Del Ponte: Srbija nema kulture za EU dok ..... :: Politicki ~ Geopoliticki forum

Ko slišim "uboga Srbija", skočim s stola

"Postavljajte jasna vprašanja, prosim," je rekla izza dolge mize. "Ne maram okolišenja." Carla Del Ponte je bolj vajena vpraševati kot odgovarjati. Pred sodišče je postavila Slobodana Miloševića, vendar se je srbski predsednik izmaknil odgovoru na nekatera ključna vprašanja o svojih dejanjih. Radovan Karadžić in Ratko Mladić nista nikoli odgovorila na nobeno vprašanje, ker ju niti SFOR, niti Nato, niti srbske oblasti nikoli niso izročili.

Septembra bo pospravila pisalno mizo, evropske države pa popuščajo in kažejo pripravljenost na začetek pogajanj za vstop Srbije v EU kljub temu, da tožilka govori o tem, kako država ne sodeluje s sodiščem. Vse politične in vojaške voditelje vseh jugoslovanskih republik je bila pripravljena obtožiti. Na sodišče je spravila hrvaške generale, celo bosansko vojaško vodstvo in bila pripravljena preiskovati tudi Slovence, če bi naletela na utemeljen sum, da so med vojno zagrešili vojne zločine. Tja bi postavila tudi Franja Tuđmana in Alijo Izetbegovića, če ne bi prej umrla. Nekaj zato, ker je bilo treba ustvariti vtis nepristranskosti sodišča, ki preiskuje samo vojne zločine na vseh straneh in ne skriva nobenih računov v ozadju. Nekaj pa zato, ker hoče tožilka, ki je skupaj z ubitim italijanskim tožilcem preganjala mafijo in odprla njene tajne račune v švicarskih bankah, zbrati vse dokaze in pred sodišče postaviti vsakogar, ki ga je mogoče obtožiti. Vodi jo instinkt lovskega psa. Dva glavna obtoženca za načrtovanje in izpeljavo genocida v Srebrenici pa sta dvanajst let po množičnih pobojih še vedno varno na begu. Odgovor na vprašanje, kaj je sodišče doseglo, je hkrati poln zadoščenja in frustracij.

Leta 2008 se bodo redni postopki na Mednarodnem kazenskem sodišču za nekdanjo Jugoslavijo končali. Leta 2010 se bodo iztekle pritožbe. Sodišče hrani najbolj obsežen arhiv pričevanj in dokumentacije o poteku jugoslovanskih vojn. Kako so, gledano skozi papirje na vaši mizi, tekle vojne?

To ni bila vojna. Bil je oboroženi konflikt. Kaj se je zgodilo? Takoj po Titovi smrti je država začela postopoma razpadati. Milošević je jasno videl gibanja, ki so kazala na nastanek novih držav. Srbsko državo je hotel ohraniti na čim večjem ozemlju. Kaj narediti? Srbe na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini je ščitil, da bi ohranil veliko Srbijo. Šlo je za velikost Srbije. O tem imam tudi osebno mnenje. To ni prvi oborožen konflikt v zgodovini. Kaj pripelje do konfliktov? Gre za posameznike in njihovo željo po oblasti. Ti so uporabili etnična sovraštva, ki so zgodovinsko pogojena in so prišla od daleč. Vsaj do prve svetovne vojne lahko sežemo. Vendar je bila to samo žerjavica, ki je tam tlela. Da se razplamti, morajo biti na oblasti ljudje, ki jih skrbi samo to, da ne izgubijo oblasti, in so za to pripravljeni narediti karkoli. Vse. Ti podžgejo konflikte. To se je po mojem zgodilo. V vsakem oboroženem konfliktu se zgodijo zločini. Običajni zločini, vojni zločini, zločini proti človeštvu. V tem konfliktu smo videli vse zločine, ki jih mednarodno pravo sankcionira. Vse.

V Sloveniji ne.

Nekaj smo imeli opraviti tudi s Slovenijo. (Na tem mestu je poklicala svetovalca Antona Nikiforova.) Anton, kaj natančno se je zgodilo tam? Holmec se je imenoval kraj.

Anton Nikiforov: Pri Sloveniji smo preiskovali samo ta primer. Gospa, ki dela za Helsinški monitor v Sloveniji, Neva Miklavčič Predan, je prva rekla, da so bili tudi med slovensko vojno storjeni zločini in da naj bi bilo nekaj primerov ustrelitve ujetnikov. Vojaki naj bi se predali z dvignjenimi rokami. Šlo naj bi za dva Srba in enega Makedonca. Slovenski veterani so proti njej vložili civilno tožbo zaradi moralne škode. Stvar je prišla do sodišča in gospa se je pritoževala, da nima zaščite.

Kako je bilo potem v to vpleteno haaško sodišče?

Anton Nikiforov: Mi smo bili vpleteni, ker je bil v Beogradu prikazan videoposnetek. V srbskih medijih je nastal velik hrup, da nismo preganjali zločinov, ki naj bi jih storili Slovenci. Pojasnili smo, da smo pogledali ta primer. Naši preiskovalci so bili v Sloveniji. Šlo je za nekaj nepovezanih incidentov, mi pa preiskujemo najhujše zločine. Predanova obtožuje Milana Kučana, da je vedel in ni reagiral. Vendar to ne drži. Milošević je na svojem procesu vprašal Milana Kučana, kako je bilo s Holmcem. Kučan je odgovoril, da se ne spomni. Milošević mu je pokazal slovenski sodni spis. Kučan je rekel, da so sodišča v Sloveniji potemtakem to sama obravnavala. Kar je res. Po vsem tem škandalu pa je srbski obrambni minister povedal, da so trije vojaki, ki naj bi bili ubiti, v resnici živi in da niso bili ustreljeni. Dva sta bila ranjena. Iz tega je nastal farsični politični dogodek. V Sloveniji je bilo nekaj incidentov, ki so bili na robu. Takšna je razlaga.

Sodišče je v govorico o vojni vpeljalo element individualne odgovornosti. Ni šlo več za Hrvate proti Srbom, Srbe proti Bošnjakom. Kolektivna odgovornost je bila ukinjena...

In na njeno mesto je stopila individualna odgovornost vsakega obtoženca.

Zakaj je to pomembno?

To je skrajno pomembno. Obtožujemo visoke vojaške in politične funkcionarje, ki so odgovorni za izvedbo zločinov. Nismo hoteli, da bi bile cele države ali celi narodi obtoženi za zločine. Ljudje, ki so na oblasti, so odgovorni. Ljudje, ki ukažejo, načrtujejo, organizirajo. Njih obsodimo, da ne bi obsodili celih narodov. Med prebivalstvom na vseh straneh so tudi žrtve zločinov. V Jugoslaviji ste imeli žrtve tudi med Srbi, kajti zločini so se dogajali na vseh vpletenih straneh. Zločine so zagrešili tudi Bošnjaki, Hrvati, Albanci. Celi narodi ne ubijajo. Ubijajo posamezniki. Posamezniki delujejo. Posamezniki, ki imajo oblast. Posameznike je treba obtožiti.

Je Srebrenica največji zločin, ki je bil storjen?

rebrenica je bila genocid. Apelacijsko sodišče je razsodilo, da gre za genocid. To je najhujši zločin, kar si ga lahko zamislite. Genocid.

Ali je pravilen vtis, da je položaj pri obsodbah neenakopraven? Če sta Ratko Mladić in Radovan Karadžić na svobodi, v čem je potreba, da se sodi Naserju Oriću?

Sprašujete me, ali je sojenje Oriću proporcionalno sojenju Karađiću in Mladiću?

Da.

Moj odgovor je, da seveda imate različno kazensko odgovornost. Vendar mi sodimo visokim vojaškim in političnim funkcionarjem, ki so za to odgovorni. Sta Karadžić in Mladić na svobodi? Da. Zakaj sta na svobodi? Na svobodi sta, ker ta tožilka nima nobene moči, da ju aretira. Nimam niti sredstev, niti oblasti, niti jurisdikcije, da ju aretiram. Če naj ju aretiram, potrebujem sodelovanje srbskih oblasti ali oblasti Republike srbske. Potrebujem pa tudi pritisk mednarodne skupnosti. To vprašanje morate postaviti mednarodni skupnosti. Vprašajte Beograd, zakaj ne aretirajo Mladića in ga pošljejo v Haag. Primeri se razlikujejo. Gre za razliko med velikostjo in tipom zločina. Šlo je za vprašanje, ali se bomo lotili vprašanj, ki so jasno in očitno pomembna za vse strani. Jasno je bilo, da so se v okolici Srebrenice leta 1992 in 1993 dogajale določene stvari. To je bilo pred letom 1995. Storjeni so bili resni zločini in nismo mogli mimo njih. Glavni bosanski poveljnik tega območja je bil Naser Orić. Zato smo ga preiskovali. Prišli smo do razumnega sklepa, da ga je treba obtožiti. Stopnja teže zločinov pa je bila seveda popolnoma različna. Dejstvo, da je različna, pa ne pomeni, da se primera ne bi smeli lotiti.

Ali se ne postavlja vprašanje relativizacije celotnega procesa, če Mladić in Karadžić ne bosta aretirana? Tudi slovenski zunanji minister je izjavil, da aretacija Mladića ni nujno ovira za začetek pogajanj med Srbijo in Eu.

Skrajno pomembno je, da Karadžić in Mladić prideta pred Mednarodno kazensko sodišče za vojne zločine v nekdanji Jugoslaviji. To sodišče je bilo ustanovljeno posebej za najtežje zločine in ljudi, ki so najbolj odgovorni zanje. Za Miloševićem sta Karadžić in Mladić najbolj odgovorna za zločine, ki so bili storjeni v Jugoslaviji. Prav zaradi teh zločinov je bilo ustanovljeno to sodišče. Kaj torej delamo po trinajstih letih? Pozabljamo, da morata biti Karadžić in Mladić postavljena pred sodišče? Morda je to, kar pravite, res. Zelo verjetno je, upam pa, da ni tako. Vendar je možno, da se politično okolje po vseh teh letih spreminja. Morda nista več na prvi frontni črti za politično presojo, zato danes govorijo o obnovitvi pogajanj. To bi bilo zelo, zelo slabo sporočilo za Beograd. Brez aretacije Karadžića in Mladića, brez popolnega sodelovanja s sodiščem bi bila to napačna ideja. Evropska unija je pogoj popolnega sodelovanja z nami postavila marca lani. Odločitev je bila jasna: suspendiramo pogajanja, dokler ne bo polnega sodelovanja s sodiščem. Kaj se zgodi s kredibilnostjo EU, če obnovijo pogajanja, medtem ko jaz iz dneva v dan ponavljam, da sodelovanje ni zadovoljivo?

Pogoj torej ni izpolnjen?

Ne. Absolutno ne. V vsakem primeru ne zdaj. Naj nekaj rečem o vašem ministru Ruplu. Minister je bil pri nas in je pokazal veliko razumevanje za naše delo. Ko sem slišala, da govori o obnovitvi pogajanj s Srbijo, sem bila šokirana. Bila sem zelo, zelo presenečena in razočarana nad vašim ministrom. Če kdo lahko na razumen način analizira položaj, je to prav on. Živi v bližini in položaj pozna. Ve, da obnovitev pogajanj Beogradu pošilja lažno sporočilo. Upam, da bo premislil in si premislil. Seveda si vsi želimo, da Srbija vstopi v Evropo. Odlično. Niti koraka pa ne sme narediti Srbija, ki ščiti vojne zločince. Tega ne moremo sprejeti. Menim, da tudi vaš minister ne.

Imate razlago, zakaj je prišlo do relativizacije odgovornosti?

Odgovor je političen. Prišli smo v položaj, ko govorijo "uboga Srbija". Ko jaz slišim "uboga Srbija", skočim s stola. To ni mogoče! Uboga Srbija, ker je izgubila Črno goro? Ker izgublja Kosovo? Zato uboga Srbija? Vraga! Kakšna uboga Srbija? Dokler se ne znebi vojnih zločincev in jih ne neha obravnavati kot heroje, nima pameti za vstop v EU. Nima kulture za vstop v Evropsko unijo. To bi morali razumeti vaši politiki.

Kakšno sporočilo dajemo, če relativiziramo odgovornost?

Grdo sporočilo. Da čas izbriše vsako krivdo. Nič se ne sme pozabiti. Tega bi se morali spomniti naši politiki. Biti bi morali absolutno kategorični. Neodvisno od vseh političnih razmislekov. Pustimo politiko ob strani in se ukvarjajmo s pravico. Politika na tej strani, pravica na drugi. Pravica ne zahteva drugega, kot da se zgodi pravica. Žrtve zahtevajo pravico, in kot vemo, tudi še po petdesetih letih zahtevajo pravico.

Medtem je meddržavno sodišče presodilo, da je v Srebrenici prišlo do genocida, da pa Srbija ni odgovorna zanj.

V mojih očeh je odločitev meddržavnega sodišča za nas skrajno pomembna. Kaj nam govori? Prvič, da se je v Srebrenici zgodil genocid in da mora Srbija takoj predati Mladića sodišču v Haagu. In da Srbija tudi sedaj, v tem trenutku, krši mednarodno konvencijo o genocidu, ker ne aretira Mladića in Karadžića. Konvencijo so prekršili že, ko niso preprečili genocida, kar je tudi v razsodbi sodišča. To je pomembno, ker potrjuje to, kar tukaj že leta ves čas ponavljamo. Upam, da Evropska unija posluša in bo slišala, kaj je bilo tam rečeno.

Pa EU sliši ta signal?

Ne.

Zdi se, da je med sodiščema prišlo do uporabe različnih kriterijev. Eno je govorilo o "celovitem nadzoru" nad operacijami, drugo pa "dejanskem nadzoru". Je prag odgovornosti različen?

Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo je za uporabo kriterija celovitega nadzora. Meddržavno sodišče je postavilo za eno stopnico višji prag odgovornosti in zahtevalo dejanski nadzor. Gre za vprašanje ocenitve. Naša zakonodaja velja ne samo za genocid, ampak tudi za vojne zločine in zločine proti človeštvu. V tem je razlika, če primerjamo s konvencijo o genocidu. Za naše sodišče je celovit nadzor zadosten pogoj, da govorimo o individualni poveljniški odgovornosti. Ko gre za države in za spore med državami, je morda nekoliko drugače. Morda je pri odločitvi o odgovornosti cele države kriterij poveljevanja in nadzora višji kot pri odgovornosti posameznika. Uporabili so zelo visok standard v primeru civilne sodbe med državama. Mi uporabljamo zelo visok standard v kazenskem postopku. Na zelo konkreten in natančen način dokazujemo bistvo nadzora in mehanizmov njegovega delovanja. Oni so na bolj abstraktni ravni in jim morda ne bi bilo treba uporabljati tako visokih standardov. Vendar so jih in prišli so do takšnega sklepa. To je vse, kar lahko rečemo o delu drugega sodišča Združenih narodov.

Ima to kakšen vpliv na delo vašega sodišča?

Ne. Mi gremo naprej po naši poti. Odločijo sodniki in pritožbeno sodišče.

V Bosni se je torej zgodil genocid. Kdo ga je načrtoval, izvedel in nadzoroval?

V naših obtožbah so našteti vsi odgovorni. Radislav Krstić je bil obtožen za Srebrenico in obsojen. Karadžić in Mladić sta obtožena in še nista prišla pred sodišče. Slobodana Miloševića smo obtožili in mu sodili, nismo pa ga mogli obsoditi, ker je umrl. Zdaj teče velik proces proti Popoviću in sedmim drugim za genocid v Srebrenici. To so ljudje, ki so odgovorni za genocid, in njih smo obtožili.

Predstava o sodišču je bila, da bo poravnalo vse račune, na sodniški ravni ponovno vzpostavilo ravnotežje pravice, da bi se družbe lahko normalno razvijale naprej. Je bilo to storjeno?

Ne. Karadžć in Mladić sta od vseh živih obtožencev najbolj odgovorna za genocid. Dokler sta na svobodi, to ni storjeno.

Je to problem mednarodnih sodišč? Če vam pripeljejo obtožence, jim lahko sodite. Če vam jih ne pripeljejo, pa ste nemočni. Iz vaše biografije je razvidno, da niste navajeni položaja nemoči. To tudi ni zadnja grda vojna na svetu. Kaj zahtevate, da lahko opravite svoje delo?

Vem, kaj bi lahko bile moje zahteve, vem pa tudi, da ne bi bile izpolnjene. Lahko bi zahtevala mednarodno policijo, ki bi delovala po vsem svetu s pooblastili, sledila obtoženim zločincem in jih aretirala. Toda to ni mogoče zaradi suverenosti države. Vedno sem bila in vedno bom v položaju, ko potrebujem pomoč države in lokalnih nacionalnih oblasti. Potrebovali bi sistem, ki je soroden nacionalnim sistemom. Preiskovalni sodnik policiji da nalog za aretacijo, on pa ga izpelje.

Kaj vam manjka, da ni prišlo do aretacije Karadžića in Mladića?

Politična podpora mednarodne skupnosti in v tem primeru sodelovanje Srbije. Ne bi govorila o možnih pritiskih, vendar potrebujem pritiske. Politika se mora odločiti, kakšna oblika pritiska je najbolj ustrezna. Jaz jo potrebujem.

Na haaško sodišče ste prišli kot borka. Ko ste z Giovannijem Falconejem preiskovali finančne tokove med Italijo in Švico, ste ustvarili potrebo po zakonu, ki bi odprl švicarske banke, zahtevali zakon, ga dobili in ga takoj uporabili. Zakaj je bilo tam mogoče, tukaj pa ne?

Če delate v eni državi, imate eno samo oblast. Imate eno vlado in en parlament. Svoje oblasti morate prepričati, da pripravijo zakon in ga izvajajo. To je mogoče v vseh državah. Tukaj sem soočena z mednarodno skupnostjo. Vseh petnajst članic varnostnega sveta Združenih narodov se mora strinjati in nobena od stalnih članic ne sme uporabiti pravice veta. To je zelo težko.

Delujemo po pravilih, ki nam ne omogočajo, da sodnikom zgolj predstavimo mapo z dokazi. Ves naš dokazni postopek v celoti teče v sodniški dvorani z dokumenti in pričami. Če priče ne pridejo na sodišče, če ne moremo dobiti pomembnega dokumenta, ker ga nekdo drži pod mizo, nimamo kaj početi. Na začetku procesa proti Ramušu Haradinaju sem rekla, da bom umaknila obtožnico, če bodo priče še naprej izginjale. Nisem je umaknila, ker smo šele na začetku s pričevanji in upam, da bom lahko predložila vse dokaze. Tu pa nastopijo problemi. UNMIK je na Kosovu predvsem za to, da vzdržuje red in varnost. Poskuša vladati Kosovu, kolikor je Kosovu mogoče vladati, in ustvarjati delujoče institucije. Ko pridemo mi z zahtevo po sodelovanju, smo hudo moteč dejavnik. Aretacija Albancev je tam politično zelo moteča. UNMIK je soočen z dvema nasprotnima zahtevama. Na eni strani sodelovanje z nami, na drugi red in mir na Kosovu. Sodelovanje z nami moti red in mir. Po nekaj težkih pogovorih smo dosegli sodelovanje.

Vi svojega dela nikoli niste jemali tehnično. Sami ste izvajali pritiske na politike, javno govorili in vztrajali. Kaj ste osebno dosegli s trmo?

Izdala sem obtožnice za več kot dvainsedemdeset ljudi, dosegla aretacijo velikega števila visokih vojaških in političnih funkcionarjev. In aretirali smo Slobodana Miloševića.

Kaj je bilo največje zadoščenje?

Občutek, da sem tukaj kot tožilka mednarodnega sodišča naredila nekaj pozitivnega za družbo. Če pogledate družbe, ki so nastale iz nekdanje Jugoslavije, nismo imeli velikega učinka na pomiritev. Pa vendar sem nekaj naredila za preživele žrtve vseh teh vojn, konfliktov in zločinov. Kot tožilka imam s preživelimi veliko stikov vsak dan. Ko sem bila tožilka v Bernu in Luganu, je bilo drugače. Storitelji finančnih zločinov so eno in ni jih veliko. Zločini so izraženi v valutah. Tukaj pa imamo opraviti s stotinami žrtev, s tisoči trupel, ki so bila izkopana iz skupnih grobov. Oni zahtevajo zadoščenje. To je strašna motivacija za delo. In potrebujem jo, ker se je tukaj treba vsak dan boriti.

Samo nekaj mesecev sem bila tukaj, ko so k meni prišle ženske iz Srebrenice. Okoli tristo jih je stalo pred zgradbo sodišča. Varnostniki jih niso hoteli spustiti v hišo in so zahtevali, da si izberejo predstavnice. Vznemirila sem se. Ne. Ne bo šlo tako. Naj vse pridejo k meni ali pa grem jaz k njim ven. Spustili so jih v zgradbo. Spomnim se, kot da bi bilo včeraj. Bila sem na vratih, ko so prihajale v dvorano. Z vsako posebej sem se rokovala. Takrat sem začutila odgovornost, ki jo imam do žrtev. Niso me prosile za finančno pomoč, čeprav so leta 1999 živele v razmerah velike revščine. Samo pogledala sem jih in vedela sem, kako živijo. Če sploh ne upoštevam tega, kar so pripovedovale. Zahtevale so pravico in povedale, da to pomeni Miloševića pred sodiščem. Stala sem pred njimi in jih poslušala, Milošević pa je bil v Beogradu predsednik države na položaju. Odgovornost je bila strašna. Žrtve so vame položile upanje. Čutila sem nemogočo težavnost tega, da dobijo pravico. Lotiti se je bilo treba resničnega predsednika na resničnem položaju. Uspelo nam je. Zakaj? Ker smo verjeli. V tem poslu se je treba tepsti za tisto, v kar verjameš.

Ko se pojavite vi, se takoj postavi vprašanje, ali je treba o teh težkih rečeh govoriti ali je bolje molčati.

Bolje je govoriti.

Zakaj je bolje govoriti?

En sam razlog. Da se ne bi zgodilo še enkrat. Pravica ni maščevanje. S pravico gre skupaj to, da preprečimo ponovitev grozot. Zato moramo govoriti. Da se ne bi ponovilo. To so govorili že pri nürnberškem procesu. Ne sme se ponoviti. Že po petdesetih letih smo pozabili in ponovno se je zgodilo. Vse in prav tako hudo. Prav je, da govorimo. Če pa pogledam okoli sebe, ne vidim pozitivnih premikov. Vendar je dobro vedeti, da smo na pravi poti, in moramo nadaljevati.

ovori se o sodišču za Sudan. Procesi tečejo v Bagdadu. Na svetu so vsaj tri ali štiri vojne, ki bi zahtevale podobne procese. Bo do njih prišlo?

Poglejte. Meni je vse prav. Hočete nacionalno sodišče? Prav. Mednarodno sodišče? Tudi prav. Mešano sodišče? Prav.

Imamo pa tudi stalno Mednarodno kazensko sodišče. Uporabimo strukturo, ki jo že imamo. Na to institucijo se je treba osredotočiti. Ta mora funkcionirati. To je sodišče za takšne zločine po vsem svetu. Stalno sodišče za najhujše zločine je velik zgodovinski napredek. Sodišči za Jugoslavijo in za Ruando sta ad hoc sodišči. Mi bomo zaprli vrata. Stalnemu sodišču moramo pomagati. Nima moči. Nima prednosti. Če države same ne sodijo, sodi stalno sodišče. Treba je obrniti logiko. Če stalno sodišče odpre preiskavo, potem državi tega ni treba.

Vam je bil način, kako so sodili Sadamu Huseinu, všeč?

Niti malo mi ni bilo všeč. Najprej mi ni bilo všeč, da so ga obesili, medtem ko je proti njemu tekel še en proces. Tako se ne dela. Odgovornost Sadama Huseina je bila veliko večja od enega samega procesa. Ohraniti bi ga morali pri življenju in mu soditi za vse, kar je storil. Ne poznam vsega, kar se je tam dogajalo. Iz tega, kar sem videla, pa vem, da to ni bil pošten proces. Rada bi ga imela tukaj pri nas. Dala bi mu možnost, da se zares brani. Možnost svobodno povedati stvari in se braniti. Tako kot smo to omogočili Miloševiću.

Zakaj je to pomembno?

Vrednost teh procesov ni v tem, da pride do obsodbe. Jaz sem tožilka in pomembno mi je, da dosežem obsodbo. Glavna stvar pa je, da izvemo resnico o dejstvih. Samo s poštenim procesom to dosežemo. Obtoženi ima pravico, da se brani. Sadam Husein ni imel resnične obrambe. Bolje bi bilo soditi mu zunaj Iraka. Državnemu voditelju težko sodite doma. S tem ustvarite dve frakciji. Tiste, ki ga podpirajo, in tiste, ki ga obsojajo. Iračani bi se tudi politično lažje soočili s svojimi problemi.

Huseinu je uspelo na koncu postati skoraj žrtev. Miloševiću to ni uspelo.

Miloševiću ni uspelo, ker se mu med procesom ni zgodilo nič takega, kar bi mu omogočilo, da se predstavi kot žrtev. Prav nasprotno. Lahko je imel politične govore in branil se je, kolikor je hotel. Tako je bilo prav. Nismo ga mogli obsoditi, ker je prej umrl.

Vsi postopki se končajo leta 2008?

Morda kakšen mesec več. Še dve leti bodo trajali pritožbeni procesi, in potem se naša vrata zaprejo. Nacionalne oblasti bi morale soditi vsem ostalim. Tukaj so samo najbolj odgovorni. Ostalih pa je še veliko. Po poveljniški lestvici navzdol je še veliko osumljencev. Njim bi morala soditi nacionalna sodišča.

Če Mladić in Karadžić ne bosta aretirana, kaj se zgodi potem?

O tem nočem niti razmišljati. Ta dva morata biti aretirana še letos, po možnosti še pred septembrom, ko sem še jaz tukaj. Kaj, če se ne zgodi? Varnostni svet bo moral sprejeti odločitev. Če bosta aretirana, preden sodišče zapre vrata, bodo morali podaljšati njegov mandat. Če ne bosta aretirana do leta 2011, ko se sklenejo pritožbeni procesi - o tem pa nočem niti razmišljati - bo moral varnostni svet odločiti, da bo nekdo pač moral soditi obema.

Ti zločini ne zastarajo?

Nikoli.

Ali je bila Hrvaška pod hujšim pritiskom kot Srbija?

Ne. Hrvaška je bila na koncu procesa. Bila je tik pred tem, da začne pogajanja, in torej v bolj delikatnem položaju, ko smo dosegli suspenzijo pogajanj. Srbija je šele na začetku. Hrvaški premier Sanader je bil v bolj delikatnem položaju in veliko bolj občutljiv za to vprašanje. Tudi on se je poskušal izogniti. Ko je EU vztrajala pri prekinitvi pogajanj, mi je izročil Gotovino. Srbija je v nekoliko drugačnem položaju, toda vseeno. Suspenzija pogajanj je najmočnejši pritisk.

Izvor: Dnevnik.si