Tisoč modrobelih rožic

Ja, še danes me zanima,
če so medicinske sestre
spodaj res brez la la la la la la?
Čisto, joj! U, hu, hu?

Tisoč bolnic je na svetu.
Tisoč modrobelih rožic.
Spodaj res brez la la la la la la?
Čisto, joj! U, hu, hu?

Na viziti tiste bele.
Na pregledu tiste plave.
Spodaj res brez la la la la la la?
Čisto, joj! U, hu, hu?

Če bi pridno hodil v šolo
in študiral za zdravnika,
bi že vedel, kaj je res, kaj ne.
Če bi imel še črne brke
in kosmate močne roke,
bi se pa prepričal sam.

Tista stara sreca

Kakšni časi.
Kakšni časi, za mladost ubit.
Nikoli več ne bo noben vladar,
ne šola, niti red, ne car
meni hrbta spet zravnal
in vrnil čist in mlad obraz.

Utrojeni carovnik

Za male je čaral iz rutic golobe.
Velikim je punco prežagal na dvoje.
Požiral je ogenj in hodil po zraku.
Včasih je z mečem prebadal zaboje,
ukradel je uro; dekletu poljub.

Kraljice in kralje je vlekel z rokava
in zajce je copral iz zlate posode.
Zardelim damam je vračal perilo.
Hipnotiziral je tolste gospode.
So lajali v luno in lizali tla.

Vsem drugim je čarati znal.
Le svoji duši prave ljubezni
nikoli pričarat ni znal.

Živ zakopan in zaklenjen v skrinjo.
Z bencinom zažgan in zavezan z verigo.
Vedno je zmagal za tuje veselje.
Ko brez padala je skočil z letala,
so glasni aplavzi preslišali krik.

Vsem drugim je čarati znal.
Le svoji duši prave ljubezni
nikoli pričarat ni znal.

V tvoje dobro

Včasih se ti revežu zazdi,
da sam si kriv za svoje zmage in zagate.
Ampak pozabljaš na ljudi,
ki noč in dan skrbijo zate.

Na njih, ki pazijo, da se zgodi
samo, kar v skladu je s postavo in moralo,
ko skočiš v morje radosti, med peno greha pa,
da te res žejnega naplavi na obalo.

Ker, ko si majhen te pustijo pasti po stopnicah.
Ti dovolijo, da te spečejo koprive, ajvar in štedilnik,
da se popariš z juho in razjočeš na konicah
morskih ježev, škarij, in jezikov tolažilnih:

JA, JA! To je pa samo v tvoje dobro!

Pozneje te za mizo tolčejo po glavi in po prstih.
Izbirajo ti družbo in ti včasih kaj slučajno zatajijo.
Radi se nedolžno opravičijo namesto tebe,
in ko znoriš, se prav prijazno nasmejijo:

JA, JA! To je pa samo v tvoje dobro!

Začeli bodo pit iz tvojega kozarca.
Pojedli bodo vse, kar lahko zdravju škodi.
Kos šunke za Veliko noč tam konec marca,
vmes pa le sojice po zdravstveni metodi:

JA, JA! To je pa samo v tvoje dobro!

Na koncu čaka nate dom za ostarele.
Tja te spakirajo razburjeni potomci,
ker svet je poln nevarnosti od cest do strele,
tam pa so povsod stikala z zvonci:

JA, JA! To je pa samo v tvoje dobro!

Varovalke padajo

Ko si slučajno, brez nasmeha,
kostanjevo na mlečni hrbet
streseš glavo gostih las...

O mama,
zdaj bi še bog polizal prste greniška.
Moje varovalke padajo.

Ko mi pošiljaš skozi srajco zjutraj
bojne krike sveže višnje...
Dva poljuba k piramidam
brez padala padata.

Ko preko noge noga nogo stisne
in mi s koleni svetiš čez oči...
Zdaj so pristali na obali
moji vikingi.

O mama,
zdaj bi še bog polizal prste grešnika.
Moje varovalke padajo.

Vaterpolisti

Vaterpolisti
hvaležni in zvesti sinovi
ne ljubijo nikdar zaman
pestrijo prostore
in krasijo vsakdan

V avtu nevsiljivo dišijo
v šolah se pridno učijo
staršev sploh ne pretepajo
so dobra naložba
za stare dni

Vaterpolist
je koristna žival za vsako družino
vaterpolist
osreči vas kmalu po puberteti
vaterpolist
kamor ga boš dal tam bo ostal
pred gosti vas nikoli ne bo sram

Ker imajo avstrijske otroke
ker imajo tetovirane roke
so gospodarji svojih teles
ko hodijo k maši
kaj veš če je res

Včasih kak pajac kriči

V majhni škatli iz lepenke spijo
nekatere kot podgane v njej živijo
majhne čudovite lutke iz krvi
mislijo, da tako se lažje preživi
drugim vojne so predaleč (gostilne pa preblizu)
namesto zvezd jim svetijo barvaste luči
kaj so jim gasilci pogasili?
komu so ob rojstvu mamo skrili?

Včasih kak pajac kriči

Ob jasnih nočeh mislim na greh
ob jasnih nočeh slišim tvoj smeh
ob jasnih nočeh lica v dlaneh
ob jasnih nočeh hiše brez streh

Ne sili jih da bi ti ostali mladi
ne sili jih da bi te imeli radi, mama
majhne čudovite lutke iz krvi
mislijo, da tako se lažje preživi

Včasih kak pajac kriči

Bernstein je kralj pingvinov
kralj Postojnske jame
vlači svoj talent po ledu
ledu, medu, sladoledu

Pridem pozno, dregam grozno

Vedno iste face

Zgradili so nam nov bazen.
TV je snemala izjave,
kako objekt predajajo v namen.
Vedno iste face.
Vedno iste face.

Umrl je znan zbiralec znamk.
S pogrebom je častil prisotne
iz močnih in bogatih strank.
Vedno iste face.
Vedno iste face.

Iz časopisov skromnost se šopiri.
Vsi padejo, pa brez skrbi, na štiri.
Okrogle mize so orgazem prve vrste.
Zavidajo si svoje dolge prste.
Vedno iste face.
Vedno iste face.
Vedno iste face.

Večna mladostje med nami.
Vedno moderna in srečna.
Nežno kot vata po rani.
Liže in gloda kosti.

Odkrili so si spomenik.
Spet plapolale so zastave.
Drugačne barve, isti štrik.
Vedno iste face.
Vedno iste face.

Za njimi pride novi rod
dobronamernih misionarjev.
Spet nam obljubljajo dobrot.
Vedno iste face.

Vesela jajca pa debeli hren

Rudolf Maister -
brki Pohorja.
Ti si bil naš črni Pancho Villa.

Danes glej,
namesto Franza Jožefa,
sami smo drug drugemu cesarji.
Kozarce jemo,
dan žena praznujemo,
slepi konj pa našo staro garo vleče.
Vleče nas nazaj,
nazaj na črni Mars.
Zjutraj bo kolono čukov odnesla megla.

Kar nam je ostalo,
smo že imeli prej:
dobro vino, žgance, trde glave.
Vsaj vesela jajca pa debeli hren
na obali naše Drave.

Veter iz Casablance

Ceste so spet polne cul,
zakladov ranjenih obrazov.
Na hrbtih naloženih mul,
čez solze shojenih prelazov.

Počasne kretnje iščejo tolažbe tam,
kjer se sočutje neha,
kjer nori kralj te nore dražbe,
žalost, že sočutno zeha.

Veter propelerjev iz Casablance

Idila je za njih drugačna.
Shranjena je za nazaj.
Ker, ko je bolečina lačna,
vsak spomin postane zmaj.

Ne vem, kje se končajo ceste
in kje počiva njihov zadnji prah?
Poznam pa sabljo njihove neveste,
ki jo vihti brezumni strah.