IX

"Hitite, kolikor hočete, ujamem vas!"

"Ne bodete me! -- Nikdar ne!"

"Oh, gotovo!"

Z brzim skokom je bil preko nizkega jelševega grma tikoma pred njo, ki je prihitela okrog ovinka rebri, čez katero se je podila vsa družba.

Oni so drevili na nasprotno stran, ta dva pa sta stala sedaj sama v temni senci mladega gozda, tihega in dehtečega, kakršen se kaže le na jasni večer poznega poletja.

"Imam vas!"

"Ne, nimate me še! Pustite me!"

Jezno je razpela svojo pahljačo in si hladila vroče lice; a takoj je hotela mimo njega smukniti v grmovje nizdol.

Ali on je bil urnejši. Ujel jo je okoli pasa in pritegnil k sebi.

"Kazen treba plačati!" sopnil je.

"Pa tam gori -- vpričo vseh!" vzkliknila je ona in ga udarila s pahljačo po licu ter se mu izkušala izviti.

Oba nista znala, kako razvneta sta.

"Ančka!" šepnil je on in, ker mu ni imela moči braniti, pritisnil jo je k sebi in jo poljubil na ustna.

"Pustite me, gospod Pavel!" zaklicala je sedaj glasno in, ko je izpustil, vendar se ni ganila z mesta, nego z rokami si zakrila obraz in glasno zaihtela.

"Sram vas bodi! Pustite me! Kaj sem vam storila, da tako ravnate z menoj?"

Tako je šlo očitanje bruhoma vanj, on pa je stal poparjen, nem pred njo.

Toda zdajci se ojači in govori kakor glumač na odru:

"Storili -- storili mi niste ničesar! A vendar -- nesrečen sem, ker sem vas izgubil! Ne veste li že davno, da vas ljubim, da nimam drugih misli, drugih želja nego edino na vas, le vas -- Ančka!"

"Haha!" zasmejala se je na pol veselo, na pol trpko. "Zakaj mi pa tega niste prej povedali?"

"Prej?" dejal je Pavel in ponovil mehanično: "Prej - -- kdaj prej?"

Gospa Vrbanojeva si je naglo otrla solze in stopila na stezico, ki je tekla tu pod smrečjem in robidovjem.

"Vrniva se! Pogrešali naju bodo!" velela je hladno, Pavel pa je korakal molče za njo. Tikoma pred njima izza roba se je že glasil govor in smeh drugih.

Skoro so bili vsi skupaj. Vrbanoj je držal učiteljico Julko za roko, učitelj je bil ujel notarjevo soprogo in Minče je neusmiljeno tiral eno mlajših davkarjevih deklic. Trgovca in več študentov, ki so sedaj uživali svoje počitke, privojevali so si bili takisto večinoma vsak svojo družico, le zadaj globoko v grmovju je še težko sopihal en samec; naš poštar, ki se je bil tudi podal v to nevarno igro; uprizorjeno po enem mlajših gospodov.

"Hej, hej, gospod poštar! Ali vas je kap zadela?" vzkliknil je adjunkt Pavel, ki je ravno prispel do družbe ter naglo našel predmet, na katerega je hotel obrniti pozornost drugih.

"Oh, preklicano! Jaz nisem več takov, da bi prekopicaval kozle kakor vi!" zagodrnjal je poštar v svojem grmu. Bil je brez družice in, ker je šla igra na to, da si vsak izmed igralcev ujame eno izmed udeleženih gospa in gospodičen, katerih pa je bilo po eno manj nego gospodov -- pričakovati mu je bilo obične kazni.

Le-ta in vse druge, kar jih je izviralo iz te igre, zvršile so se potem slovesno na skupnem zbirališču. --

Nocoj je bilo pred večerom farne stoletnice in že ves popoldan so porabili naši znanci za majhen izlet na bližnjo trško gorico, kjer se je kratkočasila družba ob pečenem krompirju in suhi svinjini, ob vinu in pivu, glasovih velikanske harmonike, katero je vlekel trški organist, in ob raznih igrah, ki jih je uprizarjal sedaj ta, sedaj oni. Zvečer pred odhodom so hoteli vžgati še velikanski kres. --

"Kaj ti je? Ali ti ni dobro?" vpraša Vrbanoj svojo soprogo, zapazivši jo prav tedaj, ko je bilo treba zapaliti ogenj, slonečo zadaj planote ob debeli hruški. Ondi je bila nekoliko prej zbrana večja družba, ki je pa sedaj pohitela vsa tja blizu velikega kupa smrečja in trhljadi, nagrmadene ob griču; od tam se je odpiral najširši razgled.

"Glava me boli! Pa bode skoro bolje!" deje ona malomarno.

"Preveč si se utrudila!" meni on in hoče oditi.

"Da se le ti nisi!"

Nekov čuden naglas v teh besedah je povzročil, da se je Vrbanoj zopet naglo obrnil.

"Jaz? Kaj hočeš s tem?" pravi malone osorno.

"No, kaj neki? Kaj se bodeš delal? Saj veš, s kom se trudiš ves popoldan! Mene nisi lovil, mene, ampak tisto -- tisto staro devico, tisto -- učiteljico si ujel, tisto si moral ujeti!"

"Ančka, ne bodi nespametna!" zavrne jo Vrbanoj na pol smehoma, na pol nejevoljno. Akotudi si je v prvem trenutku rekel, da je res nekoliko zanemarjal svojo ženo, vendar ga je silno neprijetno zadel glas, s katerim je izrekla svoje očitanje. Nekaj surovega je zvenelo iz njega; tako vsaj se mu je dozdevalo.

"Le pojdi, pojdi zopet tja; težko te že čaka!" hiti Vrbanojka.

Sodnik je kratek trenutek premišljal; toda jeza ga je prevzela.

"Vedi se vendar tako, kakor se spodobi!" dejal je, kakor bi karal porednega dečaka.

A tukaj je slabo naletel.

"Kakor se spodobi -- spodobi! Seveda, to je vedno tisto očitanje! Kakor bi se ne trudila storiti vsega, kar hočeš, kakor bi ne pazila vedno na to, da govorim tako sladko, tako lažnivo, tako olikano kakor davkarjeve gospodične -- kakor bi se ne trudila ravnati tako kakor druge gospe! Zakaj -- čemu si me pa vzel? Nisi li vedel, kakova sem, kaj znam?"

Vse to je kar bruhalo iz nje, tiho, polglasno, a zato tem siloviteje edinemu poslušalcu.

"Molči!" velel je Andrej in se malone plaho ozrl proti glasni družbi, sredi katere je sedaj vzplamtel prvi zubelj ob visoki grmadi.

Eden izmed gospodov se približa hruški.

"Milostiva gospa -- kje pa ste? Andrej, kje pa imaš gospo?" zakliče na glas. Bil je adjunkt Pavel.

"Pravi, da jo glava boli," odgovori sodnik.

"Oh, mislim, da bode skoro bolje!" vzklikne živo Vrbanojka in se oklene Pavlove roke, ki jo je bil naglo ponudil. Tako odideta k ognju, sodnik pa malomarno žvižgaje za njima.

S tem žvižganjem je hotel utešiti razburjenost, ki ga je obšla. Nekam neumeven, toda silno bodeč mu je bil še vtisk, katerega so napravile zadnje besede Ančkine: "Zakaj -- čemu si me pa vzel?"

Vendar ni utegnil premišljati o tem.

Tukaj pred njim je plapolal velik ogenj proti jasnemu, z zvezdami posejanemu nebu in sedaj in sedaj se je utrgal kos plamena, švignil nekoliko pedi kvišku in ugasnil v dimu, ki se je krožil na široko nad grmado. Mladi ljudje zapojo veselo pesem, tam ob strani poči nekaj topičev in občem oduševljenju dvigne učitelj svoj kozarec ter napije kumici šolske zastave, katero bodo jutri blagoslavljali.

Adjunkt prinese urno kozarec in ga potisne Ančki v roko.

"Živela kumica!" zazveni iznova, organist potegne ob harmoniki: "Mnoga leta živela!" in ves divji zbor zapoje za njim.

"No, Andrej, ali ne bodeš trčil?" vzklikne notar Valentin, ki je bil spričo raznega popoldanskega veselja že ves rdeč v lice.

"Gospod sodnik -- z menoj tudi!" oglasi se poleg Vrbanoja Julka, zagorska učiteljica.

"Kozarca nimam, kozarca!" hiti sodnik.

"Na, tukaj je moj!" izpregovori Ančka, stoječa nekoliko korakov pred njim, in mu ponudi čašo, ne da bi se ozrla v družbo, ki je obstopila soproga.

Andrej je trkal in pil.

Skoro je bilo po velikanskem kresu; v žareči kup je vrgel naposled pijan študent nabasan topič, da se je glasno kričeč vse razbegnilo; potem pa je pok in zasvit razpršene žerjavice naznanil, da je konec današnji veselici.

X

Drugega dne se je vršil spored natanko in točno, kakor je bilo določeno. Nekoliko malotnih nezgod tudi ni izostalo. Pri veliki maši so trški pevci, pomnoženi z nekaterimi manj izurjenimi dijaki, "vrgli" slovesni "benedictus" -- kakor se pravi v pevskem žargonu -- ker je eden vodilnih glasov za pol sekunde prezgodaj "udaril" vmes; pri zabijanju žebljev v pozlačeni drog šolske zastave se je doktorju-ranocelniku pripetila nesreča, da se je spotaknil ob stopnicah, držečih na oder, in se moral oberoč ujeti, da ni položil vsega telesa na surovo obtesane, z bršljanom preprežene deske, kar seveda ni povečalo dvojbene oduševljenosti, s katero je gledalo trško in kmetsko prebivalstvo vse slavnostno dejanje; in ko se je vršil osnovni zbor gasilnega društva, pokazal je takoj zli duh razpora svoje rožičke: osnovalci so bili razdeljeni v dva tabora, v spodnje in v gorenje Grobljane, in vsaka teh dveh strank je hotela vse gospostvo v društvu, ki se še ni porodilo. Končno so se potolažili vsi s tem, da so današnje volitve le začasne in da bode treba odločilno besedo izpregovoriti šele tedaj, ko bode društvo potrjeno po poklicanih oblastvih.

Zato je na večerno veselico prišlo naposled vse najboljše volje.

Veselica je bila v gorenjih prostorih Kračeve krčme. Nekoliko drugih gostilničarjev je sicer zabavljalo, toda ker je oče Krača izredno požrtvovalno izpraznil celó svoje zasebno stanovanje in ker je bila gospa sodnikova -- ali kakor so ji drugi še vedno dejali -- Kračeva Ančka -- kot kumica šolske zastave danes prva odločilna oseba, ukrenil je slavnostni odbor, da mora biti tukaj -- bal paré. Notar Valentin je tekal ves dan sem ter tja. Svoj dobro priučeni slavnostni govor je bil srečno zvršil, potem pomagal bodoče gasilce miriti in sedaj je z učiteljem, nekaterimi davčnimi uradniki, z ranocelnikom in enim trgovcem opravljal posle sprejemnega odbora in rediteljstva za večerno veselico.

Vse je šlo gladko in okoli devete ure so že plesali prvo kadriljo.

Sodnik je bil s soprogo že davno navzočen in prvo kadriljo si je bil izprosil notar pri Ančki. Nocoj je bilo Valentinu vseeno, najsi je Vrbanojka taka ali taka, pozabil je vse predsodke in mržnje; bilo mu je le do tega, da se slavnost vrši toli dostojno, kakor je to mogoče v Grobljah. Med kadriljo šele se je prikazal adjunkt Pavel.

Postal je med vrati, kjer se je poleg slavnostnih gostov gnetla in tiščala tolpa Kračevih hlapcev in dekel, vsa za maknjena v tuji ples, katerega so mnogi izmed njih videli prvič.

"Zakaj tako pozno?" vpraša za njim Vrbanoj, sileč skozi gledalce. Prišel je iz sosedne sobe, kjer so si starejši gospodje s pivom gasili žejo.

"Še vedno prezgodaj!" meni Pavel mehanično, toda oči ne more ločiti od gospe Vrbanojeve. Stala mu je ravno nasproti, živo govoreč s svojim plesalcem, toda izza pahljače je žarelo nje oko v Pavla. Vrbanoj tega ni zapazil.

"Kdaj začnemo pušiti?" vpraša očito dolgočasen.

"Ne vem! Tinčeta treba vprašati; strog reditelj je!"

"Haha, dejal je, da šele ob enajstih! Ko bi se le kakov tarok dobil!"

Tako godrnjaje odide sodnik. Skoro potem je v stranski sobi kvartal z ranocelnikom in postarnim graščakom iz bližine.

Kadriljo je vodil eden domačih študentov, mlad jurist, tržanov sin, ki je nocoj prvič uvedel slovenski velelni jezik. Plesal je z davkarjevo Evfemijo, in ta okolnost je storila, da so bili vsa davkarjeva družina in njih znanci kar vneti za to novost. Sem ter tja se je kakova dvojica namuznila, posebno ženske, toda zgolj iz zavisti. Vobče pa je slovenščina ugajala plesalcem, ker je bila mnogim kadrilja deveta vas, francoščina pa vsem -- deseta. Jurist-reditelj pa je bil tudi vzoren mladenič. Ves večer je pil samo kislo vodo in bil trezen kot podstrešna podgana v pomladanski suši. Ali svoj posel je umel izvrstno in je takoj, ko je nastal najmanjši nered v vrstah, ukazal zopet nastopiti iz početka. Bilo je kakor v plesni šoli.

Valentinu je to jako ugajalo. Ves dan je imel druge misli in skrbi, tičoče se te velike slavnosti, in sedaj pri plesu ni vedel pravega predmeta za razgovor z Ančko. Ta četvorka in vsi slučajni dogodki med plesom pa so mu dajali najbližje gradivo, in pedantična strogost reditelieva je povzročila, da je vso družbo naposled obšla nekova tajna, dobrodejna veselost. Tihi in glasni dovtipi so leteli tja in sem in vse je bilo dobre volje.

Tudi Pavel je posegal vmes z opazkami; natikal si je rokavice, šepnil nekoliko besed sedaj tej, sedaj oni plesalki, ki se mu je približala; vendar pa je nestrpno čakal, da bi bilo že konec četvorki. Čakal pa je dolgo, zakaj reditelj je uporabljal vso svojo vednost, katero si je bil nabral po dunajskih plesnih zabavah, da jo je kazal v zadnjem oddelku, in šele ko je oblastno zaklical neizogibni "chassécroisé" -- slovenščina ga je tu zapustila -- oddahnili so se tudi drugi. Utrujeni so bili, toda le toliko, da so si želeli kratkega odmora za novo zabavo.

Ko so se uvrščali pari za izprehod po sobi, prihitel je Pavel k Vrbanojki.

"Tako pozno prihajate?" dejala je ona, kakor je bil rekel nekoliko prej nje soprog.

"Da, da, to je nemarnost, silna nebrižnost!" pristavi notar, otirajoč si pot s čela.

"Tebi je vroče, Valentin," deje adjunkt, "dovoli da spremljam gospo! Dovolite li?"

Ančka ne zine besede, nego naglo položi roko v Pavlovo. Valentin zadovoljen odide.

Vrbanojka je bila še vsa razvneta po končnem urnem plesanju in si je venomer pahljala vroče lice.

"Težko sem vas že čakala!" izpregovori hipoma, ko Pavel dolgo ne ve ogovora.

"Mene? Zakaj?" vpraša jo osupel.

"Povedati vam moram nekaj!"

Ne da bi odgovoril, krene Pavel iz kolobarja, v katerem se izprehajajo dvojice, in pokaže na kotiček pri oknu, kjer je bila napravljena od smrečja in bršljana majhna lopa. Dva stola sta bila v nji. Vrbanojka nekoliko postane, preden vstopi.

"Vam li ne ugaja?" vpraša Pavel.

"Ne, ne -- vendar bodisi! Le sediva semkaj -- nalašč sediva!" šepne Ančka. Svoj stol potisne tako, da lahko zre po vsej dokaj širi sobani, Pavel pa se odmakne nekoliko v ozadje. Kót je bil kakor ustvarjen za tajen razgovor, ali prav zato je bil tudi popolnoma pripraven, da so vanj in v ona, ki sta si ga izbrala, leteli vsi postranski pogledi mimo šetajočih plesalcev in da so se ju tikale vse zlobne in zbadljive opazke.

"Kaj mi poveste?" prične Pavel, ko sodnikova gospa venomer gleda mimo šetajoče dvojice, in to nekam bojazno, kakor bi ji bilo že žal, da je šla v ta kotiček. In prav v tem trenutku pride mimo Orlova Julka. Vodil jo je domači učitelj in ji pripovedoval o svojih učnih uspehih.

Vrbanojka se obrne, toda dobro čuti skoro pazne poglede onih dveh.

"Kaj ste dejali? Koliko šolskih zamud?" vpraša potem Julka svojega spremljevalca. Preslišala je bila vse, kar je bil oni ravno govoril.

"Kaj ste dejali?" deje sodnikova soproga v tistem trenutku svojemu sosedu.

"Jaz? Ničesar! Čakam samo, da mi kaj poveste. Obetali ste mi vendar!"

"Da, da, povedati vam moram! Ali tajno je, tajno -- a jezi me, grozno me jezi; pa vi bodete molčali!"

"Kakor --"

"No, le čakajte, saj vem, da bodete molčali! Ta Julka, ta postarna gospodična iz zagoriških hribov, izmislila si je nekaj! Glejte, kako ste bili sinoči nerodni, neumni." --

"Gospa! Kdaj?" hiti Pavel.

"No -- tam gori v gozdu, potem pa pri kresu!"

"Ne umejem vas!"

"Skoro me bodete umeli!"

Vrbanojka vtem utihne, zakaj oni učiteljski par se zopet bliža, in dasi ni bilo verjetno, da more kdo čuti njiju tihi razgovor, vendar si ne upa izpregovoriti, dokler sta onadva blizu.

Pavel je to slutil in je naglas govoril o prelepih uspehih, katere ima in jih mora imeti nocojšnja slavnost.

Sedaj sta bila Julka in učitelj že nekoliko korakov od lope in Vrbanojka je zadovoljna opazila, da sedata v drugi kot k peči, ki je bila takisto zastavljena s smrečjem in zelenjem kakor ta lopa.

"I, glejte jo, to starikavo devico! Sedaj pa prav tako sedi za plotom, kakor je trdila --"

"Kaj je trdila?"

"I, kaj? Pravila je danes, da sva se midva sinoči tam gori poljubljala!"

"Vi se šalite -- gospa!"

"Ne, ne, prav nič se ne šalim! Minče mi je povedal in on zve vse; govorilo se je o tem, večja družba je bila zbrana -- ti študentje, trgovci -- stavila bi, da davkarjeve že vedo vse to!"

Glas se ji je tresel in iskala je robca, da si otre solze, katere ji je silila jeza v oči.

"In -- Julka je sprožila to govorico?" pravi Pavel, ne da bi kazal kaj razburjenosti ali nejevolje.

"Da, da, Julka! Ne vem, kaj je videla?"

"Videti ni mogla ničesar, slišati tudi ne, potolažite se, Ančka!"

Ogovoril jo je nocoj prvič zopet z nje krstnim imenom, kakor je bil temu prej vajen.

"Pa vendar ste krivi vi -- vsega govoričenja!" --

"Nikar ne mislite več na Minčetovo blebetanje! Čakajte, sam ga vprašam, potem pridemo stvari na kraj!"

"Ne, ne, Bog varuj! Minčeta pustite v miru! Obetajte mi!"

"Kakor velite! Toda, Ančka, najsi bi bilo to resnično --"

"Kaj resnično?"

"Da bi vas bil smel, da bi vas bil mogel poljubiti --"

"Pustite me!"

"Nikar ne vstajajte! Glejte, v oni lopi pri peči so vedno oči odprte in zro semkaj v naju."

Godba prične z mazurko.

"Milostiva gospa -- ta ples?" konča Pavel prejšnji svoj opomin.

Plesala sta molče, ne da bi se ozrla drug v drugega, ampak sklenjene roke -- nje desnica in njega levica -- govorile so jezik, umeven vsakomur na prvi poskus.

Čakalo pa je že več drugih plesalcev, ki so hoteli izkazati današnji "kumici" vso čast, kolikor so je mogli. Adjunkt je poiskal druge gospe in gospodične, a vse po natančnem preudarku: je li plesati s to ali z ono? Kotiljon -- brez tega bi bila vsa veselica ničeva -- plesal je zopet z Ančko.

Med odmorom je bilo napitnic v izobilju; kjer so doslej starejši gospodje, tržani, gasilci in drugi pili pivo in vino ter kvartali, uprizorili so plešoči mladeniči naglo obednico; tu so imeli pečeni purani izprva največjo nalogo, potem pa se je pričelo nazdravljanje. Sodnik in njega soproga, notar Valentin z ženo in Julko, Pavel, učitelj, davkarjevi in jurist-reditelj, sedeli so skupaj, in sedaj se je ravnalo vse tako, kakor bi ne bilo zavisti ali zlobnosti, mržnje ali hudomušnosti na svetu, ampak vse zgolj dobrovoljna veselost, nocoj pa le čustvo zadoščenja, da je vsakdo zastavil svoje moči v sijajen prospeh te veselice.

Po odmoru se je pričelo plesanje še živahneje nego prej. Ko so okoli treh zjutraj odhajali nekateri oddaljeni gostje, spremil je Pavel graščaka, ki je ves večer tarokiral z Vrbanojem, do voza.

Vračajoč se po stopnicah, sreča vrhu hodnika Ančko, ki je hotela v sobico, kamor so bili za ta večer postavili vso opravo iz drugih sob, slavnosti namenjenih; tam je imela tudi svojo garderobo; za druge gospe je bila le-ta pripravljena na nasprotnem koncu.

Nikogar ni bilo blizu; na steni je brlela gasneča luč, tam iz plesne sobe pa so zveneli glasovi divjega valčka.

"Ančka -- sedaj pa vendar en poljub!"

"Ne, ne!" sopne ona in poskusi uiti v sobico. Ali on je že tikoma za njo in zapre vrata za seboj.

"Ančka, Ančka moja, ali še vedno ne veš, da te ljubim?" šepne Pavel in jo potegne nase ter poljublja njen obraz.

In ona v svoji slabosti ne ve ugovora. --

Ko so se razhajali, žarilo se je nebo na vzhodu in hladen vetrič je valil lahko meglico čez travnike pod grobeljskim trgom.

"Lepo je bilo; prijetno, brez prepira -- kakor ga imamo vedno!" dejal je Vrbanoj, poslovivši se od ostalih gostov, ki so krenili na drugo stran. Pavel je šel s temi.

"Lahko noč! Lahko noč! Dobro jutro!" zvenelo je od vseh strani.

Sodnik je ponudil svoji ženi roko, toda ni je vzela. Molče je stopala poleg njega in zrla v meglico, ki se je kobalila v ravnini in ji rosila tančico nad obrazom. Tudi pod tančico je bilo rosno, ali te kaplje so bile grenke, pekoče...

XI

"Kaj ti je -- Anka? Ali si bolna?"

"Kaj če biti? Pusti me vendar!"

To je bil malone vsakdanji jutranji razgovor pri Vrbanojevih, kadar je on po zajtrku vzel klobuk in palico, da odide v pisarno.

S tem je bil tudi razgovor končan; Andrej je zaprl duri za seboj, Anka pa je jela pospravljati po sobah.

Okoli poldne je pristopical Pavel po tlaku, ki je bil narejen od šilastih kamenčkov, nabranih na produ ter se presledkoma raztezal ob hišah nasproti sodnikovemu stanovanju.

Vljudno je pozdravljal sodnikovo gospo, ki je stala skoro vselej ob tistem času pri oknu.

"Dober dan, milostiva gospa!" zaklical je s ceste. "Kako se imate?"

Ančka pa je prijazno odzdravljala.

"Ali ste že opravili v pisarni? Kako krasen dan je to!"

Tako je odgovarjala časih.

"Ali pač pridete zvečer h Krači? Ste li namenjeni kam drugam?" vprašal je potem adjunkt.

"Ne vem, ne vem! Pa -- da se vidiva!"

"Klanjam se!"

Tako se je vršilo skoro vsak dan opoldne.

Vrbanoj je prihajal pozneje domov, šele okoli ene ure; potem pa se tudi ni hitro vrnil v pisarno. Zvečer je šel rad na izprehod. Navadno je vzel Ančko s seboj in, kadar je ni, prišel je po izprehodu ponjo ter krenil ž njo vred v krčmo h Krači. Tam je obsedel; doma nista kuhala večerje, ampak naročila sta si jo tukaj. Sodnik je tarokiral z notarjem in ranocelnikom, če pa teh ni bilo, z davkarjem in učiteljem ali s kom drugim izmed navadne družbe; soproga njegova pa se je razgovarjala sedaj s tem, sedaj z onim navadno pa s Pavlom. Pustila je časih tudi vso družbo in odšla gor v očetovo sobo -- saj je Krača gospo imel še vedno kakor za domačo hčerko -- in ondi je urejala krčmarju potrebne račune ali mu tudi pisala nujna pisma.

V tej sobi je bila zapadla Pavlovi strasti in svoji slabosti ono veselično noč ob farni stoletnici. In v tej sobi sta se sedaj pogostoma shajala. Pavel je pustil družbo v spodnjih prostorih in spremljal sodnikovo soprogo v gorenje sobe. Nikomur se to ni zdelo čudno ali neumestno, zakaj oče Krača je bil tudi zvečer navadno v gorenji sobi ali pa je Minče tamkaj kolovratil po stopnicah; torej ni nikomur prišlo na misel, da bi opazoval te adjunktove shode s soprogo sodnikovo. Doli v gosposki sobi so mešali karte, in bori vinarji, za katere so igrali sleherni večer, potovali so iz skledice v skledico. Kako vesel je bil notar, če je zakričal dozdevno uspešen "kontra", in kako radostno je spet sodnik pobral novce, če je srečno ustavil naperjeni poraz!

"Kaj pa imate nocoj tako važnega?" vprašal je Pavel nekoč, stopivši v gorenjo sobo, kjer je oče Krača, stoječ ob pisalni mizi, počasi narekoval nekaj tajnega Ančki, ki je s peresom v roki le na pol slišala njega besede, pač pa tem bolje korake Pavlove.

Oče Krača zmiga z rameni, stresne nekoliko gorenji živo,t in pravi malomarno: "Nekov lopov me hoče oslepariti ob hrastovini. Pa jaz se ne dam -- in se ne dam!"

"Saj ne bode tako hudo!" meni Pavel in sede oblastno s tlečo smotko v ustih na majhno zofo v kotu sobe.

"Za nekaj sto goldinarjev -- to je dovolj!" zagodrnja Krača. "Jaz sem prodal po naši meri, oni pa hoče laško mero! Tukaj pa je razlika na kubik --"

"Pustite kubik," nasmeje se adjunkt, "pišite mu, kako ste prodali!"

"Ančka, piši!" veli Krača in vtakne roke v žep, potem dvakrat, trikrat polglasno zažvižga in prestopi sobo do vrat; tam se naglo obrne in deje na pol proseče, na pol pa, kakor bi vsa stvar ne bila vredna piškavega oreha:

"Gospod adjunkt! Morda ste tako dobri, da ji poveste, kako naj pero obrne?"

Vtem pa tudi že odpre duri in stopi na hodnik.

Kratka tišina zavlada v sobi; ostala dva čujeta le, kako odhaja oče po stopnicah. Ko se pa zaloputnejo spodaj vrata v gostilniško sobo, skoči Ančka izza mize in steče k adjunktu.

"Pavel, Pavel, ali me res ljubiš?"

On pa jo molče stisne nase in srkajoč vso slast te nepoštene ljubezni, vleče vedno na uho, ali se ne čuje morda zopet korak na stopnicah ali pred vrati.

Navadno ni bilo nikogar več gor in Pavel je šel mimo v spodnjo sobo, prej se še glasno razgovarjajoč z očetom ali z Minčetom, katerega koli je pač srečal na poti. Nocoj pa so zdajci zabobneli težki koraki Kračevega očeta po strmih votlih stopnicah. Ko vstopi, že sedi Ančka pri mizi in se dela, kakor bi nekaj pisala, Pavel pa si vžiga ugaslo smotko.

"Ti pa počasi pišeš!" deje starec in iztika po predalih bližnje omare.

"Gospa menda skoro dokonča!" pravi adjunkt in počasi odhaja.

"Kaj naj še pristavim? Kakovo grožnjo morda?" hiti Ančka.

Pavel se vrne in deje nasmehoma: "Zapišite še, da bode v osmih dneh zarubljen, ako ni zadovoljen z našimi kubiki!"

"Tako je prav! To je dobro!" razveseli se Krača.

Ko adjunkt zopet stopi v spodnjo sobo, tedaj je vsa družba kakor navadno zatopljena v igro, tako igralci kakor gledalci. Stoprav ko jame eden novič deliti karte, oglasi se notar: "No, kje si pa ti zopet tičal, Pavel?"

"Sv'ete, sv'ete sem dajal!" meni adjunkt in izpije pol kozarca.

Trgovec pa, ki je sedel poleg sodnika, hoče z nogo dregniti nasproti sedečega davkarja, kakor bi se imela v čem sporazumeti, zadene pa ob Vrbanoja.

"Kaj je?" vpraša ta, pa le še bolj zamišljen v igro.

"Oh -- oprostite, nič -- nič!" izgovarja se trgovec.

Toda kakor so se srečavali z očmi -- vsi razen sodnika, ki je vtikal kvarte v roko, in razen adjunkta, ki je naročal Minčetu, naj prinese vina -- tako je hitela le ena misel od prvega do zadnjega; vsi so čutili, slutili, da, znali, kje je bil adjunkt in zakaj je bil tam, kjer je pač bil; samo eden tega ni čutil, ni slutil, ni znal; do sedaj je bil še vedno slep za to -- Andrej Vrbanoj.

Časih se je celo zgodilo, da ni slušal soproge, ko je ob pozni uri tožila, da jo že glava boli, da je zaspana, da je čas iti domov.

"Počakaj nekoliko, da se še kaj razgovorimo!" dejal je navadno. Ako mu je pa posebno ugajalo v krčmi, obrnil se je do adjunkta in dejal v pošteni svoji naivnosti: "Pavel, spremi jo do hiše, saj vidiš, da se boji; mi pa rečemo še eno!"

In Pavel je potem spremil Vrbanojko.

Nocoj so šli skupaj iz krčme. Poslovili so se na cesti in vsak je krenil proti domu, le Pavel je spremil notarja slučajno, ali pa, ker se mu še ni poljubilo iti spat; postala sta zopet na mestu, kjer sta razmotrivala pred toliko toliko meseci -- dve leti je bilo skoro -- je li Vrbanoj pameten ali neumen, da jemlje ono Kračevo punco.

Nocoj žene notarja, da ustavi korak. Pod njima šumi potok v globoki strugi in, kakor ono noč pred dvema letoma, ko so praznovali Vrbanojevo poroko, tako se penijo danes tam doli valčki med kamenjem, po nebu podi južni veter prozorne kosme oblakov, ki sedaj in sedaj zlezejo preko lune; iz daljne, gorenje soteske sem pa se oglašajo enakomerni udari fužinskih kladiv, na pol zveneč, na pol bobneč -- kakor sladka nadeja -- kakor temna grožnja!

"Kaj bode iz vsega tega?" vzklikne Valentin, obstavši pred svojim spremljevalcem.

"Kaj bodi?" zavrne ga ta in suče v roki kljukasto svojo palico kakor vreteno.

Vsak je dobro vedel, da je drugemu predmet tega razgovora jasen.

"Pomilujem tebe in Vrbanoja! Nesreča je to -- zanj; zate pa je --"

Valentin je umolknil, kakor bi mu beseda ne hotela iz grla.

"No -- kaj?" izpregovori Pavel počasi.

"Sramota -- če že hočeš vedeti!"

"Sam pometaj pred svojim pragom in pusti tisto učiteljico v miru, ki je skoro sleherni teden pri tebi, kakor bi ti služila za pisarja!" vzklikne adjunkt v divji jezi.

"Pavel! Ne umejem te! Julka prihaja k moji ženi in to niti pogostoma; jaz pa --"

"Ti -- ti -- -- tebi so namenjeni ti poseti!"

Valentin se je zavedal, da sta brez krivice on in Julka; vendar pa ga je v tem trenutku navzlic vsej razburjenosti prešinil spomin, da ga časih ona Julka res zanima in morda bolj, nego bi smel ali mogel opravičevati pred strogim sodnikom ali na priliko pred svojo ženo. Toda to so bila le čustva, katerim ni dal nikdar duška.

"To je zopet -- nesramnost!" vzhitel je, ampak v vsem vzkliku je bilo nekoliko neodločnosti, katero si je izkoristil njega nasprotnik.

"Kaj pa veš o meni in Vrbanojki? Da sem ji prijazen? No, jaz ne vem, kako prijazen si ti Julki? Ti si se ž njo celo vozil do Zagorice, jaz z Vrbanojko še nikdar!"

Sedaj pa Valentin vzrase.

"Ponavljam ti, da je to govoričenje nesramno! Svoje občevanje z Julko lahko zagovarjam povsod, ako bi bilo treba, tudi vožnjo v Zagorico, ako hočeš! Pusti mene v miru, kakor bodem jaz odslej puščal tebe!"

Rekši se obrne domov.

"Prav tako!" sikne Pavel.

"Le glej, da te Vrbanoj kdaj ne nabije!" zavrne razsrjeni notar še enkrat.

V adjunktu zavre, da bi se vrgel za njim, toda premisli si.

Prismoda! Čemu se pa vtika v moje stvari?" zagodrnja in udari po mostni ograji. Nato počasi odkoraka domov. Prišedši do sodnikovega stanovanja, ugleda gori še razsvetljena okna; toda vse je tiho. Nekoliko postane na cesti.

"Čemu jo je pa vzel -- to Ančko?" deje sam v sebi, kakor je bila rekla ona že nekolikokrat svojemu soprogu. "Jaz bi jo bil tudi lahko! -- Pa morda je bolje tako!"

In s tem lahkomiselnim tolažilom počasi odide. --

Notar je legel prav slabovoljen spat.

"Na mojo dušo," zarotil se je, "nikdar več se ne vtaknem v tuje stvari -- in ako se ta dva bedaka skoljeta ali uničita -- jaz ne črhnem ni besede več! Kaj mi do -- enega ali drugega --? Julko pa tudi nečem več v hišo! Da bi vrag te jezike!"

Hotel je še ženi povedati o nocojšnjih dogodkih, toda premislil si je in odložil stvar za drugič.

XII

Davkarjevi so imeli nekaj sorodnikov v glavnem mestu in, kadar sta nanesli prilika in dobra volja teh sorodnikov, prebila je ta ali ona davkarjevih gospodičen nekoliko dni pri njih. Tam so izpraznjevale svoje košare, polne grobeljskih novosti, in jih napolnjevale z mestnim klepetanjem, katero so potem trosile in razširjale do zadnje pičice po domači vasi, zabeljene z dodatki, kakor sta jih porajali fantazija, v tem oziru vselej bujna, in malovaška zlobnost.

Evfemiji se je po dolgem času zopet ponudila prilika, da se je odzvala povabilu dveh tet v mestu. Ti sta stanovali skupaj, živeli skromno ob pokojnini, katero je imela ena kot vdova nižjega uradnika, in ob stanarini, katero so jima plačevali podnajemniki treh sobic v njiju stanovanju. Bili so navadno iz krogov, v katerih se poedinci hitro menjavajo. Sedaj je stanoval tam trgovski potnik, ki je bil malo doma, zaseben zemljemerec in končno odvetniški pisar, izgubljen študent, ki je imel, kakor je sam dejal, vse študije, samo izpitov še ne.

Evfemijini teti sta časih te svoje gospode povabili na večerjo; sami sta kaj skuhali ali spekli, gospodje pa so naročili pivo in vino. Taki večeri so bili davkarjevim gospodičnam veselje, kakršno so si sploh mogle misliti. Nebrižni in veseli, frivolni in premnogokrat tudi podli ton, ki je vladal tu, ugajal je družbi in glede na izobrazbo teh ljudi tudi ni moglo biti drugače.

Ko je Evfemija nekoč ob taki večerji prodala vse zanimive novosti o grobeljskem sodniku in njega Ančki ter naslikala adjunkta Pavla, kako se izprehaja pod sodnikovim stanovanjem ali pa celo spremlja Ančko domov, porodila se je tam tudi -- sicer ne več nova, vendar pa vedno priljubljena misel, da bi se anonimnim potom obvestil slepi in gluhi Vrbanoj o tem, kar govore ljudje. Redakcijo je prevzel odvetniški pisar, kaligrafično zvršitev zemljemerec, ekspedicijo po kakem oddaljenem poštnem uradu pa trgovski potnik; teti in Evfemija pa so si mele roke in kričale: "Oh, ali bode to dobro! Kako bode dobro!" --

Krasnega jutra je bilo, ko je Vrbanoj, prišedši v pisarno, odpiral pisma, katera mu je bil ravnokar prinesel sluga s pošte. Bila so zgolj uradna in ta je metal na kup, velevši slugi, naj jih odpravi zapisnikarju. Potem seže po časnikih, a tu leži pod zavitkom dnevnika še drobno pisemce. Naslov je njegov, napisan pa z ono lepo okroglo pisavo, kakršno rabijo tehniki na svojih načrtih.

Vrbanoj pogleda najprej v časopis, kaj poročajo zadnji brzojavi, potem prečita prvi stavek uvodnega članka, nato šele seže po pismo.

Sluga še vedno uravnava zavitke in akte uradnih dopisov in sodnik deje, malomarno odpirajoč svoje pismo:

"Prinesite mi današnji komisijski akt -- ono pravdo gori v grobeljskih fužinah -- sam pojdem tja!"

Vtem stopi k oknu in radostno pogleda proti temnosinjemu jesenskemu nebu.

"Krasen dan!" deje sam v sebi, odhajajoči sluga pa misleč, da je namenjen ogovor njemu, pristavi:

"Lepo je, lepo, samo burja se nekoliko sili!"

"Dajte, dajte urno oni akt!" veli sodnik. --

Ko se vrne sluga z zahtevanimi spisi, najde Vrbanoja sključenega v stolu pred pisalno mizo in strmečega na odprto pisemce.

"Tukaj so spisi!" deje sluga pokorno.

Sodnik ne odgovori in sluga zre strahoma na njega bledi, prepali obraz.

"Gospod -- gospod sodnik! Vam je li slabo?"

"Kaj?"

"Vode? -- Ali hočete vode?" hiti sluga.

Zdajci se vzdrami Vrbanoj kakor iz spanja.

"Nič, nič -- le pojdite!" veli s hripavim glasom, osorno in zapovedujé, kakor ga ni čul sluga še nikoli. Preplašen odide, zunaj v prvi sobi pa pripoveduje pisarjem, da je moral sodnik prejeti čudno pismo -- kdo ve -- kdo zna? In vse ugiblje, naposled pa si tudi vsi sporazumno namežiknejo.

V svoji sobi pa je Vrbanoj zopet strmel na list, katerega je držal v tresoči roki.

Tukaj je bilo napisano tudi z ono okroglo pisavo, po kateri pisca ne moreš zaslediti:

Prečastiti gospod sodnik. Ako si domnevate, da ste prvak v Grobljah, upravičeno je to popolnoma; zakaj do sedaj ondi še ni bilo nikogar, ki bi nosil takšno krono, kakršno pleteta vam Ančka in Pavel.

Z najodličnejsim spoštovanjem

Resnicoljub.

"Kje je adjunkt? Kje je Pavel?" vzkliknil je Vrbanoj, ko je sluga odšel, in skočil kvišku. Potem pa je naglo premeril sobo, ne da bi stopil k vratom, in je ponovil svoje vprašanje. "Ančka in Pavel?" zašepetal je in potem so se mu silili v spomin razni dogodki, o katerih še ni premišljal: prvo seznanstvo z Ančko, opomnje Pavlove in notarjeve, spremljevanje adjunktovo, sestanki pri Krači, domači, mnogokrat tako neutemeljeni prepiri -- vse mu je šumelo po glavi. Nato se domisli raznih zbadljivih opazk, katerih ostí do sedaj ni nikdar umel, ne čutil, a sedaj -- sedaj mu rasto v spomin -- bujno in košato kakor koprive ob senčnatem zidu in peče ga do dna srca.

"Pa -- saj ni res, vse to ni res! To je zgolj grozno obrekovanje -- zlobnost, da ji ni enake!"

Tako se tolaži. Ali kadar vzame oni usodni list in novič čita njega vsebino, vzkipi mu zopet kri.

Dvakrat, trikrat je že postal pred svojo mizo, prečital list, vrgel ga divje nazaj na drugi papir in potem zopet segel po njem.

Zdajci mu obstane pogled na spisih, katere mu je nekoliko prej prinesel sluga. Ustrezaje hipnemu nagibu, pozvoni in veli vstopivšemu slugi:

"Gospoda adjunkta prosim, naj pride sem!"

Nekoliko pozneje si stojita nasproti: sodnik, bled, trepetajoč od divje razburjenosti -- adjunkt, malomaren in povsem radoveden, kaj pomeni ta redki poziv k načelniku sodnega urada.

"Na -- beri!" pravi sodnik in vrže ono pismo na mizo, stoječo sredi sobe. Z zelenim prtom je bila pregrnjena in na nji je stal med dvema voščenima svečama težek železen križ s podobo Odrešenikovo. Tukaj so ob pravdnih dnevih prisegale stranke in priče in tu je ob prižganih svečah govoril sodnik vselej one že malone doslovno priučene in privajene opomine, naj govori prisežnik resnico in nič drugega nego -- resnico.

Pismo, katero je vrgel Vrbanoj iz rok, padlo je pod razpelo med svečnika in adjunkt je nehote odtegnil roko, ko ga je že hotel prijeti.

"Kaj je?" vpraša osupel.

"Beri to -- pravim!" veli Vrbanoj z glasom, kateremu skoro ni moči ugovarjati.

Pavel prečita list in ga nato hladnokrvno položi na mizo.

"Kaj je?" ponovi -- potem pa pristavi, ko Vrbanoj le srepo gleda vanj: "Kaj hočeš od mene? Kaj hočeš na to -- nesramnost?"

"Odgovori, je li res -- ali ni res?"

Da je mogel Pavel v tem trenutku vzklikniti: "Ni res, to je laž, grda laž!" -- ali da je dejal vsaj kaj podobnega -- Vrbanoj bi ga bil objel v svoji prostodušnosti in pritisnil nase; adjunkt pa tega ni mogel reči. Pogledal je na steno, kjer je tikala stara ura, in dejal malomarno:

"Ali se brigaš za tako klepetanje -- za take nesramne dopise?"

Kratka tišina nastane, toda predolga, da bi Pavel vedno gledal na stensko uro. Obrne se k sodniku, ali prestrašen odstopi za korak, ko ugleda njegov prepadli obraz.

"Torej je vendarle res!" šepne Vrbanoj.

"Ako tem veruješ" -- hiti Pavel.

"Molči -- lopov!"

Ta psovka je padla kakor skala skozi strop med oba. Vrbanoj jo je izbruhnil potihoma, da je ni bilo slišati v drugo sobo, Pavel pa jo je pobotal le z divjim sovražnim pogledom.

Vrbanoj stopi k pisalni mizi in vzame spise, katere mu je bil prinesel sluga.

"Gori pri fužinah -- ono pravdo -- današnjo komisijo -- to opravite vi -- gospod adjunkt! Evo vam aktov."

Rekši vrže ves zavitek na zeleno mizo pred adjunkta.

Pavel se nekoliko obotavlja, ali bi segel po aktu ali ne; naposled vzame akt in odhaja.

"Počakajte!" vzklikne Andrej za njim, "ono -- ono Kračevo Ančko tudi lahko vzamete kar s seboj; odslej je -- vaša!'

Adjunkt se ne obrne, celo vrat ne zapre prenaglo za seboj.

XIII

V sodni sobi majhnega okrajnega sodišča na Gorenjem Štajerskem je pregledoval lepega jesenskega jutra sodnik -- poleg starikavega kanclista edini stalni uradnik temu sodišču -- spise, ki jih je bilo danes rešiti. Opravka tu ni bilo nikdar preveč in tudi danes je kazalo, da bode ves dopoldanski posel nekoliko kazenskih obravnav; razžalitve časti in vlačugarstvo, oni redni prestopki pred okrajnimi sodišči, ki se pa tudi rešujejo tako redno in sumarično, kakor se otepe snop prosa, kadar je letina dobra.

Sodnik v tem kotu, pozabljenem od drugega sveta, bil je naš stari znanec, nekdanji adjunkt Pavel; od dne pa, ko se je vršil oni burni prizor med njim in Vrbanojem, minilo je deset let. Po onem dogodku sta se razšla, vsak na drugo službeno mesto, Ančka pa, ločena od svojega soproga, šla je zopet za točajko h Krači.

Ta dva moža si drug drugemu nista bila segla za vrat, ampak končala sta vso stvar kakor navaden sodni spis. Vse, kar je bilo, ležalo je za njima, takisto kakor končani sodni spisi v zaprašeni, umazani registraturi; srečala se od tedaj nista več, odkar sta se uradno ločila v Grobljah in zvedela sta drug o drugem le tedaj, kadar je bilo katerega ime v uradnem listu. Vrbanoj je sedaj svetovalec pri majhnem okrožnem sodišču, Pavla pa nahajamo tu v zapuščeni dolini gorate Štajerske.

"Dobro jutro, gospod sodnik!" zakliče mlad mož, pomolivši glavo skozi vrata.

"Oh, vi ste, gospod notar!"

"Pojdete li na lov?"

"Pojdem, pojdem, takoj po obedu; v krčmi se sestaneva! Nekaj neumnih obravnav imam, pa vse to bode končano dopoldne!"

"Da se vidiva!"

"Zbogom!"

Sodnik pozvoni in veli vstopivšemu slugi, naj pokliče pisarja in stranke. Obravnaval je naglo, časih nekoliko nestrpno, potem je dolgočasno narekoval zapisnik, sodbo pa proglasil po običnem kopitu. Tako je odpravil stranke in, meneč, da je že opravil svoj posel, velel je pisarju:

"Popoldne itak nihče ne pride; uredite te zapisnike in--"

"Še eno obravnavo imamo!" deje pisar.

"Še eno?"

"Da, da! Nekovo pritepenko so privedli orožniki danes v jutru. Tu je naznanilo orožnikov!"

"Pojdite ponjo! To bode hitro pri kraju!"

Ko odhaja pisar klicat slugo, da privede zaprto obtoženko, prebira Pavel ovadbo. Zdajci se strese in beročemu obtiči pogled na mestu, kjer je zapisano ime zaprte ženske.

"Ana Vrbanojeva! Ana Vrbanojeva!" jeca predse. "Ne, ne, to ni mogoče! Bogzna, koliko jih je tega imena!"

Pri tem ne opazi, da mu poselska knjižica, priložena ovadbi, zdrkne na tla.

"Ana Vrbanojeva -- Ana -- Ančka!" deje novič in se prime za čelo. "Ne, ne, ona ne more biti, ne sme biti!"

Vtem ugleda knjižico na tleh in jo hlastno pobere ter odpre, iščoč mesta, kjer je zapisano domovinstvo, doba in vse ono, kar mora nositi dandanes služeč človek črno na belem s seboj, ker se mu vendar ne more in ne sme več vžigati na kožo.

Ana -- Ančka! Ona je!" vzklikne na glas ih zatrepeče po vsem telesu.

Onemogel se zgrudi v naslanjač in zre srepo predse.

Kako prepal je bil videti sedaj ta mož s svojimi globokimi gubami na licu in redkimi sivimi lasmi, ki so mu medlo legali ob teme!

Sedaj vstopijo trije: ženska, pisar in sluga. Zadnji obstane pri vratih, pisar sede k mizi, ženska pa stopi pred zeleno mizo, za katero sedi sključen v naslanjaču in strmeč vanjo -- sodnik Pavel.

Bila je Anka Vrbanojeva. Bledo, malone starikavo lice, obnošena, zanemarjena obleka, ogoljena potna torbica, katero je držala v rokah, rokavice z raztrganimi prsti -- vse priča o nje bedi. Mraz jo trese in zavija se tesno v svoj šal, čigar prvotne barve ni več moči zaslediti. Samo enkrat pogleda hlastno in boječe po sobi, potem upre svoje temno oko, iz katerega še vedno sije nekdanji nepopisni žar, v sodnika predse.

Pavel sedi s hrbtom proti oknu in lica njegovega ni lahko razločiti; tudi Ančka ga ne spozna. Šele ko začuje njega glas, ki pa je sedaj malone hripav in negotov, stresne se ter novič pogleda sodnika; a tudi sedaj ga ne spozna.

"Vaše ime?"

"Ana Vrbanojeva."

"Imate let?"

"Enointrideset."

"Stan?"

"Omožena."

"Kje, kaj je vaš soprog?"

Toženka se nekoliko obotavlja, a potem reče povešenih oči: "Uradnik je."

"Kakov uradnik?"

Zopet premišlja. Zdajci pa se trmoglavo, uporno vzravna in potegne šal še tesneje okoli ramen.

"C. kr. sodni svetovalec je," reče trpko.

Pavel se ne zgane, pisar pa obsedi odprtih ust in pozabi pisati dalje. Strmeč pogleda sodnika, ali morda tudi ta ne dvoji več o očiti blaznosti te zatoženke.

"Zakaj niste pri njem?" vpraša oni mirno dalje.

Hotel je -- moral je zvedeti vse, vse zgodbe zadnjih deset let v življenju te ženske, dasi mu je bilo, kakor bi si zasajal pri vsakem vprašanju oster nož v meso. Da, vest, vest! Sedaj je čutil, da jo še ima!

"Ločila sva se."

"Sodno?"

"Ne, ne, kar tako -- prostovoljno."

"Ali vaš soprog zna za vas?"

"Menda ne," deje ona z bridkim zasmehom.

"Kaj ste sedaj? S čim se bavite?"

"Točajka sem."

"Točajka brez dela?"

"Da, brez dela."

Za preiskavo in razsodbo je potreboval sodnik le še enega vprašanja: O krivdi, je li res prosjačila, toda tega še ni hotel vprašati. Zvedeti je hotel še več.

"Kje ste bili zadnja leta, odkar --?" Umolknil je nehote.

"Od kdaj?"

"No -- odkar ste se ločili od soproga?"

Pogledala ga je začudeno, kakor bi instinktivno čutila, da to vprašanje z vso obtožbo proti nji nima opraviti ničesar. Vendar odgovori polagoma:

"Iz početka sem bila doma pri očetu -- ne pri očetu -- pri redniku, pri oddaljenem sorodniku, kakor sem bila prej, preden sem se omožila; pa oče -- rednik moj -- umrl je, mladi gospodar se je oženil in nova gospodinja me je odpravila z doma. Služit sem šla s tem, kar sem znala, česar sem se do tedaj priučila -- za točajko! Za kaj boljšega nisem bila!"

Govorila je vse to pretrgoma, tresočih usten, odkrito, brez pridržka, samo nekov piker naglas je zvenel iz zadnjih besed; sploh pa se v vsem njenem gibanju, na nje licu, nje stasu ni kazalo nič podlega.

"Zakaj ste sedaj brez službe?"

"Bolna sem bila -- saj sem še! Na Dunaju sem bila v bolnici, denarja nimam in tako moram, hočem peš proti domu!"

"Zatoženi ste, da ste prosjačili po hišah!"

"Ne po hišah; samo v eni krčmi sem prosila nekoliko juhe; to vendar ni kaznivo?"

"Da, kaznivo je!"

"Za Boga!"

Prijela se je ob mizo.

"Vam je li slabo?"

"Da, slabo, že dolgo! Mraz me stresa!"

Sodnik vstane, upre roke ob mizo ter prične s suhim, hripavim glasom: "V imenu Njega Veličanstva, presvetlega cesarja --" kakor to zahteva zakon od vsake sodbe.

Zatoženka ga posluša, kakor bi je vse to nič ne brigalo; saj tudi ne umeje vsega; stoprav na koncu, ko proglasi sodnik, da je zatoženka obsojena zaradi vlačugarstva na tri dni zapora in potem na prisilni odgon v domovino, skloni se preko mize in vzklikne: "Kaj, kaj pomeni to?"

Sodnik ji obrne hrbet in veli, korakajoč od mize: "Le pojdite!"

Prišedši do zida, obrne se in sedaj pade vsa svetloba od okna nanj, na njega ostarelo, a sedaj od silne razburjenosti zardelo, skoro mladostno lice. Vrbanojka omahne in se prime z rokami za glavo.

"Pavel -- Pavel! Ti -- vi ste?"

"Odvedite jo!" ukaže sodnik in sluga in pisar, oba prepričana, da imata posla z blazno žensko, stojita ji že vsak na eni strani.

"Vi -- vi!" dejala je med stisnjenimi zobmi in preteč dvignila desnico proti nekdanjemu ljubimcu, sedanjemu sodniku.

Potem odide s spremljevalcema.

Sodnik pa stopi v sosedno sobo, tam se zgrudi na stol pred pisalno mizo, upre glavo v roke in grenke solze mu priteko med prste...

Popoldne ni šel na lov; pozno zvečer pa mu naznani sluga, da je ona ženska hudo zbolela -- bržkone ima vročinsko bolezen, v deliriju je. Sodnik ukaže poslati po zdravnika.

Dva dni kasneje pride sluga k sodniku s poročilom, da je jetnica umrla za legarjem. Zopet dva dni pozneje so jo pokopali na vaškem pokopališču, tam v kotu ob zidu, kamor so devali berače in brezdomovince. Za pogrebom je šel samo eden: sodnik Pavel.

Ko je sedel zvečer potem v krčmi v navadni družbi med davkarjem, notarjem in domačim beneficiatom, omenil je zadnji zadovoljnega lica: "Da, da! Gospod sodnik, tako je lepo! To je krščansko! To je sedmo telesno delo usmiljenosti: Mrliče pokopavati!"

Pavel pa je le na pol čul te besede. Zrl je skozi odprto okno v jasno jesensko noč; v tišino, ki je zavladala za trenutek v sobi, šumeli so valčki gorskega potoka, ki se je vil po jarku pod hišo, in iz doline so bobnela fužinska kladiva -- Prav tako kakor nekdaj tam daleč -- daleč -- --!