CVETE, CVETE POMLAD

Cvete, cvete pomlad
iz cvetja kdaj bo sad?
Le Bog nebeški zna,
kdaj cvetje sad nam da...
Dekle, dekle ti zalo,
življenja mojega pomlad!
Ko češnjev cvet ti lice belo
tedaj divotno je cvetelo;
a ustne kakor češnjev sad
so se živo rdele,
čarobno so žarele!
Oj cvetla je tedaj pomlad...
Iz cvetja vzraste kdaj li sad?
Oči te jasne, golobinje,
prav ko nebo po dežju sinje,
ti smrtni angel je zaprl!
Rad zate bil bi jaz umrl,
ko pol v jeseni, pol sem v zimi -
pomladni angel, Bog te sprimi:
zamembe neče smrt nikdar,
zdaj mrtva ti, jaz mrtva stvar!

KAKO SRČNO SVA SE LJUBILA

Kako srčno sva se ljubila
v življenju pomladanskih dneh,
brezmejno,oh, sva srečna bila;
ljudem pa glupim le v zasmeh!

Čemu li toliko zasmeha?
Čemu peklenski ta porog?
Saj sva se ljubila se brez greha!
Tako li ljubi vaših mnog?

A dan je črni moral priti,
bridkosti dan,oj dan solzan;
težko je bilo se ločiti,
a vse solze, ves jok zaman.

In morala sva, oh, narazen,
sam Večni ve zakaj, zakaj?
Nek duh je dihnil neprijazen
in ločena sva vekomaj...

Stopila -- ali k sreči, k slavi?-
oba pred božji sva oltar:
s poročnim vencem ti na glavi,
ogrnjen jaz pa v črn talar.

Kedo pa naju bolj je srečen,
jaz ali poročenka ti?
Šepeče nek mi duh nevšečen,
da srečen naju nihče ni!

KAKO SRČNO SVA SE LJUBILA

Kako srčno sva se ljubila
v življenju pomladanskih dneh,
brezmejno,oh, sva srečna bila;
ljudem pa glupim le v zasmeh!

Čemu li toliko zasmeha?
Čemu peklenski ta porog?
Saj sva se ljubila se brez greha!
Tako li ljubi vaših mnog?

A dan je črni moral priti,
bridkosti dan,oj dan solzan;
težko je bilo se ločiti,
a vse solze, ves jok zaman.

In morala sva, oh, narazen,
sam Večni ve zakaj, zakaj?
Nek duh je dihnil neprijazen
in ločena sva vekomaj...

Stopila -- ali k sreči, k slavi?-
oba pred božji sva oltar:
s poročnim vencem ti na glavi,
ogrnjen jaz pa v črn talar.

Kedo pa naju bolj je srečen,
jaz ali poročenka ti?
Šepeče nek mi duh nevšečen,
da srečen naju nihče ni!

POZABLJENIM

Vseh mrtvih dan!
Naj tisto tiho domovanje,
kjer mnogi spe nevzdramno spanje,
kjer kmalu, kmalu dom bo moj
in -- tvoj,
nocoj se usul je roj močan,
sanj jutri bo vseh mrtvih dan,
vseh mrtvih dan!
Bledo trepeče nad grobovi
tisoč svetil,
in križe, kamne vrh gomil
jesenski venčajo cvetovi -
vseh mrtvih dan!
Kjer dragi spe jim po pokopi,
kleče, solze živečih tropi,
oh, dušo tre jim žal in bol;
pod zemljo pol, na nebu pol
nocoj jim je srce:
na grobu lijo grenke solze,
v nebo gorke prošnje!
O, le klečite, le molite,
po nepozabnih vam solzite,
da bode grob od solz rosan,
saj jutri bo vsh mrtvih dan,
vseh mrtvih dan!
Solzite,
molite!...
In jaz?
Ko misli vsakdo na svoje,
koga, koga pa srce moje
spominja se tačas?
Vas zabljeni grobovi,
kjer križ ne kamen ne stoji,
ki niste venčani s cvetovi,
kjer luč nobena ne brli.
O, če nikdo
nocoj se vas ne spomni,
pozabil ni vas pevec skromni
in pa -- nebo!

OJ ZBOGOM, TI PLANINSKI SVET!

Na nebo zvezde svtijo,
na vasi fantje pojejo,
pojo glasno, pojo lepo,
pri srcu pa mi je hudo.

Kaj bi ne bilo jim hudo,
kaj bi ne bilo jim je bridko,
od doma se poslavljamo,
na vojsko se odpravljajo.

Planine sončne, ve moj raj,
jaz tudi ločim se sedaj;
a Bog le ve, kaj ti pustim,
a Bog le ve, kaj zdaj trpim.

Tu narod biva še krepak,
tu biva narod -- poštenjak,
ki svet ga še okužil ni,
ki čas ga omehkužil ni.

Tu rod je moj, tu moj je kraj,
tu živel rad bi vekomaj,
ni kraja mi krasnejšega,
ni ljudstva mi milejšega.

Kar sreče sem na svetu vžil,
sem jo v mladosti cvetu pil,
sem pil vrh sončnih jo višin
planine proste prosti sin.

In zdaj, planine, ve moj raj,
od vas tja v tuji moram kraj;
kako mi je pa to težko,
le on tam gori ve samo.

Oj zbogom, domovinski svet,
oj zbogom, ti planinski cvet,
nebeški čuvaj te vladar,
ne zabim te nikdar, nikdar!

ČAS

Kraljestvo je moje prostrano,
kje konec njegovih je mej?
Počiti nikjer mi ni dano,
od vekov drvim vse naprej!

Jaz videl sem zemlje vstvarjanje,
in rojstvo nebeških svetov;
zrl prvo njih divno migljanje
in gledal razpad bom njihov.

Zemljana jaz slednjega štel sem,
kar vek jih na vek je rodil,
pri prvi zibelki bedel sem
in zadnjo bom krsto kropil.

Sezidal sem mesta, gradove,
gradove in mesta podrl,
neštete rodil sem rodove,
rodove neštete sem strl.

Jaz gledal sem narodov roje,
njih boj in njih bol in radost;
zdaj boje in trude zrem tvoje,
in tvojo sladkost in bridkost.

Kot duh na peruti mogočni
nevidno nad tabo hitim
zdaj venec ti vjem poročni,
a venec mrtvaški za njim.

S skrbmi razoravam ti čelo
in sejem bridkosti v srce;
spet zjasnim oko ne veselo,
obrišem pekoče solze.

Zdaj cvetje zdaj trnje bodeče
iz mojih ti vzraste poljan,
popolne, neskaljene sreče
pod soncem ne včaka zemljan.

O, tudi moj novi oddelek
pač raznih prinese darov
in mnogo izteše zibelek
in mnogo izkoplje grobov.

ČLOVEKA NIKAR!

V delavnico sem zvojo zrl,
ki bitij si rodil brez broja!
Skrivnostno snuje roka tvoja:
nikjer je stalne ni stvari,
a prah noben se ne zgubi.
V delavnico sem tvojo zrl,
in videl vedno sem vrtenje,
prelivajoče se življenje,
prerojevanje,prenavljanje,
iz bitja v bitje presnavljanje,
a smrti nisem vzrl nikjer!
Brezumni svet plakaje toži,
ko pade cvet duhteči roži,
ko iz med dragih mu kater
duha okove v grob položi,
češ: rodni brat mu je umrl!
In -- smrti ni!
V delavnico sem božjo zrl,
tam prestvarjanje,
a smrti nisem vzrl!...
Začetnik moj, ki si me vstvaril,
duha si iskro mi razžaril,
v oklep prsteni jo zaprl -
zakaj, veš ti! -
Ko ilnato boš ječo strl,
ne bom umrl!
No duhu poženo peroti,
ki jih iz dola solz in zmot
razvije na skrivnostno pot -
kam? Tebi hitel bo naproti,
da enkrat tvoj obraz bi zrl,
da zrl bi sončnojasno lice,
obraz ljubezni in resnice!...
To prst pa prsti izroče
in svet ob noč pozabi kraj,
krijoč ostanke te.
In ni mi žal! Svet zabi naj!
Ti ga ne zabiš!
Za novo stvar moj prah porabiš -
za kako? Jaz ne vem.
ti sam si gospodar!
A eno te prositi smem:
iz praha vzgoji ti cvetico,
podari logu pevko -- ptico,
katerokoli vstvari stvar;
kedor bi pa ko jaz na sveti
imel čutiti in trpeti,
med dvomi, zmotami viseti -
človeka -- vstvariti nikar!

ZAOSTALI PTIČ

In ti si edini še tukaj ostal,
oj ptiček, od trume vesele?
In nič po krilatih ti sestrah ni žal,
ki splule so v južne dežele?

Oh, vidim, ni mogla te bolna perut
čez morje široko prenesti,
strl sredi je poti jo lovec ti krut,
pri bregu si moral obsesti.

Zapuščen, bolan zdaj na produ stojiš,
perutco pobešaš krvavo,
za družbo predrago sirota strmiš
v daljavo čez morsko planjavo.

Pač sanjaš o krajih, kjer sonce toplo
sestricam, družicam se smeje,
kjer cvetje dišeče in sadje zlato
visi od citronove veje.

Moj ptiček, jaz dobro umejem bolest,
ki vbogo srce ti razriva;
pa pojdi z menoj kot tovariš mi zvest
in skupaj bolesti nosiva.

Saj meni so tudi ti doli le prod,
duh lepše, srečnejše mi sluti-
kako jaz po njih omedlevam od tod,
a strte so moje peruti!

UJETEGA PTIČA TOŽBA

Oj, zemlja širna, zemlja lepa,
ti vsa si bila moja last;
zdaj ozka kletka me zaklepa,
ko vjel sem se v nesrečno past.

Ostrigli, oh, so mi peroti,
da ni mi moči v sinji zrak,
čez hrib in dol- gorje siroti -
ne nosi več me vzlet krepak.

Ne nosi me log košati,
kjer mnog prebiva zvest mi drug,
ni moči v jeseni z brati
s teh velikih trat na cvetni jug.

Z ognjenim jeklom umorili
so mi nebeško luč oči,
da božjih čud v prirode krili
uživati mi moči ni.

Oko siroti oslepljeni
oko edino je -- spomin,
a on ni vir tolažba meni,
spomin mi vir je bolečin.

Za mano ure sončne sreče,
pred mano groza temnih dni,
krog mene stene večne ječe -
pa naj spomin me veseli?!

Zdaj senčni gaj se v cvet odeva,
oj senčni gaj, moj rijstni raj,
glasno tam bratov zbor popeva,
tu moj izgublja se vzdihljaj.

Z družico drug tam prosto leta,
izbral si gosto je drevo,
in drobno gnezdo skrbno spleta,
da spal bi nežni rod mahko.

A meni svet je ves odcvetel,
zaprt in slep sem samotar,
nikar ne bodem gnezda pletel,
gojil mladičev nikedar.

Mrje mi v ječi srce vbogo,
brezcvetna gine mi mladost,...
pač mnogo vzeli ste mi, mnogo,
ko zlato vzeli ste prostost.

A enega mi vzeli niste,
pa mi ne vzamete nikdar:
to pesmi so srebrnočiste,
to je glasov nebeški dar.

Samotno v kletki bom prepeval,
dokler ne poči to srce;
vam dušo mrzlo bom ogreval,
in sebi bom gladil gorje!

SVETIŠČE

Z višave zelene je cerkvica bela
prijazno v dolinski odsevala cvet;
gor romarjev četa je mnoga hitela
po mir, po tolažbo, ki nima ju svet.
A cerkvice ni več! Zidovi posuti,
brezbožniki, oh, so razdrli jih kruti;
zvonika ni zreti, ni čutil zvonov,
ne petja ne verne molitve glasovi.
Darilca, darov in darilnikov ni,
svetilnikov več in kropilnikov ni:
žare ji le luči na nebu goreče,
krope jo megle izpod neba roseče,
že trn in osat je prerasek razpad,
po skalah tam plazi se pisani grad,
in potnika groza obhaja,
ko vidi strupenega zmaja.
A meni kaj tožnost objema srce,
ko cerkve spominja se vrhu gore,
kaj solza v oko mi prihaja?...
Svetišče najlepše je tvoje srce,
prostora ni ondi za zlate malike,
se zidale so ga najvišje roke,
naslikale notri nadzemeljske slike.
Brezmejno ko Bog je svetišče srca,
skrivnostno kot on je, kdo pač proume ga?
Vesoljno neskončnost zemlje in neba
z ljubeznijo sveto in živo obsega!
Stotisoč svetil na zvezdišču gori,
stotisič čutil v tem svetišču plamti,
ob luči so večni prižgana,
ni nična svetloba jim dana.
Ne svetega nič še ni prišlo v ta hram,
duhovi le blagi kraljujejo tam,
in božji krilatec svetišču od praga
odganja sovraga! -
Jaz tukaj na pragu kot romar stojim,
rad v tvoje svetišče upiram očesa,
in groza skrivnostne srce mi potresa,
v lepoto čarobno zamaknjen strmim.
Ko zrem v svetišče nadzemeljsko to,
srce mi neskončno je polno tako
ko zrl bi v odprta nebesa.
In vendar -- kaj sili mi vedno v spomin
posuto svetišče na vrhu višin?
Kaj tožnost srce mi pokriva,
kaj solza oko mi zaliva?...