in še več tujih. Če bo šlo tako naprej, bodo lahko vsaj za kanček lažje živeli... Zdaj vsi po vrsti tolčejo tako lakoto, da se je Bog usmili... Zato jaz pravim, da ne bi mogel nikogar nikoli zapreti, pa naj podre v teh skalah še takšnega divjega kozla... Vam povem, da ni boljših lovcev, kot so Trentarji! Sami pravijo, da največ gamsov postrelijo prav tam gori v Luknji... Gams pride z njihove strani na vrh, v Luknji se ustavi, neodločeno pogleduje, za katero stran bi se odločil, Trentar pa samo - pk!- in pečenka je na mizi!"

"Zraven pa sod najboljše vipavske kapljice...." sem dopolnil župnika Ažmana jaz v imenu vseh štirih. "Tudi s še takšno šalo žeje ne bomo mogli preslepiti."

"Ali veste, kakšen telegraf imajo Trentarji?!" se ni dal ugnati dovški župnik. "Preprost, a učinkovit! Trentar je zmenjen z ženo doma tako, da se bo takoj vrnil domov, če bo zagledal pred hišo belo piko. In veste, kaj je to bela pika? Navadna velika bela rjuha. Če gre za Trentarjem v hribe kakšen žandar ali če si ga kdo želi najeti za vodnika, potem Trentarjeva žena preprosto pogrne doma na travo veliko belo rjuho."

"Zraven pa mu da še bokal vina, da ni preveč žejen..." sem ga dopolnil jaz.

"Trentarja Špika pa tako in tako vsi poznate iz časopisa, " se ni dal ugnati Ažman. "Za Stenarjem je streljal na medveda. Mislil je, da je po njem, toda ko je stopil prav do njega, je medved z zadnjimi močmi šavsnil proti njemu ter mu odtrgal vso brado. Pa kljub temu živi še naprej. Le pijačo si mora z lijakom leže vlivati v grlo..."

"No, vidiš, povsod se na koncu pride do pijače..." sem mu oponesel jaz samo zato, da bi potešil svojo žejo.

"Pa tudi do prve hiše v Trenti!" je poskočil dovški župnik, ko smo vendarle zagledali cerkvico z lesenim župniščem.

"Upam, da moj prijatelj Simon Gregorčič ni šel v hribe..." je zaskrbelo Ažmana, ker je bila v župnišču že tema.

"Kako? Ali tu živi pesnik Gregorčič?" sem se zdrznil, kajti Gregorčičeve Poezije sem imel doma na častnem mestu.

"V Trenti kar mrgoli Gregorčičev. Ta je prav tako Simon kot tisti pesnik, je pa njegov daljni sorodnik. Prijazen pa je morda še bolj..."

Na srečo je bil trentarski župnik doma, tudi prijazen je bil nadvse, pri roki pa ni imel niti kapljice nobenega vina, niti zatakmašnega ne.

"Vidite, takole Bog kaznuje pijance!" smo se nasmejali do solz, ko smo pili pri Gregorčiču s korcem čisto gorsko studenčnico.

"Ko bi pijanci vedeli, kako je voda dobra, se ne bi nikdar lotili brinovca," je dodal župnik Ažman šalo na svoj račun, potem pa popil pol škafa vode.

Dolgo v noč smo se šalili in si pripovedovali zgodbice iz življenja, zjutraj pa smo opravili še sveto mašo. Resnici na ljubo moram povedati, da sem med ministriranjem trikrat zadremal, a me je vedno pravočasno prebudil dijak Jakelj - s cingljanjem zvončkov. Tako se je vse srečno izteklo.

"Klin se s klinom zbija!" je v duhu celotnega izleta menil kaplan Novak ter vse skupaj povabil na pivo - v Kranjsko Goro. In smo res šli. Simon Gregorčič pa nas je pospremil prav do Kranjske Gore, rekoč:

"Sprehod po gorah človeku dobro dene..."

Komaj smo mu, zaradi družbe, preprečili, da ne bi - kot je sam dejal - spotoma skočil še na Mojstrovko.

"Vi pa niste nič boljši od našega gospoda škofa!" se je navidezno jezil na nas. "Gospod škof so mi rekli, da moram do kraja opustiti lazenje po hribih, drugače me bodo prestavili. Lani pozimi sem bil namreč prav na Mojstrovki, bilo je kar precej snega, pa mi je spodrsnilo in sem letel naravnost v prepad. Toda glej! Tik nad prepadom sem se z obleko zataknil za skalo in se tako rešil gotove smrti... S skale pa se nisem mogel rešiti sam. Še sreča, da je zvečer sestra povedala Trentarjem, ki so me prišli z baklami iskat pod Mojstrovko... Če me ne bi našli do jutra, bi viseč na skali - zmrznil!"

Tudi mi smo v Kranjski Gori zmrznili. Mislili smo, da si bomo poplaknili grla s pivom, pa smo ga vsi skupaj spili samo en vrček, potem pa se raje podali k studenčnici. Pa ne zato, ker bi radi prihranili stroške kaplanu Novaku, ampak nam je pivo resnično kar nekam smrdelo. Vsaka pijača pač pusti čudne strupe v človekovem telesu.

"Vidite, to pa je dober znak. Vsaj ne boste alkoholiki!" se nam je smejal župnik Gregorčič in nas povabil še kdaj na pijačo - na korec studenčnice.

Sam pa sem tedaj trdno v svoji duši sklenil, da ne bom nikoli več jemal v hribe brinovca. Planine ga ne marajo, pa čeprav veliko planincev misli drugače...

SKLADATELJSKI ZAČETKI

Na Dobravi pri Podnartu sem se dobro počutil, ker so bili skoraj vsi farani Slovenci, pa tudi tisti, ki niso bili slovenske krvi, so bili naklonjeni našemu rodu. Večkrat se mi je zazdelo, da sem kot ptič na veji, ki lahko svobodno poje in dela, kar mu je najbolj všeč. Takšna svoboda pa mi je bila zmeraj najbolj blizu.

Ko sem včasih na večer sedel pred svojim župniščem na klopco in se zagledal v prelepe planine nad seboj, je iz mene začela vreti čudna nadnaravna moč. Kot bi se v mojih možganih prebudil studenček, ki je dolgo vrsto let počival, naenkrat pa bi hotel z vso svojo močjo planiti na dan in se izteči drugim ljudem v srce. Čeprav nisem bil podkovan v vsem glasbenem znanju, pa se mi je zdelo, da poje v mojem telesu ena sama neskončna melodija, ki se je noč in dan prelivala in prelivala, dopolnjevala in dograjevala, kar sama postavljala note in jih zapisovala...

Med svoje prve izvirne glasbene dosežke štejem po koralu prirejene cerkvene pesmi Oče naš in Češčena si, Marija, je angelski glas... Štiriglasno ali enoglasno. Da sta bili pesmi res nekaj vredni, mi je potrdila objava v Cerkvenem glasbeniku, ki je izhajal v Ljubljani, v njem pa so bile objavljene le najboljše stvari.

"Jaka, velik talent si!" mi je rekel prijatelj Anton Foerster, ko me je obiskal na Dobravi. Večkrat je prišel tudi že v Tržič, na Dobravi pa me je našel prav za novimi, oziroma popravljenimi orglami, ki sem jih dobil iz Smlednika. "Kdor ima talent za glasbo, ima v sebi velik zaklad. Ne zakoplji ga!"

S Foersterjem sva po ure in ure sedela na tisti moji klopici pred župniščem - v šali sva jo imenovala kar "glasbena klopca" - ter razpravljala pretežno o glasbi.

"Moral bi priti k meni v Ljubljano na inštrukcije," mi je vedno rekel Anton ob slovesu. "Napisal bi takšne pesmi, da bi bil svetovno znan skladatelj."

Pa meni ni bilo do svetovne slave. Vedel pa sem, da mi marsikaj manjka in da ne bom mogel nikoli seči prav do najvišjih zvezd. Toliko visoko, kot je na primer Rihar, pa že. Če bi hotel kaj višje, bi se moral naučiti vsaj kontrapunkta in podobnih reči.

"Veš, kaj, zdaj sem od ljudstva..." sem se izgovarjal pred prijateljem. "Iz njega sem izrastel in zanj bom izgorel... Prav včeraj mi je privrela na dan moja prva izvirna posvetna pesem z naslovom Občutki... Veš, na lepem so prileteli v glavo takšni občutki, da sem jih moral preliti v note..."

Foerster je gledal in gledal tiste moje note ter dolgo dolgo molčal. Pričakoval sem, da bo rekel, da so moji Občutki za v smeti, kajti bil je človek takšnega kova, da ni znal lagati, pa mi je nazadnje le dejal:

"Ni tako slabo, da tega ne bi hotel nihče peti... Morda pa si še bolj nadarjen za ljudske pesmi kot za cerkveno petje... Mogoče pa Bog želi, da bi ti pisal za ljudstvo, cecilijansko petje pa bodo podpirali drugi duhovi..." Še danes sem mu hvaležen, da ni rekel: bolj nadarjeni duhovi.

Še tistega večera, ko je prijatelj Foerster odšel nazaj v Ljubljano, sva se ujela s pogledom z Gregorčičevimi Poezijami. Med ljudstvom so bile nadvse lepo sprejete - izhajale so izdaja za izdajo - tudi meni so bile zelo blizu, nekaterim duhovnikom pa so se zdele preveč posvetne, že skoraj žaljivo gostilniške in prostaško neverske. Gregorčiča so napadali predvsem kot duhovnika, ki ne bi smel pisati takšnih pesmi. Jaz pa sem jemal njegove pesmi takšne, kot so bile, pri branju pa sem popolnoma odmislil, da jih je pisal duhovnik. V njegovih pesmih sem čutil vonj po poljskem cvetju, videl sem lepoto gorske trentarske pokranine, pred očmi mi je stal preprost slovenski človek.

Kar sama po sebi se mi je prikazala Gregorčičeva pesem Soči.

"Krasna si, bistra hči planin, brdka v prirodni si lepoti..."

Lepše ne bi mogel tega povedati nihče. Natanko sem jo videl, Sočo, kako teče vsa zelena in prozorno čista, čez z mahom obloženo kamenje v Trenti. In kar naenkrat se je tisti gorski tok prelil tudi vame. Ob tako čudovitih verzih sem takoj zapisal pol strani not... Soča pa je tekla naprej in naprej... Kdo ve, koliko časa je minilo, vem samo to, da se je še tistega večera prelila v celoti iz Poezij na moj notni papir.

Vso noč nisem mogel spati, tako globoko je zazvenela v meni. Zjutraj pa bi najraje, če mi ne bi bilo treba iti obhajat neko Franco v Podnart, skočil v Ljubljano k Foersterju, da bi mi povedal, kakšna se mu zdi uglasbitev.

Ker je naneslo tako, da sem imel ves teden delo doma, sem prijatelju v Ljubljano brzojavil, naj se v nedeljo nujno oglasi na Dobravi, ker "ga čaka veliko presenečenje."

"Točno vem, kaj me čaka," se je zamsejal prijazni Anton, ko sva si podala roke po prvi jutranji maši. "Začel si resno skladati..."

"Res! Pred tabo se pa ne da nič prikriti."

"Le kako bi lahko prikril, ko pa ti v očeh vidim, da ti glasba kar sili na plan!"

Z Gregorčičevo Sočo je bil nadvse zadovoljen.

"To je pa že veliko boljše kot Občutki. Kar tako naprej, kar tako naprej, prijatelj moj dragi."

Tudi sam sem čutil, da mi je Soča dobro uspela. Zaslutil sem, da moram imeti pred seboj dobro podlogo v verzih, potem pa mi ni težko preliti v notno črtovje vso glasbo, ki buči v meni. Zato sem se potem načrtno lotil še veliko drugih Gregorčičevih pesmi, saj so mi bile vse blizu po duši.

Toda glej ga spaka! Ni minilo niti dva meseca od mojega prvega uspešnega komponiranja Gregorčičeve pesmi, ko sem v časopisu zasledil naslednje vrstice:

"Tako bogokletnih in tako prostaških pesmi, kot jih piše Simon Gregorčič, slovenski narod ni potreben. Čas je, da se to pove javno in da se prekine s ponatiskovanjem njegovih bolnih umotvorov. Predlagam, da se zedini vsa slovenska inteligenca, z duhovniki na čelu, ter da pošlje javni protest vse do samega prevzvišenega škofa."

Rekel sem si: take skrajneže je treba pač prehiteti. In sem nagovoril vse svoje popoldanske obiskovalce tiste nedelje - med njimi so bili tudi duhovniki Vrhovnik, Žlogar in Berlic - da smo napisali v časopis protestno noto, enako pa smo poslali tudi na škofovski ordinariat.

In kakšen je bil učinek?

Nič posebnega se ni zgodilo, vsi pa so vedeli, da javno podpiram "pohujšljivega goriškega pesnika". Pa čeprav se takrat še nisva osebno poznala. Poskrbel pa sem tudi, da je moj dobravski zbor, v katerem je bilo kajpada precej tudi pevcev od drugod, ob prvem prazniku javno zapel Soči in pesem je bila - brez pretirane samohvale - všeč vsemu občinstvu, le blejski župnik mi je dejal:

"Si pa rekel, da zbiraš narodne pesmi in da za Mohorjevo družbo pripravljaš izdajo le-teh z notami vred."

"Saj to tudi delam. Velika pesmarica z notami vred mora vsaj drugo leto iziti pri Mohorjevi. Ljudje se morajo zavedati, kako veliko bogastvo imamo."

"Ampak komaj vsak deseti naročnik Mohorjevih knjig pozna note..."

"No, za tiste bodo pač note, za vse druge pa so pomembna samo besedila... V načrtu pa tudi imam, da ljudskim pesmim dodam še kopico umetnih, zraslih na naših tleh..."

"In vmes bo tudi Gregorčičeva Soči?" me je na hitro presodil.

"Bo, nisi se zmotil!"

Vse je šlo po načrtu. Velika pesmarica je z manjšo zamudo pri Mohorjevi družbi po moji zaslugi v resnici izšla in menda so mi bili hvaležni vsi udi naše najstarejše družbe. Glede Gregorčičevih pesmi pa sem tudi svoje "pokasiral."

Novico mi je iz Ljubljane prinesel prijatelj Foerster.

"Glasbeniki pravijo, da so tvoje uglasbitve zelo dobre. Nekateri duhovni pa k temu dodajajo - Bog ve, če ne iz gole nevoščljivosti - da si zaradi Gregorčiča prišel na indeks nezaželenih. In da s teboj nočejo imeti nobenega opravka več..."

"Kdo pa so to?"

"No, v Ljubljani je kar nekaj takih..."

"Nismo se poznali do sedaj, pa se tudi odslej ne bomo. Nesreča pa taka!" sem vrgel vse skupaj čez ramo in se nisem prehudo žrl. Nihče nima vseh ljudi na svetu za prijatelje. Med nesposobnimi pa je tako in tako največ takih, ki so ti nevoščljivi, če kaj pametnega narediš.

Najlepše ob vsem tem je bilo, ko je na Dobravo priromala razglednica s slovensko trobojnico, na njej pa je pisalo:

"V Gorici sem slišal vašo uglasbitev moje pesmi Soči. Čestitam, odlično! Vaš vdani neznani prijatelj Simon Gregorčič!"

Pesnikove besede so mi poplačale vse...

PRVIČ NA TRIGLAVU

V času najvišjega poletja leta l887 sem si nekega jutra na Dobravi rekel na ves glas:

"Zdaj pa je tega dovolj! Kot kakšna opravljivka sem. Samo blebečem in blebečem, kako je na Triglavu lepo, na vrhu pa še nisem bil. Danes ali nikoli!"

Mati so pritekli za mano vsa v skrbeh ter vili roke:

"Jakec, nikar! Triglav je hudobna gora. Te ne bo več nazaj..."

"Kaj še!" sem se moško odrezal. Tedaj sem bil pač že čez štirideset in si nisem pustil vsega reči, pa tudi Jakec mi je šel že na živce. "Vsak petelinček se že hvali z vzponom na Triglav, le sam moram tedaj vedno pogledati v tla. Šel bom, in konec besedi!"

Mati so bili tako jezni, da mi niso hoteli pripraviti niti popotnice. Pozneje pa sem zvedel, da so šli v cerkev prižgat svečo - za mojo srečno vrnitev s Triglava. Se pravi, da so čutili, da bom res šel od blizu pogledat kralja planin.

Šel sem naravnost k Šmercu v Mojstrano, kjer so imeli spisek vseh gorskih vodnikov. Imel sem veliko srečo, da sem naletel na samega starega Šmerca, ki mu je bila znana vsaka skala, vsak kamen na poti navzgor. Tisto, da je šel petstokrat na Triglav ali vsaj do Kredarice, namreč ni bilo zvito iz trte.

"No, pa pojdiva!" je rekel stari Šmerc. "Od petstokratič naprej tako in tako več ne štejem... Pa vendarle reciva, da grem danes petstoprvič... Se pravi prvič... Me boste plačali samo kot vodnika ali tudi kot nosača?"

Bil sem tako razburjen, da sem mu plačal oboje, kaj pa sem hotel drugega. Malo se mi je zamalo zdelo, da dela iz tega tak velik posel, toda pozneje sem te ljudi znal spoštovati, pa tudi plačati, kajti res so opravljali izjemno delo.

"Za Slovence imam popust," mi je dejal Šmerc, ko sva drobila pot skozi Kot navzgor. "Pa tega ne povejte nobenemu - Nemcu!"

Kajpada me je s tem takoj pritegnil, veliko tudi zato, ker sva se že na samem začetku poti ustavila ob napisu:

"Triglavsweg."

Na tabli pa je bilo s prav tako velikimi črkami napisano:

"Das ist Alpenwereinweg."

V tistem času so v naših planinah kraljevala le tuja društva: nemško avstrijsko društvo Alpenverein ali na kratko DOAV in pa avstrijski Turistenclub, ki je pospeševal turistične pohode tudi v gore. Sam sem bil član slednjega kluba, ki je bil vendarle naklonjen tudi nam, Slovencem, nemško-avstrijsko planinsko društvo pa se je delalo, kot da so planine samo nemške. V časnikih je celo pisalo, da je Triglav "kralj nemških planin".

Šmerca sem natančno povprašal, kako on gleda na to, pa mi je možakar, čeprav v letih in drugače nešolan, zelo pametno odvrnil:

"Triglav je slovenska gora in pika! Je pa res, da jo hočejo imeti Nemci za svojo. In jo bodo tudi imeli, če jih bomo kar gledali, kako postavljajo table ob poti na Triglav in koče pod vrhom Triglava..."

Tistega dne mi je Šmerc na široko odprl oči. Bilo je res! Kjerkoli je bilo kaj napisano ob poti, je bilo v nemščini, pa tudi vse koče so imele nemška imena.

"Treba bi bilo osnovati slovensko planinsko društvo..." me je spreletelo pred vrhom. "Navsezadnje je bilo med tistimi, ki so zavzeli Triglav v preteklosti, že veliko Slovencev..."

"Res veliko. Sam sem vodil že pred desetletji na ducate imenitnih Slovencev tu gori čez, z znamenito ljubljansko Kadilnikovo druščino vred... A kaj, ko smo Slovenci tako počasni. Poglejte, gospod župnik, Angleži so ustanovili svoje turistično planinsko društvo že pred petdesetimi leti. Švicarji pa kmalu za njimi. Nemci ga imajo že dobrih deset let, Avstrijci pa tudi niso veliko za njimi... Samo slovenskega kluba še nimamo, pa ga bi bilo treba imeti!"

Spomnil sem se svojega profesorja Kandernala, ki je bil po rodu Čeh, kako mi je sam pripovedoval, da je šel že pred desetletji z nekim vodnikom na Triglav, gori pa je pustil steklenico z naslednjim sporočilom:

"O, najvišja gora, zedini vse Slovane!" Vidiš, sem si rekel sam pri sebi, celo Čeh je imel več ponosa v sebi kot mi. To misel sem povedal tudi mojemu vodniku.

"O, gospoda Kandernala sem pa dobro poznal. Enkrat sem ga tudi jaz peljal na vrh Triglava. Bil je sloke postave in zelo slabo je videl. Brez očal je bil kot slepa kura. Na vrhu Triglava so se mu tako zarosila očala, da je mislil kar na pamet stopiti proti skalam in - v nič! Zadnji hip sem ga ujel za rokav. Potem pa mi je za božič, v zahvalo, da sem mu rešil življenje, vedno poslal čestitko."

Hodila sva in hodila, vmes pa tako klepetala, da sva se kar naenkrat znašla pred kočo. Odprli so jo teden dni pred tem, do nje pa sta bili speljani kar dve poti - iz Krme in iz Kota. Ko sva prisopihala prav do koče, bi me skorajda vrglo nazaj, tako sem bil presenečen. Nada vrati je z velikimi črkami pisalo:

"Deschmannshütte!" Zraven pa spet, da je kočo postavil nemški Alpenverein.

"Vidite, tu je Deschmanshütte, na drugi strani je Maria Teresia Hütte, le kakšnega slovenskega imena vrha ni nikjer..." mi je šepnil Šmerc previdno.

Stopila sva dva koraka naprej ter potrkala na vrata.

Nobenega odziva ni bilo, čeprav se je po sukljanju dima iz dimnika videlo, da so v koči ljudje.

"Guten Tag!" naju je pozdravil namrščeni oskrbnik, ko sva sama vdrla v kočo. "Ist das Weg heute sehr schwer?"

Nalašč sem odvrnil po slovensko.

"Je kar šlo..."

Kot bi odrezal, se je oskrbnik zavrtel na petah naokrog in zanj nisva več obstajala. In to kot edina gosta, na tej velikanski višini pod Triglavom.

"Greva naprej! Tu še niso vzeli lekcij iz gorskega gostoljubja!" sem rekel vodniku Šmercu in takoj sva zapustila negostoljubno kočo.

Na vrh Triglava sva jo udarila po tedaj znani poti čez triglavski ledenik na sedlo med Malim in Velikim Triglavom, od tam pa na vrh.

"Pot je grda, pa tudi klinov ni nič. A se pride, če je človek dovolj vztrajen."

Čeprav se mi ni vrtelo v glavi, vam lahko povem, da je bil vzpon zelo zoprn. Brez Šmerca bi lahko ostal za vedno v steni.

Ko sva prišla prav do samega vrha, sem zajokal od sreče.

"O, moj Triglav, ti naš kralj!" sem pokleknil na tla in zmolil tri očenaše in zdravemarije za srečo slovenske domovine.

Šmerc mi je pozneje dejal, da so ljudje na vrhu počenjali marsikaj: eni so ukali, drugi jokali, tretji so peli od sreče, nekaterim pa se je tako zavrtelo v glavi, da niso bili več prisebni.

"Pa je tole res vrh Triglava?" tudi sam nisem mogel verjeti, ko sem prišel malo k sebi.

"Je. Tamle je stala pred leti lesena piramida, triangulacijska točka, a jo je odnesel vihar. Sicer pa se više ne da priti, ne naprej ne nazaj..."

Zabolelo me je v dno srca, da ni bil vrh niti označen. Po svoje pa je bilo morda tako še bolje: če bi bil označen, bi bil tako in tako spet v nemščini.

"Visok je tale Triglav, visok!" sem rekel svojemu vodniku zaneseno.

"Ja, veliko ga gleda iz zemlje. Ampak, gospod župnik, vi ne veste, koliko ga je še v zemlji!" se je znal pristno po ljudsko pošaliti Šmerc.

"In vse do morja se vidi..." Bilo je tako jasno in čisto vreme, da se mi je res zdelo, da vidim za tisočerimi griči pravo jadransko modrino.

"Na to stran do morja, na to pa do Velikega Kleka in še dlje," mi je ves v zanosu razkazoval bližnje in daljne vrhove. "Pravijo, da je Triglav zato kralj planin, ker se z njega vidi po sto in več kilometrov daleč. Kot bi pasel svoje ovčice pod sabo. Kaj takega ni nikjer drugod. So mi rekli Švicarji, da je v njihovih Alpah lepo, ampak na Triglavu je lepše, ker je tak čudovit razgled..."

Bila sva si tako blizu s Šmercem, da sem mu povedal tudi tisto, kako sem slišal v mladosti Triglav - govoriti!

"Ja, to pa ni nič izjemnega..." mi je čisto resno odvrnil vodnik. "Če se znaš gori približati s posebnim spoštovanjem, ti naklonjenost vrne s takšnim duševnim stanjem, kot bi bil v nebesih... Tudi sam sem bil že nekajkrat prav po božje blažen..."

Vidite, kaj takega mi ne bi znal povedati niti najboljh učen doktor v Ljubljani!

Takrat sem sam pri sebi sklenil dvoje: da prinesem na vrh Triglava ploščico s slovenskim imenom, da je tu vrh slovanskega kralja planin in da se bom sem gor vračal vsako poletje vsaj enkrat. Z vodnikom ali brez njega. Zdelo se mi je, da bi pot tudi sam zdaj hitro našel, pa čeprav še ni bilo nobenih oznak po skalah, kot so jih delali po Švici za boljše prepoznavanje poti.

Nazaj sva šla deloma po isti poti, pozneje pa po drugi.

"Gor se čez Mali Triglav še pride, nazaj pa je pot še grša, zato pojdiva raje naokrog."

Prišla sva - o, groza! - spet do nemške koče, do Maria Teresia Hütte.

Ko so videli, da govoriva samo slovensko - nalašč se nisem hotel meniti po tuje - so naju že na pragu odslovili.

Morala sva čez greben nazaj do Dežmanove koče nad Krmo. Tam naju je zalotila noč. Ni nama preostalo drugega, kot da sva tam prenočila. Tudi sam sem se bil primoran toliko ponižati, da sem moral v nemščini poslušati oskrbnika, kako svečano je bilo ob odprtju koče pred dobrim tednom.

"Skoraj sto navdušenih nemških planicev je bilo tu!" je dejal oskrbnik ter pokazal na nemški grb nad vrati, češ, to smo pa mi.

Tako me je zazeblo v srce, da se nisem ogrel vse do jutra. Ponoči se mi je bledlo, da je prišel nad slovenske dežele velik potres in da je vse skupaj zmlel v brezno.

"Saj bo res tako, če sami ne bomo nič storili..." sem svoje sanje zjutraj razložil Šmercu.

"Ni pravih ljudi na krmilu," mi je odvrnil. "Na čelu države imamo same Nemce in Avstrijce ter nekaj podrepnih nemškutarjev. Slovenci smo navadna raja."

"Ampak čas bi že bil, da bi se prebudili. Tudi v hribih!" sem jezno udaril po mizi, plačal "Rechnung" ter jo pobral slabe volje domov.

Zame sta bila to najbolj čudna dneva v življenju: doživel sem veličasten vzpon na našo najvišjo goro, hkrati pa sem občutil v globino svojega srca najbolj poniževalni odnos tujcev na domači zemlji.

"Saj sem ti rekla, Jakec, da ne lezi tako visoko gor!" so me ošteli še mati, ko sem jim povedal, da so najvišje slovenske planine v nemških rokah.

"To je naša usoda..." so menili mati. "Če ne bi bilo duhovnikov, bi bile takšne tudi nižine. Tako je in tako bo!"

"Pa ne bo!" sem poskočil. "Vsak Slovenec bi moral storiti kaj, da bi se to spremenilo. Ali smo na svoji zemlji svoj gospodar ali nismo?!"

"Ježešmarija, saj te bo kap!" so se ustrašili mati, ko so me videli tako jeznega in vsega zariplega.

Sam pri sebi sem sklenil, da bom sam glede tega storil vsaj toliko, kolikor se za pravega ljubitelja planin, ki nosi v sebi

slovensko srce, spodobi.