IV.


Starega notarja v Razborju je skoraj vrglo, ko je izvedel, za kakšno ceno preide najlepše dolinsko posestvo v last mladega Gradnika. Še med izdelovanjem kupne pogodbe se je nezaupljivo oziral zdaj na starega Miklausina, ki se je nemirno premikal na svojem sedežu, potem spet na srečno se nasmihajočega kupca. Takšna nespametna prodaja, zdaj, ko vsak trezen človek drži posest ... In po naravnost nespametnih plačilnih pogojih ...? No, za vsem tem gotovo tiči kaka skrivnost, čisto gotovo ... Nemara se je Miklausin na stara leta pokesal, saj Belega dvora svojčas res ni pridobil na lep način ... No, to je bilo daleč nazaj ... Kako bodo zijali pivski prijatelji, ko jih nocoj preseneti s to novico ... To bo bomba za omizje pri Zeleni lipi, ki se je že zdavnaj naveličalo premikati bucike in zastavice na zemljevidih!

Dobri notar pa na žalost ni utegnil izvesti svoje namere, kajti že tisti dopoldan se je z bliskovito naglico raznesla prečudna vest po mestecu, hitela dalje po dolini ter olepotičena in izmaličena še pred Lovrekovo vrnitvijo prispela na Gradišče.

"Gradnikov Lovrek je kupil Beli dvor."

Polonica, ki so ji popoldne prinesli to neverjetno pošto, kar ni mogla verjeti, pa je zmedena in nejevoljna sprejemala čestitke sosedov in belodvorskih dninaric, tuhtala, kako se je moglo to zgoditi, ne da bi poprej kaj opazila, in z nestrpnostjo pričakovala brata, ki ga ni bilo od nikoder na spregled. Seveda je slutila, da se nekaj kuha, kajti Lovrek se je zjutraj, pred malce prezgodnjim odhodom, s skrivnostnim smehljajem na ustih poslovil od nje ... Huda je bila nanj, ker ji ni ničesar zaupal, huda tembolj, ker se tako dolgo ni vrnil.

Seveda, ko se je zvečer le prikazal, je ob pogledu na njegov presrečni obraz v trenutku pozabila na svojo jezo. Poleg tega so bili njegovi razlogi zakasnitve dovolj tehtni: sestri se ni predstavil samo kot gospodar Belega dvora, temveč tudi kot priznani Vidin ženin. Uresničilo se je namreč tisto, kar je v svojem razburjenju že pred leti napovedal v znamenitem prepiru na vrtu kolodvorske restavracije: da bo kot lastnik Belega dvora povsod dobrodošel - tudi kot snubec. Gospa lekarnarjeva je brez upiranja privolila v hčerkino možitev ter je sploh bila z njim nenavadno prijazna. Preprijazna, je ugotovil Lovrek, da bi bila odkritosrčna. No, prava prijatelja menda ne bosta nikoli. Nič zato, saj se ne ženi z njo, ampak z Vido ... Z njenim očetom, dobrodušnim možem, pa sta si bila takoj dobra! On je zlat človek, vendar siromak, preveč podložen svoji oblastni ženi ...

Ko sta se brat in sestra dovolj naklepetala, je Polonica vsa razburjena odhitela v kuhinjo, da pripravi večerjo, Lovrek pa je stopil na vrt, odkoder se je najlepše videlo njegovo bodoče bivališče.

"Spet si moja, mila domačija! Ne moja, gradniška," je zašepetal sam pri sebi in se kakor začaran oziral na ponosno zgradbo, po kateri so se v mrakobni belini zarisovale temnomodre, polagoma v črno prehajajoče sence smrekovih vrhov. Lovrek je vedel, da še ni bilo dolgo, ko so gorela okna v oranžnem ognju, ko se je po pročelju prelivala nežna rožnata barva - tako dolgo, dokler ni ugasnil sončni požar nad planinami. Kmalu bo tudi on postajal na belodvorskem balkonu, tudi njega bodo obsevali rdeči žarki. In ko se mu pridruži še Vida ... Ali ni, da bi človek kar ponorel od sreče ...?

Kar je še pred nekaj dnevi bivalo samo v kraljestvu sanj, se je kmalu nato zares zgodilo. Po izplačilu dogovorjene kupnine, za katero je porabil vse svoje zlatnike in večjo, pri posojilnici najeto vsoto, je Lovrek prevzel Beli dvor, in sicer, kakor je določala pogodba, z vsem, kar je stalo in ležalo. Posestvo je bilo v odličnem stanju, vendar pa gospodarjenje na njem vseeno ni bilo lahko, kajti na vseh koncih in krajih je primanjkovalo delavcev. Trojica starih dninarjev, ki so garali na posestvu še izza Lovrekovega deda, dva ruska ujetnika in kopica žensk - z njimi je preboríl vso pezo poletnega dela. Pognal se je v njegov vrvež in s svojo prekipevajočo silo potegnil vse ostale za seboj. Najtežje, košnjo in žetev, so dokončali srečno in o pravem času.

Nasprotno pa je bilo z vnovčenjem pridelkov. Kolikor jih ni takoj zasegla vojaška oblast, so se prodajali po neverjetnih cenah, tako da je Lovrek v svoje začudenje že meseca septembra odplačal polovico svojega dolga pri posojilnici. Levji del dohodkov mu je to leto vrgla krma. Število glav v hlevu se je namreč kljub izvrstnim Miklausinovim zvezam od začetka vojne do 1918. leta skrčilo na eno petino, in tako je preostajalo sena, detelje in slame. A to še ni bilo vse, tudi sadje je kazalo precej dobro. Lovrek se je z mirnim srcem oziral v gospodarsko bodočnost svojega posestva ... Samo nečesa se je bal: da bi ga ne poklicali k vojakom! Njegova vroča želja je bila, da bi se vojna čimprej končala, a druga, še bolj vroča, da bi se končala v prid vedno močnejši misli Slovencev in z njimi vseh Jugoslovanov. Zadnjo željo so krepile dobre, od vsepovsod prihajajoče vesti. Ljudstvo je govorilo glasneje in samozavestneje, narodni odpadniki pa so povešali glave in s srditimi očmi streljali za veleizdajalci, katerih se že davno niso več upali niti ovajati niti oblajevati ...

Prehitevajoči se dogodki so tudi Lovreka potisnili v ospredje. Sprva je njegovo goreče rodoljubje zavirala njegova telesna šibkost, po prevzemu Belega dvora obilica opravkov, vendar se je udejstvoval, kjer je le mogel in zlasti vneto krepil šibko zavest svojih sosedov.

Z Miklausinom, ki še vedno ni prebolel izgube Belega dvora, sta se redko videvala, toda Lovrek ni pozabil na Ulrika in je redno povpraševal po stanju njegove bolezni. Izvedel je, da je operacija uspela, vendar pa bo okrevanje dolgotrajno.

Nekega dne pa ga je starec povsem nepričakovano obiskal na samem Belem dvoru, ki se ga je, odkar sta bila z Lovrekom pri notarju, izogibal. Ves zgrbljen in nesrečen, zguban in postaran se je žalostno postavil pred mladega moža in dolgo ni mogel spraviti besede iz sebe.

"Ali veš, kaj si je izmislil moj Ulrik?" je izdavil naposled. "Duhovnik postane ..."

Lovrek je prikimal: "Povedal mi je."

Miklausin je z negotovo kretnjo segel med svoje redke lase: "Povej mi vendar, za koga sem se toliko trudil, za koga toliko pehal? Moj edinec je, Miklausinov rod z njim izumre! Glej, mehko sem mu postlal, on pa noče in noče ..."

"Kaj pa, če bo v duhovniškem poklicu srečen ...?"

"Dobro ga poznam, saj ni za duhovnika," je ugovarjal starec in nato proseče pristavil: "Veš kaj? Tebe zelo ceni, gotovo te bo poslušal! Pregovori, prepričaj ga, da ima življenje zanj še dosti cvetja. Naj se ne zapira s svojo mladostjo v dosmrtno ječo ..."

"Rad bi vam ustregel, a odkrito vam povem, pomagalo ne bo. Tako trdno se je odločil. Nepreklicno, mi je dejal ..."

"Nepreklicno ..." je trudno ponovil Miklausin. Brez slovesa se je obrnil ter zgrbljen in postaran, podoben polomljeni jadrnici, v katere raztrgana jadra se ne ujame noben veter več, oddrsal nazaj proti trgu.

V.


Bolj ko je šlo na jesen, bolj je rastlo in huje je viharilo narodno gibanje. Kakor razburkano morje je butalo do najoddaljenejših bregov, do poslednje gorske vasice, do najponižnejše slovenske hišice. Fanfare nove dobe so klicale na krov ves narod, ki se je s prebujeno, toliko stoletij tlačeno samozavestjo vendarle spomnil svojih pravic: zdaj ni več moledoval zanje niti jih ni terjal - jemal si jih je sam. Svoj gospodar na svoji zemlji, poslušen svojim zakonom, združen s svojimi krvnimi brati pod žezlom svojega kralja - vse to je hotel biti in doseči ...

Od razglasitve znamenite majske deklaracije, ki je še sramežljivo in previdno zamolčevala glavne narodne zahteve, se je marsikaj spremenilo. Zdaj so na javnih shodih, h katerim so se kljub grožnjam in oviram preplašenih oblasti zgrinjale mogočne ljudske množice, že bolj ali manj odkrito razpravljali o potrebi zedinjenja vseh Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ustanovljeni so bili posebni odbori, ki naj bi skrbeli za red, ko se trhla in gnila monarhija zruši v lastni nemoči. Lovrek je malodane pozabil na Beli dvor, na gospodarske in svoje osebne skrbi, ter se s takšno vnetostjo pognal v bojni hrup, da ga je gospod stražmojster poklical na zagovor in mu zapretil z odgonom na fronto. Tedaj se je Lovrek pošteno razkoračil.

"Meni grozite s fronto? Vi mi grozite? Jaz jo poznam in se je ne bojim. Hudo pa se je boje tisti junaki, ki v vseh štirih letih niso poduhali zrnca smodnika. Kar poskusite, bomo videli, kako močni ste!"

Oblastnemu možaku je po teh besedah zlezlo srce v hlače pa je brž nategnil obraz v prijaznejše gube, opravičujoč se, da je gospoda Gradnika pač samo prijateljsko posvaril. Sicer pa dobro razume nejevoljo ljudi, naveličanih vojne ... On zgolj izvršuje ukaze oblasti ... Lovrek mu ni privoščil odgovora. S prezirljivim pogledom je odšel skozi vrata in spotoma ugotavljal značilno dejstvo, da so ostra ušesa črno-rumenega biriča hitreje od mnogih plašljivcev pristregla plahutanje velikih sprememb, katerih obrisi so se že javljali na obzorju. Jalove grožnje - to so bili zadnji trzljaji avstrijsko-ogrskega zmaja, ki ga nobena sila ni mogla več ohraniti pri življenju ...

Kmalu zatem je prišel čas, ko je novica podila novico, ko je narod trgal verige stoletnega suženjstva in gradil temelje nove bodočnosti; ko je sredi vsestranskega vzhičenja po dolini kosila bridka smrt in se je krsta za krsto pomikala na pokopališče; ko so ljudje izgubili mero za resničnost ter sta si življenje in smrt v prečudni bratovščini podajala roke - medtem ko grobar ni mogel dohajati z delom, saj je gripa še vedno davila staro in mlado, je po širni domovini zaplalo mladoletje* svobode. S fronte pa so na vse strani grmele bežeče avstrijske čete in na našem ozemlju odlagale orožje. Takrat je oblast prevzela narodna vlada v Ljubljani, takrat je v Beograd vkorakala zmagoslavna srbska vojska ... In zvonovi so peli, žalostno v slovo umrlim, veselo v pozdrav novi svobodi ...

Tudi v dolini je zavrelo. V večjih krajih so se poleg narodnih svetov ustanovile narodne straže, ki naj bi obvarovale dolino pred ropajočimi vojaškimi krdeli. Čeprav je dolina samotarila daleč od glavnih prometnih žil, so kakor tipalke vodile iz nje pomembne ceste, na katere so se od časa do časa zatekle manjše skupine vojakov, ki jih je bilo treba razorožiti, nasititi in odpraviti dalje. Naveličani vojne, se večinoma niso branili, izjeme so bile morda posamezne skupine koroških ponemčencev, ki so v svoji razočarani togoti kaj radi grozili z orožjem, a ob pogledu na mrke, po bregovih razpostavljene strojnice škripaje z zobmi popustili in preklinjajoč odrinili dalje.

Nekam samoumevno je bilo, da je Lovrek postal v Zalesju predsednik narodnega sveta, medtem ko je njegov prijatelj Tonče, ki je kot rezervni nadporočnik preživljal doma bolezenski dopust, prevzel vojaško oblast. Brž sta zaprisegla posadko, peščico bednih in sestradanih istrskih vaščanov, zaposlenih pri še bednejših bolnih in poginjajočih vojaških kljusetih, ter preplašene orožnike, ki so s stražmojstrom vred brez ugovora pripeli narodne kokarde na svoje čepice. Na trških hišah so se pojavile zelene girlande, pretaknjene s papirnatimi trobojnicami, po cestah pa je vrvelo vzhičeno ljudstvo. Narodni odpadniki so se poskrili, trepetali od jeze in strahu ter umirali od gripe in togote ...

Otožni dan vseh svetnikov je bil tokrat kljub zamahom smrtne poslanke in spominu na mrtve vendarle dan živih, ki ni ljudi z ničimer spominjal na minljivost vsega posvetnega. Zmagoslavno življenje je odmevalo v lep sončen dan, a narod se je trumoma zgrinjal na trg, kjer so mu razni govorniki razložili pomen narodnega osvobojenja ter ga zaprisegli novi, porajajoči se narodni državi.

Po končani proslavi, pri kateri je sodeloval tudi Lovrek, so se starejši ljudje polagoma razšli, mnogi, zlasti naravnost iz vojašnice pribegli mlajši fantje pa so še ostali in se s pretečimi obrazi sprehajali po cestah, prepevali, kričali in ukali. Komaj se je zmračilo, je trg zablestel v številnih lučkah, katerih trepetajoči plamenčki so ozarjali nemirno prhutajoče slovenske zastavice. Edino na Stanovnikovi gostilni je plapolala - doslej varno skrita v kašči - dolga trobojnica in se otepaje krčila ter zvijala v ostrem jesenskem vetru. V vsem trgu je bilo samo troje hiš - med njimi Miklausinova -, ki se niso vsaj na zunaj pridružile vsesplošni radosti, marveč so se zavile v temo.

In fantje so čakali ravno na takšen izziv. Kakor na povelje so zdrveli k zasovraženi nemški posojilnici, kjer se je bahatila ogromna črna tabla z zlatimi gotskimi črkami. V trenutku so do nje zgradili živo lestev in jo med krikom in vikom zbili na tla, kjer se je med splošnim odobravanjem razletela na tisoč kosov. Nekdo se je potegnil na balkon in z zvonkim glasom zapel: "Lepa naša domovina ..."

Klobuki so poleteli z glav in vsa množica je pritegnila. Mogočni zvoki narodne budnice so se prelivali med starimi hišami, se odbijali od njih in se krepili ob mnogoterih odmevih.

Komaj je pesem izzvenela, se je oglasil visok, ščuvajoč glas: "Naprej, k Miklausinu!"

Ljudje so zahrumeli in se z divjim odobravanjem prevalili k trgovini. V toči kamenja so takoj zacingljale okenske šipe, zaropotali železni izložbeni pokrovi in zabobnela zaklenjena hišna vrata. Med krikom in vikom so odnekod privlekli dve lestvi, ju pristavili k zidu in že je ogromna napisna deska zgrmela na tla.

Množice se je polastila razbijalska pijanost, ki se ji je hotelo še več hrupa, zmede in ropotanja. Posamezniki med njo - in teh ni bilo malo -, ki so bili iz tega ali onega razloga gorki Miklausinu, so netili razdraženost s hujskajočimi vzkliki:

"Dol s pijavko! Na sramotni kamen z oderuhom!"

Med bučnim kričanjem so prenašali lestve k balkonu, da bi po njih vdrli v notranjost hiše. Tedaj je prikorakala narodna straža, ki so jo poklicali nekateri razsodnejši opazovalci. Vodila sta jo Lovrek in nadporočnik, ki sta ljudi poskušala pomiriti in jih odvrniti od nadaljnjega nesmiselnega uničevanja. Njune besede pa so bile bob v steno. Napadalci so vse močneje pritiskali k hiši, najvnetejši pa so celo privlekli debela bruna, da bi z njimi razbili vrata.

"Počakajte, ljudje božji," zakliče Lovrek. Na lestvi stoječega fanta pahne na tla in se sam povzpne nanjo. "Počakajte, jaz vam pripeljem Miklausina!" vzklikne in naslednji trenutek že prekobali balkon ter se izgubi skozi razbita vrata.

Dolgo ga ni nazaj in množice se že polašča nestrpnost, ki pa brž poleže, ko se na balkonu pojavita Lovrek in Miklausin. Stari trgovec je ves sključen, v eni roki drži svečo, v drugi razpelo.

Med ljudmi v trenutku zavlada tišina in Lovrek jim spregovori: "Ljudje božji, prosim vas, razidite se ..."

"Ne," zarjove nekdo iz množice, "nismo več hlapci ..."

"Nismo, nismo," ponovi razdražena množica, a se ob dvigu Lovrekove roke vendarle ponovno umiri.

"Res, nismo več hlapci, svobodni smo ... Toda svoboda ni nered, ni razbijanje ... Samo hlapci ne vedo, kaj početi s svobodo ... Zato, prijatelji, se najprej umirite in nato vedite: v hiši je smrt ... Mater in hčer je danes popoldne ugrabila gripa, tako da se ni nihče utegnil pobrigati za našo proslavo. Spoštujte smrt, kjerkoli je, in se mirno razidite ..."

Nato se obrne k nepremično stoječemu starcu, v čigar roki je brlela sveča, in poreče z resnim glasom: "Gospod Miklausin, vsi obžalujemo vašo nesrečo ... Zagotavljam vam, da ne bo nihče več motil vaše žalosti!"

Ob Lovrekovih besedah je zlezla Miklausinova glava še nižje na prsi. Razpelo v mrzlično trepetajoči roki mu je zdrknilo na tla ter zveneč obležalo na tlaku. Lovrek je prijel onemoglega starca okrog pasu in ga počasi odvedel v hišo.

Množica se ni več oglasila. Gruča za gručo je zapustila trg in kmalu ni bilo žive duše na njem. Samo drobni plamenčki sveč so veselo migljali dalje, prasketali in ugašali. Nekje na polju se je oglasila fantovska pesem, se oddaljila in zamrla.

Tako se je v Zalesju končal prvi dan svobode.

14. poglavje

OČETOVA VRNITEV

I.

Na državnem rudniku pri Zalesju je pravkar zatulila sirena, naznanjajoča drugo popoldansko uro - izmeno rudarjev -, ko se je pred hišo na Gradišču ustavil starejši možak, čigar temno zagoreli obraz je bil zaradi izdatne vročine pokrit z znojnimi kapljicami. Nekaj časa se je oziral naokrog in nato potrkal na zaprta vrata. Potrpežljive narave vsekakor ni bil, kajti njegovo trkanje je postajalo čedalje nestrpnejše. S trdimi, čeprav nekako trudnimi koraki je dvakrat ali trikrat obhodil hišo in gospodarska poslopja. Ko je le zaman čakal na odziv, je nejevoljno stresel glavo, ki se je še vedno ponašala z gostimi sivimi lasmi, sedel na klop ob cementni kadunji in se zagledal v bujno barvitost cvetja ter sočno zêlen povrtnin spodaj na vrtu. Začudene oči so se popeljale dalje - k sadovnjaku in od tam k Belemu dvoru, kjer so obstale kakor prikovane.

Potem, kakor da so ga zabolele od prenapornega gledanja, jih je spet odvrnil, skočil na noge in se pričel z zanimanjem razgledovati po sveže prepleskani hiši, na kateri so se zelene, napol v gosti brajdi skrite oknice prijetno odražale od blesteče beline sten. Vsepovsod sta se razkazovala strog red in vzorna čistoča. Poti so bile pograbljene in oplete, dvorišče pometeno. Starec je zadovoljno pokimaval in se celo nasmihal, dokler se ga ni nenadoma polastil prejšnji nemir. Z odmerjenimi koraki je zapustil Gradišče. Najprej je krenil k poti pod vrtom, od tam pa k vaškemu vodnjaku ob cestnem križišču, v katerega bližini se je zabavala gruča vaških otrok, ki so ob njegovem prihodu v trenutku utihnili ter se mu začudeno in prestrašeno umikali.

"Otroci, ali veste, kje so Gradnikovi?" jih je nagovoril tujec.

Molk. Plašne oči so ga s strani zvedavo ogledovale.

"No, ali ne znate govoriti?"

"Tam so, na Belem dvoru!" je vzkliknil majhen deček in zbežal.

"Gradnikove iščete?" se je za starčevim hrbtom oglasila mlada ženska in odložila poln škaf ožehtanega perila. "Ej, na Belem dvoru jih najdete. Gostijo imajo, ker obhajajo gospejin god."

"A tako?" se je začudil tujec. "No, hvala lepa!"

Ne da bi še nadalje poizvedoval, jo je mahnil po vasi k cerkvici. Tam je zavil na poljsko pot, sledečo sinje zeleni Ložnici, in se ob ljubko nagajivem žuborenju valov kljub popoldanski vročini, ki je migotala nad poljanami, s pospešenimi koraki usmerjal proti farovškemu mostu. Na tem delu poti je Ložnica s potuhnjenim klokanjem izpodjedala nasprotni ilovnati breg, s katerega so se večje in manjše ruše z brezupno vdanostjo nagibale proti vodni gladini. Onkraj travnikov in njiv se je na gričku dvigala farna cerkev ter dremala v poletni bleščavi.

Na mostu je starec obstal. Naslonjen na ograjo, se je zagledal v nemirno šumeče valove, ki so se brez prestanka zaletavali v debele, z mokro mahovino čez in čez porasle plohe, kakor da jih hočejo prekopicniti v vodo. Rezko brneči glas zvona, ki je naznanil tretjo uro, ga je predramil in pognal dalje.

Pot ga je vodila na majhno, za cerkvijo se skrivajoče pokopališče, obdano na eni strani z gozdom, na drugi s sadovnjakom. Ko je odprl starinska vrata, so tečaji ječeče zacvilili. Ob gornji, bolj gosposki polovici je sijaj marmorja ščemeče odbijal sončno sijavico in slepil pogled. Starec je oklevajoče krenil dalje po peščeni poti med grobovi. Nenadoma, kakor da ga je oplazila strela, je obstal pred lepo, s cvetjem zagrnjeno grobnico, nad katero se je dvigal kamnit križ. Živordeči nageljni so se dotikali železne ograje, trojica cipres pa je zaslanjala črno marmorno ploščo, v kateri so - starec se je vsega prav dobro spominjal - dečki ob nedeljah pred začetkom večernic opazovali odsvitajočo se belo cerkev na daljni Oljski gori. Zlate pismenke na plošči so izdajale imena spodaj počivajočih rajnikov, čisto na vrhu pa je bilo vklesano: GRADNIKOVI ...

Starec se je stresel, padel na kolena in pritisnil glavo na železje. Nad pokopališčem je valovila ubrana tišina poletnega dne. Samo čmrlji so se brenčeče spreletavali s cveta na cvet, pestrokrili metulji neslišno krmarili po zraku in živahne sinice frkale z veje na vejo - ne da bi motile zatopljenost klečečega starca, ki je kakor v tihi molitvi pregibal svoje ustnice. Ko je po dolgem času vstal, njegova roka še vedno ni izpustila železne ograje, marveč kakor pozabljena obvisela na njej. Po temnikastem obličju sta se od oči do ust zarisali dve svetli brazdi - sledi pravkar pretočenih solz, težkih in žalostnih solz starega človeka, ki nima pred seboj bodočnosti: samo minule čase sme objokovati in se pogovarjati z davno umrlimi.

Drsajoči koraki, starčevski in vdani, življenju odtujeni in mrtvim prijazni, ga predramijo iz tožnih misli. Hitro si otepe prašna kolena, obriše solzno lice in se z nejevoljno počasnostjo obrne k prišlecu.

Zagleda ga, ostrmi ... Roke mu zadrgetajo in se trdneje oklenejo ograje, oči se mu razširijo, v obraz mu buškne temna rdečica. Prišlec ga še ni opazil, kajti s sklonjeno glavo in z rokami, prekrižanimi na hrbtu, previdno postavlja nogo pred nogo. Šele tik pred njim zadrži korak. V prvem trenutku ga pogleda s prijazno brezbrižnostjo, ki pa se naenkrat spremeni v neizmerno osuplost. Z odprtimi usti in izbuljenimi očmi se strahoma umakne za nekaj korakov nazaj, nato pa, kakor da se je prebudil iz morečih sanj, preleti njegov zgubani orumeneli obraz žarek resničnega veselja.

"Za božjo voljo, ali si? Ali si ti, Simon Gradnik?"

"Sem, seveda sem!" odvrne nagovorjeni z zmračenim čelom. "Nikoli pa bi si ne mislil, da bom izmed vseh ljudi najprej srečal tebe. Sam zlodej te je prinesel ..."

"Oh, Gradnik, ne govori tako! Ali še zmeraj nisi pozabil?"

"Jaz pozabil? Menda se ti blede ... Ničesar nisem pozabil, in ker nisem ničesar pozabil, sem se vrnil ... Po domačijo prihajam, ali slišiš, Miklausin?"

"Najprej mi sezi v roko, nato se bova o vsem lepo pomenila."

Z drhtečimi prsti je starec lovil odmikajočo se Gradnikovo desnico in ponovil: "Sezi mi v roko, Gradnik!"

"Ali mi vrneš domačijo, Miklausin? Odkupim jo. Denar imam, vse dolgove ti poravnam ..."

"Joj, prepozen si," se je nakremžil Miklausin, a njegov obraz je preletel navihan smehljaj, ki ga razburjeni Gradnik k sreči ni opazil.

"Zakaj?"

"O, Beli dvor ima že dolgo drugega lastnika. Tvoj sin ti vse najbolje pojasni."

"Kaj bi s sinom?" je zarohnel Gradnik in se s stisnjenimi pestmi postavil pred preplašenega Miklausina, ki je nehote dvignil roko v bran. "Prekleti goljuf, zakaj si ga prodal, saj ni bil tvoj!?"

"Pomiri se, Gradnik! Na pokopališču sva, na kraju večnega miru, med mrtvimi ..."

Gradnik se je komaj obvladal in skoraj proseče vprašal: "Kaj je torej z mojo domačijo?"

"Tvoja otroka ti vse povesta ..."

"Moja otroka!" je zastokal Gradnik. "Saj res, kako je z njima? Lep oče sem! Šele ti me moraš spomniti nanju ... Iskal sem ju na Gradišču, pa sta menda na neki gostiji ..."

"Tako, tako," je zadovoljno mrmral Miklausin. "Ali si že s kom govoril?"

"Kako neki? S postaje sem zavil ob vodi naravnost na Gradišče. Neka ženska mi je dejala, da so Gradnikovi na Belem dvoru. Kako je to mogoče? Kdo je tam gospodar? Zakaj sta Lovrek in Polonica prijatelja z njimi?"

"E, soseščina! Dobra soseščina! Gospodar Belega dvora je imeniten človek ..."

"Ali mi bo prodal?"

"Težko, Gradnik, težko. Vendar stavim glavo, da te bo sprejel z največjim veseljem! Kar z menoj pojdi, da vaju seznanim!"

V Gradnikovih očeh je zagorelo nekdanje sovražno nezaupanje. Miklausin je bil videti preveč dobre volje! Kdo ve, kakšno ima za bregom, kdo ve, ali ga spet ne ukani?

"Nekaj mi prikrivaš, človek!" je dejal grozeče. "Svarim te! Ne uganjaj šal z menoj, saj veš ..."

A v nepričakovanem navalu silnega, prsi razganjajočega hrepenenja je naglo dodal: "No, dobro! Pojdiva!

"Hvala Bogu! Za nagrado ti povem nekaj lepega: dva vnučka te že dolgo pričakujeta, dva preljubezniva, sladka otročička ..."

Gradnika je ta novica tako prevzela, da ga je skoraj zaneslo k Miklausinu. Dušeč se od veselega razburjenja, je samo vzkliknil: "Ali res? Saj ni mogoče! Ali res? Ali res?" Pograbil je roko svojega starega nasprotnika in dejal z vlažnimi očmi: "S to novico si poravnal lep del najinega računa. Pojdiva, pojdiva!"

II.


Miklausin je bil pripravljen ustreči njegovi želji, toda prosil je, naj malo potrpi, ker bi rad nekoliko pomolil na družinskem grobu.

Gradnik je ostal sam in radovedno opazoval klečečega starca, ki se dolgo ni dvignil s stopnišča. Ej, ves betežen in šibek je že. Samozavestno je pomislil na svojo še vedno presenetljivo čilost.

"Koga pa imaš pokopanega?" je radovedno vprašal Miklausina, ki je že prihajal proti njemu.

"Ženo in hčerko. Na isti dan mi je obe vzela gripa."

"To je bilo pač hudo ..." je Gradniku nehote ušel izraz sočutja.

"Da, da, še toliko bolj, ker sem zdaj čisto sam. Sina sicer še imam, a tudi on pravzaprav ni več čisto moj ..."

"Kako ... ni več čisto tvoj ...?"

"Bogu se je posvetil. Lani je bral novo mašo."

"Kje pastiruje?"

"V kaznilnico so ga dali za kurata. Veš, za težje delo ni, ker mu manjka leva roka. Strašno ga je zdelala vojna in rešil ga je sam čudež božji, ki mu je poslal na pomoč tvojega sina ..."

"Mojega sina?"

"O, to je dolga zgodba. Povem ti jo spotoma."

Beli dvor ni bil daleč, vendar pa sta starca - počasi in neenakomerno - kar dolgo hodila do tja. Miklausin se je med svojim pripovedovanjem - po navadi starih ljudi - često ustavil, Simona Gradnika pa je to jezilo, saj ga je vlekel notranji mir dalje in dalje, tako da je bil vseskozi za nekaj korakov pred svojim spremljevalcem. Ko pa je zaslišal podrobnosti o boju v zakopih med Lovrekom in Ulrikom, je tudi on upočasnil svoj korak in pozorno prisluhnil pretresljivi zgodbi o sovraštvu in spravi ter požrtvovalnem junaštvu svojega sina.

Ves zamišljen je vrtel v roki palico, odsekoval glavice ob poti rastočim bilkam in si tiho požvižgaval.

"Takšen fant je Lovrek?" je nato zamrmral bolj zase kakor za Miklausinova ušesa.

"Srečen si lahko, takšen je! Nimaš pojma, kako sem mu hvaležen: po njegovi zaslugi imam zdaj svojega Ulrika, tako da le nisem čisto sam na svetu. Večkrat me obišče moj sinko in me poučuje, sin očeta, veš? Samo o Bogu mi govori, za srečno večnost me pripravlja, kesanje mi vzbuja, pokoro nalaga ... Oh, kako mi je danes lahko, ko sem se rešil strašne more, ki me je težila leta in leta ... Hvala ti, ljubi Bog! Vendarle si ga pripeljal domov ..."

Gradnik je začudeno motril svojega docela spremenjenega nekdanjega nasprotnika. Je to tisti človek, čigar pretkanim zvijačam in goljufijam je nekoč podlegel? Tisti človek, ki je z mirno vestjo prelomil božje in človeške zapovedi, če mu je tako narekovala osebna korist? Takšnega, kakršen je stal pred njim sedaj, ga ni mogel več sovražiti: kaj bi z onemoglim in šibkim človekom, ki se s krotkim glasom izpoveduje, obtožujoč sebe ter hvaleč svojega in njegovega sina ...

"Škoda, da nimaš več Belega dvora ... Od tebe bi ga zdaj zlahka dobil, kajne? Vsekakor mi moraš pomagati, da mi ga sedanji lastnik proda ...!"

Z grozečim pogledom je ošinil Miklausina, ki je nekoliko zardel in se skoraj izdal, ko je vendar hotel v starčevski, nekoliko otročji nečimrnosti Gradnika presenetiti: na samem Belem dvoru naj se mu razkrije resnica. Tam, kjer se je zlo pričelo, naj se tudi konča. Hlastno je prikimal: "Z veseljem! Le miren bodi, vse se bo lepo uredilo!"

"Misliš?"

"Zdaj pa še ti povej, Gradnik," je skušal Miklausin zvito spremeniti temo njunega razgovora, "zakaj se nisi odzval, ko te je sin v domačih in tujih listih vabil domov! Vsi smo se že bali, da si mrtev."

"Tako? Ničesar nisem bral. Leta in leta nisem imel pred očmi tiskane črke in sploh sem šele lani osorej izvedel, da ste imeli vojno na svetu."

"Kje neki si tičal?" je vprašal Miklausin tako zavzeto, da si je ponosni Gradnik, ki se le ni povsem prelevil in v čigar značaju so še ostali izdatni sledovi nekdanje bahavosti, z zadovoljnim smehljajem podrgnil brado. In Miklausinu ni bilo treba dolgo moledovati, naj mu pripoveduje prigode, ki jih je doživel v času svoje dolge odstotnosti.

To in ono je bilo Miklausinu že znano, zato se je Gradnik zadovoljil bolj s površnim orisom prvih, v slavonskem gozdu prebitih let, kjer se mu je nenazadnje pripetilo nekaj pomembnega in usodnega. S svojo poštenostjo je namreč obvaroval nekega Grka - kupca hrastovega, za Egipt namenjenega lesa - občutne izgube, s čimer se mu je tako prikupil, da ga je vzel s seboj v Aleksandrijo, kjer je potem ostal leto dni kot upravnik njegove ogromne zaloge lesa. Medtem je izvedel, kako bi lahko v razmeroma kratkem času veliko zaslužil ... Neka angleška družba je iskala zakupnike za pridelovanje bombaža v egiptovskem Sudanu, obetala vse mogoče ugodnosti in slikala uspehe v najlepših barvah, tako da se je tudi on odločil, jim prepustil svoje prihranke in se lotil dela. Seveda se je v svojih upih grdo prevaral: o hitrem obogatenju ni bilo niti govora, kajti nedotaknjena zemlja je šele čakala orače ... Kdaj se zares pokažejo uspehi, je bilo negotovo in dvomljivo. Škripal je z zobmi, se vdal v usodo in garal, kakor še nikoli v življenju, od jutra do večera.

"Sram me je bilo pa sem sklenil, da se vrnem domov, preden ne bom spet na konju," je dejal Gradnik, si obrisal potno čelo ter nadaljeval.

Misel na izgubljeni Beli dvor, ki mu je neprestano živela v duši - ščipala in priganjala -, ga je napravila razdraženega in neučakanega. Samo tako si lahko razloži, da so ga kmalu zatem pridobili za drzno, naravnost tvegano dejanje: udinjal se je neki znanstveni, v neraziskano afriško notranjost namenjeni odpravi; svoje zemljišče je oddal v najem sosedu in odrinil s karavano, katere usoda je bila nesrečna. Ko je spalna bolezen* usmrtila večino nosačev in je umrl tudi vodja odprave, so ostale zajeli črnci. Pri njih se jim pravzaprav ni godilo slabo: lovili so divjačino, uničevali škodljivo zverjad in zbirali slonovino, vendar oditi niso smeli. Tako so živeli med črnci vse do lanskega leta, ko jih je slučajno odkrila in rešila neka angleška pohodna četa. Ko so spet prišli v obljudene kraje, so mu pošteno izplačali dogovorjeno mezdo in navrgli dokaj lepo odškodnino za dolga jetniška leta. Vrnil se je na svoje zemljišče, kjer ga je čakalo prijetno presenečenje. Njegovemu sosedu se je pridelovanje bombaža med veliko vojno izvrstno obneslo. Brez odlašanja mu je izplačal dolžno najemnino ter odkupil posest za ceno, o kateri bi si Gradnik svojčas ne upal niti sanjati. Radostno je pobasal svoje funte šterlinge*, ki so se pozneje - ob vstopu na evropsko celino - izkazali kot edini še nekaj vredni denar. V Aleksandriji se je vkrcal na ladjo, v Solunu stopil na kopno ter se preko Beograda in Zagreba, preko lastne narodne države danes pripeljal v Zalesje - ves začuden ob spremembah in ves srečen, da je spet doma.

"In zdaj sem tukaj! Zdaj izpolnim svojo obljubo: otrokoma vrnem domačijo!"

"Primaruha*," se je izognil Miklausin odgovoru na prošnjo, ki je zvenela iz Gradnikovih besed, "srečni tvoji vnuki! To te bodo radi poslušali, ko jim boš pripovedoval svoje dogodivščine ..."

"To pa že, to! Z odprtimi usti me bodo poslušali, kadar bom pri volji ..."

"Reci, kar hočeš," se je nerodno pošalil trgovec, "brez mene bi vsega tega ne doživel ... Pravzaprav mi moraš biti hvaležen ..."

Že naslednji trenutek je obžaloval nepremišljene besede, ki so Gradnika neznansko pičile. Trdi, kakor izklesani obraz se je nevarno napel in v začrnela lica mu je buhnila srdita rdečica. On, ki že od mladih nog ni razumel šale, je bil zdaj še toliko manj razpoložen zanjo.

"Kaj?" se je zadrl, "za tvojo goljufijo, za svoje trpljenje in potikanje po tujini naj bi ti bil še hvaležen?!"

"Gradnik, poslušaj!" ga je prosil preplašeni Miklausin, "saj sva rekla, da pozabiva. In jaz sem se tolikokrat pokesal! Če se spominjaš, te takrat itak nisem hotel pognati z domačije ..."

"O, spominjam se, za dninarja bi ti naj bil ..."

"Oba sva že stara, pozabiva ...!"

"Jaz nisem star, pozabil pa bom, ko bo Beli dvor spet last mojih otrok ..."

Mrko je zrl predse in s palico jezno udrihal po cesti; trgovčevega zadovoljnega muzanja k sreči ni opazil. Med svojim razgovorom sta tako rekoč nevede zavila na belodvorsko cesto, jo molče premerila in prispela do ribnika, nad katerim so se za drevjem skrivali hlevi, skednji in kozolci, še višje med smrekami pa se je dvigal Beli dvor, podoben vlastelinskemu* bivališču. Gospodarskim poslopjem sta se izognila ter se poslužila bližnjice, ki je tekla okrog ribnika in se nad njim v strmem zaletu vzpenjala proti hiši.

"Da bi se le vse srečno izteklo!" je z drhtečim glasom spregovoril Gradnik in se pognal navkreber.

III.


Na vrhu griča sta najprej zavila k razgledišču, odkoder se je najlepše videla tako kotlina kot dalje ob strani se šireča dolina. Močno zasopli Miklausin je Gradnika ponosno opozoril na številne spremembe.

"Da boš vedel," je sopihal, "mnogo sem jaz popravil ... In lahko se pohvalim, ne na škodo Belega dvora."

Gradnik mu ni odgovoril. Z vso dušo se je zazrl v ta prelestni, lahno se spuščajoči, polagoma v ravnino prehajajoči in enakomerno v sadovnjake, travnike ter njive razdeljeni svet: v te zelene, na nasprotni strani kotline vstajajoče griče; v te ponižne, na pobočjih ležeče, belim cvetovom podobne dninarske hišice; v to skodrano gozdno grivo, sedečo vrh grebenov, ki je v širokem loku obkrožala kotlino ... Duša se mu je tajala, v bežnih spominih je bliskoma doživljal svojo lepo mladost, neločljivo spojeno s temi poljanami. In trde oči so se mu znova napolnile z vlago.

"Oh, ti moj dom, ti moj ljubi dom!" je zastokal.

"Kje je lastnik?" je potem planil nad Miklausina. "Takoj moram govoriti z njim! Takoj, ti pravim!"

"No, hipec še potrpi! Takoj ga spoznaš ..."

"Kaj misliš, ali mi bo hotel prodati?" se je zbal Gradnik. "Ne bo hotel, kar slutim, ne bo hotel ... Saj bi bil nor ..."

"Hm, res ne vem ... Sicer pa, tukaj sva - kar povprašaj ga! Tako bo najbolje."

Skozi odprta okna prvega nadstropja se je zaslišal hrupen smeh, se dvakrat ali trikrat ponovil in se nagajivo odbijal od debel visokih smrek, ki so zaslanjale poslopje. Starca sta bolje prisluhnila in ujela nerazločno množično govorjenje, žvenketanje krožnikov, cingljanje čaš, odrivanje stolov - same priče vesele gostije.

"Saj res," se je spomnil Gradnik ter neodločno prestopal z ene noge na drugo, kakor da hoče zavleči končno odločitev, "v vasi so mi povedali, da praznujejo na Belem dvoru gospejin god. Kaj meniš? Nejevoljni bodo, če jih zmotiva kot nepovabljena gosta?"

"Kaj zato? Saj sta med njimi tvoja otroka, Lovrek in Polonica ... Ne bodi tako obziren ..."

"Že prav, moja otroka!" se je nevšečno odzval njegov spremljevalec. "Kaj sploh počenjata tukaj? Kako moreta v hiši svojih prednikov veseljačiti s tujimi ljudmi? Ali sta tako zlahka vse pozabila?"

"Tvoja otroka že vesta, kaj delata ..."

Po teh dvoumnih in - kakor se je dozdevalo obotavljalcu - skrivnostno izgovorjenih besedah, ga je Miklausin prijel pod pazduho, odvedel h glavnemu vhodu in ga z rahlo silo rinil po širokih kamnitih stopnicah. Težko je šlo: krepki Gradnik je zdaj mukoma sopel, roki sta mu drgetali in celo njegov obraz se je nekako postaral ter dobil nezdravo prsteno barvo. Ko sta prispela v hodnik, se je Gradnik utrujeno naslonil ob steno in si oddihujoč z žepnim robcem brisal potno čelo.

"Hudo je, hudo," je zašepetal in odkimal Miklausinu, ki ga je silil naprej.

Med njunim obotavljanjem so se na desni strani odprla vrata, skozi katera jima je prišla naproti lepa mlada ženska. V rokah je držala velik pladenj kolačev, potic in drugih slaščic, katerih vonj je prijetno zapuhtel po hodniku. Miklausin se ji je spoštljivo priklonil in jo pozdravil.

"O, gospod Miklausin!" je vzkliknila z ljubeznivim nasmeškom in se približala starcema. "Oprostite, da vam ne morem dati roke! Izvolite z menoj! Moj mož vas bo zelo vesel."

"Če dovolite, starega prijatelja sem pripeljal s seboj, nujno bi rad govoril z vašim gospodom soprogom."

"Z lastnikom Belega dvora," je poudarjajoče pripomnil Gradnik ter z nerodnim poklonom stopil bližje.

Gospa je smehljaje prikimala, a ob zvoku starčevega glasu in pogledu na njegovo izrazito, z gostimi sivimi lasmi obkroženo obličje, ji je zamrl smehljaj na ustnicah. Osupla je komaj prikrila svoje razburjenje in se zastrmela vanj.

"Izvolite z menoj!" je dejala nato prijazno in pomirjeno.

"Ne, ne!" se je branil Gradnik. "Ne maram motiti zbrane družbe. Kar tukaj ga počakam, če vam je prav."

Gospa bi ugodila njegovi odločno izgovorjeni prošnji, da je ni za Gradnikovim hrbtom stoječi Miklausin s kretnjami in rotečimi pogledi odvrnil od njene namere.

"Prav nič ne boste motili, gospod! Prosim, kar za menoj!"

Miklausin je priskočil ter uslužno odprl vrata jedilnice - o, kako dobro jih je poznal vračajoči se gospodar - in pustil gospo naprej. Potem se je umaknil in potisnil za njo v sobano nejevoljno se upirajočega Gradnika. Gospa je odnesla pladenj h kredenci in starec je v zadregi kar naenkrat stal pred večjo, okrog dolge mize sedečo družbo ter postal tarča začudenim pogledom. Živahno kramljanje, ki ga je sprejelo, je onemelo. Prišlec pa se je hitro obvladal in prav po gradniško ponosno dvignil glavo. Stopil je bližje in z očmi iskal gospodarja, a tudi Lovreka in Polonico ...

Za božjo voljo! Ali se mu blede? Kaj ne sedi tam pri mizi on sam, njegova utelešena mladostna podoba? Kaj ne gleda nanj njegova dobra žena, v cvetu lepote in zdravja, kakršna je bila v prvih letih svojega srečnega zakona ... Nepopisna muka stisne starcu srce kakor s kleščami ... Tako strašno si svoje vrnitve ni predstavljal ... Zdaj vstajata, hočeta k njemu ... Gradnik zamiži, kakor da ne prenese slik iz davne preteklosti ...

"Oče! Oče!"

Iz dveh grl zaječi prestrašeni, razveseljeni, dvomeči in vendar verujoči vzklik, in obakrat do globine pretrese Gradnikovo dušo. Niti se še prav ne zave, že je sredi objemanja in prižemanja, vzklikanja in solzenja. Zasopel in zmeden zagleda ob sebi mladega moža - samega sebe v pomlajeni izdaji - in mlado ženo, upodabljajočo vrnjeno mladost in lepoto njegove umrle žene: svoja otroka ...! Lovreka, Polonico ...! Čustvo neizrekljivo ganjene, a hkrati tožne sreče zamegli njegov pogled, neznana sladkost ga opaja. Molče pritiska svoja otroka na prsi - in čuti, kako vstaja z njih usodna teža, ki mu je doslej kalila radost in odvzemala pokoj. Konec je potikanja po svetu! Ob njem slonita njegova otroka, ki ga ne zapustita ...

"Otroka!" se mu hripavo iztisne iz ust.

Čez nekaj časa se izmakne njunim objemom in ju premotri z ljubečo pozornostjo, dajajoč ji izraza s presekanimi kratkimi vzkliki.

"Ti si Polonica ...! Kakor da se je rajna mama dvignila iz groba ... In Lovrek ... Cel možak ..."

"Ej, oče, saj že nosim tretji križ," se je nasmehnil Lovrek, hoteč iztrgati očeta iz njegove odrevenele zamaknjenosti in mu olajšati prehod k neprisiljenemu in vsakdanjemu razgovoru. "Dolgo vas ni bilo, zato se vam zdim spremenjen."

"Poslej pač ostanete pri nas, oče," je šepnila Polonica.

"Seveda, dragi otrok. Sicer bi se ne vrnil."

Zdaj se je Gradnikova trojica spomnila na goste, ki so brez besed ali pa samo potiho šepetaje in z vidnim zanimanjem opazovali ganljivi prizor srečanja. Miklausin, ki je medtem prisedel k mizi, pa je z razžarjenim obrazom begal z očmi od Gradnika k vratom, skozi katera je maloprej, po kratkem pomenku s starim trgovcem, smuknila mlada gospodinja.

Medtem ko je Lovrek vabil očeta, naj se priključi družbi, ter ga pričel seznanjati s prisotnimi gosti, so se vrata nalahno odprla. Nato so se spet prislonila in izza njih se je zaslišalo polglasno prigovarjanje, ki je menda uspelo, kajti naenkrat so se odpahnila na stežaj.

IV.


V jedilnico sta pridrobila dva zala otroka, fantek in deklica v starosti treh let, in stekla naravnost k staremu, začudeno zročemu Gradniku, ki ga je fantek brez strahu pocukal za desno hlačnico. Z nedolžnima očescema napeto zroč v neznani obraz, je zaklical z visokim, zvonkim glasom: "Dobrodošli, dedek!"

In mala deklica je ponovila: "Dobrodošli, dedek!"

Gradnik je prebledel kakor zid in se v trenutku nemoči naslonil na svojega krepkega sina, požirajoč z očmi ljubka, pred njim stoječa malčka, ki se ju ni upal niti dotakniti. Tedaj je pristopila gospodinja, se z levico oklenila svojega moža, z desnico pa pokazala na oba otroka: "Saj dovolite, da vas pozdravita tudi vaša vnuka! To je Bojan, najmlajši Gradnik!"

"No, Bojan, daj dedku roko!"

"Pa še ti, Metka!"

"Moja punčka!" je zažarela Polonica in pritisnila deklico k očetu. "Metka, tudi ti daj dedku roko!"

Otroka sta ubogala. Temnolasi Bojan se je srčno oklenil Gradnikovega palca, zlatolasa Metka pa se je z boječo nežnostjo dotaknila njegovega mezinca. Tako zbrani so nekaj časa ostali brez besed, kajti starec se ni ganil, boječ se, da bo prehitro minila nepopisna radost, ki se je kakor morje prelivala v njegovi duši. Samo mišice na njegovem obrazu so podrhtevale in ostre gube so se vnovič napolnile s svetlimi, nezadržno polzečimi solzami. Ob pogledu nanj sta zaihteli še mladi ženi in celo Lovrek si je začel gnesti oči.

"Mamica, jočeš?" je vprašala Metka, pripravljena, da bruhne v jok, a tudi njenemu malemu bratrancu sta se ustnici že sumljivo kremžili.

Ob dekličinem vprašanju se je starec nasmehnil. Obrisal si je solze in pokleknil k malčkoma, vzel vsakega na eno roko, ju najprej tesno pritisnil k sebi, nato spet vstal in jima ljubkovalno govoril: "O zlata srčka! Dušici nežni!"

S srečnim, nekako izgubljenim smehljajem se je oziral po sinu in hčeri.

Zdaj, je menila Vida, je bil čas, da si tudi njo malo natančneje ogleda, zato je rahlo dregnila moža in mu polglasno rekla: "Ej, Lovrek, snahe pa očetu ne maraš predstaviti?"

"Čisto sem pozabil," se ji je opravičil Lovrek in jo odvedel k očetu, ki je še vedno v čudoviti zamaknjenosti opazoval otroka.

"Ljubi oče, še Bojanovo mamico, mojo ženko Vido morate spoznati!"

Starec se je zavzel: "Ta gospa ...? Ona je tvoja žena?"

"Seveda."

"Potemtakem si ti ..."

"Da, oče, jaz sem lastnik Belega dvora," ga je s ponosom dopolnil sin. "Nisem pozabil vaših besed! Na svojem stojite, oče, kajti Beli dvor je že nekaj let spet naš ..."

"Spet naš?" je vzdihnil Gradnik. "Brez mene? Kar brez mene je šlo?"

In namesto, da bi se razveselil, ga je prevzelo globoko razočaranje, spojeno z neko topo žalostjo. Njegove oči so se uprle v tla, kakor da jih je sram, dvigniti se k sinovim. Zazdelo se mu je, da so bile vse prestane muke zaman, ker ne prihaja domov kot reševalec, kakor si je tolikokrat naslikal v bridkih letih svojega pregnanstva, marveč kot berač, kot nebodigatreba, ki ga iz usmiljenja sprejmejo pod streho. Vida, ki se je s tenkočutnim razumevanjem vživela v starčevo dušo, je svojemu možu nekaj zašepetala na uho, nato prijela otroka za roki in ju odvedla k varuški na vrt, odkoder se je nekoliko kasneje zaslišal razigrani otroški smeh.

Starec se je plašno ozrl na sina.

"Spet je naš," je z vzdihom ponovil in položil roko na svoje bolno utripajoče srce.

"Ali ni tako dobro, oče?"

"O, dobro, dobro! Toda, otroka moja," je zdaj planilo iz njega, "sram me je pred vama. Vse sta opravila sama, brez mene, ki sem si domišljal, da odkupim Beli dvor in vama ga poklonim. Sram me je! Za nič nisem na tem svetu! V sramoto sem vama bil v mladosti, v nadlego zdaj v starosti ... Saj me ne moreta imeti rada ..."

"Nikar ne govorite tako, oče!" je zajokala Polonica.

Lovrek ga je rahlo prijel za roko in mu dejal z nežnim očitkom: "Kako vam pride kaj takega na misel? Vedno smo se vas spominjali v ljubezni ... Sicer pa, poglejte dokaz!" je dostavil, kažoč s prstom na steno.

Starčev pogled je obvisel na dveh velikih oljnatih slikah, predstavljajočih njega samega in njegovo ženo, ko sta bila še mlada. Blesk proti zatonu se pomikajočega sonca se je poigraval na pozlačenih okvirih, obžarjal lepa obraza in jima vtiskal značaj spoštljive ljubkosti. Podobi sta učinkovali živahno, čeprav sta bili očitno izdelani po fotografijah.

Starec je samo težko zasopel in stisnil otroka k sebi.

"Zdaj pa še drugo!" je nadaljeval sin. "Brez vas, da sva opravila? Kaj pa vaša pomoč v najhujši sili, vaš v slavonski šumi krvavo prisluženi denar, ki nama je bil nebeški dar ... Le z vašo pomočjo smo se na Gradišču gospodarsko dvignili in vzdržali ..."

Na očetovih ustnicah je zaigral sproščen smehljaj: "Ali je to res, Lovrek?"

"Res! Bog mi je priča!"

"No, če je tako, je pa dobro!"

Oddahnil se je, kakor da je odložil težko breme in se nahitro spomnil: "O ti presneti Miklausin, ki me je vodil za nos! Saj bi mi lahko takoj vse povedal."

"Nemara vas je hotel presenetiti ..."

"Dobro se mu je posrečilo. Torej on ti je prodal posestvo? Drago?"

"Samo vaše resnične dolgove sem mu povrnil."

"Hudo se je spremenil ... Kdo neki ga je tako predrugačil?"

"Njegov sin ..."

"Njegov sin? Glej no, saj mi je nekaj pripovedoval. Počasi se mi svita. Gotovo bi že prej uganil resnico, če bi ne bil tako razburjen. Opazil sem namreč, da se je sumljivo izmikal, ko sem ga vprašal po sedanjem gospodarju Belega dvora ..."

"Vse podrobnosti izveste pozneje! Zdaj pa res ne smemo več puščati naših gostov samih, pa tudi vi ste gotovo lačni, žejni in utrujeni ..."

Oklenil se je očeta okrog pasu in ga je odpeljal k mizi, kjer ga je predstavil svojim gostom.

"Prijatelji, moj oče stoji pred vami. V naše veliko veselje se je po dolgih letih vrnil na Beli dvor."

Gostje so zahrumeli, vstajali s stolov in se po vrsti seznanjali s starcem, ki je krepko stiskal iztegnjene roke: najprej svojemu zetu Janezu, njegovemu očetu in materi, nato ostalim, Vidinemu očetu, domačemu župniku, dvema gospema, Vidinima prijateljicama, in nazadnje starejšemu, smehljajočemu se gospodu z gosto, že močno osivelo brado.

"Vas moram pa poznati ..." je menil Gradnik negotovo.

"Gospod nadučitelj Urbančič ..." je povedal Lovrek s pomenljivim glasom. "Brez njega, ne vem, kako bi bilo z Gradnikovima otrokoma ..."

"Vi ste!" je vzkliknil starec in dolgo stiskal učiteljevo roko ter se ob tem seveda spomnil na usodno noč svojega bega ter na srečanje pod samotnim križem.

Ni in ni mogel najti pravih besed.

"Gospod nadučitelj," je dejal, "tistikrat vas je sam Bog poslal ubogemu grešniku v tolažbo. Ne premorem besed, da bi se vam dovolj zahvalil ... Huda leta v slavonskem gozdu sem pretolkel edino s pomočjo vaših pisem ... Venomer sem jih prebiral ..."

"Brez zahvale, prosim," se je branil nadučitelj Urbančič, "kar sem storil, je bila moja človeška in vzgojiteljska dolžnost. Hvalabogu, da ni bilo brez uspeha."

Nadaljevanje njunega razgovora je preprečila gospa Vida, ki se je odločno polastila svojega tasta. Posadila ga je med Lovreka in Urbančiča, mu naložila poln krožnik jedi in ukazala, naj se jih nemudoma loti. Njena ljubezniva resnoba je starcu močno ugajala in brez ugovora se ji je pokoril. Medtem ko se je posvetil ne ravno neprijetnemu opravilu, so se ostali gostje spet razživeli in zapletli v živahno kramljanje. Ni trajalo dolgo, ko je po dvorani znova zaživela poprejšnja dobra volja, ki jo je podžigal odličen ljutomerčan, iskreč se iz visokih brušenih čaš. Med učitelji na drugem koncu mize se je oglasila razigrana pesem ter kot blagodejna znanilka veselja poletela nad belodvorsko kotlino. Tudi ostali so pritegnili in ubrani zvoki so vedno močneje plavali v nagibajoči se dan.

V.


Sredi petja je stari Gradnik, ki se je počutil zelo srečnega, prenehal jesti in se zastrmel skozi odprta okna. V daljavi so žareli temnordeči, razbeljenemu železu podobni robovi sivih planin. Dotikajoč se strmega Smrekovca, so se v pobožni slogi vzpenjali k nebu trije beli zvoniki Svetega križa. Na vrhu kupole Plešivca se je v večernem soncu razcvetela cerkvica svete Uršule v prelepo rožo in z Oljske gore se je vse do starčevih ušes prelivalo globoko in blagozvočno brnenje romarskih zvonov, stapljajoč se v nastopajočem mraku z raznolikimi večernimi glasovi. Večerna pesem gozdov in poljan je priletavala na perutih lahnega vetra pa spet bežala.

Kdaj mu je bilo še tako lepo pri srcu? Oh, dolgo je že tega! Takrat, ko je ob takšnih urah s svojo mlado ženo posedel na verandi, z otrokoma v naročju ... Takrat, ko je po opravljeni dolžnosti iskal razvedrilo v krogu svojih dragih ... A tisto srečo si je sam zapravil ... Skoraj so ga znova premagale solze, zato je spustil pribor iz rok, položil sinu roko okrog vratu in se mu nasmehnil: "Oj, ti moj fant!"

Tik ob njem je s tankim, opozarjajočim glasom zazvenel kozarec. Nadučitelj Urbančič si je izprosil posluh in vse oči so se zazrle vanj.

"Spoštovana družba, dragi prijatelji!" je ogovoril vse navzoče. "Danes sem že enkrat izpolnil prijetno dolžnost, ko sem nazdravil slavljenki, naši spoštovani mladi gospodinji, toda srce mi narekuje, da se dvignem še drugič, kajti Beli dvor je na današnji dan doživel nenavaden dogodek: vrnil se je njegov stari gospodar, vrnil po dolgi odsotnosti pod to streho, ki je ni nikoli pozabil, vrnil k svojim dragim, ki jim je v letih stiske in trdega dela zvesto pomagal v njihovih prizadevanjih, redno jim pošiljajoč v daljnih krajih prisluženi denar. S svojo zares veliko požrtvovalnostjo je pomagal svojima otrokoma na noge, da sta lahko znova pridobila izgubljeno domačijo. Pozabljeno je staro sovraštvo, izbrisana je nekdanja krivda, poravnani so vsi računi ... Z mirnim srcem lahko uživa jesen svojega življenja in se veseli razcveta Belega dvora, ljubezni svoje družine in odkritega spoštovanja vseh, ki poznajo njega in njegovo delo. In tako mu želim iz vsega srca, da bi v krogu svojih dragih na Belem dvoru in Gradišču preživel še mnogo let neskaljene sreče!"

"Živijo, živijo!" so se oglasili gostje in trčili s slavljencem. Urbančič je počakal, da se je hrup pomiril in nato končal.

"Hkrati še enkrat nazdravljam naši mladi gospodinji, ki obžarja Beli dvor z bleskom sreče in lepote, nazdravljam mlademu gospodarju, našemu vrlemu Lovreku, nazdravljam njunemu ljubkemu sinčku, najmlajšemu Gradniku, nazdravljam prelepemu Belemu dvoru in vsemu Gradnikovemu rodu! Naj živi, cvete in uspeva! Nazdravljam pa tudi vsem belim dvorom naše slovenske in široke jugoslovanske domovine! Usoda vsakega izmed njih je usoda celote! Naj bo srečna in vesela!"

Gostje so se vnovič navdušeno priključili Urbančičevi zdravici, trkali in vzklikali ter se med radostnim žvenketom kozarcev prerivali sem in tja ob mizi, nazdravljajoč posebej vsakemu članu Gradnikove in Kotnikove družine, ki so z jasnimi lici sprejemali dokaze ljubezni in prijateljstva. Zadonela je vznesena domovinska pesem ter poletela nad dolino.

Stari Miklausin se je s težavo prerinil do nekdanjega nasprotnika, mu s tresočo roko nesel kozarec naproti in ga z drhtečimi ustnicami prosil: "Kajne, Gradnik, med nama je zdaj vse pozabljeno in poravnano?"

"Vse, vse!" je odpustil Gradnik, trčil z njim, izpil v dušku in ga objel. Starca sta se razjokala kakor otroka in se kar nista mogla izpustiti, dokler ju ni objestna vinska pesem iztrgala iz njune ganjene zamaknjenosti. Vedrih obrazov - oprijeta pod roko - sta pristopila k mizi in po svojih močeh sodelovala pri petju, ki je mogočno donelo po sobani.


"Kol'kor kapljic, to'lko let

Bog nam daj na svet živet' ..."


Družba se je razživela in pesem je sledila pesmi. Ko so se grla nekoliko izsušila in ohripela, se je vnovič razpletel pomenek. Pravo priložnost je zdaj izkoristil stari Gradnik in se oddolžil Urbančiču.

"Najstarejši Gradnik sem, zato se moram zahvaliti v imenu vseh. Kar se tiče mene samega, sem ganjen, ker sem našel med vami toliko nezaslužene ljubezni; vesel sem, ker sem spet na svoji dragi domačiji, in žalosten, ker mi ni dano, da bi do konca popravil svoj greh. Jaz, ki sem Beli dvor zapravil, bi ga moral otrokoma spet vrniti ... S tem namenom in upanjem sem zdržal tako dolgo in tako daleč stran ... A kaj se zgodi? Zdaj, ko bi lahko uresničil svojo željo, se pokaže, da je že vse storjeno ..."

"Oče, oče," je prekinil Lovrek očetov govor z glasnim smehom, "nikar ne obupavajte! Beli dvor in Gradišče rasteta in napredujeta. Denarja je bilo pri nas zmeraj premalo. Če boste hoteli, boste lahko tudi zdaj korenito pomagali ..."

"O, če je tako," je menil Gradnik vidno potolažen, "mi pravzaprav ni treba dalje govoriti. Samo eno še rečem: Bog vas živi in hvala vam! Svojo glavno zdravico pa moram prihraniti za najvrlejšega človeka pod soncem, za gospoda nadučitelja Urbančiča, ki se je z ljubeznijo zavzel za moja otroka. Gradniki ostanemo večno njegovi dolžniki, naša hvaležnost ne premine nikoli!"

Spet so zapeli kozarci in preglasili učiteljeve ugovore; spet se je bučna pesem zarezala v tihi večerni mrak, ki je medtem s temo napolnil še zadnje kotičke, prižgal zvezde na visokem nebu in sprostil govorico poljan in bregov.

Gostje so se pričeli odpravljati. Zahvaljujoč se za izkazano gostoljublje, so soglasno zatrjevali, da ne pomnijo tako prijetnega godovanja. Tudi Janez in Polonica sta se poslovila - z zaspano Metko na rokah, kajti ves dan so bili zdoma. No, z Gradišča res ni daleč do Belega dvora, nemara se še nocoj vrneta na družinski pomenek, vsekakor pa jutri.

Domačini so goste pospremili do ceste, kjer se je poslavljanje še enkrat ponovilo. Nato so se domači vrnili v jedilnico, ki je bila zdaj skoraj prazna in kar nekako zapuščena.

Ko pa je varuška prinesla malega Bojana k materi, je poprejšnji vtis takoj izginil, kajti malček je napolnil sobano s svojim veselim krikom. Brez strahu je splezal k staremu očetu, udobno zleknjenemu v velik naslonjač, ki mu ga je bila snaha pozorno primaknila, ter obsul starca s kopo vprašanj. Lovrek ju je nekaj časa zamišljeno opazoval, nato pa stopil na balkon, kjer se je zatopil v blago tišino dolinske noči.

Lepo mu je pri srcu, a še lepše mu postane, ko se ga dotakne žametno mehko ženino lice.

"Danes si srečen, Lovrek, kajne?" zasliši tik ob svojem ušesu njen glas.

Lovrek ne more odgovoriti, samo svoj obraz prisloni še tesneje k njenemu, stisne njeno lepo dobro roko ter jo, prisluškujoč enakomernemu utripanju žile v njenem zapestju, poljubi z neko pobožno zavzetostjo. Ali je vse to res? Res je, res ... Ob njem je ljubljena žena in skozi balkonska vrata pristreza drage glasove: nedolžno otroško čebljanje svojega sinčka, ki mu resno odgovarja globoki glas njegovega očeta ... Da, zdaj čuti: doživlja, z vso dušo doživlja ... Doživlja trenutek, ki se nikoli več ne povrne ... Preteklost se spleta s sedanjostjo in tke drobne, majcene nitke v daljno, neznano bodočnost ...

K O N E C