Janko Kersnik
Ponkrčev oča

Tam doli pod Kompoljskim gradom v zatišju dveh majhnih dolin, raztezajočih se na sever in vzhod, je delala soseskina cesta majhen klanec. Preko ceste vrhu klanca pa sta držali dve ozki stezi. Vsi grajski in kmetski lovci so pripovedovali, da je tamkaj na razpotju izvrsten stan za vsakovrstno divjačino. Zajec, gnan in pojan od tulečih psov, mora pripihati, kakor so pravili lovci, kar po cesti, bodisi od desne ali leve. Lisica se priplazi in privleče po ozki spodnji stezi in njo je treba posebno pazit. Srnjak pa prilomi skozi gosto, z robidovjem preraslo grmovje; že na dvesto korakov ga lahko čuješ in na cesto pred puško mora priti. Izvrsten stan je bil to! Tudi za srnice, lahkonoge, živooke srnice!

A po teh streljati je bilo strogo prepovedano, grajski gospodarji so varovali svojo divjačino. Bilo je septembra meseca, ko se je zgodaj, v hladni rosi odpravilo nekoliko lovcev iz Kompoljskega grada na lov doli v zatišje. Bilo jih je malo krdelce. Grajski gospodar je hotel imeti nekaj zajcev, a sam ni utegnil iti nanje. Poslal je svoje lovske čuvaje, štirje so bili, in pridružil se jim je grajski učitelj, odgojevalec gospodarjevih sinov. Vedel je, da bosta mlada dva barončka spala do desetih, in do tedaj so se hoteli vsi vrniti. Pozneje se je pač rosa posušila in sled izgubila. Učitelj je bil po svojem službenem stanu med današnjimi najodličnejši lovec; postavili so ga torej na najboljše mesto, tja na soseskino cesto na razpotje. Nič ne de, četudi ne zadene vsakega zajca; dovolj jih je tam po brežinah in čuvaji imajo bistre oči, da paznouhca ugledajo lahko že na ležišču. Tam na obronku vzhodne doline se je malo žarilo, ko je grajski učitelj prikorakal tja na svoj stan. Lep mož je bil ta učitelj in še mlad. Dolgo še ni bil v gradu in tudi ostati ni hotel dolgo, kajti študirati je mislil še dalje zase in le svoje počitnice in morda še nekaj mesecev več je hotel prebiti tukaj. In kaj! Saj je bilo tudi dolgočasno v tem gradu; v mestu je pač druga zabava. Lov, to je še bilo edino, to je bilo še nekaj tu v teh hribih. Ta še nekoliko pomaga pozabiti teh baronovih paglavcev. Grenak kruh je to učiteljevanje pri visokih ljudeh - hvala Bogu, da se lahko osladi, dokler smo v mestih. A na deželi!

Dobro uro že je stal učitelj tam na svojem stanu in ustrelil je bil res enega zajca, a po dveh je bil krivo pomeril. Ubitega pa je ponosno obesil na suho vejo v bljižnem borovcu. Gonjači so se bili s psi obrnili v drugo stran in učitelj je moral čakati, da se vrnejo okrog griča zopet proti njemu. Sedel je torej kraj ceste na odrušen kamen. Kar ga opozorijo lahke stopinje, ki so prihajale po soseskinem potu navzgor. Mlada kmetska deklica je prišla mimo. Bila je pa tudi vredna, da si jo je človek, in če tudi ni bil tako mlad kot grajski učitelj, ogledal in ogovoril. A zadnjega ni bilo treba, kajti dekle je samo postalo pred zajcem in radovedno vprašalo:

"Ali ste ga tukaj ustrelili?" Učitelja še pogledala ni bolj nego površno. "Tukaj, tukaj!" reče oni, ki ni mogel z očesom od nje. "Kam pa greš ti?" pristavlja, ker ona ga je že bolj zanimala nego zajec. Zdaj je uprla tudi deklica svoj pogled v lovca. Zardela je malo. "Na polje!" je dejala hitro in hotela dalje po cesti. "Čakaj malo, čakaj!" reče oni in stopi sredi pota prednjo. "Kako ti je pa ime?"

Govoreč jo je hotel prijeti čez pas. A ona se mu izmuzne. "Vsak dan Urška!" reče smeje in hiti navzdol. A on je naglo zopet pri njej ter jo pridrži za roko. "Urška? Čigava si?" je dejal. "Pustite me, meni se mudi!" reče ona malo nejevoljna, a vendar ji je silil smeh v zardelo lice. "Povej mi, čigava si, potem te izpustim, prej ne!" Govoril je to z resnim naglasom, tako da se je videlo, da misli zares izpolniti svoj namen. Deklica je vila sem in tja svojo roko, ki jo je on krepko držal, ter pogledala po cesti gori in doli, da li nihče ne prihaja. Sramovala se je. "Ker ste že tako sitni," pravi naposled, "Tolstovršnikova sem. Zdaj me pa pustite v miru!"

In on jo je res izpustil. Samo prej jo je še hitro prijel čez pas in jo bliskoma poljubil na majhne rdeče ustne. Odrinila ga je nejevoljno in, svojo roko držeč na ustih, stekla po cesti. Kmalu je bila za ovinkom, a učitelj je še vedno stal na mestu in gledal za njo. "Tolstovršnikova Urška!" je dejal sam pri sebi. "To si bomo zapomnili. Nisem še videl lepšega dekletca. Malo zabave bo morda vendar v teh hribih!"

Kakih štirinajst dni pozneje je jel učitelj pogostoma hoditi zvečer na sprehod, kakor je sam dejal, in se je pozno vračal. Baron se ni mnogo menil zanj, ker večere je imel proste; tudi drugi posli se niso brigali za učitelja; in če je tudi ta ali oni hlapec kako sumljivo izrekel o teh ponočnih učiteljevih sprehodih, gotovega nihče ni vedel povedati. Znalo se je le, da hodi grajski učitelj navadno tja po dolini, na katere spodnjem koncu, dobre pol ure daleč, je stala samotna Tolstovršnikova hiša. Čez dva meseca pa so baronovi odšli v mesto in učitelj z njimi. Odslej se tudi med posli ni več govorilo o njem.

II

Kričal je in se drl na vse pretege, ko so ga nesli h krstu. V cerkvi pa so mladi gospod župnik Janez grdo gledali, ko so ga oblivali z vodo in ko so mu polagali peščico soli na jeziček. "Ponkrec naj bo, Ponkrec," so dejali potem gospod Janez. "Saj nima očeta, da bi mu imena izbiral, danes pa je svetega Ponkrca god!" Ni boter ni botrinja nista hotela ugovarjati, čeravno je bil boter že zinil, da bi bil nasvetoval drugo ime; tako je bil fantič krščen za Ponkrca. In gospod Janez so vnovič grdo pogledali, vprašujoč malo pozneje v farovžu botra: "Koga pa bom za očeta zapisal?" "I, se bo že oglasil, če se bo hotel!" je dejal boter in potem so gospod Janez pustili prazno tisto vrsto v krstni knjigi, kamor se ima zapisati očetovo ime, priimek in dostojanstvo. Kričečega Ponkrca pa so odnesli domov. Tamkaj tudi ni bil vesel dan. Stari Tolstovršnik je že od jutra sem klel in se hudoval okrog hiše in, ko se mu je zdelo dovolj, je zadel sekiro na ramo ter odšel v gozd smrečje klestit. Čakati ni hotel, da prineso malega vnuka iz cerkve. Želel in prerokoval mu je vse, samo dobrega nič. Stara Tolstovršnica pa je brisala na tihem solze in kuhala juho za bolno hčerko. Tej je bilo slabo, silno slabo. "Na Urška," je dejala mati, prišedši z malim loncem v izbo "tole juho izpij; Anžiška mi je kokoš poslala, tako lepo kokoš, da jo je bilo škoda klati, le pij Urška, dobro ti bo delo." V tem je prinesla botra malega krščenca. Položili so ga v zibel in jo gugali sem in tja, kajti kričal je še vedno. "Ali so gospod kaj rekli?" vpraša stara mati potihoma botra. "Dosti niso rekli," reče ta, "pa krstili so ga na današnjega svetnika!" "Kako pravite," se oglasi bolno dekle, "kako so ga krstili?" "Ponkrec je Ponkrec; danes je njegov god! Gospod Janez so tako hoteli!" "Oh moj Bog!" zaihti mlada mati na glas in solze jo oblijo. "I, kaj boš jokala! V nebesa lahko pride, naj bo že Jože ali Jurij ali pa to, kar je; z gospodom se nismo mogli kregati!" reče botra ter ziblje venomer otroka. Tudi stara mati je brisala solze, a rekla ni nič. "Očeta so tudi hoteli vedeti!" pristavlja boter ter ogleduje svoje umetno na kveder šivane čevlje. "Oh, ti ljubi Bog!" vzdihne Tolstovršnica. Dekle v postelji pa je zakrilo obraz. Tako slabo ji je bilo in tudi tako hudo pri srcu. Botra sta kmalu odšla in okoli poldne se je vrnil domov tudi stari Tolstovršnik. Sekiro je zasadil v tnalo pred hlevom in potem ogledoval pod kozolcem voz in nekaj borovih plohov, ki so se tam sušili. Naposled je šel v hišo, a po bolni hčeri ni vprašal. Pri kosilu so vsi molčali: gospodar, hlapec in dekla; matere ni bilo. Drugi dan pa je pri farni cerkvi zvonilo mrliču. Tolstovršnikova Urška je bila umrla. Ko so jo pokopavali, je bil tudi stari Tolstovršnik med pogrebci in si je nekajkrat potegnil z desnim rokavom čez obraz. Stara mati pa je doma sedela in vzdihovala in jokala ter zibala malega Ponkrca.

III

Minilo je trideset let. Na Tolstovršnikovem domu je gospodaril Ponkrec. Za starim očetom, ki je prvič šel s tega sveta, je gospodinjila stara mati, a ta je pred nekoliko leti izročila vse vnuku. Umrla pa je leto pozneje, ko se je oženil Ponkrec. Ta je sedaj kmetoval tukaj, kakor so kmetovali drugi pred njim. Ves teden je bilo dela in truda dovolj, ob nedeljah pa si je časi rad privoščil kozarec vina, če je bilo toliko okroglega pri hiši, da se oni krajcarji niso poznali; kajti bil je priden in varčen mož. Posestvo njegovo stalo je bolj na samoti, tako da se je malokdaj oglasil kakšen popoten človek tu; a če je kdo prišel, Ponkrec nikogar ni podil od hiše; še jesti mu je dal in ga prenočil pod kozolcem, pozimi pa v hlevu. In vse to za dobro besedo. Bilo je okoli božiča in mraz, da je škripal sneg pod noge. Pri Tolstovšnikovih so odvečerjali, kar pride hlapec pravit gospodarju, da na koncu hleva sloni ob zidu človek, ki prosi prenočišča, ker je tako oslabel, da ne more dalje. "Kaj pa je? " vpraša gospodar. "E, kakšen capin mora biti; raztrgan je in skoraj bos," meni hlapec nejevoljno. "Naj bo kar hoče, v hlev na slamo mu pokaži!"

Čez nekoliko časa odloži Ponkrec svojo kratko pipo in reče ženi, ki je otroke spat spravljala:

"Pogledal bom pa vendar; kakšen capin je tam v hlevu; če je pravi, mi še kravo ukrade." V hlevu, tam v zadnjem kotu je na slami zleknjen stokal star mož. Hlapec je bil vrgel raztrgan kožuh nanj in v tega se je zavijal stari capin, kajti tak je bil v istini po svoji vnanjosti. Iz čevljev, ki jih je kazal izpod kožuha, so lezli poleg palcev tudi drugi prsti. Rdeči njegov nos je kazal da ni kot samega mraza rdeč; na glavi je imel le malo las in ti so bili sivi. "Ta ne bo krave kradel!" si je mislil Ponkrec, ko je bil ogledal starca. "Ali vas zebe?" vpraša potem glasno. "Zdaj je že bolje!" reče oni, " Pa lačen sem, lačen!" "Pojdi k materi, Bolt, " veli gospod hlapcu. "Nekaj večerje je ostalo!" "Ali ste vi gospodar? "vpraša oni zdaj na slami. "Sem !"

"Ali ste doma tukaj ?" "Kajpak !" de Ponkrec, ki je gledal, ali je živini dobro nastlano. "Kje pa je tista Tolstovršnikova Urška?" vpraša spet oni počasi in ječe. "Urška?" odgovarja Ponkrec osupnjeno, kajti ni se mogel takoj domisliti. "Jaz ne poznam - a, Urška! Tako je bilo moji materi ime" Čudno se mu je zdelo, kaj povprašuje tujec. "Ali je že , ali so že umrli mati?" vprašuje spet oni. "Takrat, ko sem se jaz rodil!"

Tujec je malo premolknil in vzdihnil; potem prične spet: "Kje pa je vaš - oča?"

"Kaj hudirja povprašujete to?" zaropoče Ponkrec. A v tem je prišel hlapec in prinesel nekaj ričeta v skledi. Tujec se je sklonil kvišku in zajel nakajkrat, pa potem spet odložil žlico ter legel nazaj. "Ne morem, slabo mi je!" reče ječe. "Umrl bo!" krikne hlapec. Ponkrec se skloni čez starca. "Po gospoda teci," reče hlapcu, "saj bo res umrl!" Bolt je zaklel med zobmi; v vas k fari je bilo daleč in debel sneg je ležal zunaj. Pa šel je vendar urno. Čez nekoliko časa je onemu odleglo, tako da je zopet pričel: "Kje je pa vaš - oča?" Ponkrec se ni mogel več jeziti. Prisedel je na korito poleg bolnika in dejal:

"Saj ga nismo poznali - ne jaz in ne stara mati! Trideset let je tega." Capin se je po teh besedah vzpel na pol kvišku in zaječal:

"Jaz sem tvoj oča!" Ponkrec je odskočil k zidu - te besede so ga preplašile; mislil je da se starcu blede. Stari capin pa mu je jel pripovedovati počasi, pretrgano in venomer ječe dolgo, dolgo povest in Ponkrec je poslušal, zinil ni besede. Vsega - vse lahkomiselnosti in nesreče tudi ni umel. In ko je starec končal, je šel Ponkrec molče ven iz hleva v hišo in poklical ženo. Postlala sta v hiši posteljo in z velikim trudom privlekla bolnika iz hleva. Ženi je Ponkrec le nekaj besed rekel, potem ona ni več povpraševala. Ko so prišli gospod Janez - saj so še vedno duše pasli v tej fari - je ležal tujec že v čedni postelji v hiši. Hlapec Bolt je debelo gledal to spremembo. Proti jutru je res umrl - Ponkrčev oča. Pogreb je oskrbel in plačal sin. Nekoliko dni pozneje je prišel še k župniku, h gospodu Janezu, položil križavec na mizo ter rekel:

"Za eno sveto mašo, gospod fajmošter, za mater in pa za - onega, saj veste za katerega!

Mačkova očeta

Poznal sem oba, starega Mačka namreč in sina njegovega.

Prvi tedaj še ni bil za "starega" pri hiši in, akoravno je njegov štiridesetletni sin tudi že imel velikega sina, dejali so ljudje vendar le samo staremu "Mačkov oče", in stoprav ko je zatisnil oči, dobil je sin ta častni priimek, kateri bo prešel na vnuka tudi, kakor majorat, šele tedaj, ko bo sedanji "stari" pokopan gori pri podružnici sv. Miklavža.

Maček je naš sosed in gotovo je malo dni v letu, da bi na sprehodu ne šel mimo njegove lesene neznatne hiše. In morebiti je minilo že dvajset let, ko sem korakal tam s prvo svojo pipo in ponosno puhal sivi dim v čisti pomladanski zrak. To je bil pomenljiv korak do moževske emancipacije in bil sem si ga popolnoma v svesti, kajti do tedaj si s smotko ali pipo nisem upal drugam nego v temno goščo, kjer ni bilo nevarnosti, da bi me kdo srečal ali videl. Pa tudi stari Mačkov oče je to zapazil v veliko mojo zadovoljnost, ker do tedaj se ni bil nikdar rmenil zame in me je menda le pipa v njegovih očeh tako povzdignila. Danes je bil ves drug. Ko sem prihajal mimo, stal je mož kakor navadno sredi male tratine med cesto in hišo, bosopet, opravljen pa v star, raztrgan in umazan kožuh; roki je sklepal na hrbtu.

"Dober dan, gospod!" dejal je in raztegnil čudno svoje lice v kolikor moči prijazen smehljaj.

Odzdravil sem ves osupel, kajti do tega trenutka še nisva bila izpregovorila med seboj besede, akoravno me je on poznal, kar sem bil na svetu, in jaz njega, kar sem pomnil.

"Malo tobaka mi boste dali, če ga imate kaj odveč," nadaljeval je starec.

Ponudil sem ga ves vesel, da je mož zapazil ta novi moj korak v življenje. Napolnil si je svojo drobno pipico, poleg tega pa še stisnil nekoliko tobaka v pest ter mi vrnil mehur.

"Lepo vreme bomo imeli -- za travo, za seno bo dobro," dejal je, ozirajoč se po obnebju.

Hotel sem odgovoriti, a starec mi je obrnil hrbet in s kratkim "zbogom, gospod" koracal proti bajti svoji.

Ta prizor se je ponavljal čestokrat, kadar me je ugledal stari Maček s pipo v ustih. Vselej je vpraševal po tobaku, vselej je govoril o vremenu; če je pa videl, da ne pušim, pustil me je v miru in niti pozdravil me ni.

Tedaj je bil mož še gospodar malega svojega posestva; imel je edinega sina, a tudi ta je bil oženjen in je z ženo in svojim že šestnajstletnim sinom kmetoval na očetovem posestvu. Le enkrat v letu se je tem ljudem dobro godilo, pred pustom namreč, ko so zaklali prašiča; sicer pa so stradali in, če so že pred sv. Jakobom iz novine kuhali zjutraj, opoldne in zvečer ječmenov sok, niso imeli zanj druge zabele nego z vodo pomešano kozje mleko. Med seboj tudi niso bili prijazni in marsikaterikrat je nastal kreg v hiši, ker stari ni hotel dati gospodarstva sinu.

Nekega dne sem jaz prvi ogovoril starega: "No, oče, boste li večno gospodarili? Čas je, da si odpočijete!"

"Počil si bom, kadar me tja gor poneso," zavrnil je mož, "bajte pa ne dam! Zdaj imamo vsaj sok, četudi neslan in brez zabele -- potem pa še tega ne bo."

Nekaj let pozneje -- prebil sem zopet počitnice doma -- pravili so mi, da je stari Maček vendarle izročil posestvo svojemu sinu in si izgovoril, kakor je to običajno, živež in stanovanje.

Ko sem prišel zopet mimo njegovega doma, stal je kakor vselej na tratini pred hišo, bosopet in opravljen z znanim raztrganim kožuhom.

"Dober dan, gospod! Malo tobaka mi boste dali," ogovoril me je kakor prej vselej.

"Kako se vam godi, oče -- sedaj, ko ste za starega?" vprašal sem ga s smehom.

"Sedaj še dobro," dejal je tudi veselo, "lepo vreme bomo imeli, dobro za žito, ječmen lepo kaže."

Po teh besedah je odšel zopet proti hiši.

In zopet je minilo nekoliko let, da nisem bil dalj časa doma. Okoli božiča enkrat se mi je nudila prilika, prebiti tam nekoliko dni, in to sem porabil; a na starega Mačka nisem mislil in tudi nihče domačih mi ga ni vzel v misel. vasi k meni s prošnjo, da vendar obiščem Mačkovega očeta, Zvečer pred odhodom mojim pa pride starikava babnica iz ki baje ne bo več okreval. Šel sem takoj ž njo, a kako sem se čudil, ko me je vedla mimo njegovega doma do drugega soseda.

"Ni li več pri sinu?" vprašal sem ženo, ki je bila prišla po mene.

"Oh, že dolgo ne! Kregali in tepli so se in tožili! Potem je pa stari šel iz hiše!"

Našel sem starega v tesni sobici pri sosedovih, ležečega v borni postelji. Uvidel sem takoj, da gre h koncu ž njim.

Stisnil mi je roko in s slabim glasom dejal: "Ej, gospod, tobaka ne morem več, tobaka,! Pa tule ležim; še doma ne smem, ne morem umreti! In umrl pa bom -- kmalu -- jesti tudi ne morem -- le pil bi malo vina, dobrega, pa nimam denarja!"

" Poslal vam bom vina."

"Ej, gospod, hvala! Saj tudi ne vem, če ga bom mogel piti. Pa tudi ne prosim zanj -- saj vas nisem nikoli drugega prosil kakor malo tobaka -- ej, prosil pa nisem, prosil, če sem tudi stradal!"

"Česa pa želite, oče?"

"Prècej bom povedal! Slab sem pa težko govorim! Pa vedite, gospod, pri sinu imam še zaostali živež in poboljšek za pol leta -- dvajset goldinarjev imam tam -- pa tabuliran sem za ta živež -- dajte mi teh dvajset goldinarjev in terjajte jih pri sinu, pri Juriju! Saj ne bo mogel plačati, terjajte ga in tožite in s posestva ga spravite tega -- prekletega sina!"

Starcu so se iskrile oči in sklonil se je v postelji na pol kvišku. Pretreslo me je to divje sovraštvo, ki je donelo iz besed njegovih.

"Kaj hočete s temi dvajsetimi goldinarji?" vprašal sem po kratkem molku.

"Vseeno! Za pogreb, za maše ali pa temule, ki me zdaj redi, vseeno -- le mladi jih ne sme imeti. Saj si ne more pomagati -- berač bo, berač naj bo, če ga spravimo iz bajte!"

"Odpustite mu," dejal sem polglasno, skoraj boječe ti divji, nebrzdani strasti nasproti, ki se mi je tu javila.

"Nikdar -- nikdar!" sopihal je starec. "Saj sem zmeraj dejal, da mu ne dam kajže, pa pregovorili so me in sedaj je tako! Pa čakajte -- oh, vi boste še učakali! Če drugi ne -- sin svoj ga bo vrgel iz bajte na cesto, kakor on mene! Oj, zakaj mu nisem stopil na vrat, ko se je rodil!"

Onemogel je pal nazaj.

"Pa tistih dvajset goldinarjev? Mi jih boste li dali?" vprašal je čez nekoliko časa s slabim glasom.

"Saj jih ne potrebujete, oče! Izročite to terjatev sosedu, ki vas sedaj redi -- za oškodovanje ali kakor hočete!"

"Bom!"

Poklicali smo še potrebni priči in stari Maček je napravil oporoko ter imenoval soseda Matevžka dedičem svojega imenja -- one vsote dvajsetih goldinarjev.

"In prècej jih mora plačati, prècej; če ne -- naj ga toži in rubi; -- slišiš, Matevžek? -- Le zarubi ga prècej!" --

Ko sem odrinil drugega dne od doma, zvonilo je že gori pri sv. Miklavžu staremu Mačku; umrl je, ne da bi bil odpustil sinu.

Minilo je zatem dokaj let, da me ni bilo domov, in tudi onega strastnega starca in sinu njegovega se nisem spominjal; saj o zadnjem nisem nikdar ničesar čul. Ko me je pa usoda čez nekaj let stalno umestila v domačem kraju, vzbujali so se mi tu s starimi znanci vred zopet mladostni spomini.

Tudi Mačkovega očeta -- sedanjega namreč -- sem videl. Bil je takšen kakor njegov rajnki. Postajal je na tratini pred kajžo, navadno bosopet in vedno raztrgan in če sem prišel mimo, prosil me je tobaka in govoril o vremenu. Časih je bil pa tudi siten, namreč kadar se je žganja napil; in to je bila slabost, katere njegov rajnki oče ni poznal.

Enkrat sem ga bil vprašal: "Kaj pa je s tistim dolgom, katerega so oče pustili Matevžku?"

"Ej, gospod, plačati sem ga moral! Pa drugod sem zato dolg naredil! Ej, gospod, oče so bili poredni, ej, poredni!"

"Kaj pa vi, ali boste večno gospodarili? Sina oženite, če ne vam bo prestar!"

"Tega pa ne -- gospod! Sedaj imam še sok, četudi brez zabele -- in časih malo žganja; -- potem pa nič -- nič!"

Lanskega leta pa so ga bili vendar pregovorili, da je oženil sina in mu izročil borni imetek -- sebi in ženi pa izgovoril živež pri mladih.

"Ej, gospod, enkrat mora biti," dejal je, kakor bi se zaradi svoje nedoslednosti hotel izgovarjati, "in fant je priden, saj bo lepo ravnal z mano." -- "Pa kaj," pristavil je čez nekoliko časa, "dolgo tako ne bom -- star sem star in dobro se mi ni nikoli godilo na svetu."

Tako je govoril lani.

A ni dolgo tega, ko je prisopihal k meni ves opraskan po obrazu in s cestnim blatom ometan.

"Pomagajte mi, gospod, če ne me bo ubil ta vrag" -- kričal je.

"Kdo?"

"Sin, ej, kaj sin -- vrag je to, prekleti! Takega me je naredil -- tepel in po cesti valjal!"

Starec je škripal z zobmi ter trkal s pestjo ob prsi. Skušal sem ga pomiriti, a zaman. Naposled sem postal nejevoljen.

"Kako je pa bilo z vašim očetom?" vzkliknil sem.

"Z mojim?" dejal je mož počasi. "Ej, oče so bili pa poredni!"

Povesil je glavo in odšel, ne da bi izpregovoril besedice več.

Domov se ni vrnil, ampak k sosedu je šel, k mlademu Matevžku, in tam hiral v jezi in sovraštvu do sina svojega. Tožil ga je, a sodbe ni učakal.

Danes mu zvoni gori pri podružnici sv. Miklavža in jutri ga bodo zagrebli v rjavo prst tam blizu starega njegovega.

Jara gospoda

I

Kakor bi bil ravnokar kdo ustrelil skozi okno v družbo, tako je bilo nekega zimskega večera v zatohli gosposki sobi Kračeve krčme v Grobljah. Izprva je vse obsedelo mirno, brez sape, potem pa so se čuli glasni vzkliki "A-a-a!" in "Ej, ej, ej!", celo "Oj, oj, oj!"; nekateri so skočili s stolov, drugi so obsedeli letargično ali strmeč, večina pa je klicala na glas: "Pokažite, pokažite vendar! To je novost, to je nekaj!"

In nesrečnik, ki je povzročil ves ta nemir in vso razburjenost, stal je med vrati in vihtel v desnici najnovejšo številko uradnega lista, katero je ravnokar prinesel s pošte.

"Dajte sem," kričal je notar, očito najglasnejši v družbi, "dajte sem, Minče! To treba videti črno na belem!"

Minče, krčmarjev sin, mlad, velik fant inteligentnega lica, položi smehljaje list na mizo in ponovi besede, s katerimi je nekoliko prej tolikanj razburil vso večerno družbo:

"No, le čitajte! Novi naš sodnik je Andrej Vrbanoj. V zadnjem telegramu se bere tako."

"Vrbanoj? Ej -- ej!" zakličeta sodni adjunkt in notar zaeno.

"Vrbanoj? Kdo je to, kaj je, kje je?" vikajo davkar in njega kontrolor, učitelj in dva trgovca, ki sta navzlic dnevni konkurenci vendar sleherni večer prijateljski sedevala skupaj pri Krači, in vrhu tega šuma in vrišča se je slišalo še radovedno vpraševanje dveh oskrbnikov z bližnjih graščin, katera tudi nista vedela bolje uporabljati večernih ur nego ob grenkem pivu in sumnem vinu, katero so točili oče Krača.

Samo dva póstarna moža, poštar ih okrajni ranocelnik, ostala člana vse družbe, gledala sta z manjšim zanimanjem ves ta prizor. Poštar je iztrkal svojo lončeno pipo in segel po novem tobaku, doktor pa, kakor so ga sploh nazivali, zaklical je na glas po novem kozarcu piva.

Notar je vtem glasno prečital telegram v uradnem listu. Vpraševanja pa le ni bilo konca in, ko je po kratkem molku pristavil: "Oj, fin mož je ta Vrbanoj! Dobro ga poznam, pa ti tudi, Pavel?" -- ozrla se je vsa družba radovedno v njega in v adjunkta, kateremu so bile namenjene zadnje besede.

"Kaj bi ga ne poznal? Najin součenec je!"

Pri tem pa je nekam zamišljeno vžigal smotko, ki mu je ugasnila v zadnji minuti, ko se je razpravljala ta novost.

"Srečo ima, srečo! Tako mlad sodnik!" pristavil je nehote.

"Sedaj ste pa vi na vrsti," vrine doktor besedo v hipni molk, med katerim vsakdo zase razmotriva nekam pikri glas, ki je zvenel iz zadnjih adjunktovih besed.

"Je li oženjen?" vpraša doktor pohlevno.

"Kaj še!" zavrne ga notar. "Štiriintrideset let ima, lep je, velik, pameten, samo proti ženskam nekoliko --"

"Kaj?" vprašajo vsi razen adjunkta.

"I, ne vem, kako bi dejal -- nekoliko, nekoliko -- neroden!"

"Glej, kakšna prilika se ti nudi!" vzklikne doktor in potrka davkarja na rame. "To bode nekaj tvojim trem gospodičnam! Kako hvaležno, takega moža učiti občevanja z ženskami!"

Glasen smeh je sicer zazvenel po tej zabavljici, toda vse je preveč obhajalo ugibanje o novi osebi, katero je vrgel slučaj v ta ozki krog, da bi se kdo dalje mudil pri tem vprašanju.

"Je li pevec?" vpraša učitelj, porabivši kratek odmor v razgovoru.

"Bas -- drugi bas -- oh kakov bas!" pritrdi notar.

"Kaj pa -- politično prepričanje?" deje eden izmed trgovcev.

"Naroden, naroden -- hud narodnjak; tu se bode uradovalo le slovenski!" hiti notar, ki je docela prevzel nalogo interpreta, ker je adjunkt trdovratno molčal.

"Kje bode stanoval?" vpraša poštar navidezno malomarno, toda na licu se mu vendar posveti nekovo skrivno, zvito veselje.

Osem oči se sreča hkrati; zakaj tudi oče Krača je nekoliko prej stopil v sobo in obstal za učiteljevim stolom.

Spogledali so se pa štirje gospodje: oče Krača, ki je imel svojo hišo in prazno stanovanje, oba trgovca, ki sta tudi imela svoji hiši in takisto prazni stanovanji, in notar, ki je bil v istem prijetnem in zaeno neprijetnem položaju.

"Hm -- stanovanj dosti!" reče kontrolor.

"Na izbiro!" pristavi oče Krača.

"Saj se dobi tudi soba z zajtrkom vred!" meni davkar.

"In s postrežbo!" roga se doktor in prijatelja davkarja vnovič potrka na rame.

"Ančka," zakliče poštar, ki je z zlobnim svojim vprašanjem povzročil to napeto situacijo, "še pol četrtinke!"

"To je osminka!" meni učitelj.

"Pa je lepša -- taka polovica!" zavrne ga poštar.

V tem praznem in vendar tu in tam kakor z ostrimi šili podstavljenem govoričenju prinese Ančka poštarju zahtevano vino.

Bila je črnooka in temnolasa deklica, nekako pri osemnajstih letih, srednje, vitke rasti in živega, veselega vedenja. Z očetom Kračo je bila v daljnem sorodstvu in pri njem že več let, odkar so ji umrli roditelji. Ljudje so si pripovedovali, da hrani Krača zanjo tudi nekoliko imetja; gotovega pa ni znal nihče. Ančka je bila v hiši vse zaeno: domača hči, dekla, rejenka in točajka.

"Novega sodnika dobimo, Ančka," zakliče adjunkt, ki je zdajci nekam oživel, "lepega fanta -- samec je in, glejte, semkaj bode hodil vsak dan, vsak večer -- za to bodemo že mi skrbeli!"

"Oj, to me veseli!" deje deklica koketno in nagajivo. "Saj ste vi vsi tako hladni, tako mrzli in vi posebno, gospod adjunkt!"

"No, ta je lepa! Odkar sem tu, govorim vam o svoji ljubezni, pa vi -- vi --"

"I, seveda!" reče deklica, toda izpod črnih obrvi se ji zalesketa nekaj nepopisnega kakor resnoba in zasmeh, kakor očitanje in malomarnost -- vse zaeno.

Družbi nocoj ni bilo do tega razgovora, novi sodnik je tičal v vseh kotih. Dognali so skoro, kar je bilo še treba vedeti: od kod je, da je kmetski sin, da ima nekoliko podedovanega imetja, nekaj daljnih sorodnikov, da se časih bavi tudi s pisateljevanjem in, kar je bilo glavno, da se tudi ni še nikdar -- poskusil ženiti. Da je bil samec, to je zvedela družba že prej.

"Zaljubljen je bil pa vendar!" reče notar, toda zdajci se ujame njega oko z adjunktovim in, dasi drugi umolknejo in radovedno čakajo, kako bode nadaljeval notar zanimivo svojo pripoved, vendar ne reče več nego: "Ej, to je bilo že davno! Pozabljene reči, saj veste, zarjavelo železo -- pa, pustimo, pustimo -- morda pove Andrej sam kdaj nekoliko več o tem. Ali to vam rečem" -- in pri tem izprazni svoj kozarec -- "to pa vam pravim, fin mož bode to, samo nekoliko neroden -- pri ženskah!"

"Prijatelj davkar! Nič ne bode!" vzklikne doktor in pri glasnem smehu pomaga tudi davkar ob svojih troških.

Okoli enajste ure se je jela prazniti gosposka soba. Zunaj v prvih dveh sobah je še vpilo in razgrajalo nekoliko sejmarjev, ki so se vračali z mestnega sejma in tukaj sklepali do sedaj še nedognane kupe in pogodbe, kričali in šepetali, pri vsem pa pili in trkali s kozarci.

Oskrbnika sta se, sedaj ta, sedaj oni, bavila z Ančko, sedečo pri peči v prvi sobi. Mračno je bilo tam in pivci pri mizi so bili preveč utopljeni v svoje krave in vole, da bi kdo pogledal tja na klop. Tam pa je sedaj ta, sedaj oni obeh oskrbnikov hotel imeti poljub od deklice. Dobil ga nocoj ni nobeden. Minče je šel nekolikokrat mimo njih in osorno velel:

"Ti -- tam notri nimajo vina!"

Toda ko je Ančka postavila vino tja pred adjunkta in notarja, sedla je zopet nazaj na klop v prvi sobi in eden oskrbnikov je bil zopet tukaj.

Naposled je odšlo vse, samo onadva v gosposki sobi, adjunkt in notar, ostala sta sama v živem razgovoru, ki se je šele zdaj vnel med njima in čigar predmet je segal daleč daleč nazaj v leta njiju prvega prijateljstva, v ono dobo, ko je cvetel v mladeniških srcih "lipov cvet" prve ljubezni, poln vonjave, vendar brez sadu. In vse te spomine je nocoj povzročila le ona suha tiskana novost v uradnem listu, da je novim sodnikom v Groblje imenovan Andrej Vrbanoj!

II

Bilo je petnajst let prej.

Pod nizkimi vrati enega onih gradičev, katere srečavamo v prelepih, z bukovino poraščenih dobravah dolenje Kranjske malone vsako četrtinko ure, zbrala se je precejšnja družba gospode s kmetov: tri postarne gospe, dva tudi že sivolasa gospoda, pet ali šest gospodičen, med njimi tri pod dvajset, ena pod trideset, ena ali dve pa nad trideset let; mimo tega pet ali šest gospodičev, katere je bilo skoro vse po dobi uvrščati med dvajseto in petindvajseto leto.

Na Veselki, tako imenujejo ta gradič, bilo je že dolgo obično, da se je tam zbirala sosedna gosposka mladež v prelepem poletnem času, ko je bila prilika uživati zlasti dijaške počitke. Studiozov je bilo povsod, bodisi v sosednjih gradovih ali pa v kmetskih hišah, in ženska mladina, kolikor je ni ostalo že leto in dan v domači hiši in šoli, prihajala je tudi iz mest k sorodnikom in znancem. Pri Orlovih na Veselki so bila vedno gostoljubna vrata odprta na stežaj.

Lahka septembrska megla se je dvigala nad šentrupertsko dolino in od gosto obraščenih gozdnih robov so odmevali zadnji zvoki župnega zvona, ki je pel sedmo jutranjo uro.

"Tine, kje imaš Sivčka?" zavpije bradat gospod, kateri je za drugim, nekoliko sivolasim tovarišem ravnokar stopil iz veže.

"Je že tukaj!" zakriči širokopleč hlapec, goneč od hleva sem dolgouha, osedlanega z dvema, na vsako stran pripetima košarama.

"Kje je vino? Kje je kruh, kje pečenka?" nadaljuje oni in nemirno maha z veliko gorjačo po zraku. Bil je, da ga takoj predstavimo, graščak z Veselke, gospod Orel.

"Vse je pripravljeno, vse je tu, papa!" hiti ena izmed onih gospodičen, o katerih smo dejali, da so bile pod dvajsetimi leti. Pri tem že nosi steklenice, zavitke in razno drugo robo s klopi pred gradom ter vse sklada v košari na oslovem sedlu.

"Jaz pomagam!" oglasi se poslužno eden izmed mladih gospodov.

"Jaz tudi!" odzove se nekaj drugih.

Vesela gneča se napravi okrog osla in klopi, vtem pa gospod Orel polagoma pozdravlja sedaj tega, seda) onega.

"Kje pa je moja pipa, pa moj tobak?" vzklikne hipoma.

"Ah, pipa, tobak! Gori v sobi je še!" odgovori deklica, očito najmlajša izmed vseh. Štela je morda komaj trinajst let.

"No, glej -- ti krempelj!" zakriči graščak navidez nejevoljen, toda iz vseh besed mu vendarle zveni očetovska ljubezen in dobrodušnost. "To je tvoj referat, Maruša, in ti --"

Vtem pa je bila nekoliko dolgopeta deklica že v veži in na stopnicah in za malo trenutkov tudi zopet pred gradom z očetovo pipo in velikim mehurjem, polnim tobaka.

"Kje pa je Pepe -- stric Pepe?" vikne gospod Orel.

"Odšel je že! Napové nas gori pri Slamarju, da bode mogoče kaj skuhati!" reče ona gospodična, ki je ravnokar spravila košari v red.

"Tega tudi ni treba! Zakaj mu nisi velela, naj počaka? Ti, Julka, ti tudi ne misliš in ne veš, česa je treba! Stric bi nam lahko vodil Sivčka!"

"Oh ne, tega bodem jaz!" zakliče takoj pet ali šest glasov.

"Jaz ga bodem!" pravi najglasneje Maruša. Držala je osla že za brzdo.

"No -- kje pa je --?" vzklikne graščak sedaj še enkrat polglasno in pogleda zamišljeno okoli sebe. "No, torej pa -- odrinimo!"

Polovica družbe je že korakala vkreber proti obraščenim brdom, vstajajočim za gradičem. Gospod Orel je bil le iz stare svoje navade ponovil tisti "Kje pa je?" in, ker ni imel v tem trenutku nobene želje več, nastopil je sedaj mirno z gospemi in svojim postarnim tovarišem pot za drugim mladim rodom, ki je hitel dalje z obloženim oslom na čelu.

Vtem se mi lahko zložno seznanimo še z nekaterniki te družbe, katerih si vseh doslej še nismo mogli ogledati.

Moški spremljevalec graščakov je bil umirovljen stotnik molčeč gospod, ki drugih ni niti kratkočasil niti vznemirjal. Stanoval in živel je več let pri Orlovih, udeleževal se kot "pasiven član" vseh zunanjih nastopov te družine, kazal se časih tudi koristnega pri nadziranju hlapcev v hlevu in skednju, sicer pa je bil bolj "samosvoj" gospod.

Izmed gospa je bila ena soproga Orlova, tiha, drobna ženica, ki je že navsezgodaj v polnem miru preskrbela, da je stalo vse, česar je bilo treba naložiti Sivčku, pred gradom na klopi, naročila tudi hlapcu, da opravi dolgouha, in odposlala strica Pepeta. Potem pa je sprejemala v pritlični sobi poleg veže točno prihajajoče goste: gospo Golovo z dvema hčerama, gospo pl. Malijevo s hčerko in sinom in še več mladih gospodov, večinoma študentov, bivajočih na počitkih v bližnjem trgu ali sosednjih selih in gradičih.

Namenili so se danes na Kremen, dokaj visok hrib na vzhodu domače doline, čigar vrhunec diči majhna podružnična cerkev. Tudi kaplan je bil naprošen, da jim bere mašo tam gori, toda obetal je, da jih že pričaka pi cerkvi, ker mu je bil z doma pot tja priležnejši.

Počasi se je pomikala družba po gorskem kolovozu; bukev in kostanj sta širila košate svoje veje na desni in levi strani; pot pa je robilo leskovo in glogovo grmovje, iz katerega je sedaj tu, sedaj tam zletel vznemirjen kos ali pa vzplapotala plaha taščica. Mladi ljudje spredaj so hiteli naprej po dva, trije ali štirje skupaj, a sedaj in sedaj se je zaklicalo za njimi, da nikar tako urno. In potem so čakali sprednji, smejoč in glasno govoreč, da so starejši prikorakali za njimi.

Maruša je tirala obloženega osla, kateremu so vrhu polnih košar nadeli še razne zavijače in vrhnje suknje.

Poleg Maruše je stopal eden mladih gospodov, katerega bi bil vsakdo spoznal na sto korakov za vseučiliškega dijaka kmetskega rodu.

"Gospodična, pustite vendar meni tega osla!" dejal je, ko se je po kratkem postanku družba zopet pomikala dalje.

"Ah, kaj še! Ta je moj! Oh, ti Sivček, ti si moj!" zavrne deklica na pol nejevoljno, na pol šaljivo.

"Utrudilo vas bode to tiranje! Glejte, saj ne sluša ta neumna žival in pot je čimdalje slabši!"

"Nič se ne bojte, gospod Vrbanoj," odgovori deklica, "jaz ga že vem krotiti." Rekši na lahko udari po oslovem hrbtu z leskovko, katero ji je nedolgo urezal spremljevalec. Dolgouhec res skoči nekoliko dalje, tako da ga dohitita šele po kratkem teku, dočim se smeje in kriči zaostala družba za njima.

Vrbanoj, kakor ga je nazvala Maruša, prime uhanca za brzdo.

"Pa bi bil res skoro ušel!" sopne Maruša.

Potem korakata molče drug za drugim, Vrbanoj bolj skrbeč za žival. nego je očito treba, Maruša pa polglasno pevajoč za njim. S šibico je dražila in gladila osla po hrbtu.

Bila sta kakih petdeset korakov pred drugimi in za majhnim ovinkom pota, ko se zdajci oglasi Maruša:

"Zakaj pa ne hodite z Julko, gospod Vrbanoj?"

"Zakaj?" ponovi oni, ne da bi se obrnil.

"Zakaj, da, zakaj? Sicer -- do sedaj ste bili vedno ž njo!"

"Ako ni bilo drugih, ki so bolje kratkočasili gospodično Julko!" meni oni suhotno.

"Hihi! Oh, ta Julka!" zasmeje se deklica.

"Zakaj? Sedaj zopet vprašam, zakaj?" nasmehne se tudi Vrbanoj in na pol obrne k mladi deklici svoje lice, kažoče lahko rdečico.

"Jaz bi ne povedala," deje deklica nekoliko počasno, "ali ta Julka je poredna, zlobna -- vi ne veste, kaj mi je storila!"

"Ne, res ne!" deje Vrbanoj na pol začuden, na pol radoveden, kaj ima pač ta otrok na srcu.

"Seveda ne veste! Toda povem vam: zapreti me je dala -- tri ure zapreti! V gorenji sobi sem morala biti včeraj tri ure in ukazala je da moram tisto neumno nemško pravljico -- oh, saj sama ne vem, kaj je -- zapisati najprej francoski, potem pa slovenski. Pomislite -- tri ure sem pisala -- no, pa kako? Maščevala sem se -- tako grdo sem pisala -- oh, kako grdo!"

"Pa zakaj ste bili zaprti?" vpraša Vrbanoj obradoščen.

"Prav po nedolžnem! Včeraj zjutraj sem bila doli na tratini pod gradom in Sivček, tale osel, pasel se je tamkaj, tako lepo je bilo pa sem ga zdajci zajahala in zdirjala sva po cesti proti vasi. Tam naju pa je srečal naš župnik, jaz sem se smejala, on pa ne, on je šel prav tedaj k nam -- no, in potem me je Julka zaprla. No, pa le počakajte, še nekaj vam povem!"

"Kaj pa še?" reče Vrbanoj z glasnim smehom.

"Nič več se ne bodete smejali! Vi ste tudi tako neumni, da Julki vse verjamete --"

"Hvala lepa!" zine Vrbanoj in zopet zardi.

"Da, da, vse verujete in da -- oh, kaj mislite da ne vem? Da ste najrajši blizu nje? Ali neumni ste, ko mislite, da je res tako dobra, kakor se hlini! Tri ure zaprta za nič in tisočkrat nič!"

"Hej, halo, ho!" kriče zadaj.

"Hej, halo!" odgovori Vrbanoj, ne da bi ustavil Sivčka.

"Naj le vpijejo," zasmeje se Maruša. "Čakajte, da vam vse povem!"

Vrbanoj je bil resnično radoveden in zato je gonil osla naprej.

"Se li spominjate, ko smo bili zadnjič v Rakitni, tam v onem gozdiču -- slepo miš smo lovili -- in potem ko smo šli domov, bili ste vi z Julko -- jaz sem vse videla -- saj je šla z menoj samo ona stara Golova gospodična, ki tako slabo vidi -- nihče drug ne hodi z menoj -- in tam sem videla, da ste vi dali Julki rdeč nagelj -- kajne? Recite, da ne!"

Vsi trije, Sivček na sredi, stopali so sedaj drug poleg drugega, ker je bil pot širok, in Vrbanoj se ni mogel obrniti tako, da bi ne bilo videti izdajalne rdečice na njega licu.

"Menda, menda!" reče glasno, sileč se na smeh.

"No, vidite, tako je! Dali ste ji rdeč nagelj, zvečer pri slovesu pa ji je gospod Pavel, ta, ki je pri Malijevih na počitkih, vaš prijatelj, dal tudi nagelj, toda -- belega. In veste li, kaj je storila ta Julka, katero imate za tako dobro? Tisti beli nagelj je vtaknila v kozarec vode in ga ima še vedno na oknu ter ga hodi duhat vsak večer, preden gre spat. Vašega pa ni nikjer!"

"Kam ga je dela?" vpraša Vrbanoj skoro nehote.

"Kam? Zavrgla ga je, kaj drugega -- jaz ne vem, nisem je videla. Vem le to, da vsak večer duha tisti beli nagelj."

Vrbanoj stopa tako hitro, da ga Sivček in Maruša komaj dohajata.

"I -- gospodična Maruša," povzame naposled, "vaša gospodična sestra vendar lahko stori s takim nageljnom, kar hoče! In morda so ji beli -- ljubši?"

"Diše vsi enako. Zakaj ni takisto vašega dela v kozarec ali pa -- samo vašega?"

To zadnje je rojilo po glavi menda tudi Vrbanoju.

"Danes ji ne smete dati nobene cvetice!" veli Maruša.

Spremljevalec bi bil skoro odgovoril: "Saj jih ne bodem!" Toda dejal je po kratkem molku in z nasmehom:

"Oh -- danes ne bode nikjer dobiti nageljnov!"

Maruša je izlila očito ves žolč in vso jezo, kar se ji je bilo kuhalo v srcu.

"Počakajva drugih!" menila je in trgala kraj pota šopek rdečih korčkov.

Vrbanoj pa je, kakor bi ne znal drugače dati duška nekemu tesnemu čustvu, jel klicati nazaj."Hoj, hola, hoj!"

"Vama se pa tudi nekam čudno mudi!" povzame spremljevalec Julkin, ki ju je došel prvi.

"Vam se pač nič, gospod Pavel!" zavrne ga Maruša jezično. "Nate, gospod Vrbanoj!"

Rekši, mu ponudi nabrane cvetice.

"Hoho, to je zato, ker Sivčka goniš, Andrej!" zasmeje se Pavel.

"Da, da," pohiti Vrbanoj in vtakne šopek za klobuk. "Jako hvaležno delo to, kakor vidiš -- hvala lepa, gospodična Marušica; midva se pač umejeva in poznava -- kaj li?"

S to šalo je zatrl svojo zadrego in okornost, ki ga je obšla ob prihodu onih dveh.

"Ali nimate nobenega nageljna, gospod Pavel?" zasmeje se Maruša z otroško-zlobnim izrazom.

"Maruša! Primi Sivčka in pazi na pot!" veli Julka, ki se je vtem sklonila v breg ob kolovozu, utrgala nekaj korčkovih cvetov in jih vtaknila za pas. Vsa družba je bila tudi že skupaj in Maruša je zaklicala:

"Hi, Sivček!"

"Sedaj pa jaz pomagam!" oglasi se eden izmed gospodov, ki so stopali z drugimi zadaj, in zapusti svojo družico, eno Golovih póstarnih gospodičen.

"Ne, ne, Tinče," brani mu Maruša, "vi ste preneusmiljeni! Vam ga ne pustim!"

Tinče, sin pl. Malijeve, tudi dijak in sošolec omenjenih študentov, pa si ni dal braniti. Kot sosedni otroci -- Malijevi so imeli tudi gradič blizu Veselke -- bili so si on, sestra njegova Veronika, ki je šetala zadaj z mlajšo Golovo, in Orlovi hčeri od mladih let sem prav tako domači kakor njih roditelji. Oče mu je umrl šele pred nekaj leti.

"Kako so veseli! Da, taki smo bili mi nekdaj! Pa če treba, tudi smo še sedaj, kajne, kapitanuš?" reče gospod Orel, korakajoč v zadnji vrsti. Stotnik odgovori samo nalahko. "Da, da!"

"Kajne, Lizika?" ponovi Orel in s kljuko svoje gorjače potrka na rame svoji gospe, stopajoči s pl. Malijevo in Golovo pred njim. Gospe so baš razmotrivale zadnje novosti, ki so krožile o malem življenju v njih soseščini.

"Oh, ti pa ti, Mate! Pa ne tepi me tako kruto!"

"To je zgolj ljubezen!" reče gospod Mate in se obrne v breg, ču deč se košatemu kostanju, ki je ravno tu s silnimi vejami kipel čez kolovoz.

"Ali je to drevo, kapitanuš, ali je to drevo!"

Oba nekoliko postaneta, gospod Orel pa seže z levico pazno pod desno pazduho in potegne iz žepa ploščato, vendar obilo steklenico in, obrnivši vso pozornost od kostanja na skrbno zamašeno steklenico, šepne tovarišu: "Ti, kapitanuš!"

Oba nekolikokrat dobro potegneta.

"Izvrstna slivovka!" pohvali se Orel polglasno, stotnik pa le molče prikima.

In tako so potovali v hladnem jutru proti vrhu. S posameznih ovinkov pota se je že videlo skozi gosto vejevje gor na belo cerkvico kremensko.

III

Svetilka pod stropom Kračeve gosposke sobe je že slabo brlela; gost tobakov dim ji je jemal zadnjo moč, toda adjunkt in notar sta še vedno vztrajala.

"Tine, kje pa je sedaj Julka?" vpraša zdajci adjunkt Pavel.

"Glej, ravno tako radoveden sem bil sam pred nekaterimi dnevi! Ne da bi ne bil vedel, kaj je, ampak vprašal sem, kje le in koliko let imia sedaj? Tebi je itak znano, da je šla po Orlovi smrti Veselka pod boben. Gospa je kmalu umrla, Marušo je vzel tisti suhi kapitanuš in oba živita ne vem, ali dobro ali slabo doli na Dolenjskem. Saj veš, kako smo se tudi mi razpršili po svetu -- vsi znanci in sosedje in sorodniki -- moja setra Veronika biva sedaj v Galiciji z možem majorjem, ki ga je vzela po neumnosti, Golovi pa šivarita v Ljubljani -- stari gospodični, kaj hočeš? Drugo starejše je pomrlo in tudi izmed nas mlajših nekaj! Ej -- kje so vsi, kar nas je bilo tedaj na Kremenu!"

"Pa Julka?" ponovi adjunkt.

"Oh, Julka! Pozabil sem skoro! Pravil sem pa, da sem bil minule dni nekoč tudi tako radoveden kakor ti danes."

Notar Valentin pl. Mali je imel navado ob svojem pripovedovanju, da je segal daleč nazaj in naokrog v minulost in sedanjost, preden je izustil tako utemeljen odgovor.

"Vedi, prijatelj," nadaljeval je počasi, zažigajoč novo smotko, "tam v Zagorici napravljajo novo šolo in treba je bilo delati pogodbe in mimo vsega -- župan neče, župnik neče, krajni šolski sv'et neče -- no, pa o vsem tem govoriva kdaj drugič! Prošnjikov učiteljev je tudi že nekaj -- vsaj govori se o njih --"

"Pa vendar -- Julka?" hiti Pavel.

"Ne bodi tako nestrpen! Julka je tudi med njimi. Učiteljica je tam nekje na Krasu in pravijo, da prosi službe na novi šoli v Zagorici."

"Ah!" vzklikne adjunkt na pol neverjetno.

"No, ako te še kaj zanima, podam ti jutri tisti imenitni učiteljski šematizem, iz katerega se lahko uveriš tudi o natančni starosti naše Julke. Glej, tu sem bil radoveden, kar sem že prej poudarjal -- in našel sem, da je Julka že davno prekoračila trideseto leto. Kako hiti čas!"

Oba sta zamišljeno molčala nekoliko trenutkov.

"Čudno, čudno -- Julka in --" deje prvi adjunkt.

"-- Vrbanoj!" pristavi z glasnim smehom lahkoživi notar. "Kar se je zamudilo, popravi se lahko sedaj. Zagorica in mi nismo tako narazen in stara ljubezen ne zarjavi! Da je le pri tebi zarjavela!" pristavi z nekoliko zlobnim naglasom in postranskim pogledom na svojega tovariša.

"Ha -- jaz sem že prestar!"

"Nesrečnež, toliko kakor jaz ali, recimo: eno, dve leti mlajši od Vrbanoja!"

V molku, ki je zopet nastal, čuti je bilo le tikanje ure v prednji sobi in dihanje Ančke, ki je bila zaspala pri peči.

"Toda kako je bilo vendar tedaj na Kremenu s teboj in z Julko in z Vrbanojem?" vpraša notar resno.

"Nič ni bilo!"

"Vem, da ni bilo! A nekaj je bilo vendarle! In pozneje sta se razšla, vsi ste se razšli: ti in Vrbanoj in Julka in vidva! Kako je vendar to, kako se je to zgodilo?"

Oba sta bila sedaj v položaju, ko se človeku odpira srce in jezik, ko stopa na dan čisto in resnično čustvo, katerega ne more več odeti noben ozir in noben pomislek.

In vendar je v Pavlu, kar se tiče onih nekdanjih dogodkov, prevladalo še nekaj kakor sramežljivost.

"Ej, neumnost, neumnost!" hitel je. "Toda vedi, Tine, lična deklica je bila ona Orlova Julka! Nekoliko tako -- navzgor, kar pa ne škodi, ako je omejeno, pri tem pa duhovita, da smo se je kar bali; saj si jo poznal sam!"

"Oh, kolikokrat sem bil v zadregi! Toda -- mladi smo bili --"

"In takrat na Kremenu! Ali se še spominjaš, kako si pritiral onega osla pred Slamarjevo hišo, kako je Maruša klicala in tekla za teboj, da nikar ne trpinči njenega sivca, kako je oni ,nebodigatreba' in vendar ,povsodtreba', oni izpiti stric Pepe kuril na ravni pod cerkvijo in pekel krompir, kako smo mi z onim kaplanom -- gospod Blaž je bil menda in sedaj pase ovčice tam v idrijskih hribih -- kako smo ž njim vred lovili slepo miš? Ali se še spominjaš?"

"I, seveda! Pa tudi to mi je še v spominu, da smo zdajci, ko smo pojedli krompir in mrzlo pečenko ter pili tisti cviček, ki je bil zaradi imenitnosti zabit v starodavne šampanjske buteljke -- da smo hipoma pogrešili tebe in Julko in Vrbanoja. Tudi strica Pepeta ni bilo nikjer, dasi se po navadi ni ganil od steklenic, dokler so bile polne. Pozneje ste prišli vsi, toda vsi ste bili nekam razvneti, samo stric Pepe ne, in pozneje, pozneje -- oh, nikdar več nismo bili tako skupaj! Ti si odšel skoro, menda v nekaterih dnevih, in Vrbanoja tudi ni bilo več videti. Vsak je imel svoj izgovor; naša dekleta so ugibala to in ono, ali gotovega ni vedel nihče. I jaz sem hodil tedaj drugam; kaj mi je bilo do tega, koga in kako ljubijo drugi, sam s seboj sem imel dovolj in s svojo -- no, kaj bi govoril! Danes je moja žena in srečen sem in vesel, da jo le vidim!"

Rekši, natoči Tinče svoj kozarec in ga dvigne, a Pavel ga ujame s svojim.

"Bog jo živi!" vzklikneta oba.

"Da da, takrat na Kremenu!" povzame Pavel naglo. "Saj nisem pravil še nikomur -- kaj bi tudi? Zaljubljen sem bil -- tako -- no, tako, kakor je sploh človek v onih letih. Sedaj se mi vidi kaj takega nemogoče, preneumno bi bilo tudi! Tačas pa je bilo lepó! Vi ste skakali okrog žerjavice in kaplan Blaž vam je pomagal z gabrovim ključem vleči krompir iz pepela. Stari gospod Orel je tlačil svojo pipo, oni kapitanuš pa je kazal gospem po bližnjih gričih planote in mesta, od koder bi se najbolje streljalo na sovražnika, ako bi prikorakal po šentrupertski dolini. Julka in jaz sva hodila okoli cerkvice, čitala na belih stenah imena in napise, kar so jih pustili tamkaj obiskovalci po staroslavni šegi -- menda sva se tudi ovekovečila sama -- in potem sva krenila v breg na vam nasprotni strani. Bukve in smreke so rasle tam in iz mahu in listja so gledali rdeči zvonci korčkov. Julka jih je trgala, jaz pa nisem gledal ni cvetic ni na pot pod seboj niti goste veličastne šume okrog naju; videl sem le ono vitko ljubeznivo deklico in najsi mi je nasmehoma velevala: ,Pomagajte vendar, da prineseva več cvetic tja gor', -- nabrati nisem mogel večjega šopka! Vzdramilo me je le, ko je rekla: ,Sedaj bode dovolj, vrniti se morava!'

Stala sva tedaj -- še danes bi našel mesto -- na ostrem ovinku gozdnega pota, pod katerim se je odpiral globok jarek z globokim prepadom na desno in levo stran, vodec v širo dolino; pred nama na nasprotni strani onkraj doline pa je vstajalo zopet visoko, gosto obraščeno gorovje. Julka se je hotela obrniti v breg nazaj na najkrajši pot k vam drugim. Ali tedaj sem jo prijel za roke in govoril -- danes ne vem več kaj in morda tudi tedaj nisem vedel, kaj govorim; toliko pa vem, da je bilo takrat vse resno in resnično, strastno in kipeče prav iz dna srca. Ako bi mi velela, naj se vznak prevrnem v prepad za menoj, gotovo bi se bil -- toda danes, danes, ha ha -- kako brezumno se mi vidi vse to! In ona, Julka, stala je pred menoj, rdeča, povešenih oči, niti ganila se ni niti poskusila oprostiti svojih rok. Dasi tedaj nisem mislim sic! o tem, ali tisti trenutek mi je šinilo navzlic duševni moji razburjenosti nekaj v glavo, o čemer sem premišljal šele pozneje, prevzela me je misel: Ti, deklica -- ti ugiblješ! Ti tehtaš!

,Gospod Pavel,' rekla je mehko in hotela pristaviti še nekaj. A bilo ji ni več mogoče, zakaj -- Andrej Vrbanoj je stal poleg naju.

,Haha!' zasmejal se je hripavo, v lice pa je bil bled kakor nova stena.

Izpustil sem Julkine roke in, kakor se mi dozdeva, nisem prebledel, ampak če je bilo mogoče, zardel sem le še bolj in v grlu sem čutil potrebo, oglasiti se tudi z nekakim ,haha!'.

,Gospod Pavel je danes silno ljubezniv, kakor ni bil nikoli!' reče Julka in videl sem, kako se takisto sili na posmeh. ,Gori nas gotovo čakajo,' pristavi in vtem že steče po strmi stezi vkreber.

Obrnil sem se za njo, ali Vrbanoj me je siloma potegnil nazaj. Govoril ni ničesar, toda oklenil se me je kakor maček. Tudi jaz nisem zinil besede. Ob strmem prepadu sva krčevito držala drug drugega, oba mladostno močna, oba v divje vzbujeni, nebrzdani strasti! Toda njega strast je bila silovitejša od moje. Zdelo se mi je, da me hoče pahniti v prepad. In v tem tihem ruvanju, ko sem jaz le silil od roba -- danes še me izprehaja mrzla polt -- vtem se je zdajci prikazal, meni kakor angel iz neba, stric Pepe in naju razdružil. Tistega pijanca -- saj veš, bil je brat, ponesrečen brat gospe Orlove, bivši častnik -- nikdar nisem rad videl, ali tedaj -- -- -- no, ljubi Tinče, sedaj veš tisti dogodek!

Prišli smo vsi zopet h kremenski cerkvici, razvneti, kakor si rekel, toda molčali smo o tem, kar je bilo. Saj je imel vsak dovolj vzrokov, samo stric Pepe ne; a tega je menda potolažila Julka. Ko smo se vračali domov, govoril sem in hodil samo z Marušo ter pozvedel iz nje blebetanja, da je bilo nekaj ljubezni med Vrbanojem in Julko. Drugega ti ne bodem pravil. Odrinil sem od vas in tvoje gostoljubne hiše, Andreja tudi menda ni bilo več na Veselko. Pozneje pa smo itak hodili vsak svoj pot."

"Mladostne neumnosti!" meni Tinče.

"Res; toda semper aliquid haeret -- in tudi taki, recimo, smelo-otročji dogodki puščajo viden sled za vse življenje. Takrat sem bil zaljubljen -- da rabim vulgaren izraz -- res zaljubljen -- potem pa nikdar več tako."

"In Andrej?"

"Ne vem! Slišal sem, da se ogiblje ženske družbe, kar itak sam veš!"

"No -- ako pride Julka v Zagorico?" pošali se notar.

"Naj pride; z Andrejem ali s komerkoli se zaradi ženske ne bodem več tepel! Ančka, Ančka -- plačam! A še skoro za vas bi se ne tepel, Ančka, ali ni res?"

"Res!" reče Ančka in si mane zaspane oči. Vedela pa ni, kaj je trdil adjunkt v svoji šali; ta pa takisto sam ni znal, da mnogokrat tudi taka ali enaka lahkomiselna in nepomembna beseda govornika postavi na laž!

IV

Oče Krača je stal sredi ceste ter se kakor vojni general oziral na desno in levo stran po hlapcih in pomagačih, ki so ob cestnih jarkih postavljali dva mogočna mlaja. Mrak je že legal na dolino.

"Škarje naprej!" velel je krčmar in hlapci ob desnem in levem mlaju so potisnili za nekoliko korakov naprej velikanske drogove, ki so sredi obeh obeljenih smrek, obpeti z debelimi verigami, podpirali težki drevesi. Tako se je za nekaj stopinj dvignil vsak mlaj, tičoč s spodnjim koncem v globoki jami. Eden je že stal navpično, drugega pa so obkolili na glasno krčmarjevo povelje: "Škarje okrog!" in ga potiskali vzpored s prvim prav tedaj, ko se je adjunkt Pavel pridružil gospodi, ob cesti gledajoči ta redki in zanimivi prizor.

"No, oče Krača, kaj takega bi si ne bil mislil, da ste tako pozorni in ljubeznivi, ko niti ne veste, kakšen bode naš novi sodnik!"

Oče Krača je debelo pogledal in na pol odprl usta, zinil pa ni ničesar.

Za adjunktovim hrbtom je poštar iztrkaval pipo in pokašljeval na pol glasno.

"Kaj -- sodnik?" vpraša Krača naposled, ko nihče drug ne reče ničesar.

"Ej, nocoj pride sodnik Vrbanoj," odgovori adjunkt Pavel, "in vi kot župan in vaša ali naša občina mu vendar napravljate ta slavolok?"

Krača je bil pameten mož in je takoj razumel ves položaj.

"Da, da!" dejal je. "To bode kar za -- dva! Ti, Minče, čuj -- glej ga, saj nima ušes -- Minče! Deska mora na levi strani nekoliko više!"

Tako zapovedujé se umakne kar za dvajset korakov od drugih.

Poštar je še vedno kašljal, davkar pa, ki je stal s svojimi hčerami blizu adjunkta, smejal se je na glas.

Pavel je zrl na desko, ki naj bi vezala slavolokova stebra, in čital na srebrno-zlati podlagi pozdrav, sestavjen od belo-modro-rdečih črk: "Mir tej hiši in vsej fari!"

"Kaj pa je to?" vzklikne na glas in njega lice ne kaže prav nič onega duhovitega sijaja, ki ga je značil vselej, kadar se je živo razgovarjal.

"Bog vas je dal -- ali še ne veste?" zagrohota se davkar in njega hčere mu takisto pritrdijo.

"Kaj?" deje adjunkt. "To je za kakega župnika, ne pa za sodnika!"

"I, seveda!" meni poštar nekam sramežljivo.

"Ta napis mora izginiti!" jezi se adjunkt.

"Ne, ne," tolaži ga poštar, dočim se smeje vsa družba, "saj ta napis ni odločen sodniku, ta je za župnika, ki se nocoj popelje tu skozi v Babino polje!"

Sedaj se takisto adjunkt zasmeje na ves glas.

"No, morda bode pa tudi umesten pozdrav našemu sodniku!" vzklikne dobrovoljno in poskuša zatreti hudomušni izraz, ki mu sili na lice. --

Zvonovi župne cerkve grobeljske se oglase. Veliki zvon poje veličastno svoj enakomerni "b'em-b'am" in vmes pritrkava spretni cerkvenik s srednjim in malim zvonom, nekoliko časa s tremi udarci v presledku med zvoki velikega zvona, potem s petimi, naposled s sedmimi. To je bila vselej njegova največja umetnost! Saj je bilo pa tudi treba dovolj telesne moči, zdravih prsi in krepkih rok. In vselej, kadar je prestopil iz mirnejšega udarca v hitrejši udarec, počili so na griču poleg cerkve trije topiči, zaporedoma vžgani po vestnem in izkušenem pomočniku cerkvenikovem.

Adjunkt Pavel je mnogokrat trdil, da ni klerikalec, in je to svoje mišljenje hotel dokazati ob raznih prilikah. Zato je tudi sedaj naglo odšel od slavoloka in krenil proti Kračevi krčmi.

Skoro v veži se srečata z notarjem Tinčetom, ki je že zaprl pisarno in sedaj radovedno čakal dogodkov, ki naj bi bili vprav zgodovinsko znameniti Grobljem in okraju.

"Vrbanoj bode mislil, da je slavolok zanj!" zasmeje se proti adjunktu.

"Jaz sem tudi mislil!" meni Pavel. "Vedel bi pa vendarle rad, bode li Krača babinopoljskega gospoda sprejel oficialno, kaj li?"

"Beži, beži! Liter vina bode postavil predenj in pojal Ančko po hiši, češ sedaj to, sedaj ono, končno pa se bodeta z gospodom dogovorila zaradi tedenskega mesa in -- sprejem bode končan. Ti -- ah, stoj, stoj! Julka je tukaj. Prav sedaj se hoče odpeljati."

Pavel je veselo poslušal prvo modrovanje notarjevo, ob njega zadnjih besedah pa se je zganil.

"Tukaj? Kaj dela tu?"

"Dekret ima! Dekret za Zagorico! In še nocoj se odpelje tja. Niti k moji ženi ni hotela danes, skoro pa pride zopet semkaj."

Adjunkt se zavrti v polkrogu in je že nekaj korakov od hišnih vrat, ko ga prisili veseli notarjev klic, da se vrne.

"Pavel, Pavel! Gospodična Julka Orlova!"

Poleg Valentina res stoji Julka.

Častiti čitatelji naj oproste, ako precej ne najdejo natančne fotografije te novodošle osebe. Znano jim je, da je že prekoračila trideseto leto svoje dobe, in edino to je morda tako prevzelo nekatere, da bi ne verjeli novo predloženi sliki. Reči hočemo le to, da se Julki ni poznalo tistih trideset let ali kolikor jih je že imela.

In prav to je povzročilo, ako ni prihajalo iz hipne zadrege, da je adjunkt Pavel, ves zardel, viharno pozdravljajoč in gospodični stiskajoč roko, izustil neumestne besede: "Oh, gospodična -- po tolikih letih, po tolikih letih se vidimo iznova!"

"No, pol stoletja vendar še ni!" deje Julka nasmehoma, dočim vendar naglašuje svoje besede nekoliko zlobno.

"Nama se pa skoro tako dozdeva, odkar namreč nisva videla vas," reče Valentin.

"Vi pa, vi! Oh, recite, kolikokrat ste se me spominjali?" očita Julka na pol resno.

Od ceste sem se začuje ropot dveh kolesljev in majhna gneča se naredi tamkaj.

"Tukaj je -- novi župnik babinopoljski!" vzklikne Pavel, porabivši to ugodno priliko, da si zopet dobi prejšnje duševno ravnotežje.

"Čula sem, da pride nocoj," deje učiteljica, "toda moj voz je tudi že pripravljen. Zbogom, gospoda!"

"Oh, kaj že? Kaj tako hitro?" reče Pavel.

"Nocoj pač! -- Da se skoro vidiva, gospod Valentin! Priporočite me svoji soprogi in oprostite!"

Vtem že sede na enovprežni vozič ter uravnava kovček in nekaj škatel poleg sebe. Voznik, širokopleč kmetski fant z dolgo smotko v ustih, udari po konju in zdajci zdrdrata z dvorišča.

"Uboga deklica!" reče adjunkt.

"Zakaj?" meni Valentin. "Videti je zadovoljna!"

Dalj govoriti ni bilo moči, zakaj s ceste je prihajala velika družba in pozdravljali so se kar vprek.

Novi župnik, "gospod Frančišek", kakor ga je nazival oče Krača, ž njim njega kaplan, ki se mu je pripeljal naproti, župnik grobeljski in nekaj imovitih gospodarjev iz Babinega polja, oče Krača in njega sin, davkar, in poštar, oba trgovca grobeljska -- vsi so bili skupaj. Sedaj je še prihajal učitelj, ki je zamudil sprejem, ali bolje rečeno, prihod gospodov.

"Tu si nekoliko odpočijemo!" meni gospod Frančišek, ko se predstavijo drug drugemu, in skoro potem sedi vsa gospoda, duhovna in posvetna, v znani zatohli sobici.

Razgovor se iz početka ni mogel prav razviti -- vreme je bilo skoro obdelano, setev in žetev tudi, politike se sedaj še ni hotel nihče lotiti, starih skupnih znanstev ni bilo najti in, šele ko so prišli po nekovem skrivnostnem prirodnem zakonu na red dohodki in plače te ali one župe, te ali one javne službe, vnela se je jako živahna razprava. Vendar tudi to je zdajci ustavil Kračev Minče, stopivši v sobo z glasnim vzklikom:

"Sodnik je tukaj!"

Zaeno je vrgel na zadnjo klop v kotu debel plašč, dežnik in kovček, katerega je prinesel z voza.

Sodnik Vrbanoj pa je bil tudi že med vrati, ko so vstajali adjunkt in davkar, notar in poštar in drugi razen duhovnikov, da ga pozdravijo.

Bil je po svoji zunanjosti res takov, kakršnega sta ga že nekoč opisala adjunkt in notar: velik, krepak, moškega, resnega vedenja in vendar v vsem svojem gibanju nekoliko neroden. Izprva ni vedel, komu bi najprej segel v roke, toda ko je pozdravil -- in sicer prav prisrčno in prijazno -- Pavla in Valentina, opravil je tudi hitro z drugimi in sedel ob gorenji konec mize poleg domačega župnika.

"Ali nisi videl mlajev?" pošali se Valentin. "Saj si takoj vedel, da --"

"niso namenjeni meni!" pristavi Andrej.

"Prislužite si jih, prislužite!" reče gospod Frančišek sladko, vendar z zasmehujočim izrazom na licu.

"Vi si jih menda tudi še niste, častiti gospod, niti tu niti v Babinem polju?" vrne takisto Vrbanoj in glasen smeh posvetne gospode, ki zazveni po njega besedah, priča, da med njo in onimi tremi duhovniki ni posebnih simpatij.

Učitelj je poštarju zadovoljno šepnil na uho, toda oprezno in tako tiho, da ga je poštar komaj slišal: "Ta je pa srčen, ta se jih ne boji!"

Gospod Frančišek je hotel jezno odgovoriti, toda domači župnik je segel v besedo s pomirljivo opomnjo:

"To je že taka navada pri nas -- ti mlaji!"

"In lepa!" pritrdi Vrbanoj in s tem tudi izgine iz družbe bojeviti duh, katerega je vcepil gospod Frančišek z zabavljivo svojo opazko. Sicer je bil novi babinopoljski župnik še vedno take volje, da bi piknil tega ali onega, in je tudi imel radovoljnega pomočnika ob svojem kaplanu, ki bi bil sedaj silno rad govoril le o slovenskih liberalcih; toda domači župnik ni dopuščal, da bi se razgovor poostril.

Ena prilika pa se je vendarle še ponudila gospodu Frančišku, da je pomogel svojemu jeziku do sijajnega uspeha.

Nesrečni poštar je namreč zdajci začutil potrebo, poseči v debato in izpregovoriti o novem predmetu, od katerega je v svoji nekoliko zlobni naivnosti pričakoval mnogo zabave.

"Kje pa imate svojo kuharico, he, he, gospod župnik?" vprašal je, kakor bi se hotel nekoliko pošaliti.

"Jutri pride v poštnem zavitku; prosim, da se mi dostavi ekspresno!"

Smeh je bil sedaj ves na župnikovi strani in poštar, rdeč kakor kuhan rak, od same jeze ni vedel kaj odgovoriti. --

Takšna je bila zabava naše gospode prvi večer ob prihodu Vrbanojevem.

Ko sta se ločili obe stranki -- duhovniki so skoro odšli -- znesel je poštar svojo jezo s polglasnim vzklikom:

"Ej, pravega ptiča so dobili tja gor v Babino polje, ta jih bode učil kozjih molitvic, ne pa božjih!"

In rekši je pomenljivo namignil s cevjo svoje pipe.

Zunaj pa je sedal gospod Frančišek s kaplanom na voz in še prožil roko grobeljskemu župniku v slovo. Ko pa je zaropotal voz z dvorišča, vzdihnil je gospod Frančišek in se obrnil k poslužnemu kaplanu, zaničljivo rekoč:

"Ej, gospod Luka, nocoj sva pa -- med koprive padla!"

V

"Zakaj se pa ne oženiš?"

"I, zakaj se pa ti še nisi?"

Ti vprašanji sta bili naglo izpregovorjeni drugo za drugim. Prvič je vprašal sodnik Vrbanoj, drugič adjunkt Pavel. Drugo vprašanje je bilo odgovor prvemu; nato je pa zavladal molk v mali družbi, ki je sedela nocoj kakor skoro sleherni večer pri okorni mizi v Kračevi krčmi.

Sodnik se je bil popolnoma udomačil in je tudi že poznal -- kolikor toliko -- dobra in slaba svojstva onih, s katerimi mu je bilo občevati dan na dan; počasi pa je spoznaval tudi one, ki so mu prihajali blizu le po svojih pravnih opravilih. Ali to spoznavanje je bilo sila subjektivno spričo tega, kako se je bila vršila njega izobrazba.

Kmetsko vzgojen, gimnazijsko poučen, na vseučilišču pa posvečen vedi za kruhoborbo -- vtem še duhomorno vojaško leto -- zahajal ni nikdar v kroge, kjer vlada blažilna moč izobraženih žena, in sicer zato ne, ker ni imel prilike niti volje, da bi zahajal kam drugam. Dobro se mu je godilo po njegovem mnenju le tedaj, kadar je dobil ob praznikih od nekega starega strica nekoliko goldinarjev. Te je zapravil v družbi enakomiselnih tovarišev, bodisi na nedeljskem izletu ali v kavarni, odprti vso noč. To je bilo takrat, ko je študiral na vseučilišču. Pozneje pa je bilo drugače. Stričevih podpornih goldinarjev ni bilo več; plača, katero je dobival v prvih letih svojega službovanja, bila je sicer majhna, ali vendar tolika, da mu ni trebalo stradati. Seveda je moral štediti, in to ni bilo težko. Vstajal je ob sedmih, nekoliko se izprehajal, šel potem v urad, opoldne zopet k obedu v skromno predmestno krčmo, potem za pol ure v kavarno in nato zopet v urad do šeste ali sedme ure zvečer. In potem? Pol ure v kavarno pogledat najnovejše večerne liste in nato zopet v staro, toda ugodno krčmo na predmestju, kjer je vitka točajka Nežika tako resno in skrivnostno povedala, kaj je nocoj svežih jedil in kaj jih ni. Tam je sedelo več kolegov in v živahnem razgovoru o dnevnih dogodkih so minevali večeri. Zapeli so časih še kako pesem, o posebni priliki poklicali "štefan" vina, toda nad vsemi je že ležalo tedaj nekaj kakor tesnoba, ki stiska vojaka pred bojem. In boj, pravi boj za obstanek, za prvo službo -- za avanziranje, ta boj je bil še pred njimi in, dasi niso znali -- skoro že med njimi!

Potem je prišlo prvo stalno imenovanje. Vrbanoj je prišel za adjunkta k majhnemu sodišču južne Kranjske in bil tam več let. Uradnega dela je bilo dovolj, izven urada pa nobene take družbe, da bi se smelo reči: Vrbanoj se je učil v nji; ne, sam je oddajal od svojega. Ondi je med učitelji, trgovci, davčnimi uradniki in sploh ljudmi, ki so bili glede izobrazbe za dobro stopinjo pod njim, na katere pa je bil v vsem neuradnem času in občevanju navezan, prebil skoro ves svoj prosti čas ter se privadil tudi nekovi vznesitosti, češ: "Vendar sem boljši od vas vseh in več nego vi!" Kakor je rastlo to prepričanje, takisto je čimdalje bolj mrzil druge boljše gosposke družbe. V obližju je stanovala v prijaznem gradiču plemenita obitelj, katera je vedno rada sprejemala sosedno gospodo; Vrbanoj je bil ondi samo enkrat, ali potem se mu je zdelo vse -- preošabno; razloga temu ni vedel, tičal pa je ta razlog zanj edinole v tem, da je prišel v družbo, katera mu je imponirala s svojo splošno in družabno omiko. --

"Zakaj se pa nista oženila že oba?" dejal je tretji v družbi, notar Valentin, ki se je sleherni večer shajal s prijateljema. "Danes je bila Orlova Julka tukaj -- glejta, to bi bilo nekaj!"

Zasmejali so se vsi trije; Pavel in Andrej sta vzela oba zaeno kozarec v roke in izpila kratek požirek, Valentin pa je novič zažigal svojo pipo.

"Danes je bil menda glavar, okrajni glavar tukaj!" reče Vrbanoj.

"Uradni dan je bil!" meni Pavel.

"In Julka se mu je predstavila kot zagoriška učiteljica," pristavi Valentin. "No, gledal jo je izvestno kakor -- pravil ali trdil ne bodem, kako -- pač pa, kakor že zna, kadar je v zadregi! Saj vesta oba in spominjata se, da je naš okrajni glavar poznal Julko že tedaj kakor mi vsi trije. Samo tega ne vem, je li bil takrat z nami na Kremenu? -- Oh, seveda! Kakšen božji volek je bil! Med drugimi se je šetal, mi se nismo brigali zanj, mlajši je bil od nas, doma pa tam na sosedni graščini in mogočnega strica je imel, plemiča, in sam je takisto plemič --"

"Saj si ti tudi!" zasmeje se Vrbanoj, kakor bi hotel odmakniti razgovor drugam.

"Ali kakov?" deje Valentin. "Meni vse plemstvo ni pomagalo ničesar!"

"Onemu pa je!" reče Pavel.

"Julka je potem prišla k moji ženi in pravila, kako ljubeznivo se je vedel glavar. Kako lahko je to! In če pomislim na nekdanja leta -- tedaj ga je gledala Julka kakor preprostega otroka in sedaj --"

"Dejal bi, da ga tudi sedaj ne gleda drugače," meni Pavel resno.

"Hoho!" zasmeje se Vrbanoj, in to tako zaničljivo, da onadva kar osupneta. Sodnik je že vedel, da biva Orlova Julka v tem okraju, toda daljšega pomenka o nji še ni bilo v tej družbi. Tudi so se bili vsi trije že prijateljski razgovarjali o svojih dijaških letih in o življenju na počitkih, samo onega dogodka na Kremenu, o katerem je bil pripovedoval Pavel Valentinu, omenil ni nihče vpričo sodnika. Valentin je bil prvi, ki se je z nocojšnjo opazko dotaknil tega kočljivega spomina.

"Ančka, ali zopet spite?" zakliče Vrbanoj v prvo sobo, zakaj onadva sta umolknila po njega zadnjem zasmehu. "Ančka! Pridite semkaj!"

Deklica pride in hoče vzeti steklenico, da jo novič natoči. Vrbanoj jo prime za roko, z desnico pa okoli pasa in jo potegne k sebi, rekoč:

"Midva sva še -- drug za drugega! Kajne, Ančka?"

Deklica ne odgovori ničesar, ampak se mu naglo izvije; Valentin se smeje, Pavel pa jezno gleda ta prizor.

"Taka deklica, to bi bilo še nekaj!" nadaljuje Vrbanoj po Ančkinem odhodu. "Videti je nepokvarjena, pridna, lepo lice ima in pa, in to je glavno: nič tistega gosposkega, česar še opisati ne morem, tistega, kar mi je tako zoprno."

"Vzemi jo! Zakaj je ne vzameš? Vse prste si oblizne!" poroga se Pavel, ali tako, da nekaj kakor jeza zveni iz njega besed.

"Samo čudim se, da je še ti nisi, ko jo vendar že poznaš toliko časa!" zavrne ga Andrej.

"Saj si lahko premislim!"

"Ko bi vaju ne poznal, prijatelja, dejal bi, da se šalita," oglasi se notar, "ampak v vajinih besedah tiči nekaj, iz česar skoro sklepam, da bi se res dolgo ne upirala, nego se ženila, prav resno ženila pri tejle neumni punci."

Pri teh besedah se Ančka vrne z vinom.

Sedaj jo Pavel, nikar da bi odgovoril Valentinu, prime okoli pasa; toda Ančki je bilo nocoj vse preveč; prav nejevoljno odpahne Pavlovo roko in odide iz sobe.

"Glej, to je usoda takih deklic! Iz roke v roko! In najsi je še tako dostojna in poštena, vendarle je cvet, katerega svaljkaš po rokah!"

"Oh, kje pa najdeš sveže cvetove?" zavrne ga Vrbanoj cinično. "Toda pustimo to!"

In vsem trem je bilo tako prav; menili so, se o drugih rečeh, a tudi ne več dolgo; prejšnji prizori in govori so ostavili nekaj neprijetnega, kar se nocoj ni dalo več izbrisati.

VI

Dobrega pol leta pozneje je grobeljski župnik v nedeljo zjutraj med prvo mašo z lece oklical prvič, drugič in tretjič gospoda Andreja Vrbanoja in gospodično Ančko Kračevo ter povabil vsakogar, ki bi vedel o zadržku namerjanega zakona, da se zglasi v postavljenem obroku.

Ta novica je udarila poslušalcem siloviteje na uho nego evangelij o poslednji sodbi; vse je bilo presenečeno, gospoda in kmetski ljudje; samo Matižarjeva Katra, ki je sleherno nedeljo klečala ob stranski spovednici in bila zamaknjena edino v pobožnost in v pokoro grehov svojih, ni se menila za lahni šum, ki je nastal po cerkvi. Ko je odšel župnik z lece in se opravljal v zakristiji za sv. mašo, stikalo je vse glave in šepetalo. Davkarjevim trem gospodičnam, sedečim v klopi pred oltarjem, zastajala je sapa, toda napele so ustna, češ: "To smo že vedele -- kaj pravega dobi!" Poštar in poštarica sta se pogledovala, kakor bi jima trebalo zdajci odpraviti trgovinskega ministra z "ekstra pošto"; oba grobeljska trgovca, ki sta prihajala v cerkev navadno tedaj, ko je župnik završeval svojo propoved, in sta potem le pazno poslušala oklice in oznanila, zmožna sta bila v prvem trenutku samo ene misli: "Kje bode kupoval?", ali takoj sta lažnivo zatrjevala drug drugemu: "Oh, to sem že davno vedel!" -- Notarjeva gospa, katera je imela svoj sedež pod leco med dvema kmetskima gospodinjama, ni mogla najti v svoji molitveni knjigi začetka sv. maše in je brskala zadaj med litanijami; najrajši pa bi bila ušla domov zbudit soproga, zakaj Valentin je bil len, ni hodil k maši in je spal, dokler ni moral v pisarno. Da Vrbanoja in Ančke danes ni bilo v cerkvi, to je umevno, saj tisti po krajevni navadi ne gre v cerkev, kogar "mečejo z lece"; adjunkt Pavel pa tudi ni bil vsakonedeljski obiskovalec in prav danes so ga radovedneži pogrešali. Učitelj, ki je oskrboval službo organistovsko, razgovarjal se je tako živahno s svojimi pevkami o najnovejšem dogodku, da je pozabil pedalov, ko je pozvonil zvonček ob zakristiji, oznanjajoč mašnikov pristop, ali tudi to je bilo brez pomena, zakaj cerkvenikov pomočnik, ki je vlekel mehove, šepetal je, pozabivši svoj posel, vedno še z davčnim eksekutorjem, kateremu je bila naloga peti bas v cerkvenem zboru. Med kmetskim ljudstvom po cerkvi pa je šlo od ust do ust: "Oh, ta Ančka, ta ima srečo!" -- "Ta Krača, ta jo zadene!" -- "No, sedaj bode pa še bolj vihal svoj nos!" -- "Škrice si bode napravil!" -- "Od samega bogastva ne bode vedel, kje bi se popraskal, kadar ga zasrbi!" -- "I, kaj bogastvo? Šteti bode moral, šteti; saj je dolžan tisti Ančki!" -- "Pa pri sodišču -- tam bode opravil, kar bode hotel; jaz bi se ne pravdal ž njim, če bi imel sto prič!" -- "Beži, beži, še manj bode opravil! Škric je škric -- tlačil bode Kračo samo zato, da bode lepše videti!"

Tako je šumelo od ust do ust, od ušesa do ušesa in, šele ko so po naporu cerkvenikovega pomočnika zapele orgle, poleglo se je šepetanje. Po končani maši pa je hitela govorica z ljudmi na vse štiri strani. --

Adjunkt Pavel je čakal, da dobi svojo kavo. S kavo vred mu je prinesla strežnica tudi najnovejšo novico o sodnikovi zaroki. Kakor vobče ni bil vajen govoriti s strežnico več, nego je bilo neizogibno treba, tako tudi danes ni črhnil besedice, ampak pazno je vlival kavo na sladkor v čaši. Stoprav, ko je dekla odšla, pogledal je po golih stenah svoje sobe, na umazana tla, potem se ozrl na pajčevine v kotu nad pečjo in nato, smotko vžigajoč, stopil k oknu, kjer je imel razgled na dokaj širo ravan, po kateri se je vil med sivim vrbovjem in košatimi jeseni majhen potok. Zadaj je vstajalo zeleno gorovje, prostrano in valovito; tu in tam so se z obraščenih brd lesketale bele stene posamičnih hiš. Prizor je bil lep in jutranje sonce ga je še bolj krasilo.

Pavel pa je le nekoliko trenutkov gledal prijazna sela, ki so se mu v sončnem odsvitu smejala tako ljubko.

"Tu en dom, tam zopet drugi, tu žena in otroci, tam zopet prav tako!" -- To je izustil skoro glasno. "In sedaj ta Vrbanoj!" pristavil je nehote. Obrnil se je od okna in nejevoljno bacnil par neosnaženih čevljev izpod nog.

"Zavidam mu je ne, te -- te Ančke!"

To je še mislil, ko je pil svojo kavo. Nekam jezno je postavil čašo na mizo.

"In pa -- da nikomur ni zinil besedice!" To mu je sedaj najbolj vrelo po glavi, ko se je odpravljal z doma.

V pisarno prišedši, najde pismo Vrbanojevo, v katerem mu sodnik naznanja, da ima za nekaj tednov dopust in da njemu izroča uradno nadomeščanje. Ko se zvečer oglasi pri Krači, tudi Ančke ne vidi ondi; odšla je bila v mesto in za nekaj tednov se vrne s potovanja -- soproga sodnikoval. Tako so zvedeli vsi naši znanci, pijoči nocoj pri Krači na zdravje in srečen zakon obeh zaročencev.

Umevno je, da se je skrivaj mnogo šepetalo, ugibalo in zabavljalo; kadar pa je sprožil kdo napitnico, oblizano in nališpano po visokozvenečenih frazah o iskrenem čestitanju in prijateljstvu, vpilo je vse križem: "Živela!" in "Mnogaja leta!"

Očeta Krače ni bilo doma, odpeljal se je k poroki, katera bi se zvršila drugi dan; Minče pa je po očetovem in ženinovem naročilu točil vino zastonj, kolikor ga je hotela gosposka soba, hlapcem in vaškim fantom pa je postavil polno vedro na dvorišče.

VII

Pozno je bilo, ko sta se vračala Pavel in Valentin domov. Za njima so iz odprtega okna Kračeve krčme hrumeli neubrani glasovi divjega zbora, ki je mučil nocoj že tretjič "Zagorske zvonove", tam iz nasprotne dobrave, kjer so odšli po stranskih stezah grobeljski fantje v sosedno vas, pa je odmevalo njih ukanje.

Pavel in Valentin ves dan nista bila skupaj in zvečer v krčmi se tudi nista mogla izgovoriti o današnjem dogodku, tako važnem za grobeljsko družbo; vedno je bil kakov sosed vmes z vprašanji in opomnjami.

Sedaj sta bila sama.

"Kaj praviš ti?" vpraša prvi Valentin.

"Radoveden sem, kaj ti meniš!" izogne se Pavel.

"Bedastoča -- največja bedastoča! Le ne vem, kam se je zagledal! V tiste črne oči, v ta tanki život? Vrag ga vzemi, ako bi ne dobil ženske s temi svojstvi in poleg tega vsega drugega, česar je treba takemu možu. O denarju ne govorim -- on je, kar se tiče potrebščin, skromen mož in se bode vedno ravnal po razmerju, kakršno zmore, ampak ženske izobrazbe je treba! Kaj bode s to neumno punco, ki se je naučila pisati in čitati za silo, ki sešteje nekaj številk, kadar jih je treba napisati s kredo na vrata, ki ti zna prinesti dobro spenjeno pivo, češ da je vselej sveže, kadar se ji natakanje posreči; ki pa pozna vsaj v mislih vse tiste javne in skrivne grehe teh krčmarskih beznic, po katerih se moramo klatiti, ako hočemo govoriti drug z drugim -- kaj bode s tako ženo?"

"Kdo bi trdil, da taka žena ne more osrečiti moža, kakršen je Vrbanoj?"

Pavel je dejal to nekam lahkomiselno, samo da je nasprotoval prijatelju, ki se je bil nenavadno razgrel.

"Ti tega sam ne veruješ -- sicer bi --"

"No, kaj bi sicer?" hiti Pavel.

"Sicer bi jo bil ti prej vzel nego Vrbanoj!" konča razburjeni Valentin.

Njegov tovariš se posiljeno nasmehne -- na ta argument mu ni bilo najti hitrega in odločnega odgovora. Obstaneta na mostu, ki se tu vzpenja nad potokom, šumečim v globokem jarku pod njim. Lunini žarki se odsvitajo iz belih pen, ki se gosté doli med razjedenim kamenjem.

"Da sem odkritosrčen, dragi moj," zine zdajci Pavel, "moram reči, da bi mi bila ta deklica všeč; zakaj tudi ne? Toda -- tako -- kar za ljubezen! Za ženo bi je ne maral!"

"No, vendar!" deje notar malone zadovoljno. "In zato pritrdiš tudi ti, da je ukrenil Vrbanoj nekaj prav neumnega, nekaj, kar je odločilno zanj in za vso njegovo prihodnost! In kakor sodim, ne bode to korak k sreči njegovi!"

"Zakaj bi ne bil?"

"Pomisli, Vrbanoj ne bode vedno sodnik tu pri nas in njega Ančka tudi ne bode vedno taka lepa vitka deklica, katero poljubiti mora biti posebna slast. Golobje življenje med štirimi stenami prestane -- morda že takoj! Andrej brez dvojbe še avanzira; svetovalec bode, morda pride še više; v večjih mestih bode služboval in tam mu bode treba ožje družabne dotike s kolegi, vrstniki in njih družinami: kako bodo gledali to neveščo točajko, ki do tedaj že izgubi vse, kar ima sedaj lepega in prikupnega: mladost in črne oči, šegavost in vitka rast, ki pa se ne bode znala obračati na desno ali levo in ne bode vedela odgovora, kadar bodo skrite puščice letele nanjo v družbi, katera jo ne bode štela enakopravne po izobrazbi, bodisi splošni, bodisi samo družabni."

"Napačno sodiš, dragi moj!" zine Pavel nekam živo. "Koliko jih poznaš tudi ti takih žena, ki kar naravnost na laž postavljajo tvoje modrovanje. Mlada žena je zmožna vsake izobrazbe; taka bode, kakršno si vzgojiš!"

"Ako me ljubi! Ako me tako ljubi, kakor sanjamo mi časih o ženski ljubezni, in če ji je poleg ljubezni, katera mora biti čista, brez vsakega egoizma, vcepljena v srce kal tistega ponosa -- -- --"

"No -- kakšnega?" zasmeje se Pavel na glas, ko Valentin nekoliko prestane, ne da bi končal stavka. "Menda si pri koncu s svojim modrovanjem?" pristavi ironično.

"Imenuj oni ponos, kakor ga hočeš, samosvest, vzgojo, nravnost --"

"Čakaj, pomagam ti!" deje Pavel smehoma. "Imenujem ga kal tistega pravega ženstva, katerega iščemo tako zaman!"

"Prav praviš!" pritegne Valentin resno. Našel ni izraza pojmu, kateri je pa vendar še obema, dasi sta ga imenovala, plaval nekam temno pred očmi.

Bila sta že pred notarjevim stanovanjem.

"Ne jezi se! -- Videl bodeš, kako imenitna gospa bode še ta Ančka! Škoda -- sedaj je ne smemo več objemati!" deje adjunkt cinično.

"Ti bi jo sedaj morda še rajši nego prej," pravi Valentin nekoliko nezadovoljno, "in to menda navzlic svoji izborni teoriji o vzgoji žena po njih soprogih!"

"Spat pojdi, spat, Tinče, in tiho bodi po stopnicah -

petelin bode skoro pel!" pravi adjunkt smehoma in krene proti svojemu stanovanju.

VIII

Imeniten dan se je bližal Grobljanom.

Več mesecev že je pripovedoval župnik ob raznih prilikah z lece, da bode letos prav sto let, odkar je bila ustanovljena domača fara, in da je treba kar najslovesneje praznovati ta spomin. Njega besede niso padale na kamnita tla, zakaj kmetsko in trško prebivalstvo, katero se navadno ni štelo med našo gospodo, bilo je takoj silno vneto za posebno proslavo te stoletnice. Očetje in žene, vsi so bili edini in tudi popolnoma zadovoljni s tem, da bode s slovesno božjo službo, s pokanjem topičev in z "ofrom za cerkvene potrebe" vse opravljeno; zvečer potem seveda godba v krčmah, nekoliko plesa za mlade ljudi, starim pa zajamčena pravica, da se nekoliko napijó.

Pri gospodi pa župnikov poziv tudi ni ostal glas vpijočega v puščavi. Trebalo ji je res že posebne prilike, da stopi iz svojega vsakdanjega gibanja in da vsakdo pokaže, kaj in kako zna tudi tedaj, kadar ne gledajo nanj samo domače oči.

Ampak slavnost farne stoletnice bi bila premajhna, da je ostala samo med cerkvenimi stenami in se končala zvečer

v zatohli krčmi s pretepom domačih in tujih fantov; prvo je za župnika, drugo je za kmeta, za gospodo pa ne ostaja skoro nič. Ali kakor vselej v kritičnih slučajih, tako se je oglasilo tudi tu več rešilcev, ki so izvirne svoje ideje vrgli med kritično ugibajoče občinstvo.

Učitelj se je spomnil, da grobeljska šolska mladina še nima svoje zastave, dasi jo imajo že davno vse sosedne šole; notar Mali pa, ki je poleg svojih uradnih opravil čutil vedno neutešljivo potrebo, da se je vtikal v vse možne druge javne posle, presenetil je nekega večera družbo pri Krači s predlogom, da je ob priliki farne stoletnice ustanoviti -- gasilsko društvo.

Razgovora je bilo veliko; o šolski zastavi ne toliko, zakaj tu se je vsakdo z majhnim doneskom odkupil enkrat za vselej; predlog o gasilskem društvu pa je povzročil obširno razpravo.

"Kje dobiti denar?"

"Kje člane?"

"Vse, vse -- ako se le hoče!"

Tako je šumelo po Kračevi sobi. Vrbanoj, ki je bil nocoj izjemoma posetil družbo -- zakaj odkar je bil oženjen, prihajal je le malokdaj v krčmo -- vrgel je sedaj in sedaj v razgovor ironično opazko, kateri pa ni bilo pravega odziva. Vsi so smatrali vprašanje o gasilcih jako resnim in se stvarno razgovarjali jako živo.

Le adjunkt Pavel je trdovratno molčal in vlekel ob svoji pipi.

"No, ti pa ne zineš nobene -- seveda, ker pripadaš pravim kočarjem -- danes tukaj, jutri tam!" razvname se zdajci notar. "Skoro bi ti želel, da ti zgori tisti tvoj kovček s tremi pari nogavic! Morda si ga celo zavaroval za cel tisočak?"

"Ne jezi se, Tinče!" zasmeje se Pavel. "Jaz često ugibljem kaj drugega. Gospoda slavna, usojam si vas opozarjati na drugo važno stvar," pristavi z zlobnim naglasam, "ki se pa tiče vprašanja, katero ste že rešili, kakor mislite!"

"Kaj? Kako? Katero?"

"Jaz menim šolsko zastavo!"

"No, ta je vendar srečno pod kapom!" deje davkar.

"I, seveda! Denar je tu, zastava se tudi hitro kupi -- blagoslavljala se bode tudi -- ampak --" Adjunkt hudomušno prestane.

"No, kaj -- ampak?" hiti učitelj.

"Kumice še nimate -- kumice je treba!" pristavi Pavel hladno.

Ta opazka povzroči za nekoliko trenutkov splošen molk.

"Kumice, ki zabije prvi žebelj v banderišče, ki podari lep svilen trak, z zlatom in srebrom pretkan in prevezan ter ga pripne na banderišče, potem pa pogosti šolsko mladino -- te je treba, gospoda moja, o tem se razgovarjajmo!" Tako je modroval Pavel nekam svojeglavno.

"To je lahko dobiti," deje notar.

"Ne vem, ne vem," meni dvoječ doktor-ranocelnik, "ta čast velja nekaj desetakov; ne vem, ne vem!"

"Res je," pristavi poštar in ziblje glavo, "šestdeset, sedemdeset -- morda sto goldinarjev!"

"Kaj bodete ugibali, gospodje?" oglasi se Vrbanoj. "Tukaj nimate izbirati -- k notarjevi gospe pojdite; Tinče, ki si itak preveč služi, bode že plačal!"

"Kajpada," zavrne ga notar na pol smehoma, na pol nejevoljno, jaz vem boljšo kumico: sodnikovo gospo! Domačinka je, najmlajša med našimi gospemi in žena najvišjega dostojanstvenika, kar jih imamo v trgu -- živela kumica: gospa Vrbanojeva!"

"Živela!" pritrdijo sodrugi, toda v vsem vzkliku ni nič odkitega, nič veselega.

Davkar se je spomnil svojih treh hčera in njih tihe jeze na Ančko, poštar še vedno ni mogel pozabiti, da je bila prej točajka, Tinče je pa s svojim predlogom hotel biti zlobnejši, nego se mu je posrečilo, zakaj tudi on se še ni mogel prav privaditi Ančki kot sodnikovi soprogi. V medsebojnem pogovoru jo je še vedno silno težko nazival "gospo". Trgovca, ki sta nocoj tudi sedela v družbi, kričala sta sicer na ves glas in pritrjevala predlogu, pod mizo pa sta se tiho sporazumljena dregala s koleni.

Vrbanoj se je na pol protivil; toda videti je bilo vendar, da mu ta misel ugaja. Učitelj pa je ves vnet venomer hitel: "Vi dovolite, gospod sodnik, da naprosim prečastito vašo soprogo -- kajne, da dovolite?"

Doktor je pritrjeval: "Seveda, seveda!", vtem pa po stari navadi trkal davkarja na rame in v svoji zlobni šali pristavil: "Glej, prijatelj, takšna čast gre samo gospem, samo gospem!" Davkar mu je odgovoril samo z divjim postranskim pogledom.

Pavel se je pri tem izvrstno zabaval; govoril ni, toda videl in čul je vse dejanje in besedovanje ob miznem okrožju in čutil tiho zadoščenje. Bil je sploh čudna zmes lahkoživega in vendar resnega, nebrižnega in vendar strastnega človeka. Podoben je bil plavaču, ki je vajen trdno in vestno plavati blizu brega, kateri pa, kadar ga slučajen val potisne proti sredini reke, ni zmožen misliti več na breg, ampak samo na to, da plava dalje -- dalje na površju -- brez misli, koliko časa mu bode vztrajala moč.

Z Vrbanojem sta bila na videz dobra prijatelja; toda enaka službena leta in poleg tega uradna podrejenost njegova sošolcu sodniku, oni prizor iz dijaških let, različni nazori -- vse to je storilo, da je bila ta prijateljska vez silno tanka. In skoro po Vrbanojevi poroki je Pavel -- sam ni znal ni kdaj ni kako -- pogrešal Ančke; pri Krači mu ni več godilo, drugje še manj; zato je ostal sicer zvest stari privajeni mizi, ampak vesel je bil le tedaj, kadar je vrgel preporen predmet v družbo, dasi se sam ni rad spuščal v boj.

Čutil je tudi, da mu boljša polovica let, prisojenih mu po človeški previdnosti, polagoma poteka; on pa še vedno tako sam -- tako sam! Da se še ni oženil, to je bilo pri takem značaju popolnoma umevno. Dasi se žensk ni bal, ampak lahkoživo in nebrižno pričel tu in tam majhno ljubezen, premišljal in presojal je vendar vselej resno in tehtno, kako bi bilo moči ženo in potem -- otroke rediti in vzgajati, poleg tega pa svojemu životu dajati vsega, česar je vajen. In račun je bil vedno pasiven. Tako je trdno in vestno plaval ob bregu samčevem, slučajnega valčka pa še ni bilo, da bi ga odnesel proti sredini.

Ko se je Vrbanoj oženil, udarila je Pavlu misel v glavo, da bi bil on takisto lahko vzel to -- Ančko. In samoljubje ali nekovo drugo čustvo, tajno in neopisno, dejalo mu je, da bi Ančka imela morda njega rajši nego Vrbanoja. Sedaj ko je bila izgubljena zanj, zdela se mu je tem vabnejša, in to čustvo mu je raslo od tedna do tedna, od meseca do meseca.

Vrbanojev zakon je bil doslej srečen. Praznovati jima je bilo skoro obletnico svoje poroke in Grobljani, ki so imeli izprva silno veliko govoriti o tej "jarogosposki" Ančki, utihnili so polagoma. Sem ter tja se je še vnel razgovor o novem klobuku, katerega ji je kupil sodnik za praznike in katerega je ona -- čudom se je bilo čuditi -- nataknila na glavo prav tako, kakor je moralo biti. Davkarjeve gospodične so tudi prav vesele pripovedovale, da gospa sodnikova, ko jih je posetila, ni vedela, ali bi sedla na desno ali na levo stran njih zofe, katera je bila, kakor so čestokrat poudarjale, pokrita z najnovejšo moderno preprogo. Samo izkušenosti davkarjeve Evfemije se je posrečilo Vrbanojevo privesti na pravi prostor tako, da nihče ni zapazil nje nerodnosti; pol ure pozneje pa je vedel to v Grobljah vsakdo, kdor je imel le količkaj razsodnosti v takih važnih rečeh.

Za nekoliko mesecev pa tudi teh in enakih pravljic ni bilo več. Ančka si je pridobila dobro prijateljico -- Valentinovo soprogo. Nihče ni vedel, tudi gospe sami ne, kako je to prišlo, saj je imela pl. Malijeva celo nad deset let več od Ančke, in notar tudi ni kaj rad videl te njiju razmere; toda navzlic vsemu je bila gospa Vrbanojeva malone vsak dan pri Valentinovi soprogi, in to pogosto občevanje z mirno, izobraženo ženo ji je biló najboljša šola. Prav iskreno pa vendar nista mogli občevati; nekova nevidna stena je bila med njima.

V zadnjem času je tudi adjunkt Pavel večkrat prihajal k notarjevim. Bistro oko gospe Malijeve je skoro zapazilo, da se ti poseti vrše najgotoveje tedaj, kadar je bila Vrbanojeva pri nji, in da se Pavel ni nikdar izognil priliki, spremiti jo domov. Govorila je o teh opazovanjih tudi svojemu soprogu, toda Valentin jo je zavrnil malone osorno: "Beži, beži! Mogoče, da ravno tako zgolj iz nagajivosti ali pa mu je dolgčas! Resnega ni nič; ti Pavla ne poznaš; sploh pa -- čemu hodi ta Vrbanojka zmerom semkaj?"

"Meni ugaja; nepokvarjena, dobra stvarca je to!" pravi ona.

"Haha!" zasmeje se Valentin. "Ti tudi poznaš še malo žensk, draga moja!"

"Gotovo ne toiliko kakor ti," deje soproga nekoliko zbadljivo, "in tako temeljito znanje bi me tudi ne zanimalo! Kar se tiče Ančke, no, tu si ti morda kaj bolje poučen --"

Valentin se sedaj zasmeje na ves glas.

"Saj veš, kako sem prej sodil in kako sodim še sedaj o tej Vrbanojevi ženitvi! Toda jaz sem eden tistih ljudi, katere je lahko prepričati. Bog ti daj srečo, ljubica moja, da vzgojiš iz te Ančke kaj posebnega, nji v prid, Vrbanoju v srečo! Pavlu pa ne podtikaj slabih nakan!" -- -- --

"Jaz tudi mislim, da je gospa Vrbanojeva najprej poklicana za ta častni posel," rekel je adjunkt prav resnega lica, ko je potihnil prvi šum. Valentin ni vedel, kako in zakaj se je v tem trenutku spomnil ravnokar omenjenega razgovora s soprogo. Vse ga je dirnilo nekam neprijetno.

"Bodemo videli!" izpregovori vtem sodnik in v teh besedah je bila tudi zagotovljena njegova in Ančkina udeležba pri namerjani slavnosti.

Valentin vendar ni mogel mirovati.

"Torej -- blagoslavljanje šolske zastave, zabijanje žebljev, slavnostni govor --"

"Tega bodeš ti govoril," zakriči adjunkt.

"Četudi!" deje Valentin.

"Potem ustanovitev gasilnega društva -- banket --" pristavi Pavel.

"Zvečer pa bal paré -- v rokavicah in brez rokavic! Prosim, gospod učitelj, da ne pozabite nobene učiteljice našega okraja -- vse je treba povabiti -- deklet imamo premalo!" pošali se notar.

"Čuješ li, prijatelj davkar?" vzklikne doktor in zopet potrka svojega soseda na rame. "Deklet imaš premalo, tega ti ni še nihče rekel!"

"Ne vem, ali si pil preveč ali premalo?" razhudi se davkar, dočim se drugi glasno smejejo.

"Premalo, premalo!" zagrohoče se ranocelnik. "Zakaj če bi bil preveč -- saj veš: in vino veritas -- tedaj bi tudi jaz na vse kriplje trdil, da imaš tudi ti preveč -- deklet!"

Davkar si ni mogel več pomagati; hudomušnemu sosedu je vrgel debelo psovko v uho, da jo je slišal samo ta, a mož-doktor je imel trdo kožo in se ni menil za take malenkosti.

"Da mi zagoriške učiteljice ne pozabite!" sili poredni Valentin. "Jaz ji bodem še posebej pisal."

"Dobro, dobro!" razveseli se Vrbanoj.

Pavel je storil, kakor da je preslišal zadnji opazki.

"Pa gospoda Frančiška iz Babinega polja! Kajne, gospod poštar?" vzklikne na glas.

"Vrag ga vzemi!" zagodrnja le-ta; in ko odmeva smeh vse družbe od štirih sten, pristavi še v duhu s postranskim razkačenim pogledom na zlobnega adjunkta: "in vas ž njim!"