Martin Krpan z Vrha

Močilar mi je časi kaj razkladal od nekdanjih časov, kako so ljudje živeli in kako so imeli to in to reč med sabo. Enkrat v nedeljo popoldne mi je v lipovi senci na klopi pravil naslednjo povest:

V Notranjem stoji vas, Vrh po imenu. V tej vasici je živel v starih časih Krpan, močan in silen človek. Bil je neki tolik, da ga ni kmalu takega. Dela mu ni bilo mar; ampak nosil je od morja na svoji kobilici angleško sol, kar je bilo pa že tistikrat ostro prepovedano. Pazili so ga mejači, da bi ga kje nehotoma zalezli; poštenega boja ž njim so se bali ravno tako kakor pozneje Štempiharja. Krpan se je pa vedno umikal in gledal, da mu niso mogli do živega.

Bilo je pozimi in sneg je ležal krog in krog. Držala je samo ozka gaz, ljudem dovoljna, od vasi do vasi, ker takrat še ni bilo tako cest kakor dandanes. V naših časih je to vse drugače, seveda; saj imamo, hvalo Bogu, cesto do vsakega zelnika. Nesel je Krpan po ozki gazi na svoji kobilici nekoliko stotov soli; kar mu naproti prižvenketa lep voz; na vozu je pa sedel cesar Janez, ki se je ravno peljal v Trst. Krpan je bil kmečki človek, zato ga tudi ni poznal; pa saj ni bilo časa dolgo ozirati se; še odkriti se ni utegnil, temveč prime brž kobilico in tovor ž njo pa jo prenese v stran, da bi je voz ne podrl. Menite, da je Krpana to kaj mudilo kali? Bilo mu je, kakor komu drugemu stol prestaviti.

Cesar, to videvši, veli kočijažu, da naj konje ustavi. Ko se to zgodi, vpraša silnega moža: "Kdo pa si ti?"

Ta mu dá odgovor: "Krpan mi pravijo; doma sem pa z Vrha od Svete Trojice, dve uri hoda od tukaj."

"I kaj pa nosiš v tovoru?" cesar dalje vpraša.

Krpan se naglo izmisli in reče: "I kaj? Kresilno gobo pa nekaj brusov sem naložil, gospod!"

Na to se cesar začudi in pravi: "Ako so brusi, pokaj so pa v vrečah?"

Krpan se ne umišlja dolgo, ampak urno odgovori kakor vsak človek, ki ve, kaj pravi: "Bojim se, da bi od mraza ne razpokali; zato sem jih v slamo zavil in v vrečo potisnil."

Cesar, ki mu je bil menda silni možak všeč, dalje pravi: "Anti veš, kako se taki reči streže. Kaj pa, da si konjiča tako lahko prestavil? Res nima dosti mesa; pa ima vsaj kosti."

Krpan se malo zareži in pravi: "Vem, da imajo vaši konji več mesa; pa vendar ne dam svoje kobilice za vse štiri, ki so tukaj napreženi. Kar se pa tiče prestavljanja, gospod, upam si nesti dve taki kobili dve uri hoda in tudi še dalj, če je treba."

Cesar si misli: To velja, da bi se zapomnilo, -- in veli pognati.

Minilo je potem leto in nekateri dan. Krpan je pa zmerom tovoril po hribih in dolinah. Kar se pripeti, da pride na Dunaj strašen velikan, Brdavs po imenu. Ta je vabil kakor nekdanji Pegam vse junake našega cesarstva v boj. Ali cesar pa tudi ni imel tako boječih ljudi, da bi dejal: nihče si ni upal nadenj; toda kdor se je skusil ž njim, gotovo je bil zmagan. Velikan pa ni bil mož usmiljenega srca; ampak vsakega je umoril, kogar je obvladal. -- To je cesarju začelo iti po glavi: "Lejte-si no! Kaj bo, kaj bo, če se Brdavs ne ukroti? Usmrtil mi je že vso največjo gospodo! Presneta reč vendar, da mu nihče ne more biti kos!" Tako je cesar toževal, kočijaž ga je pa slišal. Pristopi tedaj z veliko ponižnostjo, kakor gre pred tolikim gospodom, in pravi: "Cesarost, ali več ne morete pametovati, kaj se je godilo predlansko zimo blizu Trsta?"

Cesar vpraša nekoliko nevoljen: "Kaj neki?"

Kočijaž odgovori: "Tisti Krpan, ki je tovoril s kresilno gobo in brusi, ne veste, kako je kobilico v sneg prestavil, kakor bi nesel skledo na mizo? Če ne bo Krpan Brdavsa premogel, drugi tudi ne, tako vam povem."

"Saj res," pravi cesar, "precej se mora ponj poslati."

Poslali so veliko, lepo kočijo po Krpana. To je bil ravno tačas natovoril nekoliko soli pred svojo kočo: mejači so bili pa vse čisto ovédeli, da se zopet napravlja po kupčiji. Pridejo tedaj nadenj ter se ga lotijo; bilo jih je petnajst. Ali on se jih ni ustrašil; pisano je pogledal in prijel prvega in druge ž njim omlatil, da so vsi podplate pokazali. Ravno se je to vršilo, kar se v četver pripelja nova, lepa kočija. Iz nje stopi cesarski sel, ki je vse videl, kar se je godilo, in naglo reče: "Zdaj pa že vem, da sem prav pogodil. Ti si Krpan z Vrha od Svete Trojice, kajne?"

"Krpan sem," pravi ta; "z Vrha tudi, od Svete Trojice tudi. Ali kaj pa bi radi? Če mislite zavoljo soli kaj, svetujem, da mirujete; petnajst jih je bilo, pa se jih nisem bal, hvalo Bogu; samo enega se tudi ne bom."

Sel pa, ki gotovo ni vedel, zakaj se meni od soli, reče na to: "Le urno zapri kobilo v konják, pa se hitro pražnje obleci, pojdeva na Dunaj do cesarja."

Krpan ga neverno pogleda in odgovori: "Kdor če iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj, to sem slišal od starih ljudi; jaz ga pa menim s sabo nositi, koder bom tovoril in dokler bom tovoril."

Služabnik mu pravi: "Nikar ti ne misli, da šale uganjam."

"Saj bi tudi ne bilo zdravo," reče Krpan.

Na to zopet govori sel: "Kar sem ti povedal, vse je res. Ali več ne veš, kako si bil umaknil predlansko zimo kobilico kočiji s pota? Oni gospod na vozu je bil cesar, pa nihče drug, veš."

Krpan se začudi in pravi: "Cesar? -- Menda vendar ne?"

"Cesar, cesar! Le poslušaj. Prišel je zdaj na Dunaj hud velikan, ki mu pravimo Brdavs. Tak je, da ga nihče ne ustrahuje. Dosti vojščakov in gospode je že pobil; pa smo rekli: ,Če ga živ krst ne zmore, Krpan ga bo.' Lej, ti si zadnje upanje cesarjevo in dunajskega mesta."

Krpana je to s pridom utešilo ter jako dobro se mu je zdelo do vsega, kar je slišal, in reče tedaj: "Če ni drugega kakor tisti prekleti Brdavs, poslušajte, kaj vam pravim! Petnajst Brdavsov za malo južino, to je meni toliko, kolikor vam kamen poriniti čez lužo, ki jo preskoči dete sedem let staro; samo varite, da me ne boste vodili za nos!" To reče in brž dene sol s kobile, kobilo pa v konják, gre v kočo ter se pražnje obleče, da bi ga pred cesarjem ne bilo sram. Ko se preobuje, ven priteče in sede v kočijo ter naglo zdrčita proti Dunaju.

Ko prideta na Dunaj, bilo je vse mesto črno pregrnjeno; ljudje so pa klavrno lazili kakor mravlje, kadar se jim zapali mravljišče.

Krpan vpraša: "Kaj pa vam je, da vse žaluje?"

"O, Brdavs, Brdavs!" Vpije malo in veliko, možje in žene. "Ravno danes je umoril cesarjevega sina, ki ga je globoko v srce pekla sramota, da bi ne imela krona junaka pod sabo, kateri bi se ne bal velikana. Šel se je ž njim skusit; ali kaj pomaga! Kakor drugim, tako njemu. Do zdaj se še nihče ni vrnil iz boja."

Krpan veli urno pognati in tako prideta na cesarski dvor, ki pavijo, da je neki silo velik in jako lep. Tam stoji straža vedno pri vratih noč in dan, v letu in zimi, naj bo še tako mraz; in brž je zavpila o Krpanovem prihodu, kakor imajo navado, kadar se pripelja kdo cesarske rodovine. Bilo je namreč naročeno že štirinajst dni dan za dnevom, da naj se nikomur in nikoli ne oglasi, samo tačas, kadar se bo pripeljal tak in tak človek. Tako so se veselili Krpana na Dunaj. Kaj bi se ga pa ne? Presneto jim je bila huda za nohti! Ko cesar sliši vpitje, precej ve, kdo je, in teče mu naproti, pa ga pelja v gornje hrame. Čudno lepo je tam, še lepše kakor v cerkvi. Krpan je kar zijal, ker se mu je vse tako grobo zdelo. Cesar ga vpraša: "Krpan z Vrha! Ali me še poznaš?"

Kaj bi vas ne," odgovori on; "saj ni več ko dve leti, kar sva se videla. No vi ste še zmerom lepo zdravi, kakor se na vašem licu vidi."

Cesar pravi: "Kaj pomaga ljubo zdravje, ko pa drugo vse narobe gre! Saj si že slišal od velikana? Kaj deš ti, kaj bo iz tega, če se kako kaj ne preonegavi? Sina mi je ubil, lej!"

Krpan odgovori: "Koga bo drugega? Glavo mu bomo vzeli, pa je!"

Cesar žalosten zavrne: "Menim da, ko bi jo le mogli! Oh, ali ni ga, mislim, pod soncem jujaka, da bi vzel Brdavsu glavo!"

"Zakaj ne? Slišal sem," pravi Krpan, "da vsi ljudje vse vedo; na vsem svetu se pa vse dobi; pa bi se ne dobil tudi junak nd Brdavsa? Kakor sem uboren človek, ali tako peklensko ga bom premikastil, da se mu nikdar več ne bodo vrnile hudobne želje, po Dunaju razsajati; če Bog dá, da je res!"

Kdo bi bil cesarju bolj ustregel kakor te besede! Le nekaj ga je še skrbelo; zato pa tudi reče: "Da si močan, tega si me preveril; ali pomisli ti: on je orožja vajen iz mladih dni; ti pak si prenašal zdaj le bruse in kresilno gobo po Kranjskem; sulice in meča menda še nisi videl nikoli drugje kakor na križevem potu v cerkvi. Kako se ga boš pa lotil?"

"Nič se ne bojte," pravi Krpan; "kako ga bom in s čim ga bom, to je moja skrb. Ne bojim se ne meča ne sulice ne drugega velikanovega orožja, ki vsemu še imena ne vem, če ga ima kaj veliko na sebi."

Vse to je bilo cesarju pogodu, in brž veli prinesti polič vina pa kruha in sira, rekoč: "Na, Krpan, pij pa jej! Potlej pojdeva orožje izbirat."

Krpanu se je to vele malo zdelo; polič vina takemu junaku; pa je vendar molčal, kar je preveliko čudo. Kaj pa je hotel? Saj menda je že slišal, da gospoda so vsi malojedni zato, ker jedo, kadar hoče in kolikor hoče kateri, zgolj dobrih jedi. Ali kmečki človek, kakor je bil Krpan, ima drugo za bregom. On tedaj použije, ko bi kvišku pogledal ter naglo vstane. Cesar je vse videl in, ker je bil pameten mož, tudi precej spoznal, da takemu truplu se morajo večji deleži meriti; zato so mu pa dajali od tega časa dan na dan, dokler je bil na Dunaju: dve krači, dve četrti janjca, tri kopune, in ker sredice ni jedel, skorje štirih belih pogač, z maslom in jajci oméšanih; vino je imel pa na pravici, kolikor ga je mogel.

Ko prideta v orožnico, to je v tisto shrambo, kjer imajo orožje, namreč: sabolje, meče, jeklene oklepe za na prsi, čelade in kakor se imenuje to in ono; Krpan izbira in izbira, pa kar prime, vse v rokah zdrobi, ker je bil silen človek. Cesarja skoraj obide zona, ko to vidi; vendar se stori srčnega in vpraša: "No, boš kaj kmalu izbral?"

"V čem si bom pa izbiral?" odgovori Krpan. "To je sama igrača; to ni za velikana, ki se mu pravi Brdavs, pa tudi ne za mene, ki mi pravite Krpan. Kje imate kaj boljega?"

Cesar se čudi in pravi: "Če to ne bo zate, sam ne vem, kako bi? Večjega in boljega nimamo."

Na to reče oni: "Veste kaj? Pokažite mi, kje je katera kovačnica!"

Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. "Oj tat sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico. Ko to izgotovi, gre na cesarski vrt in poseka mlado, košato lipo iznad kamnite mize, kamor so hodili gospoda poleti hladit se. Cesar, ki mu je bil zmerom za petami, brž priteče in zavpije: "Krpan! I kaj pa to delaš? Da te bes opali! Ne veš, da cesarica raje dá vse konje od hiše kakor to lipo od mize? Pa si jo posekal! Kaj bo pa zdaj?"

Krpan z Vrha pa, ne da bi se bal, odgovori: "Kar je, to je. Zakaj pa mi niste druge pokazali, če se bam te tako smili? Kaj bo pa? Drevo je drevo! Jaz pa moram imeti les nalašč za svojo rabo, kakršnega v boju potrebujem."

Cesar molči, ker vidi, da ne pomaga zvoniti, ko je toča že pobila; pa vendar ga je skrbelo, kako bi se izgovoril pred cesarico. Krpan tedaj naredi najprvo toporišče mesarici, potem pa obseka pol sežnja dolg ter na enem koncu jako debel kij, pa gre pred cesarja: "Orožje imam, ali konja nimam. Saj menda se ne bova peš lasala?"

Cesar, zastran lipe še zmerom nekoliko nevšečen, pravi: "Pojdi, pa vzemi konja, katerega hočeš. Saj vem, da le širokoustiš. Kdaj bom jaz papež v Rimu? Takrat, kadar boš ti zmogel velikana. Če misliš, primi ga, pa mu odstrizi glavo, ako si za kaj, da bo imela moja država mir pred njim, ti pa veliko čast in slavo za njim!"

Krpan je bil malo srdit, pa vendar jezo pogoltne in reče: "Kar se tiče Brdavsa, to ni igrača, kakor bi kdo z grma zapodil vrabca, ki se boji vsakega ocepka in kamna. Koliko junakov pa imate, da bi si upali nádenj? Zapomnite si, cesarost, kar sem obljubil, storil bom, čeprav od jeze popokajo vsi obrekovalci, ki me mrazijo pri vas. Da bi le vsi ljudje vselej držali se svojih besedi tako, kakor se mislim jaz, ako me Bog ne udari; pa bi nihče ne vedel, kaj se pravi laž na zemlji! Toda svet je hudoben ter ne pomisli, da je Bog velik, človek majhen. Zdaj pa le pojdite, greva, da konja izbereva. Nočem takega, da bi pod mojo težo pred velikanom počenil na vse štiri noge, vam v sramoto, meni v sitnost. Dunajčanje bi se smejali, vi pa rekli: 'Poglejte ga, še konja mi je izpridil!'"

Cesar je kar obstekel, poslušajo modrost Martinovih ust, in potem gre ž njim. Ko prideta v konják, povpraša: "Po čem bodeš pa konja poznal, je li dober ali ne?"

Krpan odgovori: "Po tem, da se mi ne bo dal za rep čez prag potegniti."

Cesar pravi: "Le skusi! Ali daravno si, prekanjeni tat, storil mi dovolj sitnosti pred cesarico, svarim te, vari se, da te kateri ne ubije; konji so iskri."

Martin Krpan pak izleče prvega in zadnjega in vse druge čez prag; še celo tistega, ki ga je sam cesar jahal samo dvakrat v letu, namreč: o veliki noči pa o svetem Telesu; to se je menda cesarju posebno pod nos pokadilo. Potem reče Krpan: Tukaj ga nimate za moje sedlo! Pojdiva k drugim."

Cesar odgovori čméren: "Če niso ti zate, moraš se peš bojevati. Ti nisi pravdanski človek! Vem, da ga nimam v cesarstvu takega, da bi ga ti, zagovédnež, ne izlekel!"

"Ta je pa že prazna!" pravi Krpan. "Jaz imam doma kobilico, katere ne izleče nobeden vaših junakov, stavim svojo glavo, če ni drugače; da ne poreko Dunajčanje z Brdavsom vred, da lažem."

"Pa ni tista," vpraša cesar, "ki si ž njo plesal po snegu?"

"Tista, tista!" zavrne on.

Cesar pa se razhudi, rekoč: "Zdaj pa že vidim, da si bebec ali pa mene delaš bebca! Vari se me, Krpane! Moja roka je dolga."

Krpan pa mu v smehu odgovori: "Če je s tem dalja, pa vendar ne seže velikanu še celo do pasa ne, nikar že do brade, da bi ga malo oskubla in zlasala. Ampak pustimo šale takim ljudem v napotje, ki nimajo drugega dela, kakor da ž njimi dražijo svojega bližnjega; meniva se raje od Brdavsa, ki še zdaj nosi glavo. Pošljite mi hitro po kobilo; ali pa naj grem sam ponjo. Toda potlej ne vem? -- Ko bi mene več ne bilo nazaj? -- -- Bogu je vse mogoče!"

Cesar, ko to sliši, urno pošlje na Vrh po Krpanovo kobilico. Ko jo pripeljejo na Dunaj, Krpan reče: "Zdaj pa le vkup dunajski junaki, kjer vsa je še kaj! Moje kobilice, kakor je videti slaba, vendar nihče ne potegne do praga, nikar že cez prag!"

Skušali so jahači in konjarji in vsi tisti, ki so učeni, kako velja v strah prijeti konja, bodisi hud ali pa krotak, pa kobilice ni nihče premaknil z mesta; vsakega je vrgla na gnojno gomilo. "Bes te lopi!" reče eden in drug. "Majhno kljuse, velika moč!"

Prišel je čas voja z velikanom; bilo je ravno svetega Erazma dan. Krpan vzame kij in mesarico, zasede kobilico, pa jezdi iz mesta na travnik, kjer se je Brdavs bojeval. Martina je bilo čudno gledati: njegova kobilica je bila majhna, noge je imel velike, tako da so se skoraj po tleh za njim vlekle; na glavi je nosil star klobuk širokih krajev, na sebi pa debelo suknjo iz domače volne; vendar se nobenega ni bal; celo sam cesar ga je rad poslušal, kadar je kakšno prav žaltavo razdrl.

Ko ugleda Brdavs jezdeca, svojega sovražnika, začne s hrohotom smejati se in reče: " Ali je to tisti Krpan, ki so ga poklicali nadme tako daleč, tam z Vrha od Svete Trojice? Mar bi raje bil ostal doma za pečjo, da bi ne cvelil svoje stare matere, ako jo še imaš, da bi ne žalil svoje žene, ako ti jo je Bog dal. Pojdi mi izpred oči, da te videl ne bom, pa le naglo, dokler mi je srce še usmiljeno. Če me zgrabi jeza, ležal boš na zemlji krvav, kakor je sam cesarjev sin in sto drugih!"

Krpan mu odgovori: "Če nisi z Bogom še spravljen, urno skleni, kar imaš; moja misel ni, dolgo čakati, mudi se mi domov za peč; tvoje besede so mi obudile v srcu živo željo do svoje koče in do svoje peči; ali poprej vendar ne pojdem, da tebi vzamem glavo. Pa ne zameri! To mi je naročil moje gospod, cesar; jaz nisem vedel ne zate ne za tvoje velikanstvo in za vse krvave poboje. Prijezdi bliže, da si podava roke; nikoli si jih nisva poprej; nikoli si jih ne bova pozneje; ali pravijo, da Bog nima rad, če pride kdo z jezo v srcu pred sodni stol."

Velikan se nekoliko začudi, ko to sliši. Naglo prijezdi ter mu poda svojo debelo roko. Krpan mu jo pa tako stisne, da precej kri izza nohtov udari.

Brdavs malo zareži, pa vendar nič ne pravi, ampak misli si: ta je hud in močan; pa kaj bo -- kmet je kmet; saj ne zna bojevati se, kakor gre junakom.

Urno zasukneta vsak svojega konja in zdirjata si od daleč naproti. Brdavs visoko vzdigne meč, da bi že o prvem odsekal sovražniku glavo; ali ta mu urno podstavi svoj kij, da se meč globoko zadere v mehko lipovino; in preden ga velikan more izdreti, odjaha Krpan z male kobilice, potegne Brdavsa na tla, pa ga položi, kakor bi otroka v zibel deval, ter mu stopi za vrat in reče: "No, zdaj pa le hitro izmoli en očenašek ali dva in pa svojih grehov se malo pokesaj; izpovedal se ne boš več, nimam časa dolgo odlašati, mudi se mi domov za peč; znaj, da komaj čakam, da bi zopet slišal zvon, ki poje na Vrhu pri Sveti Trojici."

To izreče, pa vzame počasi mesarico ter mu odseka glavo in se vrne proti mestu.

Dunajčanje, ki so do zdaj le od daleč gledali, pridero k njemu, tudi sam cesar mu pride naproti, pa ga objame pričo ljudstva, ki je vpilo na vse grlo: "Krpan je nas otel! Hvala Krpanu, dokler bo Dunaj stal!"

Krpanu se je to kaj dobro zdelo, da je dosegel toliko čast in držal se je na svoji kobilici, kakor bi šel v gostje vabit. Saj se je tudi lahko; še tu med nami, če kdo kakega slepca ali belouško ubije, še ne ve, na kateri grm bi jo obesil, da bi jo videlo več ljudi.

Ko pridejo v cesarsko poslopje vsi knezi, vojskovodje in vsa prva gospoda s Krpanom, spregovori najprvo sam cesar in pravi: "Zdaj si pa le izberi! Dam ti, kar želiš, ker si zmogel tolikega sovražnika in otel deželo in mesto velike nadloge in nesreče. Nimam take stvari v cesarstvu, da bi dejal: ne dam ti je, če jo hočeš; celo Jerico, mojo edino hčer, imaš na ponudbo, ako nisi še oženjen."

"Oženjen sem bil, pa nisem več," odgovori Krpan; "rajnica je umrla, druge pa nisem iskal. Sam ne vem, kako bi vendar, da bi ne bilo meni napak, Bogu in dobrim ljudem pa všeč. Vašega dekleta sem že videl. Če je tudi še tako pametna, kakor je lepa, potlej naj se le skrije moja babnica pred njo v vseh rečeh. Dobrote, res, da je navajena, tistega ne bom dejal, ker je od bogate hiše doma; pa saj na Vrhu pri Sveti Trojici spet nismo zgolj berači; pri nas tudi skozi vse leto visi kaj prekajenega na ražnju. Samo to ne vem, kako bo. -- Nesla sva bila z Marjeto v oprtnih košéh enkrat grozdje v Trst. Nazaj grede mi je bila pa ona zbolela na potu. Tako se mi je sitno zdelo, da vam na morem povedati! Raje bi bil imel, da bi se mi bili utrgali v cerkvi naramnici obe kmalu, takrat ko bi ravno bil sveče prižigal. Ni bilo drugače: naložil sem jo v oprtni koš, koš pa na pleči ter sem koračil mastito ž njo! Izhajal bi že bil; saj Mretačka je bila tako majhna kakor deklina trinajstih let -- pa jih je nadloga vendar imela že trideset, ko sva se jemala -- težka tedaj ni bila; ali kamor sem prišel, povsod so me vprašali, kakšno kramo prodajam. To je presneto slaba krama, babo po svetu prenašati! In ko bi se zdaj na cesti nama spet kaj takega nakretilo, vaši hčerki in pa meni? Od tukaj do Vrha se pot vleče kakor kurja čeva. Koša revež nimam, kobilica ima pa samo eno sedlo! Pa bi tudi ne bilo čudo, ki bi zbolela; saj vemo vsi, da take mehkote niso vajene od petih zjutraj do osmih zvečer cika coka, cika coka s konjem. Če se to prav do dobrega vse premisli, menda bo najbolje, da vam ostane cesarična, meni pa vdovstvo, čeravno pravzaprav dosti ne maram zanje; ali kar Bog dá, tega se človek ne sme braniti."

Cesarica pa še zdaj ni bila pozabila košate lipe nad kamnito mizo na vrtu; zato je tudi ni bilo zraven, poslušala pa je za vrati, kakor imajo ženske navado, ki bi rade vse izvedele. Ko sliši, da cesar ponuja Krpanu svojo hčer v zakon, pride tudi ona in pravi: "Ne boš je imel, ne! Lipo si mi izpridil; hčere ti pa ne dam! Ljubeznivi moj mož, menda da ti je kri v glavi zavrela -- ne morem ti dobrega reči -- da govoriš take besede, ki sam dobro veš, da so prazne ena in druga. Pa tudi vas naj bo sram, vas, gospodje! Grdo je tako, da se mora kmet za vas bojevati! Še dandanes bi lipa lahko stala, pa tudi velikan več ne imel glave, ko bi vi kaj veljali. Pa saj vem: kar so se obabili možje, je vsaka baba neumna, katera se omoži! Res je, Krpan, otel si cesarstvo in tudi Dunaj si otel; zato boš pa dobil vina sod, ki drži petdeset malih veder, potem sto in pet pogač, dvajset janjcev in pa oseminštirideset krač ti bomo dali. Dobro me poslušaj! To moraš pa vse domu na Kranjsko spraviti, ako hočeš. Prodati pa ne smeš cepêra, ne tukaj ne na potu. Kadar boš na Vrhu pri Sveti Trojici, potlej pa stori, kakor se ti zdui. In ker zdaj nimamo tukaj nobenega Brdavsa več, menda ne bo napak, če osedlaš imenitno svojo kozico, ki praviš, da je kobilica, pa greš lepo počasi proti Vrhu. Pozdravi mi tamkaj vse Vrhovščake, posebno pa mater županjo!"

Cesarica je to izgovorila, pa je šla precej spet v svoje hrame. Vseh gospodov je bilo jako sram. Kaj bi jih pa tudi ne bilo? Prebito jih je obrenkala; prav kakor takim gre! Krpan se je pa držal, da je bil skoraj hudemu vremenu podoben. Kakor bi se za Mokrcem bliskalo, tako je streljal z očmi izpod srditega čela; obrvi so mu pa sršele ko dve metli. Da te treni, kako je bilo vsem okoli njega čudno pri srcu! Še cesar je plaho od strani gledal, cesar! Pa vendar, ker sta bila vedno velika prijatelja, zato se počasi predrzne in reče mu: "Krpane, le ti molči; midva bova že naredila, da bo prav!"

Krpan ga pa nič ne posluša, temveč zadene si na desno ramo kij, na levo pa mesarico, stopi k durim in reče: "Veste kaj? Bog vas obvari! Pa nikar kaj ne zamerite!"

Na te besede prime za kljuko, pa kakor da bi hotel iti.

Cesar poteče za njim: "Čaki no! Daj si dopovedati! Bog nas vari; saj menda nisi voda!"

Krpan odgovori: "Koga? Menite, da nisem še zadosti slišal, ka-li? Meni bi gotovo segla brada že noter do pasa ali pe še dalj, ko bi se ne očedil vsak teden dvakrat; pa bo kdo pometal z mano? Kdo je pome poslal kočijo in štiri konje? Vi ali jaz? Dunaja ni bilo meni treba, mene pa Dunaju! Zdaj se pa takisto dela z mano? In pa še zavoljo mesa in vina moram očitke požirati? Že nekatere matere sem jel kruh, črnega in belega; nekaterega očeta vino sem pil: ali nikjer, tudi pri vas nisem in ne bom dobil take postrežbe, kakršna je v Razdrtem pri Klinčarju. Ni grjega na tem svetu kakor to, če se kaj da, potlej pa očita! Kdor noče dati, pa naj ima sam! Pa tudi, kdo bi mislil, da lipove pravde še zdaj ni kraja ne konca? Ali je bilo tisto drevesce vaš bog ali kaj? Tak les raste za vsakim grmom, Krpana pa ni za vsakim voglom, še na vsakem cesarskem dvoru ne, hvalo Bogu! Darove pa spet take dajate, da človek ne more do njih; to je ravno, kakor bi mački miš na rep privezal, da se potlej vrti sama okrog sebe, doseči je pa vendar ne more. Petdeset malih veder vina, pet in sto pogač, dvajset janjcev in pa oseminštirideset krač; tako blago res ni siromak; ali kaj pomaga! Prodati ne smem; z Dunaja na Vrh pa tudi ne kaže prenašati! Pa jaz bom drugo naredil, kakor se nikomur ne zdi! Deske si bom znesel na dvorišče in, ako jih bo premalo, potlej bo pa drevje zapelo. Vse bom posekal, kar mi bo prišlo pod sekiro, bodisi lipa ali pa lipec, hudolesovina ali dobroletovina, nad kamnito ali nad leseno mizo; pa bom postavil sredi dvorišča kolibo in tako dolgo bom ležal, dokler bo sod moker, pa dokler bom imel kaj prigrizniti. Ampak to vam pravim: samo še enkrat naj pride Brdavs na Dunaj, potlej pa zopet pošljite pome kočijo in služabnika, ali pa še celo svojo hčer, ki ne maram zanjo malo in dosti ne; pa bomo videli, kaj boste pripeljali z Vrha od Svete Trojice! Ako bo Krpan, mesa in kosti gotovo ne bo imel; ampak iz ovsene slame si ga boste morali natlačiti; pa se ga ne bodo še vrabci dolgo bali, nikar že velikani! Mislil sem iti brez besedice govorjenja. Ker ste me pa sami ustavili, ne bodite hudi, če sem vam katero grenko povedal; saj menda veste, kako je dejal rajnik Jernejko na Golem: 'Ali ga bom s pogačo pital, kadar se s kom kregam! Kar ga bolj ujezi, to mu zabelim.' zdaj pa le zdravi ostanite!"

Cesar pravi na to: "Martin, potrpi no! Vsaj ne bodi tako neučakaven. Ti ne pojdeš od naše hiše, verjemi da ne! Saj sem jaz gospodar, veš!"

Krpan odgovori: "Vsak človek je tak, kakršnega je Bog dal; vsak ima nekaj nad sabo: kdor ni grbast, morda pa je trobast! Moje obnašanje ni za vsa, že vidim, da ne. Tega se tedaj ne menimo, da bi jaz tukaj ostal. Saj tudi kobilica, ki se ji pravi kozica, ni vajena zmerom ob suhi krmi. Doma se je pasla po gozdu, na potu pa ob cestah!"

Na to pristopi minister Gregor, ki je imel ključe od cesarske kase, ker taki imajo za vsako reč posebej služabnika. Minister se oglasi: "Cesarost, veste kaj? Vaš norec Stehàn je umrl; včeraj smo imeli osmi dan za njim, Bog mu daj nebeško luč! Stehan in Krpan, to si je nekam jako podobno. Kaj menite? Morda bi le-ta prevzel njegovo službo? Nič se ne ve. Zvitorepec je; debel je; smešen tudi, jezičen ravno tako; vse krščanstvo ga nima takega!"

Krpan odgovori: "Magister Gregor, veste kaj? Enkrat sem bil vaš bebec, dvakrat pa ne bom. Smejalo bi se malo in veliko meni in moji zarobljeni pameti, ko bi to naredil. -- Zdaj pa dobro, da mi je prišlo na misel! Kmalu bi bil pozabil, kar imam že dolgo na jeziku. Cesarost, nekdaj ste me bili srečali s kobilico v snegu, kajne?"

Cesar: "Bilo je tako, bilo!"

Krpan: "Kaj pa sem nesel na tovoru?"

Cesar: "Bruse pa kresilno gobo."

Krpan: "To je bilo tačas, ko ste se vi peljali v Jeruzalem."

Cesar: "Bosa je ta! V Trst sem šel; za Jeruzalem toliko vem, kakor za svojo zadnjo uro."

Krpan: "Jaz pa za bruse in kresilno gobo ravno toliko. Takrat, veste, vam nisem bil resnice povedal, kar mi je še zdaj žal. Angleško sol sem prenašal. Saj se nisem bal pravzaprav ne vas ne vašega kočijaža. Pa taka je le: kadar se človek zasukne s pravega pota, naj bo še tako močan, pa se vendar boji, če veja ob vejo udari."

Na to pravi minister Gregor: "Ne veš, da je prepovedano? To je nevaren človek; državi dela škodo. Primite ga, zaprimo ga!"

Krpan odgovori: "Kdo me bo? Morda vi dolgopetec, ki ste suhi kakor raženj; ki je vas in vašega magistrovanja z vami komaj za polno pest? Z eno samo roko vas porinem čez svetega Štefana streho, ki stoji sredi mesta! Nikar praznih besed ne razdirajte!"

Cesar pravi: "Le ti meni povedi, če bi morda še kaj rad. Midva ne bova v sovraštvu ostala, ne, če Bog da, da ne. Minister Gregor, ti ga pa le pusti! Že jaz vem, kako je!"

Krpan odgovori: "Poslušajte me tedaj! Moje otepanje z Brdavsom vem, da je imena vredno. Kaj se zna? Morda bodo postavači še celo skladali pripovedovavke in pesmi, da se bo govorilo, ko ne bo ne vas ne mene kosti ne prsti, če ne bo magister Gregor dal drugače v bukve zapisati. Pa naj stori, kakor če; meni se ne bo s tem ne prikupil ne odkupil. Ampak vendar je vsak delavec vreden svojega plačila, to sem v cerkvi slišal. Če je vaša draga volja, dajte mi tedaj pismo, ki bo veljavno pred vsako duhovsko in deželsko gosposko; pa tudi svoj pečat morate udariti, da bom brez skrbi nosil angleško sol po svetu. Če mi to daste, naj bom ves malopridnež, kolikor me je pod klobukom, ako vam bom kdaj kaj opotikal, dokler bom tovoril!"

Cesar je bil precej pri volji; minister Gregor pa nikakor ni pritegnil. Ali cesar ga ni poslušal, ampak šele dejal je: "Gregor, vzemi pero, pa zapiši, kakor je Martin rekel!"

Minister Gregor se je kislo držal, branil se pa le ni, kar so mu veleli; zakaj cesarja se vendar vsak boji. Kadar je bilo pismo narejeno in zapečateno, pravi cesar Krpanu: "Martin, ali prodaš meni pogače in vino, pa kar je še drugih reči? Najlaže bo tako, lej! S cesarico bom že jaz govoril, da bo prav. Mošnjo cekinov ti dam; ti boš pa blago pustil. Kdo bo to prenašal z Dunaja do Svete Trojice?"

Krpan odgovori: "Poldrugo mošnjo pa še kakšno krono povrhu, vem, da je lepo vredno, ko bi prodajal brat bratu. Pa naj bo, no, pri vas ne bom na tisto gledal. Samo da jaz ne bom imel pri cesarici zavoljo tega nikakršnih ohodkov; ne lazim rad okoli gosposke! Pa saj imam priče, da ste vi prevzeli vse sitnosti, ki bodo prišle prvič ali drugič iz tega, dobro me poslušajte!"

Cesar mu dé: "Nič se ne boj; to bom že poravnal sam brez tebe. Ná mošnjo; tu je pa še pismo. Saj nocoj tako še ne pojdeš iz grada, če le misliš iti; priklonil se je že dan ter noč se bliža."

Ali Krpan odgovori: "Lepa hvala vam bodi najpopred za pisemce, da ga bom v zobe vrgel vsakemu, kdor me bo ustavljal na cesti; pa tudi zavoljo mošnjička se ne bom krčil. Kaj se ve, kaj zadene človeka v neznanju? Morda mi utegne še na hvalo priti. Vselej pravijo: bolje drži ga, kakor lovi ga! Pri vas pa ne bom ostajal čez noč, ako se vam ne zamerim skozi to. Že hudo me ima, da bi spet enkrat bil na Vrhu pri Sveti Trojici. Samo še nekaj bi vas rad prosil, ko bi mi dali človeka, da bi me spremil do ceste. Mesto je veliko; hiš je, kolikor jih še nisem videl, kar sol prenašam, akoravno sem že na Reki bil, tudi v Kopru, na Vrhniki in v Ljubljani; ali tolikih ulic ni nikjer. S kočijažem sva se hitro vozila in toliko vem, kod sem prišel, kakor bi bil imel oči zavezane; pa sem vendar gledal na levo in tudi na desno; ali to ni dano vsakemu človeku, da bi vselej vedel, kje je."

Cesar mu je obljubil svojega služabnika, potlej mu je roko podal, pa tudi Gregorju velel, da naj mu roko poda. Minister se ni branil; ali vendar je bil zavoljo pisma ves zelen od jeze.

Krpan zadene kij in mesarico, in to so bile njegove zadnje besede pred cesarjem: "Ko bi se spet oglasil kak Brdavs ali kdo drug, saj veste, kje se pravi na Vrhu pri Sveti Trojici. Pozdravil bom pa že Vrhovščake in mater županjo. Zdravi ostanite!"

"Srečno hodi!" pravi cesar, minister Gregor pa nič.

Popotovanje iz Litije do Čateža
Bilo je letošnjo jesen o svetem Martinu. Napotiva se na Dolenjsko jaz in moj prijatelj, ki ga imenujem Radivoja, ker ni vsakemu človeku všeč, da se njegovo ime raznaša po knjigah od ust do ust. Vem, da jih je dovolj, ki tega komaj čakajo, ali nikdar niso bili vsi ljudje enaki pa tudi ne bodo.

Zjutraj ob osmih odrineva iz Litije, vzemši starikavo babo, da nama je odnašala in pot kazala. Nisva šla zdaj šele prvič v te kraje, ali nikdar še ne po tej poti; bila je tedaj obema neznana.

Iz Litije se pride najprvo v Šmartno, ki ni prevelika, pa čedna vas, da bi se lahko imenovala trg. Do tukaj gre široka, gladka cesta, ki drži dalje proti Šentvidu. Kakor hitro ostane Šmartno za hrbtom, precej se začno stiskati hribje od obeh strani; njive in travniki med njimi so vedno ožji. Kdor hoče iti na Čatež, kakor sva midva misel imela, mora v Kostrevnici zaviti z ravne ceste na desno roko v hrib po grdem kolovozniku, da še kmet ne vem kako drva po njem izpeljava; pa vendar je dejala baba, da pride časi celo kočija sem dol, kadar se gospoda iz dolenjskih graščin pelje do Litije, potem pa dalje po železnici. Zdaj neki merijo drugo cesto, ki bo krajša, pa vendar ne bo imela tako raprtih klancev.

Koračila sva z debelimi gorjačami po strugah in jarkih; babuza pa je pravila to in to, vendar nič takega, da je vredno opomina. Vprašam je, ali znajo v njenem kraju ljudje še kaj narodnih pesmi, pa mi ni vedela povedati, le v Šmarmu je kazala eno samo ženico, ki poje od Jezusovega trpljenja sedemdeset razdelkov dolgo pesem in tudi še drugih takih.

Poezija našega naroda umira, samo kaka babuška še zna odlomek te ali one stare junaške pesmi. Naselile so se med nami, posebno v Gorenjcih, kratke vrstice, zložene po nemški navadi. S pravljicami je skoraj tudi ravno taka. Minila je doba, ko se je skladalo in pelo. Kar se ni še do zdaj nabralo, poslej se ne bo dobilo več dosti izvirnega. Ako bi mi tudi imeli Vuka, nimamo pesmi, da bi nam jih zbiral, in ko bi prav imeli pesmi, gotovo nam bi manjkalo Vuka; saj še to, kar je cvetelo med ljudmi, nam je moral pokazati neslovenec - Korytko.

Pot je bil zmerom enak. Šli smo zdaj skozi borovje in smrečje, zdaj po golem nizkem grmovju. Malokje je stala majhna kočica revnega osebénjka. Za nami so se dvigali ono stran Save beloglavi snežniki, pred sabo pa, tako tudi na levo roko, imeli smo same gozde. Le na desno, po daljnih gorah, vidiš tu in tam kako prijazno cerkvíco. Najbližé ti je grad Wagensberg, dobre pol ure za Šmartnim, tikoma ravnine, strugi podobne. Zidan je vrh strmega, pa ne previsokega hriba, ki je enak seneni kopici. Nekdaj ga je imel Valvasor in slovečemu pisatelju v čast se imenuje še zdaj ena soba: Valvasorjeva; v njej nihče ne stanuje. Tako je ukazal knez Windischgrätz, ki je nedavno kupil to graščino.

Poldrugo uro od Litije klanec nekoliko poneha, pa ne za dolgo. Ni dosti ravnine, pa tudi to si je obrnil človek v svojo korist, kakor ti kažejo njive in hiše, tod in tam raztresene. Vidijo se tukaj že prvi nogradje in vesel se čutiš, da si na Dolenjskem; ali kapljica teh trt je še kisla, svet ni še dovolj zaslonjen pred mrzlimi snežniki. Temu kraju se pravi na Libergi. Tik pota stoji cerkvíca brez duhovnega, pa ima pokopališče. Še kmalu nisem videl na kmetih tako čednih grobov. Skoraj vsaka gomila je otrebljena in posajena z okroglimi kamenci, kakor imajo navado pri mestih. Ne vem, je li cerkovnik tako domiseln, ali imajo ljudje toliko spoštovanja do mrtvih.

Kolovoznik se je obrnil kmalu spet navkreber in čez majhne pol ure pridemo do gostega bukovja. "To je hosta turenske graščine", pravi bábina.

Radivoj odgovori: "Saj se precej pozna, da ni kmetova, ker je gosta in lepa. Kmetu ne dela nobena stvar tolikega nepokoja kakor lep, zaroden les. Nima prej miru, da ga izpridi; zato je pa dandanes povsod že tako malo drv. Prejšnjé čase je bila marsikje dana kmetom pravica, na grajskem sekati za domačo potrebo; tudi lastne gozde so imeli. Ali kako se je ravnalo! Povénil je, potlej pa pustil, naj segnije na mestu, če se mu je le zdelo, da klada ne pojde rada na dvoje. Še celo, kadar je šel zelenje obirat, ako je naletel na dolgo bukev omladnih vej kaj je storil, če ni mogel ali hotel nanjo? Da le ni bila predebela, posekal jo je zavoljo koša mladik. Videl sem nekdaj Laha, ki je bil zalezel visoko na okléščeni, lepi semreki vranje gnezdo. Ker ni mogel do njega, hotel je po vsej sili drevo izpodrobiti. Ravno tako grdo se je pri nas delalo. Dejali so: Drv ne bo nikoli pomanjkanja. Pa že zdaj mora na kupilu kuhati in greti se skoraj vsa spodnja dolenjska stran. Pa kaj šele bo?"

Modrovanju svojega prijatelja sem se jako začudil, baba pa še bolj.

Vprašam je: "Kako se tukaj pravi?"

"Na Presiki," odgovori.

Slovenec ima dosti krajev, posebno pa gozdov, ki jih tako imenuje. Bržkone so bili ondod nekdaj preséki, narejeni za mejo hostam sosednjih gospodarjev, od tod menda ime.

Dalje gredé smo videli tri grmade eno za drugo. Pravila je žena, da so v tem gozdu nekdaj prebivali hudi tolovaji. Stregli so popotne, jemali jim, kar se je zatélo, pa tudi pobijali jih. Ravno tukaj bi trije bili ubiti. Na široko po slovenski zemlji je navadno, da se meče na tako mesto, kjer je kdo z nesrečno smrtjo umrl, vejica ali kamen ter se govori: 'Bog se usmili tvoje duše!' Lepo je, da se miluje še po smrti človek, ki je moral nehótoma pustiti zemljo, morda še mlad in željan sveta in života, negotov za popotovanje do neznane dežele, ki se je boji vsak: bogat in siromak, pobožen in hudoben. Vselej sprelete človeka bridke misli, kadar ide mimó take grmade. Narod sploh trdi in veruje, da se ne sme raznesti ali zapaliti dračje, ki leži v žalosten spomin, ker bi mrtvec na onem svetu potem ne imel pokoja, hodil bi strašit in klicat, dokler bi zopet ne dobil novega kupa. Vendar časi poredni pastirji zanetijo ogenj ali pa razmečejo veje, pa kmalu pride kdo, ki v novo suhovíne in kamenja navrhováti. Ta šega je še gotovo ostanek iz poganskih časov.

Ko do razpotja pridemo, vpraša žena, hočeva li čez Gobjek ali po Štorovju. Radivoj odgovori: "Le na Gobjek! Pravijo, da je kraja pot, in tudi je Gobjek najbolj sloveča vinska gora, kar jih je tukaj v obližju."

Hrib se je prevalil. Kakor je bilo dosihdob navkreber, tako smo zdaj začeli iti navzdol. Bilo je blato in pot še neprijetna zato, ker ima skoraj ves ta hrib ilovo prst z drobečim se, belim laporjem. Hosta je kmalu nehovala, samo še kak dob ali kostanj, ki ga je tukaj mnogo, nam je zaslanjal razgled. Počasi zmanjka vsega drevja. Odpre se pred nami dolenjska dežela. Proti jugu stoje Gorjanci, proti severu Kum, ki teh krajev prehude burje in mraza váruje, pred nami pa se na obe strani prijazno dviguje gorica za gorico z belimi zidanicami, z vinskimi hrami. Na desno vidiš Zaplaški hrib z rdečo streho nove romarske kapele, na levo v dolini pojo zvonovi svetokriški, kjer sta dva duhovna. Zemlja ima, posebno v tem kraju, ves drugačen obraz kakor pa na Gorenjskem. Širokih polji, velikih travnikov ni, le ozka, zelena riža je tu in tamkaj med hribi in goricami. Tudi vasi niso velike, hiše raztresene, večidel zidane, pa tudi lesenih obilo. Kjer je bliže nograda, ondi si kmet najraje stavi poslopje, da le more in sme. Nekatera vas je pol ure dolga, pa ima komaj trideset tod in tam raztaknjenih koč.

Ura je bíla enajst. Nismo šli več dolgo, kar pridemo do prve zidanice. Ker se je ravno praznoval svetega Martina dan, zato je bil hram tudi odprt. Stalo je mnogo ljudi pred sodom v glasnem pogovoru; vino jim je majalo jezike. Gledali so in kazalo je, da bi nam radi veleli pit; pa menda si vendar nihče ni upal, ker smo bili čisto neznani. Idemo dalje, pa ne predolgo; kmalu najdemo drugo zidanico odprto. V nji so bili trije možje nakrižne dobe. Starec, hramu gospodar, pokliče najino ženico: "Tara, ne pojdeš pit? Danes ga pije, kar leze in gre, da ga le ima. Ne veš, da martinovamo? Nocoj ga bomo krstili, če je božja volja."

Tare je mikalo, pa vendar ni vedela, kaj bova midva rekla. Starec, dejali so mu Bojec, brž vidi, kaj ima baba za bregom, pa se k nama obrne:

"Menda se tudi gospodoma ne bo storilo inako, če stopita bliže soda. - To bom sam izpil, potlej bomo pa drugega." S temi besedami nagne leseni vrč, dleskne z jezikom in pravi: "Letos je dobro, hvalo Bogu!"

Bojec je bil čuden mož. Lice je imel rdeče, pa tako nabrano kakor suha hruška. Trdno se je držal stare noše, zato pa tudi ni imel oprt, in platnene hlače so mu nizko opletale. Dandanes je že malo takih dedov. Zginili so klobuki z dolgimi kraji pa nizkim oglavjem; mi le raje nosimo oglavje bolj visoko. Veselil sem se časi že od daleč, ako je od kod po cesti primigalo široko pokrivalo, ki je branilo dežja in sonca; veselil sem se rdeče opasice in čevljev, ki so imeli golenice proti gležnju zavihane. Živel je pri nas možiček, stara grča, ki ni mogel dobiti pri nobenem klobučarju, v nobenem sejmu, v nobeni starini klobuka po svoji všeči. Kaj stori? Ureže si palico in gre noter v Kranj, pa si ga da tamkaj delati. Mi se trdoglavo držimo starih reči, zlasti pa Gorenjci, ki imajo pregovor: 'Stara petíca, staro žito, pa star mož!' Rad bi vedel, ali se Ločanje še nosijo tako, kakor so se nekdaj. Imeli so hlače do pod pazduhe, na hrbtu je pa čepela majhna záplata, ki so ji rekli: jopič, da je bil ves človek tak, kakor bi ga v brenú prinesel.

Rečem Radivoju, da le pojdiva za Taro, ki ni čakala, da bi se ji dvakrat velelo. V hramu je bilo dosti rázlake: trije sodje, poldruga motika, stoli, tu in tam kak vinjak, pol banke, vrči; miza na trijeh polomljenih nogah držala je vse polno drobtin, črnih in belih, pa tudi polovico orehove potvice in lep kos gnjati. Dadé nama vsakemu svoj stol in pila sva iz obilega vrča.

"Letos je lahko dobro," veli Končína, prav nizek možič, kakih tridesetih let. "Saj smo pa tudi imeli vročino in sušo, da nas Bog vari! Kdor je trgal šele po deževju, tisti ga ima več, kajpada je tudi bolj vodeno."

"Štiriintridesetega, to je bila pijača, to! Letošnje vse nič proti onemu," pravi Hostnik, človek pri petdesetih letih, pa še jako trden in zelo velik. - Tukaj so ljudje bolj majhni, ali čvrsti in zatrepáni.

"Enajstega je bilo pa še bolje," zavrne Bojec. "Štiriintridesetno je imelo preveliko moč, da je vznak metalo; še mrli so od njega, mrli; ono pa dobro v ustih, zdravo v telesu. Ravno sem bil na Savi pri brodnikih; nikoli ne bom pozabil, kako se je živelo tiste čase! Pil si ga za petico ti, pa še kdo poleg tebe, kdor si bodi, od jutra noter do večera; nazadnje ti je pa še prinesel drobiža iz petice, tekmá se ni rado sešlo. Zdaj se je pa vse predrugačilo:

brodnikov ni več, vino je drago! Naj bo, saj ga pridelujemo. Do smrti bomo že kako! Petinosemdeset let niso mačkine solze, kaj menite!"

"Pa ste še dečko, še," pravi Končina. "Če Bog da, še ga bomo zdravi pili, da bi le trta spet rodila. Vinstvo je bilo že dolgo ničevo. Letošnjemu res ne more človek, da bi dejal: 'Žal ti bodi!' Samo premalo ga je. Midva z babo ga imava dve mali vedri manj od lani."

Bojec odgovori: "Po tistih gorah, ki leže bolj nizko ali pa proti burji, da ga je bil dosegel mraz, tam ga je res nekaj manj. Kaj pa čemo? Kdo si ga je bil še toliko v svesti? Jaz ga imam pa vendar več od lani; moj nograd je dobro visoko in gleda proti poldnu. To ti je lega za trto, vidiš!"

Hostnik se oglasi: "Bojec, ne bodi hud, ako rečem, da je moje bolje, daravno mi nograd ne leži tako v zglavju gobenske gore kakor tvoj."

Te besede niso ustregle. Dolenjec ne posluša rad, če se povzdiguje drugo vino pred njegovim. Kadar si v hramu, hvaliti ga moraš, če te prav za ušesom praska, sicer mu ne ugodiš. Tudi Bojec ni molčal:

"Hostnik," pravi, "ti še ne veš, kako je dobremu vinu ime! Kaj meniš, da tisto velja, ki je dolgo sladko?

Le ti semkaj pogledi, kako se je moje ubrisalo! Kje imaš ti takega? Res je bolj reznó, pa bo tudi bolj držeče. Vaša sladkál vam bo še nagajala, preden bo leta konec. Saj vendar pámetujem nekaj let, pa ne vem takega, da bi se bil mošt grenca branil tako dolgo kakor letos nekateri, pa ne vsaki. Gospodje tudi vedo, kaj je dobro. Le čaki, zdaj bomo pa onega."

Urno podstavi leseno posodo in natoči belíne, potem pa zopet začne ponujati naji: "Le v slast ga! Saj ga je Bog dal, ni zrastlo na srcu. Založje gnjati ali potvíce bi tudi menda ne bilo odveč, saj imamo, hvalo Bogu, oboje, kar komu bolj dobri. Po jedi se grlo nekako zaželi mokrote. Ali ni res dobro ?"

Hvalila sva, daravno se je upiralo, ker je bilo še dopoldne; pa tudi se je nama zdelo premlado. Dolenjec pa ga ne pije nikoli tako rad kakor jeseni, nikoli se mu ga tako malo ne smili. Takrat je vse dobre volje, malo in veliko, mlado in staro. Kdor nima sam nograda, pa gre od hrama do hrama okoli prijateljev. Tako je do blizu božiča. Šele potem, ko sod poje, začno tudi skopováti z vinom. Po vinskih krajih so ljudje sploh bolj radodarni - še preveč. Manj rezní so, bolj prijazni od Gorenjca, pa tudi pokorneji. Človeka v suknji so veseli v hramu. Radi ga poslušajo, če kaj pripoveduje, vendar ga ovínijo, ako le morejo, ker je to gorniku in njegovemu pridélanju velika čast, pa ne bom rekel, da bi se jim tudi smešno ne zdelo, da ga ne more tako nositi kakor oní, ki so iz mladega pri njem. Čudno pa je, da veseli Dolenjec tako malo poje! Po nogradih je časi jesensko nedeljo popoldne vse živó pivcev; glasne besede se slišijo notri do sogornih zidanic - ali petja vendar ni; malokateri zauka ali pa zakroži poldrugo vrstico od nove gorice. Brez pesmi uživajo zlato kapljico možje in mladeniči, še žené so ž njimi; celo dekleta ne ostanejo doma. Nekatere med njimi so prav zale in silo postréžljive; tudi jim ni grdo iti časi, posebno ob nedeljah, v krčmo, ako je v hramu poteklo. Kdo bi jim zameril? Vsaka dežela ima svoje šege in običaje.

Možje so si napravili tobaka in Bojec pravi: "Star kotar sem, pa vendar ga rad piti dajem. Človeku na stare dni od vsega, kar je imel, ne ostaja nič drugega kakor ta božji dar; vse prejme sin ali hči."

Radivoj vpraša: "Pa vendar ne obdelávate sami? Le vino je menda vaše, kolikor si ga izgovorite!"

"Kaj še," pravi starec, "nograd je moj. V zemljo ga s sabo ponesem, ko bi le mogel ali hotel. Kakor hitro pride nevesta ali zet k domu, niso starši več dolgo ž njima pri eni mizi; to je tako gotovo kakor amen. Pri nas je malo hiš, da bi se ne delili."

"To ni lepo," rečem jaz, "pri nas vkupaj žive do smrti."

"Tako je le, kaj pa čemó?" odgovori oni. "Svet je hudoben. Mladi ljudje radi zaničujejo starega človeka, ne pomislijo, da stara kost je modrost. Po naših deželah pa le vino gospodari, zanje skrbimo bolj kakor za vso drugo poljščino. Zato pa izgovori vsak oče kos nograda sebi v last, da ga uživa in dene, kamor hoče. Koliko je osebénjkov, da nimajo razen koče in nograda nič, pa vendar hranijo sebe in družino, če niso letine preslabe. Kadar pride ujma na trto, potlej seveda je Bog pomagaj! Pa saj zdaj tudi več radi ne dadé ženiti se na sam vinjak."

Na to pravi Radivoj: "Dolenjci ste dobri ljudje, zlatih rok, ali varovati znate premalo."

"Zakaj?" pravi Hostnik. "Tačas ga pijemo, kadar je, pa kadar smo ga vajeni. Saj mora človek trpeti, preden ga dene v sod: jeseni je plastíti, spomladi se koli, obrezuje in koplje prvič in drugič, nazadnje je pa trganje. Tega se res ne boji nihče, pa vendar je dovolj opravka."

"Veste kaj," pravi Končina, "jaz bom pa tudi nekoliko pritegnil, da bi si lahko drugače preúrili. Za najtežje delo ni časi kaplje pri hiši. Pride prva in druga kop; kdo ima tačas moker sod? Prijel pa tudi ne bo nihče za motiko brez pijače, saj ne dobimo delavcev. Kaj nam je početi. Kupujemo ga prekleto dragó! V košnji in mlatvi je ravno taka."

Na to veli Radivoj: "Pozimi pa imate časi hrame odprte na stežaj; kdor mimo ide, pij ga, rad ali nerad. Nekateri še celo kurijo po zidanicah in vsi mraza premrli delajo pokoro pred sodom. Kadar je pa čas okopavati, gotovo se ne oglasi nihče zimskih pomagačev, da bi dejal: 'Pozimi si ti meni, zdaj bom pa jaz tebi!'"

"Človek ne sme zapustiti ne sebe ne prijatelja," zavrne Hostnik. "Ali vsega pa tudi ne popijemo sami, s čim bi potlej davke plačevali!"

"To je tako," pravi Bojec. "Kako bo človek jeseni brez vina? Zakaj sem pa trpel in guzo napenjal?

Poleti je voda dobra, jeseni bi je ne pil za nevemkaj. Vsakemu najbolj prav služi tako, kakor je vajen. Vse leto sem upal: zdaj sem dežja prosil, zdaj sem se ga bal, posebno v strahu bil zavoljo toče; pa bi še ne smel vedeti, kakovo slast ima. E, pojte, pojte!"

Tara ni poslušala, kaj mi govorimo, menila se je le s pijačo in ugrizačo. Ravno je poldne zazvonilo, kar pridejo po kolovozniku tri babe, ki so peljale kure v Ljubljano. Dve sta vlekli, tretja pa rinila. Ena izmed njib spozna Taro in reče: "Tara, tebi se dobro godi. Me pa vlečemo za žive in za mrtve, nihče nam ne veli: 'Pojte pit!'"

"Pa pojte," veli Bojec. Babe hitro podlože voziček in vse tri so bile v hramu, kakor bi trenil. Komaj pijo vsaka enkrat, ali pa morda še ne, kar zlodej prinese paglavca, ki je držal bučo vina v roki. Ker je voziček stal brez varuha, naglo odpre kurnik pa izpusti kopune in kokoši, ki so zagnale veliko kokotanje. Raztaknile so se po brajdah in po trtju. Ko babe to začutijo, planejo vse tri čez prag. Kure so ráhtale, babe regljále; pa še Tara jim je pomagala, da se ni vedelo, kdo bolj vpije, babe ali kure. Paglavec se je pa smejal, tudi mi si nismo mogli kaj. Ena srdita poišče ocepek ter ga zakrepeli na vso moč, ali za dečkom vendar ni potekla, menda je vedela, da ga ne dojde. Tara pa ni le vpila ž njimi, temveč tudi loviti je pomagala. Vse štiri so nekaterikrat zaklicale: "Pít, Pít!" in poskočile sem in tja po nogradih, preden so vgnale družino do zadnje čopaste járice, ki v noben kup ni hotela k rokam. Zato so jo pa tudi srdito preklinjale. Prva reče: "Bog daj, da bi te lisica požrla!" Druga pristavi: "Pa da bi tudi lisici nič ne zalegla!" Videč, da je vsa lov zastonj, primeta dve za ojesce in najstarja med njimi se zaroti, da nikdar več ne pojde k Bojcu pit, ako bi jo tudi na kolenih prosil. Tara, že jako rdeča, teka in mencoriti sem ter tja. Kazalo je, da bi šla rada v tovarišiji domov, pa ker je bila najeta do Čateža, ni vedela, kaj bi in kako bi. Kar mimo nas pride človek srednje dobe, ki so ga vsi veselo poklicali: "Mrtoláz, pojdi pit!" Imel je na sebi ponošeno gosposko suknjo in kapo z motiko na glavi. Ravno sem jaz velel Tari: "Vem, da te pomiče, le pojdi z babami, saj si lahko samá odnašava do Čateža."

Mrtoláz pravi: "Baba, le zgubi se, kamor češ; jaz bom odnašal, jaz, ki bolj vem, kje je Čatež kakor ti." Z nobeno rečjo bi se ji ne bilo bolj ustreglo kakor s temi besedami. Plačava ji komaj, pa že skoči za kokošaricami ter pomaga riniti. Ko so bábine zginile v hrib, veli Bojec: "Prav je, da so šle. Ena med njimi je vešča, pa ne povem katera. Bojim se, da mi bo kaj nagodíla, ker mislijo, kakor ste vsi slišali, da sem tudi jaz kriv kurjega bega."

Ali hitro se oglasi Mrtoláz: "Koga bo neki nahudíla? To je vse vkup nič, le meni verjemite!"

Hostnik veli: "Bogvedi, kako je vendar! Duhovni res uče, da ni treba verjeti; drugi ljudje pa drugače pravijo. Pa naj bo, kakor če, jaz ne verjamem dosti."

Na to odgovori Končina: "Kaj bi se to menil, kar ni besede vredno. Raje pijmo!"

Ali Bojec jih zavrne: "Kar vem, to vem; saj nisem še pozabil, kar mi je razkladal rajni Peckón, Bog mu daj dobro!"

Po teh krajih nekoliko gine babjeverstvo, posebno pri mladem zarodu, starci pa se še trdno držijo svoje stare glave, kakor povsod. Kdor je prijatelj narodovega izobraženja, gotovo želi, da bi se zatrle prazne vere; pa vendar je tudi res, da s takimi vražami zginejo obenem vsi narodni zakladi:

pesmi in pripovedke, po nekaterih deželah celo pobožnost.

Meníla sva oba z Radivojem, da Mrtoláz gotove govori nemški in to je bilo tudi res; zato mi reče v latinskem jeziku, da pojdiva dalje, pa tega človeka ne jemljiva, ker je že previnski. Ali on se oglasi nama: "Quoque ego possum latinum linguam, pijan pa nisem." Začudlla sva se mu, daravno je tako slabo krpal in tolkel. Pravil je potem, da je v "mestu" (*) sedel tri leta v latinskih klopeh, potlej pa učenost obesil na kljuko in poprijel se šivanke. Ali kadar je vrhá dorastel, pride tudi njemu vrsta, da je moral na vojsko. - "Cesarja sem doslužil," veli, "zdaj se pa tu po hribih šiváje ukvarjam in otepljem z revščino. Tako se godi vsakemu, kdor išče boljega kruha, kakor je bel. Ravno imam delo tukaj v obližju pri bogatem domačinu - k revnim ne hodim rad - pa kdo bo na Martinji dan vbadal in krpúcal!"

Zahvaliva se gorniku za pijačo ter hočeva iti; on pa nama nikakor ni dal od sebe. Skoraj se je bilo treba skregati, preden sva se mu izpulíla. Tudi Mrtolazu ni bilo pogodu. Kislo se je držal, čeprav ni vedel zakaj, gotovo ga je že imel vrč ali dva čez mero. Ko vidi Bojec, da vse nič ne pomaga, natoči zadnjič in nama prinese razhódnjo. Pokusiva, potem pa odrineva urno. Mrtolaz je vzel, kar sva imela s sabo in tedaj se obrnemo zopet navzdol po kolovozniku.

Dovolj hramov je bilo odprtih in voditelja so nama vabili tu in tam na kozarec vina; toda on se je le naju držal, akoravno ga je težko stalo. V neki zidanici je sedelo mnogo ženskih in slišal sem, kako so se po imenu klicale. V teh krajih je po kmetih dosti: Rozalik, Cen, Konrad, Lojz, ravno tako se marsikateri moški imenuje: Karel, Rihar, Rafael itd. Ne bom pozabil, ko je hotela njegova ženica sina krstiti za Silvestra, ker je bil ravno starega leta dan rojen. - "Kaj," pravi mož, "ali se ne bojiš, da bi te Bog udaril zavoljo tvojega napuha? Ni v pratiki dovolj ponižnih imen, ki so med nami v navadi? Dokler se bo meni mezinec gibal na moji roki, tako dolgo - dobro si zapomni, ne boš ti krstila otrok po svoji glavi, ne! Jurij naj mu bo ime!" In tako se je tudi zgodilo.

Čez majhne pol ure pridemo s hriba v raven. Pod hribom stoje Moravče, vasica, jako raztresena, pa ima vendar nekoliko prav zalih hiš. Zasuknemo se iz te vasi na desno cesto po ozkih, močirnih travnikih, ki leže med hribi, pa ne trtonosnimi; vsi vinogradje ostanejo zadaj ali pa v strani.

Kmalu smo prišli do graščine, ki se ji pravi Turen. Bila je v nekdanjih časih dédina slovečih baronov Galov, zdaj pa je že na mnogih rokah.

Ne prav dolgo potem se je pot na Čatež zopet krebri obrnil. Mrtoláz pa se je menil po nemško in zmerom od pijače, kar je Dolenjčev najljubši pogovor, ki ga ne konča tako hitro, ako se ga je polotil. Nagovarjal je naju, da naj zložíva imenitno pesem letošnjemu vincu na čast. "Že sam sem se prtil ž njo." pravi, "pa mi ni po volji, kar sem zverižil. Časi je bil Kančnik, tudi šmarski šomašter je zaokrožil katero. Zdaj ga pa ni, da bi kaj znal. Kar sta le-ta dva pomrla, nimamo kaj peti, stare so se pozabile, novih ni!"

Da se mi ne zameri, ako govorim nekoliko o pevcih, katere je imenoval Mrtoláz. Kančnik je imel, kakor je slišati, v mladosti čudno usodo. Bil je dobro dolgo proti koncu svojega života učitelj in orglar v Dobrépoljah, kjer je tudi umrl leta 1841 ali 1842. V pesmih pravijo, da je vsakega prekosil. Zabrenčal je, kadar se je lotil, vsak praznik in vsako nedeljo novo pesem. Dajal je sam besede in napeve, ki so si bili pa vsi jako podobni. Kančnikovo ime je slulo široko po Dolenjskem. Poleg svetih je zdelal mnogo drugih, posebno zabavljivih in zdravic. Največ so gotovo zabavljice vredne, v katerih kaj rad šeška žené, pa vendar si ni mogel kaj, da bi se ne bi trikrat poročil. Prepevajo se nekatere njegove še zdaj po Dobrépoljah, po Laščah in po Ribnici. Najimenitneje so: Od svinjarjev, Od lončarjev, Mož in žena, Od uši in bolhe, Kaj nevesta prinese k hiši (posebno smešna in posebno - kosmata). Izmed pobožnih tudi še zdaj hodi po deželi: Od zvonov, zložena takrat, ko so Dobrépoljci napravljali nove zvoní k cerkvi.

Gotovo ni bil praznoglav, ali uka je imel premalo. Vsako je zapel tako, kakor jo je spisal, in vsako je spisal, kakor mu je prišlo pod palec - zatorej tudi niso, da bi se iž njih učil jezika ali druge pevske umetnosti. Nekoliko je natisnjenih med narodnimi, toda najsmešneje se pogrešajo, ker jih Korytko morda ni slišal ali pa, kar je še bolj resnici podobno, ker so se mu zdele prekosmate. Ljudstvo je v šalah robato, v jeziku rado ohlapno; take so tudi Kančnikove pesmi. Skladal je časi tudi verze (to ime jim je sam dajal), katerih pa ni pel, ampak samo govoril, zlasti pri vinu, ki ga je vrlo čislal po navadi slehemega pevca. Dva taka verza sta mi znana. Prvi vbada učene poete ter se glasi :

Vi pojete takó,
da vas nihče zastopil ne bó;
mi pa pojemo takó,
da nas zastopi vsaki lahkó:
filozofi in poetje
in vsi drugi kmetje.
Drugi pripoveduje, kako v Laščah zvoni:

Vse stvari
Bogá častí:
jerebíca,
kukavíca,
vsaki dán
tud'podgan;
še jaz ga bom - bom!
Pri zadnji vrstici je vselej izpraznil korarec, ako je sedel pri vinu. Vse ga je rado imelo, ker je bil poln šaljivosti. Pripoveduje se, kako mu je bilo enkrat primanjkovalo kurjave, pa da je v nedeljo po deseti maši, ko so ljudje ravno začenjali iti iz cerkve, zaorglal čisto novo poskočnico. Dobrépoljci se ustavijo in vlečejo na uho, kaj ti bo. Hitro jim zabása (debelo grlo je imel) čudno pesem, polno smeha. Toži jim, da ga zebe še celo za pečjo, ker nima pri hiši toliko polena, da bi ga za psom vrgel. Kmalu so mu napeljali veliko skládovnico drv.

Kakor vsak imeniten mož, tako je imel tudi on posnémalce, toda zadela jih je navadna usoda - nobeden ga ni dosegel. Enega izmed njih sem poznal. Reklo se mu je Bravínec, in bil je kmet, blizu Turjaka doma. Znal je brati in pisati, še orglati za silo. Ali gotovo bi Kančnik ne bil nikdar zapel kaj takega, kakor je ta:

Častimo svetega Jurja
po suhem in po murji!

Njegove najslavneje pesmi pa vendar nisem slišal od kraja do konca, ker je sam več ne poje - zdi se mu prehudobna - drugi je pa tudi nihče več ne zna. Bila je zabavljica Pikcu (nekakemu biriču), ki je ubogega siromaka preganjal in lovil, ko se je po hostah in brlogih skrival pred vojaščino. Takrat si je obilo hudega skusil, kar pripoveduje še dandanes; ako ni umrl. Dve leti je, kar sem zadnjič videl jako postaranega.

Od šmarskega šomaštra, ki je bržkone tudi Kančnikov posnemalec, ne vem nič razen kakih pet vrstic žalostne pesmi, zložene o prezgodnji smrti njegovega sina, ki so mu ga bili vzeli na vojsko:

tam je muzicíral,
pa se je ferdérbal,
ker je prešvah prsi bil.

Izmed Kančnikovih pesmi še zdaj slové tiste, kar je zabavljivih in godčevskih. Narod šale ne čisla samo v navadnem pogovoru, kakor nam kažejo mnoge ribniške smešnice, ki so ravno po Ribnici najbolj znane, ampak Slovencu je dobrovoljnost všeč tudi v knjigah. Prepričan sem, da prosti ljudje v Novicah radi beró, kar piše Kurnik in ravno le-ta pevec si je v rodu s Kančnikom. Kmetje imajo še celo veselje nad Lažnjivim Kljukcem (Münchhausen) in Nemškim Pavlihom v slovenski obleki (Eulenspiegel), daravno je oboje le prestavljeno pa še zelo po vrhu.

Kaže nam vse to, da bi jako ustregel, kdor bi znal resnico zavijati v prijetne šale. S takim pisanjem bi se ljudstvo najlaže budilo, najlaže bi se mu dajalo veselje do knjig. Seveda bi se moralo pisati v domači besedi, v domačih mislih, na podlagi domačega življenja, da bi Slovenec videl Slovenca v knjigi, kakor vidi svoj obraz v ogledalu. Takemu delu pa gotovo ni kos, kdor ne ve, kako ljudstvo misli in govori, kaj ga razveseljuje, kaj žali, kakove so mu kreposti, kakove napake. Hočeš li biti pisatelj, moraš najprvo jezik imeti, kolikor je mogoče, pod svojo oblastjo, moraš do dobrega poznati narod - sicer je vse vpuhlo, kar pleteníčiš, akoravno morda, sam sebe in svoje bistroglavnosti čez mero vesel, meniš, da tvoje delo je s tem bolj izvrstno in gotovo nesmrtne slave, da je vredno tvoje pero, naj bi se obesilo v kako cerkev ali na široko razpotje za večen spomin, da bi se nad njim izgledovali pozni rodovi in čudili se njegovi kreposti, kakor se tudi mi še zdaj čudimo velikemu ajdovskemu rebru, ki visi na Gorenjskem v Crngrobu. Mogoče je, da se ti plazi vse to po možganih, ali morda še tudi kaj drugega, toda čas je veter, ki pleve razpiháva in le zrno pušča.

Marsikdo večkrat zavpije med nami: 'Za ljudstvo, za Ijudstvo!' Ali vprašam, koliko je pravzaprav pisanib knjig za slovensko ljudstvo? Le sami duhovni ugajajo dušnim potrebam v narodu in vsi naši tiskarji, ako so imeli kaj dobička, gotovo si niso z drugimi knjigami tako opomogli kakor s pobožnimi. Koliko natisov je učakala sama Dušna paša! Ne sme se oponašati, da Slovenec brati ne zna in noče in, kadar kaj v roko prime, nikoli ne vpraša po drugačnih knjigah kakor po samih pobožnih. - To ni tako! Res je, da starci po kmetih večidel še črk ne poznajo, ali starci mrjó in mi tudi ne pišemo zanje, ampak za mladi zarod, ki se mora učiti. Trudimo se zanamcem v korist, da bi oni dovršili, česar prednjimcem ni bilo moči. Akotudi mlajši ljud posvetne knjige še zdaj gleda po strani, to je samo zato, ker Slovenci menijo sploh, da so prazne vsake bukve, če niso duhovske; in kdo bi si upal tako biti predrzen, da bi se prvi pripognil in kamen pobral zavoljo te misli? Opomniti pa tudi moram, kako so kmetje moje domovine v slast prebirali Svetina. (**) Komaj so dobili knjižico v vas, in brž se je vrstila od hiše do hiše; in še zdaj se časi menijo pozimske večere, kako se je godilo dvojčkoma Janezu in Pavlu. Sme se reči, da je bila ta knjiga skoraj do dobrega postala narodna; škoda je le, da se ni tiskala drugič, ker je bilo gotovo hitro zmanjkalo prvega natisa, kajti dandanes je ni več dobiti naprodaj; še med ljudmi se redko nahaja. Tudi Robinzonova povest je prostemu človeku jako pogodu, ali - jezik, jezik bralca straši. Kdor ni bil med ljudmi, ne verjame, koliko pisava pomaga bukvam, da se prikupijo ali odkupijo. Minulo jesen sem videl kmeta, ki je srdit vrgel knjigo pod klop, ker je zavoljo prekosmatega nemčenja ni mogel umeti, akoravno je na čelu nosila lažnivo ime: za prosto ljudstvo. Na Dolenjskem sem naletel na domačina, ki je imel celo Robidovo Fiziko, skrbno me je izpraševal, česar ni mogel sam razumeti. Iz tega, kar se je opomnilo do zdaj, vidimo jasno, da Ijudstvo bi že bralo, ko bi le imelo kaj, In kakor bi rastlo med nami število dobrib knjig, tako bi tudi rastlo med narodom veselje do njih. Res, da smo v veliki zadregi, kar se tiče snovi, katero naj bi izdelovali. Za igre nam ne manjka drugega nič kakor zgodovinske podlage, igrališča in jezika. Sam širokopleči kmet brez težave pripoveduje svoje proste misli v prosti besedi in slovenski dramatik bi le same kmečke značaje lahko obrazil po življenju in po naravi. Kaj ti bo gospôda, ki je vsa potujčena?

Zato pa tudi nimamo lahkega izobraženega pogovora za omikane osebe. Zdelo nam bi se gotovo preomledno, ako bi mlade mestne šogice po slovenskih knjigah, s čašico kave pred sabo, v našem novojeziku čudile se Prešernovim visokomislim in govorile od slavohrama slavitih Slavljanov; smeh nam bi uhajal, ko bi se gospodičem prilizovale s čisto slovenščino ljubomile, krasnozorne ali zornokrasne, nežnomlade lepote, katerih makordeča usteca še ne znajo izrekati črke ž. Bilo bi neverjetno, ako bi uradnik v pisarnici kmeta vprašal: 'Kakšne so bile tiste vile?' namesto: 'Kako so tiste vile ven videle?' ako bi klicarji po mestnih trgih ne vpili za bobnom:

'Ferlovtpórung! Na znanje bo dano!' itd. Kadar bi te reči pisali drugače, kakor so v resnici, lahko vidi vsak, da bi obraževali čas, kakršnega ni med nami; ali vse to pa nam bi lahko dajalo krasne zabavljice in šale. Ni mi treba opominjati, da poezija naj bo idealna tudi v jeziku.

Vse ima svoje mejnike. Pevčevo delo mora biti zrcalo svojega časa, mora stati na vogelnem kamnu narodskega života, sicer nima veljave, ker je enako poslopju, na pajčino zidanemu.

Ko bi gledišče imeli, morda bi se naredile kake vesele igre iz kmečkega življenja; pa samih oračev in mlatičev bi se tudi naveličali kmalu. Kotzebue v svoje igre ni jemal kmetov, ampak prápornike, tajnike itd., in vendar so mu očitali Nemci: kaj se pa more velikega zgoditi le-tej siromačiji! Gotovo pa bi imel Slovenec dosti veselja do gledišča, ako bi vedel, kaj se govori, kaj se počenja. Igrali so pred tremi leti v Laščah učenci kratko burko v domačem jeziku in videl sem, kako so prosti ljudje na uho vlekli in kazali, da jim je všeč.

Skorajda ravno tako malo snovi imamo za roman, ali dejal bi, da tukaj nam stojita odprti vsaj dve poti. Prva je pobožno-narodna, po kateri je pisan Svetin, druga bi morda bila nekoliko zasuknjena po zgledu Župnika Wakefieldskega - ki je prestavljen že tudi v ilirsko narečje - na čisti podlagi slovenskega življa. Vzeti bi se moral kak veljaven domačin in k njemu bi se vrstile druge manj pomenljive osebe, kakršnih nam bi ne zmanjkalo tako hitro. Saj vemo vsi, da šaljivi Ribničan obide križem svet, da imajo Gorenjci dovolj pravljic od vojaških begunov, ki so se potikali po hribih in šumah. Vsa naša dežel pripoveduje še dandanes, kako so nekdaj lovili mlade moške in dajali jih po sili na vojsko. Celo rokovnjači in deseti bratje so narodna lastnina, akoravno zlasti prvih nihče ni vesel.

Dosti laže bi narejali povesti, ki jim velimo novele. Tu imamo dovolj gradiva, dovolj pravljic, zlasti iz turških bojev. Takrat so se obnašali Slovenci bolj samostojno kakor bodisi kadar koli hoče poprej ali pozneje. Zato so pa tudi naše najlepše narodne pesmi iz one dobe. Ali vsa zgodovina teh časov pri nas leži še zdaj v celini. Dela je dosti, a moža ni, da bi se ga lotil. Morda bi ne bilo odveč, ako se opomni pri tej priložnosti, da mi naj bi povesti ne skladali, kakor imajo navado vse duhovne hrane že presiti Francozje pa tudi Nemci za njimi. Junak naj dela in misli, njegovo dejanje ga naj znači. Gotovo ni glavna reč, kako mu je nos urezan, kakovo ruto je del za vrat, koliko ima las v brkah, kolikokrat se oddahne in odrgne čevlje, preden prime za kljuko pri durih. Prvo je značaj in znanje človeškega srca in pa, kako se zgodba zaplete in zopet razdrása. Ogibali naj bi se tudi silo obširnega popisovanja krajev še tako lepih, ako ni potrebno in v pravo mesto postavljeno. Mislil bi, da je vsakemu umetniku človek prva reč, vse drugo ima le toliko veljave, kolikor je dobi po njem. Pesmi srbskega naroda nas bi naj učile, kako se popisuje. Moral bi znati vsak slovenski pisatelj izmed vseh narečij najprvo ali vsaj tudi srbščino.

Če tenko preudarimo, res ne moremo tajiti, da je naše slovstvo lepoznanskih reči silo majhno. Saj imamo še povsod le trdo ledino, sama lirika se je nekoliko povzdignila med nami. A lirika se večidel peča samo z enim občutkom človeškega srca: "z Ijubeznijo", le redko se prime kake druge snovi. Pa naj bo njeno sadje s tem lepše, vendar je vse v koséh, celega velikega dela nam ne podaja. Tedaj narod, ki ima le izvrstno liriko, ne more hvaliti se; da ima zavoljo tega tudi že lastno, polno literaturo. Še manj pa je v tem obziru vredno to, kar je prestavljenega iz tujih jezikov. Čas je, da bi se iz ljudstva zajemalo bolj kakor do zdaj. Posebno mladi pisatelji, up naše književnosti, naj bi tega ne pozabili. Nestorji se ne dadé in tudi ne morejo več zasukniti iz navadnega pota. V narodu je snovi dovolj, zlasti za šaljivo pisanje, ali da se ne zgradi kaka zmes brez okusa, zopet opominjamo: učimo se jezika in ljudstva!

Kančnik je nas jako zamotil, čas je, da se vrnemo.

Mrtoláz je bil kaj vesel, ko je v Čatežu zagledal Roštanovo krčmo, ki stoji nekoliko niže od cerkve, tako da se je videla že iz doline. Tudi ta vas je na hribu, ki je precej strm, zlasti na tej plati, od koder smo mi prišli.

"Čast in hvalo Bogu," veli šivalec, "Sante-Roštan se je pokazal. Zdaj bomo po debeli uri hoda prišli spet na mokro. Malo takega vina, kakor je Roštanovo. Pokusiti ga moramo, če vse ne vem kaj! Saj človek ni za vek; te ure, ki jih imamo, pa bi se kislo držali. Popred bo nas konec, preden vina. Trta rodi vsako jesen; pa če je starja, boljo kapljico ima. Pri človeku pa ni tiste lastnosti; če je starji, kisleje se drži. In ko bi se časi ne presladil z vinom, dobro vem, da bi nazadnje bil tak kakor vrisk!"

Radivoj reče: "Vendar je greh, da niste v šolah ostali! Vi bi bili modrec, da malo takih!"

"Jaz tudi pravim, da," odgovori Mrtoláz. "Posebno zvezde, to je moje veselje! Tako bi jim bil prišel na konec, da bi se čudili vsi malovedneži na zemlji, zlasti pa kar jih je tod okoli Svetega Križa in Čateža. Kaj se pa če? Saj veste, kako pravijo: 'Ti župan, jaz župan, kdo bo pa konja sedlal?' Časi, kadar grem zvečer iz kakega hrama, pa tako premišljujem pri svoji neumni pameti. Saj to je vendarle čudno, kako so te zvezde! Menda imajo kako vojvodo kakor bučele v panju. Kaj pa tista, ki je v Skrivnem razodenju pelin imenovana? Pisano je, da bo na zemljo pala. Tačas bo čudna prikazen zavoljo naših grehov."

Na to rečem jaz: "Ho, ho! Mrtoláz ve tudi sveto pismo!"

Oni odgovori: "Človek mora vendar premisliti, kaj bo za duše! Morda vi res nič ne verjamete? Saj sem že slišal, da pri učenih ne išči vere. Pa jaz tudi še nekaj vem, akoravno dosti ne."

V takih pogovorih smo prišli do Čateža. V tej vasi imajo duhovnega. Hiše so zopet raztresene, kakor je Dolenjcem navada; le za cerkvijo bolj zdržema stoje. Opomniti pa se mora, da zlasti na Dolenjskem po vinskih krajih ni take nesnage, kakršno tujci radi očitajo, šele dobro čedno je po stranicah, kjer ni prevelikega uboštva.

Pred Roštanovo hišo sta v glasnem pogovoru stala dva človeka: oče Roštan, rejen mož, pa še nekdo srednje postave in dobe, pa rdečega obrazka, ki se mu je vedno držal na smeh. Imel je opaljeno hruškovo gorjačo, na spodnjem koncu okovano, usnjata, umazana torbica mu je visela ob strani. Mrtoláz ga hitro nagovori: "Kje si pa bil, Selšček?"

"E, saj veš," pravi ta, "da mi smo le tam, kjer se kaj napak naredi. Drméljeva krava si je bila črevo prevrgla, pa so bili pome pisali."

Iz teh besed smo precej videli, koga imamo pred sabo. Mrtoláz dalje vpraša: "Kam pa zdaj?"

Oni odgovori: "Naravnost v grad na Kapijo, poltretjo uro hoda od tukaj. Še ne morem poliča vina izpiti, akorawo me Roštan jako priganja."

"Kaj pa je tako silnega tamkaj?" veli Roštan.

"Neki da gospodično v gradu zob hudo boli; pa tudi junčka imajo, ki je že velik."

"Koliko vam bodo pa dali?" vprašam jaz.

"Dve smreki. Od gospodične eno, od junca eno pa bo dobro."

"Ali imate klešče, da boste zob izdrli?" reče Radivoj.

"Slab zdravnik bi bil, ako bi tega ne imel," odgovori oni ter privleče iz umazane torbe majhne klešče z grdo capo ovite.

"Selšček," pravi Roštan, "to pa že ne vem, če bo kaj. S temi kleščami ne bo dala gospodična po ustih brbrati, če ne boš cunje stran vrgel."

Selšček: "Cunja mora biti. Če se boji tega, pa naj ima zob v čeljustih! Mi imamo za vse ljudi ene same klešče."

Na to pravi oče Roštan: "Pa vendar ne pojdeš mimo nas, da bi ne pokusil, kakšnega je Bog dal Čatežanom!"

Mrtoláz veli: "Te misli sem jaz tudi. Veseli bodimo, dokler še kraljujemo. Saj smo slišali, kako pravijo, da po sedaj ne bo smel živine ozdravljati nihče, kdor se ni v Ljubljani učil. Kaj bo, Selšček, če te primejo?"

"Koga bo? Jaz imam pisma! Saj so me že skušali taki, da tudi kaj vedo. Meniš da rajnik Bogotáj ni znal, koliko je dve in tri? Pa me je bil enkrat poklical: 'Selšček, pogledi, pogledi! Živina mi je obolela. Ampak jaz ti ne povem, katero je bolno. Zdaj bomo videli, če kaj poznaš ali ne?'

Jaz pa naravnost repe tipat! Šlatam, šlatam od prvega do zadnjega, pa besedice ne žugnem. Bogotaj si je mislil: 'Rad bi me, ali me ne boš!' Kadar je bilo vse čisto potipano, veli Bogotaj: 'No kaj boš povedal?'-

Gospod, rečem jaz, vi menite, da je samo en vol bolan; jaz pa tako pravim, da sta dva: plavec pri kraju ima žabico, le-onemu roginu v sredi se pa dela notranja bula! Dobro me poslušajte: samo še poldrugi dan bo rad jel, čez tri dni bo pene tiščal, osmi dan ga boste pa iz kože devali, če mu ne pomagam. To je tako gotovo, kakor bi odrezal. Pa je mir besedi.

Gospod se ustraši in reče: 'Pa si ga upaš?' -

Kaj bi si ne! V petih dneh vam ga bom v jarem dal!

In tako se je bilo tudi zgodilo. Pa mi je bil tudi naredil tako pismo, v katerem vse le-to stoji od kraja do konca. Škoda je, da ga nimam s sabo, videli bi, da nisem še vsega povedal. A sina bom pa dal v Ljubljano, sina, da bomo tudi ljubljanski zmazek imeli pri hiši. Ne da bi se kogá bal, temveč svet je dandanes tak, da več verjame papirju kakor glavi in rokam in očem. Tako je ta reč."

"Selšček," pravi Mrtoláz, "na vso to jezo ga bomo poliček ali dva. Kajne? Danes bo vse mene bolelo, kolikor bomo zapili."

Zdravnik odgovori: "Ne vem, kaj bo rekel zob na Kapiji?"

"Kaj bo rekel?" zavme Roštan. "Ne bo ti ušel ne, tega se ne boj! - Pa prav dobrega imam, takega nisi še letos pil."

Selšček odgovori: "E ti je šlo! Pa naj zob nocoj še potrpi; že vidim, da se vam ne ubranim. Kaj pa je, če gospodična enkrat malo zacvili? Saj taki ljudje tako ne vedo, kaj se pravi hudo na svetu."

Plačala sva Mrtolazu, ki se je delal, kakor bi ne hotel vzeti, pa je vendar z veseljem roko nastavil. Potem jo nameriva naravnost v farovž.

Čateški fajmošter je gospod Kobe, znan vsem, ki beró Novice. Že marsikateri lep in koristen sestavek je bil iz njegovega peresa tiskan. Posebno marljivo zbira in razglaša narodne reči. Bil sem že popred znan ž njim, tudi z Radivojem se nista prvič videla, zato je pa naju prav dragovoljno sprejel. Hitro je poprašal, je li naju pot kaj užejala.

Odgovoriva, da ni ravno prevelike sile, ker stoje vsi hrami odprti.

"Pa vsaj malo prigriznilo bi se," reče on ter naglo pokliče kuharico: "Mica!"

Mica je prišla. In kmalu smo se po moški gostili. Noter do poznega večera smo imeli pogovor. To in to je bilo na vrsti. Pretresali smo jezik, po navadi sedanjega veka, in kazalo se je, kako tenko je poslušal, posebno Bele Kranjce, od koder je doma. Pa tudi se je videlo, koliko imajo tamkaj besed, katerih ni pri nas in sam ne vem, zakaj se jih branimo v pisanje. Prišle so tudi srbske pesmi na met in pravil je, da jih je mnogo slišal za mladosti doma in kako se je čudil, ko je bral potem ravno tiste med Vukovimi.

"Tudi pri Laščah," pravim jaz, "ni tega še dosti let, ko smo večkrat čuli srbske pesmi. Res, da jih niso peli domači ljudje, ampak Beli Kranjci - Laščanje so jim dejali Kostelci - ki so hodili s tovori v Ljubljano po kramo. Nabralo se jih je osem, deset pa tudi več. Konjiči so šli pred njimi, možje pa za njimi, prepevaje Kraljeviča Marka. Oponašali so jih otroci:

'Kraljeviča majka, zelenega pajka!' In marsikrat je v smehu kateri poskočil za njimi. Dandanes pa ti možje blago le raje vozijo in zdaj v kratkem jih več nisem videl toliko zbranih, da bi v tovarišiji peli. Zasuknilo se je govorjenje tudi na Dolenjce in Radivoj reče: "Pri vseh napakah so pa vendarle umételni. Čevljarji, šivarji se dobé sem ter tja med njimi, ki še gospodu za silo napravijo obutal in obleko. In če pomislimo Ribničane: kje se naredi toliko loncev in lesene robe! Res, da se vedno drže starega kopita pri svojem delu; to pa le zato, ker jih nima kdo podučiti."

Že enajsta ura je tekla, ko smo šli spat.

Drugi dan je bila maša na Záplazu. Ta romarska sloveča kapelica stoji na hribu, precej nad Čatežem. Novo zidana je in lepo zmalana. Po Dolenjskem v teh krajih, ako se človek drži potov in cest, vedno pritiskajo hribje od vseh strani, da ne more videti daleč okoli! Zato sva imela z Radivojem veliko veselje, ko se je na Zaplazu nama svet nekoliko odprl.

Po maši sta nas čakala pred kapelico dva možaka, cerkvena ključarja: Plotar pa Kamnikar. Obrnemo se počasi dol v Čatež. Ko pridemo k cerkvi, pravi Radivoj: "Okoli farovža je pa kaj olikano. Tudi stolp je nov."

Na to reče Kamnikar: "To so naredili vse le-ta gospod. In pa še kako hitro! Tam nekako okoli velike noči 1855 so prišli k nam in še tisto jesen smo v griču pri farovžu lomili kamen za turen."

"Hitro se je bilo zvršilo, hitro" veli Plotar. Precej svečana drugega leta je bil posekan les, kolikor ga je bilo treba in prvi dan velikega travna smo začeli zidanje ter o Mihelovem je imel turen že streho: samo beljenje se je bilo odleklo noter do spomladi."

"Pa vendar je stolp dobro visok," rečem jaz.

Gospod mi odgovori: "Širjave ima tri sežnje, visok jih je pa enajst, brezi klobuka, ki ima sedem sežnjev."

Kamnikar veli: "Tudi zvonove smo nové napravili, pa še tri. Ljubljanski zvonar se nam je kaj obnesel! Tako pojo ko strune, posebno klenkajo, prav lepo klenkajo! Ali vsak jim ne ve glasu. Jožnjekov Martin je mojster, tako jih ubere, da nihče tako. Šole pa menda še nista videla gospoda? Le-ona velika hiša je le, ki se je ravnokar mimo nje šlo. Menili smo, da bo to jesen že gotova, pa je vendar še nekaj dela ostalo. To je tudi prav, da smo jo napravili. Vsaj naši otroci ne bodo nam enako rastli brez uka, ravno ko jurček med grmovjem."

Gospod Kobe pravi: "Leta 1856 je bila hiša naprodaj, ko nalašč za to postavljena: pa tudi nisem si mogel kaj, da bi je ne bil kupil. Kajpak, da je bilo treba še nekaj prezidovanja, ker ni bila dovolj prostorna, in Čatežanov res ni veliko, pa Bog nam bo vse pomagal!"

Iz teh pogovorov se je videlo, da se gospod Kobe ne trsi le s peresom za književnost, ampak tudi z dejanjem za božjo čast in za omikanje našega ljudstva.

Ključarja sta naju vabila v hram, ali izgovorila sva se, da ne utegneva.

Po zajtrku se zahvaliva za postrežbo. Vzameva slovo ter odrineva: Radivoj k svojemu bratu, ki je ondi blizu stanoval, jaz pa dalje proti Novemu mestu. Preden se ločiva, kdo primiga ves potolčen, z odrtim nosom, z blatno suknjo in potlačeno kapico? Mrtolaz je bil. Pravil je, da je hotel iti sinoči od Roštana, pa kar naglo mu je zmanjkalo ceste in vsega ter od tod je vsa ta nesreča!

(*) To je v Novem Mestu.

(**) Ta knjiga se pravzaprav imenuje: Sreča v nesreči, ali popisovanje čudne zgodbe dvéh dvojčikov. Podučevanje starim in mladim, revnim in bogatim. Spisal in na svitlobo dal Janez Cigler, fajmošter per s. Tilni v Višnjigori 1836.

Pokljuk
Preljubi možje in žene iz Prezida v bajtarski deželi! Poslušajte me, da vam pametno besedo povem v tem listu, ki se zato imenuje "Krumpiráš", ker se ne more "Žgancáš" ali "Popijáš", kajti porodil se je v našem kraju, koder ne zori žito, iz katerega mati kuhajo žgance, niti ne cvete vinska trta, s katero si časi oče namažejo grlo, ampak samo nekaj drobnega krompirčka in dolgega, teščega ovska pridelujemo, pa vendar smo grče, da malo takih na zemlji. Kje se je bil porodil Klepec, katerega se je vse balo? V našem kraju! - Kje na vsem svetu dobite tak hrib, da bi se na njem Materi božji na čast plesalo? - Zopet samo pri nas, bodi ga Bog zahvaljen! Zato sem kaj vesel, da sem k vam prišel v službo, ker ste taki korenjaki. Pa tudi vi morate zvedeti, da jaz nisem kar bodi, ampak da imate med seboj moža, kateri ve, kaj se pravi to in ono. - Da bi vam to dokazal tako natanko, da bi celo slepci videli, kdo sem jaz, in gluhi slišali, koliko sem že storil na zemlji, in kruljavci od veselja bergle od sebe vrgli ter meni na čast plesali, četudi nekateri med njimi samo po eni nogi, zato sem sklenil, da se časi v "Krumpiraši" oglasim.

Najprvo je treba, da povem, kdo je bil moj oče, ker je vselej dobro, da veš, od katerega drevesa je padel sad, ki te razveseljuje na mizi v lepi skledi, kakor moja modrost razveseljuje vaša srca.

Moj oče so bili pošten mož in velik šomašter pred Gospodom. Zdaj ne pravijo več šomašter, temveč učitelj, toda verujte mi, da je bilo za naš težavni stan zmerom dosti bolje, dokler smo se še imenovali šomaštri, nego je zdaj, ko nam pravijo učitelji. Pa to naj ostane tam, kjer je, kajti jaz se ne upiram novim besedam, ker sem Slovenec in narodnjak od malega mezinčka na nogi do poštene kučme na glavi. Moj oče so bili tedaj velik učitelj pred Gospodom. Nosili so kosmat visok klobuk pa leskovo palico v roki, katera je imela zgoraj luknjo, da je bil jermen skóznjo prepeljan. To palico so jako častili, ker so jo bili prinesli z božjega pota s svetih Višarij. Na smrtni postelji so jo pustili meni in prav jako sem jim hvaležen zanjo, ker samo za eno palico vem, da je imela od Boga tako moč, kakršno ima mojega očeta, zdaj moja palica, samo ena palica jo je prekosila, namreč Mojzesova, s katero je morje razdelil, da, je stalo kakor zid in kamen. Dokler so mogli oče služiti, nismo bili nikomur v strahu na zemlji, samo Bogu, fajmoštru, kmetom in pa vsem starim babam, sicer pa se nismo bali nobenega berača, kolikor se jih v deželo prikaže od svetega Marka do svetega Jurija. Preden so šli bero pobirat, so vselej v nedeljo pri deseti maši po pridigi zapeli:

"Namest' eno pesem
zapél sem po dvej,
tud' ti za povésem
predíva ne glej !"

Ljudje so jim pa dali toliko bere, da smo dobro živeli. Tudi kak vrček so ga oče spraznili, posebno v nedeljo popoldne pri Kodriču, kamor so me dosti- krat mati poslali po očeta. Jaz pa sem šel kaj rad, ker so mi dali vina pa belega kruha, potlej sva pa domov krevsala v božjem strahu, kakor je spodobno pobožnemu človeku, ki je velik šomašter pred Gospodom. Kolikrat so mi oče dejali: "Paglavec, poslušaj me! Ko bi te palice ne imel, bogve kolikokrat bi se bil že do dobrega ubil ponoči, ko sem lezel od Kodriča. Kadar jaz pojdem s tega sveta na oni svet prepevat glorijo in aleluje, naj ta palica ostane tebi, saj vem, da jo boš tudi ti potreboval, če se izučiš za šomaštra, kakor je potrebujem jaz in vsak pošten šomašter pod papežem."

Posebno želje, da bi to palico dobil po očetu, so me gnale, da sem šel v Ljubljano, kjer sem se petnajst let učil za učitelja, kakor se zdaj piše in govori.

Oče so bili na stara leta pustili službo in pri meni so živeli do svoje pobožne smrti. Delali niso nič, samo kakemu beraču so časi gosli popravili, ker nekateri berači ne molijo, ampak pojó, pa nosijo namesto paternoštra po svetu gosli, ki so pa tako razglašene, da pojó kakor ubit lonec. Moj oče pa niso mogli trpeti berača, ako je imel slabo ubrane gosli, zato so pa tudi vsake sami ubrali. Da pri tem delu niso mogli posebno obogateti, lahko ve vsak, kdor premisli, da berač še za štempelj nima, kadar pride v kanclijo, nikar da bi kako drugo reč plačal.

Bilo je 1842. leta ob desetih zjutraj, tisti dan pred svetim Pongrcem, ko so oče pred bučelami sedeli in pa gledali so, ali bode kaj roja ali ne. Kar pride mimo nas siv berač, ki je nesel velik bas na hrbtu. Ko zagleda očeta, precej se ustavi pa začne brenkati in peti lepo pesem od devete dežele. Takrat pa skočijo oče, kakor so bili stari, pokonci da nič tega in pravijo: "Da te zlomek, tako te ...! Kdo ti je velel? Daj sem bas, da ti ga popravim in ti ga ...! Poníglavec, s takim razhripélim basom boš ljudi križal po svetu. Precej bi te dal na šup, ko bi jaz bil komesár."

Oče vzemó bas ter ga začno popravljati in privijati, kakor je treba pri takem delu. Berač se je pa kar molče gologlav na soncu raztegnil po travi pa malhe je nekaj v red spravljal. Bil je kaj čuden mož videti. Imel je dolgo kraško suknjo, vso zakrpano, neke raztrgane platnene hlače, za vratom tako zamotane, da je hlačnici na prsih tako na križ del, kakor ženske devajo rute, čevlje je imel z dratom sešite pa na rami jih je nosil, ker je bos hodil. Sice je pa imel s seboj golido, da se je vanjo očedil, kadar je bilo treba, zajec, da se je izzuval, kadar ni bil bos in pa koš je nosil na hrbtu, da je v njem prenašal svoj bas po svetu. Klobuka ni špogal nič, ampak golido je pokril na glavo, kadar je sonce peklo ali kadar je šel dež. Okrog sebe je imel pa vse polno malh prevezanih in po vrsti nabranih od najmanjše do največje. Najmanjša je bila tolika, kakor je culica marajonovih plevic, največja pa tolika, da je držala dobro četrtinko žita.

Komaj so oče bas popravili, kar začno bučele rojiti. Berač je gledal pa nekaj mrmral. Oče pravijo "Ne gani se, da roj ne uide!"

Bučele so šumele, oče so jih pokropili s posvečeno vodó pa na kosó so brenkali in prsti vanje metali, kakor delajo taki, kateri vedo bučelam glas, kadar so z rojem. Takrat berač vstane, vzame bas in začne lepo brenkati pesem od svetega Izidorja, kako je na stari hruški bučele ogrebal. Kar okrog zašumi ves roj in sedejo se mu bučele na glavo, v njegove goste razkuzmane lase. Da te vendar, kako so se oče ustrašili! Berač je pa zmerom brenkal in brenkal ter prepeval od svetega Izidorja, kako je bučele ogrebal. Kdo se pa ne bi ustrašil! Misli si, ljubi moj, da imaš cel roj bučel na glavi, pa boš videl, kako se ti bo zdelo! Berač se pa nič ni bal, ampak pel je. Oče so dejali: "Ti si pa vendar od samega zlodeja, tako si," in naglo prineso panj.

Takrat jim reče berač, ki je imel bučele na glavi: "Postavi panj pokonci!" Oče so storili in berač je začel s prgiščem bučele v panj metati, pa ni nobena vbodla.

"Da te turška sablja," pravijo oče, "kaj takega pa še ne, kar imam svetih Višarij palico, pa tudi poprej ne."

Potem berač dene golido na glavo in iz koša vzame neko cunjo, v kateri je bilo nekaj zavitega. Odvije in prinese na dan majhno ročno pilico ali žago, kakor možje pravijo po nekaterih krajih, in pravi: "Jaz sem berač Hudolétnik, vzemi to pilico in daj svojemu sinu, kadar pojdeš na odgovor. Odločeno je, da bo ta pilica še imenitna med ljudmi tega sveta."

Mož to izreče pa dene bas v koš, koš na ramo, golido na glavo, čevlje čez pleča pa se začne počasi premikati po cesti proti Ljubljani. Od tistega dneva ni bilo nikoli več berača Hudoletnika. Drugo leto je bila pa res taka lakota, da so ljudje umirali od gladi.

Moj oče so že umrli, za njimi sem jaz dobil svetih Višarij palico in berača Hudoletnika pilico. Palica mi je res dostikrat pomagala, kakor je že rajnemu očetu, ko so od Kodriča v božjem strahu nosili glajs namazan. Za pilo pa dolgo nisem vedel, čemu mi je pri hiši.

Kar se pripeti, da so me sovražniki v Ljubljani pričrnili in vikši so me prestavili tja noter v Hudolesovo deželo, ki je sedem debelih dni za Dunajem in še več.

Prebito sem debelo gledal. K maši pridem in začnem orglati. Na, orgle kar niso zapele! Gledam, gledam, pritiskam z rokami in z nogami, da sem od stola odskakoval, kakor bi konja jezdil, vse nič ni pomagalo. Zlasam svojega sina, ki je mehove vlekel - vse zastonj! Da bi te vendar, kaj pa zdaj? Maša se je že začela, vsi Ijudje so v me zijali, jaz pa nisem mogel omečiti orgel, da bi mi zapele. Raje bi hotel, naj me tri dni in tri noči zdržema mora tlači, kakor pa da bi se mi še kdaj kaj takega pripetilo. Pritisnem še enkrat in orgle zapojo! Mislim si: "Kaj pa vendar je?" Ozrem se in vidim berača Hudoletnika, ki je mehove vlekel. Ko pridemo do pridige, stopim k beraču ter se mu zahvalim, da mi je pomagal. Vprašam ga, kako je to, da niso poprej orgle pele. Berač Hudoletnik mi odgovori: "Te orgle so take, da mora note znati celo tisti, ki mehove vleče, tvoj sin pa not ne zna."

Da te vendar vse prikazni, kaj pa zdaj! Berač Hudoletnik pravi: "Naj ostanem jaz pri tebi, da ti bodem vlekel mehove, ker štiri dni krog in krog ni dobiti človeka, da bi to razumel, ker noter do mesta nimajo nikjer orgel v cerkvi."

Kaj sem hotel? Hudoletnik je ostal pri meni in zmerom sem res imel huda leta, dokler sva bila vkupaj.

Kar se me Bog usmili, da pride četrto leto gospod Pokljúk v Hudolesovo deželo. Rojenjá je bil Kranjec in dobro sva skupaj orala.

Ta Hudolesova dežela je imela pa tako lastnost, da je povsod stalo prav dosti bogov in križev, katerim Ribničanje pravijo krstofisti. Pred vsako hišo, na vsakem zelniku, na vrhu vsake hiše je stal krstofist. In pa tako grdo so bili narejeni, da se Bogu usmili. Gospod Pokljúk je zmerom ljudi nagovarjal, naj te krstofiste popravijo, ali naj jih pa podero. -

Vse je bilo zaman. Gospod Pokljúk pa tudi ni bil rad v Hudolesovi deželi, katera se je zato tako imenovala, ker so imeli v njej kmetje to pravico, da nam niso dajali nič bere, ampak kadar je bila bera oznanjena, pa je šel, kakor tukaj pri nas, od hiše do hiše, od vasi do vasi, in pred vsako hišo je bil stol pripravljen pa je moral nanj leči, da ga je kmet pre- tepel. Kolikor palic mu je odštel, toliko voz drv mu je moral pripeljati. Mi smo pa morali kmetom lepo zahvaliti se in umazanim otrokom dajati še podobe, na katerih so svetniki, kakor je tukaj navada.

Zato smo pa tudi vse leto bero pobirali ker v enem tednu je bilo nemogoče zdržati toliko palic. Zgodilo se je bilo, da je bil prišel bogat fajmošter v Hudolesovo deželo. Ta je rekel: "Mrcine, le čakajte me! Kaj maram za vašo bero!" Pa ni šel nikamor bere pobirat. Kmetje so ga tožili noter do samega cesarja, da neče bere pobirati, on je bil pa učen in tako je bilo, da ga niso mogli prisiliti, ker se je zvito odgovarjal in branil. Nič mu niso mogli, ali prestavljen je pa vendarle bil v deželo Glavonošo, kjer vsi Ijudje hodijo brez glav, sam fajmošter ne, ljudje namreč nosijo glave pod pazduho, kakor so v pratiki nekateri svetniki narejeni.

Gospod Pokljúk je rekel: "Ti vražji Hudolesovci ti, da sem jaz bogat, nikoli bi ne šel po bero, ampak kašo vam bi pihal kakor fajmošter Bogate. Toda eno jim pa morava načiniti, pa naj se pes obesi."

To se je govorilo v krčmi pri Češarku, kjer smo pili vsi trije: gospod Pokljúk, berač Hudoletnik pa jaz. Vprašam gospoda Pokljúka: "Nu, kaj pa mislite načiniti?" Gospod Pokljúk pravi:."Veš kje za kako prav ostro pilo?" Nato odgovori berač Hudoletoik:

"Pilo imate vi od očeta kateremu sem jo bil dal jaz v Ložu, ko so bučele sedele na moji glavi." Jaz zavpijem: "Saj res, pilo imamo, samo ne vem, ali je za kaj ali ne, ker je nisem še nikoli poskušal." Berač odgovori: "Ostra je kakor želo, samo poskusite jo."

Gospod Pokljúk plača pa gremo naglo domov. Doma pravi gospod Pokljúk: "Veš kaj, požagajva jim vse krstofiste, kar jih je v deželi!" "Lejte si, pa jih, če veste, da kaže." "Kaže, kaže!"

Midva se lepo napraviva, vzameva pilo pa greva, ko se je mrak storil. Ko prideva do prvega križa, pravi gospod Pokljúk: "To je tista podoba, ki je tako Bogu in ljudem na sramoto narejena, da je grdo. Vrat ima strašno dolg in tenak. Zlezi gor in poreži kline pa daj podobo dol!"

Storim, kakor mi je rekel gospod Pokljúk. Greva dalje in poreževa vse bogove, kolikor je bilo tako grdo narejenih, križe pa pustiva.

Ko je bil dan, ljudje gredo po cesti pa se začno odkrivati, kakor po navadi, nakar zapazijo, da je s toliko križev bog izginil.

Da te tréni, kak hrup vstane po Hudolesovi deželi! Hitro ljudje prilete h gospodu Pokljúku in začno ga naganjati, naj moli, poje maše, vodi procesije, ker je prišla nesreča v deželo. Gospod župnik je bil namreč ne dolgo poprej umrl in zato je imel samo gospod Pokljúk vso oblast v rokah, ali zato je bil pa tisto leto tudi dvojno bero pobral. Tako je bil stepen, da je komaj lazil. Kaj ne bi; saj še jaz, ki sem imel najmanjšo bero, nisem imel nikoli zdrave kože na sebi. Gospod Pokljúk me pokliče in pravi: "Zdaj sva pa že dobra! Le napraviva se in vzemi pilo s seboj!"

Ko se zopet zmrači, greva v plašče zavita pa požagava vse bogove, kateri je nama prišel na vrsto.

Drugi dan so ljudje glasno jokali in prosili, kakor se Bog v nebesih prosi, da bi gospod Pókljúk molil in procesije oznanil. Gospod Pokljúk obljubi, ali reče jim, da ne more pred nedeljo molitev oznaniti.

Ko se je storil mrak, zopet kučme na glavo pa ostro pilo pod pazduho in tako sva do nedelje požagala vse bogove, kolikor jih je bilo v Hudolesovi deželi. Jaz revež nisem nič vedel, kaj bode iz te moke; ali gospod Pokljúk je pa vedel, ker je bil zvit mož; toda nazadnje se je pa vendar malo opekel. V nedeljo pri deseti maši oznani gospod Pokljúk, da bode ves teden vsak dan procesija, in sicer v ponedeljek na Svetega Antona Rebro, v torek na Svetega Roka Hrib itd.

Jaz sem kar šolo zaprl pa smo hodili dopoldne za procesijo, popoldne sva pa bero pobirala pa ljudi tolažila, kar se je dalo.

V sredo pridemo k svetemu Donatu, ki je pomočnik za točo. Gospod Pokljúk začne pridigovati in razlagati, da je po goreči molitvi v sanjah dobil odgovor, zakaj so požagani vsi krstofisti in zakaj so izginili nekateri bogovi s križev. Rekel je, da to se je zgodilo zato, ker je Hudolesova dežela tako hudobna, da svoje duhovne za bero tepe. Ako se možje pogovore, da bodo dajali bero v žitu in vinu, predivu jajcih in klobasah, kakor je drugod navadno, odstopi jeza božja od Hudolesove dežele. Ljudje so strmeli, gospod Pokljúk je pa tako ožigal in zmerjal ljudi, da je nazadnje vse jokalo. Ko teden mine, babe možem niso dale miru, ampak naganjale, naj privolijo bero, kakršna je podrugod. Res je potem prišlo nekoliko mož h gospodu Pokljúku, ki je zmerom svojo trdil in rekel, da jim hoče v nedeljo v pridigi razložiti, kaj naj store in kako se ubranijo božje jeze. Jaz pa naglo h gospodu Pokljuku in ga začnem prositi za vse na svetu, naj reče, da se mora tudi šomaštru bero dajati, kakršna je drugod navadna.

Gospod Pokljúk je res v pridigi potem pristavil, da Bog hoče, naj bode tudi gospod šomašter imel pošteno bero, kakor se mu daje po drugih deželah. Možje so se vendar še zmerom upirali, ker so rekli, da ne smejo prenarediti starih zakonov in šeg; ali žene jim niso dale miru. Možje so pa rekli, da je Hudolesova bera kaj dobra, ker dela, da se duhovni boje ljudem zameriti, ker sicer bi pri beri kmetje huje pritiskali in več palic odštevali, kajti drv je toliko v deželi, da se nihče ne trese za deset voz manj ali več. Toda kakor je bilo vselej in povsod navada, tako se je zgodilo tudi v Hudolesovi deželi - pobožne ženske so zmogle.

Naglo pridejo k Pokljuku, da jim je naredil prošnjo, v katero je premišljeno postavil, da kmetje sami žele, naj bi se duhovnim bera dajala kakor drugod. Tega pa ni nič povedal, kakšna nesreča je prišla v deželo. Ta prošnja je šla do škofa, od njega do cesarja in potem do samega papeža v Rim. Ali bere pa nisva takrat nič več pobirala, temveč jemala sva cerkveni denar, katerega so kmetje obljubili povrniti, če pride potrjena prošnja, če ne, da bodeva pa midva morala vse povrniti.

Mene je ta reč nekoliko skrbela, a gospod Pokljúk mi je dejal: "Ne bodi neumen ne! Če ne bode prošnja potrjena pa pojdeva skrivaj iz Hudolesove dežele, saj si lahko vzameva iz cerkvene pušice, kolikor hočeva."

To se ni meni prav nič pošteno zdelo, ali kaj se hoče! Bog je velik, človek majhen.

Čez dve leti pride od papeža, da je prošnja potrjena. In ustanovila sva si sama bero, kakršno sva hotela, ker župnika še zdaj ni bilo; kajti v to deželo ni bil prestavljen nikoli drugače noben duhoven niti šomašter, če se ni bil poprej pregrešil.

Gospod Pokljuk nekako zve, da je prošnja prišla potrjena, ali da leži še v škofiji in brž reče meni: "Pojdi pod streho in prinesi dol tiste bogove, katere sva bila skrila." Jaz grem in vzameva v roko tesarsko orodje ter popravljava bogove od zore do mraka. Kateri je imel predolg vrat pa sva ga nekoliko odrezala, potem zopet zlimala, na novo pobarvala in soboto večer nesla, vse popravljene, zopet vsakega na svoj križ.

Ali so se pa ljudje veselili, ko so v cerkev grede zopet videli, da je bog na marsikaterem križu, na katerem ga ni bilo že dve leti.

Gospod Pokljúk pa je pridigoval, da je dobil po gorečih prošnjah povedanje, da podrtih bogov ne smejo več postavljati, ampak lepe, nove da morajo narediti, ako hočejo, pa ne takih grdih podob, kakršne so bile poprejšnje, ker to je nespodobno in pregrešno.

Ljudje so poslali v mesto po delavce in vsaka hiša si je dala vsaj po kakih dvajset križev in bogov narediti, katere so zopet postavili, koder so poprejšnji stali.

Tako sva zdaj dobro živela, bogato bero imela in nikjer več ni bilo stola pred hišo.

Sveti doktor Bežanec v Tožbanji vasi
Pobožna pripovedka
Uvod
Neko slovensko mesto se po pravici ponaša z dvema posebnima človekoma. Eden izmed njiju -- po značaju ga je vsak pedenj sámo poštenje -- kuje pipce in krivce, nože in vilice, sablje, dolge in kratke, ter brusi nožíce (škarje) in drugo skrhano rezilo.

Poleg tega se ubija z neštetimi postranskimi posli, ki nimajo nič primere niti vilicam niti nožem. Čita namreč razne knjige, hodi v gledališče, sključen lazi v podzémeljske jame po nenavadne žuželke, katere je ondod nahajati, zbira polže in kamenje, slamo tlači v mehove mrtvih mačk in ptičev, da so potlej živim podobni, ter poleg orožja vari pesmi in kar je najposebnejša plat njegovega značaja, v svoji prodalnici na steklu tistih oken, kjer ima razloženo blago, nedaleč od vélikega trga, v rokopisu izdaje novine, o katerih so tudi nemški listi pred nekoliko leti govorili. To glasilo našega že sivega poštenjaka, sem ter tam nepravopisno zgrajeno, ki v njem često udriha sam sebe, da laže potlej na druge plane, se imenuje: "Kovaško kládivo, humorističen list mimo gredočim, izhaja na oknu, kadar urednika sreča kaka dobra misel, če jo utegne zapisati". -- Šaljivi možiček se časi poredno imenuje doktor Pipec in v teh novinah, katerim jako ostri mestni strah vendar nikoli zob ne pokaže, ker morebiti se jim tudi sam često smeje, s humorjem in zabavljivostjo maha politične dogodke sploh ter posebno modre neukretnosti svojih rojakov.

Doktorja Pipca zaradi njegovega prirodnega dovtipa in čudnega početja svet graja in hvali, cel začudi se mu kaka preprosta duša. V Pipčevo prodalnico, kjer se obenem ureduje Kovaško kládivo, radi zahajajo izobraženi in smeholjubi meščani, a tudi kak srdit obraz časi pisano pogleda skozi okno ter pomoli stisnjeno pest, da bi se ž njo jezi dala krepkejša podpora.

O drugi prikazni tega mesta ni povedati enake hvale. Pred seboj imamo že starikavega "literata", ki z novinarskim drobižem in z dopisi zaklada liste vsega sveta, najsi bodo svobodoljubno uredovani ali kakor jim koli drago. Njemu je vsako načelo enako dobro. Samo v Kovaško kládivo nikoli nič ne prinese, kakor hudobni svet pripoveduje, zato ne, ker ni verjeti, da bi plačevalo svoje pomagače in tudi, ker naš prijatelj nima nikakršne soli v peresu. A nedelaven vendar ni, kajti v déžel pošilja pesmi in igre: vsako leto po eno daljšo ali krajšo "pesem o kaki svatbi", kakor čuti, da sta nevesta in ženin ali bogatejša ali ubožnejša, ter na vsakih dvajset let po ene "božične jaslice" v dramatični obleki in potem jih ljubljanskemu Dramatičnemu društvu neprestano brez uspeha ponuja. Vsakih petnajst let izda učeno, osem strani debelo razpravo o "povodnih možéh", in take spiše z velikim zadovoljstvom ter krepko poudarjaje imenuje "svoja nesmrtna dela". Najmanjši novinarski drobiž in dopis ukaže tudi posebe natisniti, da ga potlej za samostojno knjigo posvetí visokemu, najrajši obenem bogatemu gospodu. Sam o sebi misli, da je zelo učen ter neizmerno sloveč. O posebnih prilikah si celo "doktorand" veli reči, da li morebiti nikdar ni od znotraj videl nobenega vseučilišča. Njegovo pisateljsko ime je Kolenec, kakor sam ne taji, zategadelj, ker ima že vsa kriva kolena.

Minuli teden mi je bilo naključje tako prijazno, da me ta dva modráka nista zapazila, kadar sem poslušal, kako sta se med sabo pogovarjala.

Premeteni doktor Pipec je namreč doktorandu Kolencu razlagal pobožno pripovedko. Naglo sem potlej šel domov ter jo zapisal, kolikor sem koli natanko mogel vse tako, kakor sem jo slišal s pristavki in govori obeh učenjakov. Ponavljam jo v Zvonu blagovoljnim čitateljem.

Ta pripovedka me je dvojno zanimala: prvič, ker je šaljiva in ukovíta, porojena morebiti celo v humorističnih možganih doktorja Pipca samega, drugič, ker iz nje verno odseva pripovedovalčev in poslušalčev značaj ter tudi razmerje, v katerem se čutita med sabo. Edino to se mi dozdeva, da je mnogo, kar govori doktor Pipec, sama prevržljivost in ironija, a vse, kar pripoveduje doktorand Kolenec, njegova resnična, prava misel.

PRIPOVEDKA
Doktorand Kolenec. Dobro jutro, gospod doktor! Kakor čutim, skoraj se je nadejati veselja, katero nam zopet nova številka Kovaškega kládiva prinese iz neusúšnega vira vaše bistroumnosti.

Doktor Pipec. Odpravil sem ta hip dolžne odtiske in ura ne mine, ko se moj list na slavnem oknu prikaže strmečemu občinstvu.

Doktorand Kolenec. Krasno! A preden nas bode krepčal nedoseženi duh izvrstnega Kládiva, prosil bi, da mi razložite včeraj obetano povest o svetem doktorju Bežáncu.

Doktor Pipec. Ta čudni mož, kakor vidim, vam ne gre iz uma, gospod doktorand! Morebiti zato ne, ker je to prvi ter zadnji svetnik izmed vseh doktorjev in doktorandov naše grešne zemlje, ako se ne motim.

Doktorand Kolenec. Prvi res utegne biti -- a zadnji? Jaz ne verjamem! Komu je skrito, kako se dr. Costa pripravlja z brevirji, svetimi pismi novega in starega zavéta, z brojanícami, škapulirji in drugo božjo potrebščino, da bi pustil Bežanca daleč za sabo v svetosti!

Doktor Pipec. Če ga more za sabo pustiti, bode na slavo tudi nam vsem doktorjem in doktorandom, ki si potlej v sveta nebesa postavimo dva krepka stebra namesto enega. -- A zdaj me poslušajte!

Doktorju Bežancu je izpočetka bilo drugo ime, katerega ni ohranila zgodovina.

Doktorand Kolenec. Siromak! A naju nesmrtni imeni sta dovolj znani že po širokem svetu in prideta z najinimi spisi do poznih rodov, če je Bogu milo.

Doktor Pipec. Kdo bi dvomil? A doktor Bežanec ne more tožiti, da njegovo pravo ime, katero mu je dalo s toliko nesrečo tako malo slave, ostane skrito radovednim ušesom ter da vesoljna zgodovina oznanja samo njegov poznejši pridevek, v katerem se je tako poimenitil.

Doktorand Kolenec. Kako je dobil svoj drugi pridevek?

Doktor Pipec. Prijel se ga je zato, ker so njegovi neutrudni sovražiki vselej in povsod vedeli tako zasukniti, da mu je bilo v kratki dobi pobegniti iz vsakega kraja božje zemlje, kjer se je koli pripravljal gnezdo nanašati in s svojim imenom poiskati si veljave. Kar je večni Žid med človeki, to je bil on med doktorji. Bežal je od vasi do vasi, od mesta do mesta, od dežele do dežele. Videl je vse dele sveta, a poleg tega tudi osivel, da je imel brado belo kakor sneg, in obe nogi si je odhodil do samih kolen.

Doktorand Kolenec. Kako odhodil?

Doktor Pipec. Gor do kolen mu je nogi gladko odbrusilo večno popotovanje.

Doktorand Kolenec. Ubožec! Za mladih let sem jedel tudi jaz nekatere matere kruh, a taka bridka usoda me vendar nikoli ni gonila.

Doktor Pipec. Začne torej premišljati in reče: "Kaj mi je početi? Prizadeval in ubijal sem se, kar sem največ mogel, prepotoval sem križem svet, a vendar sem ostal nič med ljudmi! Zdaj sem star, moči so mi pošle in obe nogi sta mi odhojeni. Koliko je praznega prostora na zemlji, a jaz ga nimam, da bi nanj palico oprl. Pes in mačka, lisica in volk, sova in jastreb, vse ima pravico živeti pod nebeškim stropom, zavržen sem edini jaz! Meni Bog nikjer ni odkazal mirnega kota, katerih ima brez konca in kraja, a vendar so me učili, da smo vsi njegovi enako ljubljeni otroci! Tat in razbojnik si zavetje najde; jaz ga iščem zastonj! Kam se mi je torej deti? Kdo se me usmili?" -- Ko je tako v se pogreznjen meril svojo trdo srečo ter oprt na palico debele solze točil v dolgo, sivo brado, zabliskne se mu bistra misel, kakršne poprej še nikdar ni imel. Po vseh državah preganjanemu siromaku je bila namreč poslednja moč umrla baš na cesti pred kapelico, na katere prostornem oltarju takrat ni bilo nič svetnika. Če se je bil poštenjak šel izprehajat ali njivo orat ali v senožeti kosit ali v gozd po drva ali k maši ali v semenj ali kam drugam -- sveta zgodovina tega natanko ne pripoveduje.

Doktorwd Kolenec. Torej ni trdnega sledu, kako in kam je bil izginil?

Doktor Pipec. Niti njegovo slavno ime ni znano. Vendar se nahaja sledu več, nego je treba, a neovržnega dokaza ni. Baš ob tem času namreč jako zviti kmetje neke bližnje soseske, kakor je razločno čitati, na velikem oltarju svoje cerkvíce niso imeli podobe svetega Jurija, ker je vsa lesena poprejšnja bila tako črvojédinasta, da sta se kos za kosom razdrobila jezdec in konj. Med vrsticami svetega, zaradi te stvari zelo nejevoljnega poročila torej diha opravičena sumnja, da so ti brezbožniki utegnili priti ponoči ter brezimenega svetnika siloma vzeti raz oltar in iz kapelice.

Doktorand Kolenec: Brezimenega! Še nesrečnejši je bil od doktorja Bežanca, preden so ga prekrstili!

A ukradenec je vendar gotovo tudi jahal, ker pošten sveti Jurij, na čigar mesto so ga postavili, ne more konja nikakor pogrešati.

Doktor Pipec. Sveta povest piše z jasnimi besedami, da je svoji prvi soseski samo peš dajal pomoči in dobrote, a taka stvarca pobožnim kmetom najmanjše bolšíce ne dene v ušesa. Poznejše pripovedke namreč govore, da predrzni tatje ukradeno, res nekoliko obledelo, a sicer še trdno podobo so samo z drugačnimi šarami (barvami) na hitrem po kmetski premazali ter malo njene častite brade odtesali, da je bila krajša. In tako se je zgodilo, da lesenega moža ni bilo zdaj nikakor spoznati.

Doktorand Kolenec. In potlej so rekli, da je to sveti Jurij pešec?

Doktor Pipec. Mnogo prezviti so bili, da bi takisto naredili. Rajši so prekrstili cerkev, katera je bila poprej svetega Jurija, a po sedaj so jo imenovali svetega Matije. S tega koristnega ozira so tudi podobi namesto palice v roko vtaknili leseno sekiro bradáčo, katera se za male novce kupi, ako je nikdo ne zna doma narediti. Kadar je bilo vse to dodelano, hodili so pobožno in zaupno milosti prosit novega patrona, katerega so si bili sami tako bistroumno popravili v krepko pomoč dušnim in telesnim potrebam prihodnjih časov. In vselej so se z njim okoristili kolikor toliko.

Doktorand Kolenec. Lejte si! Kdo bi mislil, da so tako pretkane te kmetske pasje obisti?

Doktor Pipec. Kmetske premetenosti so časi zvite kakor ovnov rog, gospod doktorand! Zdaj ni težko uganiti, zakaj vsa ta kočljiva stvar, katero okradeni kmetje -- sami ob sebi hudi pravdarji -- srdito ovadijo sodišču, da je bilo preiskavanje tudi v cerkvíci, kjer so uradniki in biriči svetemu Matiji vse ude prešteli od vrha do tal ter primerjali ga spredaj in zadaj, vendar nikoli ni prišla do dobrega na dan; a z nekako gotovostjo bi se utegnilo reči, da siloma pod zaprto streho preneseni gospod morebiti nikoli ni začutil najmanjše želje, pobegniti v svoje poprejšnje domovanje, kjer so mu bili dež in veter, mraz in sneg stanovitni tovariši in kjer ga je tolikokrat jezilo ščebetavo društvo zarobljenih vrabcev, ki so njegovi dolgi bradi in plešavi glavi dajali ubogo malo časti in poštenja; celo nespodobnega dela se niso na njem sramovali. Ako bi se mož tudi kdaj bil domislil iti malo pogledat v poprejšnjo hišo, kako bi se bil debelo začudil, ker bi na svojem prostoru našel -- živega namestnika! Doktorju Bežancu se je namreč v njegovem bridkem premišljevanju zdelo, kakor bi mu kdo navdahnil čudovito misel, da mu božji prst veli stopiti na izpraznjeni oltar, kamor je res tudi zlezel kar je najhitreje mogel ob svojih slabih močeh in odhojenih nogah. Ali je že zdaj s preroškim duhom videl, kakšni bodo nastopki tega dejanja ali ne, to nikjer ni zapisano, a toliko se more trditi brez greha, da vsa dežela ni utrpela najti mo<190>a pripravnejšega temu svetemu poslu. Imel je veliko, sivo brado, potrebni klobuk širokih krajev z nizkim oglavjem, v roki je držal debelo grčavo palico ter vsa druga njegova oprava je bila tako primerna, da ni mogla nikakor biti ustreznejša svetnikovanju, katerega se je oklenil, ko mu je bilo vse drugo izpodletelo na zemlji.

Doktorand Kolenec. To je čudna prigodba! Kakor da bi za svetnika bil še zmerom dober, kdor za nosbeno drugo rabo ni! Vendar me zelo zanima, posebno zategadelj, ker vse na to meri, da se je vršila v tisti kapeli, katero sem jaz tako nesmrtno prepeval.

Doktor Pipec. Ako je to res, o čemer gotovo

najmanje ni podvomiti, onda ste ukradenemu svetniku in ubežnemu doktorju s pesmijo res dali dolžno slavo, da li se vam o tem do zdaj niti sanjalo ni.

Doktorand Kolenec. Kaj bi je ne dal, ker jo imam!

Doktor Pipec. V spisih velikih mož je kakor v rudniku zakopanega mnogo, kar njim samim, dokler so bili na svetu, nikdar ni prišlo na um; a njihovi tolmači so vendar bistroumno zasledili in mi učenjaki že zdavnaj trdimo, da velik je samo tisti pisatelj, v čigar delih je več, nego je on vanja položil.

Doktorand Kolenec. Taki so tudi naši spisi; torej se ne da tajiti, da sem jaz ta dva svetnika res utegnil prepevati, četudi sam nisem vedel.

Doktor Pipec. Kdo bi smel reči, da ni tako? -- A vrniva se zopet na poprejšnje ter zvedite, da je doktor Bežanec jedva zlezel na oltar, ko star prosjak (berač) s palico v roki pristoka po cesti. Bil je ali res pobožen ali se je pobožnega samo delal, da bi prejemal obilnejše darove od kmetov -- skratka, pokleknil je pred kapelo, preden se je hotel oglasiti v bližnji vasi, ki je stala poldrugi streljaj od ondod. Sveti doktor Bežanec morebiti ni bil še dobro postavljen, ker se je baš tedaj popravljal na svojem prestolu.

Prosjak to zapazi ter se tako ustraši, da z uma zmaknjen v začetku ni vstati ne more. Ko se vendar počasi nekoliko spet okoristi, jame podobo strahóma ogledovati, in res najde na starem prostoru prejšnjega, že več let znanega svetnika; samo to se mu zdi jako čudno, da zdaj giblje ter je sploh videti kako živ. Ker nam sveta povest o tem nič gotovega ne razodeva, treba si torej misliti, da je doktor Bežanec utegnil biti kaj malega podoben tistemu patronu, ki je prej vladal na njega mestu, a vse drugo da je primaknila razgreta dedčeva glava, ki morebiti nikoli ni bila najbistrejšega uma. Prosjak se naposled pobere, stisne palico pod pazduho ter proti vasi steče, kar so mu najhitreje dale njegove stare kosti in premnoge vreče, s katerimi je bil križem obložen, kakor je takim ljudem navada.

Doktorand Kolenec. Radoveden sem, kaj se je potem zgodilo.

Doktor Pipec. Prosjak jedva izgine, piše sveto poročilo, in že prideta za njim po cesti v glasnem pogovoru, kakor je običaj vinskih mož, dva kmeta, gospodarja iz te vasi. Mimo kapelice grede se odkrijeta s poprejšnje svete navade, akotudi se nič ne ozreta vanjo, ker sta menila, da je še zdaj prazna.

Kadar toliko odideta, da že nista mogla videti v kapelo, v katero se je vendar slišalo vse, kar sta bolj vpila, nego pripovedovala, ustavita se pod staro hruško pred nizkim prelazom ter eden reče: "Saj veš, Kotlóvščak, da so Koritnici naši vasi zato zdeli priimek Tožbánja vas, ker se vedno tožujemo, poprej se je imenovala že od starine Lisičja glava, kar Čičev Martin še zdaj pomni." -- Kotlóvščak odgovori:

"Kaj bi ne vedel! I nu, saj to ni nič hudega, zato ka je res, in mi se ne sramujemo nobene tožbe, ker brez nje moremo toliko živeti, kolikor ptič brez peruti ali riba brez vode. Naj govori naš kaplan, kar hoče, pravde so zmerom bile in bodo. Kaj bi tisto! Pošten kmet brez poštene pravde ne velja nič. Tudi ime Pravdanja vas je bilo nas že začelo po hrbtu udrihati. Prekleti Slémenci so se ga bili domislili; Petrač je bil prvi. Ko moj oča, Bog jim daj dobro, saj so na božji pravici, to ime zaslišijo, klobuk s kljuke, palico v roke ter s kratkim pótem k sodbi. Povedali so, da se ta beseda more presukniti še drugače, zelo zarobljeno, kakor jo nekateri že tudi izrekajo ter nam zabavljajo s tisto otročjo uganko: 'Deset mož dve koži vleče proti Pravdanji vasi.' Ako se to mahoma ne odpravi, ostala bi na Tožbanjcih sramota večne čase. -- Vidiš, takega očeta sem jaz imel! -- Zakuri se torej pravda in tekla je tri leta in osem tednov brez dveh dni. Daj ali ne daj -- Slémenci so bili nazadnje vendar izgubili. Plačevali so, da so cvilíli kakor lesena kola. Petrač je bil povrhu še celih štiriindvajset ur zaprt. Prav mu bodi! Česar je iskal, to je našel. Zmrzljak, ali ni res tako?"

Zmrzlják se oglasi: "Lejte, res! O dokler je živel dohtar Zavijač, nam so šle vse pravde po sreči, kakor smo sami hoteli. Vse je bilo naše, kamor smo prišli. Zdaj ni tako! Preglavica na preglavico leze. Saj znamo, kakovi so današnji dohtarji. Vedno vpije: 'Daj, daj, plačaj!' Pa ni nobenemu nič upati in tožba se pri njem toliko gane, kolikor kosec kruha v roki; vsak dan je je manj: Jaz ne vem, če je poldrugo leto ali ka-li, kar je Zavijač umrl?"

Kotlóvščak reče: "Leto je minilo o svetem Jerneju, ko deró komarja. Ka si pozabil, da so nam bili tačas Krkóvci iz te kapele ponoči ukradli svetnika, za katerega smo se potlej zastonj z njimi pravdali? Celo babe so dejale : 'Nikoli bi ne bil svetnik izgubljen, ako bi Zavijač hodil še po zemlji.'

"Menim, da ne!" vzdahne Zmrzljak. "Pod

nobenim kmetskim zvonom ga ni kolikaj nebéščana, da bi svojim ljudem tako lepo dobrótoval, če je treba, kakor je on znal. Za pravde in za vse smo se mu priporočali ter nikoli ni odmajal. Tega svetnika mi je še zdaj žal, dohtarja Zavijača tudi. Dveh tako potrebnih podpornikov Tožbánja vas ni še nikoli imela in po vsem svetu bi ju zastonj iskala. Razloček je bil samo ta, da božji mož nam je dajal vse na upanje, razen kar je stroškov prizadevala streha njegove kapelice in tudi to smo jemali največ iz puščice, kamor so mu dajali milostinjo popotni ljudje; a Zavijaču je bilo treba šteti gotovino, da se nam je časi koža lupila. Vendar je vsaj tudi kaj vedel in kaj storil. Izpod rok so mu šle tožbe, kakor bi repo rezal: omlatil je po štiri, vsak drug dohtar po eno in še to stežka. Premisli nu, koliko smo si zdaj siromaki s tem na zgubi, ko namesto desete pravde še prva ni v kraju! Verjemi ali ne verjemi, jaz tožim Ložánčka že dve leti za pol mernika ovsenih plev in še zdaj ni sodbe od nobene strani! Dohtarja nimamo pravega, dohtarja! To je, to!"

Kotlovščak pritakne: "Dohtarja in svetnika nam je tako treba kakor slepcu vida. Ali pomagaj si!

Najdi ga, če ga moreš!"

Zmrzljak reče: "Vendar bi se za svetnika morebiti še prej kako preleglo, samo da bi dohtar bil! Poslušaj me, Kotlóvščak! Svet misli, da so res dohtarji tako navihani. Kosmatega vraga so navihani! En dohtar bi na obilici živel samo o nas Tožbanjcih, ako bi kolikaj hotel in znal. Kako ne bi? Tožbánja vas ima enega in trideset gospodarjev na dobrih zemljiščih. Razen nejevernega Reberníka, ki se nikoli ne pravda, redi vsak gospodar po štiri debele tožbe, hvalo Bogu -- tudi po pet, če je volja božja. Nu, recimo po štiri: to jih je sto in dvajset, ako ne štejemo onih treh kočarjev: Izvásnika, Oplátovca in Žarína, ki držé, ker so ubožnejši, vendar tudi vsak po eno ali po dve."

Kotlóvščak dostavi: "In vsak teh trijeh, ko bi šlo po njegovem, rad bi jih imel po štiri, če ne celo po dobrih pet. Dokler smo bili še z domačim svetnikom založeni, Oplátovec je vsak večer pred kapelico kleče prosil, da bi se opomogel vsaj do štirih pravd. In zdaj s tega namena z romarsko palico in rdečo svečo za klobukom hodi vsako leto po dvakrat na sveti Kum in po trikrat na sveti Záplaz k sveti Neži in k Materi božji."

"Nu, reci zdaj, če moreš, da nisem prav govoril!" beséduje Zmrzlják. "In tudi to je, kadar prva tožba mine, za njo vselej pri nas druga pride tako gotovo, kakor petek za četrtkom. Ali bi se ne mogel dohtar z ženo in otroki ob tem po gosposki vladati in še v mošnjiček devati?"

"Zlodej ga vzemi, če ne more!" odgovori

Kotlóvščak, nogo predeváje čez prelaz ter odide po stezi, a Zmrzlják po kolovozniku v Tožbánjo vas.

Doktorand Kolenec. Kaj si je le mislil doktor

Bežanec, ako je vse to razumel?

Doktor Pipec. Recite: sveti doktor! Čast, kdor je časti vreden!

Doktorand Kolenec. Mi, ki smo ž njim vred sami doktorandi in doktorji, torej domači med sabo!

Nam tega vendar ni treba!

Doktor Pipec. Bodisi za prvič! A naša pobožna pripovedka razločno govori, da je sveti doktor Bežanec vse natanko slišal in razumel. Uverjen, da mu je sam božji prst velel stopiti na oltar, ni čudo, ako je menil, da je na oltarju treba ostati.

Kotlóvščakovo in Zmrzljákovo besedovanje mu je nadrobno pokazalo, da Tožbánjce zelo peče dvoje, namreč izgubljeni svetnik in pokopani doktor Zavijač ter da bi jim žal ne bilo niti stroškov ni truda ako bi se dal zaslediti sposoben namestnik zlasti Zavijaču, ker so tako mrtvi na tožbe, da jih celo hodijo po božjih poteh prosit. Ko to stvar v srcu razbira in premleva, navdahne ga zopet visoka misel, kakor sveto poročilo brez okoliša govori. Odgrne se mu namreč, da bi v kapelico ne bil mogel priti o nobeni ugodnejši dobi, nego je zdajna; kajti živa duša tako zlahka iz preglavice kmetov ne reši kakor on, ki utegne, ako hoče, oboje obenem izvrstno sam nadomestiti: svetnika in doktorja, ker se je nekdaj učil pravdoslovja in zdaj ga je Bog častito postavil na oltar. Hitro, kakor mu poprej ni bilo nikdar navade, božji mož nakani o prvi priliki izvršiti, kar se mu tako lepo samo od sebe ponuja. S tega poštenega namena ponižno privleče iz torbe debelo, rdečo obrezano pravdoslovno knjigo, katerih je štiri najpotrebnejše oprtiv prenašal po vseh deželah sveta. In v roko jo prime, kakor je videl nekdaj, ko je še hodil k maši, da v cerkvi pristoji knjigo držati kakemu učenemu svetniku. Tako pripravljen ter v božjo voljo vdan čaka in gleda, kaj po sedaj pride na vrsto.

Doktorand Kolenec. Povedati mi je, da sem zelo nestrpljiv, kako se ta čudna zgodba razplete! A kaj je prosjak v Tožbánji vasi opravil?

Doktor Pipec. Opravil je to, kar mu je Bog velel, ko ga je zapodil od kapelice po kolovoznem potu.

Zmrzlják in Kotlóvščak namreč jedva prideta domov in že najdeta vso vas pokonci. Od ust do ust, kakor ogenj -- piše sveta povest -- leti čudovita uovica, da je tako tajno zmaknjeni svetnik zdaj zopet na oltarju, in sicer živ, morebiti zategadelj, ker bi rad ljudem nekoliko povrnil, kar jim je žalega storil, ko ga ni bilo nad leto dni med njimi. Stari in mladi Tožbánjci deró s prosjakom, izvoljenim poslom, na čelu pred kapelico, da bi sami na svoje oči videli, kar so slišali pripovedovati. Srce jim je glasno utripalo, kakor bi delalo v stopah, česar naša sveta zgodba nikakor ne taji. Ko so bili pred svetnikom, prosjak najprvo oči bogoslužno pošlje v kapelico, od koder jih obrne v nebesa ter s povzdignjenima rokama zavpije, kar se mu je najkrepkeje treba zdelo: "Ozrite se na ta preblaženi oltar in sami pogledite, slavni Tožbánjci in Tožbánjke, možje in žene, mladeniči in deklice! Vi, ki ste bili vselej dobrotni, kadar sem vas koli prosil masla, sala, jajc ali kruha, soli, žita, moke in drugačnega daru ali strehe ponoči -- odkritosrčno govorite, ali so moje stopinje danes k vam prinesle nebeško resnico ali peklensko laž!"

V tem slovesnem hipu vzdigne sveti doktor

Bežanec desno roko na tožbánjski narod, mrmraje, kakor bi molil, ter ga potem poblagoslovi z latinskimi besedami, katere je glasno zakrožil s hripavim grlom: "Blagoslovi vas vsemogoči Bog oča, sin in sveti duh!"

Med blagoslovom padejo na kolena žene in tudi možje, kateri so držali v rokah klobuke že poprej, odkar so stali na tem posvečenem prostoru. Babice jemó trkati na prsi, vzdihovati, naglas jokati, oči prevračaje, kakor je sploh običaj o takih prilikah. Več je bilo solz nego veliki petek ali na vseh vernih duš dan v cerkvi. Kadar ljudstvo zopet vstane, oči otiraje nekateri z rutami, nekateri z rokavi, ženske z zastôri, neka stara mati daleč tam zadaj celo z rešetom, zakriče vsi kakor vrabci v zrelem prosu: "Živ, živ je, živ! Vrnil se je, bogvedi od kod!" Potem župan stežka zleze na plot, ker je bil rejen mož kakor trebanjski Urekar ter se oglasi: "Poslušaj me, Tožbánja vas! Tako nas je danes Bog osrečil, da imamo vsega dovolj!"

"Samo doktorja Zavijáča ne!" zavpije Zmrzljak iz množice.

"Kdo ve? Morebiti polagoma najdemo tudi

Zavijáča ali vsaj njemu dostojnega namestnika," lokavo odgovori župan, kateri si vendar po vsej priliki nikakor ni mogel biti v svesti, kaj je povedal s tem veletehtnim prerokovanjem; vsaj pobožna pripovedka nič enakega neče namigniti: "Z veselja so tukaj že solze kapale," župan dalje reče, "a jaz menim, da bi se veselje pokazalo tudi v svojem pravem oblačilu. Kakor smo poprej vzdihovali, potem z glasnim vpitjem Bogu dajali, kar je božjega, tako se zdaj v svetosti radujmo dejanski, a ne samo s plakom in jezikom!"

Zadnjih besed še dobro ne izgovori, ko s plota izpodrsne, da se na glavo postavi ter prekopicne trikrat naprej, trikrat nazaj. Sreča njegova, da je bil na mehko padel! Prigovor je, da izgled za sabo vleče.

Tožbánjci so menili, župan je to naredil nalašč, ker se mu je po njegovi modrosti kolikor toliko treba zdelo; torej so se enako za njim prekopícevali vsi, mladi in stari, možje in žene, še otroci v samih srajcah, katerim je šlo to opravilo najspešneje od rok.

Tudi prosjak je odvrgel palico ter z vrečami prepet skopíčil na glavo, kar je okornega moža stalo mnogo truda, a v podpori mlajših rok je vendar izdelal.

Ta važna stvar je jedva z božjo pomočjo dovršena, ko župan, vesel, ker nikdo ni zapazil, kako je bil po nezgodi vendar še nekam srečno padel, zgrabi prosjaka ter jame z njim plesati, da se je zemlja tresla.

Kdo bi mladini mogel dati kaj ljubšega nego sladki ples! Torej vsak mladenič naglo prime svojo devo ter se z njo skokoma zavrti na čast povrnjenemu svetniku. Tudi možje in žene se križem pomešajo, ne gledaje, če je zgrabil vsak svojo ali ne; kajti Bogu na čast ni nič greh, kakor vsakega krščeníka pobožno uči ljubljanska porcijúnkula ter mnoga božja pota na zemlji. Brezzobe starice in nadušljivi dedci so ta dan s petami ob tla ožigáli, kakor bi kačam glave trli. Ka morebiti niso tudi vedeli zakaj? -- A vsaka stvar ima začetek in konec, minilo je torej tudi to.

Doktorand Kolenec. Ali sveta zgodovina vse res tako poroča, gospod doktor?

Doktor Pipec. Od besedice do besedice, gospod doktorand!

Doktorand Kolenec. Hem! hem! Ne bi verjel, da ne slišim iz vaših ozbiljnih ust, gospod doktor!

Doktor Pipec. Zakaj ne?

Doktorand Kolenec. Zdi se mi, kakor bi vsi

Tožbánjci bili neumni, če se niso morebiti celo rogali svetemu doktorju Bežancu.

Doktor Pipec. Oboje so jim podtikali tudi njih sovražniki, zlobívi Krkóvci, a ker naš verjetni pisatelj o tem nikoli ne zine, torej klevetavim Krkóvcem ne moremo pritegniti, ker si je misliti, da oni v svetnem tobotanju trebuhu na korist niso bili niti kolikaj sposobni razumeti, kaj je navdušeno srce.

Ali se ne pripeti često, da glupi svet navdušene može, kateri visoke misli v sebi nosijo, imenuje brezpametne? Kako se je godilo Kolumbu, preden in tudi potem, ko je bil našel Ameriko! In koliko je prebil Gutenberg, dokler je izvršil svojo božjo umeteljnost katera je svetu prižgala novo luč! Kaj je trpel Galileo Galilei, ker je učil, da se zemlja suče okoli sonca, a ne velikansko sonce okoli našega drobnega planeta! Navadnim smrtnikom so plemenítejši duhovi tista knjiga, ki ima sedem pečatov, gospod doktorand!

Doktorand Kolenec. Vendar se mi upira misliti, da bi imeli plemenítejši duhovi s plesom in skakanjem posel. Kdo je slišal, da se tako neumno svetniki časté? Oprostite, gospod doktor, da mi je beseda "neumno" zopet ušla.

Doktor Pipec. Zakaj se vam zdi ta čast neumna? Ali ne veste, da so narodi že od nekdaj s plesom slavíli bogove? Nam li sveto pismo ne pripoveduje, kako je celo kralj David poskakoval pred skrinjo miru in sprave? A tako daleč nazaj v stare čase ni treba ni sezati, ker še danes ta običaj vlada med nami. Blizu Čabra, dva dni hodá od Lóža, nad Plescí, je gora z romarsko cerkvijo, posvečeno Materi božji. Semkaj se zbere, kadar je proščenje, Hrvatov kakor listja in trave ter o godbi z mešičkom od ranega jutra do poznega večera poigravajo majki božji na korist in poštenje.

Doktorand Kolenec. Bodisi torej ples, ker ga tako izvrstno zagovarjate, a čemu je bilo treba prekopícevanja, gospod doktor?

Doktor Pipec. Jaz plesa nikoli ne zagovarjam, če ni pobožen. A kar je do prekopícevanja, ne znate li, da gleda Bog samo preprosto srce in dobro voljo, katere so Tožbánjci res imeli z vrhom.

Nego zopet se vrníva pred kapelico! Plesú je bilo jedva konec, ko župan ukaže, da štirje krepki mladeniči vrhu ramen vzdignjejo prosjaka, Tožbánji vasi zdaj nad vso mero čislanega, ter ukáje, "živio" in "slavo" hrumeč nesó domov, kjer so mu potlej stregli zvesto kakor bolnemu očetu ali porodni ženi ali kakor bečele trotu, kadar se rojiti pripravljajo. Po sedaj bi mu že ne bilo nikoli treba za palico prijeti in vreč oprtiti, ako bi ga ne bila priganjala stara navada. Saj veste, gospod doktorand, kaj uči prigovor: komur se prosjaška palica v roki ugreje, ne odloži je do groba, če ima tudi vsega toliko, kolikor ta mož, ki je zastonj dobival obleko ter vsak dan v drugi hiši gotovo hrano in streho. Vrstil se je namreč okrog vseh gospodarjev kakor čednik od svetega Jurija do svetega Martina. Povest nam obširno ter zadovoljna oznanja, kako so mu srečni kmetje dali ta užitek do smrti na vso Tožbánjo vas, razen Reberníkove imovine, celo v zemljiške bukve vpisati; a vse njegovo delo je bilo, da je pričal, kadar je bilo treba, kar se je pač godilo, sam Bog vedi kolikokrat, kako je našel doktorja Bežanca na oltarju. In súčimo stvar, kakor nam je drago, tajiti vendar ne moremo, njegova zasluga je res velika. Da ni o pravem hipcu on prišel povedat, morebiti svetnik zopet kam pobegne, preden bi ga bilo moglo spaziti katero koli tožbánjsko očesce, kar se je tem verjetneje zdelo vsemu svetu, ker ga Zmrzlják in Kotlávščak nista videla, četudi sta v dolgem pogovoru stala blizu kapelice, kakor sta sama prisezala vsakemu, kdor je utegnil ali hotel poslušati. Zakaj bi se torej smelo kolikaj dvomiti, da se je povrnjeni pomočnik prvič hotel slavno razodeti baš po izvoljenem prosjaku edinem, a po nikomer drugem?

Doktorand Kolenec. Kdor na vse strani učeno presodi, kar ste povedali o svetem doktorju, ne more se ubraniti misli, da je on prejšnjemu pomočniku res vendar bil neizmerno podoben -- recite, kar hočete -- ker se je o njem vesoljna vas tako zelo motila, če to ni morebiti baš kako nebeško znamenje. Kaj menite, gospod doktor?

Doktor Pipec. Ako pismo govori, da brez čuda ne spade vrabec s strehe, las človeku z glave, kako bi se torej mogla tolika stvar goditi sama ob sebi. Zato se ne posmehujmo, da se živ krst ni domislil zahtevati, naj bi možje preiskali do trdnega, če je Bežanec res tisti svetec, kateri je bil izginil, ali ne. Resnica tolike globokosti se ne preiskuje, ker trebé, da jo samo v božjem strahu verujemo. Punktum! Še tega niso zaslédili, da si je obe nogi odhodil, ker je že z rojstva bil nad kolenjo zgibo res dolgovezen, a doli niže do same plésne (podplata) siromak tako zelo kratek, da je meril jedva malo ped otročjih prstov. Svojo dolžnost je zvesto opravljala tudi njegova ohlapna suknja, ki je zaradi zbrušenih golén sezala do tal presvetega oltarja v kapeli. A razodenem li vam do kraja, kakor se je godilo, pristaviti je z bridkostjo, da odkritosrčna zgodovina srdito poroča, kako bi sam nejeverni Reberník to stvar bil rad vedel stokrat bolje nego vsi ostali Tožbánjci. Ogrozni, trdovratni grešnik se tako popisuje v izvoljenih knjigah: bil je dolgopet, sedemdesetleten, a še trdnokost in žilav starec, dasi že bel kakor golobec in beder tako tankih, kot bi dvorogljate vilice vanj zasadil.

Nezmotna Ijudska govorica trdi, kar se nekako tudi med vrsticami našega pisatelja svetlika, da je utegnil biti rodu tistih strašnih ljudi, ki so Boga križali, zaradi česar si je ves bistroumni svet šepetal, da ima na hrbtu pasji rep, katerega vedno tají kakor kača nogé. In po vsaki jedi je baje oslinil prste leve roke ter z njimi se umival po obrazu, okoli oči in po laseh kakor izkušen maček, preden se vreme izpremeni.

Tak je bil ta mož! Reberník je tedaj krta čakal, motiko nad glavo držé, pod kapelico v neki sódolini svojega travnika skriven, ko je bogoslužna Tožbánja vas prigrmela častit vrnjenega svetnika.

Psorepec ušesa polagoma vzdigne ter kvišku pogleda, ves radoveden, kaj znači ta hrup in potlej se prikrade gor više za krsíkov grm, od koder nezapažen vidi in sliši, kar se je počenjalo. Ko množica naposled izgine, pogan z motiko na rami prileze ter svetnika jame pokrit premišljati najprvo iz daleč, oko nagibáje zdaj na levo stran zdaj na desno, kot bi premerjal kako poslopje od ogla do ogla; pozneje se z mačjimi koraki primakne do samega praga, od koder božjega človeka zopet na vse strani ogleda tako do dobrega, kakor bi se ga pripravljal kupiti. Kadar molče zvrši to delo, nejevoljen odmrmra po zavrtih in pred neko apneno jamo postoji ter potlej zopet grede reče sam s sabo: "To se zna, da sem ga! Že poprej sem ga nekje videl. Samo se ne morem, treska, domisliti. Čakaj, čakaj, ti neobíč grd, pokora zagátna, ti! Kaj te je prineslo semkaj na oltarček, in te je? Kdo je bil póte pisal ali poročil? I nu, kje sem ga že videl, kaj deste? Svet prav govori: stara glava, pusta glava. Res je to! A ko bi sekire namesto dežja padale z nebes, domislim se vendar!

Ni krágulj, da bi se ne!"

Takisto se je prepiral ta peklenščak in ako se ne motim, klel je tudi, ali zato, ker mu je bil krt ušel, ali morebiti, kar je še verjetneje, ker se mu novega prebivalca v stari kapelici ni nič treba zdelo.

Doktorand Kolenec. O, zato, zato! Ne menim, da bi ta vrážjak zavídljivi svetemu doktorju namerjal kolikaj dobrega ocvreti.

Doktor Pipec. Niti jaz ne menim, dasi celo slavna povest, ki zmerom Bežancu pošteno pritrkava, ni zamolčala, kako je bila zdaj baš tista njegova slaba ura, v kateri bi se nikakor ne bil krčil z jajci in maslom, niti ne z mastjo zabeljene ocváre, ako tudi je bil petkov dan; kajti na ves jezik je rečeno, da jedva sovražni starec odleze, ko lačni svetnik pazljivo okoli sebe pogleda, in kadar se uveri, da je zopet sam, naglo razveže torbo svojih dušnih in telesnih potreb, iz katere prinese dar usmiljene krčmarice v Lokánjem selu, namreč lepo krivíno mesene klobase in urézanico črnega kruha ter začne tako spešno z usti gibati, kakor bi za tri dni vkupaj molil.

Doktorand Kolenec. Sreča, da kmetje niso videli, kako se njih pomočnik s klobasami petku v bran postavlja!

Doktor Pipec. O, še drugačne stvari bodo videli in slišali, samo potrpé naj malo.

Doktorand Kolenec. Razbistrite mi zdaj, gospod doktor, ali mu je zelo ugajalo tožbánjsko veselje.

Doktor Pipec. Morebiti vam ne bi, ka-li, gospod doktorand? Kdo torej sme vanj kamen poriniti, če se mu je dobro zdelo? Samo ko so mladeniči nesli prosjaka, izpočetka ni hotel prikimati, a globoko premišljáje vendar potem v duhu spleza do nepromične sodbe, da v zadnji meri tudi to kakor vse drugo, kar se je govorilo in delalo, v resnici leti nanj, česar nikdo ne izpodmakne, ako si nos odgrizne.

Doktorand Kolenec. A kako se je držal, ko je

nejeverni Reberník okoli njega vohal?

Doktor Pipec. V Ljubljani je bil krojač, po imenu Željko, Bog mu daj obilo, tam kjer je, saj že trave ne tlači. Od poroda tako razkódranih las kakor ovca in sájavega lica kakor cigan, svojo kožo vrhu tega še tudi sam počrni ter odide v Tirole in tamkaj se ljudem jame kazati za gotovo plačilo, da je pravi mur (zamorec) iz Afrike. Če ga je kdo ogledoval, mislite li, da je kolikaj Željko trenil z nosom ali ušesom. Nikoli! Mirno se je vedel, kakor je bilo takemu resnemu poslu treba, kar priča neki njegov znanec, ki ga je videl pri tem delu. Takisto se je držal tudi Bežanec pred Reberníkom, da li naša verjetna pripovedka res ne išče pomečkati, kakor bi se vendar ne bil malo pribojával.

Doktorand Kolenec. O tem krojaču sem že slišal. Govoré, da ga je na zemlji posebno veselilo, prenarejati kožo, kakršno je Bog ustvaril. Nekdaj baje kupi konja, tako belega, da nobene dlake ni imel črne ali rjave na sebi. Ko ni bilo krme, novcev še manj -- kaj se je prevržljivec domislil! Belo kljuse namaže povsod z jako zeleno šaro (barvo) samo zato, da Ljubljančani potlej niso zapazili, ko ga je pasel po njih košenícah, ker je bila trava in konj oboje enako.

Doktor Pipec. Res je tako počenjal. -- A tudi med Tožbanjci so se danes godile nenavadne stvari, ki jih zgodovina krepko in vestno popisuje. Kmetje se namreč jedva s prosjakom na ramah vrnejo domov, ko občinske odbornike takoj v sejo povabi župan, s katerim smo se že pošteno videli pred kapelo. Tepéžkan so mu rekli; kajti dokler je mladóval, ni še bil zavalúšnega telesa, nego v temnih nočeh je celo skokonog zahajal dekletom nagajat pod okna, od koder ga je bilo časi treba zapoditi z ocepkom ali polenom v roki ter nekolikrat še huje pretepéžkati. Zato se ga je bilo prijelo ime, katerega se ni potlej do smrti mogel otresti, kolikor bi rad bil plačal, ker je bil imovit človek; tudi pravdati se je že često mislil -- a pomagaj si, ko nikoli ni do trdnega zvedel, kdo mu je pritisnil ta grdogledi pridevek.

Izbran je v župana bil samo s tega modrega ozira, ker je edini med sosedi mogel zalagati osem vélikih poleg ene male pravde. Naš razumni Tepéžkan je potreboval občinskega hlapca Rožanca, ki je nosil obe nogi na vnanjo stran toliko zakrivljeni, da bi se zlahka bilo med njima kolo zatóčilo. Tega zdaj pokliče ter v svoji pravici in oblasti naglo zapodi z okovanim kravjim rogom po vasi, da je od Izvásnikove koče do Gázibrodove hiše krivénčil in tako prekleto na dolgo trobil, kakor bi izraelskemu kraljestvu oznanjal tri sveta leta obenem. Rog je vreščal, Rožancu pohajalo sape, a k županu je skokoma hitelo vse Tožbánje selo, tudi žene, celo dekleta in otroci.

Tako je bilo vselej, kadar so zborovali; samo

nejeverni Reberník, čitamo, da se ni dal nikoli

spregledati med njimi: grešni odurnež je vedno hodil po svojih posebnih okljukih. Ljudi se natepe v sobo, da je bila natlačena kakor meh s proseno moko, če mlinar prevelike merice ne vzame. In župan sede gor v kot za mizo pod stekleno podobo sodnega dneva ter ob desnico poleg sebe posadi prosjaka, ki se je njegovim priznanim zaslugam samo v ta imenitni dan za nameček dovolila tudi odborniška čast, katere junak potlej ni pozabil, dokler je hodil po zemlji; a na levici se v navadni prostor dene občinski pisar Trímož. Imenoval se je zato tako, ker so dejali, da treh dobrih mož delo opravlja; kajti poleg svoje navadne službe je obenem tudi raztrgane škornje trdil in stare peči prekladal, kadar ni bilo v pisarnici prevelikega posla; obetali so mu celo, kadar kapelico dozidajo ter vanjo postavijo orgle, da bode on meh vlekel. Niže se razvrste, največ kakor kane, ostali svétniki in svétnice; kajti bile so tudi one med njimi, zaradi česar pametna zgodovina Tožbánjcev ne more prehvaliti. Na mizi je čakal kozji zvonec, da bi v zboru tako zvesto in brez najmanjše bojazni ustrezal svojim glasnim dolžnostim, kakor da je od čistega srebra. Zanj torej prime Tepéžkan ter precej trdo pozvoni, prične važno sejo in brez dolgega oščávanja vpraša, kaj bi se komu najpotrebneje zdelo o svetniku -- večna hvala mu bodi! Knjiga naše resnične prigodbe piše, da se na drugem koncu mize prvi oglasi Marko Bogobáznik in tako požene svoje puste modrosti neukretno besedo: "l nu, svetnik ima strešico in oltar, česa potrebuje še povrhu! Tako bi jaz mislil. Če morebiti kak Tožbánjec, ki je bogatejši s pravdami, kaj boljšega ve, kaj nismo zato prišli, da se pomenimo? Ali ni res tisto? Vselej so rekli: da se zvon spozna, treba slišati dve resnici. Ne verjemite, da bi svetnik bil našo navado že pozabil! Kakor ga zdaj ni bilo nekaj mesecev med nami, vendar je poprej dosti dolgo poslušal in gledal Tožbánjo vas. Edini Čičev Martin pametuje, kdaj so ga bili naši predniki v Rádovljici kupili. Zini, Martin, ali je ali ne!"

Ogovorjeni Čičev Martin, do stoleten, zelo nizek možiček, ki je imel toliko zob v glavi, kolikor žaba volne na trebuhu, da se mu je torej mehka brada vselej nosa dotikala, kadar je kaj glévil, ob visoki leskovi palici prileze izmed poslušalcev ter počasi jame iz praznih ust pripovedovati, kolikor je koli mogel po moški, in reče: "Res je, res! Ka ne vem, kako ga je bil Skočír prinesel na tovoru, lepo v slamo zavitega, po stari cesti -- novo smo potlej naredili semkaj gor od Grebeníkovega korita? Še zdaj, kakor bi se danes godilo, vidim Skočirja, Bog mu daj luč nebeško, in tudi njegovo sérasto kobilico, ki si je bila drugo leto potem na Pétražah levo nogo zlomila nad prednjim kolenom. Božíčka so imenovali moža, ki nam je svetnika izdolbel iz celega kosa najlepše lípovine, ko je drevo še rastlo. Zato je tudi bilo treba odšteti zanj šmarne petice in odmeriti dve četrtinki ječmena šestovrstnika, preden smo ga k rokam dobili. Tako je bilo!"

"Zdaj sami vidite," zadovoljen povzame Bogobáznik, "da ni pritekel ta sveti zajec danes prvič v tožbanjski zelnik. On že ve, kaj moremo in česa ne moremo. Kolikor je dobival poprej, toliko mu dajmo zdaj; več ne smemo, ko bi tudi utrpeli, da se ga kaka nova pravičica ne prime. -- To je pametno! Komur ni prav, toži naj; saj ve, kje in po čan se pečati delajo, če je svetnik!"

Pobožna pripovedka je na tem mestu pač malo čemerna, kajti drugače se ne bi niti spodobilo, a vendar v svoji potrpežljivosti zopet ne tako razkačena, kakor bi se poštenjak morebiti nadejal z njene svetosti, ker je nevedni kmet samo preprosto govoril, ne hudobno, in ker vsi pravoverni Tožbánjci, kar tudi ona potolažena dalje pripoveduje, o tej priliki grozno zaplapolajo, kakor bi ogenj v slamo vrgel ter posebno vse vrle Tožbánjke od prve do zadnje.

Iz teh pravičnih žen se je debela teta Plenica po duši in zlasti po telesu tako odlikovala kakor obila pogača iz drobnih opréšic. Že njeno ime odkriva, da je mlajšemu zarodu Tožbánje vasi baš ona pomagala pripótovati na ta žalostni svet zaradi česar je bila v toliki zasluženi slavi, da je uživala stanoviten prostor v občinskem odboru, kjer je Trímož njene besede natanko zapisoval. Poprej je sedela poleg pisarja, da mu je vedno v pero gledala, če dela prav ali ne, zlasti kadar je njene govore izročal nesmrtnemu spominu; a danes je stolovála pri možu prosjaku samem, kateremu je zmerom kaj na uho pripovedovala, kar je tudi vedel spodobno čislati. Razen te občanke je dosmrten sedež poleg prvega svétnika imela edina županja, ustvarjena vse drugače, nego si take oblástnice po navadi mislimo; kajti bila je dolga, suha, kljukonósa žena. Če se je res malokdaj v sejah oglašala, imamo verjetne svedoke, da ne zategadelj, ker morebiti ni vedela kaj reči -- saj zgóvorni so vsi ženski jeziki -- nego samo s pravičnega ponosa, kar so njene strupovite sovražnice po krivici imenovale ošabnost. Poudarjala je, da zánjo govore srebrna usta, ki so baš pripomogla, da se je primožila k županu, kateri naj torej namesto nje stopi na prste, ako je treba. Tako se je često pripetilo, da kadar je ona kaj hotela povedati, zinila edino to: "Moj dedec ima besedo!" Razumni Tepéžkan je potlej vselej pohlevno vstal in hrabro modroval, kakor ga je bila poprej naučila, da je torej vendar vsa Tožbánja vas plesala po njenih goslih. Danes je molče poslušala, ker se ni poprej utegnila pogovoriti z možem, kateremu ni toliko upala, da bi mogel brez nje kaj pametnega v pródaj postaviti. Imela je tedaj sama teta Pleníca med vsemi Tožbánjkami o tej priliki zakonito oblast, krepko se oglasiti, in res je to dolžnost opravila neustrašeno kot najboljši govorec.

Bogobáznik -- tako piše poročilo -- jedva začne, ko ga ona mahoma bistro pogleda ter natakne velike naočnike, brez katerih v seji nikoli ni odprla ust svoje učenosti. Kadar on umolkne, zagrozi se bogaboječa žena s tako pravično srditostjo, da z rokama vrhu glave ploskne ter zavpije, kolikor je koli utrpelo nje prostorno grlo: "Baba in babica sem, torej dvakrat baba ter dasi vdova, nimam právdice, kar bi jo kdo za psom vrgel, razen tistega prepička z báčevo materjo Košáro za suknen svitek, vendar tako zagovedno bi nikoli ne izpregovorila!

Bogobáznik, ali te ni goza, da bi s tvojih besed zadela nesreča tebe in vse nedolžne sosede? Pozabil si, kako je bilo predlansko leto na Kovornem, ko je hodilo strašit, da se Bogu smili! Časi je opolnoči od Prhájeve mlake krvavo stegno brez bedra prijezdilo na pisanem Ništarcu, ki je ob kraji votel, na sredi ga nič ni; časi strašna kosmata brada brez las in brez glave -- Bog nas hrani in sveti Anton! -- od Kráčic do Raztéznikove smreke cesto pometala tako z veseljem kakor nobena dekla; časi uboga obsojena duša, v dolgih škornjih vsa skrita, z lesenim izzuvalnikom, zadaj privezanim, sedela pod Metelíževim orehom ter jokala tako bridko, da Bog nam pomagaj. In kadar je vstala, hodili so ti pogubljeni čevlji sami brez nog po vasi od hiše do hiše, kjer je izzuvalnik potrkal na vsaka vrata, če niso imela morske noge, da nobeden človek ni dahnil od samega trepeta.

Čemu se je to godilo? Kaplan je res dejal; da za tisto, ker se tudi Kovôrniki radi pravdajo. Verjemi kdor hoče ali more -- jaz ne! Zato je bilo, zato, saj mi je Oplénova osebénica Stržína pripovedovala, ker so bili ključarji pozabili šestico davka plačati od cerkvé svetega Donata, ki se mu je potlej tako hudo godilo, da je sirota bil zanj rubljen. Vendar je narejen sveti Donat samo v podobi na platnu; a tožbánjski pomočnik je ves drugačen korenjak, če premislimo. Kaj ni storil mirakeljskega čuda, katero smo vsi gledali na svoje oči o belem dnevu? Kaj nismo pred njim od veselja plesali po nogah in po glavah, kadar nas je prekrižal in tako milo, da so nam v očeh solzice igrale, po latinski zazvénčal: "Venedi teh špirtu santu!" Bogobáznik, ali si tiščal ušesa in trdovratno mižal, ker nič ne veš, da je živ prišel od ondod, kamor ga je bilo mrtvega neslo po božji volji? Zdaj vsi vidimo, tisti, ki rabimo naočnike, in tisti, ki jih ali še nimajo ali jih ne bodo nikoli imeli, da nam ga res niso bili ukradli Krkóvci, katere smo torej po nedolžnem tožili, siromake, Bog. nam grehe odpusti! Bogobáznik, Bogobáznik, ti se nič Boga ne bojiš!"

Ko bistroumna Pleníca usta zapre ter naočnike vzame z nosa, hitro vse Tožbánjke, stare in mlade, grde in lepe, zakriče obenem: "Bogobáznik, Bogobáznik, ti se nič Boga ne bojiš!"

"Ni Boga ni božje besede, to je nam odbornikom vsem pokazal!" pristavi prosjak, ki bi zdaj svoje telo morebiti rajši bil pod pazdubo prijel ter z njim šel k Mazincu v krčmo na polič dobrega vina; a ker je bilo treba tukaj sedeti, mislil je, da vsaj ženam se ne more pod koš dati, in zavpil tako živo ter krepko, da so mu od tega dneva rekli Žikrep, katero ime so potlej svete knjige raznesle daleč po krščenem svetu, celo dol v turško zemljo. Tako se mu godi, kdor je imeniten!

Doktorand Kolenec. Gospod doktor, kar je res, to je res. Pleníca zna govoriti, da bi jo bilo vredno poslati v državni zbor na Dunaj.

Doktor Pipec. Zategadelj naš pisatelj obširno poroča, kako je bil zelo preplašen Bogobáznik. Vsak lasec mu je imel svojo kapljico, tako se je potil. A vendar zopet vstane, četudi bojazljivo, in da bi prejšnjo svojo nepremišljenost malo pogladil, jame besede takisto previjati: "Poslušajte me nu, žene! Dajte si dopovedati, možje! In vi, prijatelj, ki se vam je svetnik prvemu pokazal! Saj beseda ni konj!

Kako se moremo kaj poméniti, če grmečega Boga ni čuti med nami? Vselej so dejali: 'Modrost je začetek božjega strahu!' Jaz nisem takisto mislil, da bi svetniku morebiti kako kaj zabavljal, Bog mu daj zdravje! Saj vemo, da brez njega toliko opravimo, kolikor kak oreh pri žabi. Kaj bi se ménil! Hotel sem povedati, kakor bi se nam ne bilo bati, da bi zdaj spet kam ušel, ker se je živ in sam ob sebi vrnil od ondod, kamor ga je bilo mrtvega neslo po božji volji, kakor je rekla naša teta Pleníca, ki vsi vemo, da je pametna žena. Takisto sem jaz mislil, vidite!"

Doktorand Kolenec. Kako se je dalje vršila seja, gospod doktor?

Doktor Pipec. Sveto poročilo piše, da za

Bogobáznikom vstane Zmrzlják, kateri je s Kotlóvščakom vred bil tudi občinski odbornik, in reče: "Bogobáznik zdaj prav in po pameti govori, kakor je poprej neumno verížil. Vse nam kaže, da svetnik se je povrnil res, vendar samo zato, ker misli pri nas ostati. Ali si mož ni poskušal, če je hotel, dovolj sveta, odkar je bil pobegnil? Kdo ve, kako se mu je godilo pri neznanih Ijudeh? Morebiti časi ni toliko imel, da bi si bil enkrat zakuril tobaka. Med nami je star prigovor: 'Kdor si obilo prebira, tak si malokdaj prebere.'"

Naglo se potem oglasi tudi Strigoj, ki je znal

toporišča delati: "Mene vprašajte, mene, kaj so tuji ljudje! To vem jaz, ki sem v poprejšnjih letih od svetega Mihaela do svetega Jurija drva sekal na Hrvatskem. Zmrzlják je dobro zadel in vse tako je."

"Ni tako, ne!" zavpije Razhúdnik, ki je imel blizu ceste zidano hišo. "Če si ti hodil tam po Hrvatskem, Strigoj, kaj ti je bilo hudega? Ali ni vsak človek vedel vsaj povrhu, kaj mu pripoveduješ, in tudi ti, kaj on govori? Bratec moj ljubi, ko bi naš svetnik bil z menoj šel, z menoj, tja na Štajersko, in onkraj Náprha, ali gor med Korošce, koder je sam Nemec do Nemca, kakor bi jih nasejál, ki ne more po božje izpregovoriti nobeden, potlej bi on zvedel, kako se moli kozja molitvica, potlej, če nemški ne zna! Toliko so me razumeli, kaj pripovedujem, in toliko je meni šlo v glavo, kar so oni z menoj govorili, kakor bi se s plotom prepiral. Tako je, vidiš! Tudi tisto je težko verjeti, da bi se res mislil svetnik za vselej tukaj ustaviti, če mu damo oblast, počenjati, kar bi se njemu zdelo. Kaj niste še nikoli videli, kako bečele, kadar so roji, časi od kod človeku pred nos prilete na kako vejo? Vendar, če ne priteče s panjem, kateri se namaže z medom in materino dušico, da jih lepo ogrene, prebito hitro začne živalca peruti razgibati, in potlej Bog z njimi! Išči jih, če veš, kod! Naš svetnik je tudi tak. Zdaj ga imaš, zdaj ga nimaš, kakor tisti prigovor: 'Pes in izgaga sta šla v Rim; pes je prišel, izgage ni.' Morebiti nismo tega že sami poskušali? Odgovorite mi! Zdaj ga spet imamo, hvalo Bogu zanj! -- Lôvi ga, je slab mož, drži ga, je dober. Držati ga je treba; saj smo ga dolgo krvavo pogrešali!"

Za tem govornikom ledje svoje modrosti prepaše Kotlóvščak in začne: "Razhúdnik je najbolje besedo zasadil. Kaj bi ne, ker je dohtor, ki ni do zdaj še izgubil nikoli nobene pravde! Res ne kaže svetnika iz rok puščati; samo to je, kako bi ga privadili, da spet sam od nas kam ne popihne?"

Zdaj župan tako skrivaj, da je videl obilnejši del zbora, pogleda svojo dolgo ženo, katera takoj zapazi, da je povprašuje, ali mu je svobodno vstati in govoriti ali ne. Županja vse to sicer malo nerada umeje; a ker je bilo očito, da mnogi Tožbánjci s teto Pleníco vred že natanko vedo, po čem je Tepéžkanovo mežikanje, zatorej mu, nejevoljna sicer, a vendar pritrdi z levim očesom in župan se potlej samooblastno povzdigne ter mogočno oglasi: "Kotlóvščak bi rad zvedel, kako bi se naredilo, da svetnik kam ne uide. Temu je lahko votek najti. Razumnih ljudi sem slišal: 'Tvoja glava, tvoj svet.' Ako nečeš ostati zlepa, ostani zgrda, kadar vidiš, da si potreben!

Ali nismo Gládežu in Kozoglavu kupili tiste perutničaste sulice, da namesto nas hodita ponoči na stražo, ker so babe dejale, da jih je strah samih doma?

Ujna Tesla med poslušalkami hitro zavrne župana: "Katere babe? Kako je to, da bab takrat ni bilo strah, ko vas je šlo časi pol vasi k dohtarju v Ljubljano, od koder vas ni bilo po dva, po-tri dni? Tudi ste prišli vsi tako pijani, da ste mački teta dejali. Uboge babe pritikate povsod, kjer nas je toliko treba kolikor vozu petega kolesa. Tepéžkan, radi nas imate, radi, četudi se delate na videz, kakor bi vam samo v preglavico bile na svetu. Svoje žene vprašaj, kje je strah doma in kateri zelnik rodi najboljše tožbánjske glave! -- Ali bi rad še kaj zvedel?"

Ta govor zbudi veselost in smeh po zboru. Župan je dovolj čutil, da ga je Tesla pri polti usekala; a da je stvar dobila nekoliko lepše lice, tudi on se je po sili držal na smeh, kateri je torej bil precej kisel. Zgodovina odkrito priča, da se je Tepéžkan res bal svoje žene bolj nego vseh strahov in vedel je siromak že zdaj, koliko neusmiljenih besed ga čaka, če morebiti ne celo palica, zaradi nesrečne Tesle, kadar samega prédse dobode županja, katera je iz edinega očesa v glavi nanj streljala tako srdito, kakor bi se za hribom bliskalo. On se torej najprvo malo odkašlja in kadar zopet zbere nekaj sape, katero mu je bila jezična govôrnica vso zaprla, jame nadaljevati: "Bodisi tako ali tako, tisto vem, da imata Gládež in Kozoglav po toliko plače na leto, po kolikor trije čedniki ne. Sam Bog zna, kako sta zastonj med nami do zdaj redila trebuhe! Vzameta naj torej vsak svojo sulico ter gresta pred kapelico in potlej bi ga rad videl svetnika, ki bi mogel tema hrustoma pobegniti, če je tudi v božji milosti zapisan tako globoko, da njegove svetinje vsako noč po trikrat preletavajo od cerkve do cerkve!"

"Tepéžkan tudi ve, kaj govori, ne samo soseda Tesla," reče strina Ruváča tam zadaj pri vratih. "Gládež in Kozoglav naj stojita na straži ponoči in podnevi. Tako bodi, možje! Ni pes, da ga ne bi ustavila, ako bi se morebiti res domislil perutnice razpeti, kakorje Razhúdnik prerokoval!"

Ko Ruváča umolkne, Bogobáznik še enhrat stopi na prste. Sveta pripovedka oznanja zelo nepristransko, da ta mož kosti svojega telesa vzdigne zdaj obilo pogumneje nego v poslednjem govoru in takisto beseduje: "Poprej ste bili vsi name planili kakor sršeni. Menite li, da ne bi zdaj mogel jaz na vas, ako bi kolikaj hotel, ka-li? Naj pogubim vse pravde, kolikor sem jih od očeta prevzel, kolikor sem jih sam pritrudil in kolikor jih še prigospodarim, če je volja božja; naj me hodi mora tlačit, ako se mi ne zdi preglávičen greh, okoli svetnika stražo tako postavljati kakor okoli kakega ujetega razbojnika! Premislite, kaj počenjate, da vas božja roka ne potiplje! Usmilite se nedolžnih otročičev, možje!"

Zapisano je ostalo, da so te besede zelo potrle vse Tožbánjke in Tožbánjce, kolikor jih je bilo na sedežih in kolikor na nogah, posebno župana, ki ga je tudi pekla poprejšnja zadrega s Teslo, da je torej molče premišljal in v mizo srepó gledal, kakor bi izgubil svoje štiri take pravde, katere, je že mislil, da ima v žepu. Naposled se vendar Kotlóvščak pojunači in jame tolažiti: "Ni še taka huda zabrega, ne, kakor je Bogobáznik rekel! Saj nismo še nič ukrenili. Pogovorimo prosjaka, da to delo prevzame; on ga je vreden! Svetnik se ni razodel Tepéžkanu, dasi je župan ter dasi ima največ in tudi najboljših pravd med nami; jaz in Zmrzlják sva zastonj oprézovala tam pred Ognjetovim prelazom tako blizu kapele, ker božja volja ni bila, da bi ga mi grešniki prvi oslédili. To je bilo prosjaku spravljeno, zato njega spet na cesto odpravimo! Svetnik mu naj pove, kaj misli in kako bi rad imel, da bi nam ne bilo napak in tudi njemu prav, če se vam greh zdi Gláde<190>a in Kozoglava pošiljati."

Prosjaku Žíkrepu so te besede tako ugajale, da se mu je razlil sončen smeh po obrazu, kakor ciganu, kadar sekirico najde, ali kakor poštenemu Slovencu, kadar kje zaleze kako dobro, staro besedo. In sveto poročilo posebno poudarja, da je že od mize vstajal. A kaj pomaga, ko neusmiljena teta Pleníca zopet naočnike natakne ter krepko reče: "Kakšen greh? Povej mi, Kotlóvščak! Ali je o veliki noči greh, ko pred božjim grobom pokriti vojščaki stoje z mečem in sulico! Ali ni vse to Bogu na čast? Kdo je še kdaj slišal in v kateri cerkvi se je učilo, da je greh o svetem Telesu, ko po mestih toliko pokritih z orožjem hodi pred Bogom in za Bogom? Ali je zato kdaj toča pobila, kdaj zbolela živina ali črv žito pojedel? Prosjak je res izvoljen človek; morebiti je še deseti brat, kaj vemo! Ali mi vendar pošljimo Gládeža in Kozoglava."

Tem zelo težkim besedam še Razhúdnik za

nameček pritakne: "Če res mislite, da človeku pred kapelico ne pristoji pokritemu biti, ker zdaj ni velika noč ali sveto Telo na pratiki -- nu, kaj ne moreta razoglava hoditi sem ter tja po cesti? Morebiti se vendar svetnik tudi njima kaj oglasi in zato še malo tukaj počakajmo, da zvemo, kako bi mu ustregli. Ako namigne, da bi s prosjakom govoril, saj ta pojde rad k njemu, dve pravdi stavim, da pojde; saj sta si med seboj kakor dva mala strica. Drži ga, dokler ga imaš, drži ga!"

Temu nasvetu so naposled pritegnili vsi Tožbánjci in Tožbánjke; celo otroci so zavpili: "Razoglav Kozoglav!" in rekli, da je prav tako, zato, ker so vedeli, da se Kozoglav ne bode smel od kapelice ganiti, da bi jih podil, če jim na misel pride v Jázbarjeve kravájnice hruške klatiti ali na Otrépovi njivi zakuriti ali tam doli pod Leméževo leso žabe s kamenjem preganjati po luži.

Doktorand Kolenec. Kaj vam je prinesel ta mož, ki je zdaj odšel iz prodalnice, gospod doktor?

Doktor Pipec. Dovolitev, da mi je svobodno

Kovaško kládivo prilepiti na okno. Čitajte sami, gospod doktorand!

Doktorand Kolenec. Ne trebé! Naglo torej prilepite in prosim vas, potem dalje pripovedujte o svetem Bežancu.

Doktor Pipec. Oprostite! Zdaj vidite, da ne utegnem; kajti za oknom v skritem kotu mi bode poslušati, kaj današnjemu "Kladivu" poreče slavno mimogredoče občinstvo.

Doktorand Kolenec. Pripovedujte in poslušajte, gospod doktor!

Doktor Pipec. Oboje se ne dá obenem. A da vam ustreem vendar, kolikor vsaj morem, zategadelj hočem pripovedko končati, kakor nje konec poročajo svetega Bežanca sovražniki, katerim torej nikakor ni vsega verjeti, ker sami vidite, da mi današnji list brani, zdaj zvršiti jo, kakor se na dolgo raztegnjena čita v pobožnem poročilu, ki se za doktorja Bežanca vedno hrabro poteza in resnice brani.

Doktorand Kolenec. A kdaj mi jo poveste, kakor se je ohranila v tem poročilu samem, gospod doktor?

Doktor Pipec. Morebiti kdaj, morebiti nikoli ne; kakor nanese prilika. -- A zdaj me torej poslušajte, gospod doktorand! Gládežu in Kozoglavu župan ukaže, da vzameta sulici ter odideta razoglava pred kapelico na stražo. Služabnika se hitro dvigneta in pobožno stopita vsak na svojo stran svetega doktorja, kateremu to sumno početje ni bilo nič pogodu, kakor vse kaže, kajti globoko zamišljen raz oltar izpregovori v debelem basu naslednje besede:

"Čemu sta semkaj prišla, človeška otroka? Izpovedita se čiste resnice, da vaju ne zadene kazen iz neba!"

Gládež in Kozoglav o teh besedah trepetaje

padeta na kolena ter se jameta na prsi trkati. Nobeden se ne drzne ziniti. Sveti Bežanec se zopet oglasi: "Ti na desni strani, ki si starejši, govori brez bojazni, kajti Bog se te je usmilil zaradi moje prošnje!"

Potem Gládež kleče in v tla pripognjen reče: "O božji svetnik, naj v tvojih očeh najdeta milost uboga hlapca, katera je poslal župan na stražo samo zato, da ponoči zopet kam ne pobegneš ven iz Tožbánje vasi. Midva sva nedolžna!"

Zdaj sveti doktor Bežanec tako ozbiljno in

vladajoče kakor kak cesar ali kralj s prestola ukaže: "Vrnita se v miru ter oznaníta vsem Tožbánjcem, da mi je znova pri vas ostati ukazal sklep neskončne božje modrosti, katera hoče, da vam bodem pomagal v pravdah in drugih stiskah na zemlji; a jutri zjutraj ob sedmi uri naj se pred mojim obličjem zbero vsi Tožbánjci od prvega do zadnjega, poslušat, kaj bode iz mojih ust govorila večna resnica." -- Za temi besedami Gládež in Kozoglav naglo vstaneta in zdirjata domov, kakor bi gorelo za njima. Vsa preplašena prisopeta v županjo sobo ter povesta čudo, katero se je zgodilo.

Tožbánjci in Tožbánjke jemo od veselja ploskati, vriskati, klobuke, peče in svitke v strop metati, da so se okna tresla. Ko se hrup utéši, zine Razhúdnik: "Možje, ako svetnik res ostane pri nas tudi za dohtarja, treba je, da jutri kako zvemo, če zna mož etecetro delati, ali je ne zna. Tega ne pozabimo, ker dohtar brez nje v današnjih časih ne velja nič."

Teta Plenica brzo odgovori: "Kako morete

vprašati? Da bi svetnik etecetre ne znal! Etecetra naj vas nič ne skrbi, možje!"

Po tem pogovoru vse razbegne po vasi, naglas kričé: "Etecetra in svetnik! Obojega nam je treba!"

Doktormd Kolenec. Kdo je ta etecetra, gospod doktor?

Doktor Pipec. Ko so Zavijača kmetje nekdaj

vprašali, kako je, da tako hitro zvrši sleherno pravdo, odgovoril je šaljivo, da zato, ker vselej in o pravem času ve, kdaj in kam je treba v pisanju postaviti "et caetera", česar ne zna vsak doktor. Da so mu kmetje verjeli tako trdno, kakor bi s klinom pribil, to se umeje samo ob sebi.

A vrníva se k povesti! Nocoj so bile polne vse tri krčme Tožbánje vasi ter povsod se je govorilo o svetniku in etecetri. Samo nejeverni Reberník ni prišel pit, nego v trdni temi je prijel za palico in po zavrtih nekam izginil, da nikdo ni vedel kam, ker nikdo ni utegnil paziti nanj. Ko luči naposled pogasnejo, sveti doktor Bežanec vrže knjigo in palico iz rok, primakne torbo za vzglavje in stegne se po oltarju ter jame glasno smrčati kakor vsak pobožen krščenik, ki se je podnevi utrudil s hojo ali z delom.

Stoprv jutranji hlad ga predrami, da se pokonci vzpne ter v poprejšnji red postavi na oltar. Zora jedva poči, ko s kebli na glavah proti Grebeníkovem koritu mimo njega pride nekoliko Tožbánjk. In vsaka se pred kapelico malo pripogne ter pokriža, kakor je ženskam obíčaj, kadar idejo mimo kakega znamenja. Robáčeva Košára, ne tako daleč od kapelice, da se ne bi vanjo moglo vse slišati, reče: "Kaj, da bi naš svetnik vendar vsaj mal tudi tisto ritecetro ali kako se imenuje! Možje govore, da se noben dohtar ne more pravdati brez nje, tako zelo je potrebna." Tesla jo zavrne: "Etecetra, etecetra -- ne ritecetra!"

Sveti Bežanec je torej zastonj zvedel to važno skrivnost in ohranil jo v srcu, da jo je porabil, kadar je ukazovala prilika.

In ta je prišla hitro, kajti že obilo pred sedmo uro se je k njemu zbrala vsa Tožbánja vas, ki je molče in bogoslužno zijala v oltar na vrnjenega patrona, kateri najprvo pobožno zamiži, zatem pogleda malo kvišku ter se naposled oglasi: "Pravoverna Tožbánja vas, poslušaj skrivno besedo mojih ust in zvedi tukaj današnji dan, da sem jaz sam sveti Henoh, katerega je Bog živega vzel v nebesa, da ga zopet k ljudem pošlje, kadar ga je kje posebno treba na zemlji.

Poprej sem vam dobrote delil brez krstnega imena v leseni podobi, a zdaj me vidite živega med sabo, ker je Bog velel, da se je tako zgodilo. Ni me bilo med vami enajst mesecev brez petih dni in trijeh ur. Na Dunaj me je bil gnal božji duh, da sem se tam izučil vsega, česar potrebuje doktor, kateri piše pravde na zemlji. Posebno slovečo etecetro znam, kakor je ne zna krščena duša v devetih deželah. Vse to je bilo zategadelj, ker je večni oča v svoji milosti videl, kako vi krvavo pogrešate dobrega doktorja, odkar je Zavijač pred sodni stol poklican. Po Dunaju sem vedno hodil z dijaki ali študenti, vendar bi me zdaj tukaj ne spoznal nikdo izmed dunajshih mladeničev, niti sam ostrovóhi Bole ne, ker med njimi sem bil tudi jaz lep, kodroglav mladenič in za vino sem dajal, kakor njih kateri, ako je bilo treba, da niso uganili, da imajo med sabo samega svetega Henoha. Ker sem od vas bil pobegnil, imenujte me presvetega doktorja Bežanca; tako je volja božja. A jaz vam ne bodem pomagal samo v pravdah, nego bodem tudi nadomeščal druge pomočnike. Mislite li, da vam bode po sedaj treba svetega Florijana za ogenj ali svetega Valentina za božjast ali svete Polone za bolne zobe ali svete Jédrti za miši ali svetega Roka za kužne bolemi ali svetega Antona za živino ali svetega Joba za bečele ali svetega Donata za točo?

Meni se zvesto priporočajte, meni, in jaz bodem gasil, ako se vam poslopje vname, jaz bodem pomagal božjastnim in zobognilim ljudem, jaz bodem preganjal miši izpod vaših streh, branil vas bodem kuge, lakote, draginje, vojske in vseh hudih časov, jaz bodem zdravil bolno živino, množil vaše bečele in toče branil vašega žitnega polja! Vse to prejmete zastonj, razen kar samí radovoljno podarite v puščico. A to vam je znano, dragi moji, kaj govori sveto pismo, da volu, kadar vrší žito, ne zavezuj gobca, kar bi se po domače tako povedalo: veliko delo je vredno velikega plačila!"

Po tem slavnem govoru popadajo vsi kmetje na kolena ter prosjak Žíkrep neizmemo zavpije:

"Presveti dohtar Bežanec!" a vsi drugi mu naglas odrjové: "Za nas Boga prosi!"

V tem hipu se izza kapele pokrit in rdeč od jeze prikaže grešni starec, nejeverni Reberník ter plane kakor mladenič pred oltar, prime s prekleto roko svetega doktorja za častito sivo brado, pogleda mu v oči in zavpije: "Kaj meniš, da se nisem domislil, kdo si, ka-li? Videl sem te že, videl, ko sem še kupčeval po svetu! V Ljubljani si bil, na Vrhniki sem te zasledil, v Postojni si hlače trgal, v Novem mestu si ubožec pisaril, v Ribnici, ako se ne motim, menda tudi, in povsod so te gospodje pehali od sebe, ker nisi nič znal. Potlej si hodilo kakor izgubljena ovca bogvedi kod in si trebuhu votka iskalo. Zato so ti zdeli ime Bežanec, zato ker ti je bilo treba večno bežati. A zdaj bi rad sleparil tukaj v Lisičji glavi uboge neumneže, kateri so že brez tebe tako vrtoglavi, da so staro pošteno ime svojega sela prekrstili v Tožbánjo vas! Ne misli ne, da so polhi prasci!"

Ko hudičev nejevernik to izreče, stisne svojo

pogubljeno pest in ubogega svetnika tako za uho poči, da je tri sonca videl in da so mu svetle solze udrle po obrazu.

Doktorand Kolenec. Ali so Tožbánjci to črno zločinstvo mirno gledali, gospod doktor?

Doktor Pipec. Nikakor ne. Od vseh strani se vname strašen hrup: "Ubijmo peklenskega Reberníka!" In ljudje so res že nanj leteli s kamenjem, z ocepki in s poleni, a v tem hipu zadaj zakriči krepko grlo: "Kdor se boji smrti, ne gani se!"

Ljudstvo se obrne nazaj ter vidi štiri žandarme po katere je bil nejeverni Reberník sinoči skrivaj lezel. Njih glavar se zopet oglasi: "Vaš imenitni pomočnik je nam davno znan. Lovimo ga že dve leti. Po očetu ga svet imenuje Potíkavca. Njegova posebna strast je, da se namesto svetnikov postavlja na oltarje. Že lani je na Junčem bil naredil kakor kukavica, katera iz tujega gnezda pomeče jajca drugih ptičev, da svoja nese vanj. Tako je bil tudi on iz kapele vrgel svetega Avguština, ter v njega mesto sam na oltar stopil v škofovi kapi in mašnem plašču iz papirja. -- Ta mož je naš!" Po teh besedah žandarmi svetega doktorja Bežanca ob kratkem pahnejo z oltarja in ga vzemo s sabo.

Doktorand Kolenec. Kaj so temu kmetje rekli?

Doktor Pipec. Zijali in molčali so, kakorje kmetska navada, kadar jim kdo srdito pokaže stisnjeno pest.

A zgodovina vendar nekako pripoveduje, kakor bi jim bil sveti doktor Bežanec malo oči odprl in da so zatorej odsihdob v Korotan po lipova jabolka poslali vse vraže in vse pravde, ker se jim je zasvetilo, kako hudobni svet na vse straní dere nedolžno nevednost preprostih ljudi.

Iz minule srečne mladosti
Z nekako milo otožnostjo se često spominjam tistih mračno srečnih dni, ko še nisem vedel, kakšen je mali in kakšen je veliki A med črkami. Vrača se mi v spomin iz te dobe mnogokaj, čemur se zdaj posmehujem, posmehujem z rosnim očesom. Poznal sem edinega Pusta, Mater božjo, sedem žalosti, pasji dan, svetega Hieronima, kateremu so pri nas rekli Anjel, in svetega Gola na pratiki. Ne, tudi za svetega Roka sem vedel, ker je bil cerkveni pokrovitelj naše pobožne soseske. Ta učenost je res neizmerno majhna, a sreča tistih let je bila tolika, da bi zanjo rad dal vse, kar sem se pozneje naučil.

Kadar je bila na hribu pri samotni, za dvema lipama stoječi cerkvici obrh Srobotnika na svetega Roka nedeljo maša, sijalo je po navadi sonce tako lepo in smijajno (!), kakor se je na tolikega svetnika praznik tudi spodobilo.

Kako sem bil neizmerno radosten, ko sem nekdaj šel prvič k svetemu Roku na to nedeljo! V glavni cerkvi sem že poprej bil nekoliko kratov, in to vselej na koru, kjer je bila naša klop vzpored orgel. Oblekel sem se torej svetemu Roku na čast in sebi na veselje, kar sem se najlepše mogel. Srajca je bila tenka in bela, brezrokavnik pisan, samo hlače so se delale nekoliko predolge, da jih je bilo spodaj treba malo zavihati, ker so rekli, da tak, kakršen sem bil takrat jaz, naglo raste; a bile so nove ter ne iz kozlovih kož nego iz kupljene progaste tkanine, da sa torej pomižkovale nekoliko na gosposko plat, kar me je tako veselilo kakor vsakega prostega Slovenca, ako more odsloviti staro nošo in hitro leteti za novejšo. Nego kaj to de! Saj je tuja vsa zdanja obleka med nami, katerih predniki so še za Trubarjeve dobe povečini izrekali da[];, kozel ter belo odeti hodili vsaj do Ljubljane, če ne morebiti više gor. Na Dunaju se časi nameri kmet, po oblačilu vse podoben Kranjcu, a vendar je doma iz avstrijskega velikega vojvodstva; na Bavarskem in okoli Monakovega so pred ne mnogo leti nosili, ako jih ne nosijo morebiti še zdaj, črne kožene hlače in škornje čez koleni kakor naši brdki (*) mladi Gorenjci, katerim ta oprava tu ter tam tudi že priseda. A treba je, da se povnem zopet sam k sebi. Klobuk mi je bil toličko preobilen, da se je na glavi sukal, kakor bi ga na kolu sredi njive. ptičem na strašilo zibala sapa; nego imel je kosmato, živo dlako in svetlo, da-li svinčeno prego (šnodelj) na traku. Čevljev in rokavnika ni potreboval moje vrste človek.

Odrineva torej po vrtu mimo jablane pisanke čez prelaz jaz in oča. Z materjo sem nerajši hodil v cerkev, ker se mi je zdelo, da je možem z možmi občevati spodobno.

Pod vasjo doideva skranjaškega nemaka (mutca), ki ni videl, slišal ni govoril, a vendar natanko vedel za vsak neprestopni in prestopni praznik in za vsako poletno nedeljo, v katero je pri kaki podružniški cerkvi bila deseta maša. Vedel je tudi, katero žito lepše kaže na polju in koliko ovočja obeta drevje, ker je grede tipal ob sebi klasje po njivah in veje nad sabo po jablanah, slivah in hruškab. Ob dveb velikih palicah se je premikal, da je bilo podobno, kakor bi imel štiri noge, s katerimi se je dovolj hitro gibal, akotudi z manjšimi koraki, pazljivo stopajoč, kakor je sploh navada slepcem, ter vedno s palicama na levo in desno posezaje, da ne bi kam v stran krenil. Ko se je bilo treba s ceste v levico zaviti nizdol po ozki stezi, natanko je vse izdelal brez voditelja.

Tukaj sva ga prehitela, naglo idoč proti Srobotniku, vasici v znožju svetega Roka, ki je bil nad njo pol četrti ure.

Na hribu najdeva vse črno moških ljudi na tej plati in vse belo ženstva na oni, kajti naroda se je od vseh obližnjih krajev nabralo vselej mnogo, ker je sv. Rok pomočnik pomornim (kužnim) boleznim. Kovač "Favre", sajast po obrazu, potan po čelu, držal je v krepki roki prižgano palico in je ob devetih jel tako na vse mile kriplje streljati, da se je po dolini razlegalo, če ne do samih Dobrépolj, vendar vsaj do Slevice, v Prelesje in morebiti celo tja do Podsmreke, ako je stopo dobro napolnil. Otroci smo si tiščali ušesa, kadar je poknilo, da so okna v cerkvi zatrepetala, a vendar se v gostem roju gneli do kovača, kateremu nas je bilo treba često odganjati.

Mladeniči so z dekleti bili v svojih pogovorih, kajsi vem v kakih, ker so nas podili, ako smo od kod blizu prišli, morebiti še bolj nego sam kovač "Favre". Žene so si pripovedovale, po čem plenja žito, kakšen je lan, po čem daje krava mleka in take stvari, a možaki gledali s hriba daleč okrog sebe po deželi, koder je že kdaj hodil kateri izmed njih blago prodajat ali dolgove terjat ali voli kupovat. Zlasti Sveti Kum so si radi kazali pobožni krščeniki, med katerimi je bil posebno sloveč Gregorjev Matiček, ki je vsako leto obhodil vsa proščenja. Največ in tudi najveljavnejših mož, kakršen je bil Svetega Roka ključar Ilija, retinski Jurko, Strmeščak in drugi; stalo je v častit ograbek zbranih malo niže zakristije, kjer so gospoda na hrib čakali.

Kadar se je gospod pokazal še nizko zdolaj na stezi pod staro bukvo, Jožnjakov Martin, ki je se zvonika pol ure zvesto prihoda pazil, hitro malo pozvoni, kovač trikrat ustreli in po vsem hribu je obenem slišati: "Gospod gredo!"

Skoraj potem se prikaže, ne župnik, kateremu je tak hrib prezapóričen, nego kaplan z učiteljem Ivancem. Ta blagosrčni mož je bil kasneje tudi moj prvi učitelj. Še živi, a ne tam, kjer tista leta. Čakalo je i njega dovolj boja v življenju, ker je imel obilo sovražnikov one vrste, ki človeku posebno znajo dneve sladiti, ako se nanj spravijo. Mi otroci smo ga ljubili vsi ter vedeli zakaj.

Učitelj in kaplan sta bila še v bregu pod leskovim grmom, kakih deset korakov od čakajočih mož in že so z glav leteli klobuki. Vsak ob svojo gosposko palico se opiraje prideta na vrh, z njima nekaj dijakov in drugih odličnejših ljudi, katerim sta se po sili pridružila tudi učiteljeva psa Hektor in Kastor, izvrstna lovca. Gospodje se ustavijo v kmetski družbi, da se malo oddahnejo ter obrišó pot s čela. Dijaki so molčeči, a kaplan z učiteljem vred možem ponuja njuhalnega tobaka, vsak po svoje povesta zdaj kako ozbiljno, premisleka vredno, zdaj kako šaljivo, smeha vredno besedo, kar se kmetskim veljakom zdi bolje nego sam nevemkaj.

Kako nedosežno veliki, neizmerno imenitni, kako učeni so bili meni vsi ti gospodje, posebno kaplan! Izza očetovega hrbta sem jih strahoma s klobukom v roki ogledoval in premišljal. Gosposki so govorili, vse drugače, vse lepše nego najprvi kmetje! Nemški in latinski so znali, in bogve kaj še drugega, kakor bi rezal, če je bilo treba. Kdo se jim ne bi čudil! Njih obrazi so bilii mnogo belejši in vzornejši kmetskih, kar se je videlo tudi na dijakih, ki so se bili vendar po bližnjih vaseh porodili med kmeti. Nikakor nisem torej mogel razumeti, da so toliko lepši od svojih bratov, ne vedoč, kako plemenito duševno delo tudi obličju daje plemenitejšo podobo, kar očividno kaže kmetski dečak, ki se že prvega pol leta iz mestne učilnice povrne z obrazom, vse drugačnim, nego je bil poprej, dokler je krave pasel.

Jožnjakov Martin, ki je natanko znal svojo sveto dolžnost in z zvonika vedno skrbljivo gledal, kdaj so se gospod že dosti ohladili, stane pritrkavati, kar najlepše more, in ljudje se jemó v cerkev snovati; kajti maša se ima pričeti. A ker notri ni dovolj prostora, to se polovica pobožnih krščenikov raztakne zunaj pod velikanskima lipama ter niže cerkve pod smrekami po sencah, vsak po svoje Boga časteč.

Z očetom sva bila že malo poprej šla gor na kor, od koder se je dalo vse izvrstno videti. Jezilo me je nekoliko, da se je bilo nam moškim ljudem v cerkvi treba odkrivati, a ženskim ne. Nikakor nisem vedel, kako je to, da ima tukaj večjo pravico ženski svet, kateri je po vseh drugih stvareh povsod globoko pod moškim.

Obeh stranskih oltarjev svete Polone in svetega Blaža nisem nič posebno ogledoval, a tem bolj oči obračal na veliki oltar, v katerem je stal ter nad kolenom kazal rano lep sveti Rok, dolben iz lesa. Še mnogo bolj nego sam sveti Rok me je zanimal njegov pes, ki je pred njim sedel in s "trento" kruha med zobmi tako zvesto pazil na svojega svetega gospodarja, da je pozabil snesti, kar je že v gobcu držal. Naš Turek bi tega ne bil storil.

Originalen je bil cerkveni strop iz lesenib, črnih desak, s katerih je po ljudeh izmed nekako čudnih perutnic gledalo mnogo angelskih, tako rejenih glav, da so imele vse napeta lica, kakor bi naglas trobile; a meni so se zdele klasične umotvorine. S kolikim spoštovanjem sem se vanje kvišku oziral! Izvestno z obilo večjim nego oni dol name.

Orgel ni bilo, torj niti mehov ne, da bi jib kdo vlekel! Tega je bilo meni vrlo žal, ker sem časi celo moliti pozabil, premišljaje, kako je potegniti zdaj ta zdaj oni remen, ki sta oba zopet lezla nekam noter, sam Bog vedi, kam! Zato so tudi rekli nekateri, da je mehove treba tako po notah goniti, kakor se orgla po notah, in kdo ne bi verjel. Edino to se mi je zdelo po pravici čudno, ker vendar nad nobenim remenom nikjer nisem videl not, kakršne je imel učitelj pred seboj.

Zlasti debelo sem v cerkvi izpočetka ogledoval tisto, kar sem jaz v preprosti nevednosti imenoval čeber, kateremu je res tudi zelo podobno, samo da ni zdolaj na tleh, kakor je bil doma naš perilni čeber, nego v zraku, čudovito k zidu pritisnjeno, kot bi stalo na sami božji moči.

Starejši svet me je nejevoljno karal, da je greh tak zarobljen priimek zdevati napravi, ki se imenuje prižnica, kar mi zopet ni hotelo iti v glavo, ker nikoli nisem zapazil, da bi tam gori kdo po Ijudeh prežal. Da so mi rekli po slovensko: propovednica, potem bi se morebiti ne bil spotikal, propovedati (pridigovati) sem res često slišal s tega prostora. Kako sem verno pazil na vsako propovednikovo besedico. Razumel res nisem ničesar, razen da sta zmerom bila na vrsti Bog in hudič; a kadar je prišla kaka sveta dogodbica, ostala mi je v glavi od prvega do zadnjega konca. Danes je bilo govorjenje, kako je sveti Rok delal čudo in bolnikom zdravil pomorne bolezni.

Samo ob sebi se umeje, da ni bila tiha maša in je torej na koru prepeval učitelj, a pomagali so mu dijaki, njegovi bratje in razna dekleta. Meni se je posebno dobro zdelo, kadar se je na "per omnia seacula seaculorum" vselej po dvakrat odpevalo: "amenamen!" in pri zauživanju bogve kolikokrat ponavljalo: "dei gnado!"

Ljudje smo zdaj poklekovali, zdaj zopet vstajali a molili vedno: ta na kake stare, umazane bukvice, ta na brojanice (paternoster) ali tudi na same prste in kakor je kdo hotel ali mogel, tako je bilo dobro. Posebno glasno je bilo starcev, tu in tamkaj po cerkvi raztresenih, slišati o povzdigovanju, ko je razen zvonca in streljanja utihnilo vse, tudi petje. Častitljivi možje so z velikimi klobuki pod pazduho dreto svoje pobožne molitve iz kosmatega grla vlekli tako počasi: "Če-šče-na-si-Ma-ri-ja", kakor bi se v hud klanec premikala hripava kolesa volovskega voza. Moj stric Grmov Matiček je z lesenim mutcem dari pobiral, ne samo po cerkvi, nego tudi zunaj okoli smrek in pod lipama; kajti svetemu Roku je vsak rad podaril; ta mnogo, ta malo, ta rdeč, ta bel novec. Grmov Matiček je vse spravil za svetega Roka. Oh, kakor večino tukaj omenjenih ljudi tako so tudi njega že odnesli v jamo, kjer ni treba pobirati novcev ni po cerkvi ni zunaj cerkve.

Ko je maša minila, vse je zadovoljno ven hitelo. Pod lipama je Kržinec točil vino in pivo; Oselniški Jakob je v pletenem košu imel rdeče-rumene hruške naprodaj; sladka srca in sladki konji so se tudi ponujali. Da sem tedaj imel novcev, ne bi bil pogledal Kržinca, katerega bi zdaj morebiti počislal bolj nego vse drugo; a z Oselniškim Jakobom bi se bila zmenila za nekatero lepo hruško, ki smo jih sicer dovolj imeli doma; nego te so bile kupilne, torej že zato boljše; z babami bi se bil pogodil za nekaterega sladkega in lesenega konja, ki je znal iz repa tako posebno piskati.

Dokler smo otroci lakomni oprezovali okrog tega vabljivega blaga, imeli so svetega Roka odrasli soseščani ves drug posel. Namreč vsak je pazil, kje zaleze kakega svojih že povabljenih sorodnikov, da ga na gosti ujame. Povabljenci so se izpočetka tako po robu stavili, da jih je bilo treba vleči; a naposléd so vendar šli nevlečeni. Tudi z našim očetom se je izmed ljudstva prikazal moj ded materine strani, že nad osemdeset let star mož, ki je med potjo meni obetal petico, in da bodeva z materjo v nedeljo pri njem jedla orehov kruh ter pila "feredrajzgar", ako mu doma povem vse, kar je gospod govoril o svetem Roku.

(*) Tako na Goriškem še zdaj in prav izrekajo to besedo namesto gorenjske pokvarjene oblike: brhek, kajti h se je iz d enako porodil, kakor v besedah: svahko, gvahko itd., namesto: sladko, gladko.