Spomenik Draži Mihailoviću :: Srpski Nacionalisticki forum

stvarno si našao pravi podatak, skoro sam umro od smijeha, za početak evo što baš slovenci govore o kočevskom rogu:

Med sklepnimi boji za osvoboditev Slovenije 1945 so se z njenega ozemlja umikale na avstrijsko Koroško številne oborožene enote, ki so se bojevale na strani nemških oboroženih sil in proti slovenski in jugoslovanski narodnoosvobodilni vojski (okoli 10.000 oseb). Med umikom jih je spremljalo tudi večje število civilistov (okoli 6.000). Tam jih je britanska vojska razorožila in nastanila v dve taborišči v Vetrinju.

Križ pri grobišču Pod Krenom
Na Koroško so se tedaj umikale poražene enote z italijanskega, jugoslovanskega in vzhodnega bojišča. Sredi maja 1945 naj bi bilo tu že okoli miljon oseb, kar je povzročilo velike nastanitvene in prehranjevalne težave. Poveljstvo zavezniških sil se je sredi maja 1945 odločilo, naj vse iz Jugoslavije in Sovjetske zveze prispele vojaške in civilne osebe vrnejo iz Koroške domačim oblastem in hkrati zavrnejo prihod novih beguncev.

   Po tednu dni bivanja na Koroškem so začele zavezniške sile 18. maja vračati hrvaške ustaše in domobrane, 24. maja srbske nedičevce in ljotičevce ter 27. maja oborožene pripadnike slovenskega protipartizanskega gibanja. V britanskih poročilih je navedeno, da so od 18. do 31. maja 1945 izročili jugoslovanskim oblastem 10.196 Hrvatov, 8.263 Slovencev. 5.480 Srbov in 400 Črnogorcev, drugi britanski viri pa govorijo o 11.000 izročenih Slovencih in med njimi ok. 600 civilistih.

Izročene vojaške in civilne osebe so v Slovenijo prepeljali strogo varovani transporti. Transporte iz Podgorja so čez sprejemni taborišči v Radovljici in Kranju usmerili na Škofjeloški grad in v osrednje taborišče v šentviških Škofovih zavodih v Ljubljani. Iz Pliberka so vrnjene osebe pripeljali so Slovenj Gradca, naprej v taborišče Teharje.
   Taborišča za sprejem in obravnavo vrnjenih oseb je upravljala OZNA za Slovenijo, varovali pa so jih vojaki KNOJ-a. Pripadniki OZNE so ujetnike kratko zasliševali in zapisnike pošiljali načelstvu slovenske OZNE (vodil ga je Ivan Maček Matija), kjer je komisija ali morda celo posameznik razvrščal zaslišance v skupine A, B ali C (slednja je pomenila usmrtitev). Določene za usmrtitev so navadno zvečer odpeljali na kraj usmrtitve: iz Teharja z avtomobili do opuščenih rudniških rovov pri Hrastniku, iz Šentvida pa z vlakom do Kočevja in naprej s kamioni do kraških brezen v Kočevskem Rogu, med katerimi je najbolj znano pod Krenom. Po podatkih je mogoče sklepati, da so konec maja in v začetku junija 1945 tako usmrtili okoli 7.500 vrnjenih domobrancev in policistov.
Jetnikom iz skupine A in B so sodila vojaška sodišča. Večinoma so bili obsojeni na časovne kazni z zaplembo premoženja, vendar so po odloku predsedstva AVNOJ-a z dne 3.8.1945 večino obsojencev izpustili. Nekatere od njih so nato izvensodno usmrtili po odločitvi krajevnih nosilcev oblasti.

Največ množičnih usmrtitev v Sloveniji je bilo od maja do julija 1945 (zlasti vrnjenih ali doma zajetih domobrancev ter ujetnikov iz drugih jugoslovanskih republik) in nato do januarja 1946 (Nemcev, Italijanov ter kolaborantstva in protikomunizma osumljenih Slovencev). Tedaj pa je bila sprejeta ustava FLRJ in je morala OZNA tabprišča prepustiti organom ministrstva za notranje zadeve. Vendar je do posameznih skrivnih usmrtitev prihajalo tudi pozneje. Sodijo, da je v Sloveniji več sto večjih in manjših grobišč žrtev iz let 1945-46, od katerih številna še niso raziskana ali označena. Zdaj vso množico grobišč simbolizirata brezno pod Krenom v Kočevskem Rogu in Teharje.

a evo malo još podataka da potkrijepi tvoju teoriju:

Mnogi Hrvati predani su u ruke partizana, koji su ih tada sustavno ubijali u kolonama smrti u kojima su ih vodili natrag u zemlju. Ubijanja su bila sustavna i nemilosrdna, kako tvrde mnogi očevici, postupalo se sa Hrvatima gore nego sa stokom koju se vodi na klanje. Likvidacije su uglavnom vršili pripadnici VDV-a (Vojska Državne Varnosti), Slovenske divizije KNOJ-a te ponajviše Jugoslavenska Armija, točnije treća armija JA pod zapovjedništvom generala Koste Nađa. U prvim danima po završetku drugog svjetskog rata ubijeno je 189 000 Hrvatskih domobrana i civila.
Najkrvavije poprište zločina i masovnih likvidacija postao je Kočevski Rog, gdje je mučki ubijeno 14 000 Hrvata, 4 000 Slovenaca, 3 000 Srba te 1 000 Crnogoraca. Kočevski Rog je zbog toga postao najveća masovna grobnica protukomunističkih boraca nakon rata.
145 000 Hrvata ubijeno je na tkz. križnom putu. Zarobljenike se ubijalo tako da bi im se svezale ruke bodljikavom žicom, pucalo u zatiljak te zatim ih se bacalo u jame koje su često bile pretrpane leševima. Za svaki slučaj te su masovne grobnice zasute rafalnom paljbom te ručnim granatama.
Dvije najveće kolone u kojima su se vodili zarobljenici iz Austrije natrag u Jugoslaviju bile su na relaciji Bleiburg – Maribor – Ptuj – Varaždin te Bleiburg – Celje – Krapina. Prema riječima preživjelih, nije bilo jame ili šljunčare koja nije bila zatrpana Hrvatskim leševima.
Najveće masovne grobnice, osim već spomenutog Kočevskog Roga, su Tezno kraj Maribora, gdje se procjenjuje da se nalazi ukupno 50 000 Hrvatskih kostura, zatim Huda Jama kraj Laškoga, rudarsko okno Barbarin Rov koje je doslovno zatrpano do kraja truplima te zatim zabetonirano te okolica Zidanog Mosta. Također postoje i mnoge druge grobnice koje još nisu dovoljno istražene, uglavnom oko Slovenj Gradeca, Žunčana, Drobljana, Gornjeg i Donjeg Dolića i Starog Trga. Posebno je potresno svjedočanstvo očevidaca iz Slovenskih Konjica koji tvrde da je tamo pobijeno dva puta više Hrvata nego što je tada imao stanovnika jedan Maribor.
Kolone zarobljenika koji do tada još nisu bili likvidirani putovale su pješice diljem Jugoslavije. Mnogo ih je bilo likvidirano i na prostoru Hrvatske, prije svega oko Varaždina i Krapine. Tokom puta zarobljenici su sustavno mučeni i ubijani. Jedna skupina zarobljenika odvedena je sve do Gevgelija, grada na granici Makedonije i Grčke.

eto i tako ispada da je oko 6 tisuća četnika ostalo vijerno svojoj ideji i vođi a ostali su se upisali u partizane