Kralj in angel

V sobi so bili oboki in ravni stropi. Med njimi skrite majhne oči, ki gledajo. Ves čas samo vame. Moje oči. Žaluzije iz zelenega platna so bile spuščene. Z igro s prsti sem skušal pridobivati hitrost, s katero bi ukanil misli. Jih prehitel. Kimal sem, kadar sem razpoznal svoj tok.

Kadar je njihov tok tok tok zadel v moj tok tok tok.

Vrata v sobo so bila ves čas priprta, vežne duri zaklenjene. Prve tri črke enake pri obeh imenih. Potem pri mojem dve manjkajoči v zaporedju abecede, ko kot četrta črka nastopi njegova. Moja predzadnja pomeni vrnitev k začetku, kot preverjanje oči, ki gledajo. Zadnji dve sta spet iz niza abecede v zaporedju. Najprej moja, potem njegova. No, zdaj se pa že prepoznamo.

Vsa imena mojih prijateljev so bila vsakdanja. Vsa imena mojih žensk so nenavadna, s svojim zvenom in vsebino v času. V Benetkah je obstajala dilema med Piazza San Marco in Ponte di Rialto. Če bi ostal na trgu, bi mogoče naletel na žensko svojega življenja. Na mostu so me ob določeni uri čakali prijatelji. Odločitev je bila zares težka. Nisem imel izbire. Ko bi bil izbral most, bi ostal brez ženske in ohranil prijatelje. V nasprotnem primeru bi ostal sam. Zato sem začel razmišljati o drugačnih rečeh rečeh. O poeziji. O tem, kako se sestavljajo besede v niz, v ogrlico, kjer je začetek zadnji glas pesmi. O nekakšnem principu sonetnega venca. Vendar s to predpostavko, da sem v resnici v rdečem renaultu 4 spoznal tako Lauro iz Firenc. Ampak to je bilo že zdavnaj pozneje.

V beli sobi je bila pogrnjena mizica. Ob steni je s 60 wati svetila namizna svetilka. Okoli smo sedeli trije kralji. Gašper, Miha in Boltežar. Trije osamljenci. Eden je bil že v stanovanju. Drugi je prišel, ko je tam pričakoval tretjega. Med nami črna Marija. Povsod po zemlji pa Kristus, ki je že shodil. Če bi bil on Kristus, bi se dal vedno znova križati. Ki je za nas križan bil.

Medtem ko so kralji izročali svoja darila, so temnopolti sužnji za povodce držali rezgetajoče utrujene kamele.

-Poglej, kamorkoli seže moj pogled, bo rasla pšenica, je rekel Miha.

-Ob poti na jug, kjer sem doma, bo tekla velika reka, je dejal Gašper. -In vanjo se bojo stekale vse majhne reke, ki jih bojo napajali vaški potoki.

-Ob rekah in potokih se bojo igrali otroci in ko bojo odrasli, bojo sejali po poljih in pobirali z njih sadove svojega truda, je dodal Boltežar.

-Mi smo trije kralji, so rekli vsi v en glas.

Tedaj naenkrat niso bile več samo oči. Na drugi strani so se prikazala majhna usta. Usteca. Namazana v črno-zeleno-vijoličastih odtenkih. Stisnjena. Vabljiva v poljub kakor vsaka ženska usta. Moral sem uporabiti širokokotni objektiv, da sem jih objel skupaj z očmi, ki pomežiknejo, kadar predolgo zreš vanje.

Mi. Čakamo kakor v pesmi kraškega pianista iz dvajsetih let tega veka. Imamo vez z brodolomci na oceanih. Na nas svetijo enake zvezde z isto močjo in lenobo. Bela soba, beli azil.

Tok tok tok. Od spodaj ali od zgoraj? Miha nekaj zarobanti, kako da si nas upajo motiti na tako nedeljsko popoldne ob kavi in prijateljskem pomenkovanju, ob izmenjavanju daril in drobnih besednih nežnostih. Ko nas je vendar sama prisrčnost.

Tok tok tok. Samo angeli in duhovi vstopajo skozi zaprta vrata in stene, ne da bi se poškodovali.

-Dober dan.

Stal je med nami. Čisto gol. Pravzaprav čisto gola. Prepoznali smo jo po krilih. Bila je še mlad angel. (To je čudno, saj smo bili globoko v zimi in če smo hoteli priti na obisk, smo morali izdolbsti globoke in dolge tunele od naših hiš in utrditi ozke gazi v snegu.)

-Ali kdo potrebuje angela? je vprašala.

Spogledali smo se. Mi smo vendar trije kralji. Kdo je že slišal, da kralji potrebujejo angele. Marija med nami se je samo smehljala. Tako blaženo kot takrat, ko je spočela svojega križanca.

Priznam, da sem enkrat že slišal za Marijo in angele, ampak o treh kraljih in angelu pa še nikoli. Zato sem vznemirjen čakal, kaj bo. Oči, ki gledajo, so uzirale samo dim cigaret in neme kraljevske profile. V zraku je bilo svečano. Pričakujoče. Mirno in tiho. Potem je angel odšla v kuhinjo. Gledal sem skozi stekleno steno, kako se naslanja na okensko polico.

Zdaj ne vem več čisto zares, vendar se mi zdi, da je hotela Marija izrabiti našo zbeganost in začudenje ter pritegniti pozornost nase.

Pričela je pripovedovati, kako včasih navleče škornje, obleče krilo in se namaže, da izgleda kot, olala, prava pička, in pleše v svoji veliki sobi. Itak vedno govori, da v njej vidi plesati neko osebo. Meni se zdi, da bi ta oseba lahko bila samo angel. Pravzaprav samo moj angel.

Pravzaprav. Tako je pač, če si na dvoje ali v dveh. Vedno je za teboj tvoja druga oseba. Včasih jo moraš pustiti vnemar. Tudi kraljem nam ni prizanešeno. Zato smo se tako radi napravljali v dvorne norčke in jih preoblačili v naš brokat in hermelin.

Angel je gledala v nas in se prizanesljivo smehljala. Saj, zanjo smo čisto običajni smrtniki, ki so se zbrali po srečnem naključju nedeljsko popoldne v eni od Marijinih soban. Vendar je bila za nami dolga pot, kamele so utrujene pospale, skupaj z njimi gonjači, ki so se prej napili težkega kraškega vina. Razumel sem naenkrat vso Jožefovo stisko. Tudi svoje temne krvi se nisem več sramoval.

V spominu ostane doživetje kot edina svečava na koncu temnega labirinta.

Nekaj nas je držalo skupaj, da nismo odplavali. Vsak po svoje. Angel je stopila bližje k nam in se usedla na blazino. Njena krila so bila rahlo povešena. V očeh malce razočaran pogled. Moder od globine neba, od koder verjetno prihajajo vsi angeli. Prižgala si je cigareto. Prvo, odkar smo jo ugledali. Marija je že končala svojo pripoved in tiho zrla predse. Samo še krompir v oblicah, pa bi postali slika Pri nas doma.

Že ves čas je druga oseba v meni iskala neko formulacijo, s katero sem hotel pojasniti neprimernost položaja, v katerem smo se znašli skupaj z angelom. Ampak saj nisi samo na dvoje. Si tudi na troje, še več te je. Zato sem se izgubil v preskakovanju sugestij z vseh koncev notranjosti in pričel misliti na samoto. Tam so vse moje osebe kot otroci, ki jih lahko vedno prineseš okrog. Kadar nas je več, vedno jaz potegnem kratko. Sklenil sem na hitro z njimi sporazum o nevmešavanju v svoje notranje zadeve in pil z njimi zdravico. Potem sem se obrnil k ostalima dvema.

-Jaz rabim angela, sem jima dejal. -Ne zamerita mi, moja popotna tovariša, enaka v veljavi in mogočnosti, moje kraljestvo potrebuje angela, moja kraljevska oseba pa žensko, ki se skriva v podobi tega krilatega bitja. Ogrnil ga bom v kaftan, mu čez lice, nežno in bledično, razgrnil tančico, da ga ne opeče surovo puščavsko sonce, ga posadil na kamelo, ki jo bom osedlal s sedlom iz najfinejšega kozjega usnja, in ga popeljal v svoje prestolno mesto. Nenazadnje moram razveseliti tudi svoje podanike, ki mi zvesto služijo in ob vsaki nepriliki stojijo ob strani.

Najprej je spregovoril kralj, ki je sedel desno od mene.

-Že prav, najin dragi prijatelj, le vzemi jo k sebi na sedlo. Ženska je od preroka poslana in je enaka moškemu v vseh posvetnih stvareh.

Ljubi jo in obdajaj s svilo, če jo bo tvoje kraljestvo premoglo, prinašaj ji darov s svojih potovanj v daljnje kraje, razveseljuj jo s svojim petjem in igranjem, pripoveduj ji svoje resnične zgodbe, da te bo spoznala in te bo ljubila, kakor boš ti njo ljubil. Moj blagoslov naj vaju spremlja.

Kralj na levi je malo počakal in se posladkal z grozdjem, ki je bilo na mizi.

-Vidita, draga prijatelja, je povzel besedo, -v eni sami jagodi tega velikega grozda je skrito trpljenje cele skupnosti. Skupaj z njimi si sladimo življenje in lajšamo bolečino, čeprav je to od preroka prepovedano. Vsaka kupa vina je polna naše krvi. Zato jo izpijmo spoštljivo in z radostjo slavimo srečo, ki nam je dana. Ti pa, dragi moj, ki si našel angela za svoje kraljestvo in svojo osebo, misli nanj vedno s srcem, ki neminljivo bije v tebi od začetka do konca. In pomnoži svoj grozd z bogatim vinogradom, ki ga boš z radostjo in veseljem obdeloval do konca svojih dni.

Vsa napetost med nami je popustila. Dvignili smo čaše in nazdravili srečnemu trenutku, da smo se lahko zbrali in pokramljali.

Tudi angel se je smehljala. Ko sem se ji približal, da bi trčila s kristalnima čašama, mi je zašepetala na uho:

-Jaz nisem ženska. Jaz sem angel. Iz mene boš šele moral narediti žensko. In za to imaš natanko štirideset dni. Šele enainštirideseti dan se boš lahko ljubil z menoj. In ves ta čas bova spala v eni postelji in ti se me ne boš smel dotakniti, čeprav bom gola ležala ob tebi.

Zazrl sem se v njeni krili in pokimal.

-Vedno bom s teboj, moja ljuba angel, sem rekel.

Potem sem sedel nazaj v naslonjač.

Ko smo izpraznili čaše, smo se kot eden dvignili. Prebudili smo gonjače kamel, ki so pospali, zlezli v svoje kraljevske plašče in se pričeli poslavljati. Marija je od nekod prinesla prosojno tančico za angelovo lice. Razgrnil sem ji ga čez obraz, ne da bi se je dotaknil. S kraljema smo se objeli čez ramena. Zunaj je bila že visoka noč, kamele so drgetale od mraza. Odjezdili smo vsak na svojo stran neba. Onadva na jug in zahod, midva z angelom proti severu. Marija je stala ob oknu in z blaženim smehljajem mahala z roko v slovo.

Jezdila sva več dni, preden sva prispela na moje pašnike. Med potjo sem ji pripovedoval, kadar ni spala od utrujenosti, saj je bila kljub vsemu mlad angel, o svoji mladosti in svojih učiteljih. Podaniki so naju pozdravljali, v mestih so se vrstile gostije, zvonovi so bili na vso moč.

Zdaj sva v mojem domu. Angel lebdi nad posteljo in me opazuje, ko zapisujem tele vrstice. Naskrivaj, čeprav menim, da angelu nič ne ostane skrito, včasih pokukam proti koledarju in odštevam dneve, ko se bom lahko zares ljubil z njo, ne le v mislih. Dneve, ko bova zares kraljevala.

Zadnja skušnjava

Ti ne moreš slišati. Ne videti. In ne vonjati. Ni slano, ni suho in kot morje valujoče. Ni Montpellier. Niso visoka obzidja, za katerimi se raztezajo nepregledni vrtovi, zarasli s suho travo. Se ne usedeš na klop. Ne gledaš v pristanišče. Ne preštevaš jamborov. Ne kadiš. Ne misliš. Ne govoriš tujega jezika. Ne stopiš v cerkev Naše gospe. Ne stopaš v ritmu stepa po senčnih straneh uličic. Ne ližeš sladoleda. Ne ostaneš, ko ti ponudijo prenočišče za dva. Ne veš. Ti nisi kralj. Ni angelov v tej mrzli deželi, kjer jodlajo griči, v tem letnem času prekriti s tanko plastjo prhlega snega. Ne znaš leteti, ker nisi ptič. Nisi stolpnica in sežeš komaj meter čez svojo glavo. Če stopiš na prste, seveda. Ne znaš pisati in razbirati sestavin besed. Ne poznaš njihovih pomenov. A ne molčiš. Ne ustopiš se pred objektiv. Na nekem drugem mestu, v drugem času istega dneva - verjetno v parku pod borovo senco, kjer se hladijo zasopli potepuški psi - niti takrat ne pogledaš čez sosedovo ramo v odprto knjigo, ki mu leži na kolenih. Ni dovolj podatkov, da bi nadaljeval. Ni večer, ko je čas za to, da ne obupuješ več. Ni ga več. Ni pretkanosti. Ne greš ven, ker ne moreš. Se ne pustiš ujeti. In nisi ljubosumen. Nikar ne misli, da nikoli ne boš. Da nisi bolan. Da nisi sam. Ni upanja, ni veselja. Ni časa. Za nič. Kam ne greš? In kaj ne boš? Nič pretresljivega se ne zgodi. Ni koncentracije za to.

Ni časa, no. Saj. Ne gledajo v kogarkoli, tvoje oči. Ne jaz. Ne ti. Ne on. Le kdo še ne?

Ti si moja zadnja skušnjava. In zdaj se zares prvič v življenju bojim, da bi se ti kaj zgodilo. Da pade avion dol. Ali da ti na minus triindvajsetih spodrsne, ko prečkaš cesto in čezte zapelje šolski avtobus. Že veš, da te imam najraje, kadar si daleč in nedosegljiva kadarkoli. Kadar rečem, da kaj stori, pomeni, da sem sam brez moči. Naj bi se sramoval? Rad bi se že končno znebil te teže pričakovanja po drugih. Da bi lahko zletel kot ptič.

Tokovi. Luči mesta. Stolpničasti okoliš. Ko hodim, smrdijo še neki ostanki minulih dni. Je še slišati kričanje od vina veselih praznovalcev. Prazniki. V vsakem sistemu navad in vrednot se pojavljajo isti. Pod drugačnim imenom in v drugem času. Časovni zamik v potovanju na vzhod ali zahod je v bistvu človekova razgaljena iluzija o tem, do kam seže njegov duh, koliko lahko obseže njegova duša. Zato so le redki svetovni popotniki. Večina jih potuje iz Kranja v Tržič, z Jesenic v Ljubljano ali iz Škofje Loke v Celje. Razdalje s severa na jug se zdijo krajše, manj zanimive. S severa na jug ali obratno odhajamo na dopust, počitnice, poslovna potovanja in podobno. Potem ko se vrnemo, nikoli ne govorimo o potovanju, ampak le o tem, kako smo se imeli v tem in tem kraju, kaj smo počeli, koga ali kaj smo spoznali ali videli. Pravi popotniki grejo najprej proti vzhodu ali zahodu in šele potem zavijejo na sever ali jug. Ko je Galilei razbil predstavo o Zemlji kot ravni plošči, ki plava na veliki vodi, je načel enega temeljnih aksiomov verovanja. Jaz še vedno ne verjamem, da je Zemlja okrogla. Ampak z dobro lešnikovo čokolado me še vedno lahko podkupiš. Verjamem in prepričati pa se dam le na poljub. Toliko v vednost.

Hej, kdaj bova šla midva spet skupaj v Pančevo! Zdaj že nekaj mesecev hodim v Mižule. Običajno precej pozno. In sam. Nisem dober v matematiki. Rekel sem ti že, da nisem preračunljiv. Zato ne štejem dnevov, ki so že, in tistih, ki še bojo. Obirali bi me, če bi ti rekel mia cara angella nera. Blacklonghairangel. Čudno, ne. Ne morem se nasloniti nate, ker si daleč. Preselil sem se v mesto, kjer so drevesa mrtva. Zato toliko besed, da bi me lahko vzdržal. Pokonci. Potreba? Če jo povežeš z nujo in zabavo, ki jo čutim včasih v tem početju, potem odgovor poznaš. Potem? Ja, potem. Vsi ti hipi zdaj tako ali tako že pripadajo preteklosti. Mimogrede ti povem, da je tole treba brati naglas. Če želiš, ti lahko tudi fonetično zapišem. In prevedem, seveda. Ne? Prav. Veš, kaj se mi zdi hecno? Bolj je temno, več luči je ugasnjenih v mestu.

A ti bo nerodno, če razkrijem, da sta se ti naredili dve gubi na trebuhu? Ki se mičkeno razlezeta čez hlačni pas, kadar se rahlo skloniš. Naj bom tiho, praviš. Prav. Tudi o šestih črnih dlačicah, ki ti odganjajo pod nosom, ne bom nič povedal. Se smejiš? Ne nastavljaj soncu preveč moje pleše. Lahko mi zavre v glavi, potem pa ne odgovarjam za svoja dejanja. Že tako sem čisto uročen. Kadar se hočem izprazniti z drugo žensko, se prikradeš vmes in me jemlješ zase. Ljubosumna si, da veš. In jaz sem še mnogo bolj. Le pazi se. Nikoli nisem verjel v ubijanje iz strasti ljubosumja, zdaj pa lahko v meni prepoznaš potencialnega morilca iz koristoljubja.

A da bi malo potovala? Po Korziki? Pa saj veš, da si bila tam takrat, ko se še nisva poznala. Po najini Korziki? Seveda se spomnim. Ozka asfaltirana cesta. Veter v bok. Germans go home! Oljčni nasadi v rdečkastih vrtačah. Najprej Mozart, potem, potem, potem...Meredith Monk, pa ja. Počutil sem se, kakor da sva prispela na osvobojeno ozemlje. Na otok. In potem še dolgo ostal pod pritiskom misli, da se lahko sovražnik vsak hip vrne in pretrga idilo medenega tedna. Že prihajajo? Že grejo? Že drugo jutro sva se jim s spretnim manevrom umaknila.

Bilo je zgodaj zjutraj. Osli so rigali v oblačno nebo. V nizki kamniti kolibi je dišalo po ovčjem gnoju. Ko sva na obali našla zavetje pred burjo, so pričeli prihajati. Eden po eden. Po prstih. Čisto tiho. S konicami kril so se dotikali vrhov razpenjenih valov. Pravzaprav me je vse skupaj spominjalo na dogodivščino v vasi, kjer sva najela sobo. V visokem dopoldnevu sva pod murvino senco zajtrkovala na klopi pred trgovino. Nekaj korakov proč je stal vodnjak, iz katerega voda po nenapisanem zakonu pripada vsem, domačinom in tujcem. Na njem je sedel ogromen krokar. Negibno. Kadar se je kdo približal vodnjaku, da bi zajel vodo, se je postavil v napadalno pozo. Plahutal je s krili. Vreščal.

Ljudje so se mu najprej smejali. Potem so ga jezni skušali pregnati. Kričali so nanj in vanj metali kruh, jabolčne ogrizke, prazne konzerve piva. Krokar se ni dal pregnati. Potem sta na kolesih prisopihala dva Avstrijca. Ustavila sta se pred trgovino. Eden je fotografiral vreščečega ptiča, drugi je vstopil v pošto, ki je bila poleg. Krokar se je spravil na gumo enega od koles. Z enim samim kavsom jo je prebodel.

Potem je odletel nazaj k vodnjaku. Od zadovoljstva je krakal. Osupli Avstrijec je s tal pobral velik kamen. Zalučal ga je krokarju v glavo. Zadel je. Ptič je omahnil na rob vodnjaka. Po dolgem rumenem kljunu je spolzela drobna rdeča kapljica. Never more. Morilec je butasto gestikuliral s tovarišem. Se spomniš, kako so klicali ptiča...Žigolo...Klokolo...Lukolo? Ja, medtem je kapitan že pripeljal vso jato čudnih angelov. Zelo si jim podobna, veš.

Ja, poletje je zato, da si z njim pozimi kdaj pa kdaj ogreješ otrplo dušo, ko se nimaš podrgniti ob kaj drugega kot ob svoj spomin. Pa še ta je nezanesljiv. Sicer pa je to stvar interpretacije.

Prepustim se vsaki skušnjavi, ki obeta, da me pripelje bližje k tebi. Zato se zadnje toliko in tolikokrat omamljam. Slabost? Ja, tudi slabo mi postane včasih. In vedno se zbojim, da mi ne bi počilo srce. Kaj pa bi s počenim srcem? Sicer pa gre tudi za to, da nikoli nisi gotov, do kam te bo pripeljala skušnjava. Noč in dan mi stoj ob strani.

Le smej se, če ti povem, da si želim, da bi te s svojimi trepalnicami žgečkal po dojkinih bradavičkah. In te na ta način pripravil, da se nasmehneš. Ker si na tej sliki tako resna. In še moja očala si si nataknila, da si videti še bolj resna, kot se delaš s svojimi stisnjenimi ustnicami.

A veš, odkar vem zate, spet sanjam. Ne o tebi. Ampak kar tako. Prav zares tudi o oblakih. Prav romantično je. In ko se zbudim, sem prav dobre volje, čeprav prijetno utrujen. Se ti hahljam, ko naglas bereš slovensko. Zelo potrpežljiva biti ko jaz govoriti tvojo jezik. Saj se razumeva, ne?

Vsem zanikovalcem tega sveta priporočajo, naj si vsak dan trikrat skuhajo metin čaj. Zasladijo naj ga z žličko kostanjevega medu na skodelico. Popiti ga je treba še vročega. V dolgih požirkih. To početi, dokler ne izgine iz misli vsaj petintrideset odstotkov ne-jev.

Sicer pa te prosim, da me ne povprašuješ več po mojem slovenstvu. Jaz sem po poreklu medžimurski Kelt, ki je slučajno pristal na terasastem in dobravskem svetu med Radovljico in Kranjem. Pa čeprav je to zame zaenkrat najlepša pokrajina na svetu. Četudi ne znam jodlati in vriskati. In kričati parol. Ne za, ne proti.

Da si že malo utrujena, praviš. Te res ne dolgočasim? Veš, čakam na navdih. Če bi napisal kar tako nekaj tja v tri dni, potem to sploh ne bi bilo to. Ampak čisto nekaj drugega. A si sploh lahko predstavljaš, kaj pomeni za ljudi, ki se sporazumevamo v glavnem z besedami, manko v jeziku? Pomeni, da smo obsojeni na dolgočasno besedno rutino in smo na preži za tistim, kar je zamolčano, ker ne more biti izgovorjeno.

Zapleteno? Sploh ne. Poglej. Kdo pa danes kriči na ulici, v gostilni, v avtobusu - Hudo mi je. Obupan sem. Sam sem. - Nihče. Vsi trmarijo. Kdor kdaj zakliče, ga posmehljivo in pomilovalno pogledajo češ, ta pa ni normalen. Stopi s preže. Srce je osamljeni lovec, ja.

Ura je že pozna. Hecno, mesto vse bolj v temi, kot sem že rekel. Nobenega zvezdnega utrinka več za nocoj. Tudi tvojega telefonskega klica nocoj definitivno ne bo. Zadosti srčnih odtisov je že na tem papirju. In ne boj se, če pride tole pisanje še komu v roke. Namenjeno je prav in samo tebi. Si ti še Ti?